O U R B A N Č I Č E V I J E Z I K O S L O V N I K U L T U R I Pred časom (1972 in 1973) je Boris Urbančič objavil knjižico O jezikovni kulturi (Cankarjeva založba, 168 oz. 180 str.), ki ni doživela predmetne kritike, temveč le nekaj splošno in povzdigovalno naravnanih prikazov. Knjižica sama po sebi ne bi zaslužila podrobnejše pozornosti strokovnjaka (in človek bi o njej sploh ne pisal), če nekateri avtorjevi nazori ne bi bili začeli — po nenavadnih poteh, ki jih njihov oče zna hoditi — motiti normalnega slovenističnega ustvar- janja (npr. za novi slovenski pravopis) in ne bi mešali pogledov ljudem, ki po domnevni logiki svojega položaja mislijo, da morajo odločati o stvareh, o katerih edino ustrezno lahko odločajo tisti, ki na teh področjih zares delajo, zlasti še raz- iskovalno, ne pa predvsem delujejo in s tem delovanjem odtujujejo rezultate resnega in trdega dela tistim, ki jih pričakujejo. Tudi drugačna negativna učin- kovanja tega dela žal niso izključena. Urbančičeva knjižica ima v 1. izdaji 16. v drugi pa 17 poglavij (v 2. izdaji je novo poglavje Kriteriji pravilnosti), pred tem pa obakrat še Uvod in na koncu Stvarno kazalo. Avtor najprej spregovori o jeziku na splošno, nato o presojanju jezika s funkcijskega stališča, sledi obravnava nekaterih lastnosti knjižnega jezika (ustaljenost in enotnost; normiranost in splošna raba glede na vlogo jeziko- slovca), v 5. do 6. poglavju se obravnavajo merila presoje jezikovnih pojavov (domačijsko-nacionalni vidik, purizem), nato je na vrsti poglavje z metaforič- nim naslovom Življenjski ritem v jeziku (tu se dejansko obravnavajo pojavi diahronije knjižnega jezika), z 8. poglavjem se nadaljuje razpravljanje o merilih za presojanje jezikovnih pojavov (pod naslovom Ljudsko in tuje se obravnavajo problemi prevzetih besed), v 9. pogl. je govor o vplivanju enega jezika na dru- gega, v 10. se nadaljuje 8. poglavje, v 11. in 12. s posebnim ozirom na srbo- hrvaške sposojenke, s 13. poglavjem je spet na vrsti problematika meril za presojo jezikovnih pojavov, tokrat najprej glede na pravilnost (zablode so ob- ravnavane pod naslovi Historična pravilnost, Brezizjemnost, Logieizem), nato v 14. poglavju glede na primernost, v 15. poglavju se kritično obravnava mod- nost v jeziku (poseben podnaslov Predpretekli čas), za konec pa je v 16. po- glavju govor o bruvcu kot pravopisnem in pravorečnem problemu. Knjiga se končuje s poglavjem Zakaj je slovenščina težka: po avtorjevi misli zaradi odsotnosti znanstvene teorije knjižnega jezika, zaradi slavistov in lektorjev ter piscev, zaradi negativnosti družbe glede pobud za reševanje vprašanj jezikovne kulture. Strokovnjak takoj vidi. da je ta tematično ne preveč usklajena knjižica nastala iz po večini že objavljenih avtorjevih sestavkov tako, da jih avtor nekako toniral na izbrani naslov, marsikaj je v ta namen povzel tudi iz del mlajših jezikoslovcev, ki jih je pošiljal za krajši ali daljši čas študirat na Češko, nekaj pa je v knjižici tudi njegovega novega. Na zvezo s svojimi že prej objavljenimi deli opozarja avtor v poglavju o bruocu. Kakšno je Urbančičevo jezikoslovno obzorje? Na univerzi v Ljubljani se je v času pred vojno lahko seznanil le z zgodo- vinskim jezikoslovjem in dialektologijo, kakor so ju gojili njegovi učitelji. Ze pred vojno je bil v času razcvita praške strukturalistične jezikoslovne šole v Pragi, ne da bi se bila ta jezikoslovna pomlad pri njem kakorkoli odrazila bodisi že tedaj bodisi dolga leta po vojni (ko pa je bilo strukturalno jezikoslovje nekaj časa tako in tako na vzhodu v nemilosti). Kot tvoren jezikoslovni začet- nik se je Urbančič pojavil v 60. letih, ko je začel pristavljati svoj glas k raznim drobnim obravnavam (npr. k deljenju, k oblikam za 3. os. mn. (bojo — bodo), h kategoriji živosti), nato pa ob pisavi bralec — braoec, kjer se je že pred njim inovaciji SP 1962 odločno uprl S. Kotnik in pravopiscem v nekaj nastopih od- pihnil papirnate argumente za upravičenost uvedbe pisave braoec; na to je Urbančič z ne samo jezikoslovno akcijo dosegel širšo družbeno uveljavitev re- zona v tej zadevi. V tem času šele je odkril češko antipuristično in funkcijsko teorijo knjižnega jezika iz 30. let in jo nato skoraj mehanično uporabljal za presojo slovenskih bistveno drugačnih jezikovnih razmer (prim, zlasti pisanje v Delu), seveda skoraj izključno v boju z jezikoslovno nekvalificiranimi ljubi- telji lepe slovenščine. Temeljnih razprav o kateri izmed ravnin slovenske jezi- kovne strukture Urbančič nima, slovensko knjižnojezikoslovno izročilo preslabo — kolikor sploh — pozna ali pa ga ne upošteva in tako svojo »jezikoslovno« filozofijo zida iz tujine ven v nekem umetnem mediju, ki je v veliki meri le plod njegovega miselnega načina in bolj malo v zvezi z realnostjo slovenskega jezika in jezikoslovja kot vede. Te in take besede je treba seveda utemeljiti s podrobnejšim razborom nje- govih stališč. To bomo skušali storiti tako, da bomo obravnavo strnili okrog nekaj tem, ki so v središču njegovega pisanja. Take teme so: zvrstnost sloven- skega jezika, pravopis, pravorečje, kultura jezika, jezikoslovje. 