Če vprašate mene
»Gospodarska zbornica Slovenije bo splošno stavko delavcev v Sloveniji razumela kot kršitev generalne kolektivne pogodbe,« mi privoščljivo razloži Lada Zei na Valu 202 že navsezgodaj.
Dovolj zgodaj, da mi je rešila ta dan, potem ko mi je v zadnjem času strmo naraščala slaba volja, ker je vse kazalo, da se Svobodni sindikati pajdašimo 'z nelegitimnimi predstavniki kapitala (prosto po Tomšiču).
Končno so stvari postavljene na pravo mesto. Kapital in oblastniki si podajajo roko proti delavcu. Sindikat ostaja tako po naravi Stvari sam in v tem trenutku zagotovo tudi edini, ki so mu delavci kaj mar.
Če bi bilo drugače, bi se vlada in ustanove sistema (vključno z Neodvisnostjo) pogovarjale o razlogih za splošno stavko in o stavkovnih zahtevah, tako pa mlatijo politične predvolilne parole in podtikajo Svobodnim politične namere tako, da so Stavko sami do kraja spolitizirali.
Njih najnovejša krilatica je,
da »ne pristajajo na grožnje«. Ne razumem. Ta vlada, po vsem sodeč, spoštuje stavko kot obliko sindikalnega boja demokratičnega sveta, hkrati pa ne prenese stavke, ki grozi. Ja, kakšno stavko pa prenese? Stavka je pač grožnja, in to resna, naslovljena delodajalcem in vladi, grožnja v prav takšni meri, kakor so vladino organizirano brezpravje, črnske plače in mnogokratniške cene njena neposredna grožnja delavcem.
Grožnja, se zgražajo. Mar gibalo politike, še posebej krščanske, in življenja, še posebej po končani državljanski vojni, ni prav grožnja, konkurenca, boj za obstanek? Mar ni to sredstvo za doseganje svobode in blaginje?
Če mene vprašate, sprejemam te demokratične dosežke kot dobrodošlo osvežitev duha po obdobju otopelega enoumja. In ne dovolim nikomur, da bi mi oporekal pravico, uporabiti jih tudi zase in za svojo organizacijo.
Sicer pa, gospod Peterle, mar ni tisto, čemur vi pravite grožnja, pripomoglo k izjavi, »da so se resorji izvršnega sveta pripravljeni pogovarjati o sindikalnih zahtevah« ? Prav to je ena od stavkovnih zahtev. Tudi splošna kolektivna pogodba je že registrirana in govori se o socialnih programih vlade, ki da bodo zagledali svetli dan že konec septembra, pripravili ste osnutk kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti, trudili ste se preprečevati stečaje... No, vidite, saj bo šlo.
To, da užaljeno odklanjate neposredne pogooo n s Svobodnimi sindikati javna poza, ki ni vredna resne voli-tike. S tern jim ne boste vzeli legitimnosti.
Splošno stavko lahko prepreči samo nadaljevanje vašega poštenega soočanja s stavkovnimi zahtevami.
Če vprašate mene, ste na najboljši poti, saj je neposrednih razlogov za splošno stavko iz dneva v dan manj. Poteza je vsekakor vaša. Dore Hvalica

Ljubljana, 31. avgusta 1990 številka 36, letnik 49, cena 9 dinarjev
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
Predsednik sindikata kovinske in clcktro industrije Slovenije Albert Vodovnik: »Vlada naj sklene mir z delavci, mrtve pa končno pusti pri miru!«
Miloš Pavlica iz Iskre: »Sindikat si zasluži boljši odnos s strani vlade in zato moramo vztrajati!«
Danilo Šipoš, IMP Panonija iz Murske Sobote: »Za po- Ivan Ušaj, TPO iz Batuj pri Ajdovščini: »Prositi vas	Miha Ravnik, predsednik Zveze svobodnih sindikatov
slcdicc naj prežamejo odgovornost tisti, ki so gluhi za moramo za drobtinice, ampak temu bomo naredili ko-	Slovenije: »Kdor nam očita, da postavljamo politične
naše zahteve.«	ncc!«	zahteve, naj o tem vpraša delavce!«
Trideseti
avgust
1990
V Cankarjevem domu, ki je zaslovel v nekaterih delih (še) države Jugoslavije, so se sestali delegati sindikatov v kovinsko predelovalni in elektro industriji.
Ko je Cankarjev dom zaslovel, je zaslovel zaradi odnosa nekdanje opozicije, sedanje pozicije v vladni strukturi, do kosovskih dogodkov. Videli smo prvake strank, obilico prestrašenih ljudi, kaj se dogaja na Kosovu. Solidarnost je očitno bila prava beseda, o dejanjih pa prepustimo sodbo zgodovini.
'V tem Cankarjevem domu so se protestno zbirali delavci v gradbeništvu, delavci iz Litostroja... 30. avgusta letos so se zbrali organizirani predstavniki delavcev. Isti dan so se zbrala vodstva nekaterih strank vladnega loka in predvideno stavko ponovno proglasila za politično stavko. Ne da bi prisluhnili ljudem iz Lendave, Radgone, Kopra, Gorice, Ljubljane, Kranja... in poskušali razumeti vsaj stisko, v kateri živijo tisti ljudje, ki jih predstavljajo. Ničesar izmed zahtev, naj vlada vendarle sklene mir z delavci - resnici na ljubo, to je v interesu vsake vlade, ki ve, kaj bi rada in česa je sposobna - ni moč ta hip opredeliti kot ustrezen odnos vlade do težkih socialnih in gmotnih problemov ljudi v suvereni republiki Sloveniji. Če vlada poziva k strpnemu dialogu, ni se pa pripravljena pogovarjati, bomo očitno stavko 10. septembra imeli. Odgovornosti zanjo ne bo mogla naprtiti ne pozicijski ne opozicijski varianti v slovenskem parlamentu. Kovinarji, če tako poimenujemo največji slovenski sindikat delavcev, se pač ne dajo stalno vleči za nos.
M. H.
Ob napovedi splošne stavke
Bitka za partnerstvo ali proti njemu
Splošna stavka, ki so jo sredi julija napovedali Svobodni sindikati, ima nedvomno političen, ne le socialni pomen. Zato je razumljivo, da nova oblast skuša sindikatom odreči pravico do takšne stavke, saj so po njihovem mnenju s podpisom kolektivne pogodbe podpisali tudi socialni mir in torej ne morejo kršiti svojih lastnih listin. Lojze Peterle je na tiskovni konferenci ta teden povedal, da se vlada ne more pogajati v pogojih, ko ji Svobodni sindikati postavljajo ultimat. Ob tem pa je pivi minister Republike Slovenije napovedal, da se bo vlada s sindikati pogajala potem, ko se bo to gibanje uredilo m ko bodo sindikati nastopali skupaj.
Svobodni sindikati vedo, da delajo v kriznih razmerah, ki ogrožajo delo, na katerem ob smotrni uporabi kapitala temeljijo možnosti za preživetje in za ponovni napredek. Menijo, da je v obdobju, ko lastninska vprašanja “e niso rešena, vlada najoolj odgovorna za funkcioniranje družbe in za socialni mir in da torej rte more podpirati le rešitve, ki bodo na račun slabšanja položaja delavcev skrbele za kapital oziroma ga varovale. Svobodni sindikati tudi vedo, da je v marsikaterem podjetju na tehtnici lažni socialni mir ki ni odviv n le od tega. če bodo plače usklajene s kolektivno pogodbo in torej povečane. temveč tudi od tega, koliko delavce bo ob delo in kolikšna bo njihova socialna varnost. Kaže da tako Svobodni sindikati Kot vlada vedo, da bo pot Slovenije v suverenost prekinjena, če bomo imeli množico stečajev in če bodo deset tisoči delavcev izgubili delo.
Socialni mir v Sloveniji ni odvisen od dekreta, ki ga podpiše ministrski predsednik ali predsednik zbornice in sindikata. Odvisen je od gmotnega in
socialnega položaja delavcev. Če delavci ne zaslužijo dovolj zase in za svoje družine, bodo stavkali, tudi če Miha Ravnik ali France Tomšič ali oba skupaj podpišeta kolektivno pogodbo. V tem primeru bodo pač stavkali brez sindikata, tako kot so pogosto ravnali v minulih 45 letih.
Pravi socialni mir lahko nastane, ko bodo do sedaj prestrašeni delavci zadovoljni s Svojim delom in zaslužkom. Začasni in pogojni socialni mir pa je mogoč, če se o njem oblast pogovori s sindikati, v katere so delavci samo obrambno organizirani. Pogoj pa je seveda, da oblast sindikate pred tem prizna za svojega partnerja in jim da pisna zagotovila o razreševanju krize, zlasti glede položaja delavstva. Oblast mora torej pokazati vsaj nekaj dobre volje, saj tudi sindikalisti vedo, da stavka ne bo povečala plač in socialnih pravic. Za zdaj pa vse kaže. da vlada te volje nima in da bi zaradi ultimata. ki pomeni napoved splošne stavke, Svobodne sindikate najraje zlomila in nadomestila s sindikati iz konfederacije Neodvisnosti. To je tudi razumljivo, saj jo ti sindikati v današnji strankarski pluralni družbi podpirajo in pravzaprav počno isto, kar so delali sindikati v monistični partijski državi, ko ni bilo možnosti za avtonomno delovanje nobe-:egr subjekta.
Lojze Peterle je na tiskovni konferenci, ko je zavrnil možnost pogovarp. s predstavniki Svobodnih sindikatov, dejal, da bodo te možnosti nastale, ko bodo sindikati skupaj prišli do vlade. To lahko povežemo s pisanjem Franceta Tomšiča in Alenke Orlove v Delu 27. 8. 1990, iz katerega smo izvedeli, da Neodvisnost pripravlja zakon o sindi-
katih, ki bo verjetno omogočil to, kar vlada pričakuje in kar Tomšič zahteva za Neodvisnost. Verjetno bo pri tem zakonu imel v parlamentu prednost človek s politično hrbtenico, poslanec Socialdemokratske stranke, član vodstva Demosa, torej reprezentant oblasti, ki v elementih programa Neodvisnosti prodaja program Demosa. Miha Ravnik, ki je Svobodne sindikate razglasil za nadstrankarske in ki mu vsak dan očitajo služnost bivši rdeči oblasti, pa pri tem zakonu verjetno ne bo imel nobenih možnosti. Zakon o sindikatih, kot ga najavljajo razmišljanja Franceta Tomšiča in njegovih sodelavcev, bo zanesljivo omejil avtonomijo, ki so si jo lansko leto izborili Svobodni sindikati. Po napiove-dih sodeč, bo ta zakon uredil tudi vprašanje sindikalne enakopravnosti, kar lahko pomeni, da se bo vlada dolžna z njimi pogajati le, če bodo imeli enotna stališča, kar še posebej velja za napovedane spremembe delavske zakonodaje, kjer bodo delavci namesto soupravljanja iz Evrope dobili miloščino v obliki azijske ali afriške črne zakonodaje. Mogoče je tako tudi prav in je problem le v tem, da ne razumem sedanjega težkega položaja in zagat, ki jih po neuspehu komunistov vsakodnevno rešuje Demosova vlada. Mogoče vsi skupaj res premalo cenimo, da je vlada odložila in začasno preprečila zlom socialističnega gospodarstva, ki so ga mnogi napovedovali, liberalci iz vrst obrtnikov pa ga še danes zahtevajo.
Ob tem, ko dopuščam to možnost, pa vseeno protestiram proti temu, da si hoče oblast sindikate podrediti in da delavstvu namenja položaj, ki je v Evropi že davno presežen. Namesto partnerstva, ki je pogoj za socialni mir, pa delavcem ponuja le miloščino in jih sili v ponižnost in pokorščino, ki je lahko podlaga za srečno življenje. Bojim se, da kljub temu, da oblast vse to počne v dobri veri v pravilnost, svoje politike, pravzaprav ne ve, kako težko živijo delavci in kako se bojijo za svojo prihodnost. Se slabše je, če oblastniki ta položaj poz-aio ir delavski strah izkoriščajo za utrjevanje svojega položaja. Če je tako, pozabljajo, da prestrašeni in ogroženi delavci niso le potrpežljivi in da lahko z ludizmom, ki je v posameznih tovarnah že na pohodu, ne uničijo le svojih strojev, temveč tudi podlago za ponovni družbeni napredek.
Franček Kavčič
Otroci —
poskusni
zajčki
Kot vsako področje doživlja tudi letošnje šolsko leto številne spremembe, ki se navzven kažejo predvsem v na novo zabeljenih cenah knjig in drugih šolskih potrebščin. Starši, ki te dni kupujejo knjige, ugotavljajo, da je treba kupiti marsikaj novega, daje stari učbenik za v staro šaro. Najpogosteje pa se prijemljejo za glavo, ko je treba seči v denarnico, saj ne vedo, kako bodo preživeli letošnjo jesen. Čaka jih še ozimnica, kurjava, nove cene stanarin, elektrike, komunalnih storitev. Marsikdo med starši bo prav kmalu brezposeln ali pa čaka v vrsti pred okencem na zavodu za zaposlovanje.
Navznotraj pa se novo šolsko leto kaže predvsem v prehodu na nove gimnazije, ki bodo dokončno pometle še zadnje ostanke usmerjenega izobraževanja. Letos se je na obzorju pojavila tudi mednarodna matura, s po enim oddelkom v Ljubljani in p Mariboru, s katero naj bi se približali Evropi.
Tako po eni strani hočemo ujeti tudi na področju šolstva korak z Evropo, po drugi strani pa smo, kot nam pač kaže vsakdanja resničnost slovenskega šolstva, vse dlje od Evrope. Spomnimo se samo opremljenosti slovenskih šol, prostorske stiske, zastarelih učnih pripomočkov. Osvežimo si spomin o letošnji ljubljanski aferi s sprejemnimi izpiti v srednje šole, ki so jih morali otroci zaradi slabe organiziranosti delati dvakrat.
Marsikje se morajo otroci po sili razmer vpisovati v programe, kijih sploh ne zanimajo, obiskovati oddaljene šole, da bi si sploh dobili kakršnokoli izobrazbo. Veliko jih omaga sredi poti ali se preprosto ne vključijo v noben program. Znano pa je, da je malone polovica zaposlenih v Sloveniji nekvalificiranih ali polkvalificiranih delavcev. Le kako bomo s tako počasi spreminjajočo se izobrazbeno sestavo sploh kdaj prišli v Evropo?
Zaletavost so otroci in mi z njimi dosedaj drago plačevali. Premalo pretehtane novosti se vlečejo iz ene šolske reforme v drugo, ne da bi pri tem uspeli zgraditi dovolj trden šolski sistem, ki bi ga bilo treba le dopolnjevati in dograjevati. Otroci so še vedno poskusni zajčki, saj vedno znova vse postavljamo na glavo.
M. F.
Kadrovskih štipendij vse mani
Na področje štipendiranja se zgrinjajo črni oblaki. Število razpisanih kadrovskih štipendij se v zadnjih treh letih nenehno znižuje. Za šolsko leto 1988/89 je bilo razpisanih prek 23 tisoč kadrovskih štipendij, za leto 1989/90 pa prek 19 tisoč. Za letošnje šolsko leto pa je razpisanih skoraj pol manj kadrovskih štipendij, le še nekaj nad deset tisoč.
Takšnemu poslabšanju na področju kadrovskega štipendiranja prav gotovo botruje gospodarska kriza z vedno večjim številom stečajev in likvidacij. V takšnem položaju večina delovnih organizacij išče predvsem poti za preživetje in ne razmišlja o učinkovitem razvoju, za katerega sta osnovni pogoj zahtevno znanje in ustvarjalnost. Seveda pa brez teh dveh dejavnikov ne moremo pričakovati kakovostnega razvoja narodnega gospodarstva in slovenske družbe v celoti.
Zato je v takšnih gospodarskih težavah, ki tako zmanjšujejo obseg kadrovskega štipendiranja, še bolj kot prej potrebno učinkovito in obsežno štipendiranje iz združenih sredstev, za katerega namenjamo 0,5 odstotka od bruto osebnega dohodka.
Pomanjkanje kadrovskih štipendij povzroča pritisk na štipendiranje iz združenih sredstev. Število štipendistov iz združenih sredstev se je zadnja leta rahlo povečalo, občutno poskočilo pa je v zad-
I
I
I
1
M
m
S
1
1
m
S8
»
Vlada v senci...
njem šolskem letu, in sicer iz 22 na 28 tisoč, še več pa jih napovedujejo za letošnje šolsko leto. Pričakovati je, da zdajšnja prispevna stopnja ne bo več zadoščala za potrebe štipendiranja. Zato bo treba v prihodnje zagotoviti trdnejše finančne osnove štipendiranja in hkrati poskrbeti za ustrezno strokovno delo.
To velja še zlasti za štipendiranje izrazito nadarjenih učencev in študentov, ki smo ga začeli uvajati s šolskim letom 1986/87. Žal pa ima še številne pomanjkljivosti. Niso namreč zagotovljeni vsi pogoji
za izvajanje celovitega sistema odkrivanja, vzgojnoizo-braževalnega dela in zaposlovanja nadarjenih.
Zato bi nujno morali povezati v celovit sistem zgodnje odkrivanje nadarjenih posameznikov, njihovo razvijanje, štipendiranje, uvajanje v podiplomski študij in raziskovalno delo. Dvomilijonski slovenski narod prav gotovo nima toliko nadarjenih, da bi oblikovanje potrebnih visoko strokovnih in inventivnih kadrov lahko prepustili naključju.
Marija Frančeškin
Ne pristajam na laži
V članku v Sobotni prilogi Dela in v Večeru gospod France Tomšič navaja netočnosti o mojem delovanju v času litostrojske stavke 10. decembra 1987. O stavki delavcev Litostroja sem bil obveščen telefonsko v Gorenje, kjer sem bil na razgovoru z aktivisti sindikata Gorenja v Titovem Velenju. Gospod Tomšič je stavko delavcev Litostroja izkoristil za svojo promocijo. Osebno sem se pridružil stavkajočim v Cankarjevem domu in kasneje sodeloval na seji delavskega sveta Litostroja. Naslednji dan po stavki sem prisostvoval seji stavkovnega odbora, in sem stavkovni odbor le opozoril, da sindikalnega vodstva v skladu s statutom ZSS ne more menjati stavkovni odbor, temveč je treba sklicati izredne občne zbore, na katerih si delavci izberejo novo vodstvo.
Gospod Tomšič se je že večkrat poslužil laži, da bi s tem ustvaril večji vtis prek sredstev javnega obveščanja. Zaradi tega tudi ta moj demanti njegovih izjav.
In za konec, sindikat Litostroja je že dva meseca pred stavko pisno zahteval od vodstva Litostroja, naj uredi problem osebnih dohodkov, ker je ocenil, da je stanje nevzdržno, pri čemer smo sodelovali tako predstavniki sindikata slovenske strojegradnje kot sindikata kovinarjev Slovenije. Neodzivnost vodstva je povzročila spontano stavko. Zaradi tega si v tem času sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije z vsemi močmi prizadeva, da bi se začele urejevati razmere v kovinski in elektro industriji Slovenije, tudi s pripravo organizirane stavke.
Zato to ni politična stavka.
Predsednik sindikata kovinske in elektro ind.
Slovenije Albert Vodovnik
Ostro protestiramo
proti aretaciji predsednika Neodvisnih sindikatov Kosova, dr. Hajrulla-huja Goranija, ki so ga zaprli zaradi napovedi splošne stavke. Zahtevamo, naj ga izpustijo na svobodo. Menimo, da je postopek v nasprotju z vsemi normami civilizirane družbe - ker je zasnovan na zanikovanju svobode govora in javne besede, zanikovanju svobode izražanja mišljenja in ustavne pravice delavcev do stavke. Predsednik neodvisnih sindikatov Kosova je povedal le resnico o položaju delavcev albanske narodnosti, o brezpravju, ki vlada v pokrajini, in o preziranju pravic delavcev. Zapiranje sindikalnih funkcionarjev, ki v vsaki demokratični ureditvi uživajo zakonsko zaščito, je nesprejemljivo. Pomeni teptanje človekovega dostojanstva in kršenje temeljnih pravic, izbojevanih v zgodovini civiliziranega sveta in sindikalnega gibanja.
Predsedstvo sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
Zbornica poziva vlado
O napovedani splošni stavki delavcev Slovenije so v četrtek govorili tudi na izredni seji Gospodarske zbornice Slovenije. Najprej so ugotovili, da splošne stavke ne podpirajo in da sindikatom svetujejo, da jo preložijo in uporabijo druge metode v zvezi s svojimi zahtevami. Podprli pa so večino sindikalnih zahtev, zlasti tiste, ki so v pristojnosti republike. S sindikati so se strinjali, da se splošna kolektivna pogodba mora uveljaviti in da naj se pripravi pogodba za družbene dejavnosti. Podprli so tudi izdelavo socialnega programa, ki bo varstvo delavcev iz podjetij prenesel na državo.
Predsednik zbornice Tomaž Košir je zavrnil politična podtikanja, češ da se je zbornica s podpisom splošne kolektivne ogodbe najprej postavila oti vladi in da je zdaj na i pritisk spremenila mne-'n z njo sklenila pakt. Da-Pučko, podpredsednik ice, pa je ocenil, da je
bistvo napovedi stavke v tem, da Svobodni sindikati, ki so legitimni, niso uspeli vzpostaviti normalnega dialoga z novo slovensko vlado. Po njegovem mnenju je nerazumno, da se dva takšna partnerja nočeta pogovoriti brez vnaprejšnjih zamer in predsodkov in tako preprečiti slabšanja položaja v gospodarstvu. Zbornici je predlagal, naj sprejme apel k pogovarjanju med obema partnerjema, to pa v bistvu pomeni poziv vladi, naj se odzove na sindikalna pogajanja.
Več razpravljaIcev je menilo, da je napoved stavke možno razumeti kot pravo in pravočasno opozorilo za reševanje gospodarskega položaja, in so zato izrazili upanje, da bodo sindikati stavko vsaj preložili. Ugotovili so, da zbornica ne more biti le opazovalec razsula, na katerega Svobodni sindikati upravičeno opozarjajo in terjajo odgovore v korist delavcev.
FK
Humoreska
v Elanu - po starem
Takoj potem, ko je delavski svet Elana končal sklepati o tem, ali bo Peter Lampič postal novi direktor, smo se postavili pred vrata nekdanjega slovenskega ponosa in pobarali prvega člana DS, ki je namrgoden prišel ven.
-	Ste izvolili novega direktorja?
»Ha, vi temu pravite volitve?«
-	Kaj niste volili?
»Smo že, ampak bili smo moralno prisiljeni izvoliti Petra Lampiča.«
-	Kako moralno prisiljeni?
»No, morali smo ga izvoliti.«
-	Torej volitve niso bile regularne?
»Niso! Lampiča so nam vsilili.«
-	Vi ste bili član DS že prej. Ali niso bile preje volitve direktorja podobne?
»O ne! Prej smo direktorja samo potrdili.«
-	Pa bi ga prej lahko tudi zavrnili?
»Kje pa! Bi imeli težave, po partijski liniji. Sicer pa je bilo že vse prej zmenjeno.«
-	Torej je bilo prej enako kot zdaj?
»To pa ne! Prej smo imeli enopartijski sistem in je bilo takšno potrjevanje normalno. Zdaj pa imamo demokracijo.«
-	In zakaj zdaj niste glasovali proti?
»Dajte no. Bi me takoj odpustili. Pa še
vlada ie zagrozila, da ne bo dala denarja za sanacijo, če ne bomo izvolili Lampiča.«
-	In kakšen je novi direktor?
»Kaj jaz vem. Na pogled ni slab. Ampak izkušenj nima nobenih.«
-	Nekaj kvalitet pa le mora imeti...
»Mogoče, ampak prej so k nam prišli prekaljeni direktorji, taki ki so bili direktorji že drugje.«
-	Toda velikokrat se je zgodilo, da je v novo podjetje prišel direktor, ki je prej svoje zafural. To je bila njegova edina izkušnja...
»Pri nas, v Elanu, ni bilo takšnega primera.«
-	Je pa zato Aljančič zafural Elan.
»Ja, kaj hočemo? Enkrat je pač treba začeti. Človek se uči do smrti, tudi direktorji.«
-	Pa mislite, da Lampič ne bo boljši od Aljančiča?
»Ne vem. Ampak privoščim mu, da bi mu spodletelo.«
-	Zakaj? Sicer pa bi bil potem kriv tudi delavski svet, ki ga je izvolil...
»Oho, to pa ne. Saj sem vam povedal, da smo ga izvolili pod pritiskom. In zato mu privoščim, da bi mu spodletelo.«
-	Toda potem bi Elan dokončno propadel in tudi vi bi bili na slabšem.
»Kakor kdo?«
Bogo Sajovic
Na vladinem vabilu na tiskovno konferenco, ki so ga uredništva dobila pred nekaj dnevi, je pisalo, da bo vlada po stotih dnevih vladanja seznanila javnost o tem, kaj je že postorila, kaj še namerava storiti, da se bo položaj izboljšal in obenem uresničeval program Demosa, ter na kakšne probleme je pri tem naletela. In še, da bo ta tiskovna konferenca priložnost za kritično izmenjavo mnenj o dosedanjem delu vlade in njenih načrtih za prihodnje. Pa se je vlada sama že uvodoma odrekla pogleda na storjeno delo, češ da je važnejše tisto, kar je pred nami vsemi.
Predsednik gospod Lojze Peterle je uvodoma govoril zgolj o tem, kaj nas čaka, oziroma o tem, kaj vlada namerava postoriti še v tem letu in kasneje. Zvečer pa je v TV oddaji »Žarišče« odprl prvo pismo svojega predhodnika na tej funckiji, ko je na protest neke poslušalke, češ da ni prav, da stari oblasti ne priznamo, da je kaj naredila, duhovito odvrnil: »Je naredila, je. Saj zato pa imamo zdaj mi toliko dela...«
Upam, da poznate zgodbo o dveh pismih. Če ne - je tu: Stari direktor je nasledniku izročil dve pismi. »Prvo odpri, ko bo podjetju začelo iti za nohte. Drugo, ko se bodo težave ponovile.« Prišla je prva kriza. Novi direktor je odprl prvo pismo, v njem pa je bil en sam stavek: »Vsega je kriv bivši direktor!« Novi šef je krivdo prevalil na staro vodstvo in uspešno prebrodil težave. Toda te so se čez čas ponovile. »Ni vrag, da tudi v drugem pismu ne bi bil dober nasvet,« si je mislil direktor in ga odprl. »Čas je, da tudi ti napišeš dve pismi...« je pisalo.
Predsednik se je z omenjenim odgovorom poslušalki oddaje ubranil tudi očitkov iz vrst prejšnjih oblastnikov, češ da vlada v minulih treh mesecih ni delala najbolj nujnih stvari in tudi ne dovolj uspešno.
Vnaprej se je na tiskovni konferenci očitkov branil tudi podpredsednik dr. Jože Mencinger. »Pričakovanja na področju gospodarstva so bila vsekakor pretirana, je dejal in dodal, da je vlada na tem sektorju napravila nekaj dobrih potez. Na primer: preprečila je vrsto stečajev, ubranila je nekaj slovenskega denarja pred zvezno vrečo brez dna, zmanjšala obremenitve gospodarstva. Možno bi bilo vladi sicer očitati reševanje .zgubarjev pred stečaji, češ da je to samo odlaganje neizbežnega. Vendar je vlada potuh-tala, da nima nobenega smisla uničevati tako velika podjetja, kot so TAM, Litostroj, Elan, itd., ker je usoda stabilizacijskega programa Anteja Markoviča dokaj negotova in kaže morebitno razsulo gospodarstva pričakati s kar najbolj neokrnjenim gospodarskim potencialom. Je pa vlada ta-korekoč od prvega dne zaposlena s tekočimi problemi gospodarstva.
Še manj je bilo mogoče v tem kratkem času narediti na področju družbenih dejavnosti, je dodal drugi podpredsednik, Matija Malešič. To področje je namreč pred celovito spremembo zakonodaje in tega ni mogoče hitro pripraviti. Bodo pa temeljne strateške usmeritve pripravljene že v začetku septembra in malo kasneje Pidi osnutki najvažnejših z&kr^ov. Bistvo le-teh je, da boao skušali obseg pravic uskladiti z dejanskimi možnostmi.
Vladi je v resnici težko oči-, tati, da je delala slabo ali da je | delala napake v prvih sto dne-I vib vladavine, ne da bi imeli | dober vpogled v zakulisje po-| sameznih odločitev ali strate-I ških usmeritev. Upoštevati | velja tudi, da mora počistiti
Prvih sto dni nove dobe: vlada zadovoljna sama s seboj, manj z opozicijo in najmanj s sindikati
Vladina lestev rešitve iz krize
velik kup ekonomskih, političnih in socialnih grehov, ki so jih v minulih desetletjih nakopičili dosedanji oblastniki, in da mora najti obliko nadaljnjega sožitja suverene Slovenije z Jugoslavijo in Evropo (zunanje priznanje samostojnosti). Pri tem pa vsaj za sedaj še nima vseh ustavnih in vseh zakonskih vzvodov, s katerimi bi lahko dosegala strateške cilje. Skratka, staro, majavo hišo je treba pozidati na novo od tal do vrha.
