Tečaj IV. y Ljubljani, za mesec oktober 1876. List 9. / /L
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Umorjenje mlade matice po prašenji. — Kratko poročilo o 21. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Vratislavi. — Dopisi.
Umorjenje mlade matice po prašenji.
(Sklep.)
Nekega dneva pridem po uavadi k čebelnjaku in najdem na izletnici panja z laškimi čebelami več godnih iu negodnih matic mrtvih ležati. Stara mi prav priljubljena matica je mogla, kakor mnogo njenih sestric, zarad slabega vremena majnika konec vzeti. Nekaj časa prem išlje vaje stojim ter grč m v čebelnjak in odprem zadnjo končnico brez vsakoršnjega posebnega namena.. Pa nenadoma zagledam mlado matico po praznem satovji sem ter tje hoditi. Mislite, da je svoje materno pošlo opravljala ter jajčica legla? Ne, saj ni mogla še oplodena biti, ker zarad slabega vremena ni bilo izleta za prašenje. Precej sem si mislil, da je bila tudi ona k smrti obsojena, je pa še o pravem času tu sčm zbežala. Ees je tako bilo; mnogo čebel je v okolici se sprehajalo, pa za vbeglo matico se ni nobena zmenila. Ker ni bila posebno lepe postave in tudi njena obleka nekako beraška, je tudi jaz nisem posebno cenil ter sem po njeni osodi t. j. obsojeni smrti prepustil; pogledovati sem pa vendar večkrat hodil, kaj se bo zgodilo, ker vedil sem, da imajo čebele v svoji sredi boljšo matico že izvoljeno za prihodnjo mater in kraljico.
Slabo vreme je le še dalje trpelo in oplodivnega izleta matici ni dopustilo, toraj sem se nadejal, da bode obsojena princezna kmalo mrtva. Tem pa ni bilo tako, ampak vidim, da njene moči niso pojemale, dasiravno ni bilo nobene čebele blizo nje; tedaj ni moglo drugače biti, kakor da so ji kake vsmiljene samaritanko od časa do časa skrivaje živeža donašale. Izvoljena matica je velikodušno zaničvala vso nevarnost od strani zalezovalne tekmece ter jo je pustila v miru; tudi v paHji je bilo vse mirno, kakor da bilo bi vse v navadnem redu. Ko je mlada matica postavno starost dosegla in vreme se bilo vendar zjasnilo, je izvoljena začela zarad prašenja izletavati. Zdaj posebno sem se namenil panj opazovati, če si zuničvana kraljica ne bo prizadevala gospodarstva pribojevati. Bilo je res tako. Prva dva dni, ker je bilo vreme še dvomljivo, je izvoljena matica le za kake trenutke
panj zapustila, pa se spet kmalo vračala, zato je ostalo tudi vse pri stari navadi in vsakdanjem redu. Tretji dan je bilo prav lepo in toplo vreme in tedaj se je bil panj namenil ženitovanje obhajati; le škoda, da zavolj raznih opravil nisem mogel panja vedno opazovati.