1. Glede z v r s t n o s t i slovenskega jezika je Urbančičeva zasluga, da je po vojni prvi pri nas posnel češko delitev funkcijskih stilov (JP I, 1965), v naši domači terminologiji funkcijskih zvrsti. Za sam pojem funkcijskih, zvrsti se slovensko jezikoslovje seveda nima zahvaliti češkemu, ker je močno prisoten že v Breznikovih razpravah o jeziku naših časnikarjev in pripovednikov, kmalu po Urbančiču pa je z naslonitvijo na češko teorijo in ob upoštevanju doma- čega slovenskega izročila te vrste jezika obširneje obdelal pisec te kritike (prim. Slovenski knjižni jezik). Konkretne analize katere izmed teh zvrsti Urbančič ni podal, imamo pa jih od drugih vsaj deloma že podrobneje obdelane (Topori- šič, F. Novak, J. Dular, T. Korošec). Od socialnih zvrsti Urbančič obravnava le knjižno (po naše zborno), šele po izidu svoje knjižice pa skuša nasproti precej izvirni slovenski teoriji meha- nično uveljaviti češko Jcdličkovo s tem, da namesto pogovornega jezika rabi izraz govorica. 2. In kaj ima Urbančič povedati k slovenskemu p r a v o p i s u . Na njegovo pobudo je po češkem zgledu kot variantno uvedeno deljenje tipa tis-to (nasproti prejšnjemu edinemu ti-slo), bravca — bralca smo že omenili, vendar tu v bistvu ne gre za pravopisno vprašanje, ampak zu vprašanje o glusovni (in šele potem pisni) predstavitvi morfcinu za vršilca glagolskega dejanja. Urbančič SP 1950 glede pisave teh besed želi spremeniti toliko, da bi bila odpravljena pisava voli- vec (deloma iz ljubezni do sistema, deloma zaradi proti-D-jevstva). Za Urbančičeve nazore o pravopisu na sploh je značilno naslednje mesto iz njegove knjige (1973, str. 144): »Pravopisna norma torej ne eksistira v jeziku samem kot slovnična norma, ampak se ustvarja po strokovno utemeljenem »do- govoru«, ki pa ga mora javnost »potrditi« s tem, da se po njem ravna.« K temu je treba pripomniti, da taka splošna sodba velja za ene jezike bolj, za druge manj ali komaj. Po našem mnenju ima jezik tudi pravopisno normo, ki jo pojmujemo tako, da imajo določena normativna dejstva glasovja svoj bolj ali manj približan črkovni ustreznik. Norma naše pisave npr. je. da se konzonan- tizem morfema obravnava skoraj docela v razmerju fonem : črka, kjer pa tega ni, obstajajo spet morfemsko utemeljena odstopanja (prim, mož — moški, ležem — lesti ipd.), le glede zapisovanja glasu џ je nekaj primerov zgodovinske uteme- ljenosti (pišemo, kot so izgovarjali v Trubarjevem času. npr. volk). V tem je prava jezikovna utemeljenost naše pisave, omahovanje vanjo vnaša le na preti- ranem purizmu temelječe načelo (ki ga odobrava tudi Urbančič pač po logiki, da je tuje boljše od domačega), tj. da naj se prevzete besede (ali sploh ali za krajši čas) obravnavajo po normi jezika, iz katerega izhajajo (prim, jazz, bu- siness nain, džez, biznis). Pripomniti je še treba, da imajo pravopisno normo (in kodifikacijo) tudi jeziki, kot je angleščina, kjer pa se komaj piše »po stro- kovno utemeljenem 'dogovoru'«, ampak po tradiciji, ki je strokovno velikokrat neutemeljena in dela angleški jezik pravopisno izrazito težak in nedemokrati- čen (kar ima seveda za določene ljudi očitne prednosti). 3. Urbančičevo p r a v o r e č j e se giblje v pojmovanju izgovarjanja črk in se pri tem poteguje za odpravo kodifikacije v naslednjih primerih: pri pol- glasniku, ozkem in širokem e in o, v mestu naglasa, v tonematiki, v alomorfski alternaciji foneinov o in / ( r izjemo deležnika na -/). Zaradi Urbančičeve zavite formulacije je ta mesta najbolje dobesedno navesti: Ozka in široka e in o: »Tako je v slovenščini na primer nemogoče doseči enot- no knjižno izreko e-jev in o-jev, ki se v narečjih različno izgovarjajo. Prepro- stega pravila, kdaj se v posameznih besedah in oblikah izgovarja ozek samo- glasnik in kdaj širok, ni. grafična sredstva, ki bi navajala na enotnost, pa razen izjemoma ne dajejo za to nikake opore. Podobno je s polglasnikom / . . . /« (Str. 145.) Polglasnik: /»Polglasnik/, ki si grafični znak deli z e-jem. kar povzroča ve- like težave knjižni izreki na tistem delu slovenskega ozemlja, kjer poznajo samo ejevski glas. Ta primer pa kaže, da vpliva črke na izreko ne smemo podcenje- vati in da ga je treba jemati kot dejstvo, ki se včasih — in to ni nič hudega — protivi historični gramatiki. Namesto polglasnika namreč vse bolj prodira v knjižno izreko e, kar ima deloma svoj vzrok v pomanjkljivosti našega črkopisa.« Tip bralec: »Možna je obojna izreka, odvisno od navade posameznika; na splošno se v starih besedah izgovarja v, v novih besedah in besednih družinah, ki se naslanjajo na samostalnike na -lo ali na druge končnice z l-om, pa se naj- večkrat govori /.« (Str. 166.) Glede tega, kako naj bi se na splošno rešil izgovor nepredsamoglasniškega l, se Urbančič, kot po navadi, ne izreka jasno. Zdi se, da dopušča (razen za obliko deležniku na -l: »Medtem ko bi izreko l-a v participili tipa bral danes vsi obsodili kot elkanje,« str. 159) uporabo navedenega pravilu za obrazilo -lc-. Naglas: »Nudalje je nemogoče doseči enotno naglaševanje, enotno intonacijo samoglasnikov, enotno melodijo govora itd., za katere nimamo grafičnih znakov ali pa jih ne uporabljamo, j . . . j Vendar neenotnost v knjižni izreki ni tolikšna, da bi na splošno oteževala sporazumevanje med Slovenci.