Stran 22               ____________VRTEC                 ___________Leto 48
Ksaver Meško:         Iz   raja   mojih   dni.
Po nebu  oblaki hitijo — podoba človeških dni —         ]
za njimi pogledi strmijo,          '
otožnost se v srcu budi:          :
.  Glej, moje mladosti časi tako so brzo odšli. Življenje brezskrbno na vasi, nazaj si srce te želi. Zaman!  Odbeglo,  prešlo! Ah, več te ne bo, ne bo...
Avstrija v malem ie paradiž mojega življenja, moja rodna vas; vsa raz-kosana. Šest hiš stoji v dolinici kakor Bogu pod pazduho. A še izmed teh šestih je prideljena ena sosedni vasi, oddaljeni dobrih pet minut, dočim stopa popotnik skozi vse naše selo komaj malih pet minut.
»Grm« pravijo ljudje naši vasici. A vaščani ne slišijo radi tega imena. Ljubše jim je ime »Gornji Ključarovci«, ker spada tistih pet hiš k obširni vasi »Ključarovci«, ki se raztega daleč dol po dolini proti mestecu Or-možu, ležečemu ob Dravi na hrvatski meji in malo nad Medjimurjem. Meni je pa ime »Grm« prav po volji; nekaj onega mirncga, idilskega ozračja, ki ga je polna vsa dolina, veje iz tega preprostega, pristnodomačega imcna. A ta mir — večkrat je bil le dozdeven. Popotnik, ki je šel po beli cesti skozi vas ali se morda naglo peljal z iskrim konjičem mimo, je najbrž mislil: »Čudovito mirao, srečno selo!« A žal, da temu ni bilo vedno tako-Baš za moje mladosti je bila naša vasica tudi v tem Avstrija v malem: med sosedi je bil večen nemir, mnog prepir.
A vzroki? Poglavitni je bil Skuhalov hrast.1
Stal je ta hrast nesrečnega spomina v Skuhalovem tra,vniku, tik ob pletenem plotu, ki ograja dvorišče Brumnovo. Bil je ponosen orjak, ki mu nihče v vasi ni poznal dni in let.
Nihče ni nikoli dvomil, da je hrast Skuhalov. Kar si domisli nekega dne oče Valent, gospodar pri Brumnovih, in zapovc sinoma, naj gresta in hrast posekata.
A ni dolgo pela žaga in ni še izjedla mogočnemu in trdnemu veli-kanu globoke rane, kar ^rihiti Skuhala, včasi učitelj, včasi kmet, kakor je ravno nanesla usoda in potreba,2 ves začuden in ves srdit na travnik. Že od daleč je vpil: »He, pjeba (fanta), pa sta jedla žganico za zajtrk na-mesto žgankov, da žagata moj hrast? Jaši vaju mrha, tega mi ne bosta!« In še mnogokaj je rekel o roparjih in tolovajih in druge take znane pri-devke. Za gospodarjem so potetn prihiteli vsi Skuhalovi, da preprečijo zločin na hrastu, njih lastnini.
Stari Valent, mož trd, samsvoj in brezobziren, da se ga je balo vse
1  Zgodba tega hrasta mi je dala snov za sliko »Hrast«, Lj. Z., 1896.
2  Glej »Moj prvi učitelj«, SL, 1908, št. 1.
Leto 48                                    VR TE C                                   Stran 23
daleč naokoli, je stal široko razkoračen ob hrastu, staro leseno pipo v ustih; še v spanju je baje ni dejal iz ust — mi je zagotavljal Skuhala, ko sva se pozneje v mojih dijaških letih večkrat menila o starem Brumnu in o tistem hrastu. Obriti obraz mu je bil hladen in trd kakor vedno. Nič spo-znanja krivde ni bilo videti na njem, nič kesa v očeh. Govoril je kakor vedno, odločno, odsekano, kakor bi udarjalo kladivo ob železo, samoza-vestno in glasno, da bi gotovo slišali vsi: »Hrast je moj! Vsaj tri četrtine stoje na mojem, če že res ne vcs!«
»Vi lažnivec stari!« se je raztogotil Skuhala. Hladno ga je pogledal starec. »Za lažnivca te tožim, Matjaž, da veš.  Jutri grem v Ormož!«
»Pojdite! Še danes! Tožil pa bom tudi jaz. Bomo videli, ali je še pra-vica na svetu.«
»A plot!« so se vmešavali soscdi. »Saj vcndar vidite plot, oče. In hrast stoji ves zunaj plota. Torej vendar ne more biti vaš.«
»Plot? To je moj greh, da smo ga zgradili za več ko pol metra noter v dvorišče. Hrast je bil ravno na poti. Da ga ne bi zgradili ravno v hrast, smo ga pomeknili toliko na moje. Zakaj, kdo bi bil mislil, da si bodo za-radi tega ničvrednega plota lastili hrast drugi!«
»Pa je dosedaj vsak mislil, da je hrast Skuhalov.«
Starec je pljunil, ošvrknil Ijudi z zlobnim pogledom. »Briga me to! Ko pa vem, da je moj.«
Podreti pa hrasta ni upal, ko je videl vseobčen odpor. Skuhala je seve takoj poklical na pomoč gosposko in cesarske postave. Tožil je pa tudi Valent zaradi razžaljenja časti.
