In mi smo tu, ko da smo sami v sebe zviti sivi slepiči: hladni, s tenko krvjo.
Še to:
Tu in tam kdo izmed nas dvigne na roke svoj obraz zgodaj zjutraj ali v večeru, že skoraj ko košček večnosti, in ga položi na topli vzduh, ko da je blazina ali dober kruh. A to so posebneži in čudaki.
Sicer ne zgodi se pri nas nič
posebnega. In prav to
je najtežje, gospod, pretežko.
Jaz bi kričal, a kam, ne vem.
Ker življenje, ki gre po tlaku tod
mimo nas, iz naših oken
je vidno komaj do kolena.
Više ne, gospod.
To se pravi: za vas brez pomena.
BERAČEVA PESEM
FRANC   O N I Č
Vi ste ljudje, ki mimo mene hodijo
in jim obraz je ves zaprt,
a moja lajna se vrti
ko tale glava in kriči,
da z nama kmalu, kmalu konec bo.
Pa kaj, pa kaj zato.
Saj več ne vem,
kdo v meni prosi in kriči.
In ko kraj ceste brez krvi
bom padel, svoj obraz naposled le zaprl bom
brezkončni cesti jn ljudem.
Brez očenaša in ljudi.
Morda takrat ko glavo položim poslednjikrat med te dlani, .. . še lep nasmeh se v meni razcveti. Da ne poreče kdo, kako ostudni ta berač na tujem v smrti še sloni.
ROJSTVO  PROLETARSKEGA  OTROKA
FRANC   O N I Č
Ixegibnih lie sede demoni mali vso noč na ramah sajastih fabrik. Oči žare jim v mraku ko kristali, med dimom vije se v nebo njih krik.
Na tla požene eden se plesaje. Za vonjem teče do robu polja. Obstane. Spet krog nizkih hiš skakaje gre v ono, kjer ječi otročnica.
Z odprtim žrelom čaka na otroka. Ko narodi se dete, dihne vanj. In mati ve. Zre dete votlooka. V očeh čepi ji togi strah. Zaman: Otrok dobil je znak ljudi fabrik. — Demon lovi siren rdeči krik.