Ko malo pozneje pridem, vidim že od dalječ zmešnjavo in vstajo čebelnega kraljestva. Vse je kot brezumno in noro ven in noter, sem ter tje letalo. Zavržena matica in kraljica, da-si se je mogla osem dni skrivaje po praznem satovji potikati, se vendar svojim pravicam ni odpovedala. Zakaj tudi? saj je bila izvoljena njena tekmeca, ravno tiste starosti in tistega gnjezda, tedaj dvojčica! Kako se je zaničevana li kraljestva polastila ? Prav lahko. Izvoljena se je zarad prelepega vremena predolgo razveseljevala ter zamudila, naglo se povrniti. Čebele so bile v skrbi ter postale nepokojne. Iskaje matere, najdejo osamljeno; znabiti vsmiljenke najpred, ktere so ji pred hrano donašale, ter za-njo vedile. .Nezadovoljnih se nikjer ne manjka, tedaj so z njimi potegnile in vse se okolj zavržene drenja. če jim je tudi sladke obljube delala, nevem, ker sem bil, kakor rečeno, malo zamudil. Ko se izvoljena domu vrača, je noče v zmešnjavi nikdo poznati; nekaj razgrajalcev in zločincev, kakoršnih je povsod dosti, jo popade in smrtno rani — vbijanje je bilo storjeno. In od tod zmešnjava in noro letanje. Jaz ravno na to zločinstvo pridem. Kaj hočem? Skušal sem brž rešiti, kar je bilo mogoče, ker vedel sem, da se tudi uni zavrženi znä v zmešnjavi enako prigoditi. Al komaj skončnico odprem, me cela tropa sovražno napade. Brž sežem po kadilnik ter krotim z gostim dimom laško pošast, ker bila je kakor bi jo bil bes obsedil. Še le zdaj sem videl, da je bila neznana gnječa po praznim satovji, saj polovica čebel, kjer pred nobene ni bilo. Posebno je bila neka gruča kakor klopčič zamotana. Panj popadem ter ga dobro stresem in vse pred me na zemljo pade. Prizadevam si matico rešiti in res jo kmalo dobim. Al kakošno? Ena zadnjih in obe sprednji nogi so bile že proč; ker tedaj živeti ni mogla, jo še jaz malo bolj trdo s prstom pritisnem in — rešena je bila zemeljskih nadlog in smrtnih bolečin.
Zdaj naglo pogledam, kaj se godi v sredi panja. Pa tudi tu zmešnjava, noro letanje sem ter tje in kačje sikanje. Tudi tu je bila pred izvoljena in zdaj oplodena matica v klobčiču. Hitro jo rešim, pa prepozno; bila je, kakor rečeno, smrtno ranjena; tedaj sem tudi s to storil, kakor s prvo in — imel sem dve mrtvi matici in panj — brezmatičen.
Vzrok zmešnjave in umora je v tem primerljeju res bila zavržena, pa v panji prihranjena matica in nespamet sem si tudi jako očital, da sem jo vedeče v panji pustil. Naj bi tega ne bilo, bi lahko mogoče oplodena matica po prašenji ne bila umorjena. Al to ni vselej vzrok umora oplodene matice; ko bi to bil pravi vzrok, bi si čebelarji prav lahko pomagali: odstranili bi zaničvano matico in vsega bi bilo konec. Pravimo: Mogoče, da bi potem oplodena matica ne bila vsmrtena; nasproti je pa tudi mogoče, da bi se bilo ravno tako zgodilo. Kakor smo že v začetku članka rekli, bo namreč marsiktera malica po oplodivnem prašenji zgrabljena in zamorjena, da si tudi izveden čebelar nobenega vzroka ne vč. Naj toraj vsi umni čebelarji na oplodivni izlet matice in zadržanje panja po povrnitvi oprašene matice skrbno in neutrudljivo pazijo, znabiti se sčasoma vendar posreči, da izvemo vzroke te škodljive svojeglavnosti čebel ter išemo tudi pomočkov ji v okom priti.
Kratko poročilo o 21. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Vratislavi.
O govorili in obravnavali občnega zbora resnično podobo narisati, je pač težavno delo; ali je podoba prevelika (t. j. spis preobširen,) ali pa presuboparna, komaj še podoba. Poskusimo vendar.