« (Str. 146.) Ko bi Urbančič vedel še za razlike v izgovoru preostalih samoglasnikov in soglusnikov, bi gotovo tudi zu te ugotovil, da ne otežujejo sporazumevanja. Citati docela jasno kažejo, da Urbančič nima nobene predstave o glasovni in naglasni normi slovenskega knjižnega jezika (kolikor jo obvlada, jo instink- tivno na podlagi prednosti, da živi v Ljubljani). Namesto glasovne in naglasne norme knjižnega jezika zanj obstajajo le norme posameznih (verjetno) narečij ali pa posameznikov, enotna izreka slovenskega knjižnega jezika pa je zanj ne- dosegljiva in je menda tudi kar ni, saj raba ustvarja normo itd., kot dobro vemo. S teh stališč se zdi nesmiselno Slovencem predpisovati v knjižnem jeziku izgovor polglasnika (in ga pač tudi omejevati, kjer gre preko okvira knjižne norme), in isto velja za izgovor e-jev in o - j e v . . . , vse do naglasa, tonemskosti in celotne stavčne fonetike (ki jo on menda poenostavlja na melodijo). To prak- tično pomeni, da se slovenski knjižni jezik govori le more regionis, tj. tako, ka- kor ga kdo more in zna. Strokovnjaku si ni težko predstavljati, kaj bi ob takem pokrajinskem partikularizmu oz. razsredinjenosti bile ruščina, angleščina, fran- coščina, italijanščina itd. Povsod tod se namreč na različnih krajih govori raz- lično, norma pa se ustvarja — nič drugače kot pri nas — na podlagi tako ali drugače prestižnega jezika središč (Moskve, Londona, Pariza. Firenc (Rima)). In naše naravno središče je v tem smislu Ljubljana s širšo urbanizirano okolico: tu nastaja norma, ki se ji, zlasti ko je kodificirana v jezikovnih priročnikih, v večji ali manjši meri približujejo govorci z vseh drugih slovenskih področij v vsem tistem, kar bi bil Urbančič zuradi naše (zares pomanjkljive) pisave pri- pravljen imeti nekodificiruno (po načelu: česar ni v češčini, tudi v slovenščini ni treba, da bi bilo). Vzemite slovenskemu knjižnemu jeziku to osrednje pod- ročje, pa bo naša javna beseda kot slepec brez vodiča in smeri na cesti. To praktično pomeni, porušiti vse naše 200-letno prizadevanje za kultiyirano govor- jeno besedo. Kdo, ki ve, kaj to pomeni, bi si še upal predlagati kaj takega? Iz citiranega po vrsti sledijo naslednje pripombe: Izgovor 1 — џ za pisani l: Urbančič je nenatančen že glede izgovora delež- nika tipa bral: z џ za moško obliko ednine se namreč ne izgovarja le ta tvorni opisni deležnik, temveč tudi deležnik stanju (usahel, uspel). Normiran je tudi izgovor vseh pridevnikov z morfemom -al- (topel), prav tako izgovor samostalni- kov in pridevnikov tipa stol, gol — spol, čil, tudi količinski izraz pol ima na koncu u, v predložni zvezi ob pol pa 1; neustrezno je tudi Urbančičevo določilo o izgovoru morfemu -lc- (kakor je tudi v pravorečni normi ооцк — polk). Pri -le- jezikovna norma res ni dosegla idealne rešitve, mislim pa, du ji kodifikotor mora k njej pomagati, in to niti ne z zapletenim pravilom. Kdo naj ve, katera takih besed je stara, kaleru nova (du bi bilo potem mogoče v prvi brati џс v drugi lc)? Rešitev je tu v priporočilu, da se vse besede s pisnim lc (za vršilca dejanja, torej tudi -Ika za žensko, -Istoo za skupno, -Iski za pridevnik) lahko izgovarjajo z џ, pri tistih besedah, kjer se govori tudi /, pa nuj bi bila dovo- ljena tudi dubletu. V prav redkih primerih pa naj bi se 1 izgovarjal kot I, le pri redkih izjemah po izgovoru nekaterih tudi џ (gasilca). Ozka in široku e in o ter polglasnik: Tudi tu je trebu upoštevati normo v izgovoru knjižnega jezika na osrednjem slovenskem jezikovnem področju, ne pu numesto nje ponujati načelo, govori kukor moreš in znaš. Pravilu o razvrstitvi teh sredinskih glasov res niso popolnoma enostavna (prim. Slovensko slovnico 1976, 45—48, J. Toporišiču), toda gotovo niso nič bolj zapletena od pravil češkega pravopisa za pisavo i — y (PCP 1966, sir. 15—22), ali dolgih samoglasnikov (str. 35—50), ali predpon s — z (str. 26—33). In vendar Čelii to zahtevajo tudi v pisavi, ne le v izgovoru. Naglas, intonacija, melodija itd.: Urbančičeva za strokovnjaka nejasna for- mulacija meri menda na mesto naglasa, vrsto naglasa (jakostni in tonemski) ter na stavčno intonacijo (kaj se skriva pod njegovim »itd.«, pa je docela ne- jasno: ali ostale prvine stavčne fonetike ali preostale glasovne značilnosti knjiž- ne norme?). Tudi glede tega velja, kar smo povedali o predhodnem: norma obstaja, resda deloma variantna, tako glede mesta naglasa kot glede njegove vrste, še bolj pa glede značilnosti stavčne intonacije. Naše prizadevanje mora iti za tem, da se ji v govoru vsi približujemo kot idealu; dokler jo imamo, je naše prizadevanje osredinjeno, če jo bomo negirali s tem, da jo bomo proglašali za nedosegljivo, bo naše prizadevanje, kolikor ga sploh bo, izrazito razsredinjeno in tega v taki raz- sežnosti vendar ni v drugih znanih knjižnih jezikih. Preprosto se to reče: od- recimo se vsaki osredinjujoči normi, razpršimo se spet, kakor smo bili v 19. sto- letju. Enotnost izreke knjižnega jezika na splošno ni jamstvo le za splošno ne- oteženo sporazumevanje, neenotnost pa — v Urbančičevi formulaciji — ni manj ustrezna le, ko bi bila tolikšna, da bi na splošno oteževala sporazumevanje med Slovenci, temveč že zaradi svojih stilnih učinkov: saj vendar ni mogoče brez motenj sprejemati knjižnih govorjenih besedil različnega narečnega izvora. 4. O b 1 i k o s 1 o v n i problemi so v Urbančičevem delu obravnavani za po- nazorilo posameznih meril pravilnosti, konkretno končnica -a v rod. mn. samo- stalnikov 1. moške sklanjatve, končnice -s/a, -ste, -jo pri atematskih glagolih, končnica -ima v daj./or. dvojine 2. ž. sklanjatve, končnica -a v besedi prša, pre- mena glasovja pri sklanjatvi besede otrok in pri korenih tipa živ-(eti), žel-(eti) ter tipu ob enih. Od tisočev primerov, ki jih mora upoštevati slovničar, torej prav neznatno število. V obliki razpravic je Urbančič že pred tem obravnaval končnico -ima (JiS 1965, 98—100), glagolske končnice pa (mimogrede že v JiS 1959/60, str. 244—246), -jo posebej v JiS 1960/61, str. 30—31. Na podlagi njego- vega razpravljanja je bila v SKJ 1 in SSKJ I sprejeta v knjižni predpis konč- nica -ima (vendar le kot dubleta končnici -ma), pisanje o -jo in -sta, -ste pa uza- vešča razliko med pogovornostjo (in narečnostjo) ter zbornostjo. Urbančič se tudi upravičeno poteguje za kodifikacijo končnice -a v besedi prsa v specialnem pomenu (telečja), čeprav seveda raba omahuje tudi v prvotnem pomenu. Kazalo bi tudi sprostiti glasovje pri besedi otroci, rod. končnico konjev jc že sprejel SSKJ. V drugem pri Urbančiču ni nič novegu, le du bi sem ter tja lahko citiral kakšno mesto, kjer so te stvari že bile obravnavane. V oblikoslovju se torej Urbančič loteva redkih drobnih stvari, vendar s sreč- no roko, gotovo pretiruno pa je njegovo absolutno zavračanje predpreteklika (str. 132 in si.). 