295
Ozir po svetu.
Dairi, japanežki papež.
Japanezom zapoveda posveten „glavar", Kubo imenovan. Ta je samovlasteu in nasledijiv knez (car J in stanuje v mestu Jeddo na Nifon-skem otoku. — Zraven tega čara pa v tej deželi še druga oseba posebno slovi, namreč Dairi, duhovni glavar ali japanežki papež, kteremu ljudstvo še večo čast daje, kakor pa čaru. Dairi-ja imajo, kakor Boga. Vse, česar ee on dotakne je sveto; on nikdar ne umerje, temuč samo včasih svojo dušo ponovi. Dairi stanuje v Ki o ali Mi a k o-tu, ki je zraven Jeddo največe mesto japanež-kega kraljestva in čez 500.000 prebivavcov šteje. Tu ima zelo krasno poslopje; njegovo dvoranstvo je 22.000 duhovnov, kteri morajo v 4000 cerkvah tega velikega mesta službo Božjo opravljati. Ljudstvo Dairi-ja nikdar pred oči ne dobi   in vsakega   s smertjo   kaznujejo,   kteri   ee   prederzne
pravo ime živega Da'ri-ja izgovoriti. Razun njegovega dvo-ranstva in najvišjega carevega uradnika ne sme nikdo k njemu.   Le enkrat vsako leto ide v neko  galerijo,   ki je tako narejena,   da ljudstvo  le njegove   noge gledati zamore,  in ako hoče na vertu   svojega   zlo   začuvanega  poslopja   čisti zrak vživati, se morajo vsi oddaljiti, preden ga duhovni na svoje rame vzamejo in na vert nesejo,   kajti zemlje se ne-sme nikdar dotakniti. Dairi-jev   rod nikdar   neodmerje;   ako nima otrok,  dobi   iz nebes sinčka,   t. j. dete iz najslavnejšega roda v celem carstvu najdejo   pod drevesi   poleg   poslopja položeno.    Dairi   ima tri   ministre in sme devetkrat devet žen imeti;  obleko   mu smejo le čiste device šivati in jestvine se mu vsikdar dajejo v novih posodah, ktere potem potarejo. — Dne 1. julija 1856  je pred   sedanjim vladajoči Dairi zbolel,   drugi dan mu je bilo huje in   ko so   3. julija zapazili,   da mn smert ne bo več dolgo prizanašala,   so šli duhovni   v svoje   cerkve in so ljudstvu naznanili,   da se je Dairi zavezal s 7 velikimi bogovi   nebes in da bode  v naročji največega   teh   bogov „Tea- Sio- Dai- Tsin-ac4,  svojo dušo ponovil.  Potem so se počele molitve in ko so te končali, so duhovni oznanili: zdaj sme ljudstvo v Dairi-jevo poslopje, da vidi častitega svojega najvišjega duhovnega glavarja. Nato je na kupe ljudstva v Dairi-jevo poslopje hitelo. Dairi je počival na svitačoi postelji;   oblečen  je   bil v belo haljino in obraz mu je zakrival redek pajčolan. Duhovni so mu z dišečim tamnjanom kadili in na glas molili.    5. julija ob devetih pred poldnem je Dairi umeri. Ko je dihati nehal je višji duhoven njegovo roko   vzdignil kviško v znamenje, da je Dairi umeri, da je njegova duša k bogom odišla, od-kodar pa se naskorom sopet bode vernila. Vse tiho je potem bilo. Za kakošnih deset minut je pokril višji duhoven mertvo Dairi-jevo truplo z velikim belim zagrinjalom; kratko potem je djal zagrinjalo zopet vstran in vidili so namesti še ravno nmerlega človeka druzega prejšnemu podobnega in življenja polnega.    Ta je vstal, stopil iz postelje,  šel pred nek oltar in blagoslovil ljudstvo,  ktero je veselja   zvan sebe bilo. — Duhovni so umetno na mesto  nmerlega Dairi-ja   njegovega sina in naslednika   vrinili,   kar pri smerti  vsakega Dairi-ja ponavljajo,   in k čemur  jim   mnogo pripomore terdna   vera ljudstva in preproge, s kterimi je svitačna postelja od vseh krajev zakrita.    Telo   nmerlega Dairi-ja   so duhovDi ponoči prenesli v Ycie-nsko   cerkev in tamo sožgali.    Kdor  bi  se prederznil,   v   to   cerkev stopiti,   bi  ga oskrunjavca   hrama božjega živega sožgali.    7. julija se je novi Dairi, skerbno zagernjen in od vseh duhovnov obdan, peljal skoz celo mesto na vozu,   kterega je 100 belcov vleklo.    Vse je padalo na obraz in ga molilo kakor Boga. Nikdo se ni podstopil delati,   vse je praznovalo,   vsi zaperti so bili oprosteni in vse kaznovavne pravde so bile uništene.      Iz ;,F. J.a Tonekov.