Začetek govorov in obravnav je bil vselej o devetih dopoldne, sklep pa navadno ' o dveh popoldne. Prašauj, o kterih je bil razgovor, je bilo sedemnajst. Prvi je besedo poprijel g. Dzierzon ter odgovarjal na prašauje: Zakaj zasluži čebelarstvo, da se možjč razuih stanov če dalje bolj z njim pečajo? Odgovarjal je: Zato, ker nam donaša vselej dob i če k i n v eselj e. Čuden odgovor, bo znabiti marsikdo rekel, pa vendar je tako. Kar tiče pridelek: med in vosek je pač bolj ali manj negotov ter je odvisen od kraja, paše in vremena, kakor vsak kmetijski pridelk. Al dobiček čebelarstva ni samo v tem, koliko stotov medü in voska pridelamo in prodamo, ampak veči dobiček je to, da čebele z nabiranjem sladčic nehote in nevede oplodujejo cvetje raznih nam koristnih rastlin in sadnega drevja. (Naj veči in naj gotovši dobiček pa je moraličen, naraven dobiček, ki sreč in zadržanje čebelarja oblažuje.) Kar pa veselje tiče, pač ni leta, da bi ga nam čebelarstvo obilno ne donašalo, bodi si že pridelek kakoršen hoče. 11 Zato je hvalil čebelarstvo in o njem prepeval že v starodavnih časih greški pesnik Homer, hvalil ga latinski pisatelj Virgilij, hvalilo ga brezštevilnih pesnikov in pisateljev raznih narodov in jezikov. a	„Da, da, gospoda moja tako je govornik sklenil, čebelarstvo je vredno in za-
služi, da se vlade in narodi, da se posamezni može raznih stanov marljivo z njim 11 pečajo ter umno čebelarstvo na ca dalje višjo stopnjo popolnosti povzdigniti prizadevajo in trudijo. Saj se pa tudi resnica tega če dalje bolj spoznava in pri-11 poznava. V prvem občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev, pred 26 leti ^ je bilo le 68 čebelarjev nazočih in danes gospoda moja, danes čez 26 let? Koliko množico vidim pred seboj! Ne več posameznih 68, ampak smem trditi: Saj deset-!e krat toliko — saj šest sto osemdeset vnetih izvrstnih čebelarjev, ki znabiti zastopajo !a 68 raznih dežel !" (Gromovita pohvala spremlja govornika vruivšega se na navadni sedež.) aJ	Na prašauje: Kteri so vzroki, da čebelarstvo marsikje ne donaša
~ več tolikega dobička, kakor nekdaj? je odgovarjalo več govornikov, med njimi so bili trije ali štirje učitelji. Odgovarjalo se je, da tega zid je naj bolj krivo j' nespametno izsekavanje (bolj prav vničevanje) gojzdov; dalje predelavanje travnikov j1 in pašnikov v njive in zadnjič, ker se tudi kmetnje vse drugače, kakor nekdaj ter 'a seje čedalje več žita iu sadi sladkorne pese, koruze i. t. d. V zbolšanje čebelne t» paše se je priporočevalo, da naj se goličave spet z drevesci zasajajo; naj se seje več 1° detelje bele, rudeče, po tem kakor je obnebje in zemlja ugoduja; naj se ob cestah ti in mejah sadi sadno drevje, lipa, akacija i. t. d.
O prašanji: Je potrebno za čebelarstvo umetnega satovja? so se a» culi razni odgovori. Nekteri govorniki so zatrdovali „da", drugi zauikovali ter rekli
«ae"- Tem zadnjim so je pridružil tudi Dzierzon. in	Naj zauimivše je bilo prašanje, ker tudi zl 6 je naj nevarniše: Seje Hil-
ve bertovo ozdravljevanje gnjile zalege s salicilno kislino potrdilo?
10*

7,6
Odgovarjal je na to g. Hilbert sam. Veselo je bilo slišati, ko je navodil več izgledov, da se je ozdravljevanje vselej potrdilo. Kakega ugovora ni bilo, tedaj tudi ne daljnega razgovora o tej reči.
