LETNIK XVIII., ST. 7 (826) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 21. FEBRUARJA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
CENA 1 EVRO
CONTIENE I.R
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Vončina
Post - kaj je to?
Ob začetku pisanja tega uvodnika sem se brž spomnil na pripovedovanje našega urednika Jurija, kako je kardinal Chri-stoph Schonborn v Ogleju na začetku svojega predavanja najprej definiral ključne pojme, da bi poslušalci vedeli, o čem bo govoril. Mi se na začetku posta sprašujemo o tem, kaj je to post, da bi lahko bolj zavestno in z veliko koristi stopili v to obdobje. Želimo zagristi v vabo, v smislu, da si želimo zares izkoristiti ta čas priprave na jeruzalemske dogodke, ki so samo jedro krščanske vere in oznanila. Postni čas je namreč priprava na srečanje s trpečim, na križu umrlim in vstalim Jezusom Kristusom. Slovenci smo lahko hvaležni našim prednikom, da naše poimenovanje tega obdobja že vsebuje eno zelo pomembno prakso
- post namreč, saj se mnogi narodi okrog nas sklicujejo zlasti na štiridesetdnevno obdobje, izhajajoč iz latinskega "quadragesima" (it. Quaresima, šp. cuaresma, fr. careme, hr. koriz-ma). Žal pa velja, da omenjena praksa, ki služi za osnovo poimenovanju obdobja priprave na velikonočne praznike, čedalje bolj izginja med samimi katoliškimi verniki, če pa se je vendarle poslužujejo, navadno ne gre več za klasično obliko posta, ampak je prej vse drugo, razen to, kar je vedno veljalo. V neki skupini katoliških vernikov so celo dejali, da oni delajo raje kaj drugega, kot da se čemu odpovedujejo. To je spet primer prizanašanja človeka samemu sebi, ko si zadeve malo po svoje razlaga, namesto da bi izkoristil tiste klasične predloge, ki se vsi očitno zdijo preživeti. Poglejmo torej na klasično definicijo, ki sem jo našel pri pred kratkim preminulem koptskem voditelju, papežu Šenudi III. Navajam ga kot avtoriteto zato, ker je potomec in nositelj izročila nekdanjih egiptovskih menihov, za katere je bil post ne le spokorna praksa, temveč način življenja. Takole pravi: "Post je zdržno-st od hrane za določen čas, kateremu sledi uživanje hrane, ki nima živalskih maščob". Pomeni, da gre za resno zadevo, ko v času, ko se postimo, zares postimo, čez dan ne uživamo drugega razen vode, po sončnem zahodu pa uživamo hrano brez živalskih maščob. Prav to smo nekdaj poznali tudi pri nas in ljudje so stvar jemali zelo resno, celo preveč, ko bi bil marsikdo od njh upravičen tudi do izostanka od posta, pa se vendarle naši predniki niso dali zmesti. Tudi za duhovnike je veljal post kot duhovna priprava na zakramente, zlasti na sveto mašo. Kakor pravi kardinal Ravasi, je: "Zdržnost od hrane zaradi bogoslužnih zahtev - smo torej daleč od sodobne prakse diet
- konstantni fenomen v vseh religijah”. Tako torej - gre za zelo važen poudarek na tem, da mora praksa posta imeti svoj duhovni namen, sicer nima smisla. Za nas danes v postnem času velja seveda tudi spokorni namen, ki ga pozna Sveto pismo, vendar je še bolj važen drugi - s postom se želimo približati Bogu, želimo poglobiti naš odnos z njim. "Z zdržno-stjo od jedi se namreč človek dvigne nad raven telesa in tudi nad materialno raven, kar je tista modrost, ki se skriva za postom", pravi Šenuda III. "Človek namreč nima absolutne svobode, da si vzame tisto, na čemer se ustavijo njegove oči in karkoli hoče... Človek je že vse od začetka moral nadzorovati svoje telo. Drevo je lahko tudi dobro za jed in mikavno za oči, pa vendar se mu je treba odreči". Ko je enkrat urejena ta osnovna zadeva, smo sposobni imeti tudi boljše molitveno življenje, kakor imamo tudi "oči za druge", kar je, kot nam pove Ravasi, vidna posledica pravega posta. Ta je zadeva med vernikom in Bogom, drugih ne sme zanimati (Mt 6,17-18), ampak bodo zgolj uživali njegove dobre sadove.
/ str. 4
Debora Serracchiani
Podpora SSk kandidatom DS za senat in poslansko zbornico
Slovenska skupnost in Demokratska stranka sta sklenili dogovor za deželne volitve
Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, in Demokratska stranka-Partito Democratico v deželi Furlaniji Julijski krajini sta v torek, 12. februarja, sklenili politični dogovor, ki zadeva februarske, predčasne politične volitve za italijanski parlament in volitve za obnovo deželnega sveta, ki bodo v aprilu. Sklenitev sporazuma končuje dolg postopek, ki obnavlja in dopolnjuje dogovor iz leta 2008.
Volilni dogovor sloni na predpostavki, da sta obe stranki samostojni in vsaka si na enakovreden način prizadeva za pravice in koristi slovenske narodne skupnosti v deželi Furlaniji Julijski krajini.
Njuni različni politični tradiciji pa sta osnova za boljše medsebojno delovanje, kar je v korist celotni deželni družbeni skupnosti. Iz tega sledi skupno prizadevanje za učinkovitejše sodelovanje, ki se bo primarno udejanjalo preko izvoljenih predstavnikov obeh strank.
Dogovor med SSk in Demokratsko stranko vse-
buje tudi nekaj programskih točk, prva od katerih zadeva udejanjanje pravic Slovencev v FJK preko izvajanja zaščitne zakonodaje, ki je zaobje-
ta v državnih zakonih 482/99 in 38/01 ter v deželnem zakonu 26/2007 in sloni na mednarodnih
sporazumih. Sledijo prizadevanje za državno in krajevno reformo predstavniških teles, pri čemer mora biti zagotovljeno predstavništvo slovenske narodne skupnosti; priznavanje politične pluralnosti, ki zadeva slovensko narodno skupnost v FJK; skupna in usklajena skrb za primerno in učinkovito financiranje slovenskih organizacij; skupna podpora razvoju čezmejnega sodelovanja, še posebno na področju severnega Jadrana ter pri ovrednotenju pobud, kakršno predstavlja EZTS med občinami Gorica-Nova Gorica-Šempeter/Vrtojba.
Zato stranka Slovenska skupnost podpira liste Demokratske stranke za senat in poslansko zbornico na predčasnih volitvah, ki bodo ta konec tedna, 24. in 25. februarja. SSk za deželne volitve aprila 2013 podpira predsedniško kandidatinjo Deboro Serracchiani, Demokratska stranka pa sklene volilno povezavo s SSk, na podlagi 4. odstavka člena 23 deželnega zakona 17/2007.
Stranko SSk čaka sedaj oblikovanje volilnih list za deželne volitve, na katerih se namerava letos predstaviti v vseh petih volilnih okrožjih dežele FJK. Glavni cilj stranke je seveda ponovitev in izboljšanje volilnega rezultata iz leta 2008, ko je SSk prejela 7008 oziroma 1,3% glasov in izvolila Igorja Gabrovca v deželni svet FJK.
Pogovor
Dr. g. Jože Bajzek je spregovoril o svoji življenjski in strokovni izkušnji kot univerzitetni profesor družboslovja
Sveti oce Benedikt XVI_____________
Nekaj misli iz zadnjih posebno premišljenih nagovorov papeža, ki se pripravlja na odstop
podpri _ wN9yi
GLAS
To lahko storiš tudi s podporno naročnino,
ki znaša 100 evrov.
Grozljivi podatki ob vsesplošni krizi
Na Severnoprimorskem skoraj 6000 brezposelnih
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec
Deželni zakon o 1. svetovni vojni lahko izboljšamo
Konec januarja je stopnja brezposelnosti v severnoprimorski regiji znašala 11 odstotkov, brez dela je bilo 5994 ljudi. Najvišja stopnja brezposelnosti je na območju ajdovskega urada za delo, kjer je brez dela 14,6 odstotka ijudi.
Zaradi stečajev in izteka javnih del ter zaposlenosti za določen čas se je na zavodu za zaposlovanje samo januarja prijavilo 600 iskalcev zaposlitve, je na nedavni novinarski konferenci, sicer namenjeni predstavitvi zagona operacije Podjetno v svet podjetništva 2013 - Goriška regija, v Novi Gorici pojasnila Lučila Hvala iz novogoriške območne enote zavoda za zaposlovanje.
Po informacijah območne enote zavoda za zaposlovanje je na Severnoprimorskem v
januarju prišlo do treh stečajev, poleg tega pa se je prijavilo tudi več presežnih delavcev in starejših, ki jim manjka le še krajša časovna doba do upokojitve. Po drugi strani pa je manjše povpraševanje delodajalcev po delavcih.
Kljub temu se je v tem mesecu zaposlilo 300 oseb, kar je precej več kot v preteklih mesecih. Nekaj med njimi je tudi javnih del, ki so jih pomagale zagotoviti posamezne občine, kot tudi na račun nekaterih ukrepov za večje zaposlovanje predvsem mladih.
Doslej jim je uspelo najti de-
lo	tudi za okrog 35 odstotkov vseh nekdanjih delavcev Primorja, je povedala Lučila Hvala in dodala: “To je sicer težko, saj je večina nekdanjih delavcev Primorja starejših,
veliko je tudi invalidnih oseb".
Med najbolj iskanimi so še vedno delavci za preprosta dela v gradbeništvu in v predelovalni industriji, povprašuje se tudi po prodajalcih, kuharjih in natakarjih, na višjem strokovnem nivoju pa po zdravnikih in različnih inženirjih tehničnih strok.
Po besedah Lučile Hvala z italijanske strani meje trenutno ni povpraševanja po slovenskih delavcih, saj imajo sami veliko stopnjo brezposelnosti. Kljub vsemu pa bodo italijanski delodajalci sodelova-
li	na čezmejnem zaposlitvenem sejmu, ki ga 11. aprila pripravlja novogoriški urad za delo. "Mi sicer dobro sodelujemo z uradom za delo iz Gorice, pretiranega iskanja delavcev pa z njihove strani trenutno ni", je še dodala.
Ob podelitvi Bloudkove nagrade
Čestitke SSO Juretu Kufersinu
priznanje vsem, ki so v teh letih skupaj z njim sodelovali v ZSŠ-DI, da bi bila organizacija čim bolj uspešna, še najbolj pa pri nudenju upravne in strokovne pomoči včlanjenim športnim društvom.
Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je čestital Juretu Kufersinu ob prejetju Bloudkove nagrade, pri tem pa mu je voščil, da bi še naprej lahko bil deležen sadov dolgoletnega dela pri vodenju ZSŠDI, ki združuje vsa slovenska športna društva v deželi Furlaniji Julijski krajini.
Svet slovenskih organizacij ceni razvoj, ki ga je v teh letih imelo športno gibanje med Slovenci v deželi FJK. S športnim delovanjem in uspehi, ki so jih slovenska društva in posamezni športniki dosegli na krajevni, deželni, državni in mednarodni
ravni, so pomembno pripomogli k pozitivni podobi naše narodne skupnosti ter prispevali k dobremu imenu območja, na katerem živimo Slovenci. Predvsem pa je za SSO pomembno, da se mladi lahko udejstvujejo v športnih panogah, kjer dejavnosti potekajo v slovenskem jeziku in s pozornostjo za narodno zavest. SSO soglaša z izjavami, ki jih je predsednik Kufersin izrekel ob prejetju nagrade, in sicer, da je Bo-loudkova nagrada tudi
Še ene sramotne številke za Italijo
Na tisoče lažnih invalidov in revežev
Italijanska finančna policija je lani odkrila za 6,5 milijarde evrov oškodovanja državnih in evropskih financ. Ob tem so odkrili tudi več tisoč lažnih invalidov, revežev in javnih uslužbencev z dvojno zaposlitvijo, ki so italijanske javne finance skupaj oškodovali za skoraj 180 milijonov evrov.
Lažni invalidi in reveži so državo oškodovali pri pridobivanju socialnih pomoči, brezplačnega ali cenejšega vrtca, subvencionirane šolske prehrane in učbenikov ter pri pridobivanju štipendij.
Zdravstveni sistem so oškodovali za dobrih 70 milijonov evrov, socialnega pa za prek 100 milijonov evrov.
Največkrat so si pomagali s prijavljanjem nizkih dohodkov, v več sto primerih pa so se socialne pomoči in pokojnine stekale na bančne račune že dolgo mrtvih posameznikov. Za-
radi 1,1 milijarde evrov oškodovanja evropskih finančnih sredstev so preiskovalci lani zasegli tudi za 350 milijonov evrov nepremičnin, premičnin in sredstev na bančnih računih 4800 posameznikov. V finančni policiji napovedujejo, da bodo porabo javnih
sredstev zaradi hudih javnofinančnih razmer v državi poostreno nadzorovali tudi letos. Na eni strani bodo poostreno nadzorovali prejemnike socialnih po-
Sesta stalna komisija Deželnega sveta je v četrtek, 14. februarja, odobrila zakonski osnutek št. 229 o zaščiti in ovrednotenju zgodovinsko-kul-turne dediščine prve svetovne vojne in s tem vezanimi pobudami, ki bodo obeležile njeno stoletnico. Deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec je na zasedanju pristojne komisije predlagal in zagovarjal vrsto popravkov, med katerimi tudi potrebo po enakovrednem ovrednotenju in spoštovanju vseh vojaških in civilnih žrtev prve vojne, tako na avstro-ogrski kot na italijanski strani. Pri tem je Gabrovec posebej poudaril dejstvo, da se je velik del prebivalstva od Trsta do Trbiža takrat prepričano in hrabro boril na strani habsburške monarhije. Povojno zgodovinopisje je to dejstvo zamolčalo ali vsaj razvrednotilo, kar priča tudi dejstvo, da na deželnem območju, če izvzamemo redka vojaška pokopališča, skoraj ni spominskih obeležij na
avstro-ogrske vojake. "Prav tako je bilo zamolčano in dejansko neraziskovano vse, kar je utrpelo civilno prebivalstvo v zaledju fronte, saj so bile porušene cele
Foto IG
vasi, ženske, otroci in starci pa izseljeni; mnogi so zboleli, hirali in umrli daleč od domačih krajev. Po prvih ocenah je bilo tovrstnih civilnih žrtev vojne pri-
bližno sto petdeset tisoč", je še poudaril deželni svetnik Gabrovec, ki se je opredelil tudi za posebno kulturno in turistično ovrednotenje območja Grmade in vloge slovenskih vasi v zaledju. "Grmada je bila zadnja obrambna trdnjava za Avstrijo nadvse pomembnega Trsta in kot taka vojaško ni nikdar padla", je dejal Gabrovec. Komisija, v kateri ima seveda politično večino desnosredinska koalicija, ni sprejela Ga-brovčevega popravka, ki bi v po zakonu predvidenem posvetovalnem organu zajamčil prisotnost predstavnika slovenske narodne skupnosti. "Če bo zakon prišel v obravnavo Deželnega sveta, kar ni zelo verjetno, bo treba besedi-
lo	še izpiliti in dopolniti, saj bo stoletnica prve svetovne vojne pomembna priložnost za razvoj novih turističnih in gospodarskih pobud na naših tleh”, je podčrtal deželni svetnik SSk Igor Gabrovec.
Naslednji ponedeljek na večeru DSI
Dr. Kovačičeva (ZRC SAZU) o pritrkavanju
Društvo slovenskih izobražencev in Zveza cerkvenih pevskih zborov prirejata zanimiv in na tem področju edinstven dogodek. V ponedeljek, 25. februarja, ob 20. uri, bo namreč v Peterlinovi dvorani (ul. Donizetti 3) v Trstu predavala etnomuzikologinja dr. Mojca Kovačič z Glasbeno-narodopisnega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Kot naj večja strokovnjakinja na tem področju bo predstavila manj poznan, a zato nič manj pomemben del slovenske narodne kulture, mojstrsko veščino pritrkavanja na cerkvene zvonove. Pritrkavanju pravimo v naših
moči, na drugi pa dejavnosti, ki so po njihovih dosedanjih izkušnjah najbolj izpostavljene goljufijam - subvencije za obnovljive vire energije, zdravstveni sistem in financiranje projektov iz evropskih sredstev. Odhajajoči tehnični premier in vodja sredinskih strank Mario Monti sicer Italijanom obljublja znižanje davčnih obremenitev, ki so eden od razlogov za davčne utaje in skrivanje dohodkov v državi.
Tako obljublja znižanje obdavčitve prve nepremičnine, kar bi lahko, tako Monti, ob morebitnem vnovičnem prevzemu vlade uresničil že v prvem letu	mandata.
Skupaj obljublja za 2,5 milijarde evrov dodatnih olajšav za tiste z več otroki in tiste v	naj nižjih
dohodkovnih razredih.
Že leta 2014 pa bi lahko znižali dohodnino in obdavčitev podjetij, s čimer bi podjetja in družine prihranile prek 25 milijard evrov letno, še dodaja Monti, ki je sicer še pred kratkim dejal, da bo znižanje davkov težko uresničljivo.
krajih "fnkljanje" ali "kam'-pnanje". Predavanje, ki bo namenjeno tako aktivnim pritrkovalcem kot širši publiki, ki se zanima za glasbo, slovensko kulturo, ljudsko in versko tradicijo, je gostja poimenovala Glasba in kontekst v pritrkavanju. Tako piše Kovačičeva za uvod: Pritrkavanje -glasbena igra na cerkvene zvonove - je zelo razširjena glasbena praksa v Sloveniji in priljubljena tako med mlajšimi kot starejšimi generacijami.
V	predavanju bo prikazano, na kakšne načine se pri trkava v različnih pokrajinah v Sloveniji in v zamejstvu, kakšne so značilnosti pritrkovalskih viž in kako
Povejmo na glas
je pritrkavanje umeščeno v širši kontekst slovenske ljudske ali cerkvene glasbe.
V	ponedeljek, 25. februarja, ob 20. uri bo na večeru Društva slovenskih izobražencev, ki se tokrat povezuje z ZCPZ, na Donizettijevi na voljo bera temeljne znanstvene študije na tem področju. Udeleženci bodo
spoznali knjigo Pa se sliš... Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru (ZRC SAZU, 2012) in zgoščenko Pritrka-vanje-Bell chiming (ZRC SAZU, 2011). Toplo vabljeni s Tržaškega in Goriškega!
Slovenija potrebuje sporazum vseh
Na tem mestu smo že večkrat izrazili prepričanje, da je v časih krize najbolj koristno in tudi nujno uresničiti sporazum vseh političnih sil v tej ali oni državi. Edino na ta način se je mogoče učinkovito upreti posledicam krize in jih bistveno omiliti, če že ne odpraviti. Sicer splošno uveljavljeni kontrast med silami vladne koalicije in tistimi v opoziciji ni več ploden, saj gre v nenehnem medsebojnem boju preveč energij v izgubo, kar se še vedno dogaja v Italiji ter marsikje drugje, toliko bolj pa očitno v Sloveniji. Slovenija se je tako rekoč čez noč znašla v velikih težavah, iz katerih ni videti lahkega izhoda. Vlada neustavljivo razpada, bančni sistem potrebuje izdatno podporo, za katero tuji izvedenci trdijo, da bo Slovenija slej ko prej morala zaprositi za pomoč iz Bruslja, nerešeni problemi s Hrvaško že spravljajo v nejevoljo Evropo, še vedno grozi graditev uplinjevalnika v Tržaškem zalivu, bonitetna ocena se znižuje in slednjič ni mogoče reči, da se ne bodo obnovili ulični protesti, ki se po novem delijo v dvoje skoraj nasprotnih smeri, kar že predstavlja določeno nevarnost. In v tej situaciji se politiki dogovarjajo o projektni, se pravi tehnični vladi, iščejo kandidata za začasno vlado, ki naj bi pripravila vse za predčasne volitve, vse pa poteka neurejeno in brez pravega dogovora, da ne govorimo o tem, kako se ta noče pogovarjati z onim in oni ne s tem ter kako ta ne bo sodeloval s tistim in tisti ne s kom tretjim. Ni čudno, da se med ljudmi širi močna
nejevolja, ki marsikje že prehaja v nejevoljo in zaskrbljenost, kar za državo ni dobro znamenje. Nejevolja in zaskrbljenost pa sta upravičeni, saj se zdi, da so že vsi prepoznali zahteve novega časa razen politike, ki zagrizeno vztraja pri svojih dvobojih in za razmere, v katerih živijo ljudje, nima časa in toliko manj posluha. Kotna dlani je namreč, da so vse trenutne politične vizije, ki naj bi rešile probleme, od projektne vlade pa tja do predčasnih volitev, milo rečeno šibke in brez možnosti karšnega koli pozitivnega učinka. Edina resnična rešitev je sporazum vseh, takojšen sporazum vseh strank, ki sestavljajo Državni zbor, za kar pa niso potrebne projektna vlada in še manj predčasne volitve. Takojšen sporazum pomeni, da vse stranke nemudoma sedejo za isto mizo, potem ko so prej ugotovile, da edino tako lahko potegnejo državo iz že preveč hudega položaja. Prišel je čas, ko bi vse stranke končno morale pozabiti na boj za prestiž in se vživeti v vse slabše pogoje svojih ljudi. Pozabiti bi bilo končno treba tudi na še vedno živo in rušilno ideologijo, ki zdaj pod to, zdaj pod drugo pretvezo kar naprej bojuje boj s konca druge svetovne vojne. Na ta boj bi morali pozabiti obe strani, ker ta boj obrača Slovenijo nazaj, jo pogreza v brezplodno preteklost, ji zamegljuje pogled na prihodnost ter vztrajno deli narod v dva nepomirjena dela. To je škodljiva izguba časa, medtem ko država izgublja tla pod nogami.
Janez Povše
imititrii];! Dr. g. Jože Bajzek
"Otrok je kot roža, ki jo je potrebno
stalno negovati"
Lani septembra je openski župnik g. Franc Pohajač dobil v pomoč kaplana g. Jožeta Bajzka, ki je večino svojega življenja namenil družboslovni stroki in bil dolgo let profesor sociologije religije na Salezijanski univerzi v Rimu. Svoje znanje še danes deli v novem okolju, saj domači verniki z zanimanjem obiskujejo predavanja o pedagoško-socioloških tematik družine in mladih, ki jih ima g. Bajzek mesečno v Finžgar j evem domu na Opčinah.
V	življenjskem loku posameznika se zrcalijo njegove izkušnje, sadovi, lepe in grde plati ter še marsikaj. Ali bi lahko našim bralcem predstavili svoje osebne koordinate, ki so vas nazadnje pripeljale med openske vernike?
Doma sem iz Boračevepri Radencih, kjer sem obiskoval prva štiri leta osnovne šole, naslednja štiri leta pa v Gornji Radgoni. Pri Kapeli, ki je bila župnija, kamor so spadali tudi Radenci, je služboval mlad salezijanec, ki me je s svojim življenjem nagovoril in pritegnil,
tako da sem svojo študijsko pot nadaljeval na klasični gimnaziji v Zadru, ki je bilo tudi malo semenišče, ker tega v Sloveniji takrat ni bilo.
Po gimnaziji in noviciatu sem teološke študije nadaljeval v Ljubljani. Leta 1969 sem bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan sem v Ljubljani služboval na Rakovniku in v Mostah, kjer sem sodeloval z dvema sobratoma salezijancema. V tej trojici se je vse-lej porajalo vprašanje, kako zasledovati tesnejši stik z mladino v takratnih jugoslovanskih okoliščinah. Ugotovili smo, da se bodo naša prizadevanja lažje udejanjila na podlagi kremenite jše intelektualne podlage. Eden se je zato odločil za nadaljnji študij pedagogike, drugi za psihologijo, sam pa sem izbral sociologijo-
Ta smer je bila vključena v fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske univerze, kar so takrat imenovali 'rdeči lemenat'. Sociologijo v Ljubljani sem študiral dve leti, nato je naš red potreboval osebo, ki bi sprejela kaplansko službo na Kodeljevem v Ljubljani. Predstojniki
Profesor Jože Bajzek je v petek, 15. februarja, že petič spregovoril staršem in vzgojiteljem v openskem Marija-nišču. Tokrat je tekla beseda o vlogi očeta in matere v družini, s posebnim poudarkom na skrb vzbujajoči odsotnosti očetovske figure.
To je čas, pravi Bajzek, ki blago-rečeno ni naklonjen družini. Ta se mora prilagajati novim oblikam življenja, urnikom, obveznostim in individualnim ambicijam, v obratni smeri pa nikakor ne gre. Smo 16 ur na dan pod sevanjem te kulture: ne smemo je zavračati, a niti pasivnost ni prava opcija. Baj-
so v zameno za prekinitev študija obljubili kandidatu, da bo po določenem obdobju lahko izobraževanje nadaljeval v tujini. Rade volje sem izbral to možnost.
Nato ste odšli v Rim.
Tako. V Rimu sem obiskoval jezuitsko univerzo Gregoriano, na kateri sem nadaljeval študij sociologije. Kulturni in intelektualni razmak z ljubljanskim okoljem je bil velikanski. Od strogo marksistične podlage, na kateri so v Sloveniji predavali sociološke zakonitosti, sem se znašel v popolnoma drugačni, široko zasnovani omiki. V Rimu sem opravil nato magisterij in končal svojo izobraževalno pot z doktoratom. Kako pa ste se nato odločili za profesorsko kariero?
Med študijem doktorata sem se odločil za izpeljavo raziskave o slovenski mladini. Delo na terenu sem tako opravil v domovini. Ko pa sem imel vprašalnike izdelane za obdelavo doktorske teze, se je v mojo usodo vrinila Udba in mi zaplenila ves material. Ta dogodek je konec doktorata prestavil za leto dni, ker sem moral opraviti drugo raziskavo. Končno pa sem po opravljeni disertaciji nastopil profesorsko službo na Salezijanski univerzi v Rimu, ki ima največji poudarek na pedagoški fakulteti, pri kateri ima pomembno vlogo tudi sociologija. Tam sem poučeval do upokojitve. Kakšen je bil predmet vašega akademskega raziskovanja?
Na fakulteti, kjer sem študiral, sem za specializacijo izbral sociologijo družine in mladine. Na salezijanski univerzi pa sem se ukvarjal prvenstveno s sociologijo religije.
Kaj ste naj dražjega odnesli od te poučevalne izkušnje?
Še enkrat bi poudaril izhodiščno okolje, iz katerega sem prihajal. Slovenija je bila takrat zaprta družba, kije temeljila na ortodoksni marksistični teoriji. Profesorsko pot v Rimu pa so oplemenitila mednarodna srečanja in simpoziji, ki jih mora vsak profesor obiskovati. Presenetili sta me pluralnost doživljanja stroke in širina intelektualnega sveta. Nivo univerzitetnega raziskovanja je namreč zavračalo enciklopedično prežemanje snovi, spodbujalo je tvorna soočenja tudi z ostalimi italijanskimi in mednarodnimi strokovnjaki.
Podobno je veljalo tudi na Inštitutu za sociologijo, ki je tesno sodeloval z italijanskimi državnimi in drugimi mednarodnimi inštituti.
Kako pa ste se kot profesor ob-
zek kliče k selektivnemu in kritičnemu odnosu do vsebin, ki zadevajo družino, otroke, zakonsko zvezo. Predvajanje izseka iz filma Matrica je pokazalo, kam lahko privede človekov odklon od narave in zagledanost v svet umetne inteligence. Po preverjenem postopku je Bajzek podal glavne smernice vlog očeta in matere. Ta naj bosta najprej mož in žena, ogledalo drug drugemu v luči ljubezni in spoštovanja. Zakon mora biti zaveza ljubezni, saj lahko otrok samo v njej začne ljubiti sebe in druge ob sebi. Rasti v modrosti, telesu in duhovnosti zahteva primerno okolje, ki rastoče-
našali do študentov?
Tudi etnični bazen študentov je odražal raznolikost sveta: mladi so prihajali z vseh koncev in krajev in s seboj prinašali svojo kulturo, svojo omiko. Dejansko
je bil moj odnos tak: po vsakem predavanju predmeta sociologije religije sem študentom naročil, naj vsakič iz snovi izluščijo to, kar se je po njihovem mnenju in na podlagi njihovih partikularnih kulturnih izhodišč zdelo novo in predvsem zanimivo. Ta dialoški trenutek, ki se je zaradi moje profesorske vloge prvenstveno razpletal na temelju moje osebne
evropske kulture, se je bogatil v stiku z drugimi, študen ti pa so na isti način bogatili svojo zakladnico.
Po drugi strani je v tej partikularnosti različnih kultur slušatelje združeval neki skupni element: to so mladost in kategorije, ki so za to življenjsko obdobje značilne. Vselej sem se zatorej spraševal,
ga hrani in neguje ter socialno spodbuja. Pot je, po mnenju predavatelja, pot Svetega pisma, ki je prava hvalnica ljubezni in še zdaleč ne samo spisek prepovedi. Božje zapovedi niso destruktivne, ampak obratno, pomagajo graditi boljši svet. Spregovorili so še o odgovornem starševstvu, ki kot vzor kaže otroku, kako reševati konflikte, potovati po življenju in iskati srečo. Očetova funkcija ni samo v materialni podpori družine, kajti otrok nujno potrebuje prisotnost (enega) očeta, ne le učitelja v šoli, trenerja v telovadnici, prijateljev na cesti in duhovnika v župnišču. S pomočjo risanke Levji
kako podajati snovna način, da bi se mladi študenti zanjo zanimali. To sem počel po istem principu, ki sem ga poprej omenil, se pravi, da sem spodbujal navezo z njihovo kulturo.
Kot sociolog ste svoje izsledke napisali v strokovnih delih. Ali bi nam lahko predstavili obračun vaše publicistične dejavnosti?
