ro&ntna /^fcrćczsr c? t &cd0onžir. Glasilo Obl. organizacije pošt, telegr. in telef. uslužbencev v Ljubljani. Letnik IX. V Ljubljani, dne 21. februarja 1929. 6. številka. iV našem listu smo že db več prilikah povedali svoje mmenje o redukciji državnih uslužbencev. 'Nikdar nismo streljali na slepo, nikdar govorili skozi okno in nikdar delali demagoštva z nesrečo, ki je zadela posamezne tovariše iz vseh resorov državne službe, ne s srečo, ki so si jo obetale vsakokratne vlade od redukcij. Nasprotno, vsekdar smo odkrito in naravnost povedali, da so v naši državi redukcije možne im potrebne, vsekdar smo zastopali interese države in stroke, ker nam je bila vedno bolj pri srcu dobra uiprava, nego slab uradnik, pa če tudi je naš tovariš ali član naše organizacije. Ce torej tudi danes ne dvignemo glasu proti redukcijam kot takim, se ne sme to pripisovati današnjemu 'strogemu (stanju v državi, ko je vsaka negativna kritika vladnih odredb prepovedana, marveč le dokazujemo, da Ima naša organizacija in naš list točno izraženo linijo, od katere ji ni treba odstopati pri nobenem režimu in pri nobeni iztpre-meimibi, zakaj vodi jo višji cilj; blaginja naroda im države ma splošno ter napredek in razvoj ptt. stroke posebej. Oprti na te najvišje stebre nismo samo upravičeni, nego naravnost dolžni, da ipo svojih močeh skušamo sodelovati, kjer moremo, in da ipomagamo krmilarjem države, da čim prej ‘in s čim manj pretresijaji privedemo našo državno barko na odprto morje. Dolžnost organizacije kot posredovalke med oblastjo in uslužbenci je pa tudi, da brez demagoških gest in brez negativnega kritiziranja kaže pota, ki so najbližja in najpriprav-nejša, pa opozarja na stranpota, ki ne vodijo k cilju in ki bi bila na škodo stvari in osobiiu. Doslej, torej za časa parlamentarnih vlad so odločaJli pri redukcijah zgolj partizanski momenti. Napovedale so se redukcije sicer vsakokrat v imenu varčevanja, zboljšanja uprave, odstranitve koruptnih in slabili uradnikov itd., toda vse to so bile samo besede, slepilo za javnost in uradništvo, cilj je bil pa vedno: spraviti na račun 5000 reduciran-cev 10.000 vladnih pristašev v državno službo. Takoj pri tej priliki moramo naglasiti, da se pri poštni 'upravi v Sloveniji v obče ni prakticirallo po teh metodah. Naša direkcija je bila komaj kedaj v sitaniu reči, da ima preveč osobja, zadnja tri leta trpi naravnost na občutnem pomanjkanju personala. Reducirala je, ker je pač morala. V glavnem pa so ji bili vselej pri srcu interesi službe in stroke in je skušala brez znatnih političnih vplivov odrezati tam, kjer je najmanj bolelo. 'Bistvena razlika med nami in nekaterimi drugimi pokrajinami pa je bila ta, da se ni pri nas — na škodo službe in stroke — na izpraznjena mesta nihče ali malokdo postavil, dočim so se ponekod samo zamenjale garniture. Bistvena napaka v uradniškem vprašanju naše države je ta, da se pri nas lovimo okoli z nekimi statistikami, redukcijami, sistemizacijami na papirju itd., še danes pa ni določena kvota dela, niso 'razdeljene stroke po posameznih panogah službe, ni določeno za te panoge fiksno število nasrtavljencev in ni določena kapaciteta njih dela. Pri nas niso sistemizirana ne dela ne delovne moči. Zato teoretično še danes ne vemo, ali je v naši državi preveč uslužbencev