5. H e s e d o t v o r j e : Obravnavane so premene v zvezi s priponskim obra- zilom -ski (str. 23), pripone -ek (str. 23—34), -men (pismen, str. 25), -er pri števni- ških besedah (str. 25), -ič (str. 43) in seveda -lec ter še več z l (str. 222), koren -stoj- v beseduh kot obstojati (str. 109), osnove tipu življenje, trpljenje (str. 106). Tu ima Urbančič manj srečno roko kot v oblikoslovju, kjer se lahko opira kur nu svoje obvludunje ljubljanske mestne govorice kot normativne. Z Urbančičem se je mogoče strinjati le glede tega, da je pridevnike na -ski iz imen krajev pravilno izvajati po splošnih zakonih knjižne tvorbe (npr. dutoveljski namesto dutooski). pa še tu bi one druge oblike kazalo dovoljevati za krajevno, če ne celo za ozko pokrajinsko rabo. Gotovo pa Urbančič nima prav, ko sicer sprejema preklasifikacijo češke pripone -ček v slovensko -čak (z neobstojnim polglasnikom), ni pa pripravljen neobstojnosti priznati srbohrvaškemu nenagla- šenemu a v lastnih imenih (prim. Špiljak), čeprav so imena z neobstojnim a tudi v slovenščini (Јакас, Јакса). Po razmerju Јакас — Јакса ali Раоао — Pavla se brez težav uravnava tudi Spiljak — Špiljka. Nedinamično je tudi gle- danje na obliki usten in pisen: če gledamo na take oblike tvorbeno. so naravnej- še (tako kot dutooeljski) od pismen in ustmen, torej ni treba potegovanja za posebnosti. Isto velja tudi za peterčke ipd. (tudi sam sem se bil pred tem že na- vadil na petorčke), toda ker so peterčki sistemski, menda nikomur več ne po- vzročajo (jezikovnih) težav. Tudi se ne zdi smiselno zborno vendarle že utrjeno rabo obstajati obstajam spet spodrivati z obstojati (ki je gotovo tudi kroatizem. prim, postojati); obstojam je analogno po stati — stojim in dovršniku obstati — obstojim. Za opravičilo se tu lahko uporabi merilo večje ustaljenosti. Narobe pa bi res bilo, ko bi v vseh primerih z etimološkim o zahtevali premeno za a (prim. ogroziti — ogrožati proti leksilukiliziranemu zgražati); tu je merilo stunje v slo- venskem jeziku. Pri tipih življenje in zaželjen bi bilo prav, koga citirati. Morda kaže pripomniti še kaj k Urbančičevem besedotvornem izrazju (in teoriji) : prav nesodoben je njegov izraz končnica za priponsko obrazilo (npr. str. 43 -ič); ali ne pozna definicij posameznih vrst morfemov (po Toporišiču je končnica inorfein za spol, sklon, število, osebo), toda tudi če je Urbančiču konč- nica priponsko obrazilo, ga besedi kot zatič, polič gotovo nimata (prim, za- tik-ati zatič, polič pa je nemotivirano, enako danes tudi božič). 6. Soruzmerno veliko Urbunčič piše o tem, kar sem svoj čas imenoval i z - b i r a b e s e d j a , oz. o normativnem ter stilnem kvalificiranju besed. Pri tem načeloma ne ve za nobena pozitivna prizadevanja pri Slovencih v dobi, ki jo pri sebi morda ima za predurbančičevsko. In vendar bi mu, če nobeno drugo, iz povojne dobe moralo biti znano ime vsaj Boža Voduška, mimo katerega no- ben objektivni zgodovinopisec naših prizadevanj za jezikovno kulturo v leksiki nikoli ne bo mogel. Iii našel bi se še ta in oni, ki je že pred letom 1972 zastopal glede tega ustrezna stališča, pa — če ni t. i. Urbančičev učenec — vendarle ne najde milosti v Urbančičevih očeh. Vendar se obrnimo k Urbančičevim konkret- nim tezam glede tega. Pri izbiri besed se Urbančič dosledno drži naslednjega nučcla: jeziku ne- ustrezno besedo je mogoče zamenjati le v času, ko se začne pojavljati v slo- venskih besedilih (str. 14), »/k/adar pa je /beseda (uli jezikovno sredstvo sploh), ki ni v skladu z duhom jezika, z jezikovnim sistemom/ že v splošni rabi, kur pomeni, da ne glede na morebitne pomanjkljivosti ima in opravlja svojo funkcijo v procesu sporazumevanja, je čas za intervencijo minil. To je manjšu škoda, kakor napraviti novo napuko in s preganjanjem tuke besede grešiti proti načelu ustaljenosti ter ustvarjati v jeziku zmedo« (str. 14). Dalje lahko beremo: »'Po- pravljanje' ustaljene slovenščine, celo za ceno jasnega izražanja, je nezdruž- ljivo s funkcijskim vidikom jezikovne kulture. Spodbuja gu prepričanje, da je zaslužno za slovenski jezik, zuto se ne čuti z ničimer omejeno. Je najpriljublje- nejše opravilo laikov (in žal včasih tudi strokovnjakov) in poglavitna značilnost slovenskih jezikoslovnih naček (str. 18). Ter še: »Relativna sistemska ustaljenost in enotnost, ki je bila končno dosežena, zato zasluži, da jo spoštujemo in čuvamo, tembolj, ker bi na sedanji stopnji družbenega razvoja, ki zahteva mnogo večjo občutljivost, natančnost in zanesljivost izraza kot nekoč, jezik sicer slabo oprav- ljal svojo nalogo. Zal pa se tega premalo zavedajo ne samo razni »popravljalci« jezika, ampak včasih tudi pisci normativnih priročnikov« (str. 21). Konkretno se to načelo pri Urbančiču uveljavlja v zagovoru besed, ki so v spodnji preglednici navedene pred pomišljajem (dodamo pa jim lahko še pri- mere iz besedotvorja, npr. cesto — čestokrat 111, pro- in pre- (str. 87)): blok - (72) časopis — časnik (17—18) edinstven — enkraten (93—96) finansirati — financirati (79) hala — doorana (15, 70—71, 72) izpit — izkušnja (51, 94—95) izven — zunaj (26, 85) kdajkoli — (kadarkoli) (110—111) književnik — pisatelj (15—16, 96) kolodvor — postaja (13—14) koristnih — uporabnik (str. 82) poleg, razen — mimo (130—131) moči — moč (129—130, 131) pojav — prikazen (51) posledica — nasledek, nasledba, nastopek, posledek (95) prekiniti — pretrgali (25, 86) prepričan biti v kaj — ... o čem (53) razgovor — pogovor (88—89) razlika, razlikovati — razloček, razločevati (89—90, 96) revija — časopis (17—18) sav(jjetnik, svetnik — svetovalec (84) slika — podoba (93—96) stil — slog (72, 123) svoboda — prostost (51) tajen — skriven (95) tajnost — skrivnost (95) tranzistor — transistor (95) ubistDo, uboj — umor (84) ustmen — usten (105) kozmonavtski — vesoljski (61) kozmonavt, astronavt — vesoljec (61) zaključek — sklep (90—92, 96) zaključiti — skleniti (90—92, 96) zemlja — dežela, država (84) zakon — postava (51) zatajiti odpovedati (82) Gradivo je različne vrednosti: eno skupino tvorijo — lahko jih tako imenu- jemo — Breznikove dvojnice: časopis — časnik, izpit — skušnja, pojav — pri- kazen. posledica — nasledek, razlika — razloček, razlikovati — razločevati, slika — podoba, svoboda — prostost, tajen — skriven, zakon — postava. Tu ima Urbančič večinoma prav: izraz neslovenskega izvora (prvi) je knjižen, splošen, sodoben — prvotno slovenski pa sicer tudi knjižen, vendar večinoma pomensko omejen in dostikrat ne več sodoben. Delna izjema je beseda razlikovati, kjer se brez nadaljnjega da rabiti prvotna slovenska ločiti ali razločevati (npr. ločiti črnega od belega). Tem breznikovskim slovansko-slovenskim dvojnicam Urbančič dodaja nove: edinstven — enkraten, izven — zunaj, kdajkoli — kadarkoli, knji- ževnik — pisatelj, kolodvor — postaja, koristnik — uporabnik, prekiniti — pre- trgati, razgovor — pogovor, zaključek — sklep. Tudi tu se zavzema za izraze na levi, vendar po naše v škodo slovenskega jezika. Povedati, zakaj je tako, ni tako lahko. Y bistvu gre za naslednjo temeljno dilemo: ali naj imamo za vsak pomen (ali pomenski odtenek) posebno besedo, če ne iz domačega vira, pa od drugod, ali pa je dovolj, domačim sredstvom razširjati pomen tako, da nado- mestijo prevzeta. V prvem primeru se besedni zaklad preko potrebe množi, po- trebna so zapletena navodila za rabo t. i. blizupomenskih oz. sopomenskih besed, v drugem primeru pa je konkretni pomen ali pomenski odtenek treba ugotoviti iz sobesedila. Stvar je zapletena še v toliko, da se s prvimi izrazi vzpostavlja most do srbohrvaščine, obenem pa odmik od navadne slovenske govorne resnič- nosti in odmik od naše jezikovne individualnosti. V tem smislu osebno večinoma zavračam od Urbančiča zagovarjane »bogatitve« slovenskega jezika (izjema je zaključek — sklep), ker se pač držim načela, da ne segam po tujem, ko lahko izhajam s svojim. < Zame je npr. enkraten dogodek lahko namreč natanko isto kot edinstven dogodek, če pa mislim, da bi ga kdo lahko pojmoval, kot da stoji v vrsti z dva- kraten, trikraten itd., ga lahko zamenjam s kako sopomenko, npr. izjemen itd. Čemu uporabljati nepotrebno in nedomačo besedo kolodvor nam. postaja, koristnik nam. uporabnik, prekiniti nam. pretrgati, razgovor nam. pogovor, zatajiti nam. odpovedati itn.! Zaradi pomenskih odtenkov to ni potrebno in ni v prid ustaljenosti in manjši zapletenosti slovenskega jezikovnega sistema. To zagovarjanje nedomačega lahko opažamo tudi v Urbančičevem obrav- navanju nekaterih dvojic tipa neslovensko — slovensko/slovansko: tu si stojijo nasproti hala — dvorana, kozmonavt(ski) — vesoljecf-ski. Tudi sam uporabljam stil namesto slog (zaradi stilistike ipd.), toda dejstvo je, da tudi slog ni slaba beseda: in enako rabim revija raje kot časopis, res pa je tudi, da z revijo medna- rodno ne pridemo daleč in da se časopis vendar tudi uporablja za revijo. Tivol- ska dvorana pa se mi zdi ustreznejša od hale, in enako vesoljec od astronavta ali kozmonaota, in to po logiki slovenskosti in slovanskosti našega knjižnega jezika. Pri Urbančiču pa se ves čas upiraš vtisu, da mu je pristno slovensko, kakor hitro se sooči s neslovenskim, nekam nadležno, čeprav je ta misel ven- dar absurdna, in človek je prav vesel tistih nekaj redkih primerov, ko se tudi Urbančič odloča za slovensko argumentacijo (npr. ko sh. zemlja prevajajo na- pačno z dežela, tudi ko gre za državo), kjer Urbančič seveda le v pogojniku pri- stavlja, da bi se tega »bilo bolje ogibati« (str. 84). Itd. V teh stvareh je Urbančič prečesto le antipurist v tistem pretiranem pomenu, kot besedi purist on pripisuje pomen: človek, ki s svojimi zelotskimi predlogi za izboljšavo jezika kdaj (ali pogosteje) tudi škodi; kot antipurist seveda z na- sprotnim predznakom. 