DOMŽALSKO OBMOČJE V
GRADIVU O PROSTORSKIH
PREDSTAVAH 18. STOLETJA
IGNACIJ VOJE
V domačih in tujih arhivih in zbiricah ter
zgodovinsicih, icultumo-zgodovinskih, literar-
nih in tehniških opisih preteklosti, je ohranje-
no obilo gradiva o prostorskih predstavah ne-
kega ožjega ali širšega področja našega sloven-
skega ozemlja. Tu so mišljene karte, zemljevi-
di, zemljiške mape, skice in podobno. Ti viri
so po tehnični strani zelo različni in zaradi
tega tudi bolj ali manj zanesljivi. Za srednje-
veško obdobje je to gradivo maloštevilno, ne-
sistematično, delano s primitivnimi inštru-
menti. Od 17. stoletja dalje pa njiho-
va vrednost kot vira postaja izredno pomem-
bna. Te karte, zemljevidi, zemljiške mape
nam ohranjajo marsikatero podrobnost na te-
renu, ki nam jih pisani viri ne morejo ponazo-
riti. Lahko rečemo, da splošno ekonomsko-
gospodarski in kulturni premik na bolje vklju-
čuje - v kolikor ni celo odvisen od njega - tudi
dobršen napredek in razvoj tehniških znanosti
in panog, med katere sodi tudi zemljemerstvo.
V začetku 17. stoletja so iz vojaških potreb
obrambe pred turškimi napadi in vdori nastali
različni obrambni projekti. Izdelani so bili
predvsem načrti modernizacije utrjevanja
mest Ljubljane, Ptuja, Maribora in Radgone. •
Med inženirji so bili za izdelavo novih obra-
mbnih projektov posebno zaslužni Ivan
Klobučarič,2 Martin Stier^ in Giovanni
Pieroni.4 V 18. stoletju pa so nastali obsežni
gradbeni projekti, osuševalni načrti ljubljan-
skega barja, prvi cestni in zemljiški kataster in
prve domače kartografske karte vojvodine
Kranjske. Za to delo so zaslužni predvsem
Steinberg, Florjančič, Hacquet, Gruber in
Vega. 5
V Vojnem arhivu (Kriegsarchiv) na Dunaju
je v zbirki kart ohranjen vojaški opis
Avstrije,^ ki je nastal v času vladavine Jožefa
II. Ti vojaški opisi doslej, razen v redkih
primerih,7 še niso bili predmet podrobnih
obravnav naših raziskovalcev preteklosti.
Vsekakor pa predstavljajo zanimiv vir za naše
dežele v zadnji četrtini 18. stoletja.
V času sedemletne vojne (1756-1763), pr-
vem oboroženem spopadu evropskih sil, do
katere je prišlo zaradi nerešenih spornih vpra-
šanj med Avstrijo in Prusijo, se je znova raz-
ločno pokazalo, kakšno operativno vrednost
ima pri vodenju vojne zanesljivo in točno kar-
tografsko gradivo. Po miru v Hubertsburgu
(februarja 1763), ko je Avstrija dokončno iz-
gubila Slezijo, je cesarica Marija Terezija uka-
zala izdelati kartografske posnetke celotnega
cesarstva. Pobudo za to delo je dal feldmaršal
Lacy, ki je v posebni spomenici na drastičen
način pokazal, kakšne negativne posledice
ima lahko pomanjkanje ustreznega kartograf-
skega gradiva. Za izvedbo projekta je bil dolo-
čen generalštab (General quarti rmeisterstab).
