Zgrešena premeščanja uiiteljstva in organizacija zašiite Po zakonu o narodni'h šolah se smejo premeščati učitelji teh šol, ako sami zaprosijo za premestitev, ako je nastopila službena potreba za njih premestitev ter po kazni. Na lastno prošnjo se izvrši premestitev večinoma iz najrazličnejših motivov. V to silijo največkrat učitelja družinsike ali druge razmere, da teži za novim službenim mestom. Včasih so motivi prošenj za premestitev v nevzdržnih razmerah dotičnega kraja, težnja k bližini železnice, odnosno v kraj s srednjo šolo zaradi šolanja otrok. Razumljivo je, ako učitelj sam prosi za službeno mesto in si sam izbere službeni kraj, ki bo njegovim potrebam in željam najbolj konveniral, da se vse drugače posveča svojemu poslu v takem kraju ter tudi dalj časa tam vztraja, kakor če je s silo premeščen v kak kraj. — Razume se samo po sebi, da mora do gotove mere državna uprava tudi razpolagati z učiteljstvom in predvsem mlajše učiteljstvo dodeljevati v kraje, za katere sicer ni prosilca. S pomanjkanjem mest in naraščanjem reflektantov bo izbira službenih krajev vedno težja. Premestitve po službeni potrebi so dvignile v preteklih dobah, ko je veljal še stari uradniški zakon s čl. 71, jako mnogo prahu. Te premestitve so jako kočljiva zadeva, ker se lahko izvrše na podlagi njih največje zlorabe. Ako so te premestitve utemeljene, je lahko hitro dokazati prizadetemu njih upravičenost. Vse drugače pa je, ako se teh premestitev sploh ne more utemeljiti in ako službena potreba ne obstoja ter ni jasno vidna. Še težje zadenejo prizadetega take premestitve, ako ima v dekretu označeno poleg »službene potrebe« tudi klavzulo, kakor bi prosil »po lastni prošnji«, dasi nikdar nikamor prosil ni. Razumljivo je, da vzbujajo take premestitve predvsem odpor v prizadetih, v vsej okolici pa rušijo vero v pravilno postopanje. V dobah partizanskih časov, >ki so za nami, so se te premestitve iz službene potrebe zlorabljale prav v partizanskem zmislu in so na te vrste ¦premestitve imele zakulisne vplive najrazličnejše osebe, ki se niso upale jasno in odkrito na plan. Tretje vrste so premestitve — »po kazni«. Že vse predhodne premestitve je učiteljstvo opravičeno smatralo kot kazenske, ako niso bile dovolj utemeljene, četudi niso nosile klavzule »po kazni«. A tudi glede ikazenskih premestitev ni vseeno, v kaki obliki se izvršujejo. Predvsem, ako se hoče, da bodo te premestitve neoporečne, mora slediti premestitvi predhodno objektivna disciplinska preiskava, ki vsestransko ugotovi dejansko stanje ter prizadetemu priobči ikrivdo in disciplinsko razsodbo. Le taka premestitev vpliva vzgojno na prizadelega in hidi na okolico! Povsem zgrešen je pa običaj, ki se je ukoreninil v prakso, da se kazenske premestitve vrše na podlagi nepopolnih disciplinskih preiskav, često na podlagi golih anonimnih ovadb, da prizadeti niti točno ne ve, česa ga dolže in kaj je zagrešil, da je sledila po zakonu najvišje odmerjena kazen — premestitev. Odpor rode tudi vse kazenske premestitve, ki so se izvršile brez disciplinskih preiskav ali s formalno nezadostnim in formalno napačnim postopkom. Četudi je prizadeti kriv, je jasno, da mora organizacija ščititi tudi v tem primeru pravilni postopek. Nikogar pa ne more braniti, ki je kriv in se mu je^ to s pravilnim postopkom dokazalo. Dvomimo tudi o koristnosti