Zato pri oceni celovitega dela vlade ne kaže upoštevati drobnih, neljubih pripetljajev, ponesrečenih izjav itd., ki so sicer dragocen material za analitike, ki ocenjujejo, koliko je vlada (ne)enotna, koliko časa bo ostala v takšni sestavi in ali bo sploh obstala ves mandat.
S tem seveda ne mislimo, da bi morali vladi slepo zaupati glede vseh njenih odločitev, čeprav bi bilo kajpak imenitno, če bi takega zaupanja vredno vlado imeli. Dovoljšen razlog za previdnost pri ocenjevanju vlade je lahko že predsednikova »poza«, ko odgovarja kritikom. Če odklanjanje kritičnih pripomb, češ da so neumestne, ni le poza za javnost, ampak dejansko prepričanje vlade, da je vse storila prav in dobro in da v njenem programu ni napake, je to kajpak dovolj za rezerviranost.
Rumena luč nam utripa pri dveh področjih vladinega dela: pri njenem odnosu do socialnega položaja delavcev
in odnosu do svobodnih sindikatov. Resda nobena vlada nima rada sindikatov (razen kadar ti pristajajo na njene zahteve), toda pri naši imamo občutek nekakšnega a priori odklonilnega odnosa do tega sindikata. O tem sicer pišemo na drugem mestu, zato se tej temi tu ne bomo podrobneje posvetili. Če nas občutek ne vara, vlada nima dobrega mnenja niti o višini plač in obsegu socialnih pravic delavcev. Res je, da so se te pravice pod prejšnjo oblastjo razširile daleč preko stvarnih ekonomskih možnosti. Toda verjetno bo te »pravice« težko tlačiti nazaj v možne okvire, ne da bi ljudem hkrati dali možnost, da bi nove obremenitve plač prenesli brez škode za osnovni socialni položaj. Ta danes, ko niti dve povprečni plači ne zadoščata za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov, naj-brže ni ravno takšen, da bi ga bilo mogoče še kaj zmanjševati ...
Toda prav to se nam obeta v prihodnjih mesecih. Položaj bo še slabši, je zatrdil dr. Jože Mencinger, ko je govoril o gospodarstvu, in predsednik Lojze Peterle mu je pritrdil, ko je dejal, da smo zdaj na dnu, da pripravljamo lestev, po kateri bi zlezli ven, da pa se nam lahko še udre pod nogami.
Lestev bo, po besedah predsednika Lojzeta Peterleta, imela precej klinov. Vlada bo delovala (srednjeročno) na sedmih področjih: Preprečevala bo zlom gospodarstva,
kar sicer počne že od prvega dne svojega mandata. Za to ima vlada komisijo, v kateri so ljudje iz različnih institucij, glavna teža pa pade na ministrstvo za gospodarstvo in industrijo. Drugi klin so nujne dopolnitve in spremembe republiških zakonov in drugih predpisov, ki so potrebne še pred sprejetjem nove ustave Slovenije in pred spremembo sistemske zakonodaje.
Tretji klin: ustavni zakon, ki bo uveljavil amandmaja 96 in 97 k ustavi Republike Slovenije in Deklaracijo o neodvisnosti ter pravno uredil za- . četek odklapljanja od pravnega sitema Jugoslavije.
Četrti klin je ponudba za elemente konfederalne pogodbe ob ocenitvi možnih ' skupnih interesov na političnem, gospodarskem in obrambnem področju, ki bi jo lahko sklenili dve ali več republik, potem ko bi sprejele nove ustave samostojnih demokratičnih držav, ne pa federalnih enot. Te elemente je vlada pripravila.
Peti klin je graditev novega pravnega sistema, ki temelji na tržno zasnovanem gospodarskem sistemu z javnimi službami, jasno socialno in spodbujevalno vlogo države. Pri tem je treba prestrukturirati gospodarstvo, družbene dejavnosti in javno upravo, spremeniti družbeno lastnino v učinkovitejši model lastnine, zagotoviti družbeno varstvo družbene lastnine pred zlorabami in uničenjem, vračanje krivično vzetega premo-
ženja, vračanje zemlje in gozdov kmetom, oblikovanje novega sistema na področju obrti in drugega zasebnega dela in koncept novega davčnega sistema ter oblikovanje sitema javnih financ.
Šesti klin: nova ustava suverene države Slovenije. Hkrati je treba tudi pravno urediti prehodno stanje iz federacije v konfederacijo.
Sedmi klin: priprava plana za naslednji razvojni ciklus, proračunsko planiranje do leta 1991 ter nato od 92 do 95.
Vlada je presodila, da se najbolj mudi najti rešitve na naslednjih področjih: najprej mora pripraviti stališče in mnenje izvršnega sveta do amandmajev k ustavi Jugoslavije glede na dogodke na Kosovu (suspenz kosovske
skupščine). RIS bo dal tudi mnenje o zveznih zakonih, ki jih je po 3. juliju letos sprejel zvezni zbor. Glede na Deklaracijo o suverenosti mora skupščina Slovenija dati k tem zakonom soglasje. Vlada je zbirko zakonov, ki so glede na to deklaracijo vprašljivi, pripravila. Treba se je pripraviti tudi na prve pogovore o tem, o konfederalni pogodbi in na morebitna pogajanja. Treba je pripraviti republiški zakon o izvedbi ustavnih amandmajev 96 in 97 k ustavi Slovenije. Vlada namerava tudi čimprej ponovno preučiti obseg pravic, ki jih imajo delavci, ko postanejo tehnološki ali ekonomski presežek, in oblikovati zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti,
skladno z zakonom o delovnih razmerjih. Nujna naloga je tudi normativna ureditev javnih medijev v Sloveniji. Prav tako važno pa je tudi popisati vse velike izgube, v elektrogospodarstvu, železniškem gospodarstvu in zdravstvu, ter ponuditi predloge za rešitev tega problema. Peterle je namignil, da se vlada nagiba k uvedbi javnega dolga.
Vlada je prepričana, da bo toliko klinov dovolj, da zle-zemo po njeni lestvi iz brezna revščine in splošnega zastoja v boljše čase. To, da bomo vmes morali imeti še nižji standard, še manj možnosti za delo, več socialnega nemira, se ji zdi sprejemljiva cena za cilje, ki si jih je zastavila.
Boris Rugelj Slika: Sašo Bernardi
Vlada pod reflektorji stotih dni: samozavestna, prepričana v svoje delo in strategijo.
Lojze Peterle: Skrajšati obdobje, v katerem brezposelni dobivajo pomoč
Nezaposlenost lahko skrajša tudi čas Demosove vlade
Pred dnevi je v javnosti domala neopazno, v tovarnah med delavci pa s precejšnjo zaskrbljenostjo spolzela mimo novica o obisku predsednika republiške vlade Lojzeta Peterleta in njegovega ministra za industrijo in gradbeništvo Izidorja Rejca v Metliki. Po novinarskih poročilih naj bi tam pojasnjevala sedanje razmere in med drugim ugotovila, »da imamo sedaj 5 odstotkov nezaposlenih, približujemo pa se celo 10 odstotkom.« Po njunih besedah naj ne bi bilo »nič čudnega, če se bodo nekateri z nostalgijo spominjali časov - kot so se naši dedje časov Franca Jožefa. Vendar je treba vedeti, da je drugje takšna brezposelnost običajna.« Lojze Peterle naj bi glede tega tudi ugotovil, da je naša zakonodaja preveč ugodna za brezposelne in da močno obremenjuje gospodarstvo (ki, mimogrede, išče dobre delavce, a jih ne dobi), zaradi česar bi bilo treba, kot je dejal, »skrajšati obdobje, v katerem brezposelni dobivajo pomoč.«
Glede tega, kar je dejal Peterle, bi se bilo z njim moč z gotovostjo strinjati samo o golem podatku, ki ga je navedel. Res je, konec julija je bilo na republiškem zavodu za zaposlovanje prijavljenih 44361 nezaposlenih oseb. Gibanje nezaposlenosti je zelo zaskrbljujoče, saj se je samo v juliju številka nezaposlenih povečala za 2600 ljudi. Po oceni Sama Hribarja Miliča, svetovalca na republiškem zavodu za zaposlovanje, naj bi bo konca leta število prijavljenih nezaposlenih obtičalo nekje med 60 in 70.000, kar je, kot so zdaj stvari, domala neizbežno. Torej je res, kar je fekel Peterle, da se približujemo 10 odstotkom nezaposlenih. Toda veliko vprašanje je, nli se bomo pri njih tudi ustalili. Gospodarski kolaps, ki se kaže v številnih stečajih in požnji, da jih bo jeseni še več, inhko zavihti številko nezaposlenosti v katastrofalne vi-snve* ko ne bo več moč mirno
govoriti o tem, da je »drugje takšna brezposelnost običajna«.
Pa tudi sicer lahko mirno ugotovimo, da podobno kot Peterle razmišljajo domala vsi predsedniki vlad v zahodnih državah. Od njega se ločijo le po tem, da, če se le da, o tem modro molčijo ali pa skušajo o problemu govoriti kar najbolj v rokovicah. Zavedajo se namreč, da so tudi brezposelni volilci. In če smo že pri tem - se je Peterle, ko je, ne da bi trenil z očesom, govoril o preveč ugodni zakonodaji za brezposelne, zavedal, da je tako lahko z enim samcatim stavkom izgubil celo 80.000 potencialnih volilcev?
Nam grozi katastrofa?
Odgovor na vprašanje pustimo času, mi pa poglejmo, ali je drugje, kot je rekel Peterle, 10-odstotna nezaposlenost res običajna. Takoj, še preden začnemo navajati po-
datke, lahko rečemo, da ima predsednik vlade prav ali pa tudi ne. Odvisno od tega, v kateri deželi tehtamo tisti »drugje«.
V Španiji na primer je nezaposlenih delavcev 15,6 odstotkov, v Italiji 11,11, v Franciji 9,4, v Zvezni republiki Nemčiji 7, v ZDA le 5, medtem ko Švedska beleži samo 1,1-odstotno nezaposlenost, Švica pa le 0,5-odstotno. In Slovenija se je svojčas s ponosom primerjala ravno s Švico.
Torej lahko ugotovimo, da je trenutna slovenska nezaposlenost res nekje v svetovnih okvirih in tu ima predsednik slovenske vlade prav. Moti nekaj drugega. Namreč gibanja nezaposlenosti, ki pa so, kot sem že zapisal, skrajno zaskrbljujoča in grozijo s katastrofo. Tako gledano pa našo zaposlenost že ne moremo več primerjati s stanjem drugod, saj so tam številke razmeroma konstantne, z majhnimi nihanji. Če pa bi delali dolgoročne primerjave, potem bi prav lahko ugotovili, da se Peterle zelo zelo moti, ko z njemu lastno mirnostjo primerja te številke. Za kaj gre?
Predsednik slovenske vlade kot odgovor na čedalje večjo slovensko nezaposlenost ponuja restrikcije »preveč ugodne zakonodaje za brezposelne«. In to je vse, kar je naš predsednik imel reči glede tega. To pa je tisto, po čemer se spet loči od predsednikov vlad zahodnih držav. Spom-
nimo se: ZDA so na začetku naftne krize beležile veliko nezaposlenost, prav tako Anglija in nekatere druge zahodne države. Tako Reagan kot Margaret Thatcher sta brez milosti opravila s konzervativnim sindikalizmom. Toda potem se nista naslajala nad »zmago«. Oba sta imela program in oba sta zelo zmanjšala veliko nezaposlenost. ZDA so v osemdesetih letih ponudile svojim delavcem kar dvajset milijonov novih delovnih mest. Kako?
Z vladnim programom, ki ga Peterle nima! In ta sloni predvsem na celi vrsti ugodnosti, ki jih država nudi delodajalcem za vsakega na novo zaposlenega delavca. Gre za davčne olajšave, subvencije in zelo ugodne kredite. Hkrati so tako ZDA kot Anglija z državno podporo spodbujale številne programe s področja javnih del. Gre za tako imenovane job creations programe, pri katerih na primer Margaret Thatcher in angleška država, potem ko sta zaprli rudnike, nista predpisovali dejavnosti, ki naj bi jih razvijali namesto rudarjenja, ampak sta odločitev o tem prepustili številnim podjetnikom, ki so zrasli tudi iz vrst odpuščenih delavcev. Pazili sta samo na to, da je podjetnik imel za vsakega na novo zaposlenega delavca številne ugodnosti. Tako mirno lahko zapišemo, da se je delodajalcem splačalo zaposlovati novo delovno silo.
Kakšna je Demosova socialna država
Kaj pa pri nas? Pri nas je nastal pravcati boom v ustanavljanju novih podjetij, ki pa ostajajo brez novih zaposlenih delavcev. Podatki nam govore, da je število na novo ustanovljenih podjetij celo večje, kot je v njih zaposlenih delavcev. Zakaj? Odgovor je na dlani: zato ker pri nas novi podjetnik za novo zaposlenega delavca nima prav nobenih olajšav ali ugodnosti. O državni subvenciji lahko sanja, prav tako o ugodnih kreditih itd.
Peterle in njegova vlada sta se-po prvih 100 dneh njunega vladanja potrkala po prsih, da sta preprečila številne verižne stečaje v slovenskem gospodarstvu. Denar tako odteka še vedno v realsocialistično industrijo, ki jo bo, kot ugotavljajo vsi gospodarski strokovnjaki, nujno potrebno prestrukturirati, jo racionalizirati itd. Kako, če jo z novimi finančnimi transfuzijami tudi nova vlada umetno vzdržuje pri življenju?
Peterle pravi, da bo treba skrajšati obdobje, v katerem
Tik pred zaključkom redakcije smo zvedeli, da republiška vlada le pripravlja zakon, po katerem naj bi bili vsi gospodarski subjekti, ki bodo zaposlovali nove delavce, deležni nekaterih ugodnosti. Tako naj bi na primer podjetja za novo zaposlene delavce dve leti plačevala le inva-lidsko-pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Hkrati naj bi republiška vlada sofinancirala komunalno infrastrukturo za obrt in nekatere proizvodne programe, sodelovala z bankami, ki bodo kreditirale obrtnike, itd. Torej se je nekdo le zbudil...
brezposelni dobivajo pomoč, ki da močno obremenjujejo gospodarstvo. Ali res? Ce se dobro spomnim, je njegova vlada pred časom za 15 odstotkov že razbremenila gospodarstvo, kar velja seveda tudi za pomoč nezaposlenim, ki jo zdaj zbiramo po stopnji 0,52 odstotka od bruto osebnih dohodkov. Imamo pa poleg zveznega proračuna še poseben davek za JLA. Gospod Peterle, Švedska daje za nezaposlene okoli 3 odstotke nacionalnega proizvoda, za vojsko pa le okoli 2 odstotka. Za nezaposlene domala povsod po svetu dajejo en do dva odstotka nacionalnega dohodka. Če bi hoteli pri nas obvladovati nezaposlenost in ljudem, ki ne po svoji krivdi izgubijo delo ali pa ga ne dobijo, nuditi vsaj eksistenčni minimum ter hkrati začeli izvajati podobne programe zaposlovanja, kot jih poznajo na Zahodu, bi za to morali odvajati vsaj 2 odstotka. Kaj vam to pove?
Predsednik Demosa dr. Jože Pučnik je v predvolilni kampanji govoril o tem, da še tedaj še opozicijske stranke ne zavzemajo za nikakršen socializem več, vendar da bodo zastavile vse svoje moči za vzpostavitev socialne države, v kateri ne bo nihče lačen. Prav bi torej bilo, ko bi zdaj od nove vlade slišali, kako si predstavlja takšno državo. Res je, da je pri nas delovna sila v marsikakšnem pogledu deformirana in da bo treba zaostriti trg delovne sile, toda tega ne bomo dosegli z zmanjševanjem pomoči brezposelnim, kot si predstavlja predsednik Peterle, temveč le s programi zaposlovanja, ki jih zdaj ni. Gospodu Peterletu očitajo, da preveč potuje. To pa hkrati pomeni, da je imel na tujem veliko priložnosti, da bi se seznanil s prijemi, ki jih za reševanje brezposelnosti uporabljajo v svetu. Se je sploh zanimal zanje? Po Metliki so-
deC’ ne! ,	, Ivo Kuljaj
Iz uvoda predsednika sveta ZSSS Mihe Ravnika na seji stavkovnega odbora
Odločitev o stavki bomo sprejeli 6. septembra
Na današnji seji se želimo medsebojno	informirati
o opravljenem delu, težavah in dilemah, ki nastajajo v povezavi s pozivom na splošno stavko, ki naj bi bila 10. septembra 1990. Od razglasitve, to je od 17. julija, pa do danes je bilo opravljeno kar precej dela. Številni pogovori in pogajanja ter tudi odmevi na naš poziv in na pripravljanje na splošno stavko so dokaj različni. Prav zato moramo tokrat poskušati dati tudi ustrezne ocene in odgovore na nekatere netočnosti, ki se v zadnjem času pojavljajo v javnosti glede priprav na stavko.
Vsem pristojnim subjektom v Republiki Sloveniji smo poslali ustrezne zahteve, vendar do 20. avgusta nismo dobili odgovorov. Priprave na stavko tečejo, še posebej na stavko kovinske in elektro industrije in stavko v zdravstvu in socialnem skrbstvu.
Na solidarnost s stavko smo pozvali tudi druge sindikate. Stališče konfederacije Neodvisnih sindikatov »Neodvisnost« vam je znano. »Ptujski neodvisni sindikat« pa bo svojo opredelitev sprejel v tem tednu. Naša prizadevanja za ureditev gmotnih, socialnih vprašanj, ki ta čas pestijo delavce, so podprli tudi tisti sindikati, ki niso združeni v dosedanje zveze. Nekaj je tudi takih, ki imajo odklonilno stališče do stavke, čeprav vsi govore o tako kritičnem polo-~žaju delavca z vidika ustvarjanja možnosti za delo in njegove socialne varnosti, kot ga doslej še. ni bilo.
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in v sindikatih dejavnosti se strinjamo s stališčem slovenske vlade, da se po posameznih resorjih in ministrstvih pričnejo pogovori in pogajanja o naših zahtevah. Danes smo imeli pogovor na
sekretariatu za delo in na osnovi tega lahko dam tole informacijo:
1.	Kolektivna pogodba je podpisana, registrirana in objavljena v Uradnem listu. Mi pa smo se v naših stavkovnih zahtevah zavzeli predvsem za ustvarjanje ustreznih pogojev za izvajanje določb kolektivne pogodbe. Danes ni več sporno, da morajo biti kolektivne pogodbe tisti družbeni instrument, s katerim urejamo odnose med delom in kapitalom, področje delitve in druge pravice delavcev. Toda kljub temu so še razmišljanja, da mora v sedanjih razmerah nekdo drugače, mimo kolektivne pogodbe, regulirati gibanje osebnih dohodkov. Kaj takšna razmišljanja pomenijo, ne bom več razčlenjeval, kajti naše stališče je jasno.
2.	Obveščeni smo, da je pripravljen delovni osnutek za
kolektivne pogodbe v družbenih dejavnostih, kar velja za generalno pogodbo in za pogodbo po posameznih panogah. Izvršni svet bo predlagal tudi skupščini odločitev o minimalnem zajamčenem osebnem dohodku.
3.	Kar zadeva našo zahtevo po socialnem programu, smo obveščeni, da bodo do konca septembra pripravljene osnove tega programa.
4.	Glede povečanja prispevkov za storitve družbenih dejavnosti oziroma našega nasprotovanja temu povečanju, sekretariat za delo ni pristojen, vendar pa.se tudi pri tem pripravljajo sistemske spremembe. Isto velja tudi za našo peto točko, kajti ta sekretariat in izvršni svet nista sama pristojna za urejanje teh vprašanj.
5.	Že podpredsednik vlade dr. Mencinger je opozoril, da
so bili storjeni pomembni napori za preprečevanje stečajev v podjetjih, sami pa tudi vemo, da v minulem obdobju večjih stečajev ni bilo. Res pa je, seveda, da so marsikje le odložili resnično odpravljanje vzrokov za stečaj, in kot smo obveščeni, izvršni svet pripravlja ustrezen program in nove zakone prav s področja gospodarstva za trajnejšo ureditev gospodarskih razmer.
6.	Glede cenejše države se seveda vsi strinjamo, vendar konkretnih rešitev in tudi konkretnih odgovorov zaenkrat še nimamo.
V vodstvu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije še nimamo ustreznih odgovorov od drugih resorjev . slovenske vlade in države. Res pa je, da bo o številnih vprašanjih in tudi naših zahtevah mogoče veliko konkretneje spregovo-
riti na osnovi jesenskega dela skupščine Republike Slovenije, saj je v pripravi zakon o zaposlovanju, o pravicah iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti in podobno, in sodeč po prvih informacijah, gre za dokaj restriktivno politiko na teh področjih.
Predlagam, da stavkovni odbor nadaljuje svoje delo in pooblasti predsedstvo, da se še naprej dogovarja in pogaja z vodstvi posameznih resorjev pri republiški vladi in drugih organih in hkrati do 6. septembra pripravi pisno poročilo in oceno o doseženih rezultatih, ki zadevajo uveljavljanje vseh sedmih točk naših zahtev.
Treba pa je tudi opozoriti še na nekaj: priče smo različnim ocenam našega ravnanja in poziva na stavko. Ponovno moramo poudariti, da naša
stavka ni politična stavka, da ni uperjena ne proti vladi ne proti demokratičnim spremembam v slovenski družbi in novim odnosom, in še manj, da je naročena od opozicije. Take ocene odločno zavračamo, kajti skoraj vsakemu je lahko jasno, da smo sklepe o stavki sprejeli na osnovi zahtev našega članstva; in tudi iz zahtev, ki smo jih postavili, so jasno vidni soci-alno-delavski motivi stavke. Stavka, njena najava, tako splošne kot posameznih delov, je resno opozorilo, da je potrebno pereča socialna in druga vprašanja v naši družbi bolj odločno razreševati.
Nekateri govorijo tudi o protizakonitosti stavke. Poudarjam, da stavko v Svobodnih sindikatih Slovenije in v sindikatih dejavnosti organiziramo na osnovi ustavne pravice delavca do stavke in sprejetih sindikalnih pravil. Zakonskih osnov o tem v Jugoslaviji in Sloveniji nimamo. Ob tem pa seveda ne zanemarjamo tudi izkušenj drugih sindikalnih organizacij v Evropi. Zato so očitki o protizakonitosti in podobne marnje za nas nesprejemljive, kajti zelo jasno imamo določene zahteve, postopke in merila za stavko, ki se jih bomo tudi dosledno držali. Nekateri tudi pravijo, da s splošno stavko kršimo socialni mir, ki smo ga vzpostavili s podpisom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Tisti, ki znajo brati, se lahko iz našega poziva prepričajo, da to ni tako. Zato je tudi nesprejemljivo stališče vodstva Gospodarske zbornice Slovenije, ki postavlja pod vprašaj veljavo podpisa splošne kolektivne pogodbe zaradi stavke, kajti ta sploh ni predmet zahtev v splošni stavki. Zbornica se ima pravico opredeliti proti stavki in ima pravico do svojih stališč o posameznih naših zahtevah.

Opozarjam tudi na netočno izjavo predsednika slovenske vlade Peterleta v intervjuju za Dnevnik, da so Svobodni sindikati stavko najavili po podpisu splošne kolektivne pogodbe. Splošno stavko smo najavili 17. julija, kolektivno pogodbo pa podpisali 27. julija. Take netočnosti povzročajo slabo voljo in jih seveda prav tako odločno zavračamo, pa naj jih pove kdor koli.
Iz razprave
V razpravo se je najprej vključil Vladimir Bizovičar, ki je povedal, da se bodo o »podrobnostih« pred napovedano stavko pogovarjali še na četrtkovem zboru v Cankarjevem domu. »Podpredsednik slovenske vlade dr. Jože Mencinger nas je sicer sprejel, .formalnih* odgovorov na naše zahteve pa ni dal,« je nadaljeval, nazadnje pa obrazložil še sklep ljubljanskih kovinarjev, da se je treba na stavko pripravljati vse dotlej, dokler ne bo začutiti prvega občutnega premika na bolje. »Na vseh sestankih, na katerih bomo navzoči, moramo jasno opredeliti naš odnos do stavke, kritikom pa odločno odgovoriti, da smo se v sindikatih odločili za generalni štrajk že davno pred ,prvimi demokratičnimi* volitvami,« je nato Ciril Urek zavrnil nekatere »kvalifikacije«, češ da bi šlo v tem primeru za politično stavko. Nadaljeval je, da si naj stavkovni odbor do 6. septembra od oblasti še naprej prizadeva dobiti ustrezna pojasnila na svoje zahteve, »potem se bomo pa odločili«. »Dobro bi bilo, če bi potem to vprašanje .zaprli* in se končno začeli pogovarjati, kako bomo uresničevali kolektivno pogodbo,« je končal svoj kratek, a jedrnat nastop. Z njim se je strinjal tudi Sandi Bartol in dodal, da delavci škofjeloškega območja odločno podpirajo stavkovni odbor, češ »če z vlado ali njenimi resorji ne moremo vzpostaviti kulturnega komunikacijskega odnosa, nam res ne preostane drugega, kot samo še - stavka!«
Kdaj tudi sprava z delavci
Splošno stavko delavcev Slovenije podpirajo tudi na Koroškem. »Kdaj že smo na našem koncu postavili takšne zahteve, kakršne je stavkovni odbor naslovil na slovensko vlado, pa nič!« je (po)slabšanje razmer opisal predsednik ravenskih sindikatov Alojz Ovnič. Še
Na začetku seje je stavkovni odbor z minuto molka počastil spomin na tragično preminule rudarje iz Kreke.
ostrejši pa je bil Danilo Šipoš iz Pomurja. »Preveč se ukvarjamo z vprašanjem, ali bi bila ta stavka politična ali ne, ker to delavca popolnoma nič ne zanima. On bi rad živel. In če kdo omejuje njegovo eksistenco, je proti njemu!« je udaril po mizi, nato pa sklenil: »Če si je vlada v teh stotih dneh lahko vzela čas za vse mogoče sprave, ga naj najde tudi za spravo z delavci!«
V razpravo se je vključil tudi Alojz Omejc, predsednik republiškega odbora sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije. Ponovil je, da so v njihovi dejavnosti opozorilno že stavkali in da morajo odtlej - naprej. »Uveljaviti moramo kolektivno pogodbo, kar po drugi strani pomeni, da se moramo zavzeti za ukinitev zveznega zakona o delitvi osebnih dohodkov,« je nadaljeval, hkrati pa se glasno vprašal, koliko delavcev se
utegne znajti na cesti, če bi kolektivno pogodbo začeli striktno uveljavljati. Tekstilna industrija je namreč tako na psu, da bi morali v treh mesecih zapreti polovico fabrik, če bi gospodarski kazalci še naprej vztrajali po poti navzdol. »Kljub vsemu pa menimo, da bi morala splošna stavka delavcev Slovenije sloneti na poanti: uveljavitev kolektivnih pogodb!«
Mira Videčnik (Velenje) je poročala, da je splošno stavko podprla polovica zaposlenih - rudarji in Gorenjčani v celoti -, zdaj še neopredeljeni pa bodo gotovo solidarni s stavkajočimi. Zato je apelirala na dosledno spoštovanje stavkovnih pravil. Dilemo, ali bo stavka politična ali ne, pa je za njo (od)rešil Jože Stegne, rekoč, da se manifestacija tolikšnega števila nezadovoljnih delavcev pač ne bo mogla znebiti predznaka - politična.
Trkanje se bo nadaljevalo
Rajka Lesjaka ne moti, kako bodo etiketirali splošno stavko delavcev Slovenije, ker je prepričan, da je namera predvsem socialnega značaja. Ga pa moti, ker je oblast okarakterizirala zahteve stavkovnega odbora kot ultimat. Razložil je, da dobiva na svoj naslov številna pisma, v katerih ljudje izražajo podporo stavkovnemu odboru in njegovim zahtevam, hkrati pa mu svetujejo, naj ravna razsodno, saj se zavedajo, kaj bi takšen štrajk pomenil v teh razmerah. Če pa ne bo šlo zlepa, pa... Lesjak je na koncu še dodal, da bodo do 6. septembra še
trkali na vrata vlade ali njenih resorjev, potem pa naj bi se odločili: štrajk da ali ne.
Majda Meštrov (Celje) je nato menila, da je javnost premalo obveščena o zaprtih vratih in da bi kazalo uporabiti še agresivnejšo taktiko. »Za besedo pa bi kazalo prijeti tudi Markoviča, ki je spomladi obljubljal: čim bodo podpisane kolektivne pogodbe, zakon o plačah ne bo več potreben. Pa še kar velja!« Z večjo agresivnostjo se je strinjal tudi Vlado Rančigaj (Gorenje). »Mi smo delavci, ne pa politiki. Zato pa bomo iskali partnerje za pogajanje tudi na cesti, če bo treba!« je bil odločen. Milan Utroša pa je menil, da so SSS preveč nasedli javnemu mnenju, ki ga je sprovocirala nasprotna stran-»Bolj se pogovarjamo o tem, ali bi bila stavka upravičena ali ne, kot pa o njeni vsebini,« je dejal in takoj tudi zavrnil očitek Gospodarske zbornice Slovenije, naj bi po podpisu kolektivne pogodbe spoštovali socialni mir. »Tudi mi smo za to, vendar pod pogojem, da bodo spoštovana tudi določila kolektivne pogodbe.« Dodal je še, da so jugoslovanski sindikati na njihovo pobudo sprožili spor v zvezi z zakonom o plačah in da pričakujejo skorajšnjo rešitev.