ali premalo ali jih je rav- Kaj pravimo k redukciji. no prav. Po dolgih letih smo prišli šele tega, da se je javno razglasilo, koliko uslužbencev ima naša država. Na to ugotovitev se je vnela papirnata vojska: eden je vpil, da je uradništva preveč, da bodo vse požrli, drugi se je v potu svojega obraza trudil, da bi dokazal, da je pri nas izredno imalo drž. uslužbenstva, opozicionalina stranka je na-migavala, da so uradni podatki finančnega ministrstva potvorjeni, četrti je kar kam kakšno ničlo pripisal in se drl, kakor da ga bo zdaj zdaj pomandrala uradniška invazija. In tako dalje. Nič resnega, nič znanstvenega, nič zanesljivega. To pa vse zato, ker ni bilo nobene metode, nobenega sistema ne v sprejemanju, ,ne v postavljanju, ne v napredovanju, ne v premeščanju, ne v upoko-janju, ne v odpuščanja in v ničemer. Podobni smo bil graščaku, ki je najel 100 slug in hlapcev, ne da bi bil prej premeril in preračunal obseg dela. Ko je proti koncu leta videl, da bo 'zaključil bilanco z izgubo in mu je oskrbnik svetoval odpust 20 odstotkov delavcev, je odpustil 20 hlapcev: iz hlevov pet, iz delavnic pet, od poljskega delavstva pet in od hišne služinčadi pet, ne glede na to, kje jih ima preveč in kje premalo. Tako so se mešali pri nas uradniki — se sprejemali in odpuščali, ne da bi bil v 10 letih kdo prišel do tega, da bi bil točno sitemiziral službe, urade, službena mesta in službene moči. Zato tudi mi ne vemo, ali je uslužbenstva v naši državi preveč ali premalo. Tudi za poštno stroko ne. Znano pa nam je dvoje: I. Preveč je uradov, preveč šefov in preveč uradništva v centrali. Avstrijska uprava je bila znana kot dobra, pa je izhajala brez mnogih uradov, ki imajo danes svoje nazive okrog državnega grba. Dotovo je, da so nekatera nova oblastva in uradi nujna in potrebna posledica povojnih razmer ali pa samostojne narodne države. Vizlic temu je mnogo uradov, ki so po našem mnenju, če ne že ravno odveč, pa vsaj kot samostojni uradi luksus; naj bi se združili s sorodnimi ustanovami. Tudi pri pošti so taki primeri Dravograd-Mežai). Trebai jc seveda začeti pri vrhu. Dokler se ne reducira sedanjih 17 ministrstev na 10 ali kvečjemu na 12, dokler se ne združijo sorodni resori v eno samo ministrstvo, tako dolgo ne moremo iskreno verovati v pozitivni namen redukcij osotofia. Da je pri vseh oblastvih, uradih, oddelkih in posameznih ustanovah preveč šefov, ne bo menda nihče tajil. Že iz naše stroke bi lahko navedli drastične primere, celo pri nas v Sloveniji in celo sedaj pri tako občutnem pomanjkanju, delovnega osobja1. To pa (ne samo v centrali, ampak tudi pri posameznih edinicah: preveč »kontrolujočih« pa premalo »kontroliranih«. Ravno tako ne potrebuje dokaza, da so posamezna centralna oblastva preveč natrpana z nekvalificiranimi in nepotrebnimi uslužbenci. Pa morda ministrstva še ne tako, kakor kakšne bolj skrite in samostojne ustanove. Edinstven primer kaže razpuščena narodna skupščina v Beogradu, ki se sedaj likvidira. Bogme, nikoli nisem mislil, koliko osobja bi utegnila imeti takale ustanova. Ako bi me kdo na hitro vprašal, koliko drž. uslužbencev ima skupščina, težko če bi ntu po- vedal višjo številko od 20, saj si za kako več-ie število ne morem predstavljati, kakšne posle in uradnike zahteva takale narodna skupščina