V štiriindvajsetih letih, od 1763 do 1787, so
izbrani oficirji, med katerimi so bili tudi mno-
gi inženirji, mapirali celotni habsburški dežel-
ni teritorij, od Kanala do Železnih vrat. Izjemi
sta bili le Tirolska in Vorarlberg, za katera so
obstajale že odlične karte Petra Anicha in
Blasiusa Hueberja. Jožefu II. je 1765. njegova
mati poverila vodstvo vojaških zadev, zato je
imel odločilen vpliv na uspeh mapiranja. Če-
prav so se izvajalci mapiranja zgledovali po
Carti de France, so se vseeno odpovedali izde-
lavi triangulacijske mreže za celotno državno
področje. Mapiranje je bilo izvedeno za vsako
deželo po različnih metodah, odvisno od raz-
položljivih predlog. Kljub temu nudi delo av-
strijskih inženirjev in zemljemercev odgovar-
jajočo podobo terena in prikaz resničnih raz-
mer in mnogo bolj odgovarjajočo sliko, kot
podobna merjenja v drugih deželah. Več tisoč
ročno izdelanih listov Jožefmskih deželnih
merjenj (Landesaufnahme), izključno v meri-
lu 1 : 28.800, je bilo strogo varovana državna
tajna in niso postali komercialno blago. Teh
kart niso prenesli v bakrorez, jih razmnoževa-
li in jih prodajali, kot se je to dogajalo drugod.
Ostali so unikati. Kljub manjkajoči triangula-
cijski podlagi, to delo daleč prekaša po obsegu
vsa druga deželna merjenja 18. stoletja. Zaradi
tajnosti pa ni bilo deležno priznanja sočasne
evropske kartografije.8 Prav zaradi tega je to
gradivo toliko bolj-dragocen vir za poznava-
nje zunanje podobe slovenskih dežel v zadnji
četrtini 18. stoletja.
Jožefmska deželna merjenja (Josephinische
Landesaufnahme) so izdelali vojaški inženirji
v letih 1764-1785 za vojaške namene. Ti prvi
kartografski posnetki, ki se nanašajo na slo-
vensko etnično ozemlje, so razdeljeni na sek-
cije. Naše ozemlje obsegajo sekcije od številke
106 do 248; skupaj torej 142 listov. Velikost
posameznega lista je 120 x 80 cm. Na teh kar-
tah - specialkah - se omenjajo v večini prime-
rov slovenska krajevna in topografska imena,
čeprav so včasih dodana tudi nemška. Na njih
so označeni tlorisi krajev z vrisanimi objekti
in mrežo ulic, posebej so označene cerkve
(tudi podrobnosti, na primer z ali brez obzid-
ja), gradovi, znamenja, mlini, rudniki in fuži-
ne; na poseben način so šrafirana gorata po-
dročja ali posamezne gore in prikazana stmje-
45
Domžalska občina, jožefinska deželna merjenja, topografski posnetek sekcije 176 |
na gozdna področja, močvirja, vrisane reke,
jezera itd. Poleg kart so isti vojaški inženirji
izdelali tudi opise (Landesbeschreibung) za
posamezne sekcije. Opisi so narejeni v dveh
oblikah. Za nekatere sekcije so bili narejeni
opisi v obliki rubrik. Te vsebujejo naslednje
podatke: ime kraja, oddaljenost od bližnjih
krajev v urah hoda, pomembnejše stavbe, gra-
jene iz trdnega materiala, vode, močvirja, bar-
ja, poti in ceste, gore kot strateške točke, vrste
gozdov in opombe. Za določeno število sekcij
so ohranjeni opisi področja v strnjeni obliki
teksta, nekakšne rekapitulacije, kjer popisova-
lec upošteva podatke, ki jih najdemo v rubri-
kah.
Območje domžalske občine spada v nasled-
nje sekcije: večji del obsega sekcija 176 (str-
njen opis, rekapitulacija - ne zajema le najbolj
zahodnega dela domžalske občine, to je Tro-
jan; severni del obsega del kamniške občine -
Tuhinjsko dolino in področje med Mostami
in Komendo), obrobni zahodni deli domžal-
ske občine so obdelani v sekciji 177 (opis po
rubrikah - osrednji kraj v tej sekciji so Med-
vode) in skrajni južni del v sekciji 191 (strnjen
opis - Litijsko področje). Meril in opisal je
omenjene sekcije višji poročnik Wertheinpre-
is.