Miha Ravnik je povzel, da bodo še naprej »trkali na vrata, ki pa niso več tako zaklenjena« in si v pogajanjih prizadevali najti odgovore na svoje zahteve. Če ne bodo zadovoljivi, pa se bodo na seji republiškega sveta ZSSS 6. septembra odločili za »odločilni« korak ...
Damjan Križnik



Ivo Miglič, sekretar ROS dejavnosti energetike Slovenije:
»Smo tik pred
partnerjevim pragom«
»Ta teden bomo imeli kar natrpan program,« nam je po vrnitvi z dopusta v ponedeljek zjutraj »reportiral« Ivo Miglič, sekretar republiškega odbora sindikata dejavnosti energetike Slovenije. »Smo tik pred zadnjo uskladitvijo panožnih s splošno kolektivno pogodbo, utiramo si pot k sekretariatu za energetiko, ki naj bi bil naš partner v pogajanjih, hkrati pa se seveda pospešeno pripravljamo tudi na splošno stavko delavcev Slovenije. Ja, kar zanimivo bo...«
.Miglič je nadaljeval, da so nameravali v dejavnostih energetike sprva oblikovati tri panožne kolektivne pogodbe, nazadnje pa so sestavili le dve. »Razlog za to je preprost,« je kratko komentiral takšno odločitev. »Energetika je namreč doživela precejšnje organizacijske spremembe, zato so se nekatere veje, ki so bile doslej pri nas, povezale v kakšen drug sindikat. Takšen je, denimo ,zemeljski plin1, ki je ,šel‘ v trgovino...« Kakorkoli že, panožni kolektivni pogodbi naj bi zagledali luč sveta prihodnji teden, je pa škoda, da
Velenjski in zasavski knapi bodo namenili svoj 2-urni zaslužek za pomoč družinam tragično umrlih rudarjev v Kreki. Da bo denar prišel v prave roke, ga bodo prizadetim družinam izročili kar sami. Če pa bo 10. septembra prišlo do splošne stavke delavcev Slovenije, bodo k tej vsoti dodali še enourni zaslužek.
kljub vabilu pri njihovem oblikovanju niso sodelovali tudi drugi, novonastali sindikati.
Na razširjeni seji izvršnega odbora, ki bo še ta teden, bodo seveda spregovorili tudi o splošni stavki delavcev Slovenije. V Velenju, na primer, kjer je v dopustniških mesecih delalo povprečno le po 60 odstotkov vseh zaposlenih, se jih je za stavko izreklo kar 90 odstotkov, kar bi v skupnem seštevku že predstavljalo 55 odstotkov vseh zaposlenih. Po podatkih, ki jih je Miglič imel na voljo v ponedeljek dopoldne, dobro tečejo akcije za organizacijo splošne stavke tudi v rudnikih rjavega premoga Slovenije (kakor se po novem reče bivšemu REK EK). V elektrogospodarstvu pa so mnenja še različna: zahteve stavkovnega odbora sicer podpirajo, za stavko pa niso preveč navdušeni. »No, v vsakem primeru bo kocka
padla na tej razširjeni seji, na kateri se nameravamo dogovoriti tudi o pravilih obnašanja, če stavka bo,« pravi Miglič, ki je pripravljen na obe izbiri.
In česa se nameravajo lotiti po teh, kratkoročnejših zadevah? Najprej dograditve sindikata njihovih dejavnosti. Po zadnjih podatkih (iz srede junija) je od 22.689 delavcev energetike vstopilo v ZSSS oziroma njen sindikat dejavnosti energetike 15.137 članov ali 65 odstotkov vseh zaposlenih: od 8.699 delavcev elektrogospodarstva 5.246, od 5.302 rudarjev iz Zasavja 4.084, od 5.146 rudarjev iz Velenja 4.300. Po dejavnostih pa je izmed 1.233 zaposlenih v hidroelektrarnah in prenosu 60 odstotkov članov sindikata energetike, izmed 1.809 zaposlenih v slovenskih termoelektrarnah je članov sindikata 1.541, izmed .631 delavcev krške nuklearke pa je v sindikatu 309 energetikov. Med distribucijskimi podjetji jih je podpisalo pristopno izjavo največ v Mariboru (od 1.161 kar 863), najslabši odziv pa je bil na Primorskem in na Gorenjskem, kjer imata velik vpliv lokalna sindikata.
»Zato moramo preveriti dosedanjo organizacijsko shemo in se kar najbolj učinkovito prilagoditi novim razmeram,« nadaljuje Miglič. »Razmišljamo, da bi skupščino naše dejavnosti .postavili v polno funkcijo1, s čimer bi najbrž lahko ukinili republiški odbor kot organ; del njegovih nalog bi tako opravljala skupščina, del pa izvršni odbor, ki bi ga v tem primeru kadrovsko nekoliko okrepili. V drugačno, samostojnejšo funkcijo bi bila potem postavljena tudi oba odbora dejavnosti - za elektrogospodarstvo in za premogovništvo. V to smer se torej stekajo naša razmišljanja. Upam, da bodo odgovori na vsa vprašanja jasni do konca septembra, ko nameravamo končati tudi regi-
onalno povezovanje naših dejavnosti ...«	n ir
Če bi do splošne stavke delavcev Slovenije res prišlo, potem bo sindikat dejavnosti energetike zahteval še, da morata skupščina Republike Slovenije in njen izvršni svet zagotoviti:
1.	da se v dejavnostih energetike Slovenije odpravijo izgube iz leta 1989 in v letošnjem letu ter da s svojimi ukrepi omogočita normalno poslovanje dejavnosti energetike oziroma elektrogospodarstva in premogovništva ter proizvodnje in predelave nafte;
2.	da se v času sanacije ekonomskega položaja in poslovanja dejavnosti energetike Slovenije, zlasti še elektrogospodarstva in premogovništva, delavcem teh dejavnosti normalno izplačujejo osebni dohodki;
3.	da se pospešijo akcije za pripravo in sprejem dolgoročne energetske politike oziroma razvojnih programov energetike v R Sloveniji ter hkrati predvidijo oziroma zagotovijo potrebna finančna sredstva za njihovo uresničitev, vključno s sredstvi za prestrukturiranje zaposlenih v teh dejavnostih.
Franjo Krsnik, sekretar ROS delavcev kemične, gumarske in nekovinske industrije Slovenije:
»Besede ne bomo požrli...«
»Naša popotnica pristojnim ljudem iz ZSSS je bila jasna še pred prvimi pogajanji z Gospodarsko zbornico Slovenije o splošni kolektivni pogodbi: Če boste zastopali izvirne interese našega članstva, vam bomo ščitili hrbet z vsemi sredstvi sindikalnega boja. Če bo treba, torej tudi s štrajkom!« pravi sekretar republiškega odbora sindikata delavcev kemične, gumarske in nekovinske industrije Slovenije Franjo Krsnik. »Besede medtem nismo požrli, zato bomo 10. septembra sodelovali v splošni stavki delavcev Slovenije.«
Po Krsnikovih besedah so splošno stavko pisno že podprla tri »velika podjetja«.njihovih panog, telefonsko pa tudi številna druga. Zato je ROS za konec tedna sklical razširjeno sejo svojega izvršnega odbora, na kateri naj bi se odločili, kdaj in kako bi s tem protestom dosegli največji učinek ob kar najmanjšem izpadu (pretežno procesne!) proizvodnje. »Po znamenjih s terena sodeč bomo največ žolča gotovo zlili na zvezni zakon o omejevanju plač.' Ce ga Markovič ne bo umaknil 3 svojega .repertoarja1, potem naši ljudje sploh ne bodo mogli doseči Plač, ki naj bi jim pripadale po Uveljavitvi splošne kolektivne po-
godbe. Zakon je namreč nad njo...«
Sicer pa v sindikatu delavcev kemične, gumarske in nekovinske industrije Slovenije ta čas posvečajo osrednjo pozornost dokončnemu izoblikovanju panožne kolektivne pogodbe. Osnutek so poslali v javno razpravo še pred počitnicami, na skupni seji izvršnega odbora in obeh najpomembnejših komisij (za pripravo ttr za življenjske in delovne razmere) pa
nameravajo priti do čistopisa, ki ga bodo do srede prihodnjega tedna posredovali vsem sindikatom podjetij in GZS. »Pa tudi Tomšičevemu in Plohlovemu sindikatu - s prijaznim povabilom, naj se vključijo v razpravo in dokončen sprejem,« opozarja Krsnik, češ da nam potem ne bo kdo očital, da skrbimo samo za svojo rit.
Predsedstvo medobčinskega sveta ZSSS Trbovlje je sindikatom podjetij in ustanov iz revirskih občin poslalo pobudo, naj bi vsi zaposleni ob izplačilu osebnih dohodkov za avgust namenili po en delavnik za solidarnostno pomoč sindikatu Steklarne Hrastnik za reševanje socialnih problemov, ki se bodo pojavili v času sanacije po požaru.
»Vzporedno z vsemi temi aktivnostmi pa pripravljamo tudi nov statut In poslovnik naše dejavnosti, razmišljamo pa že tudi o skupščini našega, sindikata, na kateri bomo morali razrešiti nekaj kadrovskih zadev in doreči sistem financiranja,« je končal Franjo Krsnik.
D.‘K.
Zbor kovinarjev v Cankarjevem domu
Vlada naj se končno spravi z delavci
V četrtek, 30. avgusta je Cankarjev dom v Ljubljani zopet opravil svoje poslanstvo. Po zborih delavcev in protestnih shodih, ki so odmevali po vsej Jugoslaviji in celo v svetu, je tokrat gostil stavkovni odbor sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije in predsednike stavkovnih odborov v posameznih podjetjih te panoge. Kot da tudi na ta način opravičuje svoj nastanek in denar, vložen vanj, čeprav takrat najbrž nihče ni pomislil, da bo služil tudi izražanju nezadovoljstva delavcev. Linhartova dvorana je bila skoraj polna, ko je malo čez deseto uro predsednik sindikata kovinske in elektro industrije Albert Vodovnik začel posvet. Zaradi tragedije v rudniku Dobrnja-Jug v Tuzli so z minuto molka počastili umrle rudarje, prebrali pa so tudi sožalno brzojavko. Sprejeli so dnevni red in izvolili delovno predsedstvo, ki je nato vodilo posvet.
Podcenjujoč odnos vlade do zahtev sindikata
»Ne zahteve sindikatov nekaterih podjetij smo v republiškem odboru našega sindikata sklenili, da začnemo priprave na splošno stavko v kovinski in elektro industriji. V zelo kratkem roku smo pridobili soglasje več kot dveh tretjin delavcev v naši panogi in zato lahko rečemo, da predstavljamo večino delavcev. Kljub temu vlada ostaja gluha na naše pozive.« S temi besedami je Albert Vodovnik predstavil bistvo težav, s katerimi se srečujejo pri svojih prizadevanjih za uresničevanje zahtev delavcev do vlade. Kljub želji, da bi predstavniki vlade vsaj pokazali pripravljenost za pogajanje, odgovora ni. V nekaterih primerih bi lahko celo dejali, da gre za ignorantski in podcenjujoč odnos, saj tisti redki odgovori, ki so jih prejeli, mečejo prav slabo luč na našo oblast. Ob vsebini, o kateri skorajda ni vredno izgubljati besed, ne preseneča, da se pod tiste odgovore, ni nihče niti podpisal. Zanimivo pa je, da je odgovor na podobno vprašanje poslanec v skupščini dobil prav kmalu, in to zelo izčrpno ter podprto z ustreznimi številkami. Zakaj tako? Albert Vodovnik je opozoril: »Če bo prišlo do spontanih stavk, ki jih ne bo organiziral sindikat, to pa se lahko zgodi prav kmalu, bo morala vlada to pripisati sebi, saj jih že vseskozi opozarjamo na to. Odziva z njihove strani pa ni!« Podobno je menil tudi Andrej Cimerman, ki je vlado pozval, naj nosi del svoje odgovornosti.
Pustimo mrtve pri miru, poskrbimo rajši za žive
Na govorniški oder so nato prihajali predstavniki sindikatov po-
djetij. Položaj delavcev je obupen. Pretresljive so njihove zgodbe, ko delavka s svojo plačo ne more več nahraniti lačna usta otrok, ko vsak dan s strahom odide v službo in nato domov, saj ne ve, ali bo jutri še imela službo, in podobno. Zato so očitki čedalje ostrejši in glasnejši. »Ni časa za ukvarjanje s kritiko preteklosti in napak predhodnikov!« je dejal nekdo. Nekateri so ravno zaradi tega vladi očitali, da se preveč ukvarja z mrtvimi in spravami, premalo pozornosti in denarja pa namenja reševanju gospodarstva. Če gospodarstvo ne bo zaživelo, so besede o suverenosti in gospodarski neodvisnosti le obljube v oblakih. Stavka, ki je napovedana, resda ne postavlja političnih zahtev, kar je omenil tudi Miha Ravnik, predsednik republiškega sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je pa zato odgovornost vlade pred volilci, kar pa je že politika, tolikanj večja. In stavka, če do nje pride, bo imela tudi politične posledice. Kakšne bodo te posledice, pa je odvisno od ukrepov vlade.
Ti ukrepi pa so nujni. Naše gospodarstvo je pacient, ki umira, in potrebna je hitra operacija. Čakanje na to, da se kirurg privadi in nauči, je nemogoče, ker bo vsako nadaljnje ukrepanje že prepozno. Toda vse to opozarjanje je bilo tudi na tem posvetu kot pogovor s samim seboj. Zato je naj večji aplavz požela predstavnica sindikata iz Lendave, ko je predlagala, naj vlada začne dobivati najnižji zajamčeni osebni dohodek, saj bo potem težava verjetno zelo kmalu odpravljena.
Kaj delavec s stavko izgubi
Ena izmed groženj ali opozoril pred stavko je tudi, da bo sindikat s tem uničil gospodarstvo oziroma posamezna podjetja. Od vodstev, ki so dosedaj podjetja zavozila, .uničila, razprodala ali jim škodovala, ni še nobeno odgovarjalo pred delavci, čeprav je bil to tudi njihov denar. Danes, ko dobi delavec za svoje delo miloščino, ko so mu vse pravice odvzete, ko imamo zakonodajo, ki je bolj omejevalna od vseh zahodnoevropskih, delavec s stavko nima kaj izgubiti. Ob takem položaju in zanemarjanju gospodarstva bo tako ali tako že jutri izgubil delovno mesto, plače so vsak dan manjše, proizvajalna sredstva pa niso več njegova last. Kakšen optimizem je to, da vlada poziva k strpnemu pogovoru, čeprav sama ne ponudi ničesar? Kot da se ne zaveda, da bo stavka lahko že jutri, da bodo delavci preplavili ulice in da stiska rojeva silo, na katero je mogoč samo odgovor s silo. To pa ne sme biti'cilj nobene pametne vlade.
Stavka ne bo preklicana
Ker je do stavke samo še 11 dni, je predsednik stavkovnega odbora
sindikata kovinske in elektro industrije Albert Vodovnik navzoče seznanil s predvidenim potekom stavke.
Natančnejša navodila bodo predsedniki stavkovnih odborov v podjetjih dobili pisno, opozoril jih je le na pomen delavskih stavkovnih straž. Delavce je tudi pozval, naj se med stavko vedejo dostojno, da ne bi sramotili sindikata.
O tem, ali stavka bo ali ne, pa se bodo odločili po 4. septembru, ko naj bi imeli zadnji pogovor z vlado o zahtevah sindikata, ki ostajajo nespremenjene.
To pa so: obravnava težkega položaja v kovinske in elektro industrije v skupščini, razbremenitev gospodarstva in da se del te razbremenitve nameni za osebni dohodek, uresničevanje določb kolektivne pogodbe in neupoštevanje novega zveznega zakona o izplačilu osebnega dohodka. Če bo vlada pokazala pripravljenost za pogajanja teh zahtevah, stavke ne bodo preklicali, ampak jo bodo le prestavili na kasnejši čas.
Panožna kolektivna pogodba že septembra
Posvet v Cankarjevem domu so kovinarji končali z razpravo o panožni kolektivni pogodbi. Po besedah sekretarja sindikata Vladimirja Bizovičarja je dokončni predlog kolektivne pogodbe že pripravljena in naj bi bila konec septembra že podpisana. Njihova pogodba se od splošne razlikuje v tem, da naj bi bil najmanjši neto osebni dohodek 4.200 dinarjev (brez prehrane in prevoza), predviden je 40-urni delovni tednik, vsak bo imel najmanj 22 dni dopusta, v pogodbi pa je omenjena tudi profesionalizacija delovanja sindikalnih zaupnikov. Vse to naj bi bilo v veljavi že oktobra.
Delavec želi delo in plačilo zanj
Dosedanji odnos vlade do zahtev sindikata kaže na to, da stavka zagotovo bo. Ce pa bodo protest in zahteve kovinarjev iz Cankarjevega doma dobile svoj odmev le nekaj metrov stran, v prostorih republiške skupščine, obstaja možnost, da do vsega tega ne pride.
Saj je dovolj le pokazati pripravljenost in prisluhniti težavam delavcev, pa bodo ljudje veliko bolj verjeli, da se bo del predvolilnih obljub tudi izpolnil. Delavec ne zahteva veliko. Hoče imeti le delo in plačilo za to delo, da bo zagotovljen njegov obstoj in da njegovi otroci ne bodo lačni.
Samo to želi in nič več! Pravice, da si to izbori, pa mu nihče ne more vzeti. Tudi ljudska in na demokratičnih volitvah izvoljena oblast ne!
Robert Peklaj

Visoka raven cen ogroža standard prebivalstva
Šok terapija tudi v želodcih
Da so se cene na drobno v Sloveniji v primerjavi z Avstrijo in Italijo relativno povišale, je sicer znano, manj znane pa so kvantifikacije teh razlik po posameznih blagovnih skupinah in proizvodih. Te izračune je opravil Institut za ekonomsko diagnozo in prognozo v raziskavi »Drobnoprodajne cene v Sloveniji, Avstriji in Italiji v aprilu 1990«. V tem članku predstavljamo glavne rezultate te in lanske raziskave, ki je bila narejena v juniju 1989 in omogoča primerjavo. Ker so se cene na drobno od aprila do julija letos v Sloveniji povečale le za 1,1 odstotka, lahko sklepamo, da se cenovna razmerja, ki jih predstavljamo v tem članku, tudi v juliju niso bistveno spremenila.
Globalna raven cen se je v Sloveniji zelo povišala
Izbira proizvodov in storitev, ki so bili zajeti v raziskavo, je bila v največji meri prilagojena sistemu za spremljanje cen na drobno, ki ga uporablja Zavod Republike Slovenije za statistiko.
Z Avstrijo smo primerjali 297 (lani 307), z Italijo pa 314 proizvodov in storitev (tudi lani 314). Zajem predstavlja 83,2 % (primerjava z Avstrijo) oz. 85,6% (primerjava z Italijo) zajema, ki ga zagotavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Z izjemo storitev, katerih cene je zaradi raznolikosti in različne kakovosti nemogoče primerjati v večji meri, smo v vsaki potrošni skupini primerjali najmanj 75% v skupino zajetih proizvodov, popolna pa je primerjava cen alkoholnih pijač in cigaret, voln in tkanin ter usnjene obutve in galanterije.
Da bi se izognili vplivu deviznega tečaja na primerjave cen, smo izračune opravili s pomočjo cenovnih paritet. S cenovno pariteto razumemo razmerje med ceno nekega izdelka ali storitve (x) v deželi A v valuti (a) in ceno istega izdelka ali storitve (x) v deželi B v valuti (b). Rezultat predstavlja vrednost valute dežele A (din), izražene v valuti dežele B (šiling oz. lira) prek blaga x. S tem načinom merjenja dobimo zanesljive informacije o interdomicilnih cenovnih razmerjih. Izračunane cenovne paritete se sicer od blaga do blaga razlikujejo, agregatne cenovne partitete za posamezne potrošne skupine oz. za celoten vzorec pa izračunamo s ponderiranjem. Pri tem smo uporabili ponde-racijski sistem za izračunavanje indeksov rasti cen na drobno, ki ga uporablja Zavod Republike Slovenije za statistiko.
Z agregiranjem cenovnih paritet posameznih vrst blaga smo dobili agregatno (poprečno) cenovno pariteto celotnega vzorca, ki predstavlja agregatni devizni tečaj. Le-ta izraža medsebojno razmerje notranje kupne moči posameznih valut. Tako izračunani devizni tečaj odstopa od uradnega deviznega tečaja, ker so osnova za njegov izračun le cene na drobno, ne pa tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje uradnega tečaja.
Primerjava tečaja, ki smo ga izračunali na osnovi cenovnih paritet, in uradnega deviznega tečaja v juniju 1989 in aprilu 1990 je v tabeli 1. Cene, cenovne paritete in tečaji za junij 1989 so denominirani in tako primerljivi z letošnjimi cenami in tečaji.
Če primerjamo tečaj dinarja z avstrijskim šilingom, vidimo, da je bila v juniju 1989 notranja kupna moč dinarja za 43 % večja od vrednosti dinarja po njegovem uradnem tečaju, v aprilu 1990 pa ji je bila enaka. Če pa primerjamo tečaj dinarja z italijansko liro, je bila v juniju 1989 notranja kupna moč dinarja za 31% večja, v aprilu 1990 pa za 9 %
manjša od vrednosti dinarja po njegovem uradnem tečaju. Tako velike spremembe so posledica nižje stopnje depreci-acije dinarja v primerjavi z relativno rastjo cen na drobno med obema opazovanima trenutkoma: v primerjavi z Avstrijo so se slovenske relativne cene na drobno v globalu vzorca povečale za 1390,2%, uradni tečaj (din/ATS) pa za
Cene prehrambenih proizvodov
Cene prehrambenih proizvodov postajajo v Sloveniji vedno večji problem, saj hrana obsega vedno večji delež v strukturi osebne porabe. Letos so postali prehrambeni proizvodi v poprečju že za 5 % dražji kot v Italiji in le še za 10 % cenejši kot v Avstriji. Če pa upoštevamo, da je hrana pri nas v glavnem obdavčena s 3 %, v Avstriji pa z 10 %, se ta razlika pri primerjavi neto cen na drobno praktično izniči. Ravni cen posameznih potrošnih skupin prehrambenih proizvodov prikazuje tabela 3.
Hrana se je v Sloveniji torej v globalu relativno podražila in nekatere skupine proizvo-
814,5%, v primerjavi z Italijo pa je relativna raven drobno-prodajnih cen v Sloveniji za analizirani vzorec porasla za 1346,5%, uradni tečaj (din/ 100 ITL) pa le za 800,7%.
Takšna politika tečaja je torej povzročila, da so bile slovenske cene na drobno (za analizirani vzorec) v aprilu letos v poprečju na ravni avstrijskih oz. za 10% nad ravnijo italijanskih.
Ravni cen po blagovnih skupinah
Če želimo ugotoviti, katere vrste blaga so v Sloveniji dražje kot v primerjanih deželah, moramo za osnovo uporabiti uradni devizni tečaj.
Ravni cen na drobno posameznih potrošnih skupin v primerjavi z avstrijskimi oz. italijanskimi cenami, preračunane prek uradnega tečaja, navajamo v tabeli 2.
Medtem ko je bil v juniju lani v Sloveniji v poprečju dražji kot v primerjanih deželah le gradbeni material, so premiki cen in relativno zamrznjen tečaj povzročili, da so bili v aprilu letos v Sloveniji v poprečju dražji kot v Avstriji proizvodi tekstilne konfekcije, usnjena obutev in galanterija, oprema za stanovanje, gradbeni material, vozila in rezervni deli te'r higienske potrebščine, v primerjavi z italijanskimi cenami pa poleg njih še prehrana, alkoholne pijače ter orodje in škropiva.
V nadaljevanju navajamo ravni cen dveh skupin proizvodov in storitev, ki sta z vidika potrošnje prebivalstva najpomembneiši:	hrana in
stanovanje.
dov so postale bistveno dražje kot v sosednih deželah. V primerjavi z Avstrijo so to v poprečju konditorski izdelki, olja in maščobe, sveža in predelana zelenjava, sveže sadje in druga prehrana, v primerjavi z Italijo pa sveža in predelana zelenjava, sveže in predelano sadje in brezalkoholne pijače ter druga prehrana.
Odločujoč vpliv na poprečno raven cen celotne potrošne skupine imajo cene mesa in mesnih izdelkov. Ta potrošna skupina je bila v letošnjem aprilu v poprečju cenejša kot v sosednih deželah (tabela 4).
V primerjavi z Avstrijo so bile v aprilu letos kar za 180 % dražje ribje konzerve, v primerjavi z Italijo pa so bili poleg njih absolutno dražji še mesni izdelki in mesne konzerve.
Med prehrambenimi artikli so bili v aprilu 1990 (cene sadja in zelenjave smo z italijanskimi cenami primerjali v maju) v Sloveniji dražji kot v obeh sosednih deželah naslednjih proizvodi: suha svinjska rebra, suh svinjski vrat, suha mesnata slanina, goveji golaž v konzervi, mesni zajtrk v konzervi, sardine v olju, keksi, napolitanke, riž, med, mlečna in jedilna čokolada, kakao in mlečni kakao krem, surovo maslo, jedilno korenje, zelena solata, sladko želje, sveže kumarice, paradižnik, zelena paprika, cvetača, hruške, jagode, grozdje, limone, pomaranče, zmrznjen grah, zmrznjena zelenjava, paradižnikova mezga, konzerviran grah, konzerviran stročji fižol, konzervirane kumarice, džem, malinov sirup, coca-cola, pražena kava, mleta paprika in gorčica.
Dražji kot v Avstriji so bili poleg teh proizvodov še hre-
novke, mleko v tetrapaku, margarina, svinjska mast, orehova jedrca in instant pire krompir, dražji kot v Italiji pa poleg v prejšnjem odstavku omenjenih proizvodov še jetra, prešana šunka, salama šunkarica, kranjske klobase, mortadela, zimska salama, čajna klobasa, testenine z jajci, skuta, krompir, fižol v zrnju, čebula, rdeča pesa, špinača, grah v stročju, jabolka, češnje, suhe fige, kašasti in bistri sok, kuhinjska sol in vinski kis.
Pri interdomicilni primerjavi cen prehrambenih proizvodov je treba upoštevati, da so razlike v kakovosti produktov pri nekaterih proizvodih precejšnje in da znaša delež prometnega davka v cenah prehrambenih artiklov v Avstriji 9% (10% na neto drobnopro-dajno ceno), v Italiji pa v poprečju 8,2% (9% na neto drobnoprodajno ceno). V Sloveniji je razen pri izjemah prometni davek le 3%, to pomeni, da so bile ravni naših cen teh proizvodov brez prometnega davka za ustrezen odstotek višje.
Stanovanje
V	to skupino so uvrščeni pohištvo, električni stroji, televizijski in akustični aparati, druga oprema za gospodinjstvo, energija za gospodinjstvo in stanarina. Celotna potrošna skupina je bila v aprilu letos v Sloveniji v povprečju dražja kot v primerjanih deželah.
V	vzorec pohištva so zajeti tisti produkti, ki so bili najbolj primerljivi in ki v sosednih deželah sodijo v nižji cenovni razred. Skupina je bila v aprilu letos v Sloveniji kot celota dražja kot v Avstriji in Italiji. Isto velja tudi za električne stroje ter televizijske in akustične aparate, ki so naj-dražja skupina v Sloveniji nasploh. Praktično ni bilo proizvoda, ki bi bil v Sloveniji cenejši kot v primerjanih deželah. Tudi druga oprema za gospodinjstvo je bila v globalu dražja od poprečja in le nekateri produkti so bili cenejši kot v primerjanih deželah (v primerjavi z Avstrijo 5 od 19 analiziranih proizvodov, v primerjavi z Italijo pa le 2 od 16). Od energentov so bila v Sloveniji dražja kot v Italiji in Avstriji drva za kurjavo, ostale vrste energije za gospodinjstvo pa so bile cenejše, isto velja tudi za stanarino.
Drugi proizvodi
Ker v tem članku ne moremo podrobneje obravnavati vseh analiziranih potrošnih skupin, navajamo še nekaj karakterističnih proizvodov, ki so bili v aprilu letos v Sloveniji dražji kot v Avstriji oz. Italiji: vino in vinjak v primerjavi z avstrijskimi cenami ter tudi slivovka in pivo v primerjavi z italijanskimi cenami; volne in celotna tekstilna konfekcija; usnjena obutev in galanterija (nekoliko cenejša kot v Italiji je bila le otroška obutev); večina gradbenega materiala; večina orodij in škropiv v primerjavi z italijanskimi cenami; vozila, motorna kolesa in kolesa; večina higienskih potrebščin; pisarniški papir, svinčniki, kasete itd.
Cenejši pa so bili naslednji proizvodi in storitve: cigarete, tkanine, nekateri deli za vozila (avtomobilski plašči, akumulatorji), zdravila in zdravstveni pripomočki, časopisi, knjige, revije in storitve (posebno PTT storitve).