Poročevalca je zlasti zanimal razgovor o sledečem prašanji: Kako ravnati s čebelo, da nam donaša naj več dobička? Tü so hvalili nekteri laško, drugi kranjsko in spet tretji svojo lastno nemško čebelo. Doktor Asmus pripoveduje, kakö je on ravnal s kranjsko čebelo ter bil zadovoljen. Kadar sem dobil prvi roj, je rekel, sem ga postavil namesto izrojenca, tega pa kam drugam malo proč. Tako dobi roj še več čebel, skoraj da zelö vse stare in le mlade ostanejo v izrojencu, da zalego grejejo. Od začetka se vč je izrojenec oslabil ter nekoliko zaostal; al kadar je zalega godna, je spet dosti močen in ker ima poln panj satovja in mlado matico, kmalo vse doprinese, kar je pred zamudil. Roj pa, ki je posebno močen, hitro dela in v malo dneh je panj poln satovja in zalege. Dobim potem kak slab roj, kterega mi ne kaže s kakim drugim združiti in tudi ne mu matice vzeti in ga nazaj v izrojenca dejati, tedaj preženem poprejšen dober roj v prazin panj ter mu dodam nekoliko praznega satovja, da se rajše vsede in zamore precej delati, slab roj pa denem v spraznen panj prvega roja, kije poln satovja in zalege. Ta si potem takem hitro pomaga, pa tudi uni prvi v prazin panj pregnani roj ne bo zaostal; rojil ne bo nobedin več. In tako imam namest dveh, celö treh srednih, ali slabih panjev tri prav močne, ki v dobri paši izvrstno delajo. *)
Pri prašanji: Se li more meriti čebelarstvo z nepremakljivim s čebelarstvom s premakljivim satovjem? seje oglasil naj pred Dr. Dzierzon ter dokazal, da nepremakljivo delovanje se ne more nikjer meriti s premakljivim, ampak povsod zaostaja. Še posebno pa že tam, kjer je le ena, če tudi dobra, pa kratka paša. O taki priliki mora biti panj močen, toraj je treba slabejšim pomagati ter jim sem ter tje kak sat z zalego dodati. Kako pa pri nepremakljivem satovji? (To lahko veljd tudi za našo dobro, pa kratko pašo o ajdovem cvetji v jesen — vredn.) Polno satovje je treba izprazniti po medmetalnici, da se čebelam ni treba muditi z izdelovanjem satovja, kako pa težavno je delo z nepremakljivim delovanjem? Dalje: blago je pri premakljivem satovji lepše; lahko se tudi boljši mčd (n. pr. lipov, ričkov) od slabejšega loči, pri nepremakljivem delovanji gre vse vkup, marsikaj tudi nesnage vmes in blago je neokusno, slabeje ter nima prave cene. — Za njim se je oglasil drugi predsednik občnega zbora ter z umostavkom dokazal, da je pametniši čebelariti s premakljivim, kakor z nepremakljivim satovjem. Rekel je: „Se li di z nepremakljivim satovjem tako lahko delati, kakor s premakljivim? Odgovor: Ne. Nam li vrže čebelarstvo s premakljivim satovjem toliko dobička, kakor čebelarstvo z nepremakljivim? Odgovor: Da. Ergo, tedaj kaj se prepiramo ? Samö po sebi sledi, da moramo premakljivega delovanja se lotiti, če hočemo zaslužiti častno ime umnih čebelarjev." Poklonivši se, je rekel: „Mislim d» sem dokazal kar sem dokazati hotel." Splošno ploskanje in „pravo" mu je donelo po dvorani.