Na katedri za sociologijo religije sem nasledil prof. Giancarla Mila-nesija, ki je bil izvrsten stokovnjak tega področja. Svoje prve študije sem publiciral v navezi z njim. Svoje študije sem iz-
dajal tudi v Sloveniji. Publicistična dejavnost v matični domovini je v mojih začetkih sovpadala z obdobjem, ko se je debata vrtela okrog izdaje novih veroučnih priročnikov. Ena teorija je slonela na osnovi starih veroučnih publikacij, druga pa na sodobnejših prijemih. Med obema katehističnima taboroma je bilo kar nekaj trenja,
kralj je Bajzek predstavil razlike v starševskih figurah in poudaril, da različnost ne pomeni neenakovrednosti. Oba od staršev sta enako pomembna za razvojni potek malčka, vsak seveda po svoje. Predavatelj je še omenil neodte-gljivo odgovornost, ki jo starši nosijo do svojih otrok, življenje je definiral kot potovanje s skupnimi napori in se poslovil z nasmeškom. Najboljše je, tako pogosto pravi, poročiti se z arheologom ali arheologinjo. Bolj ko se bomo starali, bolj se bo ta zanimal (a) za nas.
Šesto srečanje v tem sklopu predavanj bo na sporedu v petek, 15. marca, ob 20. uri v Finžgarjevem domu, ko bo Jože Bajzek predlagal, kako reševati konflikte v družini.
Jernej Šček
naše raziskave pa so ciljale k evidentiranju pravšne metode poučevanja verouka. Izsledki naših sta tistik so dokazali, da je še prej kot tovrstna področna publicistika pomembna oseba, ki snov podaja. Bil sem dalje tudi član mednarodne ekipe, ki je raziskovala odnos evropske mladine do vrednot. Slovenija je bila v tak raziskovalni načrt prvič vključena. (V Sloveniji so izšle tudi knjige: Nemirno iskanje 1992, Od skupine k skupnsti 1997, Zrcalo odraščanja 2003, Odiseja mladih
2008)
Knjiga Sociologija religije (izšla je v italijanščini z naslovom Socio-logia della religione leta 1990, bil sem soavtor dela s prof. Milane-sejem) pa je dejansko učbenik. Metodološki pristop do raziskanega predmeta je pozitivističen, kar socilogija pravzapra v zahteva. Tako kot filozofija, s svojega stališča tudi sociologija obravnava religiozne pojave na podlagi svojih zakonitosti, vidik človekovega odnosa do stvarnosti, navad in podobno. Nobena znanost pa nima pri tem dokončne besede. Vsaka panoga znanosti osvetljuje pojave le s svojega vidika.
Posebno pozornost ste v svojem raziskovanju namenili odnosu med mladino, šolo in družino. Trdite namreč, da morata šola in družina imeti vzajemno vlogo na poti odraščanja mlade osebe in pri posredovanju življenjskih izkušenj; prav tako menite, da bi moral biti v šoli najvišja vrednota učenec, ne pa njegov uspeh ali ocena, ki jo prejme, ter goli študijski napredek. Pomembna je njegova osebnost, pri kateri imata ključno vlogo čustvenost in čutenje.
Učenec je srce šole, saj se učitelj ne more definirati brez soočenja s študentom. Nekoč se je šola imela za zaščitnico znanja, ki ga mora usmeriti v učenca. Danes mora šola sprožiti v posameznem učencu željo, da bo šel naproti znanju, ne pa da ga bo pasivno sprejemal. Znanje se v današnjem svetu tako hitro dopolnjuje in razvija, da bi njegovo podajanje po starem načinu v hipu zastarelo. V študentu je potrebno zato sprožiti interes. Prav tako pomembna je družina: družinsko okolje je namreč za otroka vse! Najhujše pa je danes to, da se starši izmikajo svoji vlogi. Življenjski svod posameznika zahteva vrednotenje in obhajanje ter zorenje več področij: intelektualnega, duhovnega, telesnega, družbenega in še katerega. Starši najraje prepustijo gojenje posameznega področja zunanjim dejavnikom: za intelektualno plat otroka naj skrbi šola, za telesni razvoj razni trenerji in izvenšolske dejavnosti, za družbeno sfero naj poskrbi ulica, prijatelji in televizija, za duhovno pa domači dušni pastir ali kateheti in podobno. Na tak način starši mislijo, da zadovoljijo otrokovim potrebam.
Je pa ravno nasprotno. Oče se ne more izmikati svoji vlogi, češ ‘že tako skrbim za finančno gotovost svoje družine': oče je prvi vzor, ki ga ima otrok pri soočenju s svetom. Ce pa ima otrok v družini pravo izkušnjo, bo v tem duhu tudi odraščal na vseh prej omenjenih področjih.
Ali ima otrok, ki ima slab odnos z očetom, torej posledično tudi odpor do verskega čutenja, do Boga?
Samo to vprašanje bi zadostovalo celotnemu intervjuju. Res je, da je starševska podoba zelo močna in preko nje otrok izoblikuje svojo podobo, podobo sveta in tudi podobo Boga. V prvih letih življenja otrok posnema starše: na
podlagi vzora, ki ga otrok od staršev prejema, se bo podal v svet. Prav tako je, denimo, pri molitvi. Otrok bo sprva zgolj posnemal molitveno dejanje staršev: ko bo spoznal, da njegovo dejanje razveseljuje očeta in mamo, mu bo to pomembno, bo socializiral dejanje in bo molitev imel za pozitivno izkušnjo, ker drugi to upoštevajo. V primeru, da je eden izmed staršev nasproten molitvi in verskemu čutenju, bo v otroku nastal konflikt. Te dinamike lahko razširimo na splošni ljubezenski odnos med staršema: če bo otrok odraščal v okolju, kjer bo tako spoštovanje in vzajemnost vsakodnevna praksa, bo odrastel v zrelo osebnost in bo lažje v sebi izoblikoval tudi podobo Boga; to zato, ker bo vedel, kaj je ljubezen in kaj je dejansko prav. Ce bo oče hkrati skrbel, da bo otrok zorel na duhovnem, intelektualnem, telesnem in socialnem področju, bo to pomenilo, da ima otroka dejansko rad, da ga vzgaja in ga kot osebnost uvaja v življenje. Otrok je kot roža, ki jo je potrebno stalno negovati. Po Svetem pismu bi lahko rekli, da ljubiti pomeni hraniti in negovati, kot bi se izrazil sv. Pavel. Hraniti in negovati na intelektualnem, telesnem, duhovnem in socialnem področju, kot smo omenjali zgoraj.
Kako pa se stiska današnjega odraslega človeka izraža v sedanji družbi?
Sekularizacija, če lahko uporabim to besedo, čeprav nekateri sociologi menijo, da bi to besedo morali izključiti iz sociološkega slovarja, ker ima toliko pomenov, da jo je v znanosti težko aplicirati, se danes med drugim kaže v dejstvu, da se je religija umaknila iz javnega v zasebno življenje. Mislec Thomas Luckann trdi, da je naša družba sekularizirana, človek pa nikakor ne more biti seku-lariziran: v njem se namreč vselej pojavljajo temeljna eksistencialna vprašanja. Človek išče danes odgovore na ta vprašanja v samoti, na osebni način, ker nobena inštitucija nima nikakršnega monopola nad temi ključnimi bivanjskimi vprašanji. Včasih je na ta vprašanja odgovarjala samo religija, danes ni več tako. Človek se zatorej nahaja sam v osamljenosti zahodnega sveta. To pa je čisto drugače pri drugih omikah po svetu, kjer so religiozne vrednote srce kulture in jo utemeljujejo. Le naš zahodni svet se tej sporočilnosti religije načrtno izmika, kjub temu da vse v evropski kulturi 'govori krščansko' in je v celoti utemeljeno v krščanski veri. Saj tudi Umberto Galimberti pravi, da je v evropski kulturi vse utemeljeno na krščanstvu, kot je celota drevo, tako korenine, veje in listje ... Najbrž se bo krščanska kultura na naši celini ohranila zaradi pozitivnih silnic novih krščanskih središč po svetu:
krčanstvo je namreč svetovni pojav. Danes lahko z upanjem gledamo prav tako na druge kulture, ki ne zanikajo svoje religiozne utemeljenosti, na primer afriška, azijska celina, ali pa Južna Amerika, kjer je religiozna komponenta močno prisotna. Družbene dinamike so zgodovino človeštva nenehno spreminjale. Evropa se bo spričo počasne demografske rasti in krepkim priseljeniškim sunkom spreminjala tudi na verskem področju.
Igor Gregori
Učenec je srce šole, saj se učitelj ne more definirati brez soočenja s študentom.
m Marijanišče: predavanje dr. Bajzka o vzgoji
Različne vloge očeta in matere
Foto IG
Je naš zahodni svet se (...) sporočilnosti religije načrtno izmika, kjub temu da vse v evropski kulturi ‘govori krščansko ’ in je v celoti utemeljeno v krščanski veri.
Najbrž se bo krščanska kultura na naši celini ohranila zaradi pozitivnih silnic novih krščanskih središčpo svetu: krčanstvo je namreč svetovni pojav.
21. februarja 2013
Kristjani in družba
Z naglimi koraki se bliža trenutek, ko bo sveti oče Benedikt XVI. "za dobro Cerkve" odstopil in se odpovedal petrinski službi. V tej luči lahko razumemo njegove besede in govore v zadnjih javnih nastopih kot njegovo popotnico pred slovesom, kot sintezo vsega njegovega poslanstva.
Na pepelnično sredo, 13. februarja, je veliko množico zbranih vernikov na prvi dan posta -med drugim vidno utrujen - na splošni avdienci povabil, naj odgovorijo "na temeljno vprašanje: kaj je pomembno v našem življenju? (...) Kakšno mesto ima Bog v mojem življenju"? Spreobrniti se ne pomeni zapreti se v iskanje svojega uspeha in prestiža, ampak se truditi, "da bi resnica, vera v Boga in ljubezen bile v malih vsakdanjih stvareh najpomembnejše". Pri slovesni maši na pepelnico je vernike spodbudil, naj bodo iskreni v veri. Obsodil je "versko hinavščino" in pozval h koncu razhajanj v Cerkvi, saj je "obraz Cerkve včasih pomazan z grehi proti enotnosti Cerkve in z razhajanji med duhovščino". Vernike je tudi prosil, naj v tem posebnem trenutku molijo zanj, za Cerkev in njegovega naslednika.
Dan kasneje, 14. februarja, je na srečanju z več kot tisoč duhovniki rimske škofije, ki so ga v dvorani Pavla VI. sprejeli z dolgim in toplim aplavzom, potrdil, da jim bo tudi po odstopu ostal blizu v molitvi, prav tako kot bo ostal blizu Cerkvi, čeprav bo "skrit pred svetom". Tako je tudi potrdil vest, da se bo po odstopu preselil v samostan znotraj vatikanskih zidov, v manjšo stavbo, ki so jo obnovili v zadnjih mesecih. Rimskim duhovnikom, ki jih po tradiciji srečuje vsako leto na prvi četrtek
v	postu, se je tudi zahvalil, ker je rimska Cerkev po njihovi zaslugi živa. Poleg tega je na prošnjo prisotnih spregovoril še o svoji
Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2013 vo oznanjevanje prvi in glav-
__	1*1	■	■ • V	ni	sodelavec	razvoja	(prim.	št.
Vera v ljubezen klice
po ljubezni
3. Trajen, trden, neuničljiv medsebojen odnos med vero in usmiljenjem
Skličujoč se na zgoraj povedano, je jasno, da vere in usmiljenja nikoli ne moremo ločiti ali ju postaviti v nekakšno nasprotje. Ti dve teološki kreposti sta globoko povezani, zato bi bilo zavajajoče, če bi ju postavili v nekakšno nasprotje ali vzpostavljali dialektiko med njima. Po eni strani bi bilo tudi enostransko močno poudariti prednost vere ter podcenjevati in skoraj prezirati konkretna dela usmiljenja ter jih skrčiti na neopredeljivo človekoljubnost. Po drugi strani bi bilo tudi nekoristno preveč poudarjati prvenstvo usmiljenja in delavnost, ki iz njega izhaja, podobno kot, če bi dela usmiljenja lahko prevzela prostor vere. Za zdravo duhovno življenje se je potrebno izogibati fideizmu in moralnemu aktivizmu.
Krščansko življenje je v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prenašajoč ljubezen in moč, prihajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram služili z Božjo ljubeznijo. V Svetem pismu vidimo, kako sta
gorečnost apostolov pri oznanjevanju evangelija in prebujanje vere pri ljudeh tesno povezana z njihovo dobrodelno skrbjo biti v službi ubogim. (prim. Apd 6,1-4). Kontemplacija in akcija v Cerkvi na neki način simbolizirata evangeljski osebi Marije in Marte, ki morata sobivati in dopolnjevati druga drugo (prim. Lk 10,38-42). Odnos z Bogom mora vedno imeti prednost in vsaka resnična delitev dobrin v duhu evangelija mora biti ukoreninjena v veri. Včasih se dejansko nagibamo k temu, da bi termin "usmiljenje" zožili na solidarnost ali preprosto človekoljubno pomoč. Kakor koli je pomembno spomniti, da je naj večje poslanstvo usmiljenja evangelizacija, ki je "služba besedi". Ni bolj dobrodejnih - in zaradi tega tudi ne bolj dobrodelnih dejavnosti v odnosu do bližnjega, kot so hranjenje z Božjo besedo, delitev vesele novice evangelija in pričevanje o odnosu z Bogom: evangelizacija predstavlja najvišjo in najbolj celostno podporo posameznika. Kot Božji služabnik je papež Pavel VI. v okrožnici z naslovom De-
lo	za razvoj narodov (Populorum Progressio) zapisal, da je Jezuso-
16). Temeljna živa in oznanjena resnica Božje ljubezni do nas, ki odpira naša življenja za sprejem te ljubezni in omogoči celosten razvoj človeštva in vsakega posameznika (prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. z naslovom Ljubezen v resnici, 8).
Bistveno je, da vse izvira iz Ljubezni in teži k Ljubezni. Božja zastonjska ljubezen je za nas pre-
poznavna s pomočjo oznanjevanja evangelija. Če ga sprejmemo z vero, sprejmemo prvi in nujno potreben stik z Bogom, ki nas usposobi, "da se zaljubimo v Ljubezen" in potem v tej Ljubez-
ni ostajamo, rastemo in jo veseli predajamo tudi drugim.
O odnosu med vero in deli usmiljenja oziroma njihovi povezanosti nam morda najboljše poročilo daje odlomek iz Pisma Efežanom: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli". (Ef 2,8-10) Tukaj lahko vidimo, da celotna odrešilna pobuda prihaja od Boga, njegove milosti in njegovega odpuščanja, ki smo ga prejeli v veri; vendar je ta pobuda daleč od omejevanja naše svobode in odgovornosti, kar jo dejansko dela pristno in jo usmerja v dela usmiljenja. Le-ta niso prvenstveno rezultat človekovega napora, na katerega je posameznik ponosen, ampak so rojena iz vere in nastajajo iz milosti, ki jo Bog daje v obilju. Vera brez dobrih del je kot drevo brez sadu: kreposti vključujeta druga drugo. Postni čas nas s tradicionalnimi navadami krščanskega življenja vabi, da nahranimo našo vero s pozornim in napetim poslušanjem Božje besede in s prejemanjem zakramentov, istočasno pa, da napredujemo v usmiljenju in ljubezni do Boga in bližnjega, nič manj pa tudi s pomočjo posebnih navad posta, pokore in delitve miloščine.
/dalje
molitvi izročamo Gospodu osebe, h katerim smo poslani, ter ga prosimo, naj se dotakne njihovih src; priporočamo se Svetemu Duhu, naj nas napravi za svoje orodje v njihovo zveličanje; obračamo se na Kristusa, naj položi besede v naša usta in nas napravi za znamenje njegove ljubezni. Bolj na splošno pa molimo za misijon celotne Cerkve po izrecni Jezusovi želji: "Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev”. (Mt 9,38) V evharistiji odkrivajte izvir vašega verskega življenja in vašega krščanskega pričevanja tako, da se zvesto udeležujete nedeljske maše in vsakič, ko morete, tudi delavniške. Pogosto se zatekajte k zakramentu sprave: to je dragoceno srečanje z Božjim usmiljenjem, ki nas sprejema, nam odpušča in obnavlja naša srca v ljubezni. Ne obotavljajte se prejeti zakramenta potrditve oziroma birme, če ga še niste prejeli, ter se nanj skrbno in zavzeto pripravite. Skupaj z evharistijo je birma zakrament oznanjevanja, ker nam podeli
sramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko". (Mt 5,11-1 2)
7. Z vso Cerkvijo Dragi mladi, da bi ostali trdni v izpovedovanju krščanske vere tam, kamor ste poslani, potrebujete Cerkev. Nihče ne more biti priča evangelija sam zase. Jezus je poslal svoje učence v misijone skupaj: "naredite za učence" je izrečeno v množini. Mi vedno pričujemo kot člani krščanske skupnosti in naše poslanstvo je rodovitno zaradi občestva, ki ga živimo v Cerkvi: po edinosti in ljubezni, ki vlada med nami, nas bodo spoznali kot Kristusove učence (prim. Jn 13,35). Hvaležen sem Gospodu za dragoceno delo evangelizacije, ki ga opravljajo naše krščanske skupnosti, naše župnije, naša cerkvena gibanja, skupnosti in združenja. Sadovi te evangelizacije pripadajo vsej Cerkvi: "Eden seje, drugi žanje", je rekel Jezus (Jn 4,37).
/dalje
S1. strani
Post - kaj je to?
Seveda se tako stroge prakse nismo sposobni držati vsi, lahko pa počasi prihajamo do vse strožje oblike. Za začetek se lahko odpovemo nekemu živilu, ki nam je sicer zelo všeč. Morda nam to ne bo uspelo takoj za ves postni čas, pa se skušajmo tega držati vsaj kak teden. A pozor - vselej z namenom. Odpovejmo se določeni hrani za nekoga. Lahko je kdo bolan, obupan, ima kake druge
težave - postimo se in molimo za to osebo. Veliko korist mu naredimo na tak način. Nekdo mi je dejal: "Včasih je bila 'mižerija' in se jim ni bilo težko postiti, danes temu ni tako". Res je, ravno zato pa lahko prinese danes post nekomu še večjo korist, ker se svojim priboljškom in udobnostim tako težko odpovemo. Naj bo tako letošnji postni čas za vse vas, dragi bralci, milostni čas, poln sadov za vas in bližnje.
Pozivi k poglabljanju osebne vere
Premišljene besede papeža Benedikta XVI. pred umikom
di kard. Gianfranco Ravasi. V nedeljo, 24. t. m., bo papež Ratzin-ger za vernike na Trgu sv. Petra še zadnjič vodil molitev Angelovega češčenja, v sredo, 27. t. m., pa bo imel - vedno v objemu Berninijevega stebrišča - še zadnjo splošno avdienco. Dan kasneje, zadnji dan papeževanja, se bo v dvorani Clementina
osebni izkušnji Drugega vatikanskega koncila pred 50 leti. Posebno odmevna je bila (predzadnja) molitev Angelovega češčenja nemškega papeža v nedeljo, 17. februarja. Na trgu pred baziliko sv. Petra se je po vatikanskih virih zbralo več kot
150 tisoč ljudi. Cerkev je "mati in učiteljica", je dejal Benedikt XVI.; kot taka vabi svoje člane, "naj se obnavljajo v duhu, naj se usmerjajo k Bogu, naj zatajijo nadutost in egoizem ter živijo v ljubezni". Post je najprimernejši čas "za ponovno odkritje vere v Boga kot osnovnega kriterija v našem življenju in v življenju Cerkve". To pa zahteva duhovni boj, kajti "duh zla se po naravi postavlja proti našim prizadevanjem, da bi bili sveti, in nas skuša preusmerjati od poti Bo-
vsakem trenutku, smo na razpotju: "Želimo slediti Bogu ali sebi? Iščemo individualne koristi ali resnično Dobro"?
Kar nekaj napovedanih srečanj s papežem je seveda odpadlo. Dne 16. februarja se je na kratko sestal s predsednikom vlade Mon-tijem, 23. t. m. je na programu srečanje s predsednikom Napoli-tanom. V teh dneh - od nedelje zvečer do 23. februarja zjutraj -je sveti oče z ožjimi sodelavci na duhovnih vajah, ki jih v vatikanski kapeli Redemptoris Mater vo-
ga". Skušnjave skušajo vedno in-strumentalizirati Boga za lastne interese, dajejo več teže uspehu ali gmotnim dobrinam. "Skušnjavec je prevarljiv: ne sili neposredno k slabemu, temveč k lažni podobi dobrega". V trenutku skušnjave, sploh pa v
srečal s člani kardinalskega zbora, ob 17. uri pa bo s helikopterjem zapustil Vatikan in se preselil v apostolsko palačo v Castel Gandolfo.
Direktor Tiskovnega urada Sv. sedeža p. Federico Lombardi je v preteklem tednu med drugim povedal, da se bo obdobje t. i. "izpraznjenega sedeža" (sede vacante) začelo s 1. marcem. Konklave naj bi bil zato sklican med 15. in 19. marcem.
V	Sikstinski kapeli bodo novega Petrovega naslednika s tajnim glasovanjem volili kardinali, ki do 1. marca niso dopolnili 80. leta starosti. Že od dneva napovedi Ratzingerje-vega umika se seveda pojavljajo ugibanja, kdo bo njegov naslednik...
Benedikt XVI. naj bi po odstopu ohranil to ime, saj nikjer ne piše, da se mu mora odpovedati, je tudi dejal p. Lombardi. Primer, ki se ni pripetil nekaj stoletij, dela preglavice številnim izvedencem, saj še vedno ni vse jasno, kaj mora biti in kaj bo. Ni jasno, ali ga bodo nazivali "kardinal", "upokojeni rimski škof" ali kako drugače. Prav tako ni jasno, kakšno vlogo naj bi imel. Če jo bo sploh imel. Nekateri trdijo, da bi lahko bil odličen naslednikov svetovalec. Iz zadnjih besed v odstopni izja-
vi	("Jaz pa želim še naprej z vsem srcem služiti sveti Božji Cerkvi z življenjem, posvečenim molitvi") izhaja samo to, da bo za Cerkev molil.
Njegova odločitev, povezana s tem stavkom, govori o njegovem trdnem prepričanju, da Cerkev vodi Kristus, ne pa ljudje; s svojim pogumnim korakom je Benedikt XVI. vsakega člana Božjega ljudstva - od vernikov pa do eminenc v škrlatu - konec koncev "prisilil" k temu, da se sami vprašajo, v kaj oz. v koga verujejo: v ljudi ali v Kristusa. / DD
Papeževa poslanica ob 28. svetovnem dnevu mladih
"Pojdite in naredite vse narode za moje učence"
6.	Utrjeni v veri
Zaradi težav pri poslanstvu evangelizacije boste včasih zašli v skušnjavo, da porečete kot prerok Jeremija: "Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček". A Bog tudi vam odgovarja: "Nikar ne govori: deček sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel". (Jer 1,6-7) Kadar se počutite neprimerne, nesposobne in slabotne za oznanjevanje in pričevanje vere, se ne bojte. Evangelizacija ni naša pobuda in ni odvisna v prvi vrsti od naših talentov, temveč je zaupen in poslušen odgovor na Božji klic in zato ne temelji na naši moči, temveč na njegovi. To je izkusil apostol Pavel: "Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas". (2 Kor 4,7)
Zato vas vabim, da se ukoreninite v molitvi in zakramentih. Prava evangelizacija se vedno rojeva iz molitve in je z njo podprta: najprej moramo govoriti z Bogom, da bomo lahko govorili o Bogu. V
moč in ljubezen Svetega Duha, da brez strahu izpovedujemo vero. Poleg tega vas spodbujam k pogostemu češčenju evharistije: ko se ustavite za poslušanje in pogovor z Jezusom, navzočim v naj svetejšem zakramentu, to postane izhodišče za nov misijonarski zagon.
Če boste hodili po tej poti, vam bo Kristus sam podaril sposobnost, da boste popolnoma zvesti njegovi besedi in ga boste vdano in pogumno oznanjali. Včasih boste poklicani, da potrdite svojo vztrajnost, posebej takrat, ko bo Božja beseda naletela na zaprta vrata in odpor. V določenih regijah po svetu nekateri izmed vas trpijo, ker zaradi pomanjkanja verske svobode ne morejo javno izražati vere v Kristusa. Obstajajo tudi nekateri, ki so za svojo pripadnost Cerkvi že plačali z življenjem. Opogumljam vas, bodite utrjeni v veri, prepričani, da je Kristus z vami v vsaki preizkušnji. On vam ponavlja: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene za-
NOVI	y jr •	•	•	•	V“l
glas	Knstiam	m	družba
P. Bruno Korošak: Marijina s trnjem posuta življenjska pot
Za postna razmišljanja primerna ljudska pobožnost
Pri založbi Branko v Novi Gorici je na začetku tega leta izšla tretja - dopolnjena in izboljšana - izdaja knjižice Marijina s trnjem posuta življenjska pot izpod peresa patra Bruna Korošaka. Lektoriral jo je dr. P. Bernardin Sušnik, s primernimi ilustracijami pa opremil Leopold Strnad.
Kot piše v uvodnih besedah frančiškan p. Korošak, znani nekdanji vseučiliški profesor, avtor cele vrste knjig, zgodovinskih študij in teoloških razprav, o pobožnosti križevega pota in Marijine trnjeve poti, se je zahodna Cerkev spominjala žalostnih dogodkov Marijinega življenja dvakrat na leto: na peti postni petek in 15. septembra, ko praznujemo Žalostno Mater Božjo. Poleg tega liturgičnega spomina se je razvila še ljudska pobožnost
sedmih postaj žalostne poti Marijine (Via Matris dolorosae); širili so jo predvsem redovniki serviti, ki jih je za to 1.1883 pooblasti papež Leon XIII. Potem ko je Janez Pavel II. leta 1991 spodbudil teologe, naj se pri sestavljanju besedil za križeve pote bolj zvesto držijo Svetega pisma Nove zaveze, so začeli razmišljati o tem, da bi "pomladili" tudi Marijino žalostno pot. Kot se je križev pot iz prvotnih sedmih postaj povečal na 14, tako se je tudi sedem prvotnih "žalosti" oz. "postankov" povečalo na 14. Gre za pobožnost, s katero se posameznik ali skupina lahko poglobi v žalostne dogodke Kristusove Matere, Odrešenikove "sodelavke", v opravljanju njenega poslanstva. Posebno primerna je v postnem času, zlasti ob petkih, sploh pa ob petkih v sep-
tembru ali na petek pred 15. septembrom.
Marijine "postaje" so sestavljene po vzoru križevih potov Janeza Pavla II.: odlomku iz Svetega pisma sledi kratka razlaga, nato premišljevanje in končno kratka molitev. Premišljevanja v približno 60 strani debeli knjižici se na splošno opirajo na opise Janeza Jenka Marija v evangeliju (Ljubljana 1981). Zaključna molitev pa se končuje s prošnjo Mariji, ki zaobjema srž marijanske duhovnosti: "Naj se od tebe učim popolne vdanosti v Očetovo voljo, ponižnosti in
P. Bruno Korošak, frančiškan
MARIJINA S TRNJEM POSUTA ŽIVLJENJSKA POT
ZALOŽBA BRANKO Nova Gorica 2013
ljubezni, trajne čuječnosti v molitvi in popolnega darovanja ter iskrenega odpuščanja vsem svojim bližnjim".
Postni govori na radiu TS A
Vstopimo skozi vrata vere
Radio Trst A leto za letom v postnem času oddaja priložnostne nagovore. Gre za znano rubriko Postni govori, ki ji lahko prisluhnemo ob torkih in petkih ob 18.45. Letošnji izziv je sprejel lazarist, gospod Jože Planinšek, ki ga poznamo kot vodjo doma sv. Jožefa nad Celjem in
predsednika Celjske Mohorjeve družbe. V letošnjem postnem času pa je med lazaristi, ki vodijo sveti misijon v župnijah postojnske dekanije.
Radijske postne govore tako prvič oblikuje član Misijonske družbe, ki jo je leta 1625 ustanovil Vincencij Pavelski in je v Sloveniji prisotna vse od
leta 1852, ko je lazariste prav v Celje povabil bi. škof Anton Martin Slomšek. Svoje postojanke pa imajo tudi v številnih drugih krajih na Slovenskem, ne nazadnje na Mirenskem Gradu, od koder, ko je potrebno, radi pomagajo tudi zamejskim župnijam.
Tema letošnjih postnih govorov je leto vere, kot ga je lani oktobra z apostolskim pismom Porta fidei (Vrata vere) razglasil papež Benedikt XVI.
G. Planinšek nas bo vodil po tej poti, da bomo lahko sledili krepostim, kot so preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje
in gorečnost, ter vlogi in pomenu svetih zakramentov, se pravi krstu, birmi in sv. evharistiji ter še pokori, bolniškemu maziljenju, svetemu zakonu in mašniškemu posvečenju. Tema prvega nagovora, ki je bil na sporedu v petek, 15. februarja, pa je bila Cerkev - kot kraj življenja v veri Kdor bo sledil ostalim nagovorom, bo gotovo obogaten in opogumljen, okrepil pa bo tudi zavest potrebe, da s svojim življenjem in ravnanjem izpričujemo svoje versko prepričanje.
Globoko doživetje v decembru
Relikvije sv. Bernardke v Sloveniji
//
Sloveniji so bile v ponedeljek, 17., inv torek, 18. decembra 2012, na obisku relikvije sv. Bernardke Lurške. Srečanje s svetnico, ki je verujočim blizu zaradi lurških prikazovanj, v letu vere vabi k večji poslušnosti Božjemu klicu in bolj doslednemu življenju po evangeliju".