Zato človek strmi in se prijemlje za glavo, ko čita, di je imela bivša narodna skupščina: a) prevedenih, in razvrščenih 21 uradnikov v 1 kategorij' (kaj zaboga so delali ?), 10 uradnikov v II kat., 12 uradnikov v III. kategoriji, 13 zvauičnikov in 44 slnžite-bev (bržčas »kafedžije«); b) prevedenih pa nerazviščenih 114 uslužbencev in c) neprevedenih 12 slug. Sicer nam tile izrazi niso čisto jasni, vidimo pa samo številke, ki znesejo nezaslišano in neodpustljivo število — 226 državnih uslužbencev narodne skupščine. Drugod smo zopet čitali, da je imel blagajnik bivše nar. skupščine 12.500 Din mesečne plače. Zakaj in kot kaj toliko, ne znamo zra-čunati, saj je imel samo 315 »strank« na mesec. Tudi če je bil razvrščen v 1-1 (blagajnik glavne pošte je 11-2), ne zneso njegovi prejemki take višine. In tako dalje. Z eno besedo: hie R hodu s, hic salta! II. Premalo je delovnega, manipulativnega osobja, premalo nižjih in srednjih uslužbencev. Teh je ne samo absolutna malo in premalo, marveč tudi relativno. To se zlasti vidi, če se primerja promet in število osObja pri pošti v Sloveniji, recimo 1. 1908. in leta 1928., torej sedanji promet z onim izpred 20 let. Raizlika v prometu je vsaj 200 odstotna. Še ne toliko v porastu števila prebivalstva, kakor v številnih kompliciranih in zbirokratiziranih prometnih in administrativnih novotarijah. iKoliko je pa osobja več, nam sicer ni znano, vemo te, da je n. pr. pismonoš v Ljubljani danes ravno toliko ko pred 20 leti. Da je bila včasih pri blagajni najlepša in najbolj nobel služba, tam so sedeli gospodje obdali in nadoficiali, kjer sede danes pripravnice in uradnice — nekdanje oficiantke, ki včasih niti v sanjah niso smete misliti na blagajno. Da je bil nekoč pol samostojen u/rad pošt. ravnateljstva, ki je imel enega uradnika VIII. ali VII. čin. razreda in enega oficiant.a, od 1. 1923. do 1926. samo še enega uradnika (bivšega ofiefanta), zadnja leta pa prav za prav nikogar; ena uradnica opravlja poleg vsega svojega stalnega dela še posle tistega urada. Da je bil včasih upravnik velike pošte (nadupravitelj, upravitelj, nadpoštar) velik gospod, bolj za reprezentanco kakor za delo, danes je pa največkrat tisti, ki mora največ delati ali vsaj največ odgovarjati. In primerov takih brez konca. Nečemo načenjati vprašanja, ali je bil prej prevelik luksus.»ali je danes preveliko izrabljanje delovnih sil posameznikov, hoteli smo samo v kratkih primerih pokazati, da vsaj pri slovenski pošti ne more biti niti govora o kaki nadštevilnosti ali nezaposlenosti osobja, marveč nasprotno, da je osebje preveč vpreženo, da je na koncu svojih moči. ker je marsikje zaposleno po 10 in več ur na dan ter brez rednih odmorov in dopustov. Vse to je službena Pblast upoštevala in zato predlagala ministrstvu, da se v interesu službe in stroke ne sme pri nas nihče reduci-j rati. Hvaležni smo direkciji, da se je zavzela za svoje osobje. Bojimo se, da se hoče izvršiti, sedaj pa redukcija pošt in ž njo redukcija ptit. osobja. Anka: O komercializaciji. Mislim, da imamo državni nameščenci ne saimo (Pravico, temveč tudi dolžnost, sodelovati v upravnih vprašanjih in še posebej sedaj, ko se pripravlja temeljita reforma vse naše javne uprave. Potrebno pa je, da storimo to organizirano. S tem se res povečajo