ClgankaPovest iz domačih hribov. 16 »Franc, Franc! — To pa je preveč. Da moreš kaj takega reči! ... Sicer pa bi si bila jaz dejala, da te je saraega kaj, da se boš ubranil in da ti zato ni treba ženske pomoči.« »Ubrani se, če se moreš s praznimi rokami, ko je drugi z nožem nad teboj!« »Tako nevarno menda ni bilo. Gotovo je zvita ciganica s svojimi ostrimi očmi videla, da ni hude nevarnosti; zato ti je pa zaigrala to komedijo.« »Brez srca si. Pavla se je zame žrtvovala. Cudež je, da je ušla srarti. življenje mi je rešila. Ko bi nje ne bilo, bi bil že v grobu. Mnogo, mnogo sem ji dolžen.« »Naj bo po tvojem! Nikjer pa ni zapisano, da jo moraš iz same hvaležnosti vzeti. Saj se ji lahko še kako drugače izkažeš: s kakim darilom ali že kako.« »Dal sem ji besedo in sram bi me moralo biti, če bi jo požrl.« »Največjemu poštenjaku se primeri, da mora besedo požreti. Beseda še ni konj! Marsikdo se je za kako kravo, za kakega konja ali za les pogodil in se je nato skesal. Je pač k onemu šel in od kupčije odstopil ter pošteno plačal, da oni ni imel škoda —r pa je bilo prav.« »Če je zate bila ženitev kravja kupčija, zame ni. Jaz iščem srečo, ki jo le s Pavlo upam najti. Pavla ima vse lastnosti za dobro ženo in gospodinjo.« »Hinavska je in p"olna ciganske zahrbtnostU Videl boš, ko bo že prepozno.« »Ti boš videla, da 9i pridno dekle strašno po krivem sodila.« »Nikogar ne sodim po krivem, le to povem, kar je,« je pihala Pristovnica. »..-. Če je že res taka svetnica, samih čednosti polna, kakor se tebi vidi, je vendar ciganske krvi in ta kri bo prišla na tvoje otroke. Ko bo potem na Ravnah razsajala tropa ciganskih smrkovčkov, no, to bo tvoja sreča, da ti Bog pomagaj.« Ravnjak je prebledel in se je ves stresel. Vendar se je hitro zbral in je zagrmel nad sestro: »Zdaj pa je mera polna. Brigaj se za svoje smrkovce, mene pa pusti!« »Saj te bom,« je zasikala. »Če že hočeš v nesrečo, pa zaleti se v njo! O pravem času sem te svarila. Zapomni si: boš že še videl! Pa nikar ne misli, da bom na ženitnino prišla!« »Saj te nisem vabil in te tudi ne bom. »Sev^da! Sai imaš drugih svatov dovolj. Vsa sorodovina tvoje črnuhlje bo prišla, vsa ciganska tropa, hahahaha!« Odrinila je stol, naglo vstala in oddirjala, rezko se smejoč, ne da bi se še ozrla. Ravnjak je obsedel ves iz sebe. Zaman se je upiral: sestrine besede so ga vendarle močno prijele. Najbolj ga je zadelo, kar je rekla zaradi oklicevanja in zaradi otrok. Na to doslej ni mislil. Zaman se je tolažil: da je bila božja volja taka, da je prišla Pavla na Ravne; da jo je Bog očitno zato pripeljal, da mu reši življenje in da mu postane žena. Molila bosta, mnogo molila — on in Pavla —, vsa se bosta Bogu izročila; potem ni mogoče, da bi ju Bog ne obvaroval ciganskega prekletstva. Toda bolj in bolj so ga strašile podobe, ki jih je zbudila sestrina jedka beseda. Noč in dan so ga vznemirjale zle slutnje in kar je prej spričo Pavline lepote, čednosti in dobrote skoraj že pozabil, mu je vstajalo živo pred oči: ciganka je, ciganka, ciganka... Ali ne bi bilo modreje, da bi zaroko razdrl in dekle z denarjem bogato poplačal in potolažil? O, ne, ne! Če bi jo pustil, bi spravil sebe in njo v nesrečo. Saj ga ona ne ljubi nič manj kot on njo. Po fari so marnji