Tako se je glasilo povabilo na molitvena srečanja ob sprejemu relikvije svete Bernardke Lurške, ki je dva dni potovala po Sloveniji. V teh besedah se skriva globok pomen, ki lepo opisuje namen pobude, naj relikvija svetnice obišče tudi našo domovino. Da je bilo vseh štirinajst srečanj dobro pripravljenih in izvedenih ob številni udeležbi vernikov, gre glavna zasluga gospodu Miru Šlibarju. Poznamo ga kot duhovnika, ki je od samega začetka prevzel vodstvo bolniške župnije, ko jo je leta 1985 z dekretom ustanovil pokojni ljubljanski nadškof, gospod Alojzij Šuštar. Njegovo zavzemanje za bolnike in romanja v Lurd so pripomogla k tesnemu sodelovanju z italijanskim združenjem romarjev UNI-TALSI, ki je ob tej priložnosti Slovencem za dva dni omogočilo počastiti omenjeno relikvijo. Pričujoči vtisi so s srečanja na Rakovniku, kjer je bila cerkev Marije Pomočnice polna Božje bližine in tolažbe željnih vernikov. Prišli so iz različnih krajev, a z eno samo željo: slaviti Boga zaradi vseh milosti, ki nam jih je v Lurdu izkazal po Mariji za naše zveličanje. Nekateri so ta milostni kraj že obiskali, drugi morda še nikoli, pri vseh pa je bi-
lo čutiti neizrečeno pričakovanje, da se jih ob srečanju z relikvijo svete Bernardke lahko dotakne Božji blagoslov. Po uvodnih besedah, ki so zbranim priklicale v zavest posebnost tega dogodka, je gospod Šlibar vodil molitev rožnega venca, med posameznimi desetkami pa je s svojo iskreno besedo še poglabljal razumevanje	duhovne
razsežnosti dogajanj v Lurdu; osemnajst prikazanj med 11. februarjem in 16. julijem 1585 ima veliko vlogo v Božjem načrtu za
jajo tam, druga relikvija pa je ta, ki roma po vsem svetu in se je nahajala pred nami. Gre za košček rebra svete Bernardke. Zaslutili smo tisto, kar sicer "vemo", a ne znamo živeti: duhovnikove besede, enostavne, kot je bilo preprosto Bernardkino izpolnjevanje Božje volje, so nam sporočale: tudi ona je bila samo človek, a je dopustila, da je Božja milost v njej neovirano delovala. "Marija mi je naročila, kaj naj povem ljudem, in jaz sem to povedala". Tako je razmišljala in delovala Bernardka; tudi kasneje v redovniškem življenju se je vedno s srcem oklenila redovnih pravil in jih ne glede na trpljenje, ki ga je ob tem doživljala, zvesto izpolnjevala. Svetost je enostavna in je v tem, da živimo tako, kot nam Bog govori, da je
odrešenje človeštva. Opisoval je Bernardkino življenjsko pot, ki nam je zgled življenja iz vere, povedal je, kaj sploh so relikvije in zakaj jih častimo, še posebno moč pa so imela njegova osebna pričevanja o tem, kaj ga je ob obiskih Lurda najbolj nagovorilo. Izvedeli smo, da so Bernardkino telo trikrat izkopali in je bilo vedno nestrohnjeno. Obstajajo samo dvojne relikvije: ene so shranjene v Lurdu in vedno osta-
za nas dobro - ni pa lahka. Vse te misli so povzete v Bernardkini molitvi k Jezusu, ki smo jo skupaj glasno zmolili:
MOLITEV SVETE BERNARDKE K JEZUSU
O Jezus, daj mi, prosim te,
kruha ponižnosti,
kruha pokorščine,
kruha ljubezni do bližnjega,
kruha moči, da zlomi mojo voljo
in jo zlije s tvojo,
kruha notranje pokore,
kruha odmaknjenosti od bitij, kruha potrpežljivosti, da bom prenašala muke, ki jih trpi moje srce,
kruha moči, da bom prav trpela, kruha, da bom videla samo sebe v vsem in vselej;
Jezus, Marija, križ, nočem drugih prijateljev, samo tebe.
Tukaj, v Jezusovem srcu, se hočem naučiti trpljenja in ljubezni.
V Jezusovem srcu bom našla sladkost in potrpljenje v žalosti. VJezusovem srcu bom našla pravo tolažbo.
Ko smo tako molili (za našo domovino, družine, mlade in še posebej za bolne in trpeče) in premišljevali, smo bili v duhu povsem blizu Mariji in Bernardki v Lurdu. Gospod Miro Šlibar je nato zbrane blagoslovil z vodo iz lurške votline, za tem pa še z relikvijo, ki se je je smel vsak dotakniti, ali jo poljubiti. Medtem se je kot prošnja k svetnici, naj nas zagovarja pred Bogom in Marijo, razlegala po cerkvi znamenita lurška pesem. Ena ura je prehitro minila in že je morala relikvija nadaljevati svoje romanje. Obiskovalci so kot spomin lahko vzeli s seboj zgibanko, bogato s podatki, duhovno vsebino in molitvami -zagotovo pa je bilo pomembnejše tisto, kar je ostalo v srcih. Bog nam želi biti vedno blizu, tudi po izrednih dogodkih in svetnikih, da bi ga mi vzljubili! Srcu, ki želi Boga ljubiti, vsaka stvar pripomore k svetosti: čeprav slabotno živi in trpi v tem svetu, mu je vsak trenutek priložnost, da svojo ljubezen izkazuje tudi v najmanjših stvareh. Moč za to črpa iz Jezusovega srca, s katerim se skrivnostno združuje, ko prejema resnično jed - kruh življenja, vir vse svetosti!
Sveta Bernardka, prosi za nas!
Miha Trpin
SEM MISLIL, DA SEM SAM
Kratke
Drama o mučencu Lojzetu Grozdetu
Gledališka skupina Antonov oder v okviru Slovenskega katehetskega simpozija predstavlja hagiografsko dramo o mučencu Lojzetu Grozdetu z naslovom: Sem mislil, da sem sam! V četrtek, 21. februarja 2013, jo bodo ob 20. uri predstavili v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu, 22. februarja ob 20. uri v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu, zaključna predstava pa bo 26. maja ob v dvorani Antonovega doma v Ljubljani (Vič). Scenarij: Andraž Arko in Jan Dominik Bogataj, režija: Andraž Arko. Vstopnine ni. Več o igri na www. frančiškani, si.
lojzdu Groztidu
Postne akcije
Škofijska karitas Koper se v postnem času pridružuje postnim spodbudam Slovenske karitas, in sicer:
- 40 dni brez alkohola: Glavni namen akcije je opozoriti na posledice prekomernega uživanja alkohola ter izraziti solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi nasilja v družinah, nesreč v prometu in zaradi bolezni, ki so posledice alkohola, ter spodbuditi ljudi k pravemu veselju in zabavi brez alkohola. Letošnje geslo bo: “Bodimo zgled”!
V Koprski škofiji bo v ta namen Križev pot s Prevala in sveta maša na Sveti Gori, 10.3. ob 16. uri.
- Petkov postni dar je za vse ljudi dobre volje, ki imajo dovolj sredstev za normalen vsakdan, da bi vsak petek v postu preživeli preprosto in solidarno.
- Ne pozabimo: Postni čas je priložnost, da pomislimo tudi na preštevilne ljudi doma in po svetu, ki so v hudih stiskah. Naša ŠK je pobratena s ŠK Banja Luka, vta namen bomo zbirali sredstva za nakup gradbenega materiala, ki ga bodo uporabili naši mladi (večinoma dijaki ŠGV) na delovnem taboru Streha nad glavo poleti v Bosni. Letos bo že 12. delovni tabor. Za ta namen bodo 27.2. naprošeni tudi bralci Primorskih novic.
- Plamen upanja za otroke: Svečka že vrsto let vzpodbuja otroke v veroučnih skupinah za molitev in odpoved. Vse župnije so prejele pismo, plakat in kuverto s svečko, in zgodbe otrok, ki nam jih je poslala Banjaluška karitas. Že do sedaj je na ta način v Posvojitev na razdaljo, kar pomeni 25 evrov mesečne pomoči določenemu otroku, vključenih 76 otrok iz Bosne.
-Veliki četrtek Ta dan pri Karitas vzpodbujamo, da skozi Božjo besedo ljudje začutijo simbol Gospodovega umivanja nog. Obenem pa prosimo vse, ki se udeležujejo bogoslužja, da nabirko velikega četrtka namenijo ljudem v stiski, pa naj bo to v domači župniji, dekaniji ali škofiji, kajti potreb je veliko na vseh nivojih.
Molitev in post za domovino 2013
Ob začetku posta, na pepelnično sredo, 13. februarja 2013, se je v Sloveniji začela tudi pobuda Molitev in post za domovino, ki jo je Iniciativna skupina za molitev in post za domovino v sklopu praznovanja 20. obletnice samostojnosti Slovenije prvič podala pred dvema letoma. Glede na pozitiven odziv in aktualne razmere v družbi, so akcijo lani razširili in dopolnili.
Organizatorji k molitvi v postnem času vabijo posameznike, skupine, župnije, redovne skupnosti ter gibanja, skupnosti in združenja v domovini, zamejstvu in po svetu, da z molitvijo in postom pripomorejo k preporodu posameznika, družbe in naroda.
Letos posebej vabijo župnije, da bi za en dan prevzele dežurstvo v molitvi in postu za domovino. Na pobudo so se številne župnije že odzvale, lahko pa se jim pridružijo še nove. Naj molitev in post postaneta širša družbena in osebna pobuda za spreobrnjenje in dar za ljudi, ki so v stiski. Kot posamezniki in skupnost spletimo mrežo prošenj za domovino. Težke razmere na različnih področjih še bolj kličejo k prošnji za blagoslov, kesanje in medsebojno pomoč. Zavedamo se, da zla, ki se bohoti v nas, v svetu in v družbi, ni mogoče pregnati drugače kot s postom, molitvijo in Božjo besedo.
Seminar Katoliške karizmatične prenove z naslovom Glej, luč!
Katoliška karizmatična prenova na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani pripravlja seminar srečanja z živim Bogom in izlitje Svetega Duha z naslovom Glej, luč! Prvo srečanje je bilo 30. januarja 2013 ob
18.00, zadnje pa bo 27. februarja 2013. Pomemben del delovanja Katoliške karizmatične prenoveje oznanjevanje in pričevanje vere, kar imenujemo tudi evangelizacija. Z napovedanim dogodkom, ki bo potekal tretje leto zapored, želijo organizatorji nagovoriti in dati priložnost za srečanja z živim Bogom na nekoliko drugačen, svež način, predvsem neverujočim, oziroma tistim, ki takšne priložnosti do sedaj niso imeli. Na tovrstnih srečanjih ima vsak udeleženec priložnost, da zaživi bolj polno življenje, tako da s predavanji, pričevanj in pogovori spozna Božjo moč, ki rešuje, osvobaja strahov, daje moč za odpuščanje, veselje in povrne upanje.
Rdeči križ 150 let po ustanovitvi pred novimi izzivi
Pred 150 leti je pet švicarskih humanistov ustanovilo Mednarodni odbor za pomoč ranjenim. Pobudo za ustanovitev organizacije 17. februarja 1863 je dal ženevski poslovnež Henry Dunant. Decembra 1875 so ime organizacije spremenili v Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC), ki se v luči trenutnih številnih oboroženih konfliktov sooča z novimi izzivi. Pri sedanjih konfliktih se namreč uporabljajo vedno nove vrste orožja, hkrati pa se povečujejo število in oblike različnih nedržavnih skupin, ki sodelujejo v njih, je pred obletnico v Ženevi opozoril predsednik ICRC Peter Maurer. Ob tem je Maurer pohvalil požrtvovalno delo številnih prostovoljcev vse od ustanovitve organizacije. “150 let že pomagajo več milijonov ljudi ob različnih konfliktih”. Med prihodnje naloge pa je Maurer uvrstil predvsem okrepljeno sodelovanje in koordinacijo z drugimi človekoljubnimi organizaciji na območju konfliktov. Po podatkih spletne enciklopedije VVikipedia organizacija danes deluje v 160 državah. V Sloveniji je bil RK ustanovljen leta 1944.
OD KJE JI
PREDAVA!
w
GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE
facebook.com/GlejLuc J ob 18. uri	vstop	prost
• V-J	NOVI
6 21. februarja 2013	Lronska	glas
Kratke
SD Sončnica / Prvi dve predavanji
Pred nami sta prvi dve predavanji letošnjega niza, ki ga v Domu Franc Močnik v Gorici (ul. San Giovanni 9) organizira Skupnost družin Sončnica. Prvo srečanje bo V petek, 22. februarja, ob 20. uri, ko bo znani dramski igralec in avtor krščanskih “kpmičnih” monodram, med drugim oče šestih otrok, Gregor Čušin predstavil Vero levega razbojnika. “Vera levega razbojnika je nagovor človeka, ki se večkrat znajde na 'napačni' strani, je poskus opisati vero in podati osebne razloge zanjo: Kaj verujem? Zakaj verujem? V koga verujem? In ali Mu verujem ”? V ponedeljek, 25. februarja, bosta ob 20. uri zakonca Vilma in Dani Siter govorila o temi Ali najin zakon potrebuje 'transfuzijo1? Med zakoncema velikokrat prihaja do preutrujenosti zaradi številnih obveznosti in skrbi, pa tudi naveličanosti. In vendar je treba zakonski odnos vedno znova graditi ter mu vlivati novih moči tudi s kakšno... 'transfuzijo'.
Dramska skupina Tik tak teater v Doberdobu
V soboto, 23. februarja, bo v Doberdobu posebej veselo. Zvečer ob 20.30 bo namreč v župnijski dvorani v Doberdobu na sporedu prav zabavna komedija, kije v preteklih mesecih od srca nasmejala občinstva na Goriškem in v bližnji okolici. Tokrat na pobudo domačih društev Hrast in Jezero prihaja na doberdobski Kras v goste novoustanovljena dramska skupina Tik tak teater z igro Pravljice za odrasle.
Čeprav gre za novonastalo skupino, so njeni člani vse prej kot zelenci na odrskih deskah. Govorimo namreč o treh uveljavljenih amaterskih igralcih, ki so jim stik z občinstvom in gledališke vloge prijetna obveznost že dolga leta. Posebej so seveda poznani na Goriškem, od koder so doma. Robert Cotič, Solange Degenhardt in Nadja Šuligoj se bodo predstavili s tremi komičnimi monologi, ki jih je prevedel, priredil in režiral Robert Cotič po izvirnem besedilu Pravljice (za odrasle) izpod peresa Stefana Bennija. Trije igralci bodo predstavili tri junake: Nadja Šuligoj bo odigrala Madmoiselle Licantrope, tenkočutno žensko v nenehnem boju s svojo zverinsko platjo. Degenhardtova bo čarobna Grimilda, ki pride do spoznanja, kako hudičevo zakomplicirano je lahko življenje, Robert Cotič pa bo igral optimistično razpoloženega zidarja Feličeja, ki kljub napornemu vsakodnevnemu delu verjame v boljšo prihodnost. Vabljeni vsi, ki so vam blizu odrske deske in si želite preživeti brezskrben in smeha poln večer. / ač
Izredni občni zbor lovske družine Steverjan
V tem letu se je iztekel mandat lovskih družin sedmega briškega okoliša. Števerjanski lovci so se sestali 9. februarja na sedežu na Bukovju. Prisotnih je bilo trinajst od petnajstih rednih članov; predsedoval je Aleš Komjanc, za zapisničarko je bila imenovana Katja Štekar. Predsedujoči Komjanc seje po pozdravnih besedah zahvalil dosedanjemu predsedniku Miljanu Maražu in ostalim odbornikom za uspešno petletno vodenje družine. Še poseben uspeh so imeli lovci v zadnjem letu, ko jim je uspelo upleniti nad sedemdeset divjih prašičev, ki so se zadnja leta preveč razmnožili in povzročajo ogromno škodo kmetijstvu in uničujejo vso drugo divjad, še posebno ptice, ki gnezdijo na nizkem, pa tudi mladiče srn.
V spomin na lovce, ki lovijo v “večnih loviščih”, seje zbor z enominutnim molkom spomnil Bruna Štekarja, Ivana Humar, Lojzeta Muziča, Iva Graunarja in drugih. Sledili so si razprava in razni predlogi, potem pa volitve: za predsednika je bil s skoraj stoodstotnimi glasovi potrjen Miljan Maraž, za odbornike sta bila potrjena Mirko Humar in Lojze Juretič, na novo pa izvoljena Marko Lutman in Ivan Komjanc. Kot nadzornika računov sta bila potrjena Gianni Fuks, Katja Štekar in novoimenovani Nikolaj Pintar.
Novemu vodstvu so po čestitkah vsi želeli veliko uspeha, predsednik Miljan seje zahvalil za zaupanje in prosil vse za čim boljše sodelovanje.
Večer seje končal ob kozarcu izvrstnega “brica” in pokušnji novih salam. / A. K.
HM f+nj Iskrivi smeh na ustih vseh
Smeh z grenkim priokusom
Niz veseloiger ljubiteljskih gledaliških skupin, Iskrivi smeh na ustih vseh, ki ga petnajsto leto prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete, je, kljub sončnemu, skoraj spom-ladnemu popoldnevu, v nedeljo, 17. februarja, privabil v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž veliko število gledalcev, ki radi spremljajo ustvarjalno pot naših ljubiteljskih gledaliških igralcev. Ti se ob svojem poklicnem delu radovoljno in požrtvovalno prepuščajo gledališkim tokovom, da jih vodijo po vselej na novo odkritih žuborečih slapovih dramske umetnosti. Tokrat je občinstvo na limanice zajedljive komedije na račun podkupljivih, nesramno grabežljivih in skrajno nepoštenih politikov, ki obračajo svoja politična prepričanja "kot jadra v vetru", popeljal damski odsek PD Štandrež. Štan-dreški komedijanti so letos pod skrbnim režijskim vodstvom
Jožeta Hrovata, člana SNG Nova Gorica, ki se je strogo držal imenitno stkanega besedila, uprizorili komedijo Vinka Modern-dorferja Štirje letni časi. Delo je slovenski dramatik, režiser - in
še marsikaj - spisal v že oddaljenih 90. letih prejšnjega stoletja, a zdi se, kot bi ga danes, saj vsebina tako prodorno dreza v družbeno tkivo, kakršnega poznamo v današnjih časih, polnih nepoštenih političnih poslov in
mafijskih združb ter mladih zmožnih izobražencev, ki zaman čakajo, da bi končno nastopil njihov čas, pa tudi takih, ki očetove pošteno ali nepošteno pris-lužene denarce, trosijo v igrah
na srečo. Priljubljeni štandreški igralci so ob dobrem podajanju predstavljenih situacij in karakterizaciji nastopajočih dramskih likov gledalcem podarili nekaj smeh vzbujajočih trenutkov, pa tudi kopico iztočnic za pronicljiv
razmislek o družbi, v kateri nam je dano živeti, katere del smo in s katero ne moremo biti zadovoljni. Razpredanje vsebine okoli poslanca Leopolda Ciglerja (Božidar Tabaj) in njegove družine, žene Amalije (Daniela Puja), hčere Jonike (Vanja Bas-tiani), ki je neuslišano zaljubljena v mladega raznašalca pizz (David Mugerli), Jerneja (Matej Klanjšček), ki z nevrnjenim izposojenim denarjem povzroči jezo mafijske tolpe (Marko Brajnik, Egon Cijan, Ivo Jedrlinič), je ob koncu izzvalo toplo ploskanje hvaležnega občinstva, ki je tako večkrat zvabilo igralce na oder. Aplavz je seveda zaobjemal tudi de-
lo	prizadevnih zakulisnih delavcev, ki so poskrbeli za realistično sceno (na odru KCLB je svobodno zadihala in še bolje dala vtis bogate notranjščine poslančeve hiše) in za svetlobne ter zvočne učinke.
Za kroniko naj povemo še to, da so sobotni večer, 16. februarja, štandreški igralci preživeli na odru v Moravčah, kamor so šli gostovat s svojo uspešnico iz sezone 2010/11, komedijo Zbeži od žene.
IK
Foto DP
Diamantna poroka v družini Srebrnič
Bog vaju živi, draga jubilanta!
Dne 11. februarja 1953 je rahlo snežilo, 60 let pozneje pa je istega dne sneg gosto in nepretrgoma naletaval ter pobelil briško vas in okolico.
Zakonca Marta Terčič in Herman Srebrnič sta obhajala diamantno poroko v krogu širšega župnijskega občestva in domačih. Presenečena in ganjena sta se pri maši želela zahvaliti Bogu, da ju je spremljal in podpiral na dolgi, nelahki skupni življenjski poti. Cerkveni pevski zbor je zelo ubrano in slovesno obogatil mašno daritev, cerkev se je napolnila kljub neugodnemu vremenu. Maševala sta g. Mirko Butkovič in g. Alessio Stasi, ki je tudi spregovoril med pridigo. Naglasil je vrednote zvestobe, medsebojne ljubezni in pomoči, ki jih zakon-
ca udejanjata v svojem odnosu. Spomnil se je tudi, kako je bil kot deček deležen neke vrste pevskih vaj s strani organista Hermana, ki ga je poučil, da kdor poje, dvakrat moli. Za glasbeni poklon so, poleg zbora in orgelske spremljave Martine Hlede, poskrbeli še vnuki, ki so zaigrali nekaj priložnostnih skladb na violino, orgle in trobento in pokazali, kako je predanost glasbi od starih staršev prešla na nove generacije.
Po maši so se prisotni sorodniki, prijatelji, vaščani, nekdanji in sedanji pevci zgrnili okrog slavljencev, da bi jima izrazili čestitke in voščila. Filip Hlede, predsednik društva F. B. Sedej, je diamantni nevesti izročil krasen šopek rož.
V Sedejevem domu je sledila za-
H "Te r >' r 1, j/ _ L.
Marta Carlesso, violina; Marko Kodelja, viola; Aleksander Sluga, violončelo; David Šuligoj, kontrabas). Pianistka Aleksandra Pavlovič bo izaigrala Bachov "Capriccio sopra la lontanza del suo fratello dilettissimo in Lilacs Sergeja Rachmaninova. Sopranistka in podravnatelji-ca Centra Komel Alessandra Schettino bo ob klavirski spremljavi Neve Klanjšček zapela nekaj skladb Marija Kogoja, Stanka Jericija, Ce-cilie Seghizzi, Franza Schuberta in Richarda Straussa. Pianist Alexander Gadjiev bo kot predstavnik mlajšega rodu pianistov sklenil večer z Ravelovo Gaspard de la nuit. Tik pred zadnjo točko bodo predstavniki Sklada Silvana Kerševana prvič podelili štipendije nekaterim nadarjenim in perspektivnim gojencem. Organizatorji so se tudi odločili, da bodo namesto vstopnine zbirali prostovoljne prispevke, ki naj še obogatijo omenjeni sklad štipendij.
Spominski koncert “Silvanu... z ljubezenijo”
Glasbeni poklon dragemu ravnatelju
V	četrtek, 21. februarja, bo ob 20. uri v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici glasbeni večer v spomin na prof. Silvana Kerševana. Vrsto let je z veliko ljubeznijo in občudujočo predanostjo kot ravnatelj, motor in duša vodil Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel. Z iskrenostjo, prisrčnostjo in značilnim smislom za humor si je pridobil naklonjenost mnogih, ki jih je spoznal. Iz obdobja njegovega vodenja šole je izšla dolga vrsta glasbenikov: nekateri so ostali ljubitelji, veliko jih je stopilo na poklicno glasbeno pot. Vsem pa je skupna ljubezen do glasbe, ki jim jo je kot ravnatelj, učitelj in prijatelj privzgojil. Na dan, ko bi praznoval svoj
rojstni dan, mu bo njegova glasbena šola poklonila prav poseben glasbeni večer z naslovom "Silvanu ... z ljubeznijo". Po njegovi smrti maja lani so namreč številni izrazili željo, da bi ravnatelju zaigrali v spomin. SCGV Komel se je zato odločil, da pripravi spominski koncert. Zagon prireditvi, ki bo postala tradicionalna, je deloma dala tudi zamisel o ustanovitvi Sklada štipendij 'Silvan Kerševan'. Prireditelji so sklenili,	da tokrat
nastopijo sestavi oz.
nekateri izmed mladih glas-	Komel, na katerega je bil rav-
benikov, ki na poseben način	natelj posebno ponosen, pod
zaznamujejo sedanji trenutek	vodstvom Davida Bandlja in
na šoli. Koncert bo uvedel	ob spremljavi godalnega kvin-
Mladinski pevski zbor Emil	teta (Frančišek Tavčar, violina;
vsi	spet
podoživeli dogodke, ki so že del skupne zgodovine.
Kako sta se Marta in Herman spoznala?
Iz rodne Medane se je Herman s starši, bratom in sestrami preselil v Gorico k sv. Roku. Takoj so se vključili v cerkveno, pevsko in kulturno dogajanje v mestu. Tudi Marta Terčič, hči zavednega in na kulturnem področju
kuska, ki je prisotne povezala v	delavnega Alojza Terčiča, je bila
prisrčno praznovanje, seveda ob	aktivna mladenka. Vodila je Mar-
petju zbora, dobri jedači in pijači	ijin vertec v Števerjanu in okoli
ter fotografijah iz življenja slavi-	sebe skupaj z župnikom Sedejem
jencev, ki jih je skrbno pripravila	zbirala lepo število mladenk,
vnukinja. Mnogi prisotni pevci so	Diamantna poročenca sta se
prikazane dogodke dopolnjevali	prvič srečala na Sv. Višarjah, kjer
še s svojimi spomini, tako da so	je dekle pritegnila modrina v
očeh mladega Medanca. Verjetno je v pogledu začutila poštenega, vernega, pokončnega in zavednega Slovenca, fanta, ki ga je pozneje tudi globlje spoznala. G. Ciril Sedej je namreč potreboval novega organista v Števerjanu in prav Marta mu je omenila Hermana, tako je daljnega leta 1949 na 1. adventno nedeljo Herman stopil v službo kot organist in ta poklic
deloma opravlja še danes v domači vasi in tudi v Gorici. Prav g. Sedej ju je pozneje spodbudil, da sta se vzela. V zakonu se jima je rodilo 7 otrok, od katerih je eden žal tragično preminil v rosno mladih letih. Skupaj sta si ustvarila dom in dočakala rojstvo kar 11 vnukov, ki jima skupaj s hčerama in sinovi kličejo še na mnoga, srečna in zdrava leta!
ZAHVALA OB DIAMANTNI POROKI SE
MARTA in HERMAN SREBRNIČ
IZŠTEVERJANA prisrčno zahvaljujeva vsem, ki so naju počastili in razveselili s svojo prisotnostjo pri maši in zakuski. Posebna zahvala naj gre števerjanskemu cerkvenemu pevskemu zboru, ki je pod skrbnim vodstvom mladih organistk Martine Ellede in Martine Valentinčič z lepim, ubranim petjem obogatil slavje. Zahvala naj gre tudi g. župniku Mirku Butkoviču za sveto daritev in sovaščanu g. Alessiu Stasiju za prisrčen nagovor med mašo. Zah valjujeva se še sorodnikom, sovaščanom in prijateljem za darove, cvetje, lepe želje in bližino. Bog povrni vsem!
“Kultura brez meja” v Brdih
V soboto vabljeni na briški Praznik prijateljstva!
Na tiskovni konferenci 15. februarja 2013 na sedežu občine Števerjan sta župana Franca Padovan (občina Števerjan) in Franc Mužič (občina Brda) predstavila Praznik prijateljstva, ki bo potekal v soboto, 23. februarja, na Dobrovem. Dogodek spada v sklop čezmejnega projekta Kultura brez meja, pri katerem so soudeležene vse briške občine iz Italije in Slovenije. Cilj projekta je preseganje meje in ovrednotenje območja Brd preko združevanja in izmenjave izkušenj kulturnih ustvarjalcev. Program dogodka sta podrobno orisala direktorica Zavoda za turizem, kulturo, mladino in šport Brda Ariana B. Suhadolnik in odbornik občine Števerjan Marjan Drufovka. Praznik prijateljstva, ki je posvečen pesnikoma Ludviku Zorzutu in Pietru Zoruttiju, bo potekal 23. februarja v dvorani Vinske kleti Goriška Brda na Dobrovem. Ob 17. uri bo na sporedu odprtje likovne razstave Kultura brez meja v priredbi Društva briških likovnih ustvarjalcev Da-blo in Fotokluba Skupina 75. Ob 18. uri pa se bo pričel Večer ljudske poezije in glasbe, ki povezujeta srca preko meja. Pod vodstvom mlade, priznane režiserke Jasmin Kovic bo dogodek oblikovala skupina pevskih zborov (MePZ Mirko Špacapan - Podgora, MePZ F. B. Sedej Števerjan, MoPZ Štma-ver, Vokalna skupina Vinika - Brda, MoPZ Ludvik Zorzut - Medana), učenci glasbenih šol (SCGV Emil Komel - oddelek Plešivo, Pro Musiča - Dobrovo, Glasbeno in kulturno društvo iz Krmina), Pihalni orkester Brda, recitatorja
Damijan Marinič in Robert Jure-tič, napovedovalca Andreja Bene-detič in Nikolaj Pintar. Po uradnem delu pa bo čas za družabnost in medsebojno spoznavanje. Prireditev bo potekala v več jezikih (slovenščina, italijanščina, furlanščina in mogoče še drugi), v prepričanju, da v Brdih ni mesta za jezikovne pregrade.
Pobudniki so posebno poudarili pomen sodelovanja upravnih in
gimi podprla vsa združenja briških vinarjev. V imenu Goriške vinske ceste z domačimi okusi je spregovoril Robert Komjanc. Zupana sta tiskovno konferenco sklenila z mislijo in željo, naj se vsi narodi od Bricev naučijo sožitja.
Oprojektu
Projekt Kultura brez meja - Cultu-ra senza confini je kulturna sled, ki želi vzpostaviti priložnost
VLJUDNO VABLJENI NA PRAZNIK PRIJATELJSTVAI
UN CAL0R0S0 INVITO ALLA FESTA DELL AMICIZIAI
kulturnih subjektov na obeh straneh nekdanje meje za preseganje psihološke meje, ki še obstaja. Ravno preko projekta Kultura brez meja se namerava oživiti in okrepiti dolgoletna praksa druženja in sodelovanja prebivalcev Brd iz Italije in Slovenije. "Glasba ne pozna meja", je za SCGV Emil Komel dejala podrav-nateljica Alessandra Schettino in dodala, da je čezmejno sodelovanje šola vzpostavila že pod vodstvom pokojnega ravnatelja Silvana Kerševana. Projekt so med dru-
zduževanja, izmenjave idej in projektov ter ovrednotenja umetniških sposobnosti kulturnih krožkov in ustanov, ki delujejo na ozemlju. V celotnem območju Brd/Collio si je treba omisliti boljšo, skupno prihodnost, ki jo lahko zgradimo s sodelovanjem, spoznavanjem in utrjevanjem znanja na vseh področjih..., začenši ravno s kulturo.