7. Tu je sploh čas, podrobneje spregovoril o Urbančičevem pojmovanju s a m o b i t n o s t i jezikov, še posebej slovenščine nasproti srbohrvaščini kot jeziku, ki je slovenščini strukturno najbližji. Razmerje slovenščine do drugih jezikov je Urbančiču enako kot razmerje angleščine do drugih jezikov (str. 64—65). Bistvena razlika je pri tem zanemar- jena: da za vse veliko, večje ali večinsko in sredotežno (ali nesredobežno) veljajo druge zakonitosti kot za majhno, manjše, nevečinsko, sredobežno (nesredotežno). Povedano v podobi: ovco je treba varovati pred volkom, zelje pred kozo itd., obratno je taka skrb odveč; pred hudournikom se varujemo z nasipi in pregra- jami, pred studenčkom ne. In slovenščina jè nevelik, nevečji, nevečinski jezik, in nesredotežen jezik v tem smislu, da je več svojih nosilcev izgubil kot pridobil, in bi jih (in jih bo) še več, če mu ne bi bili (ne bomo) organizirali obrambe (prim, glede tega tudi sodobno francoščino nasproti angleščini, nekdanjo nem- ščino nasproti francoščini, v nekem smislu tudi srbščino nasproti turščini ipd.). Ce nain je kaj do slovenščine — in mislim, da nam je — potem se moramo zavedati, da je danes možnost vplivanja nanjo izjemna: moderni, zlasti kolikor toliko izobraženi Slovenec je večinoma vsaj dvojezičen (v veliki meri aktivno), v tako rekoč dnevnem stiku z neslovensko govorečimi, z neslovensko tiskanimi in množično razširjanimi govorjenimi besedili, tako da je vpliv drugega jezika na njegov jezikovni sitem nenehen in v veliki meri koncentriran. Poleg tega je njegov nosilec — zaradi zgodovinskih dejstev, ki jih tu ne bom navajal — vse prerad pripravljen namesto svojega jezika govoriti jezik svojega drugojezičnega sogovornika. Če hočemo torej ohraniti svojo jezikovno samobitnost, se moramo teh dejstev zavedati in jih ljudem tudi uzaveščati. Ne slepimo samega sebe z mislijo, da so vsi jeziki v enakem položaju. Ze če pogledamo jezike svojih so- sedov od Avstrije preko Italije in Hrvatske do Madžarske, bomo videli, da pri njih o vplivu slovenščine tako rekoč ni nobenega govora. Vpliv je samo enostran- ski, in res ne vem, zakaj bi se morali blagrovati zaradi tega, da drugi na nas lahko tako mnogovrstno vplivajo. Daleč od tega smo, da bi lahko sprejeli Urbančičevo misel, izraženo v nasled- njih stavkih: »Slovenščina se je ne glede na puristična prizadevanja in kljub njim vse doslej razvijala in bogatila bolj ali manj skladno s svojimi potrebami. Če se je ravnotežje kdaj zamajalo, kakor se je svojčas zaradi nesmotrnega mno- žičnega izposojanja iz slovanskih jezikov, je prišlo tudi iztreznjenje in ravno- težje je bilo spet vzpostavljeno.« (Str. 68.) Človek se ne more ubraniti pripombi: to se je zgodilo kar tako, samo od sebe. Urbančič ne ve (ali pa noče vedeti), da je bilo n e p o t r e b n o p r e v z e - m a n j e z ene strani v veliki meri posledica narodnostno napačne miselne špe- kulacije (poleg duhovnega uboštva in intertnosti ter odsotnosti jezikoslovnih pomagal), z druge strani pa upiranje temu prav tako posledica realne ocene potreb in smiselnosti takega početja pri čisto konkretnih nosilcih zavesti o slo- venski jezikovni (in narodni) samobitnosti. So čisto konkretni ljudje, ki so se upirali germanizaciji, ilirizaciji, panslavizaciji, srbokroatizaciji, cerkvenoslavi- zaciji, jugoslovenizaciji, simplifikaciji, internacionalizaciji, okcidentalizaciji itd. slovenskega knjižnega jezika. In njihova neizpodbitna zasluga je, da imajo da- nes ustrezna izrazila ne le naši strokovni pisci in publicisti, ampak tudi besedni umetniki in da se naš knjižni jezik ni preveč oddaljil od vsakdanjega občeval- nega jezika slovenskega človeka. Urbančič za nobenega branilca slovenske je- zikovne individualnosti nima ene same pozitivne besede: če o njih ne molči (Trubar, Krelj, Bohorič, Hren, Hipolit, Pohlin, Gutsman. Vodnik, Kopitar, Lev- stik, Škrabec — da ne naštevam še v 20. stoletje), jih graja. Prešerna obravnava le kot antipurista, ne pa tudi kot borca proti ilirizmu, panslavizmu. Kakšna po- enostavitev Urbančičevi misli in volji nadležnih dejstev! Ce bi bili zlobni, bi bilo na podlagi Urbančičeve definicije purizma mogoče obsoditi ne le vse navedene, ampak jim moramo iz 20. stoletja pridružiti vsaj še Breznika, seveda še posebej Cankarja, Voduška, t. i. medvojne čitankarje in povojne slovničarje in pravopisce ter vse tiste, ki le-teni sledijo (konkretno se Urbančič bojuje zoper J. Gradišnika, J. Modra, H. Griinu, L. Legišo). Impli- citno napada tudi avtorja teh vrst zaradi njegovega zmernega stališča do tega, kar on imenuje purizem v pomenu, ki gu je mogoče le zametovati, in kar je piscu teh vrst v glavnem prizadevanje za jezikovno samobitnost slovenščine. 8. Urbančič se glede p u r i z m a ne more dokopati do objektivnega spo- znanja, da je to prizadevanje za ohranitev samobitnosti kakega jezika (ki pa pri tem — kot vsako prizadevanje — kdaj pa kdaj tudi zaide, kakor je vedel že Čop), ne pa preprosto reakcionarno početje zoper novosti v jeziku (ob hkratnem poveličevanju starinskosti), ali prizadevanje za »govor od civilizacije najbolj ne- dotaknjenih slojev« ali za odstranjevanje tujih primesi in proti sprejemanju novih tujih elementov (str. 44). Slovenski purizem prav tako ni poganjek Metter- nichovega absolutizma (str. 44). Poglejmo vendar, kakšna je realna, zgodovinsko izpričana, na dejstvih slo- neča, ne pa po čisto določeni miselni poti skonstruirana zgodovina slovenskega purizma. Saj ni tako, kot trdi Urbančič: »Nikakor ni naključje, da se v slovenščini prvič srečamo s purizmom v času Metternichovega absolutizma, to je sistema, ki se je v prvi polovici 19. stoletja z vsemi sredstvi trudil, da bi v avstrijskih deželah in tudi drugod v Evropi, kamor je segel njegov vpliv, preprečil širjenje idej francoske revolucije« (str. 44). Ali: »Če se postavimo v čas inetternichov- ske reakcije, ko se pri nas purizem prvikrat pojavi, bomo našli takšne paralele: strah pred družbenimi »novotarijami« — arhaiziranje jezika; reakcija se opira na zaostalost — idealizira se neizobražena, siromašna govorica odmaknjenih predelov; zapiranje pred »tujimi« idejami, ki pretresajo Evropo — preganjanje tujk, kajti v tuji besedi se skriva nevarna tuja, to je napredna ideja.