naraščali in Ravnjak je kmalu spoznal, da se ga najboljši prijatelji izogibljejo. Kadar se je kje prikazal, so ljudje staknili glave in si potihoma nekaj pripovedovali ter zijali vanj, kakor da je bogve kaj zagrešil. Na videz je vse to prezrl, v srcu pa ga je grizlo tem bolj, ker je rad videl, da so ga ljudje hvalili. Zopet mu je oživelo ogorčenje nad Pavlo. Ko bi bila ta držala jezik za zobmi, bi bilo šlo vse po sreči. Bil bi šele zadnje dni povedal, kaj in kako misli, in bi se bil tako naglo oženil, da bi še nihče ziniti ne utegnil. Tako si je vtepal, vendar sam sebi ni prav verjel. Medtem mu je Pavla pisala. Pismo je bilo kratko: prisrčno ga je pozdravila in vsa v skrbeh vprašala, kaj mu je. Odgovoril ji ni ničesar in tudi obiskal je ni. Kljub temu so mu misli vedno uhajale k nji in nje podoba mu je bila slejkoprej živo pred očmi. Njegova zadrega pa je bila vse hujša. Bilo je očitno, da so neki skriti sovražniki hujskali proti njemu; ni pa mogel odkriti, kdo bi ti bili. Najbolj ga je žalilo, ko je videl, da so ga tudi občinski možje jeli po strani gledati. Pri neki seji mu je Stopar, ki je bil drugi svetovalec, kar v obraz dejal, da bi se zanj, ki je Ravnjak in bistriški župan, prav nič ne spodobilo, če bi vzel ciganko. Tedaj se je razburil in je osorno velel, da ženitev ni nikakšna občinska zadeva, ampak njegova reč, v katero se nima nihče kaj vtikati. Odslej so bile seje kratke in suhoparne; možje so govorili, kar so morali, in so se naglo razhajali. Edino Osojnik je bil kakor prej; še bol.i je bil prijazen-, tako da mu je bil Ravnjak iz srca hvaležen. Na prihodnjo sejo ni prišel nihče drug kakor samo Osojnik. Po hinavsko se je kregal in udrihal po občinskih možeh, ki jih ni bilo. Ravnjaka je tako ujezilo, ko je videl, kako so se mu vsi razen Osojnika po robu postavili, da jih je že mislil okrajnemu načelniku zatožiti. Vendar si je še premislil in je za črno nedeljo sklical drugo sejo, na vabilih pa pripomnil, da so na dnevnem redu važne in nujne zadeve. Tokrat so prišli vsi razen Osojnika, ki se je opravičil, da je bolan. Seja se je v redu izvršila, pri sluoajnostih pa so se možje razburili. Stopar je namreč zopet načel županovo ženitev. Ko ga je ta spet kakor zadnjič zavrnil, da take reči ne spadajo na občinsko sejo, so se nekateri oglasili: »Seveda spadajo! Kajpak!« »Kako to, ha?« se je razvnemal župan. »Takoj ti povem,« je dejal Stopar. »Gotovo imamo občinski možje pravico in dolžnost, da se pomenimo, ali bomo pustili, da se cigani tu naselijo.« »Kaj? Kaj? Ne dam, da tako pljuvate name in na mojo družino!« je vpil Ravnjak, rdeč od jeze. »Počakaj! Saj nas nisi prav razumel,« je miril stari Repnik, ki je bil eden najstarejših med možmi. »Ne mislimo tebe in tvoje družine. Ce vzameš ciganko, se bodo še drugi cigani, deklečini sorodniki, pritepli in hoteli tti udomačiti.« »Pavli nismo nasprotni;. -, Pridno in čedno dekle je... Njej bi vsi privoščili,« so se po vrsti oglašali, »ko bi ne bila ciganskega rodu... Kjer je še do zdaj kak cigan dobil domovinsko pravico, povsod tam se jih je nabrala počasi cela tropa.« »Da se kaj takega ne zgodi, zato bom že jaa skrbel,« je dejal Ravnjak. »Saj tega še ne moreš ne. Kaj bo pa žena rekla? Sorodnikov se vendar ne more kar tako odreči.