Tabela 1: Poprečne cenovne paritete in uradni devizni tečaji1
	Din/ATS	Din/100 ITL	
	junij 1989 april 1990	junij 1989 april 1990	
1. Poprečna cenovna pariteta vzorca	0,0759 . 0,9948	0,0807	1,0500
2. Uradni devizni tečaj	0,1088	0,9950	0,1058	0,9529^
3. Raven cenovne paritete (uradni devizni tečaj = 100	70	100	76	110
4. Raven uradnega deviznega tečaja (poprečna cenovna pariteta = 100)	143	100	131	9L
Tabela 2: Ravni cen n	a drobno v Sloveniji		
	Primerjava z Avstrijo	Primerjava	z Italij0
	(= 100)	(= 100)	
Potrošna skupina	junij 1989 april 1990	junij 1989 apni 199°	
Prehrana	62	90	70	105
Alkoholne pijače in tobačni izdelki	52	89	77	120
Volne in tkanine	41	92	41	96
Tekstilna konfekcija	56	121	60	130
Usnjena obutev in galanterija	41	124	46	133
Stanovanje	90	119	91	118
Gradbeni material	106	123	153	189
Orodje in škropiva	78	90	93	119
Vozila, rezervni deli in gorivo	84	86	76	74
Higiena in zdravje	50	105	53	110
Kultura, razvedrilo in izobraževanje	65	88	86	100
Storitve	29	53	39	63	
Skupaj vzorec	70	100	76	HO _
Tabela 3: Ravni cen prehrambenih izdelkov			
	Primerjava z Avstrijo	Primerjava	z Italijo
	(= 100)	(= 100) ^	
Potrošna skupina	junij 1989 april 1990	junij 1989 april 199^	
Meso in mesni izdelki	54	79	63	95
Žitni izdelki	46	79	47	79
Mleko in mlečni izdelki	61 81	71	89
Konditorski izdelki	94	104	94	100
Maščobe	85	102	60	70
Sveža zelenjava	62	192	101	301
Sveže sadje	77	148	81	232
Predelana zelenjava	95	203	108	196
Predelano sadje in brezalkoholne pijače	75	96	106	136
Druga prehrana	88	103	105	123^
Prehrambeni izdelki Skupaj (vzorec)	62	90	70	105	
Tabela 4: Ravni cen mesa in mesnih izdelkov
	Primerjava	z Avstrijo	Primerjava z Italijo	
	(= 100)			(= 100)
Potrošna skupina	junij 1989 april 1990		junij 1989 april 19^	
Meso	50	60	53	63
Mesni izdelki	52	89	74	127
Mesne konzerve	43	96	58	129
Ribje konzerve	107	280	48	129
Piščanci	71	87	69	82^
Potrošna skupina Skupaj	54	79	63	95^.
Tabela 5: Ravni cen in izdelkov storitev v zvezi s stanovanjeI,,
	Primerjava z Avstrijo	Primerjava z Italijo
	(= 100)	(= 100)^_^,
Potrošna skupina	junij 1989 april 1990	junij 1989 april 19^
Pohištvo	131	129	118	127
Električni stroji,		
TV in akustični		
aparati	129	183	125	176
Druga oprema za		
gospodinjstvo	79	154	79	144
Energija	47	53	41	43
Stanarina	17	22	11	14^
POTROŠNA SKUPINA		
SKUPAJ (vzorec)	90	119	91	lU^J
Tabela 6: Mesečni indeksi cen na drobno ter tečajev ATS in v letu 1990	^
	Indeksi cen na drobno		Indeksi tečaje''	
	Slovenija	Jugoslavija	ATS	n j-
Januar	142,9	141,5	113,4	112,9 100.5 100.6 100^
Februar	109,7	113,6	99,9	
Marec	104,1	' 105,2	100,0	
April	102,0	102.8	100.0	
April 1990 Dec. 1989	166,5	173,8	113,4	114,6
Ljubljana, 31. avgusta 1990
Delavska enotnost 7
kako živimo
Vzroki in posledice visoke ravni cen
Agregatna raven drobno-prodajnih cen proizvodov in storitev, ki so bili zajeti v vzorec, je bila od leta 1984 do leta 1989 v Sloveniji občutno nižja kot v Avstriji oz. Italiji. V primerjavi z Avstrijo je bila v poprečju nižja za 33 %, v primerjavi z Italijo pa za 21 %. V letošnjem aprilu pa je bila situ-cija precej drugačna. Poprečna raven cen analiziranih proizvodov in storitev je bila v Sloveniji enaka avstrijski in za 10 % višja kot v Italiji. To je posledica izvajanja protiinflacijskega programa v Jugoslaviji. 18. decembra lani je bil namreč tečaj dinarja fiksiran in vezan na nemško marko v razmerju 1:7 in to razmerje velja še danes. Dinarski tečaji drugih valut so po tem datumu sicer še nekoliko narasli, vendar v mnogo manjši meri kot cene na drobno v Jugoslaviji oz. Sloveniji.
Medtem ko se je agregatna raven cen na drobno od decembra 1989 do aprila 1990 v Sloveniji povečala za 66,5 %, se je dinarski tečaj avstrijskega šilinga povečal le za 13,4%, italijanske lire pa za 14,6%. Zaradi tega je prišlo tudi do znatnega povišanja ravni cen na drobno v Sloveniji v primerjavi s sosednjima deželama. V manjši meri so se povišale cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih za 27,9%) in razlika je tudi posledica povišanih stopenj prometnega davka.
Protiinflacijski program je temeljil na šok terapiji (zamrznitev tečaja in osebnih dohodkov, restriktivna denarna politika, uravnovesitev proračunov ...), ki pa za jugoslovanske razmere (stroškovni značaj inflacije, neobstoj zasebne lastnine in tržišča dela, relativna zaprtost pred tujo konkurenco, ni bilo markizacije cen itd.) ni povsem ustrezna metoda. Zato se je inflacija nadaljevala in se je umirila šele v aprilu. Odmrznitev osebnih dohodkov ter nekaterih cen utegne inflacijo znova pospešiti in s tem v razmerah fiksiranega tečaja povečati nesorazmerje med njim in ravnijo cen. Da bi ta učinek ublažili ali pa celo nevtralizirali, je nujno nadaljevati kontrolo osebnih dohodkov, znižati davčne stopnje (predvsem prometni davek), prispevne stopnje in carine ter spodbujati proces nastajanja novih proizvodnih in trgovskih podjetij, s čimer bi povečali konkurenco na domačem tržišču.
Rast cen po zamrznitvi tečaja je povzročila, da uradna zunanja vrednost dinarja ne ustreza razmerjem med domačimi in tujimi cenami. Posledica takšne tečajne politike je, da se je absolutna razlika med osebnimi dohodki med Slovenijo in sosednima deželama (preračunano prek tečaja), zamnjšala. Ker pa je bila raven cen na drobno v Sloveniji za analizirani vzorec izenačena z avstrijsko in je presegla italijansko raven za 10%, se je ponovno zmanjšala kupna moč poprečnega čistega osebnega dohodka v Sloveniji v primerjavi s kupno močjo poprečnih čistih zaslužkov v primerjanih deželah. Nakup deviz po ceni, ki ne ustreza cenovnim paritetam, njihov neoviran prenos čez mejo in blage carinske sanckije pri uvozu blaga so zato pripeljali do specifičnega modela potrošnje v Sloveniji. Če bi se prebivalstvo oskrbovalo samo na domačem tržišču, bi njegov standard zelo trpel. Tako pa relativna bližina meja z Avstrijo in Italijo omogoča pomembnemu delu prebivalstva, da z nakupi v sosednih deželah povečuje kupno moč Svojih osebnih dohodkov.
dr. Egon Žižmond Institut za ekonomsko diagnozo in prognozo Maribor
Dr. Bogdan Kavčič: O direktorjih
Odličen strokovnjak le lahko nemogoč direktor
Predstavitev: Zadnjih deset let se ukvarjam predvsem z raziskovanjem na področju organizacijskih ved, s preučevanjem	organizacijske
zgradbe in organizacijske prakse naših delovnih organizacij. V ta okvir sodijo tudi raziskave notranjih odnosov in izboljševanja organizacije po naročilu posameznih delovnih organizacij. S tem se povezuje tudi nekaj svetovalnega dela, ki je prilika za praktično preizkušanje izsledkov teoretičnih organizacijskih raziskav. Na tem področju vidim tudi v prihodnje velike možnosti in potrebe, saj so naše delovne organizacije organizacijsko v povprečju dokaj šibke in neučinkovite (je pa nekaj tudi izjemno dobro organiziranih).
K raziskovanju sodi tudi pisanje. Ne le pisanje raziskovalnih poročil, ampak tudi posredovanje izsledkov domači in tuji javnosti. Doslej sem kot avtor ali soavtor objavil 13 knjig (med njimi: Samoupravna organizacija dela 1982, Organizacijska povezanost v delovno organizacijo 1984, Sociologija dela 1987, Direktorji uspešnih slovenskih gospodarskih organizacij 1988). Objavil sem tudi nekaj nad 200 strokovnih in znanstvenih prispevkov v revijah in zbornikih, od tega kakih 15 odstotkov v tujih jezikih.
Vprašanje: Z valovi tržnih reform smo tudi v Jugoslaviji pričeli ustrezneje vrednotiti pomen in vlogo podjetništva, direktorjev, ločevati med dobrimi in slabimi podjetji itd. Vse bolj pomembno je raziskovanje uspešnih podjetij ter s tem odkrivanje »tajnih« vzvodov njihove poslovne učinkovitosti. Kako bi glede na vaše dolgoletno raziskovalno delo na tem področju opredelili uspešno podjetje? Ali obstajajo razlike med uspešnim podjetjem pri nas in na Zahodu?
»Med različnimi definicijami uspešnosti podjetja se opredelujem za ciljno: uspešnost organizacije presojamo glede na stopnjo doseganja ciljev. Cilji pa so precej družbeno pogojeni. Nekatere imajo skupne širši sistemi, nakteri pa so ožji. Vse gospodarske organizacije, ki delujejo v pogojih tržnega gospodarstva, pa imajo recimo skupne gospodarske cilje, torej dobiček (ne glede na to, kako ga v različnih družbah imenujejo). Nekateri cilji so trajnejši, nekateri pa se pogosteje spreminjajo.
Mislim, da je za naše gospodarske organizacije mogoče opredeliti tri skupine ciljev: 1. Biti morajo gospodarsko uspešne; 2. razvijati morajo samoupravne družbene odnose in 3. biti morajo sposobne razvijati se (trajno dosegati prvi dve vrsti ciljev). Seveda jih je mogoče tudi drugače poimenovati. Razvijanje samoupravljanja je prav gotovo specifična družbena zahteva pri nas, ne glede na to, kaj razumemo pod tem pojmom. Za naše razmere je značilno tudi sorazmerno hitro spreminjanje poudarka, družbene prioritete pri opredeljevanju ciljev. Če je bilo za obdobje 1970-1980 značilno poudarjanje samoupravnih odnosov kot primernega cilja, je za obdobje zadnjih let značilno izrazito poudarjanje go-
spodarskih ciljev. Takšne (ciklične?) spremembe lahko zasledujemo v celotnem povojnem obdobju.
Gospodarska organizacija se mora prilagajati okolju, saj je njen obstoj odvisen od okolja. Tako ne morejo le sama v celoti določati svojih ciljev, ampak so njeni cilji določeni tudi z vplivi okolja. V tem pogledu so naše organizacije seveda pod specifičnimi vplivi okolja tudi pri nas. Glede na dosedanji družbeni sistem so bile naše organizacije še bolj odvisne od okolja kot n. pr. v Zahodni Evropi, ker so bile (in so še) manj samostojne, manj neodvisne, zlasti od družbeno političnega okolja.
So pa obenem bolj neodvisne od okolja kot recimo v deželah realnega socializma. Za naše gospodarske organizacije gotovo velja, da jim pogoje delovanja pretežno določa država (družba). Pri tem je morda še posebej problematično to, da je naša država silno muhasta. Hitro spreminja svoje zahteve in pogoje, neprestano si izmišlja kaj novega, itd. Predvsem pa podjetjem preveč jemlje. Podjetja pa se morajo prilagajati in iskati možnosti za preživetje. V družbenem odnosu do podjetij je tudi nekaj dvoličnosti: na eni strani sklicevanje na samoupravljanje delavcev, na drugi strani pa pritiskanje na poslovodne organe, da bi zagotovili gospodarsko uspešnost. Med sistemske posebnosti sodi tudi to, da smo poskušali razviti podjetje kot enoto, ki skrbi ne le za gospodarske cilje, ampak tudi za številne socialne cilje, itd. Zato so bili gospodarski cilji zanemarjeni, podcenjeni. Rezultati so znani, zato najnovejša reforma tudi pomeni nujnost bistvenih sprememb na tem področju. Doslej recimo družbeni sistem ni dosledno zahteval gospodarske uspešnosti, saj ni dosledno sankcioniral izgub. Ni pa tudi preprečeval uspešnosti v celoti. Tako imamo nekatera zelo uspešna podjetja, vendar predvsem kot rezultat odločnosti vodilnih skupin.«
Vprašanje: Verjetno tudi pri nas prihaja do uveljavljanja formule: dober direktor in vodstveni kader = dobro podjetje, in obratno. Ali obstaja recept, kako biti dober direktor? Kaj je tu najbolj pomembno — osebnost, intuicija, politične zveze, sposobnost iskanja »lukenj« v zakonih, stil vodenja itd.?
»Potem ko smo s sodelavci analizirali številne prijeme za opredeljevanje dobrega direktorja pri nas in v svetu, smo ugotovili, da je dobor direktor lahko le direktor dobre organizacije. To velja še posebej za podjetje. To je teoretično dokaj nesporno. Naloga direktorja je usklajevanje treh skupin dejavnikov: 1. dejavnikov v okolju, 2. dejavnikov v organizaciji (med te sodijo delavci in delovne naloge) in 3. njegovih osebnih lastnosti. Pozitiven rezultat je odvisen od vseh treh, ne samo od posameznega; vsak posamezen pa lahko povzroči negativen rezultat. Znano je, da je odličen strokovnjak lahko nemogoč direktor, če ne zna delati z ljudmi v podjetju. Direktor v podjetju, kjer ima recimo 50 odstotkov zaposlenih fakultetno izobrazbo in so prepričani o samoupravljanju, se
mora obnašati drugeče kot direktor, kjer delavci pričaku-jeko, da bo »močna roka«. Direktor organizacije, ki jo stalno zadevajo različne »zamrznitve«, mora delovati drugače kot tam, kjer tega strahu ni. Direktor v organizaciji, ki pretežno izvaža, mora prav tako delovati drugače kot direktor v organizaciji, ki ima monopolni položaj na domačem trgu, itd. Sodeč po raziskavah v svetu in pri nas, ni posamezne lastnosti, ki bi pojasnjevale uspešnost direktorja. Uspešnost je lahko le kombinacija vseh dejavnikov.
Ko smo raziskovali zelo uspešna podjetja pri nas, se je potrdilo, da gre za enkratne kombinacije lastnosti oseb, pogoje v organizaciji in v okolju in je v tem smislu vsak uspešen direktor individualna izjemna osebnost. Do neke mere gre za »rojene« voditelje; za kolektive, ki jih ne razdvajajo razprtije; za uspešne proizvodne programe ter za sorazmerno naklonjeno okolje. Res pa je, da tem direktorjem to ni le zaposlitev, ampak tudi konjiček; da jim je podjetje »celo življenje«
Vprašanje: Kaj kažejo vaše raziskave o tem, kako oblikovati uspešno podjetje? Mora imeti direktor neomejeno moč ali se mora nasloniti na razi-skovalno-razvojni oddelek, vrhunske strokovnjake ali na marketing,	usmerjenosti
v osvajanje novih trgov in izdelkov?
»Morda bi začel s tem, kako je danes mogoče prepoznati zelo uspešno podjetje pri nas. Iz naše raziskave izhaja, da sta ključna dva znaka: 1. visok delež izvoza izdelkov, predvsem na zahodno tržišče, in 2. sorazmerno velika homogenost koledktiva. Oboje je seveda že tudi posledica dosedanjega razvoja, obenem pa pogoj za uspešno prihodnost. Visok delež izvoza pomeni, da je podjetje sposobno nastopati na zunanjem trgu v konkurenci z drugimi proizvajalci. Pomeni, da je glede kakovosti, cene in dizajna izdelkov na svetovni ravni, obenem pa je tudi poslovno obnašanje na takšni ravni. Prav to zadnje je zelo pomembno, saj jugoslovanski izvozniki prav zaradi »šlamparije« izgubljajo velike denarje. Velik izvoz pomeni tudi sorazmerno visoko cenovno pokritost, saj bi sicer podjetje bankrotiralo. Le majhen izvoz je mogoč »za vsako ceno«. Kdor izvaža, mora imeti tudi ustrezno izbran proizvodni program. Primemo kakovost le-tega pa lahko dosega le s tehnologijo, ki je približno na svetovni ravni, itd. S temi lastnostmi imajo na domačem trgu izjemno močan položaj, lahko bi rekli monopol kakovosti. Konkurenca je vendarle ključni dejavnik.
V	zelo uspešnih podjetjih kolektiv ni razdeljen na sprte »stranke«, ki se bojujejo za oblast ene proti drugi. Direktorji so kar po vrsti navajali, da jih v celoti podpira vsaj 80 odstotkov zaposlenih. To ne pomeni, da pri njih ni konfliktov in nasprotnih mnenj: tudi stavke poznajo. Vendar so te konflikte uspeli reševati tako, da so iz njih iztržili koristi: boljšo rešitev problema.
V	Jugoslaviji praviloma slišimo pritožbe, da imajo direk-
toji premalo moči, da bi lahko uspešno vodili podjetja. V zelo uspešnih podjetjih, ki smo jih raziskovali, se noben direktor ni pritoževal, da ima premalo
Bogdan Kavčič
moči. Vsi so zatrdili, da imajo dovolj ali celo preveč moči. In to v istih normativnih okvirih, v katerih drugi ugotavljajo, da je premajhna moč direktorjev glavna ovira za večjo uspešnost podjetij. Zelo uspešni direktorji znajo aktivirati možne izvire moči in jih povečati z uporabo organizacijskih sredstev uveljavljanja moči. Moč tudi uporabljajo le za blaginjo organizacije kot celote.
Vsa zelo uspešna podjetja, ki smo jih raziskovali, so izrazito tržno usmerjena: delajo, kar se da prodati. Pri njih so že zdavnaj odpravili zadrego, ali delati, kar se dobro prodaja, ali kar so bili navajeni.
Vsa so tudi izrazito usmerjena v visokokakovostno proizvodnjo, saj drugače ne bi mogla izvažati. To je tudi usmeritev za prihodnost. V zelo uspešnih podjetjih imajo praviloma tudi zelo močne razvojne oddelke, posebej tam, kjer gre za individualno ali maloserijsko proizvodnjo. Ni pa spodbudno, da pri večini velik izvoz temelji predvsem na veli-koserijski proizvodnji s sorazmerno velikim deležem ročnega dela. Kvalifikacijska struktura zaposlenih je v večini primerov nad povprečjem ustrezne panoge, vendar ne posebno visoka, razen nekaj izjem. Uspešnost teh podjetij temelčji na »pametnem vrhu in discipliniranih izvajalcih«.
Vprašanje: Kakšno je razmerje med uspešnim podjetjem in njegovim lokalnim okoljem? Kakšni tipi odnosov se lahko razvijejo ali naj bi se oblikovali ob njunem optimalnem razmerju?
»Zanimivo je, da je sorazmerno več zelo uspešnih podjetij lociranih izven večjih mestnih središč. Uspešna podjetja so uspešna tudi pri uporabi prednosti relativno ožjega lokalnega okolja. To okolje uspejo mobilizirati v korist podjetja. Korist je seveda obojestranska, saj podjetja tudi veliko prispevajo za izboljšanje življenjskih razmer v teh okoljih, s tem ko pomagajo urejati komunalo, šolstvo, trgovine, štipendirajo otroke svojih delavcev, poskrbijo za stanovanja delavcev, itd. Delavce navežejo nase, oblikujejo visoko stopnjo pripadnosti delavcev temu podjetju, pritegnejo strokovnjake po končanem šolanju nazaj v po-
djetje, itd. Vse to prispeva k uspešnosti podjetja. Obenem pa ta podjetja vendarle ne vzpostavijo prevelike dominacije nad lokalnim okoljem, ne podredijo si ga toliko, da bi ga prebivalci čutili kot breme. Razlog za navezanost na podjetje so tudi majhne možnosti za drugo zaposlitev v lokalnem okolju. Zato so delavci prisiljeni ostati s podjetjem, tudi kadar mu gre slabo, oziroma se bolj zavzamejo za reševanje težav, saj nimajo kam iti (ali pa je druga zaposlitev povezana z vrsto dodatnih neprijetnosti).
V večjih mestih ti dejavniki ne delujejo, imajo pa seveda večja mesta nekaj drugih prednosti.«
Vprašanje: Pri govorjenju o podjetju morda preveč govorimo o njem kot nekakšnem bolj ali manj popolnem ekonomskem stroju. Pozabljamo, da gre v prvi vrsti za zapleteno socialno tvorbo, visoko diferencirano mrežo socialnih stikov: odnos višji nižji, vodstvo baza, poslovodni in tehnični kadri itd. Kakšne so povezave med socialno zgradbo podjetja in njegovimi ekonomskimi rezultati?
»Tudi pri naših zelo uspešnih podjetjih se uveljavlja zakonitost, da so ljudje najvažnejši dejavnik uspešnosti, da uspešnost gradijo na ljudeh. V preučevanih zelo uspešnih podjetjih recimo nismo srečali najboljše tehnologije, s katero razpolaga slovenska industrija. Direktorji teh podjetij, tudi če so »direktorji«, imajo izjemen posluh za ljudi, zavedajo se, da morajo imeti za vodenje podporo ljudi. Zato veliko časa in truda vložijo prav v delo z ljudmi, in to v več segmentih. Najprej gre za odnose v dominantni koaliciji, ki jo navadno predstavlja kolegij direktorja. Ta navzven deluje dosledno homogeno, razlike razčiščujejo navznoter. Kdor oponira javno, mora oditi. Zato so direktoji zelo podprli predloge o direktorju kot mandatarju, ki si prosto izbira najbližje sodelavce. Navznoter so razlike v stališčih lahko zelo velike. Tri četrtine direktorjev je povedalo, da morajo včasih »zavpiti«, da uskladijo stališča v kolegiju. Preko tako homogeniziranega kolegija se moč direktorja potencira v delovanju vseh članov kolegija v isti smeri.
Nadalje imajo vsi zelo uspešni direktorji razvito prakso neposrednega stika z »bazo«. Skratka, mimo vseh formalnih kanalov komuniciranja si oblikujejo neposredne stike s temeljno organizacijsko ravnijo. Tako dobro poznajo problematiko na vseh ravneh, posebej pa v proizvodnji. Poznajo probleme ljudi. In kar je prav tako pomembno: delavci jih poznajo. Ta vidik je izrazito pomemben recimo v primeru stavke.
V zelo uspešnih podjetjih se direktorji niso pritoževali nad samoupravljanjem. Sploh jih ni motilo ali oviralo. Nasprotno, nekateri so ga želeli še več. V samoupravljanju so videli sredstvo za aktiviranje delavcev, za povečanje njihovega sodelovanja pri reševanju problemov podjetja in povečanje pripadnosti podjetja. Ali drugače povedano, samoupravljanje so ocenjevali kot sredstvo za povečanje odgovornosti delavcev. To pa vsebuje tudi jasno zavedanje, da je uspešnost odvisna predsem od ljudi. Zato so ti direktorji precej časa in pozopmosti namenili tudi samoupravnim organom. Podobno velja tudi za odnos do sindikalne organizacije.
Vse to skupaj je zagotovilo relativno visoko stopnjo integracije zaposlenih v podjetju.«
Bogomil Ferfila
Ljubljana, 31. avgusta 1990
zdravstvo
Žalostna podoba mariborskega zdravstva
mi

»V h
'-.A'':	X..;
1 Ih
UBhhC
brisače,
copate
Čeprav je napovedana splošna stavka slovenskih delavcev dvignila veliko političnega prahu, pa je položaj v zdravstvu čisto poseben. Tudi če bi se v drugih dejavnostih zaradi pritiskov ali prepričevanja napovedani stavki morebiti odpovedali, bo v slovenskem zdravstvu 10. novembra stavka v vsakem primeru. Slovensko zdravstvo se je namreč zaradi neurejenih razmer in dodatno še odškrnjenih 30 odstotkov sredstev znašlo čisto na robu finančnega zloma.
To še posebej velja za mariborsko zdravstvo, ki ima že blizu 46 milijard izgub. Zaradi tako brezizhodnega položaja so se v Mariboru med prvimi odločili za stavko v zdravstvu. O tem smo se v Mariboru pogovarjali s predstavniki sindikatov v zdravstvu — Erikom Šerbcem, ki je tudi predsednik stavkovnega odbora, z Liziko Mlinarič in dr. Hermino Ne-deljkovič-Bogar.
Blokirani žiro računi
»Naš namen ni rušenje slovenske vlade, ampak hitrejše reševanje nakopičenih težav v zdravstvu,« je v pogovoru nekajkrat poudaril Erik Šerbec. »Poglavitne žariščne točke težav v mariborskem zdravstvu so poleg finančnega primanjkljaja še blokirani žiro računi. Bolnišnični tozdi imajo že več kot 60 dni blokiran žiro račun. Poleg tega imamo v mariborskem zdravstvu relativno nizke osebne dohodke. Tudi delovne razmere so zelo slabe. Neplačanih računov imamo kar 56 odstotkov. Sicer pa so si razmere kot jajce jajcu podobne tudi drugod.«
Za primer, kako je s plačami v mariborskem zdravstvu, so nam navedli tele podatke: Osnovna plača zdravnika specialista v mariborski bolnišnici je bila julija 8.270 dinarjev, v zdravstvenem domu pa 8.628 dinarjev. Osnovne plače zdravnikov v Sloveniji so po podatkih za mesec julij osem do deset tisočakov mesečno.
Že v letih 1988-1989 so na mariborskem območju maksimalno racionalizirali razne službe in medicinsko dejavnost. Tako je denimo fizikalna terapija le na enem kraju, rentgen le v okviru bolnišnice itd. Hoteli so zapreti precej ambulant po krajevnih skupnostih, vendar so se krajani organizirali in so to preprečili. Po sedanji zakonodaji je namreč to nemogoče. Šele ko bo zakonodaja drugačna, bodo takšne obrate ambulant lahko zaprli ali pa dali v drugačno upravljanje.
Kako se počutijo pacienti
llllSKft' "'J:
o tem ne govori nihče (Slika: Sašo Bernardi)
»Že nekaj let opozarjamo na neustreznost zakonodaje. Zahtevamo čim hitrejšo ureditev zakona o zdravstvenem varstvu, da bo jasno, kaj bo zagotavljal program zdravstvenega varstva in kaj bodo morali delavci dodatno plačati,« pravi Šerbec. »Ne strinjamo se, da je splošna kolektivna pogodba drugačna za družbene dejavnosti kot pa za delavce v materialni proizvodnji. V RO sindikata delavcev zdravstva in socialnega skrbstva so pripravili osnutek panožnega sporazuma, vendar pa še zdaj ni ustreznega organa, ki bi se pogajal in to podpisali. Delavci zahtevamo, da vlada postavi ustrezno ceno dela, ki bo sprejemljiva in spodbujajoča za našo dejavnost.«
Za 15 odstotkov nižje plače
Zelo težke so razmere v mariborski bolnišnici, saj so tam zaposleni v avgustu prejeli kar za 15 odstotkov znižane osebne dohodke (v zdravstvenem domu pa za 10 odstotkov). V nasprotnem primeru zaradi pomanjkanja priliva denarja osebnih dohodkov sploh ne bi mogli izplačati. Zato so v bolnišnici hoteli stavkati že 16. avgusta, po izplačilu osebnih dohodkov.
»Bolnišnica se je znašla v izredno slabih razmerah, saj je vedno večji razkorak med
prilivi in odlivi sredstev,« nam je povedala medicinska sestra Lizika Mlinarič. Priliv sredstev je skoraj za tretjino nižji kot zadnje mesece minulega leta. Nerešeno vprašanje pri financiranju zdravstva je še vedno razkorak med dejansko opravljenim delom in med dosti nižje izplačanimi računi. »Pacienti morajo od doma prinašati brisače, pižame pa tudi copate,« pove Mlinaričeva. »Naročamo cenejša zdravila, skrajšuje se ležalna doba...«
V	bolnišnici so izdelali poseben red plačevanja računov. Tako so na prvem mestu zdravila in zdravstveni material, sledijo material in oprema iz uvoza, prehrana in podobno.
V	vodstvu bolnišnice so pripravili program ukrepov za zmanjševanje nelikvidnosti, kamor sodijo že omenjeni za 15 odstotkov znižani osebni dohodki. Ukinili so potne stroške, doplačila regresirane prehrane med delom, jubilejne nagrade, odpravnine, skratka vse tiste pravice delavcev, ki izhajajo iz sindikalne liste.
Negodovanje ob znižanju plač
Največ negodovanja je sprožilo znižanje osebnih dohodkov. V mariborskem sindikatu zdravstva in socialnega skrbstva se ne strinjajo s takšnimi ukrepi za zmanjševanje nelikvidnosti.	Podpirajo
predvsem tiste ukrepe, s katerimi naj bi drugače uredili dopolnilno delo, tako da bi ga enakomerno razporedili med možne izvajalce. »Z drugimi ukrepi pa se ne strinjamo, ker to niso pridobljene pravice v okviru zdravstva, ampak so to izborjene pravice vseh delavcev v republiki, zaobsežene v sindikalni listi,« pravi Erik Šerbec. Da bi v bolnišnici kaj prigospodarili, tudi v primeru, ko gre kdo v pokoj, ne zaposlujejo na novo. Vse ambulantno dopolnilno delo se bo s 1. septembrom štelo v redno delo.