Komisija za komisijo se je vozila v vas. Vaščani so si bili vsi v svaji in v prepiru. Kdor je stal zvesto ob Skuhali — in s tem je bila večina, ker je vedela in videla, da je pravica na njegovi strani — se je hudo zameril Va-lentu. Kdor pa je govoril prijazno z Brumnom — in mnogi so, ne baš iz prijateljstva, ampak da ne bi prišli navskriž z bogatim in hudim možem — je bil navadno ob prijateljstvo in milost Skuhalovih.
Tako je bilo v vasi vse razdrto in razprto za mojih dni. Krika in vika je bilo čez mero. Celo deca smo bili razdeljeni v dva tabora. Hudo smo se spoprijeli včasih. In ker smo bili najvročekrvnejši in najpodjetnejši prebi-valci vasi, smo se spoprijeli navadno ne samo z besedami, ampak tudi dejanjsko in zelo občutno. Sklepno pesem, dostikrat še občutnejšo, pa je pela šiba doma.
Po mnogih letih prepirov in tožba, nemira in sovraštva, je prisodila gosposka hrast vendarle pravcmu gospodarju Skuhali. Požrlo pa mu je eno samo drevo malone vso domačijo. »Trugo (krsto) si bo dal narediti Matjaž iz tega hrasta,« so rekli ljudje, ki iščejo in najdejo tudi v najžalostnejših dogodkih iskrico dobre voljc in šale. »Zakaj plačal ga je tako drago, da šc sam kralj Atila pod Sv. Rokom na Hajdini1 nima dražje truge.«
1 Po ljudski govorici je pokopan hunski krajj Atila pod kapelico sv. Roka v bli-žini Ptuja. Res so hribček pod kapelico že prekopavali, a groba niso našli. Izkopali so pa tam rimske starine.
StranJ4___________________VRTEC___________________Leto 48
Zdaj so ti prepiri, Bogu slava in čast, žc davno pozabljeni in v dolini je doma res mir.                                                                                          'flfl
Ozka je naša dolinica. Skozi njo je razpeta kakor lep bel pas velika ' cesta, hiteča iz Ormoža gor proti Ptuju, na drugo stran — pod farno cer-kvijo sv. Tomaža, v Koračicih, kjer so nekoč kruto gospodarili divji Kruci, se pa cepi v dve panogi — po »Stari cesti«, koder so pred dvema tisoč-letjema korakale ponosne rimske legije, v najlepši trg na Spodnjem Šta-jerskem, v Ljutomer, slovitem po svojih goricah.
Za hišami proti vzhodu se razprostirajo njive. Za njimi se dviga svet v zložne holme, z gozdi obrastle.
Polhe smo lovili fantje v teh gozdih, a jih navadno nisrao dobili. Stre-ljali smo veverice, kopali lisice in kurili ob njihovih luknjah, da bi jih iz-vabili iz duplin. Ko je obrodilo hrastje, smo gonili svinje v žir. Hkrati so bila ta leta tudi za nas plodovita: nabirali smo volčec in ga prodajali hrvatskim židom. Le da so imeli ti možje redno in vedno napačne tehtnice, seve, ne nam v prid.