Potrebno je obdelati programe in opredeliti skupne cilje, ki jih je treba ubrano doseči v korist celotnega prebivalstva slovenskih in
italijanskih Brd/Collio.
Projekt Kultura brez meja - Cultu-ra senza confini želi:
-združiti različne kulturne skupine, porajajoče se stvarnosti in krožke, ki delujejo na celotnem območju Brd/Collio;
-omogočiti izmenjavo metodologij in vsakodnevnih praks iz vseh različnih krajev in ustvariti omrežje celotnega kulturnega okolja -ovrednotiti ozemlje in mestoma neizražene možnosti naših kulturnih prvakov. Cilj projekta je združitev celotnega prebivalstva Brd/Collio skozi umetnost in glasbo, da pridejo na dan vse sposobnosti.
Nahajamo se v posebnem zgodovinskem obdobju hude ekonomske krize, ko tudi kulturno okolje občuti pomanjkanje razpoložljivih ekonomskih sredstev. Verjetno dandanes rahlo peša tudi zanimanje ljudi za kulturno okolje, zaradi česar sta nujna sodelovanje in združitev sil za organizacijo svojevrstnega in edinstvenega dogodka.
Partnerji in soudeležene stvarnosti
Soudeležili bomo čim večje število vseh vsakovrstnih stvarnosti, ki so aktivne na referenčnem ozemlju. Posebno vlogo in prisotnost bomo namenili občinam, združenjem, ustanovam, kulturnim krožkom in družabnim sredinam.
Navajamo partnerje, ki so dali pokroviteljstvo projektu: Občina Števerjan, Občina Brda (Slovenija), Občina Krmin,
Občina Dolenje, Občina Gorica. Izvedljiv načrt
Trdno verjamemo, da je nujno sodelovati, združiti moči in prirediti pomembno skupno pobudo, edinstven in svojevrsten dogodek: projekt Kultura brez meja -Cultura senza confini cilja visoko, potekal bo vsako leto meseca februarja, na različnih lokacijah, izmenično med italijanskim ozemljem Collio in slovenskimi Brdi.
In memoriam
Marinka Leban
V soboto, 16. februarja, smo pospremili k večnemu počitku na goriško pokopališče Marinko Leban, ki je nepričakovano odšla s tega sveta na pepelnično sredo,
13. februarja. Sedaj spokojno počiva ob svojih ljubljenih starših. Mašne obrede je v cerkvi sv. Ignacija na Travniku dvojezično vodil štan-dreški dekan Karel Bolčina ob somaševanju g. Marijana Markežiča. Pri pogrebni maši so z občutenim petjem sodelovali štandreški pevci.
Na orgle je zbor spremljala Tiziana Zavadlav. Po končanem obredu se je gospe Marinki za vse njeno veliko delo na vzgojnem in kulturnem področju s prisrčnimi besedami zahvalil predsednik PD Štandrež Marko Brajnik. Marinka Leban se je rodila v Gorici 25. marca 1942. Že zelo mlada se je vključila v kulturno življenje na Placuti in pela v mešanem zboru, ki ga je ustanovil in vodil prof. Mirko Filej. Z zborom je nastopala v dvorani Brezmadežne na Placuti in drugih krajih Goriške. Zbor je navezal prve stike s koroškimi zbori in prof. Filej je zelo dobro sodeloval s koroškim skladateljem in zborovodjem Francetom Ciganom. Na Ciganovo povabilo je goriški zbor pel na Koroškem in tudi snemal za celovški radio. Marinka se je izučila za vzgojiteljico in največ let poučevala v slovenskem vrtcu v ulici Ran-daccio. Ta poklic je bil zanjo pravo poslanstvo, saj je imela zelo rada otroke in jim je posvetila
k
jih je ponujala igralcem, da so se z njimi posladkali po utrujajočih vajah. Šepetala je tudi pri vseh operetah, ki jih je Zveza slovenske katoliške prosvete postavila na oder Katoliškega doma in Kulturnega centra Lojze Bratuž. Lansko jesen je opravila vlogo šepetalke pri opereti Pomladanska parada ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž (fotografija je bila posneta prav na vajah ob koncu septembra 2012). Rada je obiskovala slovenske prire-| ditve. Za dolgoletno delovanje na kulturnem področju je prejela več priznanj. Marinka, hvala za zgled tvojega navdušenega in vztrajnega dela v korist naši slovenski skupnosti! Počivaj v miru in naj ti bo Gospod bogat plačnik za vse, kar si dobrega napravila s svojo predanostjo poklicu in kulturi.
DP
svoje najboljše moči. Njeni malčki so nanjo ohranili zelo lepe spomine.
Poročila se je s Francem Anto-nijem in se preselila v Štandrež. Ob poletnih počitnicah sta rada obiskovala slovenske kraje pod Sv. Višarjami. Po moževi smrti in po upokojitvi se je preselila v južni predel našega mesta in tam živela do smrti. Ostala pa je zelo navezana na Štandrež in sodelovala je z domačim prosvetnim društvom. Bila je tudi v nadzornem odboru Prosvetnega društva Štandrež. Najraje je sodelovala pri dramski skupini, ki je bila kot njena druga družina, in v njej skoraj 40 let vestno in prizadevno opravljala vlogo šepetalke. Prva je prišla na vaje in zadnja zapuščala oder ter vselej imela pri sebi bombončke, ki
Nadškofova beležka
Goriški nadškof msgr. Redaelli bo imel v petek, 22. februarja, ob 20.30 v mestni stolnici prvo izmed petih postnih katehez o veri z naslovom “Biti Cerkev: velikonočna simfonija”. V sredo, 27. februarja zjutraj, bo imel avdience (tel. 0481 597601, 327 2844899); ob 20.30 bo v cerkvi Srca Jezusovega vodil mestno molitveno bdenje za svetega očeta Benedikta XVI. V petek, 1. marca, bo imel ob 20.30 v mestni stolnici drugo postno katehezo o veri z naslovom “Glej, Človek: Kristus, eden izmed nas”. V nedeljo, 3. marta, bo ob 18. uri vodil slovesno somaševanje v stolnici v Gradišču ob Soči ob koncu tridnevnega obiska Višarske Marije.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
iskrici smeh
na ustih vseh
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
ISKRIV') smeh
na ustih vseh
- Nedelja, 24. februarja 2013, ob 17. uri
Dramska družina SKPD F.B. Sedej iz Števerjana Achille Campanile UMOR V VILI ROUNG
REŽIJA: FRANKO ŽERJAL VELIKA DVORANA
KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ
cije na tajništvu SCGV Emi št. 0481 532163 ali 048
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za gla-jomin na lerševana
____________________________račun:
Banca di Cividale (Via Kugv, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 124M Č03 570 036 225; SWIFT CIVIII2C s pripisom: za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informa-Komel, tel. 547569.
Zveza slovenske katoliške prosvete sklicuje Redni letni občni zbor, ki bo, v četrtek, 21. februarja 2013, prvi sklic ob 12. uri, drugi pa ob 19. uri, v sejni sobi Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici z naslednjim dnevnim redom: 1. volitve predsednika občnega zbora; 2. poročilo nadzornega odbora; 3. odobritev poročila o izvedeni dejavnosti in obračuna za leto 2012; 4. odobritev programa dejavnosti in proračuna za leto 2013; 5. razno.
Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Slovenski izobraževalni konzorcij in Kulturni dom Gorica organizirajo debatni večer o temi “Gibanje neuvrščenih - od Jugoslavije do danes”, ki bo v četrtek, 21. februarja 2013, ob 18.30 v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici. Glavna gosta večera bosta Dimitri Volčič in Jurij Gustinčič.
Dramski krožek vabi na predstavo dramatizirane pravljice J. Grimma Palček v nedeljo, 24. februarja, ob 11. uri (po maši) v Domu Franc Močnik pri cerkvi sv. Ivana v Gorici. Vstop je prost.
V Kulturnem centru Lojze Bratuž
od februarja dalje poteka tečaj za premostitev tesnobe in stresa. Predvidenih je šest srečanj, v italijanskem jeziku, ki jih bo vodila dr. Alessandra Simonetti. Za informacije lahko kličete na št. tel. 389	7907657 ali pa
infovikara@gmaiI. com. Slovenski verniki se bodo poklonili Višarski Materi Božji, ki bo v prihodnjih dneh v Gradišču ob Soči, v soboto, 2. marca, ob 15. uri v tamkajšnji stolnici.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško vabi ob dnevu žena v petek, 8. marca, na izlet v Bassano del Grappa za ogled mesta, znanega predvsem zaradi dogodkov iz prve in druge svetovne vojne. Vpisujejo po tel. 0481 882183 (Dragica V.), 048120801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F.), 34710421 56 (Rozina). Na račun 20 evrov.
Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja 7-dnevni izlet v Pariz od 18. do 24. maja 2013 za ogled najpomembnejših kulturnozgodovinskih posebnosti. Vpisovanje se je začelo v januarju ob sredah od 10. do 11. ure na društvenem sedežu v Gorici na korzu Verdi 51/int. in se bo nadaljevalo do zasedbe mest na avtobusu. Na račun 300 evrov. Udeleženci morajo imeti ob vpisu veljavni dokument za tujino. Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Potrebujete pomoč pri čiščenju ali likanju? Sem mlajša gospa z izkušnjami. Kličite zvečer na tel. 00386 70777505.
Gospa išče delo za likanje in čiščenje na območju Gorice tel. 00386 31449311.
Darovi
Pustne maske: Mojca, Petra, Valentina, Bernard, Ivan, Agnese, Ema in Michela darujejo za otroke Pedra Opeke 20,81 evrov.
RADIO SPAZIO 103
(od 22.2.2013 do 28.2.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 22. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 24. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 25. februarja (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti iz naših krajev -Obvestila.
Torek, 26. februarja: (vstudiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 27. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Družabne ptice sinice - Izbor melodij.
Četrtek, 28. februarja (v studiu Andrej Baucon):	Lahka glasba -
Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
CLANICE KLEKLJARSKEGA KROŽKA SKRD JADRO iz Romjana ob dnevu slovenske kulture in 25-letnici delovanja
vabijo na
OGLED RAZSTAVE IDRIJSKIH ČIPK
sobota, 23. februarja 2013, od 19.30 do 22.00 avditorij v Ronkah
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ IN KD STANKO VUK IZ MIRNA vabita na DAN SLOVENSKE KULTURE
"Dobro je biti doma ..."
ob 100-letnici rojstva literata Stanka Vuka
ŠTANDREŽ, župnijska dvorana Anton Gregorčič,
petek, 22. februarja, ob 20. uri
SLAVNOSTNI GOVORNIK David Bandelj
SODELUJEJO: MePZ Štandrež, Vokalna skupina Chorus97, glasbeniki in recitatorji
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
(Plavi kos/ modri drozg ali puščavec? Kar tri sprejemljiva slovenska imena na izbiro)
Pet minut za slovenski jezik
in Leopardija
Kratke
(Osamljeni vrabec - passeio soli-tario - Marte Filli pa plavi kos -Blaumerle - in modri drozg-Blue Rock Trush - Sergija Šlenca za ptiča z latinskim strokovnim imenom Monticola solitarius so navadni kalki. Prvi iz italijanščine, drugi iz nemščine in tretji iz angleščine. Edino pravo ime v slovenščini je puščavec. Povejte, prosim, tudi Šlencu, ki je sicer odličen slovarnik... samotar alias puščavec.
Vse te podatke dolgujem nadvse prijaznemu dr.
Tomiju Trilarju od Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani, ki mi je tudi povedal, da "puščavca ni tako težko niti videti niti slišati, saj domuje v ostenju Ospa ali pa v kamnolomih okoli Lipice. V Dalmaciji pa prepeva na dimnikih na obrobju vasi. ")
Na rob poročila Tomaža Pavšiča Giacomo Leopardi na novo v slovenščini v Novem glasu z dne 14. februarja 2013.
Pridružujem se Tomaževemu in splošnemu veselju, ker sodim tudi jaz med ljubiteljice Leopardije-ve poezije in njegovega peresa nasploh. In vsak prevod pomeni nekakšno ukinjanje vedno preozkih meja, ki nas tesnijo, pa sproščen
in sproščujoč prodor v tuj svet, tokrat k nam v Slovenijo Nekoliko pa le zamerim, sicer prizadevni, hvalevredni in tudi tankočutni prevajalki Marti Filli, da
si... ni vzela k srcu mojih pomislekov ob prvem njenem knjižnem izboru Leopardijevih Pesmi in proze, ki je izšel v Trstu pri Mladiki leta 2000, to se pravi celih dvanajst let pred izidom lani decembra njenih novih Pesmi in pisem pri ljubljanski založbi Sanje, kar bi bilo novi knjigi samo v korist. Pa še meni ne bi bilo treba, da se oglašam in ji popravljam napako, oziroma se obregnem v čisto odvečni kalk, imenovan osamljeni vrabec, ki ga je rajši ponovila, kot se globoko zamislila v njegovo neupravičenost. Nanj sem jo pisno, to je obzirno (beri prijateljsko na štiri oči) opozorila, naj se posvetuje s kakšnim domačim ornitologom, zmoremo
jih pri nas kar lepo število, z naravnost fantastičnim poznavalcem ptičev Iztokom Geistrom na čelu, in naj... ubogega, vrabčka osamelca iz poceni uvoza opusti.
Proletarcev imamo več kot dovolj že doma, potrebujemo kvečjemu kakšnega plemenitaša, saj tja sodi Leopardijev ptič (po latinsko Monticola solitarius), ki si ga je vzel za prispodobo. Škoda, da ni Fillijeva poslušala dobronamernega nasveta... sežanske Kasandre, saj je z laškim vrabcem rajši trmoglavo vztrajala še po desetletki, in hočeš nočeš ustrelila - rečeno s tujko, kar bo osrečilo esterofile -prav kapitalnega kozla. In se morebiti že tolče po glavi, upam. Kolikor ni (sta) z lektorko Darinko Lamut v španoviji - drugače bi se morala oglasiti in črtati pretepen-ca iz prevajalkinega besedila - namerno žrtvovali slovensko ime v prid italijanskega, ker se zadnje čase zelo radi, pravzaprav še bolj radi kot sicer, gremo kar množično prekrščevalce. Hočete primer? Tu ga imate, zadnjega... Saj smo lani kar množično vrgli med staro šaro najrazličnejše cilje in se ogreli za blagohreščeče... destinadje, ka-
mor jo mahamo po desetkrat na dan s polno paro. Že vrabci, tisti navadni, ki posedajo na naših strehah, nič osamljeni in niti za minutko samotni, kaj še otožno pojoči v kakšnem oddaljenem stolpu ali na visokem vaškem tur-nu, nam čiv-čiv čivkajo o njih. Da niti ne govorimo o pravljični Trnjuljčici - po italijansko La bel-la addormentata - in njo si je za svoj film sposodil filmski mojster Marco Bellocchio za glasno polemično premišljevanje o Eluani Englaro, ki je po hudi prometni nesreči preživela v komi 17 let, februarja leta 2009 pa so jo le pusti-
li	umreti po odločitvi, da jo umetno ne hranijo več. Vsi slovenski cajtengi so pisali le o speči lepotici ali kaj podobnega, le malce bolj nerodnega, še sanjalo se jim ni, da tej Perraultovi lepotici, ki si jo je sposodil italijanski režiser, mi pravimo Trnjuljčica (včasih brez prvega j - Trnuljčica). Ali kdo še ve in želi vedeti, kako je rukoli ime po slovensko? Pa origanu? Pa brnistri? Pa žižolam? Ne? Slabše za vas. Kar pridno siromašite materinščino, da boste vidno in očitno še bolj revni! Tako izumirajo narodi, sebi strižejo jezik in ga sosedu podaljšujejo.
O Pieru Paolu Pasoliniju, Horače-vih satirah in še o čem pa kdaj drugič.
Jolka Milič
Ob stran zadnji Spielbergovi stvaritvi
Lincoln oz. sredstvo je sporočilo
Ta citat kanadskega komunikologa Marshalla McLuhana, ki sem ga pred kratkim uporabil v uvodniku v Novem glasu, mi je spet prišel na misel: "Sredstvo je sporočilo" ("The medium is the message"), ob ogledu zadnje stvaritve velikega Stevena Spielberga, filma Lincoln. Tako težko je človeku, okuženemu z zgodovino (na Teološki fakulteti sem tudi diplomiral iz cerkvene zgodovine), spremljati delo, kjer so zgodovinska dejstva popačena. Naj povem takoj, da to ni danes nič čudnega, nič neobičajnega - to je stalnica. Naša družba je, kot je papež Benedikt pravilno ugotovil že na začetku pontifikata, globoko okužena z relativizmom. Da pa ne bom pristranski, navedem še nekatoliškega misleca Zygmunta Baumana, ki govori o "tekoči družbi", torej družbi, kjer ni nič trdnega. Ker je torej resnica postala nekaj relativnega, so relativna postala tudi zgodovinska dejstva in držijo, kolikor pač držijo, pa če so dokazi še tako trdni. Tako bo marsikdo verjel tistemu, kar bo videl v filmu. Ta je še kako pristranski, a bo, ker ima filmska industrija ogromno propagandno in propagandistično moč, rekel, da je najbrž res tisto, kar je videl v filmu. Zakaj bi preverjal dejstva, ko pa nam jih tako lepo predstavi režiser, pa še zamudno in zahtevno delo bi to bilo. Poleg tega, kaj pomeni danes "preveriti dejstva"? Navadno ta besedna zveza označuje preverbo na vsemogočni Wikipediji, potem ko smo tisto, kar iščemo, najprej "poguglali". Gotovo, za neki prvi vpogled v zadeve je to več kot dobrodošlo, a je bistveno premalo za nekoliko bolj resne podatke, predvsem pa obstaja nevarnost, da pride do nekih stereotipov, sploh, kadar govorimo o velikih osebnostih, in sploh, če govorimo o ameriških junakih, in še bolj, če nam o njih govorijo
Američani sami. Pri Lincolnu je najpogostejši stereotip tisti, da je bil "osvoboditelj" črnih sužnjev, zaradi katerih naj ne bi preveč pomišljal ob tem, da je sprožil bratomorno vojno. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da to sploh ne drži, saj dobri stari Abraham "črncev" sploh ni mogel prenašati. Dejstva nam, nasprotno, kažejo, da je bil pravi, pravcati rasist. Še preden je bil izvoljen za ameriškega predsednika, je 21. avgusta 1858 takole javno govoril v Ottawi v Illinoisu: "Nikakor si ne prizadevam, da bi uvedel socialno in politično enakost med belo in črno raso. Med obema je takšna fizična razlika, ki bi najbrž, po mojem prepričanju, vselej preprečevala, da bi sobivali v okoliščinah popolne
enakosti, in, do mere, ko postane nujno, da je med obema razlika; sem za to, da ima rasa, kateri pripadam, vlogo superiornosti. Nikdar nisem trdil nasprotno". Ameriške "civilne" vojne niso sprožili, kakor je splošno prepričanje, da bi osvobodili črne sužnje, temveč so bili v ozadju, kot se to praktično vedno zgodi, določeni politični in ekonomski interesi. Politični, ker je bilo
vprašanje, če se ohrani začetni ustroj federalne ustave (kjer sta bili še vedno svoboda izražanja in vladanja), ali pa se sproži oborožen upor, podoben tistemu v Franciji, da se ustavna ureditev menja. Ekonomski interes v ozadju tega je seveda bil v tem, da bi pod svoj nadzor Severnjaki dobili bogate in cvetoče južne zvezne države. Osvoboditev sužnjev je bila zgolj maska in pretveza.
Vprašanje, če bi film sploh lahko prikazal drugačno sliko utemeljitelja sedanje ureditve ZDA, je v bistvu retorično. Kako bi lahko film o enem od prvih in najbolj znanih predsednikov ZDA prikazal hibe tega lika, sploh pa njegovo rasistično stran, ko pa v Be-
li	hiši dandanašnji sedi prav afri-
ško-ameriški predsednik. Seveda tega ne more in ne sme prikazati.
In vendar vidimo, če nadaljujemo pregled govorov in zapisov A. Lincolna, kako le-ta še zdaleč ni imel v mislih, da bi odpravil suženjstvo, temveč je želel črnce deportirati iz ZDA. V nekem intervjuju je namreč povedal, kako bi jih rad poslal nazaj v Afriko, v t. i. Državo osvobojenih sužnjev
oz. Liberijo. Pa ne samo to. Ko je enkrat postal predsednik, je podpisal sporazum z nekim Bernardom Knockom, da bi na Haitiju ustanovil kolonijo za "deportirance", a se zadeva ni izšla. V interesu je namreč imel, da bi se kar najbolje gospodarilo z ozemlji, odvzetimi južnjakom, da bi le-ta: "Bila dom svobodnih belcev". V govoru ob ustoličenju za predsednika pa je Lincoln dejal, da nima nikakršnega namena: "Vplivati na institucijo suženjstva v zveznih državah, kjer le-ta obstaja".
Seveda vemo, kdo velja v tej zgodbi za grešnega kozla, kar tudi film predstavi - južnjaki. Dejstva govorijo drugače. V bistvu ameriški domorodci in črni sužnji sploh niso živeli tako slabo v južnih zveznih državah. Zadeva celo drži tako zelo, da so se proti severnim "osvoboditeljem" bori-
li	ne le beli vojaki, ampak so obstajale tudi drugačne vojaške enote. Bilo je nekaj bataljonov samih Judov, ki so seveda imeli s seboj tudi svojega rabina. Potem so tu bile enote latinskih Američanov, ki so predstavljali večinsko prebivalstvo v Teksasu, Kaliforniji in Floridi, nekdanjih španskih kolonijah. Obstajal je celo regiment domorodcev plemena Cherokee na konjih, da ne govorimo o več vojaških enotah, ki so jih sestavljali izključno črnski prostovoljci.
Žal Evropejci, vede ali nevede, preveč na lahko nasedamo tem ameriškim potvorbam. Ne znamo pogledati globlje, ampak ostanemo na svetlikajočem se ovitku. Pri tem filmu sta to draga produkcija, ki pomeni tudi odlično reprodukcijo okoliščin, in seveda odlična igralska zasedba, kjer je v ospredju zlasti Danel Day-Lewis, ki upodablja Lincolna. Treba je ohranjati ustvarjene mite (v katoliški Cerkvi je to recimo lik bi. Janeza XXIII., ki je "Dobri papež", op. a.) in ostati v politični korektnosti. Komur to uspe, ga čaka nagrada - za film je to seveda Oscar, ki že sveti na obzorju filma "Lincoln".
Andrej Vončina
,\ctclastas; )\icUs'i' P»|j
Kolaži - abstraktne kompozicije v Galeriji Tir na Mostovni
V	Galeriji Tir na Mostovni se že tretjič predstavljajo dijaki novogoriške Umetniške gimnazije likovne smeri. Srečanje s srednješolci, ki v praksi spoznavajo likovno umetnost, postaja že tradicionalen februarski dogodek v tej galeriji. Letos dijaki 4. letnika Gimnazije Nova Gorica, Umetniška gimnazija likovna smer, razstavljajo vrsto abstraktnih del,
s katerimi odkrivajo bogato poglavje svetovne umetnosti. Odprtje razstave je bilo v četrtek, 14. februarja 2013. Mlade ustvarjalce je predstavil njihov mentor, profesor Bogdan Vrčon. Razstava bo na ogled do sobote, 9. marca 2013.
Bogdan Vrčon je o letošnji postavitvi napisal: “S snovanjem abstraktne likovne kompozicije se dijaki likovne gimnazije soočijo v 3. letniku, ko imajo za sabo že kar nekaj oblikotvorne in podobotvorne prakse, vendar vezane predvsem na opazovanje predmetnega sveta. Tu pa se dijak znajde pred novim izzivom, ko pravzaprav nima konkretne vizualne opore v predmetnem svetu. Znajde se na novem, nefigurativnem upodabljajočem polju, osvobojenem mimetičnosti in literarnosti. Semantika in sintaksa postaneta eno, forma sama postane zgodba, oba nivoja pa sploščena na slikovnem polju. Likovna govorica v najčistejši pojavi. Barva in oblika postaneta avtonomni in samozadostni vizualni entiteti, ki od umetnika (dijaka) zahtevata drugačno likovno senzibilnost.
Zglede smo iskali v modernizmu in avantgardi, pri Picassovih kolažih, Duchampovih "najdenih predmetih” (objet trouve), Černigojevem konstruktivizmu ter Schvvittersovih asemblažih, hkrati smo še reciklirali nekaj odpadkov.... ’’
V 67. letu starosti je po hudi bolezni umrl Toni Biloslav
Toni Biloslav je bil od ustanovitve Obalnih galerij Piran leta 1975 njihov prvi in do upokojitve konec leta 2012 tudi edini ravnatelj. Z 38 leti vodenja ene najuglednejših slovenskih galerij je bil verjetno tudi eden izmed ravnateljev in direktorjev z najdaljšim stažem na Primorskem.
Slikarstvo in grafiko je doštudiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, delati pa je začel kot grafični oblikovalec pri Delu. Leta 1972 je ustanovil galerijo Meduza v Kopru, prvo prodajno galerijo v tedanji Jugoslaviji. Leta 1974 je pomagal pri ustanavljanju Obalnih galerij Piran (ki so jo ustanovile tri obalne občine). Kasneje so pridobile status regionalnega muzeja sodobne umetnosti s petimi razstavišči v Kopru in Piranu, s parkom skulptur mednarodnega simpozija Forma viva v Portorožu in galerijo A in A v Benetkah. Mednarodni simpozij kiparjev Forma Viva v Portorožu je Toni Biloslav vodil od 1977. Leta 1992 je s pomočjo ministrstva za kulturo ustanovil prvo slovensko galerijo v tujini: A in A v Madridu, ki seje nato preselila v Benetke. Bil je pobudnik številnih umetniških akcij, član mednarodnih umetniških žirij, gostujoči predavatelj, član Prešernovega sklada pri ministrstrvu za kulturo in soorganizator Piranskih dnevov arhitekture. S sodelavci je zaslužen za to, da premorejo Obalne galerije Piran zbirko več kot 1000 del slovenske “nove podobe”, odločujoča in prelomna dela iz poznega modernizma in postmodernizmov zadnje četrtine 20. stoletja. V slovenskem prostoru je pustil izjemen pečat likovnega ustvarjanja in povzdignil zbirko ter šolo umetnosti lepih podob v regiji na zavidljivo raven. Biloslava je na mestu ravnateljice Obalnih galerij Piran nasledila Lilijana Stepančič iz Ljubljane (rojena v Kopru), ki je funkcijo nastopila 2. januarja 2013.
Dopolnilo
V	članku o osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, objavljenem v prejšnji številki Novega glasa, je v navajanju imen članov komisije za podeljevanje nagrad po pomoti izpadlo ime gospe Jelke Cvelbar. Za spodrsljaj se ji opravičujemo. Ured.
Kratke
CHE3C3E3CZD&CIHIZZ1CZIBHIIS C33 □ [iinaalzimEnniscjc muczigu(zi31 3ac=iczjE3c=:izi]ra t=3 0 E3E3 C=3 CZ! □,C3«B1 [=□ IZD IZZ)
3 nuj) i 11 -»«»i r—n i «•■■ i i \ < i n t 11	11"
CE3CZ3CD CZ3 CZ3 EZ :i=* i_L: '■«. CZCZl_
izzi raa c~i CD.BSi czi a a a □ a
Brez naslova, 2012, originalni ink jet print, 2012,50\u00D770cm. jpg
ena dominantnih rdečih niti vleče spraševanje o identiteti, lastni in tuji, in o odnosu te lastne bitnosti z drugimi in s širšim okoljem.
V mestni galeriji Nova Gorica se predstavlja z novo serijo fotografij, ki jo je poimenovala Brez naslova.
Marjan Gumilar je umetnik, za katerega je značilna nekakšna “slikarska obrednost", ustvarjalni akt, pri katerem sta enako pomembna pot in cilj. Izhaja iztradicije modernistične abstrakcije, njenih ekspresivnih različic, lastna mu je vera v prvinsko moč slikarstva. Njegova dela zaznamuje primarna, arhetipska, k bistvenemu usmerjena slikarska simbolika, z vrsto asociacij na makro in mikrokozmične pomene, odsevi hrepenenja po transcendenci, globokem dojemanju, občutenju sveta. Njegove barve so blage nosilke slutenj ali pa so močno eruptivne, kot bi se želele iztrgati s površine platna, se razširiti v prostor okrog njega.
V Novi Gorici poleg slik predstavlja v letih 1999/2000 nastalo serijo polaroidov (fotografij) Horizontalni premiki’’. Ana Sluga je rojena 13. januarja 1981 v Ljubljani. Leta 2004 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo. Magisterij umetnosti je opravljala na Akademiji Kunstiakadeemiji v Talinu v Estoniji in leta 2008 pridobila naziv magistrica umetnosti. Marjan Gumilarje rojen leta 1956 v Murski Soboti. Leta 2002 je diplomiral na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Med leti 1987 in 2007 je deloval kot samostojni umetnik. Od leta 2007 predava na ALUO, smer slikarstvo, v Ljubljani.