naloge organizacije, poveča pa se tudi njih ugled. Razpravljanje v našem' glasilu naj bistri pojme, voditeljem organizacije pa lajša delo ter daje pobudo in zaslombo. Tako se n. pr. sedaj mnogo govori o komercializaciji telegrafa in telefona. Kako je zamišljena ta komercializacija, ni znano, kar pa' ne ovira načelnega razpravljanja o tem vprašanju. Koilikor je znano, gre za to, da bi država prepustila telegraf in telefon privatni eksploataciji. Za določeno odškodnino in pod 'Posebnimi pogoji, seveda. V začetku razmišljanja o komercializaciji naše stroke se mi zdi potrebno ugotoviti, da pošta, telegraf in telefon niso združeni pod skupno upravo slučajno, temveč je do tega prišlo naravno. Trganje bi bilo torej proti zgodovinskemu razvoju. Dalje je treba ugotoviti, kalka funkcija (pripada pošti, telegrafu in telefonu v moderni državi. Tu je mogoče nalziramje, da je vzela država pošto, brzojav in telefon v svojo upravo le kot podjetje, ki prinaša dohodke, torej P fiškalične svrhe ali pa, da imajo pošta, brzojav in telefon svojo posebno nalogo, t. «j. prinašati državi koristi in dohodke ne toliko direktno kakor indirektno s tem, da omogočajo in pospešujejo redno funkcioniranje drugih panog državne uprave, javno in zasebno gospodarstvo, kulturno in socialno življenje itd. Bnako je gledati tudi na gospodarsko stran: ali morajo pošta, telegraf in telefon donašati državi dobiček, ali pa je dovolj, da krijejo svoje izdatke. Odločitev, katero naziranje je bolj Upravičeno, ni mogoča le s stališča naše stroke, temveč s stališča državnih nalog sploh. Drugo naziranje je modernejše in je sprejemljivo tudi za nas poštarje. Za nas in za širšo javnost še tol j konkretno 'vprašanje je, ali funkcionirajo pošta, telegraf in telefon tako, kakor bi morali, ali ne, in ker se pri nas trdi, da ne, ali je kolmercialzacija edino sredstvo, ki more privesti p.tJt. v praivi tir? Da ni vse tako, kakor bi moralo biti, je znano. Vsak izmed nas bi lahko navedel dokaj dokazov za to trditev. Krivično pa bi bilo trditi, da je vsega kriva državna uprava kot taka. Bolj pravilno je reči, da je kriv upravni sistem, predvsem birokratizem. Kaj pomeni pri pošti, telegrafu in telefonu birokratizem, je na uprav grotesken način pokazala lani pred Božičem pasivna rezistenca avstrijskih poštarjev, ko je Irjla avstrijska poštna uprava že tretji dan pasivne rezistence prisiljena, da je razveljavila celo kopo predpisov. Ne morem se tukaj podajati v detajle, misllim le, da bi pri nas anketa direkcij in organizacij pokazala poleg birokratizma še mnogo Vzrokov, zakaj poslova'nje pošte, telegrafa in telefona ne ustreza danim nalogam in zahtevam. In končno nas interesira vprašanje, kaj bi imeli mi — poštarji — pričakovati od komercializacije. Nezadovoljni smo s prejemki, s kategorijami, z nap redovan jem, V. razdelitvijo službe itd., pa si zaradi tega obetajo nekateri izboljšanje od komercializacije, češ, v privatnih rokah bo več reda, 'bolj bo prišla do veljave kvalifikacija, manj bo protekcionizma itd. Mogoče. Vendar je prav 'tako upravičeno tudi dvomiti. Kot naši gospodarji bi prišli v poštev »gospodarski krogi«, katerih želje in mentaliteto smo imeli nedavno priliko spoznati. Že zaradi tega se mi prevelik optimizem ne zdi na mestu. Tudi se mi ne zdi verjetno, da