Pogodbe o opravljanju in financiranju zdravstvene dejavnosti v letu 1990, ki jo morajo po novem, to je po ukini-
Pogovor s predstavniki mariborskih sindikatov v zdravstvu (Slika: Sašo Bernardi)
Dr. Klara Mihelič, predsednica sindikata dejavnosti v Zdravstvenem domu Ljubljana, pa nam je o razmerah v zdravstvu med drugim povedala:
»Obtožujejo nas, da smo komunistični sindikati, da hočemo rušiti vlado, vendar ni res ne eno ne drugo. Vprašanje zdravstva se vleče že leta in leta, pa se ne rešuje - tudi zdaj še ne. Zato podpiramo 12-umo stavko v zdravstvu 10. septembra, saj prejšnje, enourne opozorilne stavke v zdravstvu aprila ni nihče jemal resno, preprosto je zbledela in zvodenela. Najtežje je finančno vprašanje. Že tako okleščeni finančni plan za letos je zmanjšan še za 30 odstotkov. Razočarani smo nad sekretariatom za zdravstvo in socialno varstvo. Mislili smo, da bo novi sekretar prišel z novo vizijo postavitve zdravstvenega varstva, z novim programom. Treba je že enkrat dodelati novi zakon o zdravstvenem varstvu, ki ga že dve leti mečkajo, a še vedno ni ugledal belega dne. Določiti je treba velikost programov, ki jih misli financirati nova vlada, povedati, kaj bodo porabniki sami plačali in česa ne bodo. To pa ni naše delo. Mi kot sindikat se borimo za boljše delovne razmere v zdravstvu, za pošteno plačano delo.
Kakšni bodo novi zdravstveni programi, kako bodo financirani - to je delo strokovnih služb oziroma ministrstva za zdravstvo. Vendar pa v skupnih službah sekretariata sedijo še vedno isti ljudje, ki so že prej krojili zdravstveno politiko. Mar se bodo zdaj kar čez noč spremenili? Hoteli so nas prisiliti, da bi podpisali pogodbe, ki ponujajo le 84 odstotkov plana. Sindikat pa je poslovodstvu prepovedal podpis teh pogodb. Povedati moram, da nimamo nič proti reorganizaciji v zdravstvu - naj nas postavijo na takšne temelje, da bo zdravstvo še lahko primemo. Samo naj to že enkrat storijo. Zdravstveni delavci smo zakonsko obvezani, da izvajamo določene programe. Mi jih nismo poklicani kršiti. Tisti, ki je za to pooblaščen, naj pove, koliko in kaj. Mislim, da je to sekretariat za zdravstvo.«
M. F.
tvi sisov, posamične zdravstvene organizacije podpisovati z republiško upravo za zdravstveno varstvo, v Mariboru niso podpisali, saj so sredstva kar za 30 odstotkov prenizko ovrednotena. Vsi segmenti zdravstva so zato oškodovani, tako da je normalno funkcioniranje tega področja nemogoče do konca leta.
»Za nas pomenijo pogodbe odnos dveh enakovrednih partnerjev. Trdimo pa, da so te pogodbe navadno izsiljevanje, saj'ne pristajajo na dejansko ceno. Ob nepodpisovanju teh pogodb se delavci sprašujejo, ali vlada morda ne potrebuje zdravega človeka,« je še dodal Erik Šerbec.
»Slišali smo, da namerava vlada podkupiti UKC v Ljubljani z nabavo medicinske opreme in pokritjem sredstev za osebne dohodke. S tem naj bi zamašili usta kar 25 odstotkom vseh zdravstvenih delavcev v Sloveniji, kolikor jih je zaposlenih v UKC. Poleg tega pa bi dosegli še podpis finančne pogodbe s to ustanovo. Skratka, v zdravstvu se marsikaj dogaja. Nerazčiščeno je tudi še vprašanje, kako se porabi tisti denar, ki je zbran s prispevno stopnjo.«
Kam gre denar
Opravka imamo z razkorakom med pritečenimi sredstvi za zdravstvo in med dejansko razporejenimi sredstvi za to dejavnost, opozarjajo Mariborčani. Zahtevali so vpogled v to, koliko sredstev se dejansko nabere za zdravstvo in koliko se jih v resnici porabi. Odgovora na to vprašanje pa do danes še niso dobili.
Znano je, da v Mariboru edini v Sloveniji ne pobirajo doplačil za zdravstvene storitve, ampak si pomagajo z višjo prispevno stopnjo. Tako so se na referendumu odločili delavci sami. Naši sogovorniki pa so mnenja, da bo vprašanje participacije moral rešiti novi zakon o zdravstvenem varstvu, in sicer tako, da bo tako imenovani nacionalni program morala financirati republika, vse drugo pa bo prišlo v drugo obliko, ki bo imela tudi drugo ceno.
Izhod iz finančnih škripcev, v katerih se je znašlo zdravstvo, vidijo v Mariboru v pokritju izgub iz leta 1989-1990 in pa v tekočem pritoku sredstev, dokler ne bo sprejeta nova zakonodaja.
»Kot sindikat se ne bomo ukvarjali s tem, kako pokriti primanjkljaje, to je pač naloga drugih služb. Naša naloga pa je, da zahtevamo ustrezne osebne dohodke za zaposlene, socialno varnost, normalne delovne razmere,« je sklenil Erik Šerbec.
Marija Frančeškin
X. Proizvodnja dela v dveh izmenah, od 6.-14. ure in od 14.-22. ure z delovno soboto, režija p® v eni izmeni od 8.-16.30 brez delovne sobote. Letni dopust se pr* režijskih delavcih preračunava n® 8,5-umi delavnik, prav tako tudi nadomestilo osebnega dohodka zaradi bolniške. Prazniki kot del® prosti dnevi se režijskim delavcem obračunavajo na 8-umi delavnik z utemeljitvijo, da velja enako tudi za proizvodne delavce. Je to pravno dopustno?
Odgovor: Delavci izrabijo letni dopust na podlagi določil splošnega akta oziroma kolektivne p°' godbe v skladu z zakonom. Up°' števati je treba, da je nov republiški zakon o delovnih razmerjih (Ur. list RS, 14/90) začel velja« 24. aprila 1990 in da 134. člen navedenega zakona določa, da so organizacije dolžne uskladi« svoje splošne akte v 6 mesecih o« dne uveljavitve zakona, torej do 26. 10. 1990.
Možno je torej dvoje: če organizacija še ni uskladila splošnih aktov z novim zakonom o delovni« razmerjih, je treba upoštevati z®' konsko določilo, da se pri uveljavljanju pravic iz dela (letni dopust in druge opravičene odsotnosti/ upošteva 6-dnevni delovni teden-Na ta način se za vse delavce («' ste, ki delajo 5 dni, in tiste, ki delajo 6 dni v tednu) za enotno uveljavljanje te pravice upošteva 6-dnevni delovni teden.
Pri usklajevanju splošnih aktov z novim zakonom o delovnih razmerjih pa je treba upoštevati, d® ta zakon nima izrecnega določila, da se pri letnem dopustu upošteva 6-dnevni delovni teden. Zakon prepušča kolektivni pogodbi oz-splošnim aktom, da lahko določijo, da se delavcem v primeru razporeditve v 5-dnevnem delovnem tednu »prosta sobota« n® všteva v letni dopust oziroma d® se v letni dopust štejejo le tis« dnevi, ko bi delavci delali, če ne h1 bili na dopustu.
Pri nadomestilu osebnega dohodka pa je treba upoštevati določilo 3. odstavka 68. člena o delovnih razmerjih, ki določa, da delavcu pripada nadomestilo osebnega dohodka za tiste dni in z® toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost na dan, ko zaradi opravičene odsotnosti ne dela.
2. Kakšne so pristojnosti poslovodnega organa pri razporejanju delovnega časa?
Odgovor: Na osnovi določila 26-člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmer]® (Uradni list SFRJ, 60/89) se razporeditev delovnega časa v okvir« skupnega letnega delovnega čas® določi s sklepom poslovodneg® organa oziroma delodajale® v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo.
Razporeditev delovnega časa se v novi ureditvi pojmuje kot element organiziranja delovneg® procesa. Z razporeditvijo delovnega časa se tudi vzpostavlja]0 določeni pogoji, v katerih delave® dela, npr. izmensko delo, delje« delovni čas, neenakomerno razporejen delovni čas itd. Na osnovi določila 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, 1’ 90) pa ima poslovodni organ oziroma delavec s posebnimi pooblastili pristojnosti odrediti del0 preko polnega delovnega čas® v primeru, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, ker bi sice nastala škoda, v primeru preprečitve kvarjenja surovin in materiala, v primeru, ko začetega dela m bilo mogoče končati zaradi Pomanjkanja energije, v primeru, k gre za splošen interes in dejavnosti, ki jih opredeljujejo poseb«^ zakoni, ter v drugih izjemnih primerih, določenih s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom-
V primerih uvedbe nadurneg dela v skladu s citiranim členom Zakona o delovnih razmerjih .1; treba delavcu obvezno vroč« sklep, na katerega ima PTaVlC ugovora. Na podlagi 4. alin®^ 106. člena Zakona o delovnih razmerjih ugovor delavca ne zadrz izvršitve sklepa.
Ana Križanič, dipl- iur'
Po zagotovilu mnogih strokovnjakov bi lahko Slovenija prav dobro shajala le od turizma. Narava nas je namreč obdarila z dolgo vrsto izjemno zanimivih pojavov, na katere bi bile še kako ponosne turistično najbolj razvite dežele. Mi pa jih sramežljivo skrivamo in ne kažemo prave volje, da bi jih ljudem pokazali in z njimi tudi kaj zaslužili. Pa bi lahko presneto dobro. Če bi se le zdramili, spoznali, kaj vse premoremo, in končno tudi zavihali rokave. Brez tega slednjega, brez znoja in volje do trdega dela, seveda ne gre. Turizem je vnovčevanje tega, kar imaš. In če imaš pri tem srečo, da lahko prodajaš nekaj, česar konkurenca ne premore, potlej si, kot pravimo, na konju. Vendar, moraš se obrniti, treba je začeti.
O vsem tem sicer v Sloveniji že nekaj časa kar precej razpravljamo, vendar je to tudi vse. Kaj več nismo napravili. Ob vseh dosedanjih ministrstvih za turizem, ob množici šolanih turističnih strokovnjakov, ob vseh ekonomskih šolah, ustanovah in inštitutih smo tako v Sloveniji kot tudi Jugoslaviji še vedno brez poglavitnih smerokazov za razvoj turističnega gospodarstva. Še vedno se samo pogovarjamo, ukvarjamo s povsem obrobnimi vprašanji in se razdrobljeni in skregani borimo za svoj košček kruha. Pri tem pa nam polzijo skozi prste lepi denarci, ki pristajajo v mošnjah bolj modrih gospodarjev. Tistih, ki vedo, kaj je turizem, ki jim ni težko prodajati to, kar premorejo.
Veliko je predelov v Sloveniji, ki bi jih lahko turistično gospodarstvo s pridom izkoristilo, pa še vedno samevajo, kot da bi nam šlo predobro in ne bi poznali brezposelnosti in boja za golo preživetje. Mednje gotovo šteje tudi zares obsežen Trnovski gozd, ki ga na jugu omejuje Vipavska dolina, na njegovem gornjem robu oziroma severovzhodu pa Banjšice, Trebuša in Idrijca.
»Trnovski gozd bi lahko z vsem tistim, kar premore, s številnimi možnostmi za rekreacijo, naravnimi znamenitostmi, imenitno klimo v vseh letnih časih in svojim bližnjim zaledjem veliko pomenil za naše turistično gospodarstvo,« razmišlja Rajmund Kolenc, predsednik Turističnega društva Lokve. »Do Lokev, kjer imamo lep smučarski center, je od obeh Goric le dvajset kilometrov. Pa na dvajset kilometrov kolovozov in luknjastih gorskih cest, temveč dvajset kilometrov asfalta, svežine in bujnih mešanih gozdov. Tudi ko je v dolini težko dihati, in je človek najbolj nesrečen zaradi vsega hudega, je v Trnovskem gozdu spokojen mir. Od vseh strani vejejo osvežujoče sapice in kamorkoli se ozreš, vidiš, da tu narava ni skoparila, ko je razporejala svoje imetje. In vse to takorekoč na dosegu roke, le dobrih dvajset minut od mesta in državne meje. In od Italijanov, ki vse to, kar nam ni kaj dosti mar, še kako cenijo...«
Krmilo prevzelo turistično društvo
Človek bi pričakoval, da se bo v kolikortoliko urejeni družbi lotilo turističnih zalogajev podjetje, ki živi od turistov, ne pa društvo oziroma skupina posameznikov. No, pri nas je že tako, da smo marsikaj postavili na glavo, kar velja tudi za turistično gospodarstvo. Za Lokve in njeno zanimivo okolico se ni zavzelo to ali drugo močno podjetje iz doline, temveč tamkajšnje turistično društvo, ki šteje 50 'članov, od tega 20 takih, ki radi zavihajo rokave in žrtvujejo tudi svoj prosti čas.
Tudi Lokve na Trnovski planoti so zrcalo našega turističnega gospodarstva
Rajmund Kolenc vabi na turistični dan. Na sporedu so zeleni slalom, turnir v minigoliu in prodaja malin...
»Letošnje leto smo na Lokvah kar veliko postorili. Precej je novega, najpomembnejše pa je spoznanje, da turizem na tej planoti ima možnosti za svoj razvoj in se zanj zato velja potruditi...,« pravi Rajmund Kolenc, ki je že dve leti na čelu Turističnega društva Lokve. »Naš najpomembnejši dosežek je, da smo za javnost odprli Veliko ledeno jamo v naravnem rezervatu Paradana...«
Res, po dveh mesecih prostovoljnega dela članov turističnega društva, ob pomoči več kot dvajsetih podjetij ter posameznikov in s strokovnim sodelovanjem novogoriškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine so od letos dalje Lokve bogatejše za izjemno naravno in kulturno znamenitost. Lokvarsko turistično društvo je namreč uredilo naravni rezervat na Trnovski planoti, imenovan Paradana. Gre za nadvse zanimiv splet kraških jam, med katerimi je tudi Velika ledena jama, ki ji Lokvarji pravijo Ledenica.
»Ob vstopu v ta naravni biser, ki je le sedem kilometrov v smeri proti Vojskemu, smo postavili posebno tablo, na platoju pred vstopno stezo v jamo pa še informativno tablo v treh jezikih, ki obiskovalce seznanja z osnovnim naravnim Spletom ledenih jam. Na jasi smo poskrbeli tudi za posebno kovinsko omarico z vpisno knjigo obiskovalcev ter lične lesene mize in klopi za počitek v prelepem okolju Trnovskega gozda. Občinska turistična zveza Nova Gorica je ob tej priložnosti izdala posebno zloženko. Izšla je v treh jezikih in v nakladi 10.000 izvodov. Naše turistično društvo bo še v tem letu dodelalo stezo, ki vodi v Veliko ledeno jamo, jo nekoliko razširilo, izdelali pa bomo tudi nekaj opozorilnih tabel,- da bi naravo v tem delu Trnovskega gozda in Ledenico ohranili takšno, kot je, tudi kasnejšim rodovom,« nam pove Rajmund Kolenc.
Led prodajali v Gorico in celo Egipt
Kot so ugotovili strokovnjaki, je za naravni razervat Paradano še najbolj značilno
izrazito prepletanje površinskih in podzemljskih kraških pojavov z ostanki ledeniškega delovanja. Preobrat med bujnim gozdom in večnim ledom je presenetljivo hiter. Na nekaj deset metrov višinske razlike se srečamo z enkratnimi primerki bukev, smrek, jelk, potem z grmovjem, malce nižje z mahom in končno z večnim ledom.
Velika ledena jama, ki je največja zanimivost Para-dane, je globoka vsaj 385 metrov, dolga pa poldrugi kilometer. Včasih je bila ta jama dobesedno zlata jama, saj so njen led prodajali na vse konce, romal je celo do daljnega Egipta. Domačini so lomili velike kose ledu, tudi do sto kilogramov in več, jih naložili na vozove in dobro pokrite z listjem in vejami vozili v mesta trgovcem, gostilničarjem in hotelirjem za shranjevanje mesa, rib in hlajenje pi-
PREJELI SMO
Predsedstvo Občinskega sveta ZSSS, ki se je na svoji 4. redni seji 16. avgusta 1990 preimenovalo v stavkovni odbor, je ob razglasitvi splošne stavke delavcev Slovenije, napovedane 10. septembra 1990 pod geslom »Za moje delo gre, plačo in pravičnost«, podprlo zahteve stavkovnega odbora Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in hkrati izoblikovalo naslednje dodatne
ZAHTEVE
1.	Izvršni svet skupščine občine Šmarje pri Jelšah se mora takoj lotiti izdelave socialnega programa in zanj zagotoviti sredstva.
V okviru le-tega je potrebno temeljito analizirati vzroke za tako nizke osebne dohodke v občini. So razlogi zanje v neperspektivnih programih, zastareli tehnologiji, presežkih delavcev, neugodni
Vbod v Veliko ledeno jamo, včasih zlato jamo
jače. Led so vozili v Gorico, Trst, celo na Madžarsko in v Egipt. Naravni led iz jame v Trnovskem gozdu so s pridom uporabljali še po drugi svetovni vojni. Z njim so obla-
gali goriško sadje, ki je romalo na tuje trge.
»Zamisel, da javnost ponovno spomnimo na Paradano in Veliko ledeno jamo, je bila dobra,« meni Jožko Skok, do-
Turistično društvo Lokve je na svojem območju postavilo najrazličnejše opozorilne table
strukturi zaposlenih, nesposobnih vodstvih, slabšem delu zaposlenih, nadpovprečni obremenitvi s prispevki in davki ali kje drugje?
Zadnji znani primerjalni podatki po občinah namreč kažejo, da je občina Šmarje po povprečnem čistem osebnem dohodku na delavca na zadnjem mestu v Republiki Sloveniji in da so povprečni OD v republiki kar za 24,2 % višji od le-teh v naši občini.
Glede na dejstvo, da je občina kot temeljna družbenopolitična skupnost odgovorna za skladen družbenoekonomski in socialni razvoj, zahtevamo, da se s socialnim programom prepreči nadaljnje padanje življenjske ravni v občini (zaustavitev rasti cen komunalnih storitev in stanarin) in da sc stori vse za zagotovitev boljših pogojev gospodarjenja.
2.	Med zahtevami, ki jih je sindikat postavil ob napovedani splošni stavki je tudi zahteva, da se politika bivalnih stroškov usklajuje z rastjo osebnih dohodkov. Glede na to, da je politika stanarin v domeni občin in da je zadnje povečanje stanarin za 113% povzročilo pri imetnikih stanovanjske pravice veliko nezadovoljstva, je stavkovni odbor to splošno zahtevo sindikata še dopolnil s konkretnimi zahtevami:
a)	Izvršni svet mora ponovno proučiti višino stanarin in jo uskladiti do povprečne višine v republiki.
Ob 24,2 % višjem povprečnem OD v republiki kot v občini Šmarje pri Jelšah je bila v obdobju januar-maj povprečna sta-
narina za kvadratni meter stanovanjske površine v naši občini kar za 17,5% višja od le-te na ravni republike. Še bolj zaskrbljujoči so podatki o višini stanarin na kvadratni meter, ki izhajajo iz sedanje stanarine za tipična stanovanja v naši občini:
-	garsonjera (21,59 m2) = 14,16 din/mz
-	enosobno stanovanje (43,07 m2) = 13,24 din/m2
-	dvosobno stanovanje (57,49 m2) = 13,66 din/m2
-	trisobno stanovanje (77,17 m2)
= 13,28 din/m2__________________
povprečna stanarina = 11,76 din/ m2
Prav tako je bil delež stanarine v revaloriziranem stanovanjskem skladu pred julijskim povišanjem za 5,4 % višji kot na ravni republike.
b)	Preveriti je potrebno strukturo stanarine in na tej osnovi utemeljiti višino stanarine v naši občini v primerjavi z drugimi občinami.
K temu nas sili neupoštevanje zahtev sindikata za temeljito analizo sedanjega načina izračunavanja stanarin, za katerega sodimo, da vnaša v izračun stanarine ceno kvadratnega metra novozgrajenih stanovanj, v kateri so vsebovane vse neracionalnosti sedanje gradnje in stroški, ki niso v neposredni povezavi z gradnjo stanovanj. Drugih argumentov za tako velika razhajanja v višini povprečne stanarine na kvadratni meter med posameznimi občinami namreč nimamo. Nerazumljiv je npr. po-
mačin in član Turističnega društva Lokve. »Od začetka julija, ko smo po urejeni in zavarovani stezi povabili v jamo prve turiste, smo našteli že več kot 1200 obiskovalcev. V resnici jih je bilo verjetno še več, toda toliko, kot sem rekel, se jih je vpisalo v knjigo. Ljudje so navdušeni, dober glas pa daleč seže...«
Poleg pristopa do naravnega rezervata Paradana in Velike ledene jame je Turistično društvo Lokve poskrbelo v zadnjem času še za veliko drugih stvari. Organiziralo je kar nekaj zanimivih turističnih prireditev, preteklo soboto so tam slavili Praznik malin, in kar je še kako pomembno, poskrbelo za prijazno okolico, tako brez smeti, odvržene embalaže, papirja in praznih pločevink. V ta namen je društvo postavilo kar 28 košev. Poskrbelo pa je tudi za številne klopi, kažipote in opozorilne table, da se človek znajde in po nepotrebnem ne zapravljal časa. Komur je dolgčas, se lahko pozaba-. ■ z minigolfom, sicer pa so Lokve imenitna izhodiščna točka za daljše in krajše izlete, za sprehode in prijetno pohajkovanje pod mogočnimi krošnjami častitljivo starih dreves. V vasi je tudi trgovina z »mešanim blagom«. Je prava znamenitost, saj je odprta od zore do mraka, ob petkih in Svetkih, tudi ob nedeljah. Seveda to niti približno ne bi bilo tako, če lokal ne bi bil v rokah zasebnice Darje, ki živi s svojo trgovino in skuša ustreči željam domačinov in tudi turistov. Včasih, ko je imela italijanska lira v primerjavi z našim dinarjem bolj realno vrednost, takrat je imela Darja vedno polne roke dela. Danes, ko je z dinarjem tako, kot je, pa je v trgovini bolj malo Italijanov. Pri nas je namreč vse dražje kot onkraj meje. Razen bencina, ki ga pa Darja, vsaj zaenkrat, še nima.
Ni kaj, preveč napihnjeni dinar je napravil precej škode našemu turizmu. Tudi na prebujajočih se Lokvah, kjer pa domačini kljub temu ne mislijo kar tako popustiti. Pošteno so zagrabili in če jim bodo prihodnje zime malce bolj naklonjene, če bodo spet lahko pognali svoje vlečnice, potlej se Lokvam gotovo obetajo boljši časi. Morda celo boljši od onih, ko so domačini lomili led in ga prodajali bogatim ljudem v dolini.
Besedilo in slike: Andrej Ulaga
datek, da imetniki stanovanjske pravice v občini Piran plačujejo ob 43 % preseganju povprečnega OD na delavca celo za 42 % nižjo stanarino kot v naši občini.
c)	Krog upravičencev do subvencij je potrebno avtomatično razširiti z delavci, ki prejemajo zajamčeni osebni dohodek in z upokojenci, ki prejemajo varstveni dodatek; za vse upravičence do subvencij po kriterijih iz samoupravnega sporazuma o socialnovarstvenih pomočeh, ki bi morebiti bili nameji upravičenosti, naj se upošteva oziroma uporabi institut proste presoje.
Delež upravičencev do subvencij znaša v naši občini v letošnjem letu 7,5%, v Republiki Sloveniji pa 8,3%. Logično pa bi pričakovali, da bi se tako veliko razhajanje med osebnimi dohodki in stanarinami v občini glede na republiško povprečje kazalo na večjem številu imetnikov stanovanjske pravice, ki so upravičeni do subvencij.
d)	Ob realizaciji navedenih treh zahtev lahko morebitno nadaljnje povečevanje stanarin temelji le na povečevanju plač.
Ob morebitnem neupoštevanju postavljenih zahtev v zvezi s politiko bo sindikat pozval vse imetnike stanovanjske pravice k državljanski nepokorščini.
Stavkovni odbor poziva izvršni svet Skupščine občine Šmarje pri Jelšah, naj do 5. septembra 1990 sporoči pisni odgovor na navedene zahteve.
Za stavkovni odbor: Valter Jordan
Po požaru v hrastniski steklarni je proizvodnja že stekla
Niso podlegli malodušju
Katastrofalen požar prejšnji teden v hrastniski steklarni že kaže svoje tragične posledice. Tri življenja delavcev so ugasnila, kar je seveda najhuje. Pa uničene zaloge izdelkov in polizdelkov in poškodovana, marsikje tudi uničena stavba. Sreča v nesreči pa je bila, da je gasilcem in delavcem uspelo obvarovati proizvodne prostore in kom-presorsko postajo. Če jim to ne bi uspelo, o steklarstvu v Hrastniku, s 1400 zaposlenimi, najbrž ne bi več govorili.
Tako pa je že po petih dneh, v ponedeljek, proizvodnja zopet stekla. Okrnjena seveda in z dosti več truda, pa vseeno. Eni delajo za stroji nove izdelke, drugi čistijo ostanke nekdanjega skladišča. Nekateri so tudi doma na prisilnem dopustu.
Razpoloženje prvi delovni dan po požaru je bilo med ljudmi kaj različno. Nekaj malodušja je povzročala negotovost, koliko škode je ogenj naredil na stavbi. V steklarni ni bilo videti sproščenih obrazov kot včasih. Črni zidovi in razbita stekla na oknih, pa kupi razbitega in stopljenega
stekla so jih še preveč živo spominjali na ogenj in borbo z njim. - Ob vsem tem pa se zavedajo, da ni čas za čme spomine. Treba je delati in tega se dobro zavedajo, če hočejo živeti, če “hočejo imeti delo, če hočejo, da bo čimmanj steklarjev brezposelnih.
Direktor steklarne Branko Milinovič o požaru in o vzrokih ni dosti govoril. Uradno je že znano, da so požar povzročili trije mladoletniki, ki so bili na počitniškem delu v skladišču. Povedal je le nekaj številk. Pogorelo je 14 tisoč kvadratnih metrov skladišča izdelkov in polizdelkov. Uničenih je 4.800 ton kozarcev, steklene embalaže in raz-svetljavnega stekla, to pa pomeni skoraj dvomesečno proizvodnjo. Škoda je velikanska. Če pa se bo izkazala za pravilno ocena, da bo treba velik del stavbe porušiti, bi celotno škodo lahko ocenili na približno 250 milijonov dinarjev. Lahko pa bo tudi večja. Škoda pa bi bila bistveno večja, če gasilcem in delavcem ne bi uspelo pred ognjem obvarovati proizvodnje. Če bi bila
uničena samo kompresorska postaja, bi proizvodnja v najboljšem primeru stala leto dni. Taki so dobavni roki za novo.
»Naša prva naloga je sedaj, da proizvodnja čimprej kar se da normalno steče. Delali bomo tisto, za kar nas priganjajo pogodbeni roki. Znano je, da trideset odstotkov izvozimo. Kupcev seveda ne smemo izgubiti, ker jih zelo težko spet dobimo. Proizvodnja sedaj teče s polovično zmogljivostjo. Pa še ta je zaradi daljših in bolj zapletenih transportnih poti znotraj proizvodnje zelo otežena in skoraj za tretjino dražja. Kako bomo te stroške pokrili, še ni čisto jasno.
Zaradi zmanjšanja proizvodnje je od 1.400 zaposlenih trenutno 250 delavcev doma. Dogovarjamo se z nekaterimi podjetji, tu v bližini, da bi nekaj delavcev vsaj začasno zaposlili pri njih. No, v tem času pa so možnosti pri drugih zelo majhne.
Kar zadeva solidarnostno pomoč, pa moram reči, da smo v vodstvu steklarne izredno pozitivno presenečeni.
Medobčinski in občinski svet Svobodnih sindikatov je dal pobudo, da delavci v Zasavju dajo enodnevni zaslužek za razreševanje socialnih problemov naših delavcev. Kolektiv Jutranjke iz Sevnice nam je v pomoč nakazal 500.000 dinarjev. Skladiščni center iz Celja nam je brezplačno odstopil tisoč kvadratnih metrov skladiščnega prostora. Javna skladišča iz Ljubljane so nam ponudila skladiščni prostor po polovični ceni, Gradbeno podjetje Hrastnik pa skladišče za kartonsko embalažo. Več zasavskih podjetij je pripravljeno pomagati socialno ogroženim delavcem.«
Tudi Janez Ceglar, predsednik sindikata steklarne je pripovedoval o požaru. Predvsem pa o nalogah sindikata pri razreševanju socialnih problemov tistih delavcev, ki bodo začasno doma.
»Ljudje se zavedajo, da se morajo čimprej otresti šoka. Večina se že aktivno vključuje v vsako delo, samo da bi se čimprej lahko začela normalna proizvodnja, da jih bo
čimmanj ostalo brez dela.