Posebno živahen razgovor je bil o prašanji: S ktero Čebelo naj čebe-larimo, kaj uči skušnja o pridnosti raznih čebelnih plemen? Misli
so bile zelö različne; slišali smo hvalo prepevati cipriški, laški, slovenski in nemški Čebeli. Vmes se je glasila pa tudi graja tega in uuega plemena. Mmogo je na tem ležeče, kako iu kaj čebelar zna, potem pa tudi na vremenu in znabiti še na marsikteri drugi okoljšini. Zato si lahko mislimo, da je ta čebelar z laško ali slovensko čebelo v ugodnih okoljšinah dober vspeh imel ter zadovoljen bil; njegov sosed pa zarad spremenjenih okoljšiu z isto čebelo slab, ravno nasprotni vspeh dosegel ter nezadovoljen bil. Od tod hvala in graja. Skoraj naj več govornikov je bilo za polutanjke — zmes laške in nemške, ali laške iu kranjske čebele. Namest laške so nekteri priporočevali cipriško čebelo. Laška čebela namreč ne roji tako rada, tedaj ostaja panj me.čnejši, tudi na spomlad ne začne tako zgodaj z zalego, kakor naša, in na jesen pred neha, kar ima za mrzle kraje spet svojo dobro stran. Zmes laške (cipriške) in kranjske (nemške) čebele, pa s svojimi lastnosti nekako v sredi stoji ter je za bolj mrzle kraje, ki nimajo jesenske paše, bolj pripravna, ker se ne množi sicer tako kakor naša, zato pa ostaja panj močnejši ter več nanese. Nek govornik je opomnil, koliko stori za čebelarstvo grof Kolovrat, ki si naročuje vsa znana čebelna plemena, kar ga veliko stane. Namenil se je poskusiti tudi s tako imenovano „apis d or sata", zato bi bilo prav4 da mu zbor izreče očitno zahvalo, kar se tudi precej zgodi. Potem pa je vstal g. Vogel ter rekel: Gosp. grof Kolovrat res očitno pripozuanje zasluži iu veseli me, da ga je prejel; al kar tiče poskušnjo z „apis dorsata", bi jaz želil, da bi jo opustil ter drage denarje za kaj boljšega obrnil. „Apis dorsata" — to gotovo včm, ni čebela, ampak pravi satan. Res ne ščiplje iu ne grize, kakor se je včasih pripovedovalo, ampak pika, kakor stekla zver. Na zadnje pride še celö policija, ter jo prepovč. Ker pred njo ni varen ne človek ne živina." S tem je bil razgovor končan.
„Kaj je krivo da se čebelarstvo bolj in hitreje ne razširja in kako zaderžeke odstraniti?" je bilo dalje vprašanje, na katerega je odgovarjal pastor Rabov tako razločno, da ga je bilo veselje poslušati. Splohni vzroki so, je rekel: Neumni strah pred želom. Naj bi čebele ne pikale, bi si jih precej napravil, pravi marsikdo, in reš vojaki, ki so v sredi dežja sviučenk nepremakljivi stali, pred čebelami mnogokrat bežijo, kot zajec. Da naj bi čebele žela ne imele, je ravno tako neumna beseda, kakor naj bi goveda ne bodle, naj bi konji ne brcali. Al pa ne redimo obojega vkljub rog in kopit? Nimam časa, pravi drugi. Lahko verjetno; al zakaj pa čas za semnje, krčme' i. t. d.
Prazna vera. Kdor hoče srečno čebelariti, mora čebele najditi, mu jih mora kdo podariti; čul sein celö od kraja, kjer kraljuje prazna vera, da mora človek prvi panj ukrasti, če hoče, da se mu bodo čebele dobro redile. Iu ker vsak čebel ne najde, jih v dar ne dobi, krasti je pa vendar malo grdo in nevarno, se rajši čebelariti ne začne. Oj bedarija!
Nevednost v čebelarstvu, težavnost in delo pri čebelarstvu zlasti s premakljivim satovjem je marsikaterim zaderžik. Drugim nasproti je pa vse le igrača brez dobička. Spet drugi nima s čim kupiti si čebel, dragih panjev itd.
Slabe letine, namreč pri čebelarstvu je mnogo vzrok, da že začeto čebelarstvo popustijo. Človek bi mislil, da to vendar ne more biti zadi .ek čebelarstva, ker slabe letine in nesreče zadevajo vsak pridelk in — kdo bi mislil — vendar je tako! Zadnji zadržek je, da je premalo čebelarskih društev in pri društvih navadno premalo življenja, ker premalo imamo mož, ki bi

se hotli žrtorati za občni blagor, zlasti pa dandanašnji je sebičnost čedalje veča. In zadnjič je gotovo tudi zadržek malomarnost posameznih čebelarjev, predstojnikov sploh iu učiteljev. Naj bi vsak v svojem delokrogu sosede spodbudoval, jim potrebno pokazal in sicer kolikor moč na roke šel, gotovo bi se čebelarstvo v maleh letih vse bolj razširjalo iu v kratkem tudi na višjo stopnjo umetnosti dospelo. Toraj dragi čebelarji, tako je prvi del govora sklenil, malo več marljive gorečnosti in malo manj mrzle sebičnosti iu v kratkem bo s čebelarstvom vse drugače!