V teh čudovitih šumah sem presanjaril večji del vsakoletnih počit-nic, sedeč ali ležeč na mchkem mahu, v roki knjigo, najljubšo in najzve-stejšo mi prijateljico v vsem mojem življenju, Pritajeno so šumele in pelc nad menoj zelene bukve, širokovejni gabri, vitke smreke. Vedno nemirna gibčna veverica je telovadila z drznimi skoki z veje na vejo. »Tek-tck, tek-tek, tek-tek« je trkala skrbna žolna ob debla, kje da bi našla kaj ži-veža. Nad vrhovi je krakala vrana. Sraka se je zasmejala zdajzdaj izmed. vejevja veselo in prešerno kakor brezskrbno dekletce.
Izredno dragi, vedno nepozabni so mi ti lesi. Nikjer na svetu nisem našel več tako idiličnih, dasi pač krasnejše. Zakaj nobenih drugih mi ne olepšujeta in ne ožarjata s tako čudežnim sojem spomin in ljubezen.
Takoj na prvcm holmu za našo hišo, nekaj sto korakov ob majhnem potoku gori, ki teče tik ob našera dvorišču, je prva zaplata gozda: kakih sto brez, lepih, sanjavih in sramežljivih kakor deviške neveste ob poroč-nem dnevu. »Brezje« imenujejo vaščani ta gozdič. Lastnina Brumnova je.
Med drevjem se vzpenja široka pot na hrib. Ta je bil za nas posebno pomemben pozimi. Zakaj krasno so drčale tam sani navzdol. Sankali pa smo se vaški fantini čezvse radi; še rajši nego drsali. In manj nevarno je bilo. Zakaj veselju na ledu je sledila doma le prečestokrat žalost: kazen. Sankati pa smo se smeli.
Pač smo zavozili pri sankanju marsikdaj vsi skupaj v potok, po ne-sreči in naključju kdaj, včasih pa nalašč, iz same zdrave razposajenosti in mladostne objestnosti. Padali smo drug na drugega, prebili led, pa se malo okopali. Pa nas vse to ni posebno vznemirjalo.
Ob »Brezju« so stale na trati tri stare jablane. V eni je bil izdolben žc od pamtiveka velik bedenj; izdolbel ga je morda časa zob, morda ptice. V njem so gnezdili leto za letom udebi, pri nas imenovani »hupkači«. Razve-selili smo se otroci, kadar smo zaslišali spomladi prvi pot njihov glasni, eno-zvočni hup-hup. Kakor prvi klici  kukavični  so nam bili dragi ti glasovi.
Leto 48__________________    VRTEC____________________Stran 25
Od tedaj smo pazili vestno in skrbno, kdaj da bodo v gnezdu prva jajčeca. Praznično veselje je bilo za nas, bosopete vaščane, kadar smo prvič zasli-šali čivkati in kričati v bednju mladiče. Vse lastovke v vasi niso imele za nas oddaleč tistega pomena kakor ti udehi. Gospodične so lastovke in pesnikinje.  A za te ima razposajena dečad malo smisla in zanimanja.
Še krasnejši brczov gozd, »Spodnje Brezje« imenovan, last istega Brumna, se je belil in zelenel med travniki in njivami pod vaškim mlinom. V velikem, skladnem, kakor s šestilom zmerjenem trikotu, so stale samc vitke, visoke breze, kar ustvarjene za slikarja. Nam mladini je bil gozd najbolj drag zaradi krasnih jagod, ki jih je bil poln leto za letom.
Pridem pa nekoč domov na počitnice in vidim, da brez ni več. Njivo so skrčili na mcstu prejšnjega gozdiča. Žal mi je bilo tistih krasnih brez.
Poromam včasi na drago naše gorenjsko Brezje; najrajši tako v prvi jeseni, ko prione odpadati listje z drevja — najlepše je tedaj na ti najlepši naši božji poti. Gredoč iz Otoč na posveceno mesto in nazaj na Otoče, mislim vsakikrat na to dvoje naše »Brezje«. V bližini Brezja, v Podbrezju, sem videl brž nekoč tako krasne in sanjave breze, kakršne so bile tiste v našem dolu; drugje jih še nis.em našel nikjer.
Pod »Brezjem« je stala delavnica vaškega Hefajsta (Hefajst je bil grški bog-kovač), mojega strica, žive vaške kronike, pripovedovalca ne-skončne vrste povesti, zgodb in bajk, Veliko veselje je bilo za nas deco, če smo mu smeli goniti meh. Pa ni rad dovolil, Tudi pripovedovati ob delu ni maral.                                                                                      (Nadaljevanje.)