Pri Cankarjevi založbi so izšle Canterburyjske povesti
Canterburyjske povesti so fragmentarna zbirka 24 besedil različnih vrst in oblik, povezanih v okvirno zgodbo. Ta jih predstavi kot zgodbe romarjev, ki naj bi si jih pripovedovali na poti iz Londona v Canterbury in nazaj. Zbirko uvaja Veliki ali Splošni prolog, v katerem avtor, tudi sam eden izmed romarjev, podrobno predstavi svoje sopotnike in oriše pravila igre, po katerih naj bi potekalo pripovedovanje. Zgodbe naj bi si sledile v zaporedju, ki ga izbere žreb, njegov izid pa ustreza hierarhiji pripovedovalcev, je v spremni besedi zapisal Marjan Strojan. Geoffrey Chaucerje bil angleški pesnik iz 14. stoletja. Bilje Londončan, visoki javni uslužbenec in diplomat, Canterburyjske zgodbe pa so njegovo najbolj znano delo. Marjan Strojan seje kot prevajalec in urednik uveljavil z izdajami Chaucerja, Roberta Frosta, Jamesa Joycea in z Antologijo angleške poezije. Za Beowulfa in prevod Miltonovega Izgubljenega raja je leta 1996 in 2004 prejel Sovretovi nagradi, za pesniško zbirko Parniki v dežju (1999) pa Veronikino nagrado. Njegova zadnja zbirka, šesta, z naslovom Vreme, kamni, krave pa je izšla leta 2010.
Pri Celjski Mohorjevi družbi je izšlo Preddverje v skrivnost druge kreposti
Peguyjeva drama v prostem verzu govori o veselju upanja, ki se ozira na kažipote - in je zato eden najlepših primerov parakletične poezije v svetovni literaturi. Uvajati Peguyjevo poezijo v slovenski prostor sto let po njegovi smrti je na videz “nerazumno početje’’, piše Gorazd Kocijančič v spremni besedi. Za sodobnega ateističnega ali vsaj agnostičnega duha je knjiga neprijetno ali kar boleče čtivo. Avtorjev imaginarij je namreč čisti katolicizem, s teologalnimi krepostmi in Marijo, s svetniki in angeli, z župnijami in njihovimi zavetniki, celo s sledjo ideologije zemlje in krvi, s katero se taka religija tako rada druži. V času druge svetovne vojne in po njej so sicer to poezijo francoski bralci znali ceniti. Zbirko so natisnili v 60 izdajah. Iz nje so črpali spodbudo in opogumljenje preprosti ljudje in voditelji francoskega ljudstva. Med drugim je bila to najljubša knjiga generala Charlesa de Gaulla. Gorazd Kocijančič je bil rojen leta 1964 v Ljubljani. Je filozof, pesnik, prevajalec in urednik pri založbi Kud Logos. Ukvarja se zlasti z antično in srednjeveško filozofijo in teologijo. Prevaja poezijo, strokovna dela iz grščine, latinščine in hebrejščine. Leta 2005 je za prevod celotnega Platonovega opusa prejel Sovretovo nagrado. Za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano je letos prejel nagrado Prešernovega sklada.
KD Svoboda Deskle / Ob prazniku slovenske kulture
Očarljiv večer poezije in glasbe s Sašo Pavček
Kulturno društvo Svoboda Deskle celo leto oplaja spodnji del Soške doline z različnimi kulturnimi prireditvami. Že vrsto let prireja abonmajski program gledaliških predstav, ki jih izvajajo slovenska poklicna gledališča, okrog praznika slovenske kulture pa poteka v lepem Kulturnem domu v Desklah niz kakovostnih večernih in popoldanskih prireditev za odrasle in otroke. Letos je v tem kulturnem hramu potekal že 45. Teden kulture 2013. Ob koncu januarja je postregel z otroško predstavo, s tridnevno revijo pevskih zborov Goriške, v organizaciji JSKD, Območna izpostava Nova Gorica, in s filmom Aleksandra Gruma. V februarju so spet prišli na svoj račun najmlajši obiskovalci gledaliških dvoran, saj jih je KD Jože Virk Dob pospremil v pravljični svet z otroško igro Zajčka in Zvitorepka. Do 22. februarja je na ogled razstava Likovne skupine KD Svoboda Deskle, odprtje katere je bilo 15. februarja. Sobota, 16. februarja, je bila odeta v temnejše komedijske tone. V goste je namreč prišlo Društvo Talia s črno komedijo Žensko ročno delo. Naslednjo soboto, 23. februarja, pa bodo gledalci uživali ob romantični drami Proti severnemu vetru, ki je nastala kot koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj. V njej imenitno spletata virtualno ljubezensko vez protagonistov Emmi in Lea Rok Vihar in Vesna Pernarčič, ki je za to vlogo prejela naziv žlahtna komedijantka na dnevih komedije v Celju 2012. Nedvomno pa je bil višek Tedna kulture na predvečer slovenskega kulturnega praznika v četrtek,
7.	februarja 2013, ko je na osvetljeni oder v Desklah elegantno in s posebnim žarom na obrazu
stopila Saša Pavček (1960), že desetletje prvakinja ljubljanske Drame. Njena stalna članica je od L 1985, poleg tega je docentka za dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT. Do sedaj je odigrala kakih sto različnih vlog in predstavljene like vselej obdarila z značajsko in psihološko nadrobnim opisom. Večkrat je pri tem potrdila sloves slastne komedijantke, za kar je dvakrat prejela nagrado žlahtna komedijantka (2003,
2009). Poleg teh je bila deležna še vrsto drugih nagrad, tudi Borštnikove (2009). Saša Pavček pa ni le igralka, ki nas s svojim pronicljivim izrisovanjem zaupanih dramskih likov vedno znova preseneča, ampak je tudi avtorica dramskih besedil in pesnica. Tudi za njeno literarno delo so ji podelili več nagrad (Kocjančičevo nagrado za igralsko in pisateljsko delo, ki ohranja jezikovno izročilo Istre za Bužec on, bušca jaz, Krčmarico Mirandolino, Gospo ministrico in avtorstvo komedije Al'en al' dva? (2010), za le-to je dobila tudi mednarodno nagrado Umber-to Saba (2004). Saša Pavček izhaja iz ustvarjalno bogate družine: tople, iskrene, pojoče stihe njenega očeta Toneta Pavčka zelo radi jemljejo v roke odrasli in mladi bralci. Njen prerano umrli brat Marko je bil tudi rahločuten pesnik. Končno je tudi ona dopustila, da prosto za-prhutajo njeni stihi, saj je verze kovala že v najstniških letih. L. 2011 je izšel njen pesniški prve-
nec Obleci me v poljub, ki je postal svojevrstna, izredno intenzivna poetična predstava. Prav s to se je predstavila v Desklah pred zelo pozornim občinstvom, ki je napolnilo domačo dvorano in kot uročeno spremljalo dobro uro trajajoče izvajanje igralke. Pavčkova v pikolovsko izbranem, zvenečem slovenskem knjižnem
sko moč, kretnje, gibe, poglede z iskrečimi se očmi, ki povedo še nekaj onkraj tako povednega besedila, s sanjavim izrazom hrepenenja in pričakovanja. S svojo celostno odrsko prisotnostjo, nakazanimi plesnimi koraki, z vsemi izraznimi vzgibi neizmerno očara poslušalca in gledalca, ki se prepusti njeni ljubezenski pripovedi in kot začaran odide z njo v neki drugi svet. Skratka, Obleci me v poljub je globoka ljubezenska izpoved v kristalno čistih stihih, čudovito prelitih v dramsko igro. Verze, včasih prežete tudi z igrivostjo in humorjem, vseskozi v popolnem sozvočju z vsebino spremlja temperamentna glasba, ki jo izvaja tercet imenit-
jeziku, ob katerem poslušalec strmi nad lepoto in žlahtnostjo naše govorice, razvija ljubezensko zgodbo, tako, kot jo lahko doživlja odrasla, zrela oseba. V njej se iskrijo pristna, iskrena čustva, toplina, ki jo lahko daje bližina ljubljene osebe, strast, izvirajoča iz poželenja, hrepenenja po poljubih, dotikih, besedah, ob katerih zvalovi ali se umirja trepetajoče srce. Srce in poljub, čustven binom, ki se najbolj pogosto pojavlja v teh pesmih, "srce in poljub dva označevalca, ki opravljata prastaro nalogo na tako izviren način, kot da jo opravljata prvič", je zapisal v spremni besedi v knjigi Obleci me v poljub Peter Kolšek. Saša Pavček v razvijanju te posebne predstave, prežarjene s pesniško besedo, uporablja vso svojo igral-
nih glasbenikov: Aljoša Rijavec pri klavirju, Šemsudin Dino Džo-pa na kitari in Jan Oršič na bas kitari. Žal Oršiča zaradi bolezni v Desklah ni bilo. Vsekakor je bil čudovit večer glasbe in poezije, ki je izzval dolgotrajno ploskanje gledalcev. Igralka in glasbenika so se kar nekajkrat vrnili na oder za poklon.
Udeleženci predstave so imeli priložnost kupiti pri blagajni zbirko pesmi Saše Pavček Obleci me v poljub, ki ima priložen CD. Pred predstavo je župan občine Kanal Andrej Maffi imel kratek nagovor, v katerem je poudaril pomen živahne kulturne dejavnosti, v katero spadajo tudi odmevni Kogojevi dnevi. Ne nazadnje pa je dragocen sestavni del kulture kultura srca nasploh.
Iva Koršič
Kulturni dom Nova Gorica / Razstava del Ane Sluga in Marjana Gumilarja
V	novogoriškem Kulturnem domu je bilo v četrtek, 14. februarja 2013, odprtje razstave fotografij, slik in polaroidov Ane Sluga in Marjana Gumilarja. Umetnika in njuno delo je predstavil Vladimir P. Štefanec.
Ana Sluga je vizualna umetnica, dejavna predvsem kot slikarka, fotografinja in avtorica videov. Pri svojem delu pogosto prehaja meje posameznih medijev, jih prepleta in tako ob svojih vsebinskih poudarkih zastavlja tudi vprašanja o njihovi tehnološki in širši naravi. Skozi njeno raznovrstno delo se kot
za konstruktivistične vrste ustvarjanja, taka drža edina mogoča. Kako bi lahko ohranil popolno vizualno disciplino in delovno koncentracijo s samopro-mocijo in drugimi načini uveljavljanja, kako bi ostal ustvarjalno zvest samemu sebi, če bi zbiral število samostojnih razstav, nagrad in drugih družbenih ali celo političnih priznanj, kako bi ohranil neokrnjeno etiko, nujno potrebno za specializirano, vrhunsko minimalistično poznomodernistič-no estetiko, če bi svoje postopke pospešil, zbanaliziral in postal površen samo zato, da bi bil prodajno in medijsko uspešen? Ostal je asketski v življenju in v ustvarjanju".
Ogled razstav je možen: v Pilonovi galeriji: torek - petek: 8.00 -17.00, ob nedeljah od 15.00 do 18.00; v Lokarjevi galeriji: torek
-	petek: 16.00 - 18.30, ob sobotah od 14.00 do 17.00 in nedeljah od 14.00 do 18.00; v Hiši mladih: ponedeljek - petek:
8.00	- 22.00, ob sobotah in nedeljah od 8.00 do 13.00.
Ajdovščina / Pilonova galerija, Lokarjeva galerija, MC Hiša mladih
Danilo Jejčič, retrospektiva
Odprtje razstav, ki obeležujejo osemdesetletnico umetnika Danila Jejčiča, je potekalo 15. februarja v Pilonovi galeriji Ajdovščina in v Lokarjevi galeriji Ajdovščina, od istega dne dalje je razstava brez uradnega odprtja na ogled tudi v MC Hiša Mladih v Ajdovščini.
Ajdovska razstavišča bodo v februarju in marcu preplavila dela Danila Jejčiča, enega najpomembnejših slovenskih sodobnih umetnikov, ki svoj ugled opravičuje z enim od formalno-oblikovno najdoslednejših slovenskih opusov ter s tehnično popolnostjo, ki odseva iz slehernega njegovega dela. Kot eden najvidnejših predstavnikov geometrične abstrakcije je priznan v Sloveniji in onkraj meja, udeležuje se vseh večjih svetovnih grafičnih manifestacij in samostojno razstavlja v vseh pomembnejših slovenskih galerijah. Pregledna razstava umetnikovega opusa, predstavljena med 30. 11. 2012 in 10. 2. 2013
v	ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru, se je v razširjeni obliki odselila v Pilonovo galerijo, Lokarjevo galerijo in MC Hišo mladih. Domači kraj ga je sprejel s pričakovanjem in odprtih rok, saj je Danilo Jejčič kljub svoji široki prepoznavnosti predvsem Ajdovec
-	tu živi že vse življenje, tu ustvarja, se povezuje v umetniške skupine in skupnosti, tu je de-
grafike. V Lokarjevi galeriji si je mogoče ogledati glavnino Jejčičevega grafičnega, skoraj štiri desetletja trajajočega opusa, ki se sicer deli na čiste geometrijske abstrakcije ter dela iz cikla Alfa in Omega, kjer se geometriji pridružuje slikovita avtorska fotografija. V MC Hiša
Danilo Jejčič: Obsojeno mesto, kolaž steklo, 1963, 65x5 Ocm
loval kot kulturni organizator -in tu so najbolj ponosni nanj.
V	Pilonovi galeriji so razstavljeni umetnikovi kolaži iz prve polovice šestdesetih let, objekti in komponibili, ki zaznamujejo začetek njegovega geometrijsko
-	abstraktnega obdobja po letu 1973, ter večkratno povečane imenitne, v originalu sicer miniaturne zasnove za njegove
mladih pa umetnikovo razstavno dejavnost osvetljujejo Jejčiče-
vi	originalni razstavni plakati, med katerimi jih je nekaj oblikoval tudi sam umetnik.
V	spremljevalnem katalogu, ki ga je izdal ljubljanski MGLC in za katerega sta besedili prispevala kustos tamkajšnje razstave Božidar Zrinski in dr. Jure Mikuž, poznavalec Jejčičevega opusa, je prav ta zapisal:	"Vsakogar, ki
spoštuje geometrijsko abstrakcijo, op art in druge sorodne smeri, je ob takih priložnostih osupnil in navdušil. Dostojanstveno je dokazoval, da je za natančno delo, nujno
m v V"|	NOVI
10 21. februarja 2013	irzaska	glas
Drama o Lojzetu Grozdetu
"Sem mislil, da sem sam"
To je naslov drame, ki po scenariju Andraža Arka in Jana Dominika Bogataja uprizarja življenje in smrt Lojzeta Grozdeta, slovenskega fanta, ki je leta 1943 kot še ne dvajsetletnik padel v partizansko zasedo, bil mučen in usmrčen, leta 2010 - med slovenskim evharističnim kongresom - pa slovesno razglašen za blaženega. Dramo je na oder postavil Antonov oder, ki ga sestavljajo mladi iz frančiškanskega centra na Viču pri Ljubljani in ki jo že od prejšnje jeseni uprizarjajo po vsej Sloveniji. V petek, 22. februarja, ob 20.00 bo omenjena skupina mladih gostovala na Tržaškem, in sicer v Finžgarjevem domu na Opčinah in pod pokroviteljstvom Slovenske Prosvete. Uprizoritev drame “Sem mislil, da sem sam” sodi v niz srečanj z naslovom Potovati v višine in globine, ki pod mentorstvom dr. Edija Kovača potekajo že tretje leto in ki so navadno namenjena mladim. Na tokratni gledališki dogodek pa je izjemoma vabljeno vse občinstvo.
Drama na začetku nakaže okoliščine junakovega rojstva - bilje namreč nezakonski sin -, se nadaljuje s prikazom njegovega otroštva, vključno z nič kaj “svetniškimi” mladostnimi pripetljaji, nato z njegovimi dijaškimi leti v ljubljanskem Marijanišču, v katera se vključujejo rast njegove vere, udejstvovanje v raznih katoliških organizacijah in zorenje njegove duhovne podobe, pa tudi njegovi pesniški poskusi, vse do tragične smrti na novega leta dan leta 1943.
Scenarista skušata v drami pokazati, kako svetništvo ni nekaj, kar bi bilo v nasprotju s polnokrvnim in navadnim življenjem, ampak da sta njegovo bistvo zvestoba in zaupanje v Boga, in to v vseh življenjskih okoliščinah. Ne gre torej za kakšno pobožnjakarstvo in še manj za ideološko “agitko”, ampak za živ prikaz človeka in njegove človeške in duhovne rasti. Recenzent Aleš Maver je v “Tretjem dnevu” o drami napisal: “Pričakoval sem dolgočasno, razvlečeno moraliziranje, doživel pa živo, utripa polno in v vseh pogledih uspelo uprizoritev". Ugodne recenzije tega odrskega dogodka je objavil tudi tednik “Družina”, ob njem pa tudi drugi slovenski katoliški tisk. / žč
DRUŠTVO MARIJ KOGOJ
vabi na
DAN SLOVENSKE KULTURE 2013
nastopajo: gledališka skupina SKK in MOSP-a z igro Razbojnice in Dekliški zbor Kraški slavček - Klasje
nedelja, 24. februarja 2013, ob 16.30 dvorana Marijinega doma pri Sv. Ivanu v Trstu
BUB Na kavi s Kristino Martelanc in Adamom Selijem
Dialog je izhodišče za medsebojno bogatenje
Izhodišče srečanja ob kavi v Tržaški knjigarni v sredo, 13. februarja 2013, je bila knjiga Kristine Martelanc in njenega soproga Adama Selija z naslovom Come incontrare l'al-tro. Čeprav je knjiga izšla v italijanskem jeziku pri založbi Edizioni Paoline, lahko njen naslov kar zlahka prevedemo v slovenščino - Kako srečati drugega. Vsebina dela temelji na neposredni izkušnji dua Martelanc-Seli na psiho-so-cialnem področju, nastala je namreč kot ureditev osebnega doživetja strokovnih operaterjev v dolgih letih njunega sodelovanja bodisi v tržaški Karitas bodisi na podlagi soočanja s tržaško mladino na slovenskih višjih šolah, ki jo je Kristina Martelanc kot psihologinja spoznala že v devetdesetih letih. V tako dolgem obdobju sta Kristina Martelanc in Adam Seli izkusila marsikatere strokovne psihološke oprijeme, ki pa so se v času izostrili v dovršeno in osebno obliko občevanja z bližnjim, ki bi jo površno lahko opredelili za netradicionalno metodo.
V	pogovoru z urednico založbe Mladika Nadio Roncelli sta zakonca namreč pojasnila, da sta se odgradila od navadnih psiholoških norm, kjer je ločnica med terapevtom in pacientom
jasno začrtana; tudi sam izraz terapevt raje zamenjujeta z veliko bolj zgovorno besedo moderator. Na podlagi prepričanja, da vsak zdravilni postopek glede psiholoških in socialnih stisk
posameznika zahteva obhajanje treh mejnih izkušenj (sprejemanje problema, trpljenje in očiščenje-katarzo), je v tržaški Karitas nastala leta 2005 skupina za vzajemno samopomoč, v kateri se težave rešujejo na podlagi pristnega, prisrčnega in trajnega soočanja med moderatorjem in osebo, ki mu stoji nasproti. "Gotovo temeljijo najini oprijemi na
teoretični osnovi, zavračamo pa znanstveno distanco, ki veča razkol med terapevtom in pacientom", je dejal Seli.
"Najlepši trenutek v najini zgodbi je vsakič, ko je pred nami no-
va oseba, ki si srčno želi rešiti svoje različne psihološke težave", je nadaljevala Kristina Martelanc. Takrat ni pomembno, kdo je moderator in kdo je 'pacient': "Prvi korak temelji na sprejetju dejstva, da na podlagi skupne želje in radovednosti začenjava skupno pot nekega doživetja", je dodala Marte -lančeva. Dialog vsebuje
izhodišče za medsebojno bogatenje, je pa za vsakega poštenega moderatorja tudi priložnost, da se zaveda svojih meja: "Večkrat sem si pri takih soočanjih izprašala vest in se zavedela, da isti problemi, ki tarejo sogovornika, mučijo tudi mene. Kako naj bom torej pred njim zvišena, če sem v podobnem položaju? " se je vprašala Martelančeva. Odgovor gre iskati v sprejetju svoje človeške omejenosti, v sposobnosti opravičevanja. "Ko človek to sebi prizna, se v njem razblini destruktivna sila in ostaja le moč za grajenje novih odnosov", je dejala psihologinja in dodala, da v tako kočljivih trenutkih najraje zaupa v Boga.
Ta psihološki pristop "poti v dvoje" je zato vselej podvržen načelu negotovosti, "ki pa nikakor ne pomeni neodločnosti", je pojasnil Seli, ki je v knjigi prispeval razdelek o psiholoških težavah v doživljanju obmejnega prostora. Naše okolje je namreč kot nalašč primerno za analizo duševnih in psiholoških dinamik, ki se mestoma polarizirajo v nasprotnih stališčih glede doživljanja narodnosti: po eni strani nekateri pretirano poudarjajo svojo identiteto, po drugi se je nekateri odpadniki poskušajo na vse načine znebiti. Taka skrajnost preprečuje neobremenjeno doživljanje lastnega jaza. Vselej je treba zasledovati pravo mero: "To ni lahko, ampak je mogoče", je sklenila Kristina Martelanc.
IG
EMHMSrenjskahiša
Večer v spomin na Jožeta Peterlina
Kot je uvodno dejal Niko Tul v dvorani Srenj ske hiše v Mačkoljah v imenu domačega Slovenskega prosvetnega društva, potem ko je MePZ Mačkolje pod vodstvom Mateja Lazarja zapel Moja vas Borisa Pangerca, ki jo je uglasbil pokojni pevovodja Cveto Marc, so Slovenski večer posvetili liku in o-sebnosti izjemnega prosvetnega delavca, gledališčnika in kulturnega organizatorja Jožeta Peterlina, saj so septembra lani, med študijskimi dnevi Draga, prejeli prvo Peterlinovo nagrado za šest-desetleno delovanje in za posebne zasluge, ki jih društvo ima pri kulturnem in prosvetnem delu na Tržaškem. Nato je mešani pevski zbor zapel Kosovelovo Pesem
s Krasa, ki jo je uglasbil Ivan Grbec, koroško ljudsko So šerožce u hartinu žavovale, Župančičevo Pojdem na prejo in Rožici Benjamina Ipavca.
Sergij Pahor je v imenu Slovenske prosvete in založbe Mladika predstavil simbolično ime te prireditve, saj je prvi Slovenski večer priredila prav Slovenska prosveta, katere središče je bil Jože Peterlin. Peterlinov zbornik priča o času po drugi svetovni vojni in delu tega organizatorja, a tudi o njegovem krogu ljudi. Peterlin je delal na raznih področjih: v šoli, na radiu in v gledaliških društvih. Naslonil se je na slovensko duhovščino in začel organizirati večere, ki so se zapisali
v	zgodovino zaradi ljubezni do
Prešernova proslava v Rojanu
Povezati moči v imenu iste kulture
V	teh dneh se izpevajo še zadnji dogodki ob dnevu, kaj dnevu, ob mesecu slovenske kulture. Največjemu slovenskemu pesniku se želimo pač pokloniti prav vsi. Tudi društvo Rojanski Marijin dom je v sodelovanju z Glasbeno matico postavilo na oder prijetno Prešernovo proslavo, in sicer na prelepo sončno nedeljo, 17. februarja 2013, v prostorih Marijinega doma na ul. Cordaroli v Trstu. Nekdaj pretežno slovenski okraj doživlja danes težke čase. Slovenski živelj v Rojanu je obubožalo predvsem zaprtje slovenske osnovne in srednje šole, razen v omenjenem društvu, Glasbeni matici, ki deluje na ulici Montor-
sino, in pri nedeljski maši se dogaja bolj malo slovenskega. Da bi poudarili pomen slovenskega kulturnega utripa v tem mestnem predelu, so organizatorji ponudili ličen program. Najprej so na oder stopili člani Folklorne in ženske pevske skupine KD "Man-drač" iz Kopra, ki so pod vodstvom Mojce Lepej in ob spremlja-
vi	ljudskih godcev ponudili dvoje vsebinskih sklopov: istrskega in gorenjskega. Društvo od leta 1989 neguje ljudsko izročilo kot celoto šeg, navad, glasbe, umetnosti in plesa. Ta "slika" se je nedvomno pokazala tudi v Rojanu. Ne le godčevstvo, folklorni ples in noše, temveč tudi dialogi in igranje more. Sledil je klavirski
slovenske besede in kulture. Po njem so poimenovali dvorano in ustanovili nagrado za tiste, ki se trudijo za ohranjanje njegovih vrednot. Sergij Pahor je svoje razmišljanje sklenil z dejstvom, da je bil Peterlin prvi, ki je skušal povezati slovenske manjšine in oral ledino, zato zasluži našo vsestransko hvaležnost: "Vzgojil
je prve napovedovalce na tržaškem radiu, slovenske igralce Radijskega odra in prvi mladinski list Mlada setev ter Mladiko, ki ima že 55 let in je ena izmed redkih revij, ki še obstaja po toliko letih. Ostal bo zapisan v našem zgodovinskem spominu kot vsestransko zaslužna osebnost". Nastopil je harmonikar Erik
Kuret, nato je sledil govor, ki je bil zaupan upokojenemu profesorju telesne vzgoje in neumornemu trenerju odbojke pri Slogi in ZSŠDI-ju, Ivanu Peterlinu. Občinstvu je zaupal, da ga je spominjanje na očeta potisnilo spet v otroška leta, ko so kot družina hodili na obisk k očetovemu prijatelju, župniku Janežiču. Ta spomin je prežet z božanskim okusom češenj, ki jih je prvič trgal prav v Mačkoljah. O očetu je dejal, da je zaradi čustvenega naboja težko izrisati objektivno podobo nekoga, ki si ga imel neznansko rad: "Mislim, da je bil moj oče čudovit človek z neverjetno širokimi, razprostran-imi obzorji, vedno je znal ujeti korak s časom, čeprav so bili tisti časi polni nepredvidljivih obra-
tov”. Odšel je nenadoma, brez slovesa, in to je zaznamovalo sina kot travma, ki je ne more preboleti. Cenil je njegovo veliko pokončno in moralno držo, pripravljenost na dialog ter skrb za jezik, da bi se razvil, se zakoreninil v ljudeh in vzbrstel kot pripadanje slovenskemu narodu. Tako bi lahko ponosno, brez občutka manjvrednosti stopali ob bok drugim evropskim narodom. Svoj govor je Ivan Peterlin končal s kritičnim pogledom na petje italijanske himne v slovenskih šolah in na našo manjšino: "Z nami je globalno gledano nekaj narobe. Kako smo ideološko tako razcepljeni? Istočasno pa se naša manjšina številčno neusmiljeno krči in ji zmanjkuje življenjskega kisika".
Niko Tul se je v imenu slovenskega prosvetnega društva Mačkolje zahvalil, "ker si znamo vzeti čas za tak preprost večer, ki pa je bogat zaradi dela rodov, ki so bili pred nami".
Metka Šinigoj
intermezzo, ki ga je poslušalcem podarila Katarina Visintin, učenka pri Glasbeni matici iz razreda prof. Tamare Ražem Locatel-li. Poleg Griegove Pomladi so uživali ob De-bussyjevi skladbi, s katero smo se spomnili 150. obletnice mojstra francoskega impresionizma, ki jo je naša pomembna glasbena šola proslavila decembra lani v tržaškem gledališču Verdi. Kasneje je bil čas še za violino Vanje Zu-lianija iz razreda prof.
Jagode Kjuder, ki je ob klavirski spremljavi Jane Zupančič zaigral Poskočno Matije Bravničarja.
Priložnostni govor je društvo Marijin dom poverilo časnikarki Primorskega dnevnika Poljanki Dolhar, ki je več let živela v Rojanu in bila angažirana v društvu
Rojanski Krpan, ki danes ne deluje več. Ugotavljala je, da nas slovenski jezik in kultura ločujeta od večinskega naroda, saj Prešerno-
ni organizaciji nikdar želeli posredovati ne-slovenski publiki. Dolharjeva bi si želela spremeniti februar v pravi mesec sloven-
ve proslave prirejamo predvsem zase. Po njenih besedah celo osrednjo proslavo nista naši krov-
ske kulture v Trstu in ponuditi niz dogodkov, ki bi bogastvo tega, kar smo, pokazal tudi ne-Slo-
vencem. Pomanjkanje energije, ki bi omogočila sodelovanje med društvi, Dolharjeva prerašča s klicem po združevanju moči. Časi so zdavnaj zreli, pravi, da bi tudi v Rojanu ustvarili eno samo rojan-sko društvo, v imenu iste kulture, ki nas združuje. Občinstvo je bilo deležno še zborovskega vložka, ki mu ga je namenil mešani pevski zbor Mačkolje pod vodstvom Mateja Lazarja. Šestdeset let delovanja tega sestava je vzgoji-
lo	številne rodove pevk in pevcev, ki so se odlično izkazali v pomlajeni zasedbi.
Jernej Šček
NOVI	rT-.	v v
GLAS
Prešernova proslava v Društvu slovenskih izobražencev
Obvestila
Klub prijateljstva vabi na popoldansko Prešernovo proslavo z gledališko skupino T. Petaros, prof. M. Pišljar s citrami, in gledališkim igralcem A. Rustjo; slavnostni govornik bo prof. M. Kravos; v četrtek, 21.2.2013, ob 16. uri v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3,1. nadstropje.
Založništvo tržaškega tiska v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem vabi v petek, 22. februarja, ob 20.30 v Kulturni dom (preddverje balkona) na klepet z vsestransko umetnico Majo Gal Štromar ob zvokih harmonike Aleksandra Ipavca.
Slovenska prosveta vabi na ogled drame o bi. Lojzetu Grozdetu Sem mislil, da sem sam, po scenariju A. Arka in J. D. Bogataja. Igrajo mladi od Antonovega odra iz Ljubljane. Uprizoritev bo v petek, 22. februar-
ja, ob 20.00 v Finžgarjevem domu na Opčinah. Vstop prost.
Področni svet slovenskih vernikov iz Trsta in Milj vabi na drugo srečanje z mag. Janezom Ferkoljem o temi: Moja vera v času gospodarske, politične in verske krize; v sredo, 27.2.2013, ob 20. uri všent-jakobskem domu v ul. Concordia 8. Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami darujejo Iza Arban 10 evrov, Irma in Savino Piščanc 10 evrov.