Govornik je potem v drugem delu razlagal pomočke, kako tini zaderžekom v okom priti, ktere pa tu opustimo, da ne bo poročilo čez mero predolgo. Lahko si misli pomočke pa tudi vsak sam — saj po večem, ker se izrečenega sami ponujajo.
Tü moramo še opomniti da je zborovanje za tri četrt ure prenehalo in potem je predsednik dal prvo besedo vladnemu predsedniku g. Juncker-u pl. Konraidu ki je bil med govorom v dvorano stopil. Deželni predsednik se naj pred zahvaluje za prijazno povabilo k občnemu zborovanju, ter obžaluje da zarad nujuih vladnih opravil ni mogel precej od začetka priti. Podd potem zapečateno pismo predsedniku zbora, kteri ga odprč, vstane ter začn,e brati, da je nj. veličanstvo cesar pruski blagovolil počastiti mojstra čebelarjev Dr. Dzierzona ter podeliti mu red kralj, krona četrtega razreda. Predsednik govori potem nekaj besed ter pripoznd veliko zasluge Dzierzona za umno čebelarstvo, ker z njim se je začela nova doba za naj prijetniši oddelk kmetijstva. Trikratni slavoklic cesarju in poslavljenemu je poteui odmeval po dvorani, po kterem mu je vladui predsednik Juncker pripel red na prsi iu za kterega se je Dr. Dzierzon ves ginjeu zahvaloval. — Kazgovarjauje o prejšnem vprašanji se je potem nadaljevalo.
Razgovor o prašauji toplega in m rz lega pre zimo v an j a pan j ev opustimo, ker reč je našim bralcem zadostno znana.
O prašanji: Kako se da odstraniti preobilno trotovno zalego? je govoril nek čebelar iz Brandenburga. Rekel je: Naj pred je treba preiskovati, kaj je vzrok tega: Je li brezmatičnost in matico kaka čebela nadomestujo ? Ali je matica prestara tedaj nezmožna? Znabiti matica ni bila na jesen oplodena? Odgovarjal je dobro, pa vendar nič novega, kar bi bralcem „slovenske čebele" no bilo že xnano. Tedaj tudi to opustimo.	(Sklep prih.)
Dopisi.
Iz loških hribov. Znano je, da tukajšnji posestniki imajo velike kmetije; nekateri celö do dve sto oralov in čez, da imajo tudi lastne lovske pravice. No pa to vas ne zanimiva; všeč vam pa bo, če povem, da imamo tudi prav mnogo sadnega drevja in pri vsaki boljši hiši (sploh rečeno) tudi čebeljnak. Panjev pride tu navadno 20 do 50 na hišo; le za enega vem, da jih ima včasih tudi do 200 panjev. S čebelarstvom se vendar le bolj pečajo stari očetje, bivši posestniki, ki so svoje kmetije sinovom ali zetom izročili. 0 trganji se ve da daj<5 vsim domačim kaj oblizniti; posebno se pa prikupijo o božiču in praznikih mladim gospodinjam, posredno se v6 da tudi vsim domačim po potici iu kolaču. Pa saj vem, da je to povsod tako.
Naj vam povem, da čebelarstvo je tu že od starodavnih časov ukoreninjeno, Nekdanji Frižinški škofi so od čebelarstva nek davk poberali; kolikšen pa je ravno bil, vam ne vem povedati; to pa vem, da tukajšnih posestnikov ni ostrašil, da bili bi čebelarstvo popustili.