V proizvodnji že nastajajo težave. Manjka določene embalaže, saj tudi dobavitelji ne morejo čez noč narediti dodatnih količin. V proizvodnji smo začeli delati pač tisto, kar lahko najhitreje spravimo do kupcev. Zasilna skladišča so dražja in zapletena rešitev.
Kot sindikat smo se minule dni ukvarjali z najbolj žalostnim delom tega požara. Poma-
V Grosupljah spada Kops med tista podjetja, ki so najgloblje zabredla v rdeče številke. V tem podjetju, ki proizvaja kovinsko opremo, so v prvem polletju imeli 6.951.328 dinarjev izgube, od tega samo letošnja znaša malo več kot štiri milijone dinarjev. Zato ne preseneča, da so njihovi osebni dohodki nizki in da je nezadovoljstvo med delavci vsak dan večje. Skušali smo izvedeti, kako je Kops zabredel v take težave in na kakšen način skušajo najti pot iz krize.
Škodljiva prodaja polovice podjetja
Naš prvi sogovornik je bil predsednik sindikata podjetja Franc Potokar. »Strmo pot navzdol je za Kops pomenila prodaja skoraj polovice podjetja Trendu v lanskem avgustu. Ta prodaja je bila sklenjena na hitro, brez vednosti delavcev, in kot smo kasneje ugotovili, tudi po zelo nizki ceni. Skoraj čez noč je 37 delavcev z vso strojno opremo dobilo novega lastnika.« Kasneje, ko so ocenjevali vrednost te kupčije, so ugotovili, da je bil ta obrat prodan za več kot polovico ceneje, kot pa je bila njegova tržna vrednost. Zaradi tega so v podjetju tudi sprožili uradni spor za razveljavitev te pogodbe (sicer šele dan pred iztekom roka za pritožbo), saj je bila sklenjena izrecno na škodo Kopsa. Tako je vsa ta stvar v rokah sodišča, delavski svet pa je že sam dal pobudo, da se ustanovi zunanja komisija, ki bo raziskala ta primer.
Vendar je bil Kops že pred to prodajo v izgubi in s tem denarjem naj bi pokrili vso dotedanjo izgubo. Tako naj bi vsaj dejali delavcem, pravi Franc Potokar. Že čez tri me-
gali smo svojcem treh žrtev ognja. Poskušali smo jim vsaj formalnosti čim bolj olajšati. Tudi finančno.
V naprej? Čakajo nas socialni problemi. Bojim se, da jih bo, vsaj v začetku, kar precej. Kako jih bomo reševali, še ne vemo natančno. Akcija oziroma pobuda, ki sta jo sprožili predsedstvi medobčinskega in občinskega sveta Svobodnih sindikatov, že dobiva ugodne
sece pa je vodstvo podjetja delavce seznanilo, da so spet v izgubi. Ta izguba se je nato vlekla do današnjih dni, ko lahko govorimo o skoraj nenadomestljivi številki. Seveda ni treba posebej poudariti, da je staro vodstvo odšlo, delavce pa pustilo same.
Novo vodstvo, novo upanje
V marcu je bil za direktorja postavljen Anton Žitnik. »Delavci in tudi sindikat smo mu zaupali, saj smo pričakovali, da bo v vodstvo podjetja postavil nove ljudi,« pravi Franc Potokar, »in nas popeljal iz te krize. Vendar smo kmalu doživeli razočaranje, saj je vodstvo ostalo isto, nov je bil le direktor.« Izguba v podjetju je ostala, nekoliko se je še povečala, povečalo se je tudi nezadovoljstvo delavcev. Prišlo je celo do nekaj zaustavitev dela, vendar večje stavke še ni bilo. Odnosi med sindikatom in direktorjem pa so se še posebej zaostrili po objavi predvidenega načina razreševanja njihovih težav. »Po njegovem načrtu naj bi že v kratkem odpustili približno 30 delavcev, ker naj bi tako lažje in ceneje poslovali. To pa lahko vodi edinole v propad podjetja in ne v njegovo rešitev. Kmalu zatem smo na sindikatu ugotovili, da nas to vodstvo verjetno ne bo uspelo rešiti in smo zato zahtevali njegov odstop,« je še dodal Franc Potokar.
Stavka vsekakor bo
Za 10. september je v kovinski in elektro industriji napovedana celodnevna stavka, ki se ji bodo pridružili tudi delavci Kopsa. Zakadi slabega položaja delavcev in njihovega nezadovoljstva je sindikat pripravljen pri tej stavki
odmeve. Dokončnih podatkov o enodnevnem zaslužku še ni, ker pač še ni bilo zborov kolektivov oziroma sej delavskih svetov, na katerih se ti sklepi sprejemajo. Neuradno pa smo izvedeli, da je že osemdeset odstotkov kolektivov sprejelo pobudo. Zasavski rudarji so se celo odločili, da bodo dali kar dvodnevni zaslužek.
No, sicer pa smo se dogovorili, da vse pravice po sindi-
vztrajati, četudi morebiti pride do odpovedi splošne stavke. Predsednik sindikata je naštel še nekaj pomanjkljivosti, ki onemogočajo normalno delo v normalnih razmerah: tehnologija je že zelo stara, za zdravstveno varstvo in varnost pri delu je slabo poskrbljeno, ukinili naj bi celo vsakoletne zdravstvene preglede. Poleg tega delavce še najbolj teži nizek osebni dohodek, in izboljšanja ni pričakovati. Zato napoved stavke ne preseneča; z njo bodo delavci hoteli uveljaviti svoje pravice.
Delavcev je preveč
Oceno stanja v podjetju je podal tudi njegov direktor Anton Žitnik: »Že na samem začetku mojega delovanja je bilo očitno, da smo dobaviteljem veliko več dolžni, kot pa so kupci dolžni nam. Zato je bilo potrebno takoj sprejeti nekatere varčevalne ukrepe, kot so: omejitev vseh vrst stroškov (zmanjšanje prehrane, ukinitev nadomestil za prevoz na delo, prenehanje izplačevanja štipendij), večja tržna aktivnost, modernizacija lakirnice, itd. Posledica vseh teh ukrepov je presežek delavcev. To .nas bremeni že šest mesecev, kar še dodatno obremenjuje podjetje.« Po nekaterih predvidevanjih je v podjetju približno 50 delavcev preveč. Od tega naj bi jih 30 že septembra ostalo doma. Hkrati je, po besedah direktorja, izobrazbena struktura zelo nizka, zato morajo pridobiti nove izvedence. To pa bo zaradi nizkih osebnih dohodkov verjetno zelo težko.
Podjetje potrebuje 13 milijonov dinarjev
Kops bi kot mnoga druga
kalni listi, to so prevozi, prehrana in drugo, ostajajo neokrnjeni. Tudi osebne dohodke bomo zadržali na isti ravni. Saj so že tako zelo nizki. Trudili se bomo, da bomo krizo prebrodili čim manj boleče za delavce.«
Govorila sva tudi o samem požaru, ki se je tako bliskovito širil iz nadstropja v nadstropje. To pa, kot pravijo, prav zaradi plastične folije, ki jo uporabljajo za embalažo. Janez Ceglar je še posebej poudaril izredno požrtvovalnost vseh zaposlenih ob gašenju.
In vendar ostajajo od hrast-niške steklarne ožgani zidovi, ki jih bo treba zgraditi na novo. Bodo zmogli? Bodo! Saj niso podlegli malodušju. Tudi po zaslugi solidarnosti drugih.
Andrej Agnič
podjetja potreboval nov, svež kapital, s katerim bi pokril dosedanje izgube in začel novo življenje. Po ocenah direktorja Antona Žitnika naj bi ta finančna injekcija v treh letih znašala 13 milijonov dinarjev. Seveda pa je največja težava, kje ta denar dobiti. Trenutno naj bi sanacijski program obravnavala Slovenska investicijska banka, čeprav so se enkrat pri sodelovanju z banko že opekli, saj so poslovno sodelovali s Kreditno in hipotekarno banko, ki propada. Drugi pogoj, da podjetje začne normalno poslovati, je to, da se rešijo izgu-barskih bremen. Tako prvi kot drugi pogoj pa se vsaj trenutno zdita neuresničljiva, saj ga verjetno ni, ki bi vložil denar v podjetje, ki stalno proizvaja le izgubo.
Kdo in kako bo rešil Kops
Direktor je s sprejetjem tega delovnega mesta sprejel tudi odgovornost in težko nalogo, da podjetje ohrani pri življenju in ga popelje iz izgub. Toda med delavci ima čedalje manj podpore, saj so zgoraj omenjeni omejevalni ukrepi še povečali nezadovoljstvo, ki zaradi nizkih osebnih dohodkov (po besedah direktorja so ti glede na izkupiček še preveliki!) traja že dolgo. Zato je direktorjeva napoved, da bo potrebno zategovati pas, dokler ne bodo preživeli, dokaj optimistična, saj bo nekaterim verjetno že prej prekipelo in to bo za sabo potegnilo tudi druge, ki tudi že živijo v revščini. Ko pa bo prišlo do tega, bomo lahko kmalu govorili le še o bivšem podjetju Kops. In za to nikakor ne moremo kriviti delavcev!
Robert Peklaj
Večina delavk je morala najprej pospraviti ostanke pogorišča ter ločiti uničeno od izdelkov, ki so še uporabni. Večina uničenih izdelkov ne bo uporabna niti za ponovno topljenje, ker je med njimi preveč nesnage.
Agonija grosupeljskega Kopsa se nadaljuje
Odpuščanje delavcev ne bo rešilo podjetja
Svet kranjskih sindikatov pravna služba
ORGANIZIRANJE MREŽE SINDIKALNIH ZAUPNIKOV V PODJETJIH
I.	PRAVNA UREDITEV POGOJEV ZA DELO SINDIKALNIH ZAUPNIKOV
Razglasitev poljubnega števila pooblaščenih sindikalnih zaupnikov ne more biti enostransko dejanje sindikata, pač pa je treba to vprašanje urediti sporazumno z vodstvom in organi podjetja. Zato je najprimernejša oblika za sprejem tovrstnega dogovora posebna kolektivna pogodba na nivoju podjetja, ki jo skleneta sindikat podjetja in organ upravljanja. Pri tem ni pomembno, ali bo s takšno pogodbo zaenkrat urejeno le omenjeno vprašanje, ali pa bo podjetniška kolektivna pogodba urejala tudi druga specifična vprašanja delovnih razmerij v konkretni sredini. Dokler podjetniške kolektivne pogodbe ne bodo širše uveljavljene v praksi, jih bomo pač sklepali le za ureditev vprašanja sindikalnih zaupnikov. Ureditev tega vprašanja namreč ne trpi nobenega odlašanja, kajti v nasprotnem primeru bo sindikat onemogočen pri učinkovitem opravljanju svoje varstvene funkcije. Poleg števila sindikalnih zaupnikov se bo potrebno s podjetniškimi kolektivnimi pogodbami dogovoriti tudi o vsebini (pravicah in obveznostih) ter vrednotenju njihovega dela, medtem ko bo okvirni režim izrabe določenega števila ur za delo sindikalnega zaupnika ter način zagotavljanja strokovne pomoči in drugih pogojev za delo sindikata, njegovih organov in sindikalnega zaupnika potrebno urediti s posebnim dogovorom med sindikatom in poslovodnim organom oz. delodajalcem.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v zvezi s tem določa naslednje:
»Organizacija oz. delodajalec zagotavlja za delo sindikata naslednje pogoje:
-	sindikalnim zaupnikom najmanj 1 plačano uro letno za vsakega delavca v organizaciji oz. pri delodajalcu, vendar ne manj kot 50 ur letno, za opravljanje njegovih funkcij in za sodelovanje v delu organov sindikata izven organizacije oz. delodajalca. V tako določeno število ur se ne všteva sodelovanje sindikalnih zaupnikov v organih Zveze SSS in v organih sindikata dejavnosti na ravni republike.
Ne glede na število sindikalnih zaupnikov v organizaciji oz. pri delodajalcu skupno število plačanih ur za njihovo sindikalno delo (t. j. za delo vseh poverjenikov skupaj), ne sme biti manjše kot število delavcev v podjetju in ne manjše kot 50 ur.
-	Okvirni režim izrabe tako določenega
števila ur za delo sindikalnega zaupnika se dogovori med sindikatom in poslovodnim organom oz. delodajalcem. Pri tem se upoštevajo potrebe in interesi članov sindikata ter zahteve delovnega procesa.
- Sindikat se s poslovodnim organom oz. delodajalcem dogovori o načinu zagotavljanja strokovne pomoči in drugih pogojev (prostori, tehnično in administrativno delo in podobno) za delo sindikata, njegovih organov in sindikalnega zaupnika v organizaciji oz. pri delodajalcu.«
1.	Določitev skupnega fonda priznanih ur za sindikalno delo
a) Pri konkretizaciji teh določb v podjetniških kolektivnih pogodbah je treba kot prvo imeti pred očmi predvsem dejstvo, da splošna kolektivna pogodba določa le minimum priznanega plačanega dela sindikalnih zaupnikov v podjetju. To pa pomeni, da se je s kolektivno pogodbo v posameznem podjetju mogoče dogovoriti tudi za večje število priznanih in plačanih ur za tovrstno delo. Zlasti v tem začetnem obdobju boja za uveljavitev drugačne vloge in funkcij sindikata v podjetjih je le-ta brez dvoma močno zainteresiran za čim-večji obseg v ta namen priznanega delovnega časa. Razen tega pa je prav sedanje obdobje velikih sprememb v podjetniški in delovnopravni zakonodaji z vidika števila raznih oblik kršenja posamičnih in kolektivnih pravic delavcev v praksi tudi dejansko najbolj kritično. Zato je vsekakor razumljivo, da bodo skušali sindikati podjetij pri sklepanju podjetniških kolektivnih pogodb uveljaviti večji obseg priznanega števila ur za delo svojih sindikalnih zaupnikov kot je določeno v splošni kolektivni pogodbi.
Optimalnega normativa v obravnavanem smislu seveda ni mogoče ponuditi v obliki nekega občeveljavnega recepta, kajti obseg dejanskih potreb po delu sindikalnih zaupnikov je odvisen od konkretnih okoliščin v posamezni sredini in je lahko od podjetja do podjetja različen. Zgolj število delavcev v podjetju seveda ne more biti edino zveličavno merilo za ugotavljanje teh potreb. Imamo majhna podjetja s skrajno neurejenimi notranjimi odnosi ter velikim številom primerov kršenj delavskih pravic in s tem večji obseg potreb po delu sindikalnih zaupnikov, kakor tudi obratno. Zato je treba pri dogovarjanju o tem vprašanju izhajati predvsem iz dejanskih razmer, okoliščin in potreb v posamezni
sredini, medtem ko je lahko število delavcev samo eden (ne pa edini) izmed kriterijev. Gre torej za to, da se bo moral v fazi dogovarjanja o podjetniški kolektivni pogodbi vsak sindikat podjetja najprej opredeliti, ali v splošni kolektivni pogodbi oz. v panožnih kolektivnih pogodbah določen obseg priznanega dela sindikalnih zaupnikov zadostuje, ali ga je potrebno glede na specifične razmere v njihovem podjetju povečati. V ta namen bo treba temeljito analizirati vse pomembne okoliščine v posamezni sredini za določeno obdobje, predvsem pa:
-	število disciplinskih in drugih formalnih prvostopenjskih postopkov s področja delovnih razmerij (razporejanje, osebni dohodki, stanovanjska razmerja itd.);
-	število postopkov za varstvo pravic delavcev znotraj podjetja in pred pristojnimi sodišči;
-	število in teža različnih nerešenih ali neustrezno rešenih problemov s področja delovnih razmerij, ki povzročajo nezadovoljstvo med delavci in bo zato za njihovo reševanje potrebno angažiranje sindikalnih zaupnikov;
-	splošno stanje medsebojnih odnosov med delavci in vodstvom ter organi podjetja, ki lahko povzroča konfliktne situacije;
-	ekonomska situacija podjetja, ki vpliva ali bi utegnila vplivati na povečan obseg potrebnega angažiranja sindikalnih zaupnikov (npr. presežki delavcev);
-	lokacijske in druge specifike delovnega procesa, ki narekujejo večji obseg priznanega delovnega časa za delo sindikalnih zaupnikov (npr. opravljanje pretežnega dela delovnega procesa izven sedeža podjetja).
Šele ocena števila ur potrebnega dela sindikalnih zaupnikov ob upoštevanju vseh navedenih in drugih specifičnih okoliščin v posamezni sredini lahko da ustrezen odgovor na uvodoma zastavljeno vprašanje. Vsekakor pa sindikati podjetij po našem mnenju ne bi smeli vnaprej in brez temeljite analize v zgoraj opisanem smislu pristajati na minimum priznanega in plačanega sindikalnega dela, ki je sedaj zapisan v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo oziroma v posameznih panožnih kolektivnih pogodbah. Šele s postopnim utrjevanjem pravne države, od katere pa smo trenutno še zelo daleč, bodo namreč nastopili pogoji za morebitno krčenje obsega potreb po delovanju sindikalnih zaupnikov. Zaenkrat pa žal dejanska situacija na področju uresničevanja in varstva delavskih pravic v praksi
kaže le na potrebo po povečevanju in ne po zmanjševanju obsega tega dela.
b) Ob razpravi o določanju obsega priznanega in plačanega sindikalnega deia v podjetniških kolektivnih pogodbah je potrebno opozoriti tudi na nekatera vprašanja, ki po našem mnenju glede na sedanjo formulacijo določil splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ostajajo odprta in jih bo potrebno čimprej razčistiti bodisi z ustrezno interpretacijo omenjenih določil ali pa z njihovo ustrezno konkretizacijo v panožnih in podjetniških kolektivnih pogodbah.
Predvsem se postavlja vprašanje, kaj razumemo s pojmom »pogoji za delo sindikata«. Če se pri tem omejimo le na število priznanih in plačanih ur za sindikalno delo in odmislimo vprašanje drugih pogojev (materialnih, prostorskih, strokovnih, informacijskih itd.), je v obravnavanem smislu sporno- predvsem dejstvo, da splošna kolektivna pogodba govori le o številu ur za delo sindikalnih zaupnikov. Pri tem je (namenoma ali ne) očitno zanemarjeno dejstvo, da pri nas zaenkrat-v podjetjih nimamo samo sindikalnih zaupnikov kot edinih aktivistov sindikata tako kot to velja za večino zahodnih sindikatov, pač pa sindikat podjetja s svojimi organi (izvršni odbor, delovna telesa) funkcionira kot temeljna celica celotne sindikalne organiziranosti. Tako bo sindikat v naših razmerah brez dvoma moral biti organiziran vsaj še nekaj časa, če to že ni tudi perspektivno gledano najprimernejša organizacijska shema. To pa seveda pomeni, da moramo pod pojem »sindikalno delo« poleg dela sindikalnih zaupnikov, ki imajo specifične naloge in pooblastila le na področju uresničevanja varstvenih funkcij sindikata, uvrstiti najmanj tudi sestanke članstva in organov sindikata podjetja. Potreba po takšnem kolektivnem delu in odločanju znotraj sindikata podjetja pa brez dvoma obstaja in bo še dolgo obstajala, kajti le sindikalni zaupniki v povezavi z organi in službami višjih oblik sindikalne organiziranosti (panožnih, območnih) zaenkrat še zdaleč niso sposobni prevzeti in učinkovito izvajati vseh funkcij, ki jih mora imeti sindikat v podjetju. Odločitve kot npr. sklepanje kolektivnih pogodb na nivoju podjetja, organiziranje stavke v podjetju, pobude in predlogi za generalno reševanje raznih delovnopravnih problemov v podjetju, stališča do reševanja problematike presežnih delavcev itd. bodo zato v imenu sindikata še vedno sprejemali organi tega sindikata v podjetju, iz tega razloga je seveda še kako pomembno, da se tudi čas, potreben za sestajanje teh organov, prizna in plača kot redni delovni čas. V kolikor to vprašanje s kolektivnimi pogodbami ne bo ustrezno rešeno, bo lahko v posameznih podjetjih iz povsem formalnih razlogov prišlo do popolne blokade delovanja sindikata znotraj podjetja. Že sedaj namreč niso redki primeri, ko vodstva podjetij prepovedujejo kakršnekoli sindikalne se- ■ Stanke med delovnim časom in sindikatu »izstavljajo račune« za izgubljeni delovni čas. Predlagamo torej, da se obravnavano vprašanje izrecno in nedvoumno uredi v podjetniških kolektivnih pogodbah.
2.	Določitev točnega števila sindikalnih zaupnikov v podjetju
Ko. je dosežen dogovor o skupnem fondu plačanih ur za delo sindikalnih zaupnikov, se je potrebno dogovoriti še o številu pooblaščenih zaupnikov v podjetju in načinu porazdelitve dogovorjenega fonda dr med posamezne zaupnike. Vprašanje števila sindikalnih zaupnikov v podjetju mora biti predmet dvostranskega dogovora med sindikatom na eni ter
vodstvom in organi podjetja na drugi strani zato, ker sindikalni zaupnik lahko učinkovito opravlja svoje funkcije le, če mu je takšen status priznan ne samo interno (znotraj sindikata), pač pa tudi s strani vodstva in organov podjetja. Nesmiselno bi bilo seveda imeti sindikalne zaupnike, ki jim ne bi bila zagotovljena delovnopravna imuniteta, ki jih vodilni delavci ne bi hoteli sprejeti na razgovor oziroma jim omogočiti vpogleda v potrebne podatke, ali ki jih organi podjetja pri odločanju o delavskih pravicah ne bi tretirali kot pooblaščene predstavnike sindikata.
Vodstvo in organi podjetja seveda ne bodo pripravljeni pristati na neomejeno število sindikalnih zaupnikov po prosti presoji sindikata. To bi bilo tudi nesmiselno in bi lahko v ekstremnih primerih pripeljalo do nesprejemljivih situacij, ko bi bil lahko skoraj vsak drugi ali tretji delavec sindikalni zaupnik z zagotovljeno delovnopravno imuniteto. Zato bo potrebno rešitev iskati v dogovoru za določeno formulo, ki bo temeljil bodisi na kriteriju števila delavcev ali pa na kriteriju organiziranosti delovnega procesa v podjetju.
Za formulo »en sindikalni zaupnik na določeno število delavcev v podjetju« se bo smiselno odločiti predvsem v podjetjih z enofaznim oziroma manj razvejanim delovnim procesom, kjer poznavanje specifik posameznih delov delovnega procesa ni bistveni pogoj za učinkovito opravljanje funkcij sindikalnega zaupnika. Pri tem je seveda jasno, da bo v manjših podjetjih funkcije pooblaščenega sindikalnega zaupnika opravljal samo predsednik sindikata podjetja in je vprašanje takšne ali drugačne formule popolnoma irelevantno. Predvsem pri srednjih in velikih podjetjih z raznolikim in organizacijsko razvejanim delovnim procesom pa bo verjetno primerneje, Če se število sindikalnih zaupnikov prilagodi organizaciji delovnega procesa, tako, da bo vsak del delovnega procesa ali več delov skupaj (delovna oz. organizacijska enota, delovna izmena, dislocirana enota itd.) pokrival vsaj en sindikalni zaupnik. Poznavanje specifik posameznega dela delovnega procesa ter delovnih razmer in medsebojnih odnosov je namreč pogosto ključnega pomena za uspešno razreševanje delovnopravnih in drugih problemov, ki so v pristojnosti sindikalnega zaupnika. Ob takšnem pristopu je seveda število delavcev v posameznem delu delovnega procesa, ki bodo imeli svojega sindikalnega zaupnika, popolnoma drugotnega pomena. Sindikalni zaupnik, ki bo zastopal enoto z večjim številom delavcev, bo pač v tem primeru imel priznan ustrezno večji delež skupnega fonda plačanih ur za sindikalno delo in obratno. Najbolj idealna je pravzaprav varianta, ko je število sindikalnih zaupnikov enako kot število organiziranih sindikalnih skupin in je sindikalni zaupnik hkrati tudi vodja oziroma predsednik sindikalne skupine. Tako ima sindikalni zaupnik razen pooblastil nasproti vodstvu in organom podjetja tudi interna organizacijska pooblastila znotraj sindikata (npr. za sklic sindikalne skupine), ki so pogosto potrebna za hitro in učinkovito ukrepanje.
Teoretično gledano pa obstaja še ena možnost za načelni dogovor o načinu določanja sindikalnih zaupnikov. Določila splošne kolektivne pogodbe in zakona namreč ne prepovedujejo, da sindikat podjetja za opravljanje funkcij sindikalnega zaupnika pooblasti zunanjega strokovnjaka, ki ni hkrati delavec podjetja. Tudi ta možnost je vsekakor vredna temeljitega premisleka, zlasti še v tem začetnem obdobju, ko še nekaj časa ne bo na razpolago zadostno število ustrezno stro-
kovno podkovanih ljudi za te funkcije. V poštev pride predvsem za sindikate manjših podjetij, kjer poznavanje specifik delovnega procesa ni ključnega pomena za delo sindikalnega zaupnika. Več takšnih sindikatov bi lahko na račun sredstev svojih podjetij, rezerviranih za plačilo sindikalnega dela, skupno zaposlilo profesionalnega sindikalnega zaupnika. Njegovo delo bi bilo v tem primeru seveda orientirano predvsem na izvajanje strogo pravnih opravil v zvezi z varstvom pravic delavcev, medtem ko bi del funkcij, ki so sicer lahko tudi v pristojnosti sindikalnega zaupnika (oblikovanje in posredovanje mnenj, organiziranje kolektivnih akcij v smislu zaščitnega delovanja sindikata itd.) opravljal izvršni odbor sindikata podjetja in njegov predsednik. Potrebna bi bila torej zelo tesna povezava takšnega zunanjega zaupnika z organi posameznih sindikatov podjetij. Vsekakor pa bi bila na ta način zanesljivo zagotovljena nujno potrebna stopnja strokovnosti tovrstnega sindikalnega dela. Eventualna odločitev za obravnavano varianto organizacije mreže sindikalnih zaupnikov je seveda v celoti stvar posameznega sindikata podjetja in je odvisna od konkretnih okoliščin in razmer v določeni sredini. S podjetniško kolektivno pogodbo se torej določi skupni fond plačanih ur za sindikalno delo, število sindikalnih zaupnikov in delež posameznega sindikalnega zaupnika pri izrabi dogovorjenega skupnega fonda ur. Okvirni režim izrabe tako določenega števila ur za delo sindikalnega zaupnika pa se nato dogovori med sindikatom in poslovodnim organom oz. delodajalcem posebej. Pri tem bo treba paziti predvsem na to, da bo sindikalno delo organizirano na način, ki bo najmanj oviral normalen potek delovnega procesa. Od narave delovnega procesa in specifik delovnega mesta, na katerem sindikalni zaupnik sicer redno dela, bo zato odvisno ali bo sindikalno delo opravljal v okviru vnaprej določenih rednih terminov za »uradne ure« ali pa le glede na tekoče potrebe s točno evidenco porabljenega časa oziroma na drug primeren način.
3.	Pravice in dolžnosti sindikalnih zaupnikov
Zelo pomemben element v kontekstu dogovarjanja 0 tistem delu podjetniških kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na pogoje za delo sindikata v podjetju, so tudi pravice in dolžnosti sindikalnih zaupnikov. Le-te namreč niti v zakonu, niti v splošni kolektivni pogodbi niso dovolj natančno opredeljene, kar pomeni, da se v primeru morebitnih spornih situacij v tej zvezi nobena od obeh strank v kolektivnem dogovarjanju nanje ne more sklicevati in zahtevati njihovega doslednega uresničevanja. Zato bi bila ureditev pogojev za sindikalno delo v podjetniški kolektivni pogodbi, ki ne bi vsaj v minimalnem obsegu uredila tudi tega vprašanja, bistveno pomanjkljiva.
Pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz same narave funkcij sindikalnega zaupnika, je seveda veliko. Vendar pa predmet urejanja v kolek-tivni^logodbi ne morejo biti tudi vse tiste, ki so le internega sindikalnega značaja (npr. pravica zahtevati sklic pristojnega organa sindikata zaradi oblikovanja ustreznega stališča, dolžnost poročanja sindikatu podjetja o svojem delu, pravica samostojne izbire oblik, metod in sredstev varstvenega delovanja, dolžnost zagotavljati le zaščito delavcev, ki so člani sindikata itd.), ampak le t. i. medsebojne pravice in obveznosti. Gre torej le za tiste pravice sindikalnega zaupnika, ki istočasno pomenijo dolžnost nasprotne stranke (vodstva in organov podjetja) in obratno.
Skladno s povedanim in upoštevaje dejstvo, da so nekatere pravice že opredeljene v splošni kolektivni pogodbi, bi med pravice sindikalnega zaupnika veljalo v podjetniške kolektivne pogodbe zapisati in precizirati vsaj še pravico:
-	zahtevati, da ga pristojni vodilni delavec obvezno sprejme na razgovor v zvezi z varstvom pravic delavcev kot pooblaščenega predstavnika sindikata in takoj ali v določenem roku pove jasno stališče do njegovih zahtev in predlogov,
-	zahtevati, da se pristojni vodilni delavci in organi z njim posvetujejo pred sprejetjem odločitve o pravicah in dolžnostih delavcev v vseh tistih primerih, za katere je tako vnaprej dogovorjeno s kolektivno pogodbo (npr. glede vseh odločitev o kolektivnih pravicah in dolžnostih delavcev in glede tistih odločitev o individualnih pravicah, pri katerih pritožba po zakonu ne zadrži izvršitve),
-	zahtevati, da pristojni organ oziroma vodilni delavec v izogib nepotrebnim in dolgotrajnim postopkom za varstvo pravic delavcev ponovno pretehta in eventualno spremeni oz. prekliče svojo odločitev, s katero so po mnenju sindikalnega zaupnika očitno kršene delavske pravice, če odločitev še ni bila izvršena.