Osrednje področje domžalske občine, ki ga
zajema 176. sekcija, je prikazano v pregled-
nem strnjenem opisu (Naslov: Dorf Podgur
vel Pod Gorie und dorf Kraxen). Vsebina tega
opisa je naslednja:
V tej sekciji je reka Bistrica, hitro tekoča,
ima kamnita tla, je polna peščin in se lahko
prečka z vozmi in konji. Če naraste, je nevar-
na. Ob njej so tudi rake (Mühl Graben). Pri
Grobljah ni nevarna za prečkanje. Mlini na
njej so solidno grajeni. Most preko Bistrice v
Domžalah (Tomschale) je lesen in solidno
grajen. Poleg njega je mostna mitnica, ki je do
200 korakov dolga in 10 korakov široka. Tu
ima reka položen breg, globina vode znaša več
kot en čevelj na mestu, ki je oddaljeno približ-
no enako od obeh bregov. Most pri Smarci je
nevaren za prečkanje z vozmi. Nevljica se iz-
liva v Bistrico pri vasi Potok, široka je 10 do
12 korakov, globoka 1 do 2 čevlja, ima kam-
nito dno in se lahko na več krajih prečka s ko-
nji. Našteti so še ostali potoki: Nevljica, Po-
točnica, Šumščica, Pogorelec (iz Kostanja v
Tuhinjski dolini) in Hruševka, vsi 3 do 4 ko-
rake široki in manj kot 1 čevelj globoki, lahko
se jih prečka z vozmi in konji. Most preko
Nevljice pri vasi Potok je lesen in slab.
Potok Radomlja, potok Rača in potok Dr-
46
Topografski opis sekcije 176
tijščica so 8 do 10 korakov široki in imajo i
kamnita tla, globoki so 1 do 1 in pol čevlja,
breg ni višji kot 2 čevlja, lahko se prečkajo s
konji. Mostovi preko Race so slabi in leseni.
Preko potoka Drtijščica je le en most iz vasi i
Moravče do Zaloga; je dober in lesen. Most
preko potoka Radomlja na cesti pri vasi Bla-
govica in pri Zgornjih Lokah je lesen, pri
Spodnjih Lokah je kamnit, pri Krašnji je le-
sen, pri Vrbi je kamnit in na navedeni cesti !
preko potoka Zelodnik je kamnit, vsi ostali so \
leseni in dobro ohranjeni, da lahko nosijo bre-.
mena. Potoka Želodnik in Rovščica sta maj-
hna potoka, ki nista široka več kot 6 korakov,
z močvirnatim dnom, skratka sta nepomem-j
bna.
Komercialna cesta od Trsta do Gradca je v |
dobrem stanju, široka je 10 do 20 korakov, na|
obeh straneh ima dva čevlja širok graben, ki j
odvaja deževnico. Na obeh straneh ceste stoji- j
jo gostilne in hiše, po večini zidane iz kamna. !
Ceste v tej sekciji so kamnite in so prevozne i
za konje ali preprege. Običajno se po njih pre- ;
mika en konj ali vol (prenaša tovor), sicer pa j
se po njih lahko jezdi ali pešači.
Vse cerkve v tej sekciji so solidne in z maj-
hnim obzidjem obdane, tudi župnišča so gra-
jena iz kamna. Podžupnija (podružnica) Tr-
novec je lesena. Župnije so v vaseh; Šmartno
(župnija - Oberphar), Podpeč (župnija), Ihan
(župnija), Homec (podružnica - Underphar),
Rova (podružnica). Dob (župnija), Moravče
(župnija), Blagovica (podružnica) in Krašnja
(župnija).
Gradovi so grajeni solidno; grad Križ bi lah-
ko sprejel dve kompaniji. Volčji potok, Čme-
lo, Cešenik so dobro grajena poslopja, spre-
jmejo lahko po eno kompanijo; gradovi
Krumperk, Brdo in Zalog lahko sprejmejo več
kot eno kompanijo infanterije. Z gradu Križ
se vidi vso okolico do Ljubljane. Ostale grašči-
ne dominirajo nad bližnjo okolico.