bi kdo rešil državo telegrafa in telefona iz samega idealizma, ampak se mi zdi, da bo hotel imeti dobiček, kajti takih pogojev, da bi bili zadovoljni le mi in država, nihče ne bo sprejel. Da bi šel dobiček le na račun povečanega in hitrejšega prometa in iz pristojbin, ne pa tudi na račun naših prejemkov, je tudi vprašanje. In kdo nam more garantirati, da bi privatna uprava zadovoljivo rešila ona naša vprašanja), ki ostanejo za nas bistvena v vseh razmerah: stalnost, objektiven disciplinami postopek, pokojnina itd.? Zavedati se moramo, da naše mnenje ne bo bistveno vplivalo na to, ali pride do komercializacije ali ne. Vendar je važno, da rečemo svoje mnenje in 'pokažemo s tem stopnjo naše zrelosti. Čim višja je ;ta, tem Halj jo 'mora upoštevati vsak gospodar. Za bodočnost pa velja prej premisliti, da ne bo zaradi naivnega upati j a preveč razočaranja in da se ne odrečemo moralni Upravičenosti, zahtevati svoje tudi poteim, ko bo vprašanje komercializacije definitivno rešeno. Kakor sam takoj uvodoma rekla, torno morali zavzeti stališče mi, t. j. ptt. osobje skupio, organizirano. Prvi pogoj pa je, da proučimo stvar natančni, da si jo ogledamo od vseh strani, da poznamo bistvo privatizacije, da so nam na umu poleg naših koristi tudi državni interesi. Jasno je, da se ne smemo spuščati na komodno, pa neresno stališče nekih »poštnih gospodov«, češ: Savez ptt. uslužbencev je proti komercializaciji, OPO je proti njej, zato smo mi za njo! Cene kopelim pri OUZD. Od Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani je prejela organizacija ponudbo, da nudi članom organizacije ugodnosti in znižane cene pri posečanju kopalnih naprav v palači OUZD na Miklošičevi cesti. Uprava urada je določila za obiskovalce čistilnih kopeli ob torkih sredah in četrtkih od 8. do 12 ure znižane cene, in sicer za kadne kopeli 8 Din in za pršne kopeli 4 Din. V tej ceni je že všteto perilo In milo, ki ga dobi vsak obiskovalec pri blagajni kopališča. V popoldanskih urah in ob petkih ves dan stane pršna kopel 7 Din, kadna 11.50 Din, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa 13.50 Din. Pairnai kopel in kolpel v vročem zraku stane 11.50 Din. Odprta je za moške ob torkih in sobotah od 14.—19. ure, za ženske pa ob sredah in petkih od 14. do 19. ure. Prisujbina za masažo znaša 5 Din. Kdor k more. naj poseti kopališče v dopoldanskih urah. Pomniti je še sledeče. Vstopnice se dobe pri blagajni kopališča. Vsak prejme proti vstopnici pri izdaji perila rjuho ozir. brisačo, za kadne in pršne kopeli tudi košček mila, za parno kopel in kopel v vročem zraku pa ledveni prt oziroma kopalno haljo. V parni kopeli in v kopeli v vročem zraku se milo ne sme uporabljati. — Vstopnice se izdajajo do 19. ure. Ob ponedeljkih je kopališče zaprto. Osobju se ne sme dajati napitnine. (Pršna kopel velja za 20 minut, kadna pa za pol ure. Če se ta čas prekorači, mora kopalec pristojbino iznova plačati. Za patrno kopel in kopel v vročem zraku čas ni omejen. Po končani kopeli morajo posetniki izročiti perilo kopališčnemu osobju. Za higieno kopališča skrbi' poseben zdravnik, ki odgovarja, da so kopeli zdrave. Perilo se pere v lastni pralnici. V vseh prostorih kopališča je prepovedano kaditi. Tudi se ne sme puščati milo v kadeh in v kotanjah prašnih kopeli. Kopalni