676
Francesco Robba,
ljubljanski meščan in kipar. Njegovo življenje in umetniško delovanje. — Sestavil Viktor Steska.
1.
Popisati želim življenje in delovanje velikega umetnika Frančiška Robba, vendar kljub  vsemu  trudu  ne  vem  povedati, niti

§fc~-
Belgrad:   Lovska  hiša  vTopčideru
kje niti kdaj je zagledal luč sveta, pa tudi ne, kje in kdaj je za veke zatisnil trudne oči.
Mnogo ljudi si domišljuje, da je življenje velikih umetnikov posuto s cvetjem. Zgodovina pa uči, da to ni resnično.
Pri Grkih in Rimljanih sta bila boj in politika delo svobodnega moža, drugo opravilo, poljedelstvo in rokodelstvo je prepuščal
svojim sužnjem. Umetnost so tedaj prištevali rokodelstvu. Celo veliki Platon ni sodil drugače: „Zidar, črevljar in kipar, vsi ti so rokodelci."
Lucian, ki je sam čutil silno nagnjenje do kiparstva, piše v II. veku po Kr. rojstvu: „Ko bi postal Fidija ali Poliklet, ko bi ustvaril množino del, bi sicer vsakdo povzdigoval tvojo umetnost, a nihče, dokler je zdrave pameti, ne bi želel biti tebi enak." !)
Tako se je godilo tudi Frančišku Robbu. Luč sveta je zagledal okoli leta 1700. na Beneškem ali cel6 v Benetkah, zato se je na oltarju sv. Jakoba v Ljubljani ponosno podpisal „Venetus". Najbrže se je že doma izučil v kiparstvu in potem odšel v tujino iskat si zaslužka.
V Ljubljani se je tisto dobo mnogo zidalo in prenavljalo. Pravkar so dozidali avguštin-sko in diskalceatsko cerkev (obe posvečeni 1.1700.), novo stolnico (1701 do 1706), semenišče (1708—1717), križansko cerkev (1714 — 1715), uršulinsko (1718—1726), sv. Petra cerkev (1726 — 1730) in mestno hišo (1717). Prenavljali so pa tudi cerkev svetega Jakoba itd. Pri tej izredni delavnosti niso zadostovale domače moči, trebalo je tujih. Ker tedaj v Italiji ni bilo več dovolj posla, so preplavili italijanski umetniki vso
!) Kuhn:  „AIIgemeine Kunstgeschichte."   Sedmi snopič, str. 124.