Gora Dobrava je nizka gora, ki se lahko
prekorači; pokrita je s smrekovimi in jelkini-
mi gozdovi. Križna gora ima visokorasten
gozd. Tolsta gora, Kolovec in Vranja Peč so
razen navedenih poti neprehodni; gozd je se-
stavljen iz smreke, jelke in visokodebelnega
hrasta^ Najvišji hrib na tem področju je Veliki
Vrh (Špiči Vrh, Velink), ki ima iste lastnosti
47
Vojaški opis sekcije 177
kot naslednji hrib Ronta (Rohat) in dalje
Bostik (?),9 nato sledi hrib Kovanič in Raven- >
ska gora, ki ima isto višino kot hrib Bostik. ^
Gozd je visokodebeln in visokrasten, sestav- !
Ijen je iz bukev, hrasta, jelke in smreke. Ceste, :
ki peljejo skozi gozd, so prehodne, po njih se i
lahko jezdi. I
Hriba Javorje in Rog - Slevec (Horn) sta ^
zelo kamnita in strma in sta v tej sekciji najvi- \
šja. Imata strm breg proti potoku Tihinstija. ■
Ta potok teče skozi zraven ležeče doline. Ce- ;
ste imajo enake lastnosti, kot pri zgoraj nave- ■
denih. Gozd je mešan. Hrib Rakitovec je ;
kamnit, kamnit breg je s strani vasi Rakitovec. ;
S strani Pšajnovice, Rakitovca, Poiane in Ga- '
berja je dostopen tudi pozimi. Nad cerkvico v [
Češnjici dominirata hriba Mali in Veliki Jel-
nik, njima nasproti je hrib Glozini (Golčaj ?).
Na hribu Mali Jelnik je gostoraščen visokode-
beln gozd, povečini sestavljen iz bukve in hra-
sta. Hriba Cava in Reber, na slednjem je tudi ;
star grad, sta od strani proti potoku Tmavaj
zelo strma. Približno 1200 korakov od vasi]
Tmava je poštna postaja (Post Station), ime- ]
novana Podpeč, ki je od vasi Podpeč oddalje-
na 800 korakov in solidno grajena. Hrib Ko-
ren je na desni strani najvišji, višji kot naspro-
ti stoječe gorovje Bukovje. Gorovje Limbarska
gora, ki je nadaljevnje Bukovja, je poraščeno z
drevjem; tisti del, ki gleda proti Moravčam, je
poraščen z grmičevjem. V podnožju ležijo
manjše vasi. S konjem se lahko pride na Lim-
barsko goro preko Hrastja in Globočice ali pa
z vozmi iz Krašnje. Od cerkve sv. Valentina
se vidi celotno pogorje Rakitovca. Limbarska
gora je proti Moravčam pokrita z grmičevjem.
Hrib Pogled, ki leži nasproti Bukovju, je kam-
nit in gosto porasel s hrasti in bukvami.
Hribi Krtina, Borgecz (danes Rahant ali Bo-
bovnik?) in Komovec so srednje visoki hribčki
in dominirajo nad svojo okolico. Gozd na
hribčku Komovec je mešan. Cesta od vasi
Prevoje preko Krtine, Imenja in Podstran do
Moravč in gradu Zalog je komercialna cesta,
ki je prevozna in je kot deželna cesta široka 10
do 12 korakov. Vendar je slaba, ker dolgo časa
ni bila vzdrževana. Hrib Brezovec (Hrastovec)
je enako visok kot Komovec in dominira nad i
48
hribom Bruchez (Gorjuša), lei je srednje veH-
icosti. Gozd je visoic in ga sestavljajo jelke in
smreke.
Zahodno področje domžalske občine je za-
jeto v sekciji 177. Obsega 16 vasi in to od štev.
113 - Topole do štev. 134 Dragomelj (izločiti
je treba številke 122 Dubrava, 123 Nadgorica,
124 Jezica, 125 Brod, 126 Pod Borštom, 127
Črnuče). Poročilo je obdelano po rubrikah.
Zaporedne številke 105-115:
Vode: reka Pšata ima kamnito korito, širo-
ka je 12 do 15 korakov, je hitrotekoča in pri
srednji vodi 2 čevlja in na nekaterih mestih
tudi do 4 čevlje globoka in to pri Mostah.
Lahko se prekorači s konjenico. Enako je pri
vasi Suhadole in pri vasi Topole. Breg je visok
2 do 3 čevlje. Potoček Furcz (Knežji potok pri
Komendi) je nepomemben potoček; mostove
čezenj so zgradili kmetje in so v dobrem sta-
nju.