Dom Ieralla na Padričah (3)
Praznično vzdušje v decembru in januarju
Ko so malčki odprli usta, smo pač pričakovali normalno otroško petje. V resnici so se izlili iz teh otroških grl umetniško izoblikovani glasovi, da smo kar strmeli. Po dvorani so se razlile tople, nežne pa tudi razigrane melodije. Ne najdem besed, da bi popisala vso to lepoto in "nekaj”, kar nas je prevzelo do globine srca. Peli so v raznih jezikih skladbe raznih svetovnih avtorjev, največ takih, ki so znane. Najbolj prisrčna je bila uspavanka Johannesa Brahmsa, najbolj živahno božično voščilo pa je bilo v angleščini. Božične so bile tudi latinska Adeste fideles, tudi v slovenščini, Gloria in excelsis Deo v latinščini, slovenščini in italijanščini; O Tannenbaum so peli v nemščini in slovenščini. Sledili sta še Christmas medley in Happy Christmas J. Lennona. Vsaki pesmi je sledil bučen aplavz. Ti mali umetniki so navdušili prav vse.
Zbor vodi Suzana Žerjal, pri klavirju ga spremlja Neda Sancin. Aplavzi so veljali
seveda tudi njima. Njiju in napovedovalko je Slovenska Vincencijeva konferenca nagradila z lepimi šopki cvetic. Predsednica Ivica Švab se je zahvalila zboru, pa tudi staršem otrok, ker se žrtvujejo in vozijo male pevce k vajam in na nastope. Zahvalila se je tudi vodstvu Doma, ki je zbor sprejelo.
V	telovadnici je čakala bogato obložena miza. Po končanem koncertu so se zatekli vanjo pevci z vsem spremstvom in tudi odborniki Slovenske Vincencijeve konference. Tudi mene so odpeljali s seboj. Tam sem se zabavala, da je kaj, ko sem opazovale mlade "umetnike", ko so se prav po otroško sprostili in se veselili po bradlji in drugem orodju, dokler jih niso starši odpeljali domov. Moram priznati, da tako bogatega decembra in januarja nismo še imeli in da nas ni še nobeno leto obiskalo toliko in tako odličnih zborov, ki so nam olepšali zimske dni in praznike. Hvala vsem, ki so k temu pripomogli!
/konec Nada Martelanc
Ob dnevu slovenske kulture
Glasbena matica je poklonila Prešernovo proslavo Igorju Deklevi
NARODNI DOM
Pomembna ustanova Slovencev v Italiji, Glasbena matica M. Kogoj, je tudi letos primerno obeležila praznik
slovenske kulture. V prostorih velike dvorane Narodnega doma v Trstu, kjer je glasbena šola nastala leta 1909, so se 8. februarja učenci in profesorji poklonili skladatelju Igorju Deklevi ob nje-
govi 80-letnici.
Po besedah ravnatelja prof. Bogdana Kralja so organizatorji z množično obiskano prireditvijo
poudarili željo, da bi bila slovenska kultura živa in ustvarjalna. Posebnost "glasbene" proslave je vsekakor ovrednotenje izključno skladb slovenskih ustvarjalcev, začenši z Deklevo, s poudarkom
na zamejski glasbeni "žilici". Pretežno klavirsko zvočnost najboljših mladih in naj mlajših je obogatila komorna skupina ter zao-
krožilo petje mešanega zbora J. Gallus iz Trsta.
V	dvorani prisotni slavljenec, Igor Dekleva, je slovenski pianist, skladatelj in pegagog, rojen decembra 1933 v Ljubljani. Bil je
dolgoletni predavatelj komorne klavirske igre na Akademiji za glasbo v Ljubljani, koncertno je nastopal kot pianist solist ali v duu s svojo ženo, pianistko Alenko Dekleva. Je avtor mnogih klavirskih skladb, med katerimi podčrtujemo tiste za otroke. V letu 2005 je izšel njegov življenjepis v obliki monografije izpod peresa muzikologa in glasbenega urednika Franca Križnarja. Dekleva se je spodbudno polni dvorani zahvalil za pozornost in poudaril vrhove slovenske glasbe, po njegovem mnenju najžlahtnejše izmed umetnosti.
Slabo polovico programa so določale Deklevove skladbe za klavir, ki najmlajše didaktično uvajajo h glasbi s soočanjem z natančnostjo in muzikaličnostjo. Poleg harmonikarskega prispevka in violinskega vložka smo stopili v drugi del slovenskega repertoarja, kjer je starost izvajalcev naraščala s klavirskimi užitki. Glavnino tržaških glasbenikov sta dopolnjevala učenca iz špetrske in goriške podružnice. Odlični profesorski kader dokazuje preverjeno pedagoško metodologijo,
ki se ne zadovoljuje le z reprodukcijo in ponavljanjem učnih izbir, ampak izraža željo po raziskovanju novega na področju repertoarja in didaktičnih tehnik. Slovenski prostor razpolaga z odličnim skladateljskim gradivom, tako iz 20. stoletja kot sveže sodobnega, Glasbeni matici pa uspeva ga izražati na najboljši način.
Po kratkem pogovoru ravnatelja Kralja s častnim gostom so poslušalci kot predzadnjo točko programa doživeli krstno izvedbo Deklevove Stolnice, za katero je poskrbel profesor harmonike Igor Zo-bin. Komorna skupina v zasedbi violine, flavte in klavirja štiriro-čno je prikazala prijetno uglajenost in karizmatično izvedbo.
Gran finale letošnje Prešernove proslave je bil poverjen "hišnemu" mešanemu zboru Jacobus Gallus, ki je pod vodstvom rastočega Marka Sancina ponudil tri slovenske zimzelenčke. Ljudski pesmi v Petelinovi priredbi O mati mamca sta sledili še skladbi Ti pomladni večeri Patricka Quaggiata in Zdravljica v uglasbitvi Ubalda Vrabca.
Glasbeni praznik slovenske kulture v Trstu je prepričal prisotne o kakovostnem delu, ki ga profesorji Glasbene matice opravljajo skozi celo leto ter o dobri organiziranosti ustanove, ki opravlja odgovorno delo vzgoje mladih v duhu slovenske in svetovne glasbe.
Jernej Šček
DAN SLOVENSKE KULTURE
DEVINSKI ZBORI
vabijo na predstavitev knjige F. Stefani - D. Sedmaka
Jadranska oaza
psiho-ekološki pogled
sobota, 23. februarja 2013, ob 20. uri sedež zborov v Devinu
Bogat izbor Literarnega natečaja Mladika
Na drugo mesto so se uvrstile pesmi z naslovom Pojem mesta Mitje Šegine, na tretje pa Nada Lo-movšek. Komisija priporoča za objavo še cikluse pesmi Irene Žerjal in Metke Kacin Beltrame. Odlomke in pesmi so prebrali člani Radijskega odra Maruška Guštin, Julija Berdon in Tomaž Susič.
Ob koncu so že 38. leto podelili priznanja Mladi oder igralcem, režiserjem in gledališkim skupinam za uspehe v letu 2012 na Tržaškem. Priznanje so prejele OŠ
F.	Milčinski s Kati-nare za predstavico, ki so jo pripravili pod mentorstvom učiteljice Ljube Legi-ša, OS A. Gradnika z Repentabra z Julijo Berdon, SŠ S. Kosovela s Proseka z gledališko predstavo v režiji Manice Maver, pri kateri je pomagal učitelj Igo Radovič, ter SŠ I. Cankarja pod men-
Foto Kroma
torstvom Manice Maver. V otroških amaterskih skupinah so nagrado prejeli gojenci tečaja lepe govorice, ob koncu katerega so odigrali igrico s pomočjo Anke Peterlin in Lučke Susič, lutkarice iz Devina in okolice, ki si vsako leto zamislijo posebne lutke, tokrat pod vodstvom Jelene Sitar Cvetko in ob pomoči Marje Feinig, igralska skupina Tamare Petaros, ki deluje v Finžgarjevem domu, Mala gledališka šola Mate-jke Peterlin pod vodstvom Lučke Susič in gledališka skupina Slovenskega kulturnega kluba in MOSPa, ki je lani odigrala predstavi v režiji Patrizie Jurinčič in Helene Pertot. Posebno priznanje so podelili igralski skupini, ki sodeluje že vseh 38 let, in sicer Slovenskemu dramskemu društvu Jaka Štoka s Kontovela.
Šin
Na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani so se letos prepletali glasbena, literarna in gledališka ustvarjalnost. Najprej je nastopila sopranistka Tamara Stanese ob klavirski spremljavi Tomaža Simčiča; občinstvu je zapela dva samospeva Staneta Maliča.
Vloga slavnostne govornice je bila zaupana profesorici, ki poučuje na Univerzi na Primorskem v Kopru, Jadranki Cergol.
Cergolova je spregovorila o pomenu mladih in o njihovem razmišljanju o kulturi ter podčrtala dejstvo, da imajo mladi velik potencial, katerega se pa odrasli prepogosto ne zavedamo. Vzrok je v tem, da so mladi Foto Kroma energični in imajo voljo do dela, a imajo drugačne interese kot odrasli in starejši. Ti vlagajo svojo energijo v dobro vzgojo otrok in so pripravljeni se odreči denarju in karieri, da bi nudili pomembno oporo svojemu naraščaju. Kljub razhajanju v interesih pa nas družita skupni vrednoti, to sta slovenski jezik in kultura, ki ju čutimo še posebej močno, ker živimo izven meja, je ocenila govornica. Nato je svoje misli osredotočila na tiste dejavnike, ki povezujejo našo skupnost, in dejala, da so to prireditve, na katerih se ljudje srečujemo, zato jih potrebujemo, čeprav so vsako leto enake. Navezala se je tudi na mladega novinarja Petra Verča, ki je na svoji spletni strani zapisal, da bo skupnost, ki živi samo od folklore, izgubila smisel za današnji čas. Tako ne smemo samo negovati tradicije, ampak jo moramo oblikovati ustvarjalno in inovativno, kar se pokaže v priložnosti za ustvarjanje novega, ne le iz golega čuta za dolžnost. Ob koncu je Jadranka Cergol poudarila še to, da se je "končal čas, v katerem so ljudje delali za narodov blagor, danes si moramo prizadevati za naš blagor". To je obrazložila z besedami, ki jih je Andrej Černič poudaril na letošnji Dragi mladih: mladi se bodo
včlanili v društva samo, če bodo mislili, da je to kakovostno in bodo od tega kaj odnesli, oziroma če se bodo v družbi počutili koristne. Prav to je pomembno, da se v naši skupnosti počutimo dobro in ustvarjamo lepe, dobre,
do slovenskega jezika. Sem rada prihaja, ker čuti, da so korenine tukaj še trdne. Drugo nagrado je prejela Tanja Vamberger za novelo Brinjevka, tretjo pa novela Olivija Veronike Simoniti. Komisija je za objavo predlagala
pristne, prisrčne odnose oziroma srčno kulturo, ki nas bogati. Svoj govor je končala z besedami, da so odnosi temeljna potreba vsakega človeka in jih moramo zato negovati: "Kljub temu je nujno, da v teh odnosih pride tudi do konfliktov, saj ti gradijo odnos, vnašajo dinamiko in svežino v življenje".
Po samospevih Roberta Schumanna je prevzela besedo urednica Mladike Nadia Ron-celli, ki je občinstvu predstavila letošnjo 41. izvedbo literarnega natečaja Mladika, za katero se je potegovalo 53 prispevkov v prozi in 62 ciklusov pesmi. Za prozna dela je prvo nagrado osvojila novela Ograda bivanja Mateje Gomboc iz Branika, ki jo označujeta tenkočutnost pri opisu medčloveških odnosov in tekoč slog, v hitrem dogajalnem ritmu pa zaživi zagonetna zgodba iz preteklosti. Pred mikrofonom je nagrajenka razkrila, da je že velikokrat zmagala na natečajih. Zgodbe pa prihajajo same in jih črpa od vsepovsod: samo čakajo, da jih napiše. V vsaki zgodbi je tudi avtorica sama. Povedala je tudi, da ji je Trst blizu zaradi ljubezni
novele Biseri Darinke Kozinc, Črna pločevinasta škatla Petre Guna, Črepinje in luna Ivane Hauser in Mozaik Anje Mugerli. Prvo nagrado za ciklus pesmi brez naslova je prejel mladi Gašper Kunšič iz
Foto Kroma
Zgornjih Gorij, ki je dejal, da je doslej pisal pesmi po večini za dijaški list in je to njegov prvi natečaj. V središču njegovih pesmi je ljubezenski odnos, v katerem pridejo do izraza predvsem motivi razhajanja in odtujitve. Verze označuje gibek in neenak ritem, ki ustvarja občutek razigranosti.
KULTURNI DOM V TRSTU
//
Predavanj e prof. Galimbertij a	Šena mno§a ustvar j alna leta!
Človek je odstranil Boga" Franci Feltrin - 70-letnik
Kdor je odhajal iz Kulturnega doma po predavanju prof. Umberta Galimber-tija, ki je na povabilo Slovenskega izobraževalnega konzorcija (Slovika) in Slovenskega stalnega gledališča tržaškemu občinstvu predstavil svojo zadnjo knjigo z naslovom Cristianesimo. La reli-gione del cielo vuoto (Krščanstvo. Religija praznega neba), je dokaj brezupno zrl v svojo in družbeno prihodnost. Nihilistična podstat, ki jo je filozof po nietzschejanski zapuščini sprejel za svoje sedanje presojanje sveta in družbe, ne ponuja namreč nikakršnega izhoda iz neizbežnega zatona zahodne družbe in krščanskega kulturnega izročila, na kateri je Zahod v stoletjih izoblikoval svoje obličje. Zahodni svet je namreč v pomanjkanju krščanskega etosa izgubil pozitivno vizijo prihodnosti, postal je skupek gospo-darsko-finančnih interesov, ki še zdaleč niso v stanju, da bi odigrale centripetalno vlogo v koheziji naše družbene ureditve. Razlog za to nihilistično razpoloženje je ravno v ključni 'napaki' krščanstva, ki je še zlasti izgubilo vez z evangeljskim izročilom ljubezni in osnovalo svoj operativni ustroj na aristotel-sko-platonski filozofski osnovi: ne preseneča torej, da se krščanstvo danes raje spopada z načeli (in nanje vezana vprašanja splava, istospolnih zvez, evtanazije itd.) kot pa s človekom (po evangeljskem vzoru namreč). "Religija ni več urejevalka svetega, postaja zgolj agencija za etiko: izgubila je podobo Boga", je dejal Galimberti, ki je na začetku svojega posega pojasnil vlogo, ki jo je religija imela pred tisočletji. Filozof je izhajal iz načela, da v človeku sobivata razum in norost: ta lastnost je močnejša od razuma. Zato da bi človek zajezil njen vpliv, se je odločil za razumno, pomensko enostransko občevanje z bližnjim (kar omogoča komunikacijo in 'normalno' življenje). Na verske obrede-rituale se je naslonil zato, da bi norost (to je skupek sobivanja nasprotnih si polov:	dobro-zlo, ljubezen-
sovraštvo, poštenost-nepoštenost,
svoboda-ujetnišvo) pripisal oziroma prepustil božjemu. Ko človek občuje z božjim, znori (kot zgovorno opisujejo Bahantke). Bog in božji svet se zatorej nahajata onkraj človeških zakonitosti dobrega in zlega, skratka etike. Kako naj si človek s svojim razumom lahko sploh razlaga zahtevo Boga, naj Abraham žrtvuje svojega
sina - se je vprašal predavatelj.
To ločnico med božjim in posvetnim je krščanstvo odpravilo. Krščanstvo je - po mnenju Galimbertij a - nekdanji pojem božjega najprej očistilo negativnih lastnosti in jih naposled pripisalo le hudiču, ki zapeljuje človeka. Človek se sam ne more odrešiti, to lahko počne izključno po Božji volji; Bog je zaradi svoje milosti poslal na svet svojega sina, Jezusa Kristusa, učlovečenega Boga. S tem da je Bog prišel na zemljo, je "odmaknil sebe od neba in ga tako dejansko izpraznil" - je dejal. Občestvo je od takrat dalje zaradi božjega učlovečenja posledično sprejemalo tudi človeka za Boga, ki si sam kroji prihodnost v vidiku krščanske logike odrešenja: tako kot obstaja posmrtno življenje v Božjem objemu, tako lahko tudi zgodovina človeštva teži k odrešenjski, se pravi pozitivni prihodnosti. Tako zastavljen optimizem je krščanstvo posredovalo od srednjega veka dalje vsem človeškim izkušnjam in dejavnostim, kar je sprožilo prepričanje o nenehnem pozitivnem razvoju človeštva. Sočasno pa je zahodni svet, v prepričanju, da lahko v svojstvu
sko, hrvaško in makedonsko poezijo. Piše tudi literarne in gledališke kritike ter eseje. Sprva je bil zaposlen pri RTV Ljubljana, zatem nekaj let pri BBC
v	Londonu. Po vrnitvi je ponovno delal v kulturni redak-
božjega sam kroji svojo usodo, izoblikoval take družbene, finančne in tehnološke dinamike, v katerih ni več občutiti Božjega privoljenja. Človek je tako odstranil Boga, in če je že res, da je Bog po Nietzschejevem prepričanju mrtev (ker "smo ga mi usmrtili"), zahodna družba nima več prihodnosti, kateri
lahko zaupa svoj optimizem. Tudi Cerkev - kot rečeno - se v tem trenutku raje ukvarja z etiko kot pa s človekom - je prepričan Galimberti ...
IG
lenih se je leta 1990 na velikem zboru v Dolenji Trebuši krepko zavzemal za ohranitev zelene idrijske doline in opustitev načrtov za velikanski jez. Veliko
let že živi v Škofji Loki v svoji družinski hiši. Hči Mateja dela na Radiu Ognjišče. Bil je dejaven v Slovenski ljudski stranki, predvsem pa je povezoval vse Demosove skupine in bil nekaj časa tudi v vodstvu Demosovega poslanskega kluba. Občasno se oglaša v slovenskem tisku. Med drugim je poročal tudi o prazgodovinskem najdišču -Divjih babah, ki leži blizu nje-
govega domačega kraja. Narodna zavest, ki jo je prejel po starših, ga je pripeljala v Svetovni slovenski kongres, kjer že dolgo vrsto let opravlja razne funkcije v vodstvu. Kot podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa je pomagal, da je društvo premagalo krize in s svojim uspešnim delom sedaj vedno bolj pridobiva ugled kot izredno pomembna ustanova za Slovence doma, v zamejstvu in po svetu. Sedaj je predsednik "matične" Konference Svetovnega slovenskega kongresa za Slovenijo. Njegove izvirne zamisli in uspešni načrti so mu ob jubileju lahko še v posebno zadoščenje. Rad zahaja med zamejce na Primorskem in v Videnški pokrajini ter na Koroškem, na lastno pobudo je obiskal tudi kanadske Slovence. Da bi še dolgo živel in bil ustvarjalen, mu voščijo slovenski rojaki doma, v zamejstvu in po svetu.
Tomaž Pavšič
strstvu za zunanje zadeve in ministrstvu za kulturo. Bil je tudi urednik pri Reviji 57 in v uredniškem odboru revije Perspektive. Leta 1985 je bil pobudnik in prvi vodja mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ki ga je vodil 13 let. Med letoma 1999 in 2006 je bil predsednik Mirovnega komiteja mednarodnega PEN. Leta 1976 je prejel Sovretovo nagrado, leta 1987 Jenkovo nagrado, leta 1996 Prešernovo nagrado in leta 2005 zlati red za zasluge Republike Slovenije. Je tudi redni član Evropske pesniške akademije (Academie Euro-peenne de Poesie) in prejemnik več mednarodnih nagrad.
Tam, kjer se stikata tolminska in cerkljanska občina, se je na domačiji pri Bucku v Stopniku pod Šentviško planoto, nedaleč od Kosmačevega "Tantadruja" (Franca Lebana), pred sedemdesetimi leti rodil Franci Feltrin. Bila je to številna, devetčlanska družina. To je bil čas krize, a k sreči tudi skorajšnjega razpadanja italijanske fašistične države; tako je Franci pozneje že lahko hodil v slovensko šo-
lo,	a rasel je ob živih spominih na težko usodo in borbo primorskih Slovencev, saj je bila hiša povezana s tigrovci in očeta je italijanska fašistična oblast preganjala. Šel je v "svet" in dokončal srednjo ekonomsko šolo ter se veliko samoizobraževal. Postal je Škofjeločan in se udejstvoval v javnosti. Njegov največji izziv pa je bilo rojstvo samostojne Slovenije, zanj se je pripravljal in zanjo je deloval. Na prvih demokratičnih volitvah je kot kandidat v Škofji Loki zmagal za poslanca, takrat še delegata, v Zboru občin Skupščine Republike Slovenije.
Čeprav živeč na Gorenjskem, je zelo navezan na domačo "grapo" ob Idrijci. Kot poslanec Ze-
Pesnik, dramatik in prevajalec
Veno Taufer je slavil 80 let
Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec in urednik Veno Taufer je v torek, 19. februarja, praznoval 80. rojstni dan. Idejni oče mednarodnega literarnega festivala Vilenica in od leta 2011 predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP), je že ves čas družbeno aktiven. Je tudi eden vidnejših	članov
Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS).
Veno Taufer se je rodil leta 1933 v Ljubljani. Prvo pesniško zbirko Svinčene zvezde je objavil leta 1958. Leta 1960 je diplomiral iz svetovne
književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kot pesnik je predstavnik modernizma in obenem najizrazi-tejši predhodnik slovenskega pesništva avantgarde v 60. letih minulega stoletja.
Pomembna je tudi njegova prevajalska dejavnost, ki je delno vplivala na njegovo lastno ciji RTV Po osamosvojitvi Slo-poezijo. Prevaja angleško, srb- venije je bil zaposlen na mini-
Potovanje po skrivnostih vesolja
Več milijard km obširen Kuiperjev pas
Zaporedje planetov se v Sončnem sistemu konča z Neptunom, vendar njegova orbita še zdaleč ne predstavlja meje Osončja. Za njo se od 6 do 12 milijard kilometrov razteza območje, ki ga imenujemo Kuiperjev pas. Telesa v tem pasu imenujemo tudi čeznep-tunska in za en obhod okrog Sonca porabijo več kot 250 let. To so v večji meri kratkoperio-dični kometi, ki jih bomo podrobneje opisali naslednjič. Obstoj tega pasu so teoretično predpostavljali že v 40. in 50. letih 20. stoletja, vendar so ga začeli odkrivati šele v 90. letih zaradi izboljšanja opazovalnih tehnik in instrumentov. Astronomi so ocenili, da bi moralo biti v Kuiperjevem pasu okrog
100.000	teles, večjih od 100 km, in več milijonov manjših teles. Med velika telesa spada tudi nekdanji planet Pluton, ki je bil leta 2006 degradiran ob uveljavitvi nove skupine, imenovane
Pritlikavi planeti. Pluton so odkrili leta 1930 in je v povprečju od Sonca oddaljen 5,9 milijarde km ter se okrog njega zavrti v 249 letih. Njegov premer znaša 2300 km in je sestavljen iz 70% kamnin in 30% ledu. Ima celo svojo atmosfero, sestavljeno skoraj samo iz dušika, ostalo sta metan in ogljikov monoksid v sledovih. Atmosferski plini zaradi majhne težnosti neprestano uhajajo v vesolje. Temperatura na površju znaša -230°C. Pluto-nova orbita je eliptična in nagnjena glede na ravnino kroženja planetov ter poteka tako, da je v določenem času bliže Soncu kot Neptun. Ima tudi tri lune. Z največjo luno, Haro-nom, ki meri 1200 km, je v resonanci. To pomeni, da si drug drugemu kažeta isto stran in se zasučeta v šestih dneh in pol.
Dve manjši luni, Nix in Hidro, so astronomi odkrili kasneje, ker sta zelo majhni.
Nova kategorija teles je bila ustanovljena, ko je bilo leta 2005 odkrito novo telo v oddaljenosti 10 milijard km, ki je po obsegu merilo med 2400 in 3000 km. Poimenovali so ga Erida. Ta naj bi bila prav tako kot Pluton iz kamnin in ledu, vendar je večja od njega. Odkrivanje večjih teles Kuiperjevega
pasu se je z njo šele začelo, kajti v kratkem času so odkrili še več teles, s premerom okrog 1000 km in več. Tako se je pojavilo vprašanje, kam z njimi. Naj
Sončni sistem vsebuje več desetin planetov, ko bodo odkrili nova telesa za Neptunom? Ali naj se ustanovi nova kategorija nebesnih teles? V mednarodni astronomski zvezi so se odloči-
li	za drugo možnost in spremenili definicijo planeta. Planet je torej okroglo telo, ki je s svojim gravitacijskim vplivom počistilo svojo okolico pred manjšimi telesi. Pritlikav planet pa je (skoraj) okroglo telo, ki svoje okoli-
ce ni počistilo pred manjšimi ali njim primerljivimi telesi. V to kategorijo uvrščamo danes že vsaj 10 čezneptunskih teles, ki merijo v premeru okrog 1000
km in več ter nekdanji asteroid Ceres, s premerom 960 km, ki kroži v asteroidnem pasu. Nekateri domnevajo, da je v še neraziskanih predelih Kuiperjevega pasu in onstran njega takih teles okrog 2000. Manjših teles, ki merijo manj kot 100 km, pa je lahko več milijonov.
Onstran Kuiperjevega pasu se nahaja še mnogo večje območje, imenovano Oortov oblak, iz katerega izvirajo kometi. Te imenujemo dolgoperiodični kometi, saj lahko njihove orbite segajo do polovice razdalje do sosednjih zvezd. Oblak je sferične oblike in ima premer približno 1,6 svetlobnih let. Vsebuje material, ki je ostal od tvorbe Sončnega sistema in planetov, oziroma ostanek meglice prahu in plinov, iz katerega se je razvil. Po drugi domne-
vi	naj bi kometi nastali med orbitama Jupitra in Neptuna ter naj bi jih kasneje gravitacijske motnje velikih planetov pahnile na obrobja Osončja.
Zaradi ogromne razdalje od Sonca čutijo telesa v Oortovem oblaku zelo majhno gravitacijsko privlačnost in jih lahko majhne gravitacijske motnje bližnjih zvezd ali teles, ki se oblaku približajo, iztirijo iz dotedanje orbite ter pošljejo proti Soncu ali proč od njega.
Obstoj Oortovega oblaka se ne da neposredno dokazati z opazovanjem, saj ga zaradi velike oddaljenosti ni mogoče videti z Zemlje. Iz opazovanj dolgope-riodičnih kometov lahko le sklepamo o njegovem obstoju tako kot Ernst Opik in Jan Oort, ki sta postavila domnevo o oblaku kometnih jeder izven Sončnega sistema. Hotela sta razložiti, zakaj se število kometov še vedno ni izničilo kljub vsem, ki padejo na Sonce oziroma se izčrpajo ob mnogih obhodih okrog njega, saj obstajajo že od začetka Osončja. Tako lahko rečemo, da je Oortov oblak neke vrste "rezervoar" kometov in nadomešča tiste, ki so bili uničeni na poti okrog Sonca. Po ocenah astronomov naj bi se število jeder kometov v tem območju gibalo okrog 1000 milijard, o njih pa bomo več izvedeli prihodnjič.
Andrej Brešan
Namaka
/
Charon
/
— Hydra
Pluto
Makemake Haumea
Rojaki v ZDA pozivajo, naj pazimo na Slovenijo, ker bi bili radi nanjo še naprej ponosni
Papež Benedikt XVI. je bil do Slovenije očetovsko pozoren
Obsedenosti s politiko, ki Slovenijo peha v skrajnosti in s tem v negotovo prihodnost družbe in države, je za krajši čas bilo konec ob novici iz Vatikana, da bo papež Benedikt XVI. ob koncu tega meseca odstopil. Tudi v Sloveniji je novica odjeknila "kot strela z jasnega" in spodbudila ocene in komentarje o osebnosti svetega očeta, naslednika apostola Petra. Apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof dr. Juliusz Janusz, je dejal, "da so svetovni voditelji ta papežev korak sprejeli kot pogumno dejanje, sam pa kot izjemno ponižnost svetega očeta". Kardinal dr. Franc Rode je v odzivih, sporočenih iz Vatikana, poudaril tudi, "da je odstop papeža predvsem znamenje njegove velike ponižnosti in nevezanosti na pomembno funkcijo, ki jo je opravljal zvesto in predano. Prav to ga dela velikega". Ljubljanski nadškof, metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres, pa je izrekel prepričanje, "da moramo biti do svetega očeta polni hvaležnosti za vse tisto, kar je v obdobju svoje vrhovne službe naredil za Cerkev, jo v težkih časih pogumno vodil in na ta način tudi verodostojno pričeval za svojo vero in za svojo pripadnost Jezusu Kristusu". Pomenljive ugotovitve in spod-
Novi	diplomatski
predsednik republike Borut Pahor je prejšnji teden okoli svoje predsedniške mize zbral vse predsednike parlamentarnih strank. In zdelo se je, kot da se je zbrala vesela druščina na gostiji pri Babette. Sami nasmejani obrazi, kot da bi jih čakalo gurmansko kosilo in ne trnjeva pot sporazumevanj in psiholoških izigravanj. Politiki niso igralci (čeprav bi radi bili): dejstvo, da so bili nasmeški povsem umetni in izsiljeni delno s strani predsednika republike in delno s strani kamer, je tako močno zbadalo v oči. Neka-
teri od njih so skušali pred novinarji celo duhovičiti in zbijati šale. A vtis ni bil kaj dosti boljši. Nasprotno. V zraku je bilo mogoče občutiti napetost, kot bi režiser srečanja ne bil Borut Pahor, ampak Agatha Christie. Pa saj bi to še nekako šlo: Umor na Gregorčičevi ali nekaj podobnega.
Pahor, koordinator za majhne korake
V	isti sobi so bili predsednik vlade Janez Janša, prvi od koalci-jskih upornikov Gregor Virant, ostala dva izstopajoča predsednika Karl Erjavec in Radovan
budne misli o papežu, ki bo odšel z vrha katoliške Cerkve, je v komentarju, objavljenem v slovenskem katoliškem tedniku Družina, zapisal odgovorni urednik tega glasila Franci Petrič. "Slovenci se s hvaležnostjo spominjamo vseh velikih dejanj za nas, pa tudi drobnih pozornosti, ki nam jih je izkazoval ob romanjih v Rim. Ustanovil je tri nove škofije in nadškofijo v Sloveniji, dal nam je kardinala in prvega uradno priznanega mučenca. Ob zadnjem obisku "ad limina" je slovenske škofe očetovsko opozoril na njihove trajne naloge v novih časih". Sporočil je: "Temeljni izziv, s katerim se mora soočiti Cerkev na Slovenskem, je sekularizacija zahodnega kova, ki se izraža v nenehnem hlastanju po materialnih dobrinah, v upadanju rodnosti, v manjšem številu tistih, ki hodijo v Cerkev, ter v manjšem zanimanju pri mladih za duhovniški in redovniški poklic". Papež Benedikt XVI. je sicer poznal Slovenijo že kot cerkveni dostojanstvenik v Nemčiji in tudi zato je bil do nas vedno očetovsko pozoren.
Ob napovedi zamenjave na vrhu katoliške Cerkve je časnikar in urednik Vldadimir Vodušek pripravil zanimiv in tudi aktualen
Žerjav, edina še premierju lojalna partnerica Ljudmila Novak in dva opozicijska predsednika, Igor Lukšič in Alenka Bratušek. In seveda predsedujoči, predsednik Pahor. In uspelo mu je preprečiti (verbalni) teksaški pokol z mo-torko med predstavniki slovenskega parlamentarizma. Še več, seja se je sklenila s tremi dokaj jasnimi zavezami. Ne gre sicer za rešitev vprašanja vlade, niti za rešitev Slovenije iz finančne krize. Gre vseeno za tri ukrepe, ki jih mora Slovenija nujno in v kratkem sprejeti. Povedati je tudi treba, da ne gre za tiste ukrepe, o katerih se je v pre-
jšnjih tednih največ govorilo, ampak o drugih, ki so sicer zelo pomembni, a še vedno ne tako bistveni za ohranitev popolne finančne in proračunske avtonomije. Drugič velja še podčrtati, da predsedniki strank pri Borutu Pahorju niso dosegli nobenih kompromisov, ampak samo trdno zavezo, da bodo omenjena tri poglavja soglasno rešili. Tretjič, v pretres je treba vedno vzeti ugotovitev, da je med dobrimi namerami in sklenjenimi dogovori še veliko poti. Ampak, kljub temu, tisto dopoldne pri predsedniku je bi-
pogovor v znani TV oddaji Vroči stol. Gosta sta bila ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres ter moralni teolog in publicist dr. Ivan Štuhec. Navajala sta ugotovitve in primere o tem, da Cerkev in verni ljudje v Sloveniji
doživljajo krivice in celo sramotitve, levi del politike, javna občila in vplivni posamezniki pa jim odrekajo pravico do udeležbe in sodelovanja v politiki in do soodločanja, čeprav so zelo pomemben del civilne družbe. V zadnjem času ugotavljajo veliko primerov nestrpnosti do Cerkve in njenih predstavnikov, zlasti do
lo	vseeno koristno. Vsaj za to, da so slovenski politični igralci naredili korak naprej, pa čeprav zelo majhnega.
Hrvaška, trg dela, spremembe referendumske zakonodaje
Hrvaški vstop v EU, reforma trga dela in sprememba v referendumski zakonodaji. To so tri točke, o katerih so se na sestanku pri predsedniku republike dogovorili, da jih bodo parlamentarne stranke enotno sprejele. Vsi so pred sejo in po njej tudi jasno povedali, da bi si želeli na sestanku poglobiti tisti dve ključni vprašanji za kratkoročno in srednjeročno preživetje, sanacijo bank in prodajo državnih deležev v gospodarstvu. Tukaj pa ni šlo: formalni izgovor je seveda bil, da obstajajo različni pogledi na izvajanje tega pomembnega in delikatnega gospodarskega procesa. Resnica pa je, da je pri takih vprašanjih in predvsem vsotah denarja, ki se okoli teh vrtijo, enostavno preveč apetitov in preveč interesov. Državnega premoženja je približno 11 milijard evrov, prodaja bank pa v sebi skriva tudi izjemno "skrivnost" slovenskega bančništva: kdo je blagoslavljal milijardne neracionalne kredite, ki so slovenske banke spravili na beraško palico. Skratka, okoli teh dveh vprašanj nikoli ne bo kakršnegakoli soglasja.
Reforma trga dela - še en uspeh za Vizjaka?
Kaj pa tista tri poglavja, kjer soglasje obstaja? Prvo je reforma trga dela. Oblikovanje konsenza okoli tega vprašanja pomeni za ministra Vizjaka (delo, družina in socialne zadeve) uspešno
ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa in do moralnega teologa in publicista dr. Ivana Štuheca, na t. i. vseslovenskih ljudskih vstajah. V oddajo Vroči stol se je iz Vatikana vključil kardinal dr. Franc Rode, ki
je ocenil osebnost in delo papeža Benedikta XVI., ki ga je opravil pri vodenju katoliške Cerkve. Voditelj Vladimir Vodušek je gledalcem postavil vprašanje, ali bi se strinjali, če bi bil, denimo, za novega papeža izbran kardinal dr. Franc Rode. Kar 90% gledalcev je odgovorilo pritrdilno. Gledalce TV oddaje Vroči stol pa je, domnevamo,
izpeljavo še enega zahtevnega projekta, potem ko mu je pred časom uspelo pod streho pospraviti pokojninsko reformo. Vizjakov trg dela predvideva enotno obliko pogodbe za zaposlitev za nedoločen čas, ki bo omejila druge oblike negotovega in tveganega zaposlovanja. Hkrati naj bi ta reforma, predvsem v zgodnjem obdobju zaposlitve delodajalcu omogočala lažje odpuščanje. To so sicer v ze-
lo	grobih okvirih poudarki zakona o delovnih razmerjih, ki je že pred okroglo mizo pri Pahorju dobil precejšnjo podporo. Janševi vladi je na tak način (torej z dogovorom s socialnimi partnerji in opozicijo) v zadnjem letu skozi parlamentarno sito uspelo spraviti ne samo pokojninsko reformo in v kratkem predvidoma še reforme trga dela. Tukaj sta še dva ukrepa za zmanjšanje proračunske porabe: zakon o urejanju javnih financ (Zujf), ki je znižal plače v javnem sektorju za povprečno 4 odstotke, in sprejetje proračunov za leto 2013 in 2014, ki prinašata še dodatno znižanje mase plač v javnem sektorju za 5 odstotkov.
Manj sporni referendumi in hrvaški pristop v EU
Sprememba referendumske zakonodaje je tudi nujen ukrep: doslej so namreč skozi referendumsko sito šli vsi ukrepi tiste strani, ki ji je uspelo nagovoriti svoje volivce, naj gredo na volitve. Pa čeprav volivci največkrat sploh niso poznali vsebine referendumskega vprašanja. Tako se je dogajalo, da so se sprejemali zakoni na podlagi 15-ali 20-odstotne prisotnosti na voliščih na referendumski dan. Glede takih spememb še ni povsem jasno, kam naj bi slovenska zakonodaja po novem šla. Govorilo se je o uzakonitvi 35-odstotnega praga volilne udeležbe ali o povečanju števila potrebnih podpisov za razpis samega referenduma (in celo o odvzemu pooblastil poslancem, da ga lahko sami skličejo). Nova Slovenija je že od začetka nasprotna 35 odstotnemu pragu,
osupnila bojazen, ki jo je izrekel ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Menil je namreč, da bi se v sedanjem zastrupljenem ozračju in sovraštvu med privrženci dveh polov v politiki in državi v Sloveniji lahko zgodil državni udar. Tak prevrat, je razmišljal, bi izvedli levi skrajneži. Možnosti za tako dejanje pa vendarle ovira dejstvo, da je Slovenija članica EU in zveze Nato in je zato pod njunim političnim, fizičnim in pravnim varstvom.
V	pregledu dogajanja v Sloveniji nadalje sporočamo, da je predsednik države Borut Pahor na sestanku s predsedniki parlamentarnih političnih strank dobil njihovo soglasje za sprejem treh pomembnih zakonov v državnem zboru. Med njimi je soglasje parlamenta za sprejem Hrvaške v Evropsko zvezo. Državni poglavar v nagovoru časnikarjem ni omenil ali ocenil izjave Janeza Janše udeležencem srečanja v organizaciji Zbora za republiko, "da se v Sloveniji pojavlja levi fašizem". Kljub temu pa je poročevalka nacionalne TV, ki je bila prisotna ob nagovoru Boruta Pahorja, kmalu nato v televizijskem dnevniku gledalcem dejala, da je predsednik države obsodil omenjeno izjavo Janeza Janše o levem fašizmu. Julijana Gartner iz vasi Selce na Gorenjskem je RTV Slovenija obvestila, "da ne bo več plačevala prispevka za javna Radio in Televizijo, ker s svojim denarjem ne bo podpirala izbruhov sovraštva časnikarke M. P. Šetinc proti Janezu Janši". V Sloveniji se torej nadaljuje politično vrenje, zaznamovano s sovražnostjo in nestrpnostjo, vlada pa kljub raz-
Pozitivna Slovenija pa je dalj časa svoje soglasje pogojevala z dejstvom, da se reforma referendumov uvede šele z letom 2015, ko bi potekel mandat sedanje vlade: tudi za tem so bile politične računice. PS je namreč takrat še računala, da bo z referendumom lahko porušila načrt slabe banke in državnega holdinga.
Soglasje Hrvaški za vstop v EU pa tudi ni nobena posebej sporna odločitev, predvsem v luči dejstva, da se vprašanje o meji rešuje posebej na arbitraži. Sporna v tem kontekstu bi bila kvečjemu še odločitev o vračilu sredstev iz Ljubljanske banke hrvaškim
padu koalicije še deluje. Nasprotniki sedanje vrhovne izvršilne oblasti z Janezom Janšo na čelu se ne morejo sporazumeti o oblikovanju morebitne nove vlade, njenem mandatarju ali o morebitnih novih predčasnih parlamentarnih volitvah. Nov dokaz o politični krizi, ki odseva tudi v mednarodni prostor, je ukrep predsednika vlade Janeza Janše, ki je zunanjemu ministru (in predsedniku stranke Desus, ki zapušča vladno koalicijo) Karlu Erjavcu odvzel pooblastila za pogajanja o vseh nerešenih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško. Posebej nujen bo sporazum o hranilnih vlogah hrvaških varčevalcev pri zagrebški podružnici nekdanje Ljubljanske banke, ki pa bo, tako kaže, kmalu dosežen.
Našemu razumu in srcu so seveda bliže dogodki in pričevanja, ki koristijo trdnosti in ugledu demokratične Slovenije. Ob svoji prvi obletnici umestitve kot ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu je Ljudmila Novak v intervjuju za revijo Moja Slovenija dejala, "da so zanjo domoljubje, jezik in kultura zelo pomembne in dragocene vrednote. Za Slovence v zamejstvu in drugod po svetu delam s srcem in dušo. Konec lanskega leta sem obiskala ZDA, kjer živi največja slovenska skupnost. Ob obiskih in pogovorih v Clevelandu, v slovenskih šolah, župnijah in drugod, sem spoznala, kako veliko tamkajšnjim rojakom pomenijo stiki in obiski iz Slovenije. Rojaki v Ameriki so mi položili na srce, naj pazimo na našo Slovenijo, ker bi bili radi nanjo še naprej ponosni".
Marijan Drobež
varčevalcem. Ker pa je hrvaški vstop v EU precej večja in pomembnejša zadeva od dvostranskih nesoglasij, ni dvomov, da bo za slovenski placet poskrbela Evropa, če že drugače ne bo šlo. Reševanje spora s pomočjo strokovnjakov Franceta Arharja in Zdravka Rogiča je bil korak v tej smeri. Zadnja poteza slovenskega premierja Janeza Janše, ki je iz te igre izločil zunanjega ministra Karla Erjavca, pa je izključno (nepotrebno) stopnjevanje notranjepolitične temperature, ki s slovensko-hrvaškimi odnosi nima ničesar.
Andrej Četnic
L
V sredo, 13. t. m., je bil v Ajdovščini v Lični hiši kulturni večer ob slovenskem kulturnem prazniku, na katerega so ajdovski člani Kluba krščanskih izobražencev povabili našega odgovornega urednika Jurija Paljka. Večerje vodila knjižničarka Zdenka Žigon, ki sicer redno spremlja delo Novega glasa in življenje naše narodne skupnosti v Italiji. Prav zato je naš
urednik Jurij Paljk v Ajdovščino nesel s seboj večjše število zadnjih številk našega tednika in jih razdelil med nekaj več kot petdeset zbranih, ki so z zanimanjem predvsem prisluhnili orisu položaja naše narodne skupnosti v Italiji, opisu uspehov in težav, s katerimi se srečujemo pri Novem glasu. Predvsem pa je Paljk v dve uri trajajočem pogovoru spregovoril tudi o delovanju naše narodne skupnosti, o tedniku ter novih izzivih, ki jih postavlja pred vse časnike pojav svetovnega spleta, na katerem so prisotni predvsem mladi ljudje. Večer v Lični hiši je bil zanimiv tudi zato, ker so prisotni spraševali o podrobnostih življenja slovenskih ljudi v Italiji kot tudi o sožitju med različnimi narodi na Goriškem.
Novem glasu v Lični hiši v Ajdovščini
Skupno iskanje poti iz krize
Nasmejano pri predsedniku Pahorju
14 21. februarja 2013 	Aktualno	/	Gospodarstvo
Po ocenah mednarodne analitske družbe IDC
Prodaja tablic v zadnjem četrtletju lani presegla vse napovedi
Samo dobri vici
Globalna prodaja tablic je v zadnjem lanskem četrtletju presegla celo najbolj optimistične napovedi, kažejo prve ocene mednarodne analitske družbe IDC. Po svetu je bilo tako prodanih 52,5 milijona tablic, kar je 74,3 odstotka več kot v lanskem tretjem trimesečju in 75,3 odstotka več kot v enakem obdobju predlani. Apple sicer z 22,9 milijona prodanih ipadov ostaja najpomembnejši tržni igralec, a se je njegov tržni delež kljub 48-odstotni medletni rasti prodaje že drugo četrtletje zapored znižal. Medtem ko je bil v tretjem lanskem trimesečju še pri 46,4 odstotka, je bil v zadnjih treh mesecih pri 43,6 odstotka.
Prodaja ostalih naprav je namreč bolj skokovita. Sam-
sung je tako v zadnjem lanskem četrtletju prodal 7,9 milijona tablic znamke Ga-laxy, kar je 263 odstotkov več kot v enakem obdobju 2011 in zadošča za 15,1-od-stotni tržni delež.
Tretji na lestvici je bil Ama-zon, ki je prodal nekaj manj kot šest milijonov kindlov,
kar je bilo 26,8 odstotka več kot v četrtem trimesečju 2011 in dovolj za 11,5-od-stotni tržni delež.
Na četrto mesto se je uvrstil tajvanski Asus, ki je prodal 3,1 milijona tablic, kar je neverjetnih 400 odstotkov več kot leto pred tem in predstavlja 5,8-odstotni trž-
ni delež. Za zdaj pa preboj na vrh ne uspeva Microsoftu, ki je kljub novi prenovljeni različici svoje tablice Surface v četrtem lanskem četrtletju prodal vsega 900.000 tovrstnih naprav. Rast prodaje tablic so po navedbah IDC ob koncu 2012 poganjali predvsem novi proizvodi, ki so jih podjetja dala na trg, poleg tega pa so potrošniki v praznični nakupovalni sezoni izkoristili tudi številne ugodne cenovne ponudbe. Najvišjo rast so zabeležile tablice z operacijskim sistemom Android, ki ga je razvil Google. Tako kot pri pametnih telefonih pa je tudi pri tablicah duopol Applovega operacijskega sistema IOS in Androida očiten.
Pri pametnih telefonih je tako tržni delež obeh operacijskih sistemov v četrtem lanskem četrtletju znašal kar 92 odstotkov. Globalna prodaja pametnih telefonov se je v zadnjem trimesečju 2012 na letni ravni povečala za 38 odstotkov na 217 milijonov dobavljenih naprav.
Pomembna pridobitev v Vipavi
Hiša Sadovi družbe želi povezati več generacij
va .
V kraju, tamkajšnji osnovni in srednji šoli, vrtcu, domu starejših Pristan in Centru za socialno delo Ajdovščina so se pozanimali, ali bi sodelovali v programih Slovenske filantropije in kaj si od novega medgeneracijskega centra ljudje želijo in pričakujejo.
Z vzpostavitvijo Hiše Sadovi družbe Vipava v ta del Slovenije prinašajo tudi druge programe, ki jih izvaja Slovenska filantropija in so usmerjeni k dvigu kakovosti življenja v skupnosti, vzpodbujanje prostovoljstva, organizacijo prostovoljskih akcij, tudi programe pomoči migrantom, kar je ena od pomembnih aktivnosti Slovenske filantropije, če bo za to na Vipavskem kaj zanimanja. Hišo Sadeži družbe so si v Slovenski filantropiji zamislili kot nekakšen regijski center. Pred štirimi leti so podoben medgeneracijski center odprli v Murski Soboti, ki "se je v štirih letih delovanja utrdil v prostoru kot mesto povezovanja generacij. Verjamemo, da bo tudi vipavska hiša našla svoje mesto med ljudmi", je dejala Novakova. Podobne centre si želijo odpreti tudi v drugih slovenskih regijah, kot najbližje dogovoru še v letošnjem letu pa je Novakova podčrtala Zasavje, Gorenjsko in Belo krajino.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo ]j}|	za	spremembo	ali	izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh , liC
Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 19. februarja, ob 14. uri.
Smeh je zdravje
V slovenskem prostoru se je s pisateljsko žilico uveljavil univerzitetni prof. dr. Zdravko Kaltnekar. Kot profesor in raziskovalec na pedagoškem in znanstvenem delu je bil v rednem delovnem razmerju na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. V tistem času je ustvaril obširno bibliografijo strokovnih in drugih knjig ter štirih zbornikov velikih mednarodnih	konferenc.
Objavljal je doma in v tujini. Po upokojitvi pa se je posvetil predvsem leposlovju in je izdal obilico leposlovnih knjig, med drugim: Pozna žetev, Iskanja;
Z (a) vite resnice; Poželenje; Usodne poti; Kramljanja; O grehih in še kaj; Beseda ni konj; Ošpice n e misli; Obravnava; Lovčevi spomini in še veliko drugih. Kmalu po letošnjem novem letu pa je izšla njegova zanimiva knjiga Smeh je zdravje, ki zajema nabor dobrih vicev, anekdot, smešnic in podobno. Knjiga, ki je izšla v samozaložbi, ima 129 strani praktičnega formata.
V uvodnem delu je avtor obširno podal razmišljanja o smehu, saj je ta proizvod človeškega uma in le eden od pomembnejših človekovih izumov. Vemo, da smeh prinese olajšanje v vsakoletnih težavah. Nekateri so celo mnenja,
da s smehom lahko zdravimo določene bolezni. Bernard Ru-selj je zapisal, da je smeh najcenejše, a hkrati najbolj učinkovito in vsestransko zdravilo - čudežno mamilo. Navadno se smejejo optimisti. Nekateri raziskovalci so ugotovili, da pet minut spontanega, prisrčnega in sproščenega
Smeh je a
Qcim oj,Liib-r% vi <?1
smeha učinkovito nadomesti trideset minut avtogenega treninga, joge, meditacije ali druge oblike sprostitve. Prisrčni smeh poveča imunsko obram-
bo. Nekateri so mnenja, da vsakič, ko se nasmeješ, dodaš svojemu življenju en dan in da je humor rešilni pas v reki življenja. Vsega tega se je prof. dr. Kaltnekar zavedal, zato poudarja dovzetnost za humor, ki je prav gotovo pomemben del človekovega značaja. Posebej pa se avtor obrača na vice, ki so narodno blago in po dosedanjih informacijah še nihče ni napisal knjige vicev. Avtor je knjigo razvrstil po tematskih področjih, saj drug drugega porivajo naprej. Začel je z vici in knjigo namenja ljudem, da bodo njeno vsebino razširjali in z njeno pomočjo preganjali dolgčas.
Lepo bi bilo povzeti nekaj Kalt-nekarjevih vicev in besedil, vendar bi moral imeti na voljo več strani. Kljub temu bi povzel le nekaj takih, ki bodo za marsikoga zanimivi:
a) Papeža so vprašali: "Koliko ljudi pa dela v Vatikanu"? "Približno polovica"! je odgovoril.
b) Oče vpraša sina: "Koliko si zapravil sinoči s punco"? "Petdeset evrov"! "A samo petdeset”? "Ja, saj več ni imela"!
c) O Radiu Erevan poznamo obilico najrazličnejših vicev. Zanimiv bo ta: "Ali lahko verjamem prijatelju, da je njegova žena angel"? "V principu lahko, a samo, če je vdovec".
V sklepnem delu je avtor dodal še razlago pojmov, razlik pri obravnavi vicev, anekdot itd. Vsekakor bo njegovo najnovejše delo pravo razvedrilo tudi tistim managerjem, ne glede na spol, ki so polno angažirani in brez razvedrila. K temu velja dodati še pet mo-nokomedij, ki jih je avtor posnel na CD.
Gabrijel Devetak
Nasvet strokovnjaka za domače zdravilo
Kola in preste ne preprečujejo driske
i itrujJ,eu|
ki si želijo svoje znanje deliti z drugimi, da pripravijo delavnice in nanje povabijo sokrajane in okoličane. Ponujala bo prostor za druženje in za oblikovanje novih idej za delo v skupnosti", je za STA povedala izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak.
Tako so prve tri kreativne delavnice pripravili že do konca januarja. Novakova je povedala, da je za sodelovanje veliko zanimanja med Vipavci: "Želimo delati nekaj novega, nikakor pa ne podvajati programov, ki se že izvajajo. Obenem pa upam, da bodo v teh prostorih dobili možnost tudi za izvajanje različnih programov prostovoljst-
V stari šoli v Vipavi so 22. januarja 2013 odprli Hišo Sadovi družbe, ki naj bi postala nekakšen medgeneracijski center. V njej bodo izvajali razne delavnice in različne prostovoljne programe v sodelovanju s Slovensko filantropijo. Prostore v stari šolski
stavbi so dobili v brezplačen najem od občine Vipava, opremili pa so jih s pomočjo donatorjev.
"V Hiši Sadovi družbe bodo imeli možnost sodelovati vsi,
Po anketi podjetja za raziskave Nielsen
Grki največji pesimisti
Anketa podjetja za raziskave Nielsen, ki so jo izvedli v 58 državah, je pokazala, da so Grki naj večji pesimisti, saj jih kar 90 odstotkov meni, da je njihova država v recesiji in da bo kriza trajala še dolgo časa. Sodeč po raziskavi, je osem od desetih najbolj pesimističnih držav evropskih.
Med Grki jih ima 44 odstotkov težave pri iskanju službe, medtem ko jih 40 odstotkov trdi, da z denarjem, ki ga imajo na voljo, ne morejo pokriti življenjskih stroškov.
Zaradi krize je bilo 92 odstotkov grških gospodinjstev prisiljenih spremeniti življenjski slog, od tega jih je 67 odstotkov začelo kupovati ce-
nejše izdelke. 66 odstotkov grških potrošnikov je zmanjša-
se manj vozi z osebnimi avtomobili.
Sodeč po anketi so poleg Grčije najbolj pesimistične države še Madžarska, Južna Koreja, Portugalska in Italija. Norveška je edina evropska
lo nakupe oblačil in čevljev, 54 odstotkov varčuje z elektriko, 47 odstotkov Grkov pa
država, ki se je uvrstila med prvih deset najbolj optimističnih držav.
Pijače z okusom kole in slane prestice veljajo za domače zdravilo proti driski, vendar strokovnjaki opozarjajo, da to ne drži. Kole namreč vsebujejo preveč
sladkorja, kar lahko še poslabša simptome driske, slane preste pa ne morejo nadomestiti mineralov, na primer kalija, ki jih telo izgubi ob driski, je na mednarodnem
farmacevtskem kongresu v švicarskem Davosu opozoril zdravnik Hans-Jorg Epple. Epple priporoča raztopino, ki vsebuje elektrolite, če ti niso na voljo, pa predlaga sestavine, ki jih najdemo v vsakem gospodinjstvu.
Njegov recept se glasi: četrt žličke soli in četrt žličke pecilnega praška damo v liter vrele vode ali mineralne vode. Mešanici nato dodamo dve žlici sladkorja ali medu in pol skodelice pomarančnega soka, ki vsebuje kalij. Namesto pomarančnega soka lahko pojemo banano ali dve.
Kako malo je potrebno za stik s sočlovekom
Popust, ki prinaša toplino
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 145
v
C!
I	asi so taki, da mora človek skrbno slediti izdatkom /in čim več prihraniti, pa čeprav ob skrbi za zdravo in kakovostno življenje. Sama nisem tip, da bi prebirala reklamne brošure in letala iz trgovine v trgovino na lov za cenami. Tudi nisem tip, da bi se odrekla kakovostni prehrani, raje oblekam, ličilom, frizerju in vsemu temu, kar za zdravje in srečo ni pomembno.
Odkar živim v Sloveniji, pa sem se nekako navadila na torkov popust v Merkatorju. Bralci iz zamejstva sicer zagotovo ne vedo, za kaj gre. To je desetodstotni popust na celoten nakup, ki se s kuponom uveljavlja ob torkih. Kar privlačna pobuda zame, ki nerada hodim v trgovine in sem zadovoljna, če nakupovanje opravljam enkrat tedensko, poleg tega pa z možem oskrbujeva še še-stinosemdesetletno mamo, ki ne more iz hiše. Tako se živil in drugih potrebščin v mojem vozičku kar nabere, desetodstotni popust na skupno vsoto pa je kar lepa pomoč za najino denarnico. Nakupovanje ob torkih nama je že lep čas prešlo v navado, v januarju pa navadno v Merkatorju kupiva še avtocestno vinjeto za avto. Letos je naneslo, da sem tako dobila istočasno dva kupona za torkov popust, ker pa me nikoli ne preganja prevelika nakupovalna mrzlica, mi je bil eden čisto odveč. Že sem ga hotela odvreči, pa mi ga je bilo škoda. Mudilo se mi je po opravkih in nisem hotela izgubljati časa. Pa vendar. Bog ve koliko ljudi, sem pomislila, težko shaja in se preživlja z nizko slovensko plačo ali pokojnino. Če kdo izmed teh kupona za popust še nima, ga bo vsekakor srčno vesel. In kljub temu da me hitenje preganja kot zla navada, sem ugotovila, da se splača vložiti nekaj truda. Z odvečnim kuponom v roki sem se postavila za blagajno in spraševala ljudi v vrsti, če ga kdo potrebuje. Gospa, ki je kupila komplet kozarcev in krožnikov ga je bila vesela, hvaležno mi je stisnila roko in mi, ko je bil že čas za to, zaželela sreče v novem letu. Nekaj minut za sočloveka, samo par minut dragocenega časa, za hvaležen nasmeh in kanček topline v
dveh srcih.
Na dogodek sem takoj pozabila. Četudi trdno verjamem, da se v življenju vse vrača, da je vsako naše dejanje nekje zapisano. Iz izkušenj vem, vedno je tako, da se ti dobra ali slaba dejanja nekoč povrnejo. Kajti vse to, kar se nam dogaja, ni samo slučaj. Tu smo,
da rasemo in razumemo. Tudi majhne nepomembnosti, kot je torkov popust.
Dnevi gredo naprej, čas hiti in vsakdanje skrbi nam polnijo misli in čustva. Zaradi mraza, ki ga ne maram, zaradi virusa, teh je v tem zimskem času polno naokrog, še najverjetneje pa zaradi stresa sem sredi zasneženega zimskega tedna staknila tudi gripo, ki me je za nekaj dni priklenila na kavč, knjigo in računalnik. Ker je zdravje prvo in ker je bil tudi mož bolan, je šel k vragu tudi torkov popust. Pa nič zato, saj so mi po pošti poslali dodaten kupon, ki ga bom lahko unovčila brez omejitev, samo spomniti sem se morala, da ga dam v nahrbtnik ali v denarnico.
Pa se nisem. Ko sta kašelj in prehlad končno popustila, je bilo zaostalih obveznosti toliko, da sploh nisem pomislila na rdeči kupon, ki sem ga prejela po pošti. Ostal je doma na mizi, medtem ko sva z možem hitela v dolino. Življenje na vasi je sicer prijetno, nekako idilično, ima pa kar nekaj negativnih plati, med temi tudi oddaljenost. Do prve trgovine, ki naj bi si to ime sploh zaslužila, naju, ne glede na katero stran meje se odpravljava, loči kar dvajset kilometrov.
No, v novogoriškem hipermarketu me je čakalo kar naporno nakupovanje, saj je bila mama že skoraj brez vsega, v dneh, ko sva bila bolna, pa sva tudi midva z možem pridno praznila omare in zaloge. Naveličana tavanja med
dolgimi vrstami obloženih polic, sem pripeljala voziček do blagajne, tu pa sem se pri odpiranju denarnice spomnila, da je rdeči kupon s popustom ostal lepo doma. Joj, pa ravno danes, ko je voziček poln, sem si očitala, ne da bi vedela, kam naj se dam. Jezna sama nase, da sem iz pozabljivosti zapravila dobrih 15 evrov, bi najraje pustila vse izbrano blago in se vrnila domov po dragoceni popust. A kaj, tudi bencin je drag kot samo zlato, sem pomislila, pa utrujena sva z možem, saj še nisva popolnoma okrevala. Jezna in žalostna, kajti po naravi sem varčna in ne maram lahkomiselnega razsipavanja, sem poizkusila srečo še pri blagajničarju. Spomnila sem se namreč, da je pred časom neki možakar tudi pozabil doma kupon, pa mu je prijazno dekle dovolilo, da ji ga prinese naslednjega dne. Jaz te sreče nisem imela, fant na blagajni je skomignil z rameni, češ, ne morem pomagati. Poklapana in jezna sem se že vdala, ko sem opazila, kako se gospa pred mano veselo nasmiha in muza. Nekaj imam za vas, me nagovori in stisne v dlan zmečkan kupon s torkovim popustom. Hvala, res najlepša hvala, me prevzame toplina. Ne toliko zaradi popusta samega, saj sem se že vdala v to, da bom plačala celoten znesek, ampak zaradi roke, ki mi maha v pozdrav in neznanega obraza, ki se mi smeje. Hvala za prijaznost ponavljam in dan je lepši, popust pa dragocenejši. Tako malo je potrebno, da spet verjamemo v človeka, da pridobimo tisto zaupanje, ki ga vse bolj izgubljamo dan za dnem, v odnosu s soljudmi in ob poročanju medijev. Pomolim kupon blagajničarju pod nos, smejem se in plačam. Dan je lepši, ko veselo porivam poln voziček proti parkirišču in vem, kako lahko majhno, nepomembno dejanje polepša življenje. Prisegam si, da si nikoli več ne bom rekla, saj nimam časa, in bom vedno skušala najti pot, da razveselim druge. Da ostanem človek. Pa čeprav z malenkostjo. Iz malega namreč zraste veliko.