« (Str. 45.) Slovenski purizem (pojmovan sevedu neizkrivljeno) ima korenine v 16. stol. Tako beremo pri Trubarju (1557: »Pri tem prevajanju sem se trudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z luhkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kra- njec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sein ostal kar pri kmetiškem slovenskem jeziku, kakor se govori nu Buščici. kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvatskih besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati.« (Rupel, PP, str. 26.) Krelj, 1567: »Leto ortografijo slovenskiga pisma smo mi z vestjo in z dobrim svitom zastopanih bratov tako postavili inu spomislili tudi na več našigu imena inu jezika ljudi, kir so ukuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce etc., kateri skoraj povsod čisteši slovenski govore kakor mi po Kranju inu koroški deželi, do polu nembški.« (Rupel, PP, str. 184.) Ta dva moža sta torej že v 16. stol. knjižno slovenščino precej jasno raz- mejila: nasproti hrvaščini kot drugemu in drugačnemu slovanskemu jeziku (Trubar), v okviru slovenskega jezika samega pa imamo opozorilo na neza- želene leksikalne prvine iz nemščine (Krelj). Na germanizme (in ne samo nanje) je potem opozarjal tudi Hren (1612). o katerem piše Breznik (Literarna tradicija v »Evangelijih in listih«. DS 1917, str. 174), da je nadomestil mnogo nemških besed s pristnimi slovenskimi, na str. 225 pa: »Hren je bil prvi, ki se je postavil na strogo slovensko stališče in je načelno zavračal vse. kar je v jeziku tujega. Y tem oziru se ne more meriti z njim noben protestantski pisatelj, tudi Krelj in Jurišič ne, dasi sta pisala med vsemi najčistejšo slovenščino.« Seveda bo Urbančič rekel, da je bil Hren purist zato, ker je bil reakcionar. Ker pa je bil reakcionaren v avstrijskem duhu, je kaj čudna logika, da se bojuje proti nemškim besedam (isto velja pozneje tudi za Kopitarja). In kakšne napredne ideje se skrivajo npr. za nemčizmi, ki jih je zavrgel Hren, kritični bralec razbere lahko iz naslednjega spiska (po Brezniku, tudi velikem grešniku): folk, kapitan, arfa, klagooati, specerie, erb, erbič, iaužent, uriah, goant, gajžlati, gasa, Ion, žegnati, pergliha. arcat, glih, goišnu, štiina, lušt, ferratati, esili, berič, oe ( = gorje!), krugla, šlanga. Risum teneatis, amici! Za Schönlebna (1672) je sicer znano, da se je izjavil protipuristično (Kopitar, Grammatik, str. 59: »samo da si Schönleben ni pomišljal od škofa Hrena izlo- čene neslovenske besede, zaradi ljudstvu lažjega razumevanja, spet prevzeti« v svojo izdajo Evangelije in listov), toda Breznik, ki je Schönlebna tudi natanč- no bral, pravi (n. m. str. 280—281), da »se dejanski ni prav nič oddaljil od Hre- na / . . . / , zavrgel je le kakih pet Hrenovih besed, vse druge je sprejel, zato pa je odpravil nanovo kakih pet ali šest tujk, ki jih je še Hren sam rabil, in jih nado- mestil s slovenskimi izrazi. Poleg tega je čisto v njegovem duhu odpravil vse tujke tudi v tistih odlomkih, ki jih je nanovo priredil po Dalmatinu.« Po Urbančičevi logiki je bil napreden spet šele prireditelj Evangelijev in li- stov 1750, ki je — po Brezniku, n. m. — zavrgel kakih 15 slovenskih, po Hrenu uvedenih besed in jih nadomestil s tujkami — naprednost pa se je skrivala v be- sedah kot folk, gajžla, gnada, jesili, ohcet, rajlati, rajtunga, šac, špegal, irošt, troštar, zašpofooati... Naslednji purist, ki je skoraj gotovo vplival na Kopitarja, je bil Hipolit, po besedilu v SKJ 2, 1966, str. 36: »/O/pazil je namreč, da je slovenski jezik v knjigi in v ustih pridigarjev slabši od tistega, ki ga je govorilo ljudstvo. Na vprašanje, zakaj je tako, si je odgovarjal: »Ker znajo mladi pridigarji poleg materinega jeziku več drugih ali le nemškega in se le-tega, kakor je v Avstriji navada, tudi po vsej vojvodini Kranjski skoraj kot edinega nauče v ljudskih šolah, gimnazijah, posvetovalnicah, na sodiščih, pri obravnavah in pisanju. Ce se tedaj nameri, da morajo govoriti slovensko, in če nimajo pri roki domače besede, jo pri tej priči izberačijo iz nemščine, ker jo znajo poleg materinščine, in pogosto delajo prav smešne iz nemščine in slovenščine mešane stavke.« Naj pripomnim, da prav po poti udobnosti in nevednosti sedaj zaide v slo- vensko besedilo mursikak srbohrvaški izraz, izmed tistih, ki ima zanje Urbančič priporočilo, naj jih sploh ne registriramo (str. 81). Tudi zu Pohlina je znuno, du je bil do neke mere purist. Tako Breznik zu njegovo prireditev Evangelijev in listov (n. in., str. 284) pravi: »Poleg tega je tudi v jezikovnem oziru za Hrenom največ storil, ker je marsikak člen pri su- mostalnikih opustil, precej germanizmov iztrebil in marsikako domačo kon- strukcijo uvedel.« — Purist je bil tudi Gutsman. V slovnici iz leta 1777 (str. 141) o sprejemanju tujih besed beremo: »Tem /napakam/ so posebej podvrženi tisti Korošci, ki stanujejo blizu mest in trgov in ki mejijo na Nemce. Ti torej pre- vzemajo od Nemcev, s katerimi pogosteje občujejo, precej besed. Napaki torej ni vzrok revnost jezika, kakor je mogoče dokazati z več primeri«; in navaja slo- venske ustreznike za heršaft, andaht, baver, barbierer, better. Poznavalec zgodovine slovenskega knjižnega jezika se ob takih besedah spomni nalednjega našega purista, V. Vodnika, npr. mesta v Kuharskih bukvah (1799): >/J/est sim gledal na narbol znane med slovenci najdene besede, de bi vsiin zastopen biti mogel. / . . . M/i moremo krajnske slovenske besede poiskati semtertje po deželi raztresene, inu na to vižo skup nabrati čisto slovenšino.