Kake so čebele starčekom v srce priraščene, priča tudi to, da nikoli vsih panjev v polje na ajdovo pašo ne dadd, ampak si jih vselej nekaj doma prihranijo, da se ž njimi kratkočasijo. V ajdovo pašo jih vozimo v Medvodsko in St. Vidsko okolico. Al letos se moramo očitno pritožiti, da Medvodčani so nam dobro nagajali ter smo bili prisiljeni dva voza čebel naprej peljati. Znabiti bi bilo boljše, ko bili bi jih nazaj peljali. Kar smo jih namreč doinä obdržali, kjer imamo planinsko pašo, so že toliko nabrale, da jih brez skrbi smemo čez zimo pustiti; tudi za božične potice smo nekaterim malo odščipnili. S Sorškega polja pripeljane pa so veliko slabejše, da nas skrbi, kako bodo prezimovale. Medü nimamo, da bi jih pitali, novih panjev tudi ne, od kterih slišimo, da se slabim panjem ložej pomaga. Povejte nam, kako se zadržati, da bi na spomlad preveč mrličev ne imeli ? Takrat imamo mnogo druzega dela in ne moremo vedno le pokopavati.	j. ž., čebelar.
Dostavek vredništva. Nas prav veseli, da ste ne le premožni, ampak tudi vneti čebelarji; al ne zamerite nam kratkega prašanja: Kakd pa, da vkljub premožnosti in gorečnosti za čebelarstvo nam vsa vaša okolica ni rodila več, kakor enega uda? Prav lepo, da ostareli gospodarji marljivo čebelarijo, ker čebelarstvo je za-nje gotovo prav pripravno pošlo, naj bilo bi le povsod takč! Svetujemo vam, da obilniše k Čebelarskemu društvu pristopate. Kaj pa je, če pol spomladnega rojčeka darujete društvu, ki vam zato celo leto, tudi po zimi, čebelo y ulnjak pošilja kako mali darček bil bi to proti davku, ki ste ga nekdaj frižinskim škofom plačevali in bi s tem še dobro delo storili. Ne recite: saj ni vse nič, kar se gospoda zmišljuje. Je že tudi ne&aj; kdo je nek koristnih strojev in drugih pomočkov kmetijstva in obertnijstva več iznajdil: gospoda ali kmetje ? Glejte nekaj je že; da — povsod je zernice in iz vsake cvetlice (tudi malo vredne) čebele mčd srkajo.
Kaj pa vam storiti v toliki slabi letini, glejte lanski letnik str. 71. Vdosedanjih treh letnikih „Slov. čebele" bi še marsikaj dotičnega našli, mi pa ne moremo vedno le starega ponavljati in zmirom le enega pisariti.
Št. Vid pri Brdu. Fr. B. učitelj. Uže zopet se vidimo, a danes sem take volje, da bi najraje jeremijade prepeval, toraj le ven, kar na srcu leži, čebelar mora biti odkritosrčen.
V zadnjem listu „Čebele" sem povedal, da so mi „krote" čebele požrle, danes pa imam eno žalostnejšo novico bralcem povedati.
Resničen je pregovor, ki pravi: „Kogar so bogovi sovražili, so ga za učitelja storili." Na vbozega učitelja imajo v sedanji dobi ljudje poseben srd, misleč, da je učitelj sam tako siten, da mora kmet otroke redno v šolo pošiljati, in zraven tega še kak goldinar kazni plačati. Pri vsaki priliki je učitelj v nevarnosti poškodovan biti, bodisi na poštenju ali na premoženju. Tukaj uate živ dokaz.
Uže je preteklo nekaj tednov, ko opazim nekega jutra v žrelicah nekterih panjev neko mazilo, ktero so čebele prav pridno lizale; ta čuden prizor nekoliko časa ogledujem, in pozdeval se mi je jako sumljiv, hitro vzamem nož in vso maž proč ostržem,
pa naglo sem videl, da mi je eden mojih ljubljenih prijateljev čebele samovoljno pital, in sicer s takim pitancem, kakoršnega še jaz nimam.
Sedaj sem začel to žalostno „tragedijo" premišljevati, mislil sem, gotovo mi je neki brezvestnež čebele ostrupil, in žalibog, nisem se motil. Kmalo se je prikazal sad hudobne roke, in sicer tako-le: Najprvo je več drujcev panjove, ki so bili polni zalege, popustilo, iu tako naglo, da jih še vstavljati ni bilo mogoče. Zalego in satovje sem natanko preiskal, a bilo je vse popolnoma zdravo in v najlepšem redu.