Ceste: cesta od Suhadole do Bukovice je
slaba, od Topole do Kosez je prevozna z voz-
mi in vzdrževana, vse ostale ceste od točke
105 (Dorf Nagore) do točke 115 (Dorf Klain
Mansburg) so v vseh časih dobre in uporabne
za prevoz.
113-Topole je oddaljena od Suhadole 1/4,
od Podkota 1/3 in Mengša 1/2 ure.
114, 115 - Veliki Mengeš in Mali Mengeš
sta skupna vas, od Topole sta oddaljena 1/2,
od Loke 1/4 od Na Gmajni 1/2, od gradu
Groblje 1/3 ure. Mengeš ima solidno grajeno
župno cerkev in mežnarijo, poleg tega sta tu
tudi dva plemiška dvorca.
Zaporedne številke 116-127:
Vode: reka Pšata (glej tudi pod št. 109 pri
Mostah). Most pri Loki preko Pšate je lesen in
slab. Mostovi na cesti od Loke do Jabelj so
dobri. Na drugi strani gradu Jablje je še en
kamnit mostiček preko majhnega potočka, ki
nima imena. Mostova pri Sipanci (naselje ob
cesti v kraju Trzin) in na deželni cesti pri Tr-
zinu sta lesena, vendar trdna, da zmoreta vsa
bremena. Most preko Pšate je kamnit. Cestni
most preko potoka Čmuščice je kamnit, tok
sam ima bolj močvirno strugo. Breg je visok 1
do 2 čevlja, širok 6 do 8 korakov. V vsej dolži-
ni se lahko prekorači s konjem.
Ceste: tržaška komercialna cesta je 10 do 12
korakov široka. V vasi Črnuče je široka 6 ko-
rakov, je solidno grajena in ima na obeh stra-
neh jarek, ki odvaja deževnico. Vse ostale ce-
ste so v dobrem stanju in ves čas uporabne.
Gore: srednja grička Gacze (Gobovica) in
Devcza (?) sta bolj strma
Gozd: je visokodebeln in sestavljen iz smre-
ke in jelke.
116 - Pristava je združena z Mengšem.
117 - Na Gmajni, od Mengša je oddaljena
1/4, od Loke 1/6 in Zarebra 1/2 ure hoda.
118 - Loka je od Mengša oddaljena 1/4, od
gradu Groblje 1/3, od Na Gmajni 1/6, od gra-
du Jablje in od vasi Šiponce 1/4 ure hoda.
Četrt ure iz vasi Loka je grad Groblje, solidno
grajen, v njem se lahko namestita dve kompa-
niji. Poleg je cerkev.
119, 120 - Šiponce in Trzin sta od Depale
vasi oddaljena 1/6, od Loke 1/4 in od Dobenà
1/8 ure hoda. V vasi je solidno grajena cerkev;
1100 korakov od cerkve je grad Jablje, v kate-
rem se lahko nastanita dve kompanji; poleg
gradu je še pristava.
121 - Dobeno je oddaljeno od Trzina 1/8,
od Dobrave 2/8 in od Zareber 3/4 ure hoda.
Zaporedne številke 128-136:
Vode: o reki Pšati tako kot pri štev. 166 po-
pisa; soliden mlin je pri Dragomlju. Voda pri
Dragomlju se večkrat posuši. Potok Bobovšek
je izvir, ki se takoj po izviru razširi do 6 kora-
kov širine, ima močvirnato dno, je en čevelj
globok, breg je visok 7 čevljev. Potok Stobov-
šak izvira v vasi Goričica, naredi majhen rib-
nik in se izliva v potok Žabec, ki je 4 do 5 ko-
rakov širok, ima močvirnato dno 1 do 1 in pol
čevljev globoko, dočim je breg do 2 čevlja vi-
sok.
Močvirje: travnik Gnozd (Blatnica pri Do-
bravi)! ' je jeseni in spomladi več ali manj po-
plavljen, tudi v visokem poletju ni možno iti
preko njega.