vodi se ne sme primešati nikakršnih primesi ali praškov. (Posetniki so odgovorni za vsako poškodbo na perilu, opremi ali poslopju. — Za zlatnine in vrednote uprava ne odgovarja, kakor tudi ne za stvari, ki bi se izgubile v kabinah ali garderobnih omaricah. Vstop v kopališče ni dovoljen osebam, ki imajo nalezljive bolezni ali hibe, ki bi ogrožale varnost sokopalcev. Osobje kopališča se mora vesti uljudno in postrežljivo, isto se pričakuje od posetnlkov. Kakor v zasmeh. Prejeli smo: »Kakor v zasmeh!«, bo najbrže pripomnil naš rekorder poštni sd Martin Kozmus, ko bo čital dtopis »Pri nas je rekord!« v »Poštnem glasniku« št. 4 od 1. februarja t. 1. Pa ne mislim nič hudega, dopisnik seveda ni nič kriv. Povedati hočem samo to, kar izpuščajo dopisniki, ki so doslej poročali o poštnem junaku. 'Res je Martin Kozmus korenjak. Kdo od nas bi doprinesel one napore, ki jih je poštni sel iz Jurkloštra? Lepa in častitljiva je vrsta od 30 let! Toda našega Martina skeli druga skrb. Po časopisju smo že čitali, da ima ženo in otroke, pa majhno plačo. Za slučaj onemoglosti nima- Kozmus, ki ni več mlad, nič dobrega pričakovati. Ali pa veste, da je bil Kozmus definitivni selski pismonoša? Da, to je bil! Selški pismonoša, po sedanjem zvaničnik. Leta 1906. je bit imenovan definitivnimi. V provizijski sklad je plačeval do leta 1926. Ob prevedbi na novi uradniški zakon je imel pravico do 74% pokojnine. Kakor vsi drugi, je tudi Kozmus, stara slovenska koreninai, pričakoval od naše svobodne domovine, da mu postane skrbna majkai. Varal se je revež! Uradniški zakon je prezrl našega Kozmusa, ki ni imel nič manj pravice do prevedbe kakor kdo driiigi. Nd bit slučajno na talci -pošti. Kdo mu bo dal danes odškodnino za pridobljene pravice? Nikjer ni nobenega foruma, ki 'bi se potegnil za obupanega nesrečneža. Ce uvildevajo javna zastopstva njegove zasluge, naj še ukrenejo to, da se da uteha možu, ki je gradil od mladosti do starih let v trpljenju in poštenosti vse za dobrobit prebivalstva v nadi, da dobi v starosti s trajno podporo priznanje za svoje delo. (Kakor smo se informirali, ima g. K. pravico do provizije. Ko bo nehal služiti, naj zaprosi direkcijo za pokojnino ter naj priloži pristopno izjavo k provdzijskemu skladu. — Prip. uredništva.) Redni občni zbor „Poštnega doma", r. z. z o. z. bo v nedeljo, 3. marca t. 1. ob 16. uri v Ljubljani v gostilni pri Mraku na Rimski cesti Dnevni ređ: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo funkcionarjev načelstva. 3. Poročilo nadzorstva. 4. Revizijsko poročilo Zveze slovenskih zadrug. 5. Odobritev računskega zaključka. 6. Proračun za poslovno leto . 1929. 7. Predlogi in prizivi v smislu čl. 42 pravil. 8. Izprememba pravil. 9. Volitev članov načelstva in nadzorstva. 10. Slučajnosti. Če občni zbor ob napovedanem času ne bo sklepčen, se bo vršil čez pol ure na istem mestu občni zbor, ki je sklepčen ob vsakem številu navzočih zadružnikov. — Predlogi in pritožbe članov se morajo predložiti pismeno 8 dni pred občnim zborom. Letni računski zaključek je zadružnikom na vpogled v zadružni pisarni od 20. februarja dalje. Načelstvo. Poštni dom bo naša trdnjava, zato podpiši takoj delež! Inozemski vestnik. Angleško. GeneraOni poištar ]t sj»reiel ob priliki brzojavne ankete odposlance Uniona