Med dolžnostmi sindikalnega zaupnika pa bi v podjetniški kolektivni pogodbi veljalo precizneje razdelati predvsem zakonsko določbo, ki pravi, da mora sindikalni poverjenik opravljati sindikalno dejavnost na način, ki ne bo zmanjševal učinkovitosti poslovanja organizacije oziroma delodajalca. Ta določba je namreč preveč splošna in kolikor tovrstne omejitve pri delovanju sindikalnega zaupnika v kolektivni pogodbi ne bodo natančneje določene, bo praktično tudi nemogoče ugotavljati njegovo odgovornost. Neke razumne meje te odgovornosti pa seveda morajo obstojati tudi za sindikalnega zaupnika, kajti niti sindikat niti delodajalec ne moreta pristajati na načelo, da je sindikalnemu zaupniku dovoljeno vse. Zakon sindikalnemu zaupniku sicer res zagotavlja določeno delovnopravno imuniteto, vendar pa ta ni absolutna, kar je jasno razvidno tudi iz določil 2. odstavka 4. člena zveznega in 3. odstavka 5. člena republiškega zakona o delovnih razmerjih. V prvem je določeno, da je takšna imuniteta zagotovljena le, če sindikalni zaupnik ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom, po drugem pa je možnost določenega delovnopravnega ukrepanja zoper sindikalnega zaupnika vezana na soglasje sindikata. Tudi sindikat seveda ne bo imel razloga vsestransko varovati sindikalnega zaupnika, ki bo s svojim nekulturnim odnosom do vodilnih delavcev in neargumentiranim nastopanjem pred organi podjetja povzročal slabe medsebojne odnose in škodoval ugledu sindikata, neutemeljeno pozival delavce k stavki v nasprotju z zavezo sindikata glede vzdrževanja socialnega miru, pod krinko sindikalnega aktivizma malomarno in nevestno opravljal svoje redno delo' ali kako drugače zlorabljal položaj in pooblastila sindikalnega zaupnika. »Uslugam« takšnega sindikalnega zaupnika se bo moral tudi sindikat čimprej odreči. Zato je vsekakor vsestransko koristno, če so »pravila igre« tudi v tem pogledu vnaprej dogovorjena in znana vsem udeležencem delovnopravnih razmerij ter nedvoumno zapisana v kolektivni pogodbi.
4.	Vrednotenje dela sindikalnih zaupnikov
Eno najpomembnejših vprašanj, od katerih je v veliki meri odvisna učinkovitost funkcioniranja celotne mreže sindikalnih zaupnikov, je
vprašanje vrednotenja njihovega sindikalnega dela. V zvezi s tem je v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo določeno, da sindikalnemu zaupniku za čas opravljanja profesionalne funkcije pripada osebni dohodek v višini, kot ga je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije. O višini osebnega dohodka sindikalnim zaupnikom, ki ne bodo popolni profesionalci, pač pa bodo imeli ob svojem siceršnjem delu priznanega le del rednega delovnega časa za potrebe sindikalnega dela, pogodba posebej ne govori. Vsekakor pa je ob analogni uporabi prej navedene določbe mogoča edinole razlaga, po kateri tem sindikalnim zaupnikom za čas priznanega sindikalnega dela pripada enak osebni dohodek kot ga prejemajo za svoje redno delo.
V zvezi s tem se seveda takoj postavlja vprašanje primernosti takšne ureditve oziroma vprašanje, ali je mogoče in smiselno s panožnimi in podjetniškimi kolektivnimi pogodbami plačevanje dela sindikalnih zaupnikov urediti tudi drugače, predvsem pa bolj stimulativno. Opisana ureditev v splošni kolektivni pogodbi je namreč izrazit rezultat (po našem mnenju popolnoma nesprejemljivega) izhodišča, po katerem je delo sindikalnega zaupnika kljub radikalni spremembi same koncepcije delovnega razmerja še vedno tre-tirano zgolj kot nek »ljubiteljski politični aktivizem na moralni pogon«, ne pa kot zahtevno (tudi strokovno) in odgovorno delo, ki je z vidika sindikata za dejansko realizacijo načela enakopravnosti in uravnoteženosti moči subjektov delovnega prava v fazi praktičnega izvajanja delovnopravnih predpisov vsaj tako pomembno kot je za nasprotno stranko kolektivnega dogovarjanja pomembno delo njenih managerjev in strokovnih delavcev na delovnopravnem področju. Bati se je, da ob takšnem pristopu sindikatu ne bo uspelo najti dovolj entuziastov, ki bodo (zlasti v sedanjih razmerah) pripravljeni brez kakršnekoli materialne stimulacije prevzeti nase težko breme učinkovitega izvajanja varstva delavskih pravic.
Odgovor na zgoraj postavljeno dilemo je odvisen predvsem od teoretične opredelitve pravne narave plačila za delo sindikalnega zaupnika. Če se namreč postavimo na stališče, da sindikalni zaupnik za čas svojega sindikalnega dela prejema le nadomestilo osebnega dohodka, je seveda kakršnakoli nadaljnja razprava o možnostih drugačne ureditve tega vprašanja v panožnih in podjetniških kolektivnih pogodbah popolnoma brezpredmetna. Nadomestilo osebnega dohodka tako ali tako v nobenem primeru ne more biti višje od osebnega dohodka, ki bi ga delavec - zaupnik dobil, če bi opravljal svoje redno delo in ki predstavlja osnovo za odmero nadomestila. V kolikor pa se opredelimo, da sindikalni zaupnik za sindikalno delo prejema osebni dohodek, pa je stvar popolnoma odprta. S tem je namreč sindikalno delo avtomatično priznano kot posebno delo oz. kot delovno mesto s posebno vsebino in zahtevnostjo ter posebnim vrednotenjem, ki s prejšnjim ali siceršnjim rednim delom (delovnim mestom) sindikalnega zaupnika nima nobene neposredne zveze. Zato tudi ni nobenega razloga, da bi bilo plačilo (osebni dohodek) za to delo kakorkoli odvisno in vezano na prejšnje ali sedanje redno delo, za katerega je sindikalni zaupnik sklenil delovno razmerje, pač pa mu zanj pripada osebni dohodek kot za posebno sistemizirano delovno mesto s polnim ali krajšim delovnim časom od polnega. Če se postavimo na stališče, da sindikalni zaupnik za svoje sindikalno delo pre-
jema osebni dohodek, po načelu »in favo- ■ rem« tudi ni nobenih formalnopravnih ovir za drugačno (ugodnejšo) ureditev njegove višine v panožnih in podjetniških kolektivnih pogodbah. Žal pa iz teksta splošne kolektivne po- ■ godbe ni mogoče nedvoumno ugotoviti, kakšna je v resnici pravna narava plačila za delo sindikalnega zaupnika. Izrecna uporaba pojmov »plačilo« in »osebni dohodek« sicer ■ kaže na to, da je mišljen osebni dohodek v pravem pomenu besede, medtem ko pa dosledna vezava njegove višine na »prejšnji« osebni dohodek (42. člen) tovrstno plačilo po vsebini pravzaprav popolnoma izenačuje s pojmom »nadomestila za osebni dohodek, ki bi ga delavec dobil, če bi delal«. Zato je potrebno argumente za eno ali drugo opredelitev iskati izven besedila splošne kolektivne pogodbe.
Prvi, vendar še zdaleč ne najpomembnejši argument zoper plačilo sindikalnega dela v obliki nadomestila oziroma enakega osebnega dohodka kot bi ga sindikalni zaupnik dobil na svojem prejšnjem ali siceršnjem delovnem mestu, je že dejstvo, da sindikalno delo v tem primeru nima nobene lastne cene, ampak je v bistvu tretirano le kot neke vrste »opravičena odsotnost« z (rednega) dela. Delo, ki ni vrednoteno niti po zahtevnosti niti po učinkovitosti, seveda ni za nikogar niti moralno niti materialno prav nič stimulativno. Glede na to, da se za to delo ne uporabljajo merila za učinkovitost, je lahko sindikalni zaupnik v primerjavi s prejšnjim ali siceršnjim osebnim dohodkom za redno delo celo mate-, rialno prikrajšan. Funkcija sindikalnega zaupnika je torej v tem primeru resnično lahko privlačna samo za redke sindikalne entuziaste.
Drugo, kar se zdi v tej zvezi popolnoma' nelogično, je dejstvo, da bo pri »enakopravnem« urejanju problematike delovnih razmerij pod takšnimi pogoji lahko sindikat dobro plačanim managerjem in strokovnim delavcem delodajalca zoperstavil le amaterski aktivistični kader, ki ne bo z ničemer stimuliran za potrebno dodatno izobraževanje in usposabljanje. Brez dvoma se s tem sindikat tudi dolgoročno sam obsoja na močno podrejen položaj, v katerem bo s kolektivnimi pogodbami sicer delavcem lahko izboril določene pravice, vendar pa le-teh ne bo sposoben učinkovito ščititi pred vsakodnevnimi kršitvami v praksi.
Kot tretje pa je potrebno pri vrednotenju vsakega dela, če ga seveda priznavamo kot delo, izhajati iz njegove dejanske vsebine in zahtevnosti. O tem, da je treba delo sindikalnega zaupnika vendarle tretirati kot delo in ne le kot ljubiteljski »politični aktivizem«, pa po našem mnenju ne more biti nobenega dvoma. Takoj, ko namreč za normalno opravljanje določenih nalog (s pričakovanimi rezultati) ne zadostuje več le volja oz. pripravljenost posameznika za ustrezno angažiranje, pač pa je neobhodno potrebna tudi določena strokovna (ne zgolj politična) usposobljenost, seveda ni več mogoče govoriti o klasičnem sindikalnem aktivizmu. Cas takšnega aktivizma je verjetno za vedno minil, kajti sindikalno delo vse bolj postaja stroka. Prav gotovo si je težko zamisliti uspešnega sindikalnega zaupnika, ki ne bi temfeljito poznal vsaj osnov podjetniške in delovnopravne zakonodaje ter temeljnih principov podjetniške ekonomike. Če bo torej za opravljanje dela sindikalnega zaupnika potrebno posebno strokovno usposabljanje, je potrebno takšno delo tudi temu primerno vrednotiti. Kakorkoli že se bo morda komu zdelo kot pretiravanje, je vendarle treba reči, da je mogoče delo sindi-
kalnega zaupnika v bistvu tako po vsebini kot tudi po zahtevnosti v celoti primerjati z delom managerjev in strokovnih delavcev s področja urejanja delovnopravnih razmerij. Razlika je pravzaprav le v tem, da eni v pogojih dvostranske oz. pogodbene koncepcije delovnega razmerja zastopajo podjetniške, drugi pa delavske interese. Eni sprejemajo in oblikujejo konkretne odločitve o delavskih pravicah, drugi pa morajo biti sposobni vsestransko presojati primernost in pravilnost takšnih odločitev ter ustrezno ukrepati za zavarovanje eventualno kršenih delavskih pravic. Oboji pa za to potrebujejo ustrezno strokovno znanje. Sindikalni zaupnik, ki s svojim strokovnim znanjem ne bo sposoben vsaj približno parirati managerjem in strokovnim de-Javcem podjetja, seveda kljub najboljši volji ne bo mogel kaj dosti koristnega storiti za učinkovito varstvo delavskih pravic. Zakaj naj bi bilo torej delo sindikalnega zaupnika vrednoteno drugače kot delo ustreznih managerjev in strokovnih delavcev podjetja?
Še en argument govori v prid stališču, da je treba delo sindikalnega poverjenika povsem samostojno ovrednotiti in plačevati. To je že omenjena možnost, da sindikat za opravljanje funkcij sindikalnega poverjenika pooblasti zunanjega strokovnjaka, ki sicer ni delavec podjetja. V takšnem primeru seveda ne bi prišlo v poštev vrednotenje dela sindikalnega zaupnika po njegovem prejšnjem ali siceršnjem delu, pač pa se je treba nujno posebej dogovoriti o višini priznanega plačila za tovrstno delo.
Zaključek gornjega razmišljanja je na podlagi povedanega bolj ali manj jasen. Sindikatom podjetij priporočamo, da s podjetniškimi kolektivnimi pogodbami dosežejo samostojno vrednotenje in plačevanje dela sindikalnega zaupnika, ki naj bo popolnoma neodvisno od prejšnjega oz. siceršnjega rednega delovnega mesta sindikalnega zaupnika, pri čemer naj se za primerjavo upošteva vrednotenje strokovnih delavcev na delovnopravnem področju v podjetju. Vsakemu sindikalnemu zaupniku pa je treba potem priznati tudi pravico, da kot plačilo za čas svojega sindikalnega dela izbere tisti osebni dohodek (po osnovi vrednotenja rednega ali sindikalnega dela), ki je zanj ugodnejši.
II. IZVOLITEV OZIROMA IMENOVANJE SINDIKALNIH ZAUPNIKOV
Glede načina konkretnega določanja pooblaščenih sindikalnih zaupnikov prideta v praksi v poštev bodisi postopek za izvolitev ali pa postopek za imenovanje sindikalnih zaupnikov. Če bo funkcijo sindikalnega zaupnika prevzel kdo izmed delavcev podjetja, je primernejša uporaba volilnega postopka, če pa bo za sindikalnega zaupnika izbran kateri od zunanjih strokovnjakov, pa bo šlo za postopek imenovanja. Ta vprašanja je potrebno natančneje urediti v pravilih sindikata podjetja.
V primeru, da smo se odločili za »interne« sindikalne zaupnike, je treba najprej določiti kriterije kadrovanja za to funkcijo. Upoštevaje vse doslej povedano o zahtevnosti in pomenu te funkcije za delovanje sindikata nasploh, je bistveno predvsem to, da za sindikalne zaupnike kadrujemo ljudi, ki jim delavci resnično zaupajo. Pri tem bi bilo seveda nesmiselno naštevati vse osebnostne in druge vrline, ki naj bi krasile sindikalnega zaupnika. Jasno nam mora biti samo to, da se delavci s svojimi problemi na nekoga, ki mu ne zaupajo in od njega ne pričakujejo zares učinkovite pomoči, sploh ne bodo obračali. Ne nazadnje na ta dejstva opozarja že sam naziv funkcije. Kljub
vsemu pa bi kazalo posebej opozoriti na nekatere najbolj temeljne kriterije, ki jih bo vendarle treba pri kadrovanju sindikalnih zaupnikov vsekakor upoštevati. Predvsem za sindikalne zaupnike zaradi logične nezdružljivosti funkcij ne bo mogoče določiti tistih delavcev, ki v podjetju kot redno delo opravljajo naloge na kadrovskem področju ali samostojno sprejemajo druge odločitve, ki imajo neposreden vpliv na uresničevanje pravic delavcev. Kar zadeva osebnostne lastnosti je za sindikalnega zaupnika seveda bistvenega pomena, da se ne boji konfliktnih situacij, do katerih bo ob njegovem doslednem zavzemanju za delavske pravice brez dvoma prihajalo v razmerju do vodilnih delavcev in organov podjetja. Kot je že bilo povedano, pa je uspešnost dela sindikalnega zaupnika nujno pogojena tudi z ustrezno strokovnostjo. Pri tem se ob samem kadrovanju za to funkcijo ne kaže pretirano ozirati na že pridobljeno formalno izobrazbo kandidata. Bolj pomembna je njegova pripravljenost za dodatno specializirano izobraževanje in usposabljanje pred nastopom in med samim opravljanjem funkcije.
Če želimo za sindikalne zaupnike resnično dobiti ljudi, ki bodo uživali vsestransko zaupanje in podporo delavcev, je seveda najprimernejši način za njihovo izvolitev neposredno in tajno glasovanje. Le na ta način se je namreč mogoče učinkovito izogniti raznim anomalijam v smislu »prodirektorskega« kadrovanja sindikalnih aktivistov, ki so bile v dosedanji praksi pogost pojav. Glede same izvedbe celotnega volilnega postopka (evidentiranje, kandidiranje, glasovanje) imajo naši sindikati kot dosedanji nosilci vseh tovrstnih postopkov v podjetjih prav gotovo toliko praktičnih izkušenj, da na tem mestu ni potrebno več zahajati v tovrstne podrobnosti. Opozorimo naj le, da bo verjetno v okviru volitev sindikalnih poverjenikov treba ponovni presoji članstva izpostaviti tudi vse sedanje predsednike sindikatov podjetij, ki na to funkcijo niso bili izvoljeni z neposrednim in tajnim glasovanjem. Predsednik sindikata podjetja je namreč že po funkciji prvi, ponekod pa bo celo edini sindikalni poverjenik. Zato bi bilo seveda popolnoma nelogično, če bi bil predsednik sindikata izvoljen po manj demokratičnem postopku kot ostali sindikalni zaupniki.
Postopek izvolitve z neposrednim in tajnim glasovanjem članov sindikata pa ni niti smiseln niti potreben v primeru, da se bo sindikat podjetja sam ali skupaj z sindikati drugih podjetij odločil za svojega sindikalnega zaupnika pooblastiti strokovnjaka izven podjetja. V tem primeru pride v poštev le postopek imenovanja na podlagi javnega oglasa. Način izbire izmed prijavljenih kandidatov je odvisen od tega, kje bo takšen sindikalni zaupnik sklenil delovno razmerje. Lahko ga zaposli sindikat podjetja sam za poln ali krajši delovni čas od polnega, lahko se več sindikatov podjetij dogovori, da ga bo ob sicer skupnem financiranju formalno zaposlil eden izmed njih, lahko pa delovno razmerje uradno sklene tudi v delovni skupnosti določene teritorialne ali branžne oblike sindikalne organiziranosti. Skladno s tem se bo določala tudi pristojnost organov, ki bodo odločali o izbiri kandidatov oziroma dajali predhodno'mnenje o predlagani izbiri.
III. NOTIFIKACIJA SINDIKALNIH ZAUPNIKOV
Izvolitev oz. imenovanje internih ali eksternih sindikalnih zaupnikov je torej izključno i stvar sindikata. Vodilni delavci in organi podjetja na to odločitev nimajo nobenega vpliva,
ampak so jo dolžni brezpogojno upoštevati kot dejstvo ter s strani sindikata podjetja določene zaupnike priznati in obravnavati kot pooblaščene sindikalne predstavnike skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar pa lahko sindikat podjetja to zahteva šele, ko svojo odločitev o izvolitvi oz. imenovanju konkretnih sindikalnih zaupnikov delavcem ter vodstvu in organom podjetja uradno sporoči ter vsakemu zaupniku izda tudi ustrezno pisno pooblastilo.
Kdo je oziroma so v podjetju sindikalni zaupniki mora biti namreč dobro znano tako delavcem kot tudi vodstvu in organom podjetja. Delavcem zato, da vedo na koga se morajo obračati za sindikalno varstvo pravic, vodstvu in organom podjetja pa zato, da vedo, komu so dolžni zagotavljati delovnopravno imuniteto, osebni dohodek in druge dogovorjene pogoje za sindikalno delo in s kom so se dolžni pogovarjati kot s pooblaščenim sindikalnim zaupnikom. Tudi znotraj sindikata mora biti jasno, da vsi sindikalni aktivisti niso hkrati tudi pooblaščeni sindikalni zaupniki. S sklepom o določitvi sindikalnih zaupnikov bo sindikat vodstvo in organe podjetja seznanil v obliki uradnega dopisa, delavce pa preko glasila, oglasne deske ali na drug primeren način.
Posebno pisno pooblastilo, ki ga izda sindikat podjetja svojim zaupnikom, je lahko zgolj formalizem ali pa tudi ne. Če že ne znotraj podjetja, pa se bo sindikalni zaupnik s takšnim pooblastilom vsekakor pogosto moral izkazati pred nekaterimi zunanjimi inštitucijami npr. v sodnih postopkih z udeležbo sindikata. Ne nazadnje je treba pri tem računati tudi z možnostjo (zlasti v primeru »zunanjih« sindikalnih zaupnikov), da bo sindikat podjetja sindikalnega zaupnika pooblastil samo za opravljanje nekaterih nalog in dejanj iz svoje pristojnosti ali pa bo določena ravnanja sindikalnega zaupnika vezal na pridobitev predhodnega mnenja oz. soglasja izvršnega odbora ipd. Vse takšne posebnosti bi morale biti zapisane v omenjenem pooblastilu. Zato tudi ta formalnost verjetno ne bo odveč.
IV. USPOSABLJANJE SINDIKALNIH ZAUPNIKOV
Že večkrat je bila v tej razpravi poudarjena potreba po ustrezni strokovni usposobljenosti sindikalnih zaupnikov, predvsem pa dobro poznavanje temeljev delovnega in podjetniškega prava ter podjetniške ekonomike. Zato nam zgolj organiziranje mreže sindikalnih zaupnikov prav gotovo ne bo samo po sebi prineslo željenih rezultatov v smislu zagotavljanja učinkovitega sindikalnega varstva delavskih pravic, če ta mreža ne bo tudi primerno strokovno podkovana. To pa pomeni, da bomo akcijo organiziranja mreže sindikalnih zaupnikov lahko zaključili šele potem, ko bodo novoizvoljeni sindikalni zaupniki absoi-virali tudi ustrezen specializirani program strokovnega usposabljanja oz. izobraževanja. Glede na obseg nujno potrebnih temeljnih znanj, ki bi jih za uspešno delo vsak sindikalni zaupnik moral imeti, verjetno v ta namen ne bo zadostoval kak enodnevni seminar, pač pa bodo vsekakor potrebne določene daljše in zahtevnejše oblike u?"osablja-nja oz. izobraževanja (tečaji, šole za sindikalne zaupnike id.). Seveda pa bo moral sindikat tudi kasneje skrbeti za stalno strokovno izpopolnjevanje sindikalnih zaupnikov in jim skladno s svojimi finančnimi zmožnostmi omogočiti tudi morebitno izobraževanje za pridobitev ustrezne javno veljavne strokovne izobrazbe.
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Enota Ljubljana
Poklic	OD	Naziv delovne organizacije
Snažilka	3.000	Srednja ekonomska šola Boris Kidrič
		Prešernova c., Ljubljana
Konf. tekstil.	3.980	Labod Novo mesto, Sektor Ljubljana,
		Mašera Spasiča 8
Knjigovez - pripravnik	2.300	ČGP Delo, tozd Grafična priprava
		Titova 35, Ljubljana
Prodajalec	4.500	RO Agrovojvodina, OOUR Kooperativa, Toze Markoviča 7, Poslov. Ljubljana,
		Zaloška 55
Konf. modelar krojač	4.754	Labod, Novo mesto, Sektor Ljubljana, Mašera Spasiča 8
Komercialni tehnik	6.000	Veritas p.o. Ljubljana, Poljanski nasip 42
Ekonomski tehnik	8.000	Astra Veletrgovina Ljubljana, Titova cesta
Inž. strojništva	5.000	Elma p.o. Ljubljana, 24. junija
Pripravnik	3.000	Astra Veletrgovina Ljubljana Titova c.
Učitelj slov. jezika	4.000	Osnovna šola Miška Kranjca, Ljubljana, Kamnogoriška c.
Pripravnik d.i. strojništva	3.500	Astra Veletrgovina Ljubljana Titova c.
D.i. elektrotehn. - priprav.	3.500	Astra Veletrgovina Ljubljana, Titova c.
D- eco za anl. pl.	6.800	Srednja ekonomska šola Boris Kidrič,
		Prešernova c., Ljubljana
D. eco za anl. pl.	9.000	Astra Veletrgovina Ljubljana, Titova c.
D. eco za anl. pl. - priprav.	3.500	Astra Veletrgovina Ljubljana, Titova c.
Pomoč, direktorja za fin. p.	12.000 Gradis Inženiring, Ljubljana, Letališka 33	
Prof. ang. in nem. jezika	5.800	Srednja šola za računalništvo Ljubljana, Tržaška c.
Prof. biologije	6.800	Srednja ekonomska šola Boris Kidrič,
		Prešernova c., Ljubljana
Diplomirani psiholog	5.500	Srednja naravoslovna šola,
		Peričeva ul., Ljubljana
D. i. kemije - pripravnik	3.500	Astra Veletrgovina Ljubljana, Titova c.
Korepetitor	8.200	SNG Ljubljana, tozd Opera in balet,
		Ljubljana, Zupančičeva ul.
Enota Litija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
Snažilka	4.000 Ljubljanska banka, Enota Zasavje, D.D. Trbovlje
prodaja gradbenega materiala 3.000 Kera Trade d.o.o., C. 9. avgusta 24,
Zagorje
Enota Kočevje, Ribnica, Grosuplje
Poklic	OD	Naziv delovne organizacije
Strojni teh. - komerc. teh.	5.000	Gradbeno podjetje Grosuplje, Industrijski program, Industrijska cesta
Vodilni elektrovzdrževalec	6.000	Melamin Kočevje, Tomšičeva c.
Gradbeni tehnik	4.000	Gramat d.o.o. Rožna dolina 9, Grosuplje ,
D. eco komer. dej.	7.000	Gradbeno podjetje Grosuplje, Industrijski program, Industrijska cesta
Bona sindikalnega turizma
Svobodni sindikati Slovenije si na področju oddiha delavcev in njihovih družin prizadevajo, da bi bil ta kvaliteten, organiziran in čim cenejši. To njihovo prizadevanje letos že drugo leto izražajo aktivnosti Borze sindikalnega turizma. Letošnje štirimesečno nepretrgano delovanje Borze sindikalnega turizma lahko prikažemo s temile podatki:
-	na borzo je svoje ponudbe oziroma potrebe po počitniških zmogljivostih posredovalo preko 80 podjetij oziroma organizacij, kar pomeni še enkrat toliko kot prejšnje leto;
-	borza sporočila je objavila Delavska enotnost kar 17 zaporednih tednov, kar pomeni dvakrat dalj kot v prejšnjem letu;
-	skupno je bilo na Borzi sindikalnega turizma na razpolago 45.000 do 50.000 nočitev, penzionov v počitniških domovih, počitniških stanovanjih, apartmajih, bungalovih, prikolicah, kontejnerjih, planinskih kočah in drugje;
-	trije borzni agentje so v treh mesecih neprestanega delovanja borze osebno konktirali z več kot 1200 delavci, upokojenci, obrtniki, delavci pri obrtnikih, nezaposlenimi;
-	izredno veliko odmevnost borze ocenjujemo s podatki: z bral-nostjo Delavske enotnosti, z objavami na lokalnih radijskih postajah (Ptuj, Trbovlje, Novo mesto, Radio glas Ljubljana), z dvema oddajama na TV Sloveniji (posebna informacija in v TV Dnenviku), s tremi objavami širšega borznega sporočila v glasilu Delavec v obrti.
-	v Borzo sindikalnega turizma smo vključili tudi nekaj počitniških zmogljivosti zasebnikov (Bohinj, Bled), ki so za člane Svobodnih sindikatov Slovenije oblikovali nižje cene svojih uslug;
-	Borza sindikalnega turizma je pri svojem poslovanju pogostoma dosegla pri ponudnikih od 5 do 10 odstotkov popusta za člane Svobodnih sindikatov Slovenije.
V sodelovanju z neposednimi korespondenti, ki so razpolagali s prostimi počitniškimi zmogljivostmi, ugotavljamo, da je bila v letošnjem letu »prodana« tako rekoč vsaka ponujena možnost. Posameznim organizacijam oziroma podjetjem smo preko borze sindikalnega turizma prodali tudi blizu 1000 počitniških dni. Ocenjujemo, da smo na ta način zagotovili racionalnejšo uporabo počitniških zmogljivosti sindikalnega turizma, seveda pri tistih, ki so se na borzo javljali tudi s podaljšanjem sezone do 15 dni. Vrednost poslovanja Borze sindikalnega turizma je bila izražena v dohodku približno 4 milijone din.
Navedeni podatki o izredni uspešnosti Borze sindikalnega turizma kažejo, da smo izpolnili del pravic članov iz naše sindikalne izkaznice.
Borza sindikalnega turizma Metod Zalar
Borza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 17
Borzna sporočila sprejema BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 061/326-982, 322-975, na hišno centralo 061/310-033 ali telefaks 061/317-298.
V prejšnji številki Delavske enotnosti smo vam v Borznem sporočilu številka 16 ponudili počitniške zmogljivosti za prvo polovico meseca septembra. V današnjem sporočilu teh podatkov ne ponavljamo.	,
Vse organizacije, podjetja in posameznike vabimo, da tudi v prihodnje pošiljajo svoje ponudbe oziroma potrebe po počitniških zmogljivostih, zlasti na otokih, kjer lahko podaljšamo sezono do konca septembra.
B.	POČITNIŠKE KAPACITETE, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške prikolice, apartmaji in penzionske usluge
-	Novi grad, Umag, Poreč, Pula in na otokih v času od 15, 9. dalje.
Ponudbe pošljite na BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA.
C.	PRODAMO POČITNIŠKE KAPACITETE
1. Počitniški apartma na Pohorju v vasici Ribnica v izmeri 41 m2. Apartma ima bivalni prostor s kuhinjsko nišo, spalnico, TWC in prostor za shrambo smuči. Cena po pogodbi. Ponudne pošljite na BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA.