premestitev »po kazni«, ako se pred kazenskimi premestitvami niso uporabile druge z zakonom predvidene nižje kazni, kakor so opomin in ukor. Velika zmota je, če kdo misli, da se s takim postopanjem ozdravljajo razmere, ker se doseza z njimi po navadi ravno nasproten efekt pri prizadetem in tudi v okolici, Vse drugače bi vzgojno vplivalo, ako bi se posluževalo postopnih kazni, da bi opominu sledil ukor in šele ukoru premestitev. Jako bi premislil vsakdo vztrajati pri pogreški, če bi se mu javila z opominom in če bi vedel, da sledi opominu ukor, ukoru pa premestitev. Prepričani smo, da bi se od Ieta do leta zmanjševalo število opominov, ukorov in premestitev ter bi se s tem dvigala v vsakem pogledu službena korektnost. Danes pa že vsak lajiški mogotec, ki mu je napoti ta ali oni učitelj, misli, da mora opraviti svojo zadevo le s premestitvijo učitelja ter ruje vsevprek toliko časa, da se mu nakana končno posreči. In kaj je efckt takih premestitev? Da nezadovoljstvo vedno narašča in službene razmere postajajo vedno desolatnejše in nevzdržnejše! Vsake zadeve pa se tudi ne da rešiti in popraviti samo s premestitvijo učitelja. Nekega dne čita učitelj v listih, da je upokojen. Zaman se vprašuje zakaj. Zaslišan ni bil. Vsa nacionalna društva iz kraja mu dajejo izjave o neoporečnosti. Predstavniki teh društev in poslanci izjavljajo, da odlože svoja mesta, če se ne razčisti zadeva. O škodi, ki jo povzroče te vrste premestitve upokojitve, ni treba niti dokazov. »Predložena je bila ovadba«, ki zahteva takojšnjo odstranitev in premestitev upravitelja ter namestitev nacionalno čutečega upravitelja, ki bo služil kot vzgled vsem občanom, ker skoro ni pričakovati od občanov, da bodo podpirali nacionalno politiko, dokler bo ta upravitelj v kraju. In kaj se je zgodilo? Faktično je nekega dne čital dotični upravitelj v listih, da je premeščen, seveda brez predhodnih priobčitev njegove krivde in na njegovo mesto je bil nameščen drugi upravitelj, ki pa se mu predbacivajo prav isti očitki. Tako naj bi se stvar s premestitvijo — izboljšala! Sedaj se vprašamo: Ali niso popolnoma zgrešena taka premešičanja učiteljstva? Ali imajo premestitve pod taikimi okoliščinami sploh kar smoter? Ako bi se s tem razmere res faktično izboljševale, bi molčali, tako pa molčati ne moremo. Ali se s tem ne ubija le avtoriteta državne uprave! Nujno potrebno bi bilo, da bi se odstranili vsi strankarski in lajiški vplivi na učiteljska nameščanja in premeščanja, ker to imperativno nujno zahteva interes šole in interes države same — ako hočemo priti do urejenih razmer. Da pridemo do tega smotra je »Jugoslovensko učiteljsko udruženje« organiziralo sistematično zaščito članstva proti vsem nezmislenim premeščanjem, da pokaže javnosti in merodajnim krogom zgrešenost poedinih premeščeni ter da zaščiti članstvo pred neosnovanimi premestitvami. V to svrho je izdalo JUU poseben »Pravilnik o zaščiti članstva JUU«, ki ga prinašamo na drugem mestu in po katerem se mora ravnati vse članstvo, ki potrebuje stanovske zaščite. Za učiteljstvo sekcije JUU dravske banovine ta zaščita ni nova, ker je zasnovana na istih principih, ki so bili pri nas že v praksi. Na učiteljstvu je sedaj ležeče, da pomaga svoji organizaciji pri slremljenju, dovesti naše javno življenje čim prej do čim višje urejenosti v dobro šoli, narodu