Neprenehoma sem se trudil ubraniti se prevelike škode, a le s slabim vspehom, in konečuo sem opazil še v onem panju, da je bilo omsnjeno mazilo res kužno: v več celicah sem najdel gnjilobo. — Vsi drugi panjevi, kteri so mi ostali, so popolnoma zdravi, in tudi letini primerno napredovali. S čim da mi jo hudobnež čebele uničil, sem tudi poizvedel; pa je boljše, da molčim. Konečno pa tudi odkritosrčno povem, da to me ni v obup spravilo, čebelaril bom tudi zanaprej.
ViŠprije na Koroškem. Ne zamerite, da vas z malim poročilom nadlegujem. *) Kar vam pišem, spričuje, da čebelar zmiroin kaj novega skusi; saj meni se je letos tako godilo. Meseca aprila, maja iu polovico junija je bilo vreme čebelarjem tako nemilo, da smo se bali, da nam bodo zarad glada vse čebele pomrle. Kavno tako nenavadno lepo pa je bilo meseca oktobra. Od 2. oktobra do 18. smo imeli toliko toplote, da gorkomčr je v senci kazal od 15 do 18. stopinj toplote. To je bil vzrok, da so imele čebele novo pašo, za ktero do zdaj nisem vedel. Z lastnimi očmi sem se prepričal, da so čebele začele brati na smereki, hoji iu mecesnu. V desetih dneh so si čebele več nabrale, kakor pred od 15. avgusta do 8. septembra o ajdovi paši v okolici Celovški. Ker pri nas ni ajde, potujemo s čebelami navadno proti Celovcu; a letos se nam polovico potovalnih stroškov ni vrnilo. Imel sem letos 30 panjev v paši. Devetega septembra na večer sem vse panje dejal na tehtnico in postavil potem v čebeljnak. Ker so čebele tako nenavadno meseca oktobra na pašo letale, sem panje že zarad radovednosti 20. oktobra še enkrat pretehtal in tehtale so 51 funtov več, kakor pri prvem tehtanji. Na 30 panjev sicer ni veliko, al vendar meni so prihranile pol stota medu, tedaj kakih 20 do 25 gld., ki bi jih mogel za mčd dati. Ker so zraven od 9. septembra tudi nekaj povžile, smemo za blagoslov božji hvaležni biti. Se vč, da smerekov mčd ni kaj izvrsten za prezimovanje, ker je pretrd in presmolnat, pa — „sila kola lomi". Tudi ga bodo čebele letos ložej zavžile, ker bo prvi na vrsti; mogoče pa tudi, da jesenski med ni tako gost, kakor poletni.
Še nekaj. Tukajšnji stari čebelarji pripovedujejo, da je grojzdni inčd posebno dober za čebele. Mi li veste za kterega? Znabiti bi se dobil kje v okolici Goriški ? Prav hvaležin bi vam bil, ko bi ga mogel po vašem posredovanji nekoliko dobiti, ker s pitancem se moramo zgodaj preskrbeti. **)
*) Nič ne zamerimo iu nas nič ne nadležujete, marveč ste nam s svojim dopisom jako ustregli — toliko bolj, ker je prvi s Koroškega.
**) Nam pač ni znano, kje bi se grojzdni med dobil in tudi dvomimo, da bi se kje čist grojzdni med nahajal. Čebela ni silna tatica, kakor osa in njen stric sršen, da bi se sadu na celem lotila ter mu sladčice izsrkala, ampak le vzame, kar ji narava prosto ponuja. Da Kraški med nekteri čebelarji posebno obrajtajo, nam je pač znano, pa mislimo, da ne zarad grojzdja, ktero se tudi drugod nahaja. Ce je pa o grojzdnem medu komu kaj več znanega, naj nam blagovoli poročiti.	Vredn.