« In že prej v Novicah (1798): »Po celi Europi je taka navada, da sosedje od so- sedov besede brez prave potrebe jemlejo: al to je ena spačena navada, inu v bukvah ne sme biti, temuč bukve se morejo v čistim jeziki pisat. Ne moremo tedaj pisat: fajn, falar, faler, fant, favd, ferš, flaša, f l i k a . . . « In 1. 1800 hvali Modrostne bukve: »Zdej se té bukve vsim Slovéncam perporocé, ne le, kér so polne dobrih svétih naukov, temveč tudi, kér so v lepim čistim jeziki pisane; v takim jeziki, kakor ga Krajnci po deželi govoré, kodar še niso spačeni od nčmščine.« In glede usmerjanja jezika (Urbančič misli, da je to v bistvu nepotrebno) Vodnik 1. 1794: »/N/e bomo li nikol naš govor popravili? Ako bi ta reč tako na- prej šla, bomo doživeli, de se ne bôdo gorenc, dolénc inu notranji eden drugiga zastopili; eden se bo pončmšval, drugi bo sam na sebi ostal, tretji bo napol lah. Kdo bi potle krajncam bukve pisal? Tedaj moremo eden drugimo poâati, kar ima slčdni dobro čistiga.« Torej Vodnik nedvomno purist (pred Kopitarjem!) in po Urbančičevi logiki — reakcionar. Kakšna pošastnost! Kot vemo iz Breznikove razprave (Japljev prevod sv. pisma (1784—1802), CJKZ 1928, str. 91), je Vodnikova krivda še toli- ko večja, ker je s svojimi nazori prodrl v Japljev prevod: »/S/krinar se ni šolal ob /Japlju/, ampak ob večjem duhu, ob Vodniku. Vodnik se je prejšnje leto jezikovno izčistil in Škrinar je takoj sprejel njegov izboljšani črkopis, skladnjo in besedni zaklad.« In na vse to pride Urbančič in začenja slovenski purizem s Kopitarjem, da ga lahko poveže z Metternichom (ki je seveda začel »vladati« šele po izidu Kopitarjeve slovnice!) in ustvarja zgodovino in razlago slovenskega purizma na sivih polah papirja, nič pa ga ne brigajo zelene poljane njegovega resnič- nega življenja. 9. F e t i š i z i r a n j e m a t e r i n š č i n e : Z e v kratkem Uvodu beremo Ur- bančičev stavek, da »ni malo /tistih/, ki materinščino fetišizirajo in jo povzdigu- jejo nad stvarnost v svet mistike« (str. 5). Izraza fetiš in mistika imata danes pri nas izrazito negativen družbenopolitičen oz. -ideološki prizvok, zato se pride- vata tistemu, kar se odklanja. V redu in prav, todu s čim našo materinščino fe- tišizirajo in povzdigujejo v mistiko? Urbunčič tega ne pove, zateka se v nedo- ločnost, zato je njegove očitke lahko razumeti tudi preširoko, tj. tuko, da je eventualno obsojen tudi vsak tisti, ki mu je materinščina nekaj enkratno drago- cenega, da ne rečem — svetega (tu je stik z Urbančičevo fetišizacijo), misti- čen pa je glede na prizvok te besede v nušem prostoru nemogoče imenovati v glavnem nedoločni občutek slovenskega človeka, da svojemu jeziku ostaja apriorno naklonjen kot vrednoti, ki ga učlovečuje, mu daje gledati in pojmovati svet tako kot nobeno drugo jezikovno izrazilo, da mu je slovenski jezik nekaj, kar se ne da nadomestiti z ničimer. Materinščina ni v nobenem primeru fetiš, v naši preteklosti je bilo javnega in dejavnega spoštovanja materinščine dosti- krat tudi premalo, ko so vendar zelo vidni predstavniki slovenstva morali jav- no pozivati, naj se jezika svojega ne sramujemo, ga ne zametujemo, ne zapo- stavljamo; še danes niso prav nič nepotrebni pozivi za marsikatero področje, kjer Slovenec jè in živi, naj svojemu maternemu jeziku ostane zvest ter dosle- den uporabnik. Materinščina je vendar ohranjevalka naše etnične in narodne biti, tolažnica in branilka v dneh stiske in obupa, najzanesljivejša pot, ki res vodi k sočloveku in v svet pravega duha in lepote. Zato v zvezi z njo ne bi smeli govoriti o fetiših in mistiki, če hočemo sami sebi glede jezika dobro. Pri tem je toliko slabše, če se skrivamo v splošne in zavite formulacije (glede tega je zapisal Bertolt Brecht: »Prav splošnost, vzvišenost in večpomenskost so značil- nosti neresnice«, in L. Wittgenstein pravi: »Kar se sploh da povedati, je mogoče povedati jasno«). 10. Za konec še nekaj o Urbančičevi sodbi slov. j e z i k o s l o v j u : Urban- čič ima izkrivljen pogled na to, kar slovensko jezikoslovje objektivno je, bodisi sedaj, bodisi je bilo v preteklosti. Tako sodbe o nekaterih spodrsljajih in zablo- dah jezikoslovnih ljubiteljev formulira tako, da zadevajo naše celotno jeziko- slovje, spodrsljaje v kakšnem priročniku očita vsem priročnikom iste vrste (se- veda implicitno), govori o splošnem zaostajanju slovenskega jezikoslovja za ča- som, pa prezira mnoga nadvse pozitivna in sodobna prizadevanja v njem, koli- kor niso zajeta v pojav — naj ga tako imenujem — urbančičevstva (tako je treba pojmovati tudi mesto o SSKJ I). Iz tega kroga citira drobne članke in člančiče in nikomur dostopno večje razpravljanje, obširne razprave in knjige pa so obsojene na odsotnost: enostavno jih ni. Sam sicer piše: »Jezikoslovna proble- matika se ne more reševati z drugačnimi sredstvi kot jezikoslovnimi« (str. 13), proti svojim zoprnikom pa pogosto uporablja nejezikoslovna orožja; razen tega zožuje jezikoslovno področje v korist politike (str. 13), kakor da ne bi bila sociolingvistika ali t. i. zunanje jezikoslovje legitimni raziskovalni predmet je- zikoslovja. Kaj naj o Urbančičevi knjižici rečemo za konec? — Velika ambicija, malo, premalo spoštovanja dejanskosti. V avtorjevo opravičilo bi lahko navedli Pre- šernovo misel, da je tudi napačno prizadevanje boljše kot apatija nasproti vse- mu domovinskemu. — Zaradi nasprotnega odziva seveda. Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana