Št. 661.	V	Ljubljani,	petek	dne	29.	decembra	1911.	Leto	II.
: Posamezna številka 6 vinarjev :
.JUTRO* izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 3. zjntraj, ob ponedeljkih ob 10. dopoldne. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravni it vu mesečno K1 20, z dostavljanjem na dom K 1'50; s poito celoletno K 20—, polletno K 10 —, četrtletno K 5-—, mesečno K 170. Za Inozemstvo celoletno K 30—.
:	Telefon	številka	303.	:
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK.
: Posamezna številka 6 vinarjev :
Uredništvo in upravništvo Je v Frančiškanski ulici 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina upravništvo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo Za oglase se plača: petit vrsta lb v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju popust. Za odgovor Je priložiti znamko.
:	Telefon	številka	303.	:
Šuklje odstopi!
Deželni glavar pl. Šuklje že tri dni ne podpisuje nobenega akta in se pripravlja k odstopu.
Vzrok temu je njegovo stališče v zadevi verifikacije mandatov dveh ljubljanskih naprednih poslancev, gg. Reisnerja in Ribnikarja. Kakor je namreč znano hočejo klerikalci ta dva mandata anulirati in se pri tem izgovarjajo na to, da se volitve niso vršile pravilno, ker niso smeli voliti oni okoličanski volilci, ki imajo volilno pravico pri volitvah v občinski svet ljubljanski.
O	tem smo pisali včeraj in smo tudi rekli, da je stališče, ki ga v tem vprašanju zavzemajo klerikalci, nepravilno, kar je sprevidela tudi deželna vlada in kar uvideva tudi deželni glavar pl. Šuklje, ki je — četudi sam klerikalec
—	prišel radi tega v konflikt s klerikalno večino deželnega zbora.
Mogoče je, seveda, tudi to, da Se deželni glavar pl. Šuklje sicer strinja s klerikalci glede nepotrditve izvolitve dveh naprednih ljubljanskih poslancev in da klerikalcem nasprotuje samo zato, ker se kot deželni glavar ne more postavljati na stran onih, ki tako malo rešpek-tirajo zakon, ker mora kot deželni glavar poznati zakone, ali to za javnost nima posebnega interesa, za javnost je zanimivo samo, ali vsaj v glavnem, dejstvo, da deželni glavar odstopa in sicer zato, ker se ne strinja s stališčem svoje stranke v zadevi poslancev Reisnerja in Ribnikarja.
To pa je najjasnejši dokaz za to, da je ne-potrditev izvolitve dveh ljubljanskih naprednih poslancev nezakonita in da zakrivijo klerikalci to nezakonitost samo zato, da bi se iznebili — deželnega Zbora, ker ne marajo, da bi se v deželnem zboru razpravljalo o deželnih financah.
In sedaj postane gotovo dr. Šušteršič deželni glavar, t. j. vsede se na mesto, ki je bilo za njega že dolgO rezervirano za slučaj, da se mu nikakor ne posreči, da bi postal minister in kakor se vidi, konča svojo politično karijero res samo kot deželni glavar vojvodine Kranjske in ne kot ekscelenca.
čudno, dr. Šušteršič je vendar dosti spreten politik, saj doma se je takega pokazal, sicer ne bi mogel vleči tako dolgo za nos ogromne večine slovenskega naroda. Ali na Dunaju je bil večkrat preveč neroden in je izključena vsaka možnost, da bi postal kdaj minister.
Kdo pa postane p‘otem Vodja klerikalne delegacije v državnem zboru, ko postane dr. Šušteršič deželni glavar in ne bo šel kot tak več v državni zbor? To in še razna druga vprašanja se pojavljajo sama po sebi in četudi je to končno interna zadeva S. L. S. zanima vendar vse to vso slovensko javnost.
Sicer pa, saj bomo kmalu videli.
Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi
je izdalo letno poročilo, v katerem piše sledeče: Ko se je začelo slovensko dijaštvo, razumevajoč veliki pomen češke kulture za naše narodno življenje, v vedno večjem številu zbirati na čeških visokih šolah, tedaj je nastala nujna potreba po društvu, ki bi potrebnim in marljivim slovenskim visokošolcem gmotno jih podpirajoč olajševala njih skrb za eksistenco, da tim ložje dosežejo prelepi namen svojih študij
in' se potem kot celi, izobraženi možje povrnejo v domovino služit svojemu narodu.
Tako je nastalo »Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi«, da bi služilo tem vzvišenim narodnim in človekoljubnim namenom.
Društvo je imelo pri svojem začetku dosti težavno stališče, ker se je moralo boriti proti raznim predsodkom in obenem iskati gmotnih virov. Ali ustanovitelj in prvi predsednik njegov, nepozabni Fran Tomšič, ni obupal in je z njemu lastno energijo vodil društvo tako spretno, da se je krog društvenih članov in dobrotnikov od leta do leta večal. S tem pa so se množila tudi gmotna sredstva, in tako je moglo društvo razviti svoje vspešno delovanje. V svojem začetku je društvo razpolagalo le z 900 kronami, ob sklepu X. upravnega leta pa so znašali njegovi prejemki že 7213 kron. V teku desetih let smo ugodno rešili nič manj ko 1730 prošenj in razdelili smo v podporah lepo svoto
32.000	kron. Nad dvesto revnih slovenskih vi-sokošolcev je našlo v našem društvu gmotne opore in skoro vsi ti že delujejo danes vsak na svojem polju, po svojih močeh za narod. Z zadovoljstvom konštatujemo, da v Pragi noben slovenski visokošolec ni ostal brez izpitov, tukaj ne poznamo izgubljenih slovenskih eksistenc — te pojave je opažati le v nemških mestih —, ampak vsak je našel že svoj življenski poklic. Ta vesel pojav med slovenskimi visoko-šolci v Pragi nima svojih vzrokov le v splošni nadarjenosti naše mladine, ampak v znatni meri
i	v tem, da ima v češkem dijaštvu živ vzgled pridnosti in vstrajnosti, končno pa tudi v tem, da je naše društvo marljivemu slovenskemu dijaku vedno zvesto stalo ob strani in ga gmotno podpirajoč vedno dajalo mu nove moralne opore v njegovih stremljenjih.
Oni naši dobrotniki in prijatelji, ki se spominjajo še časov, ko je nad sto slovenskih abi-turijentov vsako leto odhajalo na nemške univerze, vrnilo pa se jih je v domovino prav malo, bodo najbolj vedeli po zaslugi oceniti vspešno delovanje našega društva, obenem pa bodo tudi radi priznali blagodejen vpliv čeških visokih šol na slovensko akademično dijaštvo. Tekom desetih let smo v domovino poslali iz Prage že krog 130 narodnih delavcev, katerih nam pač ni treba na tem mestu naštevati, ker večina izmed njih stoji danes v prvih vrstah naših na-rodno-kulturnih delavcev. Kazoč na nje dajemo odgovor onim, ki goje do slovenskega dijaštva v Pragi neko nerazumljivo antipatijo. Vzpričo krasnih vspehov, s katerimi se more slovensko dijaštvo v Pragi izkazati v svojih študijah, nam, pač ni treba posebe zavračati neosnovane trditve, češ da se slovenska mladina v Pragi po-kvarja.
Ob naše društvo so se začeli zaganjati valovi političnega strankarstva, kar nam je popolnoma nerazumljivo, kajti naše društvo je zgolj človekoljubna institucija, ki se vedno ravna po načelu: »Odpri srce, odpri roke, otiraj bratovske solze!« Rojaki, so hrami, kamor strast političnega strankarstva ne sme imeti pristopa in to so naša podporna društva! Zato iz srca obžalujemo, da so v domovini strankarji, ki skrivaj ali javno rujejo proti našemu društvu in mu na ta način onemogočajo izpolnjevati njegovih vzvišenih nalog človekoljubnosti in radoljubja. To pa je tim bolj obžalovati, ker je število slovenskih visokošolcev letos zopet znatno naraslo. To število se bo gotovo tudi vedno bolj večalo iz razumljivega vzroka, ker je Praga vendar le naravno središče slovenskih akademikov in ker češka univerza postane gotovo mati tudi slovenskega vseučilišča.
Mi pa zaradi sovražnega razpoloženja gotovih krogov proti našemu društvu in naši mladini ne obupamo, ker smo prepričani, da nam naši dosedanji prijatelji in dobrotniki slovenske mladine ostanejo tudi zanaprej zvesti; upamo celo, da se bo letos njih krog še celo povečal, kajti ne verujemo, da bilo danes še kaj dosti takih Slovencev, ki bi položivši roko na srce mogli na vprašanje, kje naj študira slovenski visokošolec: ali na nemških ali na slovanskih visokih šolah? s čisto vestjo odgovoriti, da naj slovenski dijak študira rajši na nemških visokih šolah. In s tem je dana obenem za vsakega Slovenca direktiva, da postane član ali dobrotnik »Podpornega društva za slovenske visokošolce čeških visokih šol v Pragi«.
Zahtevamo po pravici od slovenskega vi-sokošolca, da tudi izven ožje domovine ostane vedno požrtvovalen naroden delavec; ali obenem imamo tudi mi dolžnost, da mu dajemo z dejanji živ zgled prave narodne požrtvovalnosti s tem, da žrtvujemo zanj v dobi njegovih študij košček kruha.
Nadejamo se, da še vsak pravi Slovenec in Slovan strinja z našimi načeli ter nameni, in vabimo vse brez razlike v svojo sredo, da z nami skupno delujejo za uresničenje idealov, ki jih ima v svojem programu naše društvo.
DNEVNE VESTI.
Zasedanje deželnega zbora kranjskega.
Včeraj ob 3. uri popoldne se je začelo zimsko zasedanje deželnega zbora kranjskega. Deželni glavar pl. Stiklje otvori kakor običajno deželni zbor. Pozdravi ga deželni predsednik baron Schwarz. Med naznanili predsedstva je interpelacija poslanca Ganglja in tovarišev radi dvojezičnih napišov na eraričnem poslopju v Idriji in nujni predlog poslanca Gdnglja in tovarišev radi obrtne delavnice v Idriji. Nato zaobljubijo novoizvoljeni deželni poslanci Reis-ner, Ribnikar in Vehovec. Kot prva nadaljna točka dnevnega reda je razprava o cestnem zakonu, katerega je vlada vrnila in ga ni hotela predložiti v sankcijo. Predlagatelj je dr. Lampe. Proti cestnemu zakonu govorita poslanca dr. Tavčar in dr. Triller, ki zastopata z vso energijo interes ljubljanskega meščanstva. V imenu veleposestnikov govori proti poslanec Galle. Predlog.se vzlic temu s pičlo večino glasov klerikalne stranke na predlog referenta neizpremenjen sprejme. Dalje pride v razpravo računski provizorlj. Klerikalci se debate sploh ne udeležujejo. Poroča le dr. Lam-
LISTEK.
Nostradamus.
Ko je govoril o svoji bodoči vsemogočnosti, je gledal vas. Montecucoli, vse to je bila samo šala. Idite, vrli vitez, in nikar ne povejte nikomur, kaj smo govorili, sicer utegne kdo misliti, da je monseigneur Henrik slučajno enkrat mislil kot mož. Kasneje, kadar ga pošlje njegov brat v prognanstvo, ali ga umori, da se ga od-križa, boste lahko rekli, da se je nekega poletnega večera ponudila Henriku sreča v vsem svojem sijaju, da je bilo Henriku treba reči le besedo, on pa si je ni upal izreči. Idite, Montecucoli.«
Montecucoli se je obrnil proti vratom. Henrik je dihal težko, in znoj mu je stal na čelu.
»Strahopetec!« je zamrmrala Katarina.
»Ostanite!« je kriknil Henrik. Lasje so se mu naježili. »Kajn!« je zaklical strašen glas v njegovem srcu. »Gospod«, je izpregovoril škle-petaje z zobmi, »ali ste prečitali knjižico, ki ste jo včeraj dobili?«
»Da, monseigneur... čital sem stran, ki je bila zaznamovana z rdečim križcem...«
In Montecucoli si je obrisal čelo.
»Ali ste pripravili... tisto... pijačo?«
»In ste jo pripravljeni dati... že veste, komti?«
»Da, monseigneur, z obljubljenimi mi pogoji.«	''' ' '
»Poznam jih: ako vas obtožijo, se zavzamem jaz vas; In kadar postanem kralj, vas imenujem za kraljevskega velikega točaja. Ali ni prav tako?«
Montecucoli se je naklonil. Njegove moči
so bile izčrpane. Noge so mu odrekale. Katarina se je zdela brezčuten kip. Henrikov obraz se je vidno pačil; prisluškaval je. Poslušal je glas, ki je ponavljal s silo groma strašno besedo, slišno le njemu, njemu edinemu:
»Kajn!«
Nato je zbral vse moči, kakor človek, ki hoče dvigniti strašno težo, ter izustil besede:
»Torej, gospod, ravnajte, kakor smo domenjeni!«
»Zdaj lahko mirno spite,« je rekla Katarina z veselim glasom. »Lahko noč, veličanstvo!«
Ko je Henrik dvignil glavo, je videl, da je Katarina odšla; toda ni se čudil temu, kajti le redkokdaj sta spala z njo v isti postelji. Videl je tudi, da je odšel Montecucoli. Čudna groza se ga je polastila. Hotel je krikniti Montecuco-liju, da naj se vrne. Toda jezik se je upiral volji. In zopet je zaslišal glas, ki je kričal: »Kajn! Kajn!« Zdelo se je, da prihaja iz daljne daljave. In čim bolj se je bližal, tem mogočnejši je postajal, sličen hrupu sodnjcga dneva ali donebes-nemu kriku, ki je rušil zidove jerihonske. Henrik se je privlekel s strašnim naporom do svoje postelje in se zrušil napol nezavesten na blazine.
Ta hip je stopil Montecucoli v sobo dau-phina Franca. Nesel je pozlačen pladenj, na katerem je stala brušena kristalna čaša. Princ je sedel pri mizi, naslanjaje glavo V dlan. Ko je vstopil Montecucoli, se je zgenil in pogledal kvišku.
»Dobrodošel«, je dejal. »Poginjam že od žeje!
»Mrzlica bo, monseigneur«, je zamrmral Montechcoli.
Franc je prijel za časo, rekoč:
»Ali je to tista pijača, ki mi jo daješ vsak
večer?«
-mam—urn ge——N
»Ista!« je zajecljal Montecucoli.
»Kaj pa ti je, vrli točaj?«
»Meni, monseigneur?«
»Da, tebi. Saj si bled kakor smrt.«
To rekši je izpraznil čašo do dna.
»Izvrstno«, je dejal in postavil kristal na pladenj. »Idi, in glej, da se pozdraviš. Ti imaš mrzlico, ne jaz. Pošlji komornega slugo k meni; rad bi poiskusil zaspati.«
Montecucoli je odšel in odnesel pladenj s seboj.
»Opoteka se,« je zamrmral Franc in sko-mizgnil z ramami. «Mož ni mrzličen. Pijan je. Ah, kje so časi, ko sem tudi jaz še tako veselo popival?«
Skril je obraz med dlanmi in zaihtel krčevito.
»Oh, kako bi mogel pozabiti to peklensko ljubezen!« je zaječal sam pri sebi. «Umoril sem Marijo, mrtva je, in vendar živi .še vedno v mojem srcu! Ah, kako naj pozabim strašno noč, ko sem ji sledil korak za korakom iz Templa do ulice Hache in jo naposled zabodel z lastno roko!... Kako naj pozabim to«, je dodal škri-paje z zobmi, »da se je Marija vdala mojenlu bratu, mene pa ni poslušala! Kako naj pozabim, da je imela sina... z njim!«
Dauphinova bolest torej ni bila kesanje, marveč še vedno tisti ljubosumni gnev kakor prejšnje čase. Franc je imel otroka, ki ga je Marija rodila v svoji temnici, za sina Henrikovega, in je zato umiral od sovraštva in zavisti.
■ V;
Rešitelj.	1
Drugo jujro okrog sedme ure, So rezgetali konji na‘ tournonškem trgu, zvenele so trobente, in rog je klical zakasnele; vojščaki so se postavljali v pohodni red. Toda dauphin se še ni
Razmerje strank v nemškem državnem zboru.
Katoliški centrom j 103, konservativci 58, soc. demokratje 53, nacijorulni liberalci 51, napredna ljudska stranka 49, državna stranka 25, Poljaki 20, gospodarska zveia ; 18, divjaki 17, nemška ref. stranka 3 —• Na naši sliki si slede stranke, označene z moškimi postavami, >0 svoji velikosti jhu Čenši s katol centr. kot lajmočnejšo stranko.
pe čegar predlog se tudi s klerikalnimi glasovi sprejme. Proti računskem provizoriju govore poslanci dr. Triller, Reisner ih Ribnikar, ki neusmiljeno in zasluženo bičajo korupcijo in zavoženo gospodarstvo deželnozborske večine. Celo vrsto z dokazi podprtih očitanj se je poročevalec dr. Lampe kar tako odpravil, da se je skušal norčevati iz naprednih govornikov. Razen med svojimi pristaši je žel v celi zbornici ža svoje neslanosti le pomilovahje. Nadaljni predlog je bil, da naj deželni zbor sklene, datf odboru dovoljenje za nakup »Unionovega« sveta nasproti deželnega sodišča, da bi se tamkaj gradila velika deželna palača. V imenu Nemcev je grof Barbo odločno ugovarjal, češ, da so deželne finance slabe in da si naša dežela ne more »špogati« takega športa kot si ga hočejo klerikalci z novo palačo. Predlog je bil končno sprejet. Koncem seje pride na razpravo predlog poslanca Gangla glede upeljave o-brtne delavnice v Idriji, za katero so se v Idriji zedinile vse tri stranke. Klerikalci so glasovali proti predlogu in predlog je propadel. (Velikansko ogorčenje v narodno - naprednih vrstah poslančev in klici: »Sram Vas bodi. Vi prijatelji delavstva«.) Nato je deželni glavar zaključil sejo, voščil poslanc&n veselo novo leto in povedal, da se skliče prihodnja seja pismeno po novem fetu.
Klerikalci zoper Ljubljano. V. včerajšnjem deželnem zboru je bilo jasno videti, Kdo se bori za interese Ljubljane in kdo proti njim. Klerikalci so spravili zopet v razpravo tisti nesrečni cestni zakon, ki bo Ljubljani naložil letnih čez
200.000	novih davkov. Napredni poslanci so skušali doseči koj to, da bi se prispevki za ceste tudi na Ljubljano pravično razdelili. Stavili so v včerajšnji seji izpreminjevalni predlog, češ, da naj se predloga o cestnem zakonu vrne deželnemu zboru, ki naj se preje dogovori z mestno občino ljubljansko radi kompenzacij, predno pride predlog v nadaljno razpravo. Klerikalci so ta za Ljubljano velevažni predlog soglasno odklonili ter pokazali s tem svoje sovraštvo do našega mesta. Ravno tako so odklonili več drugih izprememb, ki so jih stavili naši poslanci pri tem zakonu v korist Ljubljane. Včeraj so klerikalci pokazali pravo ljubezen do ljubljanskega ljudstva. Sram jih bodi!
Cirkus v deželnem zboru. Prijatelj našega lista nam piše: »Včeraj sem imel priliko prisostvovati zborovanju v deželnem zboru. Odkrito povem, da me je veselilo, ko sem slišal kako stvarno in dokazilno so govorili poslanci narod-no-napredne stranke. Tudi Nemci so pametno govorili. Ko je pa govoril dr. Lampe, pa se je iz-
pokazal, niti princ Henrik, brat njegov. Naenkrat pa se je raznesla med to hrupno množico veselih dam in postavnih kavalirjev, ki so odhajali na vojno kakor na ples, govorica od ust do ust; osuplo molčanje je zamenilo hrup in smeh. Dauphin je bil bolan.
Kaj mu je bilo? Nihče ni vedel tega. Nekateri so trdili, da se je sinoči prehladil, ko se je okopal takoj po svojem prihodu v Tournon. Drugi so menili, da se je Črna otožnost, ki ga je trla vse zadnje čase, nenadoma izprevrgla v hudo mrzlico.
Minila je ura. Dve uri. Kurirji, poslani od princa Henrika h'kraljuj so oddirjali v slepem galopu. Oboroženci v oklepih iz bivolove kože so čakali nepremično, naslonjeni na svoje ha-leparte; med čakanjem pa so praznili čutare, ki so jim jih bila nalila lepa dekleta tpurnonska. Plemenitaši so bili razjahali; drug z drugim je hodil povpraševat v kardinalovo palačo. Naposled, okrog desete ure, se je prikazal princ Henrik; po bledosti njegovega obraza je bilo soditi, da mora biti bolezen. jako resna. In vobče so smatrali za dokaz prinčeve ljubezni do starejšega brata, ko je izpregovoril z zamolklim, solznim glasom:
»Moj ljubljeni brat je obolel, toda zdravniki so dejali, da bolezen ni njevarna. Ukazal mi je prevzeti poveljstvo in nadaljevati pohod. Na pot tedaj, gospodje, in Bo» naj čuva mojega brata!«
»Amert!« je dejala Katarina de Medicis in se prekrižala z veliko pobožnostjo.
»Amen!« je ponovila klanjajoča gospoda.
Kmalu so bile čete zopet v pohodnem redu. Rogovi , in trobente sp zatrobile Signal. Vsa masa, bleščeča Se v jeklu čelad in pertizart, se je premelHiila, odkorakala in izginila proti jugu med gostimi, belimi oblaki prahu.
premenila visoka zbornica kar naenkrat v cirkus. Klerikalni poslanci so tega možica obkolili in on jih je zabaval kakor kakšen kloven. Jaz se kar čudim nekaterim klerikalnim veljakom, ki se v deželnem zboru tako parlamentarno obnašajo. Dr. Šušteršič se je valjal po nekem stolu in je rjul v tako čudnem smehu, kot da bi ne bil človek. Lampetu se je poznalo, da ni znal In mogel odgovarjati na stvarne in z dokazi podprte govore narodno-naprednih poslancev. Zato se je izbral komodnejšo in lažjo pot. Zavijal, je lagal In smešil vse vprek. Tako kot je Lampe zavračal napade naših poslancev, jih zna vsak, kdor ima količkaj jeziček na mestu in kdor je hudoben. Lampe pa je napravil najbolj klavern utls. Zdelo se nam je kakor, da bi ne bil deželni odbornik. Klerikalci se s takim nastopom pač ne bodo rešili pogina, kateremu se bližajo. Nas veseli, da so že tako daleč padli, da se bojujejo samo še s takimi sredstvi.
Klerikalci v deželnem zboru sramotno pod klop zlezli! Mesece in mesece so se klerikalci širokoustili, kako bodo ven vrgli iz deželnega zbora ljubljanska poslanca Reisnerja in Ribnikarja. V včerajšnji seji pa so se tako ponižno obnašali, kakor ovce in hočeš nočeš morali so poslušati neprijetne jim govore narodno-naprednih poslancev. Načrt, da bi s silo izgnali iz deželnega zbora naše poslance, jim je temeljito prekrižal deželni glavar Šuklje, ki ni pripustil silovitosti. Videli bomo, kaj napravijo klerikalci pri drugi seji, ki bo šele po novem letu. Za sedaj so blamirani kakor zamorci! Bilo je veliko kokodakanja, a nič jajec. Orjaški klerikalci so kakor mokri cucki zlezli pod klop.
Korupcija v deželni hiši. V včerajšnji seji kranjskega deželnega zbora je bila med drugim tudi sprejeta resolucija, s katero se naroča deželnemu odboru, da naj po svoji previdnosti izplača onim učiteljem 25odstotno draginjsko doklado, ki niso bili doslej še te doklade deležni. S tem je bil sprejet zopet važen predlog v korist klerikalni korupciji, kajti jasno je, da bo deželni odbor to previdnost tako tolmačil, da bo dal te doklade samo Slomškarjem. Učitelji naj odgovore na to tako, da vsi prosijo za ono doklado.
Patentirani lažnjlvci In obrekovalci. Znana stvar je, da noben list na svetu tako grdo ne laže, kakor pobožni .Slovenec*. Zato tudi v nobenem listu ni toliko preklicov, obžalovanj, izjav itd., kakor v tem katoliškem listu. Menda ga ni na Slovenskem že neklerikalnega človeka, ki bi ga ne bil .Slovenec* opljuval. Če mu pa kdo stopi na umazani jezik, potem pa cvili in sramotno prosi odpuščanja, kajti na ričet se .Slovenčevim* redakterjem prav nič ne ljubi. •— Včerajšnji .Slovenec* je za svojo umazano lažnjivost in obrekljivost prinesel dva nova dokumenta v obliki sledečih dveh izjav: V št. 248. in 252. z dne 31. oktobra in 5. novembra 1910 je priobčil .Slovenec* več člankov in notic, vsled katerih se je čutil žaljenega na svojem političnem in osebnem poštenju c. kr. senatni predsednik in bivši državni poslanec g. dr. Miroslav Ploj. Ker se je uredništvo naknadno prepričalo, da so bile informacije, na katerih so slonele inkriminovane trditve netočne, podpisano uredništvo dotičnih ftditev in napadov ne more vzdrževati ter jih lojalno preklicuje in obžaluje. — V Ljubljani, dne
29.	decembra 1911. — Uredništvo .Slovenca*.
—	Pred volitvami v mestni občinski svet v Ljubljani se je na nekem shodu narodno napredne Stranke kazala in rabila v posebne namene neka fotografija našega somišljenika. Z ozirom na to je naš urednik na nekem shodu izjavil, da naj bi liberalci raje okoli kazali tisto fotografijo, na kateri je fotografiran bivši župan Hribar z gdč. Bajtovo, ki je tudi igrala vlogo pri loč tvi Hribarjevega zakona. Podpisano uredništvo se je pozneje prepričalo, da sicer obstoji fotografija, na kateri je fotografiran bivši župan Hribar s svojo vnukinjo Tatjano in je slučajno navzoča gdč. Bajt, v katere varstvu je bila takrat vnukinja Tatjana, bila tudi sofotografirana. Po tem pojasnilu je podpisano uredništvo prepričano, da je gdč Bajtova brez vsake krivde, bodisi glede fotograf je. bodisi glede ločitve zakona, da se ji je torej delala krivica z zgoranji očitanji, katera uredništvo lojalno preklicuje in obžaluje. — Ljubljana, dne 29. decembra 1911. — Uredništvo »Slovenca*.
Ciril Metodove podružnice In — razglednice »Slovenske* Straže*. Kakor znano, letos
Krvava lisa.
Ruski spisal M. Arcibašev. — Prevel Anton Melik.
»Jutri ustrele mene!« je mislil Anisimov in strmel z ostrimi blestečimi očmi v mrzli mrak. »Jutri ustrele mene.«
To ni bila misel, zato ker se ni dalo misliti o tem, da pridejo čez nekaj kratkih ur ljudje, katerih nikoli v življenju niti videl ni, in ga ubijejo, njega, trpečega, živega človeka, kakor starega, garjavega psa. To je bilo samo nekakšno težko, mrzlo stiskanje in davljenje v možganih, kakršno čuti morda človek, ki ni veroval v nad-naravnost, ob prikazni strašne, nerazložljive pošasti.
Anisimovu se je včasih zahotelo, da bi zmignil z rameni in se nasmehnil ti zabavni šali; mesto tega pa se mu je obraz v temi skrivil in spačil divje in bolno ter dobil izraz zlovešče, izkažene maske zblaznelega.
Zavil se je v površnik kakor v bolniško haljo, ter pričel hoditi s kratkimi, neumerjenimi koraki po sobi, tenek in dolg kakor prikazen, ogibaje se previdno v temi pohištva in trudeč se, da ne bi povzročal šuma. Nenavadno je bilo to, da ta njegova previdnost nikakor ni izhajala iz strahu: Anisimov je le strastno želel, da bi ga nihče ne zadrževal misliti »o tistem«. Zdelo se mu je, ako premisli vse mirno in točno do konca, tedaj se vse to spremeni, — on bo razumel vse in tedaj se tudi vse izkaže kot zelo jednostavno, preprosto in dobro. In mislil je, mislil, mislil... Na njegovem obrazu se Je pokazal izmučen izraz, kakor da so se vse misli napete preko moči, — toda vse zastonj. Včasih je za hip nekako vznikla jarka, rešilna misel, toda nekje zelo vloboko in nejasno. Anisimov se je mučil z nadnaravnim naporom, da bi jo
»Družba sv. Cirila in Metoda* iz neumljivih razlogov ni izdala nikakih božičnih in novoletnih razglednic, temveč je dala v razprodajo neki go-rostasen »šund*, ki ga noben človek, ki ima vsaj nekoliko okusa, ne more z veseljem kupiti. To se zdaj grdo maščuje. Ciril-Metodove podružnice so namreč naročile za novo leto — Vaupotičeve razglednice »Slovenske Straže". Našel se bo morda kdo, ki bo dejal — .škandal"; mi pa pravimo: slabo za »Družbo*, da ponuja take razglednice, ki jih niti njene podružnice ne marajo kupovati I
Na naslov c. kr. dež. šolskega sveta štajerskega. Okrajni šolski svet marnberški je pred par leti nastavil na utrakvistični šoli v Remšniku učitelja Kuglerja, in sicer nezakonito zato, ker ta učitelj nima izpita iz slovenščine, ki jo mora poučevati. Kakor se vidi iz drugih slučajev v Ožbaltu in Marnbergu samem, se ta okrajni šolski svet sploh ne briga za zakone ter nastavlja na šole, kjer bi moralo imeti učiteljstvo izpit iz obeh deželnih jezikov, svoje posebne protežirance, ki nimajo izpitov iz slovenščine. Kakšni oziri so pri tem merodajni okr. šolskemu svetu, si lahko mislimo. Prav gotovo pa niso ti oziri pedagoško-didaktičnega značaja. To je prav posebno dokazal protežiranec Kugler v Remšniku. Pred dobrim tednom je v šoli prepovedal otrokom izgovoriti vsako slovensko besedo in ravno tako na poti v šolo ali iz šole. V ta namen je efelo nastavil med otroci samimi policaje. Pripomnimo, da je ves šolski okoliš Remšnik docela slovenski ter ne najdeš niti par pravih Nemcev. — Opozarjamo naj višjo šolsko oblast, da napravi o pravem času pri okrajnem šolskem svetu marn-berškem red ter ga prisili, da se bo držal pri nastavljanju učnih oseb kakor tudi ob drugih prilikah veljavnih zakonov. Če se to ne zgodi v kratkem, bodo nastale jako neljube stvari za razne osebe in korporacije!
Prijateljem »Sokola*. Sokoli, in Sokol II. nameravata iskati začasnih prostorov za telovadbo. Sokol I. prosi znova za knjige za društveno knjižnico. Končni cilj za društvo pa mora biti lastna zgradba. Zato uljudno prosimo napredno občinstvo, da po svoji moči prispeva. Ves kulturni svet ocenjuje vrednost sestavno gojene telovadbe, nravstveno in narodno vrednost sokolske misli, drugod gradijo države in občine javne telovadnice, pri nas pade to breme na ramena narodno zavednega občinstva. V žrtvah smo se preporodih, v boju in v žrtvah dosežemo velikost slovenskega naroda I
Telovadno društvo »Sokol* v Domžalah priredi v Sokolskem domu dne 31. dec. 1911. Silvestrov večer. Vzpored: 1. A. Fuchs: K s 1 a v j u , ouvertura. 2. Schuster: Balkan, koračnica. 3. V Parma: Gorenjski valček. 4. 5. V Ljubljano jo dajmo, veseloigra v treh dejanjih. 6. E. Gflnther: Z godbo na čelu, koračnica. 7. G Herlinger: Poljubček, polka mazurka. 8. Slovo od starega leta, govor. 9. Ples. Godbene točke oskrbi orkester domžalske godbe. Priredba se vrši pri pogrnjenih mizah. Začetek točno ob 8. uri zvečer. K mnogobrojni udeležbi vabi
odbor.
Tetavadno društvo .Sokol" na Vrhnlkt vabi nr S ilvestrov večer, ki ga priredi v nedeljo 31. decembra 1911. v prostorih Narodne Čitalnice na Vrhniki. Vzpored je jako raznovrsten in kratkočasen ter obstoji iz dveh burk-enodejank in raznih komičnih nastopov.' Posrečilo se je dobiti za ta večer svetovnOznanega virtuoza na gosli Mr. Happy Holligen. Novost mramo.nati kipi. O polnoči »Alegorija*. Po polnoči ples. Pri plesu svira vrhniški šramelj. Začetek točno ob 8. uri zvečer. Vstopnina : Za člane 60 vinarjev, za nečlane K 1. Odbor.
Kužna bolezen. V Gomilici pri Mariboru je nastopila kužna egiptovska očesna bolezen. C. kr. okrajno glavarstvo v Lipnici je že odredilo vse potrebno, da se razširjenje te boleani prepreči.
Dva brata na božični dan zabodel. V podružnični cerkvi v Gorici pri Leskovcu se je na božični dan pri maši sprl na pevskem koru 17 letni Franc Žarn iz Vel. Mračeva z oženjenim posestnikom Francem Meketom. V prepitu je Meke potegnil nož in je Žarna nevarno ranil. Ko sta o tem izvedela oba Žarnova brata, sta šla po maši k Meketovi hiši, ki je pa bila zaklenjena;
priklical na površje in ji dal vsebino in jedro v besedah. Misel se je Jačila, dvigala se, se razvijala in približevala kaki besedi. Postajalo ie lažje, v glavi se je svetilo, in oči so izgubljale napeti izraz. Anisimov se je ustavil, da bi dosegel in obdržal glavno, najvažnejše, grabil je v mislih in govoril v domnevanju, da govori ravno to, kar je potrebno: »Jutri me ustrele!...« In tedaj se je nenadoma vse znova zmedlo, misel se je hipoma in brez sledu stopila v možganih, in na sencih je izstopil lepljivi pot; mrzla meglena praznota je napolnila dušo, podobna temu, kakor da ga je nepričakovano vsega zagrnila nekakšna mrzla para z gostim oblakom. In Anisimov je pričel zopet hoditi z drobnimi koraki hitro in previdno iz kota v kot in napenjati svoje utrujene, razgrete možgane.
Nenadoma mu je prišlo v misli znano mesto za postajo v jarku, kjer je zložen ki'” starih, počrnelih tračnic in leži sneg v okroglih vzbo-čenih kupih, bel in čist, še nedotaknjen od nog. Kupa tračnic zdaj ni bilo več; Anisimov je vedel, da so jih razvlekli na barikade po njegovem povelju, toda mesto se mu je še vedno predstavljalo tako: ograja vrta, črn kup začrnelih tračnic, a dalje tja — belo, svobodno polje, od koder se vidijo rdeče hišice postaje, kakor igra-Čice, in ponosni, pisani vlaki, bežeči po brezkončni, ravni stalni poti z belimi vodniki, lokomotivami. In ravno tam na snegu, z glavo proti tračnicam, tam bo ležal on, Anisimov, mrtev, a ne navadno mrtev, »ustreljen«. Glava in prsi bodo prevrtane od krogelj; posinele.roke bodo okostenele, kakor skrčene perutničice zaklane kokoši; a kolena z ostrimi koti bodo molela iz tal.
Mrzlo bo; on bo ves oledenel in postal trd, kakor poleno, z mrzlimi, kalnimi, izbuljenimi očmi in usti, napolnjenimi s snegom in rdečim
Meke, ki je bil v hiši, je prišel i nožem oborožen iz hiše in je sunil enega brata v prsa, drugega pa v trebuh. Oba brata sta kmalu vsled težkih poškodb umrla. Meke pravi, da je dejanje izvršil v silobranu. Izročili so ga sodišču v Krškem.
Nesreča z avtomobilom na dravskem mostu. Kakor smo že poročali, se je peljal dne
30.	oktobra 1.1. posestnik Franc Zelenko iz Ga-šteraja z vozom čez dravski most. ‘Nasproti mu je prišel avtomobil kneza Hugona Windisch-graetza pod vodstvom šoferja Kristijana Dostala. Pri tem se je konj splašil in prevrgel voz, ki je Zelenkota ranil. Šofer Dostal je bil radi tega obtožen a oproščen, Zelenkotu pa se je naročilo, naj iztirja zahtevano odškodnino civilnim potom.
Nevaren človek. 251etni posestnikov sin Franc Emeršič, ki je bil radi pretepanja z nožem že večkiat predkaznovan, je bil sedaj zopet obsojen na 6 mesecev težke ječe.
Surov brat. Brata Andrej in Anton Četi na v Celju sta se že delj časa sovražila radi tega, ker je Anton ravnal preveč surovo s svoj mi starši. Dne 20. t. m. je med bratoma zopet nastal prepir, ker je oče Andreju naznanil, da bo posestvo njemu prepustil. To je Antona tako vjezilo, da je dvakrat ustrelil na brata Andreja in ga smrtnonevarno ranil. Brata so še istega dne orožniki odvedli v Celje.
Tatvina. V noči dne 13. t. m. je bilo v Va-kovem (okraj Maribor) ukradenih 4056 K. Tatvine je osumljen v Smolniku pri Mariboru rojeni dninar Ludovik Kosmač.
Nesreča. Dne 19. t m. je peljal hlapec Klasinc iz Ptuja v Št. Vid prazne zaboje. Ko jih je med potom urejeval, je padel pod voz, ki ga je precej časa vlekel s seboj. Ko so voz ljudje ustavili, je bil Klasinc že nezavesten in je kmalu □ato umrl.
V goreči sobi zadušen. V viničariji Franca Liplinca iz Hrastovca je nastal dne 18. t m. požar, ki je bil sicer kmalu pogašen, a je imel kljub temu zelo hude posledice. Žrtev požara je postal namreč enoletni otrok, ki je ležal v nekem zaboju tik postelje in se zadušil. Ogenj je povzročilo neko 51etno dekle, ki se je igralo z vžigalicami.
samomor. V četrtek dne 21. t. m. je skočil pri 5 konjiškem oddelku huzarskega regimenta službujoči vojak Urbanecki s samomorilnim namenom v Muro. Vendar si je želel raje smrt na suhem ter se rešil. Kmalu nato je prišel mimo ljutomerski vlak. Urbanecki se je vrgel pod lokomotivo, ki ga je vlekla s seboj približno 18 metrov. Kaj je mladega moža. ki je bil vzoren vojak gnalo v smrt, je neznano.
Pri kopanju studenca ponesrečil. Tesar Anton Lesar iz Lavrinskega je bil z več delavci v Daklecih pri Ptujski gori zaposlen pri kopanju nekega studenca. Dne 21. t m. so delo že v toliko dokončali, da so zadeli že na kamenita tla. Kamenje so spravljali ven z vzvjo. Ko so vlekli zadnji kamen ven, se je vrv nenadoma odtrgala. Kamen je padel nazaj in razbil v studencu se nahajajočemu delavcu Stopinšku glavo, tako da je bil na mestu mrtev. Krivda zadene tesarja Lesarja, ki bi moral poprej vrv preiskati, če je dovolj močna.
Maščevanje ženske. Viničar Pavel Reš iz Viliča pri Ormožu je bil dne 18. t. m. pri sosedu, ki je ravno žgal slivovko, na obisku. Res si je gorko slivovko pošteno privoščil in se tako, napil, da je obležal na cesti in zaspal. To je opazila sosedinja Marija Novak, ki je že dalje časa kuhala nad Rešom jezo in se hotela v tem ugodnem trenotku maščevati. Vzela je nož in pričela Reša neusmiljeno pretepavati. Reš je obležal nezavesten na tleh, dokler ga niso zvečer mimoidoči delavci našli in spravili domov. Proti Mariji Novak je vložena ovadba.
Z umorom grozil. 251etni Janez Fritz, posestniški sin iz Gorišnice pri Ptuju je imel Že več let ljubavno razmerje z Nežo Cederman, katera mu je sedaj ljubezen odpovedala. Radi tega ji je Fritz grozil z umorom, za kar ga je ptujsko sodišče obsodilo na 6 mesecev težke ječe.
V svinjskem hlevu od lakote umrl. Zakonska Andrej in Ana Grahi v Pečkah pri Slov. Bistrici sta se zavezala, skrbeti za 50letno slaboumno Marijo Doberšek, sestro Ane Grahi, do smrti. Doberšek jima je zato odpustila dolg 1014 kron. Toda zakonska Grahi sta se na vsak način hotela iznebiti tega prevžitka. Zato sta za-
JS:Tl H fnUlJJ
prla Doberškovo v svinjski hlev, kjer je nesrečnica konečno umrla od lakote. Sodišče je Andreja in Ano Grahi obsodilo radi tega na 6 mesecev težke ječe.
Zimska tura na Stol (2239 m). Lepo število sinjih gora pozdravlja turista, ko potuje po div-nej naši Gorenjski. Poleti pač ni težko odločiti se za to ali ono turo, kajti vse so preprežene križkraž — z rdečimi trakovi — markacijami, pota zavarovana in v početku sezone že vsa skrbno popravljena ter planinske koče za oskrbo potujočih planincev do vse mogoče udobnosti premišljeno pripravljene. Po zimi to neha — in žal le, da slovenski planinci do danes nismo še dali dovolj prilike, da bi začelo naše Slovensko planinsko društvo resno premišljevati, bi li ne kazalo morda tudi v zimski sezoni — ko je veličastnost naših gora vendar najpopolnejša, in daleko ter brez primere sijajno prekaša podobo alpske poletne narave — vsaj za nekaj časa, za teden ali 14 dni odpreti gostoljubna vrata te ali one gorske postojanke! Vsaj jedne!
Kakor razvidno iz naslova merim tu na Prešernovo kočo, vrh naših Karavank. Leta ima namreč res imenitne predpogoje v omenjeno svrho, tako po svoji krasni legi, kakor pred vsem, ker je vsled ugodnih snežnih razmer po uplivu solnca in vetra, tako lahko dostopna. Cela osojna stran Stolova, od Zabrežniške pastirske koče (ali kot je na vratih vrisano: »Vila Rožcin cvet«) pa tja gor do Prešernove koče S. P. D. kaže skozinskoz enotno trd srenj, ki nikjer ob poti ne menjava. Široke, lepo izvedene poti v prezložnih serpentinah niti v megli ni skoro mogoče zgrešiti do ravnine, kjer stoji poleti ovčarska koča. Tu pot pač izgine pod zametom, kakor tudi ovčarska koča, a od tu že vidimo tik nad nami Prešernovo kočo. Od tu pota tudi prav nič več ne rabimo, kajti po sre-nju je mnogo lažje in lepše hoditi kot pa po robatem kamenju in nagajivem produ!
Kogar bi torej zanimalo spoznati divoto zimske alpske narave: videti enkrat ono neverjetno bajno lesketanje čistih snežnih poljan v bledi mesečini, uživati čarobno milobo mavričnih barv ob mogočnem, nad vse veličastnem vzhajanju jutranjega solnca ali ob njegovem poslavljanju, fantastične risbe in figuracijo v snegu, zametih in druge umotvore vetra v snegu, daije finese v nijansah modrih senc, širna meglena morja po dolinah, daljni razgled črez meje naše domovine etc. etc. — kar vsega ni mogoče napisati in narisati — ta naj se le brez strahu potrudi kvišku k solncu, na Stol! Seboj je vzeti: dereze, cepin, črna očala, kučmo, rokavice, svi-ter, provijant — in prostorne, že preje, ne pa šele par ur pred odhodom z mastjo namazane gorske čevlje z domačimi volnenimi nogavicami! Prešernova koča S. P. D. kljubuje mrazu in vetru izvrstno, ker je obita z etemitom. Posebno je hvale vredna kuhinja, ki je v pol ure docela topla in jako dobro drži gorkoto. Kuriva je še za par dni dovolj.
Za Ciril Metodov obramben! sklad so se nadalje prijavili sledeči p. n. gg 953. podružnica družbe sv. C. in M. v Dunle Pa. št II. priglasil g L Strle; 954 — incl. 963 (10 kamnov) Mihael Vošnjak posest, in ingen. v Gorici (plačal 2000 K)
Društvo ljubljanskih mizarjev in sorodnih strok vabi vse člane in prijatelje na svojo XVI. »Silvestrovo veselico* ki bo v nedeljo 31. t. m. ob 8. uri zvečer pri Fr. Novaku na Tržaški cesti št 21. z jako obširnim in zabavnim sporedom. Kdur se torej hoče na koncu starega, in ob pričetku novega leta prijetno zabavati naj se potrudi k Fr. Novaku.	>
Delavsko bralno društvo v Idriji priredi v nedeljo, zadnjega decembra v društvenih prostorih Silvestrov večers petjem, srečo-lovom in plesom. Pevski zbor poje sledeče pesmi: F. Ferjančič: »Oj slovenska zemljica*, Dr. A Schwab: »Oj, dekle, kaj s’ tak’ žalostno*, L Žepič: »Je pa da i slanca pala*, (vse tri iz »Novih Akordov*), V. Svikaršič: »Koroške narodne pesmi*, F. Gerbič: »Vinska* in I Bartl: »Mi vstajamo". Ker tudi neprisiljene zabave ne bo manjkalo, želimo, da se člani in prijatelji društva zabavnega večera udeleže v mnogobroj-nem številu. Na svidenje.
»Ideal*. Danes v petek, dne 29. decembra, specijalni večer. — 1. Kavalir brez srajce. (Šaljivo). — 2. Rokomandur. (Velezanimivo). — d.
ledom. Ali takrat že ne bo čutil ničesar, ničesar zaznaval in videl, in ne bo videl niti svojega trupla.
»Kako je to grozno... kako je to grozno....« je pomislil Anisimov in neznosna notranja tesnoba in bolest se mu je vsesala v srce in mu trgala dušo. Zahotelo se mu je, da bi zaječal s tenkim žalostnim krikom.
Vsenaokrog je bilo tiho in samo prasketanje gorečeva lesovja je poredkoma zaječalo in zdrsnilo mimo okna.
Vse hitreje in hitreje je korakal Anisimov iz kota v kot in se zavijal v površnik, kakor v bolniški plašč, ter pričel misliti na preteklost. Spočetka sam ni mogel razumeti, zakaj se ravno njemu hoče misliti na preteklost; toda pojavilo se je in se krepilo spominjanje na prežito in zdaj mahoma nepričakovano, toda nepreklicno se končujoče življenje. In pričel je živeti v mislih svoje dni od početka do konca in skrbno iskati v njih nekaj takega, karkoli, kar bi imelo zvezo s tem, kar se mora zgoditi jutri.
Priklicana iz sive megle pozabljenja, se je pričela pomikati mimo njega dolga vrsta dni, let, srečanj, dejanj, razpoloženj in skrbi. Življenje je vstalo pred njim turobno in bledo, in se vleklo mimo kakor jednolično sivi pas, brez začetka in konca. Včasih se mu je zdelo, da se je pričelo še pred njegovim rojstvom, in da je bilo vse njegovo trpljenje, vse bolezni, ponižanja in skrbi samo nadaljevanje brezštevilnih bed in stisk, ki gredo same iz časa v čas. Kakor da je bila to brezkončna pot iz večnosti v večnost, na katero je stopil neopaženo, nekje neizmerno daleč od začetka, zato da bi čez nekoliko mučečih trenutkov odšel z nje ravno tako daleč od konca; kakor da je slučajna senca turobno spolzela čez rob ceste.	>
Beden se je rodil na svet; v trdem siroma-
štvu je preživel vso mladost in vedno se je je spominjal z mrzkim čuvstvom ponižanja in krivičnosti; čudil se je tistim ljudem, ki so govorili o mladosti kot o svetlem prazniku življenja. Vedno je bil slaboten, bolehen, slabo oblečen deček, zaznamovani sin postiljona, na katerem so pustili napori, bolezni in trpljenje roditeljev na veke svoje bledo znamenje. Učiti se ni mogel mnogo in še to zelo slabo. Rano je bilo treba misliti na lastni obstanek, s petnajstim letom je že stopil k železnici, kjer je služil petindvajset let na različnih mestih, vedno jednako težavno, utrujajoče jednolično in duši tuje. Njemu je bilo težko, često poniževajoče in trudno; toda oče in mati sta živela srečna in vesela, dokler sta živela, zato ker je ušel usodi očeta. Njih bolna radost je bila nesmiselna in grozna, a .najPjji, grozno je bilo to, da je on sam razumel ,n Qej1 njih radost. Vse to je bilo podobno tisti radosti, s katero se veseli človek, ki se je bil pogreznil v močvirju do vratu, in ki vidi zraven seoe drugega, katerega je smrdeče, dušeče blato Ze pokrilo čez glavo.	,	,	-
Ko je minilo nekaj let in je dosegel srečo večnega životarenja na majhni Postaji, izgubljeni sredi gluhe stepe, se je ozienu. Poročil se je iz ljubezni z nelepim, nekoliko trapastim dekletom, ki je imelo za seboj ravno tako življenje kakor on. In v ti ljubezni ie bila tudi groza, zakaj tudi v njenih najsrečnejših trenutkih m potemnela zavest brezbarvnosti, brezpomembno: sti in nelepe zunanjosti žene; toda želja, da bi imel na vsak način vsaj kakršnokoli blizko, toplo in sorodno bitje, je zasenčila to zavest, da je ostala v duši samo kot neprestano, skeleče hrepenenje duha po lepi, tajinstveni in poetični ljubezni, katere pa ne bo občutil in našel njkom Žena je ostarela zelo hitro in izgubila kmalu s* tisto malo ljubeznivosti, katero ji je vendar
Mesto drugega obvestila.
Naš ljubljeni, dobri soprog, oče, ozir. tast in stari oče, gospod
MAKS MAYER
c. kr. vodja zemljiške knjige v pok.
je dne 28. t. m. ob pol 7. zjutraj po kratki a mučni bolezni v starosti 80 let preminul.
Pogreb nepozabljenega se vrši v soboto, 30. t. m. ob 3. popoldne iz hiše žalosti na pokopališče v Škofji Loki.
Sv. maša zadušnica se bode brala v soboto, dne 30 t. m. ob pol 8. zjutraj v župni cerkvi v Škofji Loki.
V Škofji Loki, dne 28. decembra 1911.
Žalujoči ostali.
Venci se hvaležno odklanjajo.
Zahtevajte novi veliki
jubilejni cenik : s koledarjem :
o najnovejših urah, zlatnini in srebrnini, ki se vsakomur franko in brezplačno dopošlje.
Uveljavile so se mnoge znatno znižane cene.
Za naročitev cenika
zadostuje dopisnica.
FR.ČUDEN Ljubljana
—  Prešernova ulica,
Človek, plačaj dolgove! (Velezanimivo). —
Dre strani. (Senzacionalna drama). — 5 Mirko lovi metulja. (Velekomično). — Jutri v soboto, ■dne 30. decembra 1911: Morfinisti. (Velika drama iz življenja). — V torek, dne 2 januarja 1912, najučinkovitejši film te sezije: Ena izmed mnogih. (Drama iz življenja kupčevalca z dekleti).
dajala mladost in svežost. Z nesmiselno hitrostjo so se jima rodili otroci. Zena je postala starikava, dolgočasna, brezupno zgrbljena; na njen obraz se je za vedno vtisnila brezizrazna maska skrbi in stisk in zavisti.
In otroci so rastli, bolehni, slabotni, bledo-krvni. Radostni stepni zrak in svetlo solnce ni moglo izgnati iz njih strašnega gnjeva neprestanega dolgočasenja in životarenja njih rodbine. Eno dekletce je trpelo na oslabljenju čreves in 3e vedno sedelo v majhnem naslonjaču, izmu-čeno-trpeče zroč iz svojega kotička, kakor miška, ugriznjena na smrt. Nikdar se niso rado-vale duše teh otrok, samo trpele so, žalostile se in gnjev jih je razjedal.
Z ljudmi je imel malo odnošajev, zaradi tega, ker je to povzročalo stroške, ter neokretnost in okornost zaradi prevelikega siromaštva in ponižanja. Anisimov je mnogo pil, v piianosti jokal nad svojo nesrečo in se topil v modnih sanjah o drugem, svobodnem, lahkem in prijetnem življenju, kateremu bi dajala vsaj kakršnakoli luč kakršenkoli pomen.
Strašno je bilo njegovo življenje, kakor je bilo strašno vseh v njegovi okolici, a ravno to je kmalu otopilo zavest in mu prikrilo strašno vsebino njegovega obstajanja. Naj so bili še tako mučeči v njem pozivi, spremeniti vse to, spoznati kaj druzega in napraviti kaj novega, odločilnega, — v splošnem se mu je zdelo, da mora tako tudi biti, zakaj tako ne živi on sam. Koprnenje duha se je spremenilo v navado, naučilo ga je godrnjati, jeziti se, piti; in ni imel moči, da bi se zamislil, ogledal se hitreje in prišel v obup. Kakor krt, ki živi v večni temi, Anisimov že ni več videl teme, ki ga je obkrožala; mislil je, da živi boljše od mnogih, ali ne kakor krt, — on se je togotil in trpel s svojim življenjem.
i minister general Auffenberg je govoril o novih zahtevah armade in priporočal kolikor mogoče hitro rešitev brambne predloge. Po debati je bil provizorij sprejet; Aehrenthalu je bila izrečena zaupnica.
Dunai, 28. decembra. Avstrijska delegacija se je sešla ob 5. uri popoldne. Seja je bila samo formalna. Predsednikom je bil izvoljen poslanec Dobernig. Nato so se vršile volitve v odseke. Izmed Jugoslovanov so bili izvoljeni v razne odseke Spinčič, Korošec in čingrija.
Lastnik, glavni in odgovorni urednik Milan Plut
Tiska »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani.
Mali oglasi.
Besed« 5 vinarjev. NaJ«a»J5l zaeaek 60 risarjev. Pls-Kienlm vpraBaaJem J« priložiti znamko 20 vinarjev. — Pri Balih oglasih ni ali po pasta in *e plafHjFjo vnaprej; zunanji inserentl v znamkah. Zaključek malih oglasov oh 6. mri aveSer.
Proda se zaradi družinskih razmer dobro idoča trgovina v prometnem kraju. Natančneje se poizve na Poljanski cesti št. 3.
Dva gospoda iščeta hrano v bližini Glavnega trga s prvim januarjem. Naslov pove »Prva anončna pisarna«.	814—1
Kratek, preigran klavir se zelo ceno proda. Radeckega cesta 2. I. nad.	815—1
Išče se oseba za špansko konverzacijo. Ponudbe na »Prvo anončno pisarno«.	811—1
Trgovski sotrudnik vešč slovenskega, nemškega in italijanskega jezika želi službe. Naslov pove: »Prva anončna pisarna.«	812—3
Stanovanje s 3 sobami se išče za februarjev termin. Ponudbe sprejema »Prva anončna pisarna«.	813—3
KORESPONDENCA.
30 let stari uradnik v dobri stalni službi se želi v svrho ženitve seznaniti z 18—30 let staro gospodično ali vdovo s primernim premoženjem. Le resne ponudbe, če mogoče s sliko, je pošiljati do 30. decembra t. 1. pod »Tajnost« Ljubljana, poste restante.	808—2.
Tako je bilo do tega časa, ko je nenadna svetloba vseobčnega pFotesta in vseobčne vznemirjenosti kakor strela obsvetila zanj vse, in ga ubila kakor strela.
Anisimov se je nenadoma ustavil. Nekaj se je napelo v njem do najvišje točke in umrlo v jiričakovanju. In hipoma je Anisimov razumel, da mu ni žal življenja.
»Ako zopet v tako življenje, — tedaj raje smrt!... In tedaj ni v smrti ničesar groznega, temveč nasprotno, ona je potrebna, nujna, kot naraven izhod... Bodi prokleto, tako življenje!« je pomislil Anisimov.
In ko je pomislil tako, se je umiril, utihnil je in njegov obraz, siv in izmučen, je dobil miren, pokojen, odločen izraz, istega, s katerim je vstopil brez obotavljanja, z vso dušo, v vseokrog vzkipelo borbo.
Toda na dnu, v globini njegove duše je bolelo nekaj. To je bila topa, skeleča in skoro slišna bolest. Kakor da grize nekaj, gloda in sesa... Anisimov je nemirno prisluhnil in rekel samemu sebi:
»Kaj bi še... sem že odločil... Ni treba misliti... Ako bom mislil, tedaj bo zopet groza... Raje ne misliti.« —
A bol je skelela vedno močneje, dvigala se, bližale se srcu, in kakor gldajoča miš postajala vedno predrznejša in glasnejša. Anisimov je hitro vstal in pričel zopet s hlastno naglico hoditi po sobi, trudeč se, da bi s koraki zaglušil to, kar se je neuklonljivo dvigalo v njem. Ali bol je rasla, rasla... že ni več skelela, že je trgala srce, in okrog nje je rasel silen obupen upor.
In naenkrat je planila zmagoslavno na vrh in napolnila vse njegovo bistvo s tako silo, da mu je zašumelo po ušesih in ga stisnilo v prsih.
_____________________ (Dalje.)
Slovenci! Spominjajte se naše prekoristne Ciril in Metodove šolske družbe!
Največja zaloga tur, zlatnine in srebrnine. Lastna tovarna ur v Švici. Tovarniška znamka	IKO
H. SOTTNEB, Ljubljana
Mest«! tor*. - FCUALKA ♦ P»tra C*** — Telefoa M. 273.
Anton Burgar
gimnazijski suplent
Anika Podboj
zaročena.
Ivan Klun
trgovec in posestnik
Malika Podboj
zaročena.
Pazin
dne 26. decembra 1911
Ribnica
Najnovejša telefonska in brzojavna poročila.
DELEOACIJSKO ZASEDANJE
Dunaj, 28. decembra. Danes se je pričelo delegacijsko zasedanje. Dopoldne se je konstituirala ogrska delegacija, nakar je bila seja zaključena. Nato se je sestal odsek četvorice in razpravljal o štirimesečnem proračunskem provizoriju. V debato je posegel tudi zunanji minister grof Aehrenthal, ki je naglašal, da se je Avstrija z drugimi državami vred trudila doseči mir med Italijo in Turčijo, toda vsa prizadevanja so bila dosedaj zastonj. Konec itali-jansko-turške vojne je posebno potreben za ohranitev miru na Balkanu. Toda mir naj bo za obe državi časten. Aehrenthal je razpravljal tudi o maroškem vprašanju in naglašal, da je Avstrija tozadevno zavzela isto stališče, kakor za časa pogajanj v Algecirasu. O zadnji krizi v generalnem štabu ni zunanji minister spregovoril nobene besede. Koncem svojega govora je naglašal, da bo avstrijska zunanja politika vedno konservativna in nikdar napada-
Trgovina
se odda takoj v najem.
MatUa Šafarič
Radeče pri Zidanem
mostu. P 740
za slabokrvne in prebolele
. e zdravni-gko priporočeno črno dalmatinsko vino Kni najbolje sredstvo 6 kg franko K 4-50
Br. Novakovič, Ljubljana.
Kuč
Ijj Preostale izvode romana
‘ „ŽENA“ |
ki je vzbujal toliko zanimanja, ko je izhajal v .Jutru “, prodaja upraviči ništvo .Jutra “ mesto po prvotni ceni (1 K)
-*s po 60 vin. izvod.
Zunanji naročniki naj pošljejo znesek v naprej in pridenejo 10 v za znamko.
Na naročila brez denarja se ne ozira.
O. BERNATOVIC
Ljubljana. — Mestni trg štev. 5. — Ljubljana.
Velikanska zaloga narejenih oblek za gospode, &ospe In otroke. Nizke cene, solidna postrežba.
Književnost in umetnost.
Slovensko deželno gledališče.
Gostovanje gdč. Angele Janove, prve sub-rete slovenskega gledališča v Trstu, se vrši jutri , v soboto zvečer. Pri ozkih zvezah med našim in tržaškim slovenskim gledališčem je naravno, da se tudi naše občinstvo zanima za najboljšega člena mladega slovenskega odra v Trstu. Gdč. Janova se je učila subretne stroke eno leto na Dunaju ter par let pri pevskih učiteljih v TrStu. Bila je člen nemške operetne družbe Mile Therenove ter je tudi v gledališča .»Penice« v Trstu nastopala z najlepšim uspehom. V slovenskem gledališču v Trstu pcie prve subretne partije ter sodeluje tudi v drami v prvih ulogah. Dasi je stara jedva 20 let, ima že velik repertoire in lepo rutino. Gdč. Angela Janova, rojena v Barkovljah pri Trstu, je vrla Slovenka ter deluje požrtvovalno pri raznih narodnih slavnostih v Trstu in okolici. Zato je povsod jako priljubljena in med tržaškimi Slovenci naravnost popularna. Jutri nastopi ljubljenka naših rojakov v Trstu prvič pred ljubljanskim občinstvom, ki naj vidi v njej tudi živ simbol umetniške ambicije tržaških Slovencev. Poje ulogo Juliette v opereti »Grof Luksemburški«, ki se igra jutri zadnjič. Cene za jutrišnjo predstavo so dramske, da moremo upati razprodanega gledališča v čast velesimpatičnega gosta, gdč. Angele Janove.
iz pisarne slovenskega gledališča. V soboto zvečer se poje zadnjič opereta .Grof Luksemburški" (za par) in gostuje operetna subreta slovenskega gledališča v Trstu, gdč. Angela Janova, rodom Slovenka iz Barkovelj. Gdč. Janova je obenem igralka in pevka ter sodeluje 2e od početka tržaškega slovenskega gledališča pri predstavah slovenskega dramatičnega društva v Trstu. — V nedeljo, na Silvestrovo, se poje popoldne Straussova opereta .Cigan baron" zadnjič v sezoni. — V ponedeljek zvečer opera .Carmen", v torek prvič izvirna drama F. Finžgarja »Naša. kri". — Dne 5. januarja zvečer se vrši slavnostna gledališka predstava z raznovrstnim pregramom Dne 6. januarja se vrši sestanek vseh društev, ki goje slovensko dramatiko po Slovenskem.
Radi inventure prodajam
ta teden do novega leta blago s cele zaloge
pod vsako ceno.
Angleško skladišče oblek
O. Bernatovič
Ljubljana, Mestni trg štev. 5.
Najprimernejša igra za manjše odre je enodejanka
Češko spisal V. štech, prevel V. M. Zalar.
(Repertoarna igra češkega .Nar. divadla" v Pragi.)
Pet moških, dve ženski vlogi.
Cena 60 vinarjev.
Dobiva se v knjigarnah in pri založniku V. M. Zalarju v Ljubljani.
to protfetfa:
FR. P. ZAJEC
o
c . 3 |8* Sg
lš
C oj 73 Jitf D. .12
SI
•s-S
a N
15 o O o.
O
S-o-8 <0. § s.
C? n n "
•	'	*■>.	i	•
jš O fcr o* < 3
•-? n
jS- S
Ljubljana, Stari trg št. 9.
Cenike pollljam »»stonj la pottnlne prosto.
Kdor iiie ali oddaja kako
službo,
kdor hoče kaj
kupiti ali prodati,
doseže to najtanje, ako
inserira
v Malik oglaaik .Jutra*. Za besed« ■e plača
samo 5 vinarjev.
Prva kranjska drogerija, parfumerija, fotomanufaktura itd.
Anton Kanc
(jub^ana, Židovska ulica št. 1.
lunanja naročila izvršuje z obratno oito, Ceniki so na razpolago.
ootaafeac; stare m nove, velike ki nale, predaja
i VAJI
Priporoča se za vsa v svojo stroko spadajoča dela
J. ZAMLJEN
čevljarski mojster
V LJUBLJANI
—- Sodoijska ulica št 3-
Dobo se tudi izgotovljena obuvala, izdeluje prave gorske ia telo v. Čevlje.
FR. KS. KASPER
Ljubljana, Vegova ui, v bližini realke.
Zaloga raznega pohištva
bitnih oprav za spalne in jedilne sobe, vseh vrst tapeciranega pohištva, naslanjačev, otomanov, kakor tudi pisarniških oprav, dalje, različnih platnenih in lesenih rolo, žaluzij in železnih val-čnft zastorov. — Velika množina izgotovljenih oprav za spalne in jedilne sobe vedno v zalogi.
Pifenalna pisma, ceniki in vzorci na poljubno razpolago.
teko zanimiv, zabaven In poučen Ust a slikami je
Ilustrovani
tednik"
V khaja vsak petek ter stane
četertletno K 180.
Zahtevajte ga povsod! Naročit* gl in inserirajte v njem)
Naslov: Ilustrovani Tednik, Ljubljana.
rrmrmtfm
Naročajte in kupujte „JUTR0!“
Izvod samo po 0 vinarjev.
Najbolj varno naložen denar!
NajveČja slovenska hranilnieal
Denarnega prometa do 31. dec. 1910 nad 564 milijonov K.
ta
d
ii
I
mirni
v katerem se zdravi pod zdravniškim nadzorstvom
raznovrstne skrivljenje hrbtinlce, Izbočen hrbet, neenake rame, neenaka ledja itd. je v Gosposki ulici štev. 8, pritlično.
Pojasnila se dobivajo ob delavnikih od 4. do 5. ure
popoldan istotam.
Samo O dni z brzoparniki francoske družbe!
»S*£ Havre v New York.
’ »
(/iti	o-
Mestna hranilnica
Veljavne vozne liste (šifkart) za vse razred«
  hh«»«h«i dobIS edino pri	i*
ED. SMABDA	1
oblastveno potrjena potovalna pisarna Ifjnbljaaa, Dunajska e. 18.
Vozne listke Iz Amerike v staro domovin* po najnlZji ceni. Izdaja vozne listke po vseh Železnicah za prirejanje zabavnih In romarskih vlakov. Vsa pojasnila istotam brezplačno.
▼ Ljubljani, ▼ lastni hiši, Prešernova ulica štev. S.
sprejema vloge vsak dan m jih obrestuje po 4V4#/, brez odbitka. Nevzdignjene obresti pripisuje vsakega pol leta k kapitalu. Sprejema vložne knjižice dragih denarnih zavodov kot gotov denar.
Denar in knjižice se lahko pošiljajo po pošti.
Za varnost naloženega denarja jamči zraven reservnega zaklada še mestna občina ljubljanska Z vsem premoženjem in z vso davčno močjo. Izguba vloženega denarja Je nemogoča, ker je po pravilih te hranilnice, potrjenih po c kr. deželni vladi Izključena vsaka ipeknlaclja z vloženim denarjem
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike, v podpiranje slovenskih trgovcev in obrtnikov pa
Kreditno društvo.
Posoja na zemljišča po 5% in proti poplačevanfa dolga po najmanj ‘A V*. Dolžnik pa more svoj dolg poplačati tndi poprej, ako hoče. Posoja se tudi na menice in vrednostne papirje.
C. kr. avatr. j*št-hr»-alL k »ata It 11 ASU
Ustanovljena leta 1981.
Ustanovljena leta 1831.
C kr. priv. občna zavarovalnica Assicurazioni Generali v Trstu.
Glavni zastop v Ljubljani, Mariji« trg, Sv. Petra cesta St. 2, v lastnem domu.
Zavaruj« soper pote na poslopjih, pohištva in blaga, tatinski vlom, Ikode vsled prevažanja, poškodbo zveri In zvonov. — Na življenje in i mogočih sestavah. — Tekom tete 1910. zavarovalo se ji 19215 osek sa kapitel and 155 milijonov kron na fi vi jen je. — Družba je izplačate as
milijonov kron Premoženje družbe znaša nad 392 milijonov kron.	1
>011
r c
»
Frančiškanska ulica št 8.
raftetHivnm zadruga z omejenim jamstvom
priporoča svojo bogato ofafo aajnnvrftih tfckovto za Sole, krajne tebke svete, županstva te drage aratite — Tiskarna sprejema vsa v tr la »BfMm stestas padajoča dela tes flb tevnfeje točno, okusno in po soHdnft cenah. — Tiskanje šolskih fan0g te čaaopteo*
^Te5rxxodUsom.e5Se LAtocxgifi>>>
3LjB«rtaDjO *m'\i iT n 1 iM
BSSBSSSSIBISBSIIRBl
■
Del. glavnica: K 8,000.000.
Llnbllanska kreditna banka v Ljubljani.
Stritarjeva, ulica. štev. 2, (lastna hiša)
Rez. fond nad K 800.000,
Fxom.es© za "bližnja žrebanja,:
Promese kreditnih srečk a K 28—.	Žrebanje	dne	2. januaija	1012
Promese srečk za uravnavo Donave a K 16’—	Žrebanje	-dne	2. januarja	1912
Promese ljubljanskih srečk a K 10—	Žrebanje	dne	2. januarja	1912
Promese zemljiških srečk II. em. a K 6*—	Žrebanje	dne	B. januaija	1912
Yse 4 promese skupaj K 56*—.
Podružnice v Spljetu, Celovcu, Trstu, Sarajevu in Gorici.
Glavni dobitek K 300.000’—, Glasni dobitek K 120.000*—, Glavni dobitek K 50,000*—. Glavni dobitek K 100.000’—.
Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistih 4\\
Jadranska..banka Ulij alka y LiJ
a i
Vlog• na knjižica
H'
90
Alu,sd*tTl
ctlUU Wl£ &JJ