in državi! PRAVILNIK O POSTOPANJU PRI ZAŠČITI ČLANOV JUGOSLOVENSKEGA UČITELJSKEGA UDRUŽENJA. Čl. 1. Član Jugoslovenskega učiteljskega udruženja, ki prosi za zaščito v smislu predpisov čl. 3. t. č v zvezi s čl. 14. t. c) pravil, je dolžan izpolniti z vsemi podatki zaščitno polo, katere vzorec predpiše Izvršni odbor. Čl. 2. Ko prejme odbor sreskega učiteljslkega društva zaščitno polo, overovi resničnost podatkov ter pokrene vse, da že v svojem krogu zaščiti člane. Ako sega zadeva preko delokroga sreskega društva, mora društvo takoj odposlati zaščitno polo sekciji. Ako sekcija ne more izvršiti zaščite v svo- jem delokrogu, tedaj pošlje polo s svojim mišljenjem Izvršnemu odboru. Čl. 3. Izvršni odbor, vsaka sekcija, kakor tudi odbor vsakega sreskega društva osnuje na sedežu društva poseben zaščitni odbor, sestoječ iz treh članov. Pri sekciji in sreskem društvu mora priti v ta odbor najmanj po 1 član društvenega odbora, a pri izvršnem odboru moTajo biti vsi trije člani izvršnega odbora. Čl. 4. Zadeva, javljena po zaščitni poli, se obravnava takoj po prejemu in se o uspehu poroča članu, ki je zaprosil za zaščito. Čl. 5. Zaščitni odbori pri izvršnem odboru in sekcijah objavljajo v stanovskem tisku UdTuženja posamezne slučaje izvršene zaščite brez navedb imena in službenega 'kraja člana, ki je bil deležen zaščite. Čl. 6. Na koncu šolskega leta pošljejo statistični pregled vseh zaščitenih slučajev odbori sreskih društev sekciji, a te Izvršnemu odboru, ki poda v svojem letnem poročilu Glavni skupščini celoten pregled zaščite. Čl. 7. Član, ki.zahteva zaščito, mora poravnati tudi vse stroške za takse, poštnino in uradna potrdila ter dokumnete pri oblasti, ako je to pri reševanju njegovega slučaja po-trebno. Za vse to se mora že v naprej zavezati v svoji zaščitni poli, po predhodnem dogovoru z odborom, 'kateremu odda svojo zaščitno polo. Čl. 8. Član, ki prosi za zaščito, mora oddati vse dokazilne dokumente zaščitnemu odboru in je tudi osebno odgovoren za resničnost podatkov o sebi in o zadevi, v kateri prosi za zaščito. ^ Čl. 9. Član, ki je pravilno prijavil svoj slučaj zaščitnemu odboru, ne sme podvzeti v javnosti, privatno, ali potom drugih oseb nikakih korakov v tej zadevi brez vednosti zaščitnega odbora. Čl. 10. Zaščitni odbor odtegne zaščito: a) v slučaju neresničnosti ali nezadostno utemeljenih podatkov, navedenih v zaščitni poli; b) ako se prosilec pregreši proti čl. 9. tega pravilnika; c) ako član, ki prosi za zaščito, ne prevzame obveze glede plačanja stroškov po predpisih čl. 7. tega pravilnika; č) v slučaju, da se prične disciplinsko postopanje v svrho ugotovitve krivice; d) v slučaju zlorabe v zvezi z izvrševanjem službene dolžnosti; e) v slučaju izrečene kazni, za katero ugotovi zaščitni odbor, da je po zakonu osnovana in pravilno izrečena; f) ako oseba, ki prosi za zaščito, ni bila član Udruženja najmanj tri mesece pred dnem, ko prosi za zašSito. ČI. 11. Ta pravilnJk je veljaven od dne, ko se objavi v »Narodni prosveti«, glasilu JugoslovenSkega učiteljs'kega udruženja. Po objavi pravilnika ne bo vršilo Udruženje nikakih intervencij v slučajih, ki so mu javljeni na kak drug način, kakor ga predpisuje ta pravilnik. Opomba: Gornji pravilnik je bil objavljen v »Narodni prosveti« štev. 41. z dne 11. decembra 1932. in je stopil s tem dnem v veljavo. m