Sim Pertot
Tina Maze je zadovoljna
Najboljša alpska smučarka na svetu Tina Maze je na svoji spletni strani objavila zapis o dogajanju na svetovnem prvenstvu v Schlad-mingu.
"Bilo je nepozabno, polno energije, pričakovanj, navdušenja! Ocena svetovnega prvenstva je sedi 4", je med drugim zapisala Mazejeva.
V	Sloveniji pomeni ocena štiri prav dobro, nekje med našo osmico in devetico. "Avstrija se je zopet pokazala kot nacija številka ena v smučarskem športu! Bučanje v ciljni areni, korektno navijanje in veliko spoštovanje do najboljših smučarjev! Pravi smučarski praznik! Zato je bilo lepo biti del tega dogodka in se pokazati v najboljši luči", je v uvodu zapisala Tina Maze pod fotografijo svojih treh medalj - srebrnih iz velesla-
loma in superkombinacije ter zlata iz superveleslaloma, ki se bleščijo v soncu na peščeni plaži. "Ocena svetovnega prvenstva je
j^ndminett
sedi 4! Nisem naredila vsega, nisem vedno pokazala svojih najboljših voženj. Kljub temu so zlata in dve srebrni medalji izjemen in zgodovinski uspeh. Preveč sem popustila v smuku in super
kombinaciji. Vse ostalo štejem za dobro borbo", je nastope na svetovnem prvenstvu v Schladmin-gu ocenila Mazejeva. "Utrujenost je bila že prisotna, zato se zahvaljujem vsem navijačem, sponzorjem, novinarjem in konec koncev tudi svoji družini, ki razume, da ob takšnem norem ritmu potrebujem več časa zase, da se lahko dobro pripravim na tekme. Čaka nas še sklepni del sezone. Nanj se bom pripravila z vsem svojim znanjem. Želim izpeljati sezono v vrhunskem slogu. Verjetno mi bo adrenalin popustil šele maja in od sreče se bom zjokala nekje na samem. Do takrat pa pokončno naprej", je zapis končala Tina Maze.
Minuli konec tedna sem doživel spet eno tistih stvari, ki bi jih človek nikdar v življenju ne smel doživeti, saj pričajo o tem, da je nekaj na tem, da se je človek v prazgodovini zares razvil iz sesalca, ki je bil skupen prednik živalim in ljudem, vsaj tako so nas učili pri biologiji. Ko se ne sprašuješ več, kaj sploh počneš tukaj, ampak enostavno onemiš. Slo je za preprost sestanek, ki mu rečejo tu kar "riunione del condominio", sestanek stanovalcev v sosednjem bloku je zares bil podoben bolj tuljenju med seboj različnih si zveri kot pa govorjenju. Dogajal se je seveda na prostem. Prijatelji, ki so pri meni doma že bili, vedo, da bi o stanovanjskem kompleksu, v katerem je okrog deset stanovanj - natančnega števila najbrž še sam lastnik bloka danes ne ve več -, moral že zdavnaj napisati knjigo, čeprav vsem dopovedujem, da mi nihče ne bi verjel, kaj vse sem v tej soseščini že videl in doživel, in bi zato spet rekli, da imam bujno fantazijo, a verjemite mi, da take fantazije le ne premorem, vsakdanje življenje jo namreč prekaša.
Začelo se je pred devetnajstimi leti, ko smo sem prišli živet z družino in bi na travniku zraven naše hiše morale zrasti tri naši podobne hiške, saj so na močvirnatem travniku količki to že oznanjali. Pa se je zgodila ena tistih stvari, ki se pač pri nas rade in redno dogajajo, nihče ni sicer vedel, kako je to mogoče, tudi na občini so se vsi sprenevedali, a kar naenkrat se je pripeljal neki tip iz bližnjega Veneta, stopil je iz vulgarnega rjavega mercedesa (le kako lahko kupiš blatno rjavega merca!?), pljunil na travnik, grdo zaklel in dan kasneje so prišli z buldožerjem in so začeli z izkopom; verjeti ali ne zelo globoko so kopali, voda je zalivala njihov izkop in še danes talna voda, ki je v Furlanski nižini ne manjka, v deževnem vremenu redno zaliva kletne prostore čudne stolpnice, ki so jo zgradili srbski zidarji, dokončali pa pripadniki raznih narodov, celo zamorca sem videl, kako je nekega dne skušal polagati ploščice na balkon, a ga je kaj kmalu zidar iz Veneta poslal spet mešat malto z besedami, ki jih naš tednik ne prenese, prej je seveda mojster še z ihto in med zares sočnim beneškim preklinjanjem vsega in vseh odlepil čisto vse ploščice, ki jih je zamorcu uspe-
lo	nekako le umestiti na teraso. Zamorec ni bil za polaganje ploščic, to sem razumel tudi sam, niti malte ni mešal dolgo, tri dni kasneje je za lopato že bil neki Makedonec, nato Albanec in tako dalje, lepo po vrsti.
Ker se z drobnim detajlom lahko pove veliko o celoti, če že ne vse, dodam, da sem takrat iz spalne sobe videl tudi postavnega srbskega zidarja, ki je sezidal velik zid na eni od teras v enem samem jutru, ga skoraj dokončal, ko je prišel lastnik stavbe in sledilo je prerekanje in spet preklinjanje, tokrat v srbščini, rezultat pa je bil ta, da je srbski zidar grobo in kar z brcanjem podrl sveže sezidan zid, sedel v avto, se odpeljal in za seboj na asfaltu pred našo hišo pustil črne sledi, tako hitro je namreč odpeljal. Srbski zidar ni bil zadovoljen s ponujenim plačilom, to sem tudi sam razumel. Potem so nekako stanovanjsko stolpnico le dokončali, lastnik iz Veneta, ki še danes drži roke vedno v žepih, ko prihaja "kasirat", o njem so že takrat krožile čudne govorice, vse seveda nepreverjene, kot se rado dogaja, a nekaj na tem le je, ker mu občina ni dala več dovoljenja za nobeno gradnjo v bližini!, se je odpeljal in je sem prihajal samo še, ko so prihajali prvi stanovalci, in tu se začne ta pripoved, ki ji ni konca, saj smo sosedje v tej hiši videli živeti zares že vse živo, od mafijskega skesanca, ki le ni bil preveč skesan in so ga zato po nekaj mesecih v zadovoljstvo vseh bližnjih končno odpeljali spet na hladno, do prodajalk ljubezni v poznih večernih urah, ko sem prihajal domov in se nisem mogel načuditi, kaj tridesetletne gospe delajo tako pomanjkljivo oblečene v mrazu pred hišo na cesti tik ob moji hiši, od preprostih nemaničev, ki jih gospodar iz Veneta nikakor ni mogel vreči iz stanovanja, do takih ljudi, za katerimi so se ponoči izgubile vse sledi, med njimi je bila kitajska družina, ki smo jo poznali vsi, ker so se samo prijazno nasmihali in smo jih gledali v poznih večernih urah, kako so se okrog naših hiš učili voziti avto, tudi tega, da so se nerodno zabili v bližnjo električno kabino, ni jemal nihče preveč resno, ker so se vedno zna-
li	lepo nasmehniti, so vedno molčali in so izgini-
li	čez noč, v pol ure so znesli vse na tovornjaček in izginili v noč. Zares vsega je bilo že tu, od južnjakov do severnjakov, od Slovanov vseh sort in vrst do različnih latinskih pasem človeškega rodu, zares vsega je bilo in vsega je še.
Nekateri so tudi kupili stanovanja v tej nesrečni stolpnici, nekateri so odnehali po dveh letih, prodali pod ceno, ušli, včasih smo iz hiše zraven nas slišali tuljenje, drugič pretepe, ubogi orožniki so bili in so še tu redni gostje, pred časom mi je eden rekel, da je vse pod kontrolo, dokler se ljudje ne začnejo klati.
Če so Arabcem mestni redarji pred leti le s težavo dopovedali, da ne smejo prižigati žara kar v stanovanju v drugem nadstropju in seveda ne na terasi, še posebno v vetrovnem vremenu ne, pa so maroškim muslimanom z veliko večjo težavo skušali dopovedati, da se ne sme metati smeti in odpadkov kar skozi okno na cesto, niti ne na zunanje stopnišče, kot tudi ne na skupni vrt okrog stolpnice; trem družinam iz Neaplja, ki so nas s svojo živahno prisotnostjo tudi osrečevale nekaj let, pa sploh niso mogli nikoli dopovedati, da njihovih psov ne smejo puščati ne na malo in ne na veliko potrebo pred vrati sosedov, kot tudi ne bi smeli teh strogo intimnih dejanj njihovi ljubljenčki, zvečine mešanci vseh ras, početi kar na občinskem travniku, a vse zaman. Da pa bi jim dopovedali, da se lahko čisto normalno govori zvečer po enajsti uri in ne kriči na ves glas ob odprtih oknih, tega pa ni uspelo nikomur, zares ne, mir je nastal šele, ko so prišli tovornjaki in odpeljali njihovo kramo, spominjam se, da mi je so-
sed, ves vesel in naravnost navdušen mahal čez travnik in delal v zraku geste, za katere je bolje, da jih ne opišem, a kaj, ko so čez nekaj dni prišli albanski delavci in se je spet začela nova zgodba... Mestni redar Fulvio, ki ga je kasneje usekal infarkt, a je na srečo srčni napad preživel in ga še danes redno srečujem pri jutranji nedeljski maši, le vedno bolj je zamišljen v usodo človeškega rodu, je bil nekega dne pred našo znamenito stolpnico s kupom papirjev, ravno prihajal sem domov in sem zato malce zaustavil avto, bil je nevarno rdeč, nekje med vijolično in ferari rdečo barvo je bil njegov zaripel obraz, povprašal sem ga, kar se da nedolžno, kaj se dogaja, in iz sebe je samo iztisnil: "Ta .... golazen mi noče odpreti, vse leto niso plačali davkov za odpadke ..."
Parkiral sem in mu prijazno svetoval, naj vstopi k meni na kozarček osvežujoče pijače, in res je sedel na divan in na pol leže nemočen vzdihnil: "Jaz ne morem več, vsak dan, ampak zares sem vsak dan tu in poleg mene prihajajo sem še karabinjerji in policija in finančna straža in ne vem še kdo, to ne more biti res. In nič tem.... ne moreš, čisto nič, sedaj so bili gotovo gor, poglej, da so gor, da so doma, a ne odprejo, hudičeva svojat je to"!
"Ah, dej no, pazi na zdravje, Fulvio", sem mu svetoval, ko sem pogledal in videl, kako so se stanovalci režali na balkonu, in mi je tako Fulvio nemočen, poražen, zaupal, da imenujejo v vasi naš okraj Bronx.
Ko je odšel, je še dodal, da ni čudno, če domačini ne marajo tujcev...
In se spominjam, kako sta se pokojni Mirko Špacapan in Damijan Terpin pred vsaj desetimi leti iz srca smejala na letalu, ko smo za stranko Slovenska skupnost leteli skupaj v Bruselj in sem jima pripovedoval, kako postaneš prizanesljiv do Severne lige, če živiš ob stolpnici, kakršna je naša v Terzu. Tako sta se smejala, da smo se morali dobesedno zbrati, ker so nas začeli drugi potniki gledati, a sem jima povedal samo nekaj primerov vsakdanjega življenja v naši družbi, ki se danes že imenuje globalna družba.
Minulo soboto so ves popoldan kričali, se kregali, šlo je za denar seveda, kot vedno, južnjaki ne morejo razumeti, da je treba tistega, ki čisti skupno stopnišče, tudi plačati, da je treba košnjo trave plačati, da je tu pri nas treba danes vse plačati. Zvečer sem pozno ponoči pogledal proti stoplni-ci in videl osmaljenega mladeniča v stanovanju čisto pod streho, na oknu je gledal nekam predse, tako osamljen je bil, da se mi je zasmilil, čez dan ga še nisem videl nikoli. Najbrž je nov, je šele prišel...
Ko sem pred spanjem prebral misel, da se v samoti znajdeš največkrat sam pred Bogom ali pa pred Satanom, se nisem mogel bolj strinjati.
Dražgoše nekoliko drugače
Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta
Izpoved Bosanca Eda Burziča
Zahvaljujem se g. akademiku prof. dr. Jožetu Pirjevcu za Gloso v Primorskem dnevniku 31. januarja letos, s katero odgovarja na moje pisanje v Novem glasu 24. 1. 2013. Hvala tudi za dva podatka, ki smo jih sicer poznali, pa je dobro, da si jih osvežimo. Prvi je zapis nekega ameriškega agenta, kot ga navaja, med letom 1943-1944, kjer piše: "V Sloveniji je partizanska vojska predvsem odvisna od podpore, ki jo nudijo civilne organizacije... " To vemo vsi, sam pa se dobro spominjam, kako sem kot mule moral ob devetih v posteljo, ko je mama postavila na štedilnik kotel za polento, ker bodo prišli lačni strici...
Drugi pa je: "V Dražgošah je prišlo med 9. in 11. januarjem 1942 med partizani Cankarjevega bataljona in Nemci do spopada... Glavnina partizanov se je po tridnevnih bojih z delom prebivalstva umaknila na Jelovico, nad tistimi vaščani, ki so ostali v domači vasi, pa so se Nemci krvavo maščevali". Da, tako so nas, povojno generacijo, učili po slovenskih šolah, resnico pa je svojim študentom, kot sem omenil v svojem sestavku, povedal že davno pokojni zgodovinar, udeleženec NOB = sam priča dogodkov, dr. Mikuž, in tako posredno potrdil izvajanje Pijadejevih napotkov. Dražgoše so bile ena prvih žrtev te taktike. Podobno bi lahko navajali pričevanja o izvajanju Kardeljevih nalogov - pobijanju duhovnikov, posameznikov po vaseh za ustrahovanje ljudi itd., še posebej na Dolenjskem. Ob teh dejstvih pade težka, ze-
lo	grenka senca na vso sla-
vo partizanskega udejstvovanja. Končno pa - koliko ljudi je bilo pripravljenih z vsem srcem braniti svojo domovino, a so bili grdo izigrani, preganjani, mnogi tudi pobiti, ker si je partija uzurpirala boj proti sovražniku za svoje namene! Tovrstnih dokazov in pričevanj je danes že toliko, da je že skoraj žaljivo ponavljati prežvečeno prireje-
no/ponarejeno zgodovino, še posebej pa iz ust zgodovinarja, ki bi prvi moral odkrivati dejstva in ozadja. Šele za tem bi lahko razpravljali o morali! Končno pa je že iz stare zaveze znano, da narod, ki ne brani svoje zemlje, te ni vreden. In kaj se počne danes z našo domovino Slovenijo? In kdo to počne? - Kot prašiče z mehom, pravi stari rek!
Pri meni je eden od mnogih spominov na Dražgoše tudi ta: Malo nad sedanjim spomenikom je njiva. Na njej sta pred kakimi 45 leti, ko sem tam veliko hodil, pukali repo dve ženici. Zapletel sem se v pogovor in oni dve sta mi povedali tole: "Mi v vasi smo prosili
partizane, naj tokrat pustijo Nemce pri miru, ker so močnejši, pa nas niso upoštevali. Tisti partizani, ki so ostali živi, so se umaknili na Jelovico, z njimi tudi peščica domačinov, doma so pa ostali starčki, otroci in bolni in prav ti smo nastradali. Slavni Cankarjev bataljon je bil odvisen od nas malih in velikih kmetov, da so lahko sploh preživeli. V zahvalo so nas pa pahnili v to grozo. Veste, so Dražgošam, ki se niso nikoli več vrnili v vas, ker ne morejo pozabiti te groze, pa tudi te krivice, ki so nam jo naredili partizani". -Tako oni dve ob repi! To ni moja ugotovitev!
Še to: Opozorili so me na članek Dražgoše, ki ga je prinesla revija ONA 29. januarja letos. Tam Ive A. Stanič iz Kočevske Reke piše, ko polemizira z ministrom Erjavcem o letošnji
tamkajšnji proslavi: "Gospod Erjavec, povejte resnico - povejte, kaj se je dejansko zgodilo na Dražgošah! In potem priznajte, da se takih in podobnih dejanj ne more in ne sme praznovati. Kvečjemu obžalovati. No, slovenski partiji je bilo to dovoljeno, ona je občečloveške vrednote obrnila na glavo, saj še vedno slavi pobege, krivde za poboj številnih civilistov in požige vasi. Kdo torej politizira, kdo slavi medvojne dogodke, hkrati pa grozeče opozarja, naj pustimo zgodovino pri miru, ne glejmo ne levo ne desno, ampak naravnost v prihodnost"? Vsakoletna proslava na Dražgošah bi, če smo pošteni, morala biti komemoracija - spomin na vse padle, predvsem tiste, ki so padli po objestnosti nekaterih partizanskih komandantov!
Ambrož Kodelja
Letos so na osnovni šoli Josip Abram v Pevmi želeli obeležiti dan spomina nekoliko drugače. Medse so povabili očeta petošolke Dulistane in prvošolčka Ismeta, bosanske narodnosti. Iz Bosne so se preselili v Gorico v iskanju boljšega življenja. Razmere v rodnem mestu, Bosanski Krupi, niso bile seveda najbolj rožnate zaradi posledic vojne, ki je izbruhnila leta 1992, vojne, ki jo je Edo Burzič doživel v prvi vrsti. Prav zaradi tega ga je učitelj Tomaž Devetak povabil, da ob dnevu spomina spregovori otrokom, kaj pomeni vojna, kako grozotna je in kako strašansko hudo je izgubiti osebe, ki so ti drage, zaradi nerazumljivih odločitev političnih vodij, na katere pa oni sami niso mogli vplivati in niso mogli spremeniti tok dogodkov.
V	torek, 29. januarja 2013, so učenci tretjega, četrtega in petega razreda prisluhnili besedam gospoda Eda. Ponižno je vstopil v razred. Toda, ko je spregovoril, je s svojo pripovedjo, doživeto na lastni koži, prevzel vse poslušalce. Kar je resničnega, doživetega, to vsako bitje, pa čeprav tako majhno, zazna, čuti in ve ... ve, da so ti dogodki za vedno spremenili življenje ljudi, ki so hoteli živeti le svobodno in v miru, niso pa hoteli po Titovi smrti več živeti v Jugoslaviji. 17. marca leta 1992 so se prebivalci Bosne in Hercegovine z uradnim referendumom odločili, da želijo postati samostojna država. Vsi so jih začeli priznavati tudi širše v svetu, toda Srbi tega niso hoteli sprejeti in so po dveh tednih nastopili z orožjem. Gospod Edo se spominja, kako se je 6. aprila kot vsako jutro napotil v šolo. Tedaj je kot 16-leten obiskoval srednjo šolo (našo višjo) v Bosanski Krupi, ki se nahaja na severozahodu, blizu Hrvaške. V to šolo so hodi-
li	mladeniči različnih narodnosti in prav tistega dne so manjkali pri pouku vsi dijaki srbske narodnosti. Zakaj? Zato, ker so bili obveščeni, da bodo tistega dne padale granate. In res, začela se je vojna. Že tistega dne je g. Edo videl prve žrtve okoli sebe, nekatere svoje sošolce. Pouk je bil prekinjen. Začeli so se zares hudi
časi za ves bosanski narod. Naenkrat so se morali soočiti s popolnoma različno stvarnostjo in predvsem skrbeti za lastno preživetje. Njegova družina, tako kot večina družin, je osnovne stvari za preživetje dobila od humanitarne pomoči. Življenje je postalo temačno, mrko, kruto, tragično. Odmevi granat in bomb so postali del vsakdana. Avgusta leta 1994 je dopolnil 18 let, bil je torej zrel, da postane tudi on sam vojak. Za vojaka se je
izuril v pičlih 45 dneh. Za tem je šel na fronto, toda ostal je v bližini doma. Povedal je, da se je moral hitro prilagoditi novim razmeram, navaditi se na streljanje, na ranjence, na stalno nevarnost, tudi na smrt. Večkrat je tvegal življenje. Zelo ga je prizadelo, ko je videl, da bombardirajo civiliste, ki niso bili ničesar krivi, prav v trenutku, ko so odhajali po humanitarno pomoč, po hrano, brez katere ne bi mogli preživeti. Najhujše pa se je dogajalo v Srebrenici. To je mesto, ki je bilo pomembno že v času starih Rimljanov, saj so bili tam rudniki srebra. S srebrom pa so izdelovali že tedaj kovance zelo visoke vrednosti. Gospod Edo jim je obrazložil, kako so prebivalci Srebrenice januarja leta 1994 navdušeno sprejeli medse 600 nizozemskih vojakov, pripradnikov modrih čelad in prvič po dolgem času ime-
li	občutek varnosti. Vendar ta ni trajal dolgo, kajti realnost se je izkazala drugačna od vseh njihovih pričakovanj. Kar se je dogajalo v Srebrenici od 6. do 16. julija 1995, pojmujejo kot najhujši vojni zločin v Evropi po 2. svetovni vojni. V enem samem tednu so z območja Srebrenice izbrisali tri generacije moških, več kot 8.000 muslimanskih dečkov in mož, saj so bili ti popolnoma neoborože-
ni. Predpisi namreč zahtevajo, da morajo biti prebivalci v "varnem območju" brez osebnega orožja, ker jih ščitijo enote Združenih narodov. Grozljivo!! Zgodil se je genocid, ki bi se ga dalo preprečiti, je poudaril g. Edo. Kdo je glavni krivec za grozote, ki so se odvijale, ni vprašanje, toda krivda leži tudi na strani tistih, ki so to gorje omogočili.
Pretresov v vojni ni nikoli konec. In zgodilo se je tudi najhuje, kar se človeku lahko pripeti. Izguba v družini. G. Edu je med bojevanjem na fronti umrl 21-Ietni brat Ismet, edini brat, na katerega je bil izredno navezan. Tistega dne, ko se je to zgodilo, sta bila na različnih bojiščih, oddaljenih nekaj desetin kilometrov. Toda Edo je imel Ismeta stalno pred očmi, stalno se mu je pojavljala njegova podoba in prosil je Boga, naj ga brani, da bo ostal živ. Toda njegove prošnje niso bile uslišane in strel je odvzel Ismetu življenje. Edo nam je zatajil tudi to, da je vsak vojak točno vedel, kdo bo naslednja žrtev vojne. To se je dalo razbrati z obrazov, iz obnašanja ..., kot da bi v sebi, v svoji duši vsak zase vedel, da se bo moral posloviti in zapustiti zemljo, ki jo človek lahko spremeni v pekel.
Dne 17.12.1995 se je vojna v Bosni in Hercegovini končala, podpisali so mirovni sporazum. Triletne vojne je bilo konec, a pustila je dolgotrajne posledice: uničene družine, uničena otroštva, nezaceljive rane, strahove in nezaupanja.
"Kaj ste se naučili otroci od vsega tega, kar ste slišali"? jih je ob koncu vprašal g. Edo.
"Najhujša stvar na svetu je vojna”, je bil njihov zadeti odgovor.
G.	Edo jim je samo položil na srce še to, da je treba narediti vedno vse, kar je v naših močeh, da ne pride do vojne. Za tem pa jih je še povabil, naj kar brez strahu obiščejo Bosno, kjer si lahko ogledajo Mostar, Medugorje, nove arheološke najdbe: piramide... Vsi učitelji, sodelavci in učenci pevmske osnovne šole se iskreno zahvaljujejo g. Edu Burziču za njegovo življenjsko izpoved in za srčno sporočilo, ki bo ostalo prav gotovo živo v spominu v vsakem izmed poslušalcev. Čeprav je rojstni kraj najlepši za vsakogar izmed nas, mu želimo, da bi tudi v Gorici našel svoje mesto pod soncem skupaj s svojo družino, mamo, ženo, hčerko Dulistano in sinom Ismetom ter si zacelil rane vojnih grozot.
SG
Recenzija knjige “Guarire si puo' - Persone e disturbo mentale”
Ali je popolna ozdravitev sploh še potrebna? Duševno zdravje.
cbiiio
miA
sum
MtNUU
IZABEL MARIN / SILVA BON
t v
I m
GUARIRE SI PUO
ab
Persone e disturbo mentale
Ali je huda duševna bolezen ozdravljiva? Ali so težave osebkov, ki se znajdejo v hudi duševni stiski, obvladljive? Ali so vsesplošno duševne motnje v neki meri ali v celoti premostljive? Premostljive seveda bodisi s psihofarmakološki-mi pripomočki, terapijami kot tudi preko psihoterapevtskih sestankov?
Navedena vprašanja docela izčrpno in pomenljivo obravnavata socialna delavka Izabel Marin in zgodovinarka Silva Bon v pravkar izdani knjigi, ki ima naslov Guarire si puo' - Persone e disturbo mentale (Prebolevanje duševnih bolezni - možnost ali resničnost?). Knjiga je izšla pri založbi Edi-zioni Alpha beta Verlag iz Mera-na v minulem novembru leta 2012, stane 15 evrov.
Zdravljenje duševnih bolezni na-
vadno poteka z raznoraznimi farmakološkimi terapijami. To pomeni z uživanjem določenih zdravil, ki jih imenujemo psiho-farmaki; vzporedno pa se duševni bolnik zdravi tudi po psihoterapevtskih sestankih, ki so bolj ali manj ciklični oziroma potekajo v bolj ali manj določenih časovnih presledkih.
Avtorici knjige Izabel Marin in Silva Bon v svojih prispevkih skrbno obravnavata pojem "re-covery", ki naj bi bil, na področju psihiatričnih ved, nekako aktualni terapevstki širši smisel ali bolje rečeno pozitivna oblika doživljanja lastnega obolenja. Beseda "recovery" je povzeta iz angleškega jezika in nekako vsebuje smisel prebolevanja oziroma ozdravljenja. Beseda "recovery" naj bi pomenila "ozdravitev, prebolevanje".
Torej zastavili si bomo tale vprašanja: ali duševna bolezen izgine? Ali duševne bolezni nenadoma ni več? Ali je duševni bolnik popolnoma ozdravljiv? Avtorici ne bi tega izključili, seveda, v tej smeri pišeta. Vendar pomembnejše je skorajda postavljati si to vprašanje: ali je prebolevanje bolezni, ali je popolna ozdravitev sploh potrebna? Ali ni morda važnejše in, rekli bi, bistveno kljubovanje bolezni? V smislu, da je kljub bolezni osebek zmožen živeti normalno življenje, vključno s premostitvijo vseh težav, ki se osebku porajajo. Ali ni morda bistveno dejstvo, da si osebki kljub bolezni pridobijo sposobnost odigravanja določene vloge v sklopu socio-ekonom-skega statusa? Ali ni bistveno, da ima osebek - bolnik trdno vero vase, da je kljub bolezni zmožen
in sposoben imeti službo, imeti družino, gojiti kulturno ter družbeno udejstvovanje?
Ali niso pomembnejši zgoraj navedeni dejavniki kot pa osredotočenost na absolutno hotenje popolne ozdravitve?
Avtorici poudarjata, prav tako v uvodnih straneh psihiater Roberto Mezzina, in v tem lahko vidimo bistvo pojmovanja "re-covery", da ozdravitev sestoji pravzaprav iz procesa samoe-mancipacije duševnega bolnika. Kaj to pomeni? Samoemanci-pacija naj bi pomenila, da je osebek, kljub duševni bolezni, družbeno aktiven ter reaktiven, da je socialno sodelovalen, predvsem pa popolnoma osvobojen negativnega pogojevanja, v katerem se včasih znajde zaradi same bolezni.
Lahko torej trdimo, da je osebek popolnoma ozdravel v trenutku, ko se svoje duševne stiske ali motnje popolnoma zaveda, kljub temu pa živi svoj vsakdan v polni meri, na tristoše-stdeset stopinj, predvsem tudi s tem, da odigrava družbeno vlo-
go aktivnega subjekta, nikoli ne poparjene vloge, vedno reaktivno, nikoli ne pasivne, vedno živahne v družbenoekonomskem mehanizmu. Ne nazadnje se osebek emancipira s pomočjo drugih, s pomočjo sočloveka, toda tudi po samem sebi v smislu, da si ponovno ali na sploh usvoji vse svoje vsakdanje državljanske pravice, to je imeti prijatelje, družino, službo, stanovanje, udoben življenjski vsakdan.
Samo tako, izhaja iz knjige, si oseba ponovno pridobi lastno identiteto, ne samo te, tudi socialno identiteto aktivnega subjekta. Pomen "recovery" moramo nekako razumeti v smislu prebolevanja lastne osredotočenosti bolnika na pojem, na identiteto, na stanje bolezni. To je nekaka odrešitev lastne osebnosti subjekta z mrtve, nereaktivne točke neaktivnega ter nereaktivne osebe. Osebek, ki doživlja v celoti svojo popolno vsakdanjo rutino, je, tako naj bi lahko trdi-
li,	ozdravel. Torej - Ergo: Ali je popolna ozdravitev sploh še potrebna?
Elena Cerkvenič