Ceste: cesta od Dobrave do Dragomlja je le
pešpot, ostale ceste so skoraj celo leto upo-
rabne. Cesta od Depale vasi do Dragomlja je
včasih poplavljena in zato ni prevozna.
128 - Depala vas je od Goričice oddaljena
1/4, od Trzina 1/6, od Loke 1/2 od Šentpavla
3/4 ure hoda.
129 - Goričica je oddaljena od Depale vasi
O, od gradu Groblje 1/4 in od Spodnjih Do-
mžal 1/6 ure hoda. Ima solidno cerkev in žup-
nišče, obdano z obzidjem in grabnom. V ce-
lotnem kompleksu, ki je solidno grajen, bi se
lahko namestila ena kompanija. Cerkev z ob-
zidjem stoji na hribčku, ki dominira nad vso
ravnino tega področja.
130 - Spodnje Domžale so oddaljene od
Goričice J/6 in od Štude 1/3 ure hoda.
131 - Studa je oddaljena od Spodnjih Do-
mžal 1/3 jn od Šentpavla 1/4 ure hoda.
^132- Šentpavel (Schönbau) je oddaljen od
Štude 1/4 in od Dragomlja 1/6 ure hoda. Ima
solidno grajeno cerkev z obzidjem.
133 - Mala Loka je oddaljena od Šentpavla
1/2 in od Dragomlja 1/4 ure hoda. Ima maj-
hen solidno grajen gradič s pristavo.
134 - Dragomelj je oddaljen od Šentpavla
1/6 in od Male Loke 1/4 ure hoda. Ima solid-
no grajen dvor in mnoge solidno grajene hiše.
Značilno za pisanje krajevnih imen in dru-
gih toponimov v jožefinskem deželnem mer-
jenju, tako na kartah kot v tekstualnih opisih
je, da so imena v glavnem pisana v slovenski
obliki v takratni ortografiji. Če podrobneje
pogledamo karte, pa ugotovimo, da so zapisa-
na tudi mnoga ledinska imena, marijši zaselki
in gradovi, ki se v opisih ne omenjajo. Ena od
49
nalog zgodovinarjev in jezikoslovcev bi bila,
podrobneje proučiti vse toponime, ki se na
kartah omenjajo, saj gre za prvi tovrstni topo-
grafski zapis slovenskega ozemlja.
OPOMBE
I. Igancij Voje, Utrjevanje slovenskih mest za obra-
mbo pred turškimi napadi, Zgodovinski časopis,
letn. 41, zv. 3, Ljubljana 1987, str. 493-516. — 2.
Danilo Klen, Slikar in kartograf Ivan Klobučarič,
Dometi 7, Rijeka 1974, št. 4, str. 24-33; Makso Pe-
loza, Arhitekt in kartograf Ivan Klobučarič, Ja-
dranski zbornik 9, Rijeka-Pula 1975, str. 289-293.
— 3. Ignacij Voje, Analiza načrtov Ljubljane iz 16.
in 17. stoletja. Zgodovina Ljubljane, Prispevki za
monografijo, Ljubljana 1984, str. 141-148; Milan
Kruhek, Postanak i razvoj tvrdave i grada Karlov-
ca, Karlovac 1579-1979 (zbornik razprav), Karlo-
vac 1979, str. 81-104. — 4. France Stele, Valvasor-
jeva Ljubljana, Glasnik Muzejskega društva za Slo-
venijo, letn. IX, Ljubljana 1928, str. 23, 24; Branko
Korošec, Naš prostor v času in projekciji, Ljublja-
na, 1978, str. 58. — 5. B. Korošec, ibid. — 6.
Kriegsarchiv Wien, B IX a — 7. Erna Umek, Lju-
bljana in okolica v luči jožefinskih deželnih merjenj
Arhivi VIII, zv. 1-2, Ljubljana 1985, str. 91-94;
Vinko Rajšp, Ceste na Goriškem v drugi polovici
18. stoletja, Zgodovinski časopis, let. 41, zv. 1, Lju-
bljana 1987, str. 103-107. — 8. Johannes Dörflin-
ger. Die östereichische Kartographie im 18. und zu
Begin des 19. Jahrhunderts - Unter besonderes Be-
rücksichtigung der Privatkartographie zwischen
1780 und 1820, 1. Band, Wien 1984. Josef Paldus,
Die militärischen Aufnahmen im Bereich der Hab-
sburgischen Länder aus der Zeit Kaiser Joseph II.