« »Sorodnika nima nobenega.« »Ha, le počakaj!... Cim se oženiš, ti bo prilezla vsa ciganska svojat... Vsi bodo hoteli biti s teboj v sorodu: ta bo rekel, da je Pavlin brat, druga, da je Pavlina bratranka in kaj še vse.« »Psa bom naščul nanje, če bodo hodili okoli oglov.« »Cigani se psov ne bojijo ... Več ko jih naženeš, več ti jih pride... Po vsej Bistrici se bodo razkropili... in kradli bodo ... in goljufali... in dan na dan prosili in beračili... in se hvalili, da so z Rav« nico v sorodu.« »Menda ne bo težko, da se jih iznebimo in jih preženemo. Zakaj pa so orožniki?« »Ha, to se ti ne -bo posebno podalo, če boš z orožniki preganjal ženine sorodnike,« je zagodol Rutar, surov gorjanec. »Ce jih pri enem kraju naženeš, ti pri drugem spet prilezejo... Pregnati te zalege nisi kos.« »Da, da, v desetih letih znamo imeti že prav čedno število ciganov na Bistrici,« jo je spet Rutar zasolil. Ravnjak je menil, da letijo te besede na njegove bodoče otroke; živo je zardel in zaškripal z zobmi. Toda že so se oglasili drugi: »Tako se nam bo zgodilo kakor onim na Beli... Da, tam so pred petdesetimi leti sprejeli neko ciganko z otrokom; danes pa je že eez sto ciganov, ki imajo vsi na Beli domovinsko pravico ... Beljani pa plačujejo za njimi, da se jim črno dela pred očmi, take doklade imajo. Kaj mislite: toliko beračev in potepuhov na eni občini!« Ko da bi mu s kolom po glavi razbijal, tako je bilo Ravnjaku. Nekaj časa se je še otepal, potem pa je obsedel ves skrhan in malodušen. Da bi ga do kraja pritisnil, mu je Stopar tole zasolil: »Občinski možje smo dolžni, da varujemo občino vsake škode. Ako ostaneš pri svoji nameri, nam ni druge, ko na glavarja se moramo obrniti.« »Vsaj župana moramo dobiti drugega, takega, ki se ne bo s cigani bratil,« je zarogovilil Rutar. Tedaj je Ravnjak prebledel in se od jeze stresel. Pobral je klobuk in odropotal, ne da bi koga po»Jravil. Ko je prišel domov, so se ga posli kar prestrašili, tak je bil. Obraz mu je bil spačen, ne besede ni rekel, ni jedel nič, niti slekel se ni, kakor zmešan je letal ves večer po svoji čumnati gor in dol. šele proti polnoči se je toliko umiril, da je začel trezno misliti. Živo se je spomnil vsega, kar so mu govorili občinski možje, spomnil tudi tega, kar mu je sestra nametala v obraz, vse bolj ga je navdajal strah pred sramoto in ponižanjem, ki ga je čakalo, in nič drugega ni imel, da bi se bil branil pošastnih prikazni bodočnosti kakor svojo ranjeno ljubezen in sočutje z dekletom in besedo, ki jo ji je dal... V duši mu je divjal vihar in ga gnal skoraj v obup. Zdaj je bil videz, da je zmagala ljubezen; koj nato so mu zamračili srce strahovi, ki so jih zbudili neusmiljeni ljudje. Najhujše st mu je zdelo to, da bi vsa reč prišla pred okrajnega glavarja. Okrajni glavar ga je zelo čislal in mu je že večkrat pokazal, koliko na njega da. Da bi ga pred tem osmešili, da bi ga ta moral grajati, morda celo odstraniti, to se je zdelo Ravnjaku bolj strašno ko vse drugo. Dva dni in dve noči je vihrala burja v njegovi duši; potem je čast premagala ljubezen. Odločil se je, da se ciganke odreče in se z njo lepo pobota. Ta svoj sklep je takoj razodel nekaterim občinskim možem, ki so ga po vsej fari razglasili. (Dal.ie sledi.)