Ausgeführt durch den k.k. Generalquartiermeister-
stab in den Jahren 1763-1785 (Denkschriften der
Akademie der Wissenschaften in Wien, phil.-hist.
Kl. 63, 1 Abb.), 1919. — 9. Znak (?) je pri tistih
imenskih oznakah v »Landesbeschreibung«, kjer
nisem našel adekvatnih toponimov v jožefinskih
specialkah (»Landesaufnahme«) ali v sodobnih spe-
cialkah in je njihova točna lokacija ostala odprta.
— 10. Ivan Vrhovnik, Carinska in poštna postaja
Podpečjo pri Brdu, Izvestja muzejskega društva za
Kranjsko, letn. VI, Ljubljana 1896, str. 117-122,
166-174. Med drugim piše: »... Zunaj Ljubljane je
bila v prejšnjih časih jedna najvažnejših poštnih po-
staj v naši deželi ona na dunajski cesti Podpečjo na
Brdu. Ponosna jednonastropna hiša z obšimim gos-
podarskim poslopjem, stoječa ob veliki cesti pod
strmo skalo, ki je dala kraju ime, priča še danda-
našnji, da je moral biti nekdaj tu živahen promet.
Tu se je dobivalo za poštene novce vse, kar si je
potnik želel: jedi in pijače . .. Davno poprej, pred-
no je šel tod mimo prvi poštni sel, so pobirali tu
mitnino. Podpeška mitnica je mati ondotne postaje.
Carinarji so bili do malega vsi zajedno poštni od-
pravitelji. Ta mitnica je bila lastnina deželnega
kneza, ki je izročal njeno upravo svojemu vicedo-
mu ... Prvi oskrbnik, čegar ime nam je ohranjeno
v vicedomskih listinah, je Andrej Salittinger. Dne
8. nov. 1538 je pisal cesar Ferdinand z Dunaja
kranjskemu vicedomu Sigmundu von der Dürr, da
so minila tri leta, ko je imel mitnico Podpečjo v
oskrbi Andrej Salittinger . . . Isti cesarje izročil svo-
jo mitnico Podpečjo dne 14. jul. 1553 Nikolaju Ju-
rišiču za 10.000 renskih gold. ... Toliko je plačal
cesarju tudi naslednik Jurišičev Krištof Teuffl iz
Krottendorfa, ki je jel carinariti 1. 1556. Deset let
kasneje (1580) je bil najemnik podpeške carine
Waldin de Sänn (njegovi potomci so se večinoma
pisali Dezani aU Dezanj)... O sv. Juriju 1583 jo je
prejel v najem za tri leta Waldinov sin Jakob Deza-
ni .. . Leta 1586 je vicedom znova poveril Jakobu
Dezaniju mitnico, katero že tri leta iskrbuje ter toč-
no plačuje zakupnino. On imej zlasti zato prednost,
ker je mnogo let pomagal svojemu očetu carinariti,
ker je lepega vedenja in ker mu je izročena tudi po-
štna odprava. Jakob Dezani je torej prvi poštar
Podpečjo. Dobovska krstna knjiga ga imenuje »Po-
starius supremus« ...
V času, ko so nastala jožefinska deželna meijenja,
je, kot navaja Vrhovec, »... načeloval pošti Pod-
pečjo Franc Novak (leta 1761). Urbarij ga navaja še
1. 1784. Poznejši popravljalec te knjige je prečrtal
Novakovo ime ter zapisal mesto njega Jakoba Pa-
vlica, ki je zabeležen v brdski krstni matici kot
»magister postae« tedaj, ko se mu je dne 13. febru-
aria 1792 rodil sin Valentin.« - 11. Pri identifikaci-
ji krajevnih imen mi je pomagal Stane Stražar in se
mu za prijaznost iskreno zahvaljujem.
50