D.	NAKUP POČITNIŠKE KAPACITETE
1.	Garsonjero ali apartma kupimo na otokih v Kvarnerju
-	po možnosti v Novalji na Pagu.
2.	Kupimo počitniški dom ali ustrezno število apartmajev oziroma bungalovov v slovenskem primorju ali v Istri s skupno 45 do 50 ležišči v dve- ali triposteljnih sobah B kategorije.
Ponudbe pošljite na BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA.
Borza sindikalnega turizma 2. septembra praznuje svoj 3. rojstni dan. Vsem, ki so pripomogli k prvemu koraku in že kar možatemu korakanju borze sindikalnega turizma, se zahvaljujemo.
MINI ANKETA A
Letošnja Borza sindikalnega turizma je bila objavljana 17 tednov. Zanima nas, kako bralci Delavske enotnosti ocenjujete to rubriko. Na anketo naj odgovorijo posamezniki, osnovne organizacije sindikata ali pa službe za družbeni standard, kadrovske službe in drugi.
1.	Ali ste redno spremljali Borzo sindikalnega turizma, ki je potekala od 17. aprila dalje?
Da	*	Ne	Nisem je opazil
2.	Ali ste preko Borze sindikalnega turizma uspeli realizirati svoje potrebe po počitniški kapaciteti?
Da	Ne	Ni bilo take ponudbe
3.	Katere ponudbe je bilo na Borzi sindikalnega turizma
dovolj premalo preveč
-	počitniških domov na morju	x	x	x
-	bungalovov, apartmajev
-	penzionskih uslug
-	počitniških prikolic, kontejnerjev
-	planinskih domov
4.	Cene na Borzi sindikalnega turizma za potrebe oddiha delavcev so bile:
a)	primerne	b)	previsoke
5.	Kako ste ižvedeli za Borzo sindikalnega turizma:
-	sem stalni bralec Delavske ‘etiotnosti
-	nanjo so me opozorili sodelavci oziroma znanci
-	preko panoja in informacijskih sredstev - radio, TV
-	vpišite vaš način___________________________________________
6.	Vaši predlogi za prihodnje delo Borze sindikalnega turizma:
Izpolnjeno mini ANKETO pošljite na BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4.
...................................... X
MINI ANKETA B
Anketa je namenjena organizatorjem športne rekreacije, vodjem služb varnosti pri delu, vodjem kadrovsko socialnih služb in osnovnim organizacijam sindikata.
1. Podjetje ali organizacija _	_._ _ _________
2.	Ali v vašem podjetju oziroma organizaciji, ustanovi izvajate rekreacijski odmor ali mikro pavzo?
Da	Ne	Ni pogojev
3.	Če imate rekreacijske odmore ali mikro pavze, nam odgovorite, ali imate ustrezne pripomočke:
glasbeno kaseto z vajami	da	ne
pano z vajami	da	ne
strokovni priročnik	da	ne
video kaseto	da	ne
4.	Ali menite, da bi bilo potrebno založiti glasbene kasete, panoje in priročnike z vajami:
a)	za sedeče poklice
b)	za delavce pri računalnikih
c)	za organizatorja dela, menagerja
d)	za delavce, ki opravljajo težja dela
e)	vaš predlog __________________________'-----------------------
5.	Menite, da je v vašem podjetju, organizaciji oziroma ustanovi potrebno opraviti predhodno strokovno raziskavo za uvedbo rekreacijskega odmora oziroma mikropavze?
Da	Ne
Izpolnjeno mini ANKETO pošljite na BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4.
Tudi v prihodnje bodo z vami sodelovali:
Doro Hvalica Irena Prusnik
Metod Zalar - vaš borzni agent
Praznovanje 100-letnice rojstva Franceta Bevka
Potem ko so se 30. in 31. marca v Novi Gorici odvijali prvi Primorski slovenistični dnevi, posvečeni Francetu Bevku, v organizaciji slavističnih društev Nova Gorica, Koper in Trst-Gorica-Videm in ko je bil 31. maja izveden v Slovenski ljudski knjižnici DAMIR FEIGEL v Gorici »Bevkov večer« v organizaciji Narodne in študijske knjižnice iz Trsta, se bodo v naslednjih tednih vrstile-druge pomembe prireditve ob 100-letnici rojstva primorskega pisatelja Franceta Bevka.
31. avgusta ob 15. uri bo v sklopu prografha Kogojevi dnevi '90 v hotelu Neptun v Kanalu srečanje kulturnih delavcev na temo »NE, KAR VELEVA MU STAN - lik primorskega duhovnika«.
4. septembra ob 18. uri bo v Oddelku za mladino in odrasle Goriške knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici odprta razstava o življenju in delu pisatelja (dela in korespondenca) z uvodno besedo dr. Matjaža Kmecla, člana predsedstva Republike Slovenije in prispevkom bibliotekarja Marijana Breclja.
7. septembra bo v Novi Gorici literarni večer, ki ga pripravlja Združenje književnikov Primorske.
11. septembra ob 18. uri bo v Bevkovi knjižnici v Cerknem predstavitev knjige Franca Hvale »ŽIVLJENJE POD BEVKOVO KOJCO«.
Osrednja prireditev Bevkovega leta pa bo 16. septembra v Zakojci, pisateljevem rojstnem kraju. V ta dogodek je pripravljalni odbor, ki ga sestavljajo kulturni delavci severnoprimorskega ter zamejskega območja in ki ga vodi predsednik skupščine občine Nova Gorica Sergij Pelhan, vložil največ napora. Praznovanje si je zamislil kot shod Primorcev v duhu ljudskega izročila in sporočila. Že na predvečer se bodo ob istem času in v različnih krajih Baške grape zvrstila pritrkovanja, prižiganje kresov in pevski nastopi skupin iz Otaleža, Kobarida, Spodnje Idrije, Nove Gorice, Šturij ter pritrkovalcev iz Ajdovščine, Cola in Vrtojbe. Izvedbeni scenarij za osrednji dogodek je pripravil režiser Janez Povše, sicer predsednik odbora za kulturo SKGZ.
Nedelja, 16. septembra bo dan »SLOVENSKEGA LJUDSKEGA SHODA«, na katerega bodo prišle skupine in obiskovalci iz ^Primorske in'zamejstva. Ob 12. uri bo svečana otvoritev prenovljene Bevkove domačije v Zakojci z uvodno besedo pesnika Cirila Zlobca, akademika in člana predsedstva republike Slovenije, ter krajšim kulturnim programom, ki naj bi izpostavil domačnost in ljudskost našega velikega primorskega rojaka in književnika. Za tem pa se bo v sami Zakojci kar na treh prizoriš-1 čih - prostorsko in likovno zamisel dogodka je pripravil oblikovalec Milovan Valič - zvrstil ljudski shod s srečevanji skupin, sinhroniziranim nizanjem programa in premikanjem od prizorišča do prizorišča, z Bevkovo besedo, ki bo uglasila prvi in drugi del shoda. Slednji naj bi se končal ob 17. uri. Na prireditvi bodo nastopile folklorne skupine s Šentviške gore, Tolminskih Raven, Sežane, Trsta, Rezije, pevci iz Tolmina, Otaleža, Gorice.
Nastopale bodo godbe na pihala iz Cerknega in Doberdoba, v govornem delu pa napovedovalci Radia Cerkno, recitatorji kulturnega društva Cerkno, gledališka skupina iz Gorice ter gledališčnik Stane Raztresen iz Trsta. Vmes si bodo obiskovalci lahko ogledali prenovljeno Bevkovo domačijo, z odlomki iz »Kaplana Martina Cedrmaca« pa obudili spomin na živo izročilo pisateljeve misli in kulturne vizije.
Predsednik pripravljalnega odbora Sergij Pelhan
PREJEL! SMO
Je bilo res slučajno?
20. avgusta 1990 sem bil deležen posebne pozornosti na vlaku Ljubljana-Reka, ki ima odhodiz Ljubljane ob 20.17. Legitimirali so me namreč uniformirani predstavniki najnovejše slovenske oblasti, na način, ki kar malo preveč spominja na lahkonočameri-škega: ker se je to zgodilo pred končno postajo (Planina), ker je ves pogovor potekal malce čudno, ker je najnovejši gospod nekaj iskal po indeksu (in očitno tudi našel) ter mi mimogrede omenil, da je kar nekaj takim, kakršen sem jaz, razbil zobe (to je povedal pred pričami), zraven tega pa še, da je res škoda, da ne visim na Kongresnem trgu za pete, kar mi je svojčas obljubljal Osvobodilni komite Slovenije (to mi je povedal v trenutku, ko sem mislil izstopiti in ko je očitno svoj spisek razbito-zobcev nameraval razširiti - to je slišal pripravnik, ki pa bo to seveda še pravočasno pozabil, in še neki potnik).
Ker še vedno vztrajam pri trdi-
tvi, da nikoli in pod nobenim pogojem g. notranjemu ministru in njegovem šefu, kljub temu da sem dal kri že petinšestdesetkrat, krvi ne bi (bom) dal (družinski člani so pod določenimi pogoji izvzeti), seveda ne pričakujem čudeža, obenem pa se tudi dobro zavedam, čemu se izpostavljam. Seveda pa zahtevam, da navedeni junak ali njegovi nadrejeni javno povedo, komu vse je v tako kratkem času izbil zobe. In koliko seveda! Seveda pa tudi zahtevam, da mi njegovi nadrejeni omogočijo pogledati, kaj vse piše o meni. Po doslej veljavni zakonodaji namreč še nisem bil kaznovan za nobeno kaznivo dejanje, za novo pa ne morem nič reči. In tudi ne obljubljati.
Sicer pa imam še en konkreten predlog. Taki, ki zvezde nočejo nositi, naj je raje ne nosijo ali pa naj jo snamejo celi službi, saj res ne gre, da bi te gospod policaj, v imenu ljudstva, spravil ob zobe ali pa da bi jih poslali nad stavkajoče delavce. Ce jih slučajno mislijo mikastiti, naj jih vsaj pod pravimi simboli. Seveda je to samo ena od možnosti, ki pa niti ni najmanj verjetna. V demo(s-Jkraciji je pač vse mogoče. In bogate izkušnje kadrov iz prejšnjih obdobij, če le imajo dovolj trdo roko in mehko hrbtenico, še kako prav pridejo. Če pot v Evropo že ni postlana z rožicami, naj bo pa vsaj z marogami. O nesrečnih primerih ni da bi govoril.
To pismo pošiljam v objavo vsem slovenskim javnim glasilom, totalitarnim in demokratičnim, ter ga s tem prepuščam na milost in nemilost njihovih glavnih in odgovornih urednikov (pa seveda njihovih pokroviteljev).
Šerifski pozdrav!
Tugomer Kušlan Laze 72, 61370 Logar ec
■' gospodarjenju, plačah in sindikatu v Sinolesu - Ivančna iorica
(aj bi z obljubami v oblakih
Sinoles iz Ivančne gorice je jodjetje, kakršna strokovnjaki predlagajo in za katera menijo, da so skoraj edina, ki lahko uspešno prebrodijo današnje gospodarsko-finančne pretrese. V praksi se te teze potrjujejo prav v Sinolesu, saj so eni redkih lesno-predelo-valnih podjetij, ki še nimajo ' akih posebnih težav. Imajo delo, vsaj za sproti, tudi z osebnimi dohodki nimajo težav. Z njimi so sicer nekje na slovenskem povprečju ozi-oma malo pod njim, vendar so delavci z njimi kar zadovoljni. Še posebej, če se pri-nerjajo z nekaterimi drugimi v bližnji, pa tudi malo bolj daljni okolici. Pa še en vzrok je, da smo jih obiskali. Že med prvimi so se stoodstotno vključili v svobodne sindikate Slovenije.
Začetki Sinolesa segajo že v leto 1948, ko je Zveza vojaških vojnih invalidov ustanovila Invalidsko podjetje Mizarstvo. Potem so se združevali s kovaštvom, kolarstvom, žagarstvom, pa se zopet razhajali. Vmes so imeli tudi prisilno upravo. Veliko je zanje pomenila preselitev v nove prostore leta 1975. Zadnja kriza pred dobrimi štirimi leti pa jih je marsikaj naučila. Spremembe, ki so jih takrat začeli uvajati, jim še danes pomagajo, da nimajo posebnih težav.
cev.
moupravnimi akti... Biti mora na tekočem z delavsko in podjetniško zakonodajo.
»V zadnjem času smo kar precej skrčili administracijo in neproduktivno režijo. Celo delovno mesto vratarja oziroma varnostnika smo ukinili oziroma to vlogo dali kurjačem iz sušilnice, ki so tako noč in dan na delu.
Sicer pa so naši delavci v glavnem domačini, seveda če k njim prištejem tudi tiste, ki se vozijo iz Trebnjega, Žužemberka, Ambrusa... V glavnem so to ljudje, ki imajo doma kmetijo in sc v večini kar dobri delavci. Kdor je priden doma, je priden tudi v podjetju. Seveda pa je treba računati na košnjo, žetev, spra-
vilo krompirja... Takrat jih nihče ne obdrži v podjetju.
Plače pri nas niso ne vem kako dobre, pa tudi med najslabšimi niso. Povprečna je 4.320 din. Treba pa je povedati, da delamo samo dopoldne. Tudi nadur se izogibamo. Če pa je že nujno, jih zamenjamo s prostimi urami oziroma dnevi, kar pa delavci še raje vidijo.«
Seveda smo govorili tudi o samoupravljanju, in Martina je zagotovila, da je to še vedno na visoki nekdanji ravni kot malokje drugje. Novi zakoni in povečanje pravice direktorja nekako še niso prišle do njih. Isto velja za sindikat, saj z direktorjem še nista na bojni nogi. Če sem
prav razumel, so vsi mnenja, da je, dokler jim gre še kar dobro, še najbolje, da so med seboj prijatelji. Zakaj bi se kregali, če ni potrebno.
Nace Selan, mizarski tehnik, mojster v kompletaži in odpremi in že tretje leto predsednik sindikata.
»Plače res niso ne vem kako visoke. Ker pa so praktično vsi delavci tudi kmetje, pa še kaj mizarskega naredijo popoldne, seštevek zaslužka ni tako slab. No, nekateri imajo celo popoldansko obrt. Res pa je, da z nagrajevanjem po
Mirko Sever, kalkulant Sinolesa, pa tudi dolgoletni predsednik sindikata in član delavskega sveta, je pripovedoval:
»Naj najprej povem, da se ukvarjamo z izdelovanjem stavbnega pohištva in notranje opreme, in to izključno po naročilu. Bili smo tozd Lesnine, danes, no od 1. 1. 1990 smo družbeno podjetje v okviru Lesnine. Kot tozd smo dajali 10 do 12 odstotkov dohodka za skupne službe. Danes plačujemo le dejanske storitve. To pa je bistvena razlika, v denarju in kvaliteti storitev.
Tista kriza pred dobrimi štirimi leti je nastala zaradi slabega vodenja, to pa so bile ekonomsko nevzdržne investicije, pa slabo ocenjene pogodbe in nenazadnje skaljeni notranji medsebojni odnosi. Takrat smo zamenjali vodstvo in tudi notranjo organizacijo. Zmanjšali smo število zaposlenih od 115 na današnjih 93.
Delamo le po naročilu. Opremljamo objekte po Sloveniji, še več pa v drugih republikah. Delo nam daje v glavnem Lesninin inženiring. Plačila? Vse slabše gre. Investitorji, precej delamo za JLA, vse bolj iščejo dlako v jajcu pri kvaliteti, samo da lahko odlagajo plačila. No, naročila so zaenkrat še, le da so vse manj gotova. Že podpisane pogodbe razdirajo, ker nimajo denarja. In zakaj imamo še vedno delo? Smo pač konkurenčni tako v kvaliteti kot pri cenah. Tudi pri
manjših serijah moramo ostati pri cenah velikih proizvajal-
Mirko Sever
učinkovitosti niso vsi zadovoljni. Mislijo namreč, da se deli preveč subjektivno. Res pa je tudi, da je pri tolikih različnih izdelkih težko ali celo nemogoče natančno izračunati dejansko učinkovitost posameznika. Sindikat je pri tem nemočen.
Pri upravljanju sodelujejmo tako, da smo praktično vsi člani izvršnega odbora sindikata tudi člani delavskega sveta. Menimo pa, da obveščanje delavcev v gospodarjenju ni najboljše, še posebej, kadar so rezultati slabi.
Sicer pa se v sindikatu ukvarjamo s tistim kot nekdaj. Z organizacijo cenejšega nakupa jabolk, mesa, mesnih izdelkov in konfekcije. Za dopustovanje imamo dve prikolici, vendar nam ena neizkoriščena stoji na dvorišču, ker med delavci ni zanimanja za letovanje na morju. Drago je, pa tudi časa ni. Sedaj bomo obe prikolici prodali in kupili eno novo.
Kaj še delamo? V tistem kriznem času smo se kar precej angažirali, da smo dobili novega direktorja. Veliko sestankov je takrat sklical prav sindikat. Tudi pri disciplin-
skih postopkih dajemo mnenja. V glavnem zagovarjamo delavce, saj ga, če ga, polomijo le dobri delavci, slabi nikoli.
Sedaj pripravljamo tudi izlet v Škocjanske jame, pa nam manjka denarja. Kar nam je do zdaj ostajalo od članarine, smo dali v glavnem za vence. Letos pa smo kupili dodatno streho za počitniško prikolico in zato porabili vso članarino treh mesecev. Poslali smo že prošnjo na Občinski sindikalni svet Grosuplje, da nam odpustijo tisti del, ki bi ga morali poslati njim. Počitniški prikolici sta res last sindikata.
Ja, res je, prav vsi smo se med prvimi vključili v Svobodne sindikate. No, razen direktorja. Zakaj? Čisto natančno je težko razložiti. Ta sindikat smo poznali. Konec koncev je nekaj že naredil za delavce. Pa naj so mu tudi rekli režimski. Obljubil je kolektivne pogodbe in pravno pomoč. Tu pa je še sindikalna lista in še marsikaj. Vse je nekako otipljivo, bolj kot pa kake obljube v oblakih.«
Andrej Agnič
Igor Pleskot, predsednik generalnega sveta Konfederacije sindikatov Češko-Slovaške
Sindikati se učijo abecedo
Bo sindikat na Češko-Slovaškem obstal v novih družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah? Bo sindikat, ki je desetletja poslušno izpolnjeval ukaze Komunistične partije Češkoslovaške, uspel poiskati takšne oblike delovanja, ki bodo uspešne v novih pogojih gospodarjenja? O tem razmišlja Igor Pleskot, predsednik generalnega sveta češke in slovaške konfederacije sindikatov.
»Več kot 70 odstotkov sindikalnih funkcionarjev so popolnoma novi ljudje, ki še nimajo potrebnih izkušenj, saj skoraj petdeset let nismo poznali niti klasičnih, še manj pa modernih oblik sindikalnega delovanja. Imamo izkušnje iz obdobja državno-partijskih sindikatov. Torej, naučiti se moramo sindikalno abecedo, kako ravnati, ko odpuščajo delavce, kako poskrbeti za nezaposlene ipd.«
Torej želite sindikat, ki bo predstavljal opozicijo državnim organom in delodajalcem?
»Mi ne postavljamo v ospredje interesnih razhajanj, ampak iskanje določene stopnje soglasja. Vse morebitne nesporazume želimo v prvi vrsti reševati s pogajanji. Šele v primeru, da se pogajanja
končajo neuspešno, bomo posegli po skrajni obliki pritiska - in to je stavka. To pomeni, da se morajo tudi vodstva podjetij prilagoditi spremembam, kajti minil je čas upravljanja podjetij z vrha.«
Kako to mislite?
»V podjetjih so še vedno stare strukture. S tem ne mislim samo tega, da so bili v obdobju komunističnega režima vsi direktorji in drugi vodstveni delavci člani komunistične partije; pomembnejše je dejstvo, da ti ljudje v večini primerov še vedno razmišljajo birokratsko, na pa podjetniško. Delovni kolektivi pa imajo po našem mnenju pozitiven odnos do resničnega podjetništva. Tudi mi smo se že nekaj naučili. Zavzemali se bomo za neposredne oblike sodelovanja sindikatov pri
Domači trg postaja vse bolj negotov, zato tudi mi razmišljamo o izvozu, kjer pri trdnosti pogodb in plačilu ni toliko tveganja. Ravno sedaj se dogovarjamo za opremo reprezentančnega objekta računalniškega centra v Moskvi.«
Martina Vidrih je v Sinolesu poslovni sekretar, kar pomeni, da se poleg drugega ukvarja s kadrovskimi zadevami, sa-
upravljanju podjetij, kar naj bi bilo določeno v posebnem zakonu ali pa v že predlaganem zakonu o sindikatih.«
Predlog zakona o stavkah je povzročil veliko hude krvi. Pri tem ste najbrž tudi Vi odigrali svojo vlogo. Vi sami ste bili po 17. novembru na čelu stavkovnih odborov. Kaj mislite o besedah ministra Millera, da stavke niso več moderne?
»Menim, da se gospod minister moti. Vso stvar si razlaga napačno, če bodo vodstvo sindikatov prevzeli v svoje roke demagogi, ki se z delodajalci ne želijo niti pogovarjati, potem bo resnično vse več podjetij, ki bodo morala v stečaj, s tem pa bo tudi vse več nezaposlenih. Takšna oblika sindikalnega boja je resnično poživela. V razvitih demokratičnih družbah gledajo na interese delavcev kot na pomemben stimulacijski faktor. Ne zaradi lepih oči, ampak zaradi kvalitetno opravljenega dela. S tega stališča pa razumemo stavke kot eksistenčno vprašanje in kot sredstvo, ki ga lahko uporabimo zgolj v skrajnem primeru. V razvitih demokratičnih družbah imajo v bistvu sklenjene kolektivne pogodbe za obdobje dveh let in proti koncu tega obdobja se začenjajo delavci pogajati z delodajalci. Če delodajalci pogajanja zavlačujejo, potem delavci zagrozijo s kratko opozorilno stavko. In s tega stališča je stavka vsekakor moderno sredstvo.«
Govori se, da sindikati nimajo podpore delavcev, slabša pa se tudi organiziranost. Se ne bojite, da sindikati izgubljajo položaj v družbi?
»Še lani je bilo pri nas članstvo v sindikatih neobvezna
obveznost, iz česar lahko sklepamo, da bodo nekateri ljudje izstopili iz naših vrst. Odločilno vlogo pri ustanavljanju in krepitvi naših sindikatov pa bo nedvomno odigralo dejstvo, da so novi sindikati nastali v bazi.«
Premier Čalfa je dejal, da vlada veliko pričakuje od sodelovanja s sindikati. Istočasno pa predsednik češke vlade Pithart zatrjuje, da takšno sodelovanje ni možno s sindikati, ki niso dovolj močni. Ali lahko sklepamo, da vaši sindikati niso dovolj močni?
»To diši po socialni demagogiji. Naši sindikati so močni tako številčno kakor tudi glede zastavljenih skupnih ciljev. Naš minus pa je edino pomanjkanje izkušenj. Naše gospodarstvo je v izredno težavnem položaju. Zatorej je nujna radikalna gospodarska reforma, ki bo nedvomno povzročila določene pretrese. Ampak tudi ljudje, ne le sindikati, se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da odgovarjajo sami zase, na pa da njihove težave rešuje nekdo z vrha.«
avt. (smo poudarili potrebo po tesnejšem sodelovanju med sindikatom in parlamentom, kajti samo v primeru, da bodo tudi poslanci poznali naše nazore, se lahko izognemo morebitnim nesporazumom. Zavedamo se, da se bomo morali tudi mi spoprijeti s problemom odvečnih delavcev. Vendar pa iskanje in ustvarjanje novih delovnih mest ni naloga sindikatov, ampak je to dolžnost vlade in tistih, ki zaposlujejo.«
Najbrž iščete stike z nekaterimi strankami. Skoraj vse stranke so pred volitvami trdile, da bodo skrbele za socialno varnost delavcev. Podpredsednik vašega sindikata gospod Petrus je po volitvah izjavil, da sindikati ne bodo iskali stikov z drugo najmočnejšo politično stranko - Komunistično partijo. Ali to pomeni, da ste se odpovedali stranki, ki ima skoraj milijon članov, od katerih je nedvomno večina včlanjenih tudi v sindikat?
Socialna demagogija je ena stvar, padec življenjskega standarda pa je nekaj popolnoma drugega. Menim, da je edino s pravočasno in natančno informiranostjo ljudi o socialnih programih, ki so sestavni del vladne gospodarske reforme, mogoče preprečiti škodo, ki jo lahko povzroči socialna demagogija.
»Menim, da bo v bližnji prihodnosti veliko manj članov potrdilo svojo pripadnost Komunistični partiji. Pa tudi ne želimo sodelovati s stranko, ki se neupravičeno naziva levo usmerjena, ker se še vedno ni odpovedala starim kadrom in nekaterim ideološkim stališ-čam, ki so značilna za totalitarne partije, kot na primer vodilni vlogi partije v družbi in diktaturi proletariata.«
Naj vsa spomnim, da se je KP že odrekla vodilni vlogi v družbi!
»Na srečanju z gospodom Dubčkom (predsednik češkoslovaškega parlamenta, op.
»Pogovarjali se bomo z vsemi parlamentarnimi strankami.«
Borut Meršek
Ladislav Čmologar je delavec jeseniške železarne in že desetletje znan kot pisatelj povesti 'n romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in neko-hko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute seda-njosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine Ijubezen-ske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo Povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe.
Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in stranskih likov.
»Takoj jutri! Bil sem že na kadrovskem in vse uredil. Od vodje skladišč sem dobil tudi že ključe od barak. Verjetno si bom že danes vse °gledal. Pa saj se bom v kratkem oglasil pri vas, da se pogovoriva o podrobnostih, ker so rekli, da ste samo vi pristojni za to službo.«
»Prav, prav,« se je vdal Milan. Še bolj pa ga Je zanimalo, po kaj je Janez prišel v Jelje, če ni Iskal njega in si ni prišel ogledat gradbišča. Toda Janez mu je s svojo odrezavostjo prepredi, da bi spraševal naprej, če se ni hotel osmešiti. Nobenega razloga ni imel več, da bi se še dalje zadrževal, pa je pozdravil in se počasi spravil v avto. Pričakoval je, da bo ujel kakšno
besedo o Janezovem prihodu, a je le-ta molčal, dokler se ni odpeljal.
»Kje je?« je vprašal Janez, ko ni bilo več Milana.
»Kdo?«
Jasna ni razumela, koga išče.
* * *
»Saj vi sploh niste presenečeni,« je rekla socialna delavka Janezu Zevniku, ki je prišel, da se pogovorita o priznanju očetovstva.
Prav je imela, Janez je to že vseskozi vedel, a je vztrajno potiskal v podzavest, odganjal od sebe. Večkrat je videl malo deklico s Kristino in njenim možem. Vselej ga je nekaj stisnilo v prsih.
Okoli dve leti sta se s Kristino, lepo črnolasko iz Dalmacije, dobro razumela. Vedno je bila nasmejana, razigrana, radoživa in spogledljiva, da jo je človek moral imeti rad; še posebej Janez, ki je bil po naravi bolj zadržan. Lepo sta se razumela, dokler je bila preprosto dekle.
Delala je za strojem in Janez je vedno našel kak opravek v njeni bližini. Po letu znanstva sta bila že tako daleč, da sta se začela pogovarjati o skupnem življenju. Takrat pa se je nenadoma spremenila. Nič več nista bila toliko skupaj kot prej. Nekoč mu je omenila, da mora pred poroko izkoristiti še malo prostosti in dekliškosti, ki se bo s poroko končala.
Prvo rano mu je zasekala tisto leto na sindikalnem izletu. Bili so v Poreču, v Plavi laguni, bila je topla jesenska noč. Odšli so na ples. Sedeli so na veliki terasi ob morju. Pomirjajoče ploskanje valov je kmalu preglasila oglušujoča glasba.
Janez je sicer znal plesati, a ne preveč dobro. Do plesa mu nikoli ni bilo veliko, Kristina pa je v plesu uživala, zato so se plesalci pulili zanjo. Verjetno bi bilo med njima vse drugače, če tisti večer ne bi bila tam tudi neka druga skupina iz njihovega mesta.
Lep kodrolasec je vse pogosteje hodil po Kristino, dokler ni plesala samo še z njim. V nekem odmoru med plesom se ni vrnila. Janezu je bilo vsega dovolj. Ne, ni bil ljubosumen; pač rada pleše, a njemu ni do plesa. Pograbil je suknjič, da bi jo poiskal in ji povedal, da se bo malo sprehodil ob obali. Ni je našel v točilnici, pa tudi drugje na terasi je ni bilo. Odpravil se je na obalo. Našel ju je ob nekem drevesu. Luna je dajala toliko svetlobe, da ju je prepoznal. Divje sta se objemala in poljubljala. Kodrolasec je silil vanjo in hotel še več, a se je vešče branila in ga odpeljala nazaj proti plesišču. Kot v transu je šel za njima. Še enkrat sta se ustavila in kodrolasec je še enkrat poskusil z napadom, a v Kristini je bilo še nekaj zadržanosti; odšla sta nazaj na plesišče.
Šele zdaj se je v Janezu začelo nekaj podirati, ga razjedati. Obvladal se je in se vrnil za mizo, kjer je že sedela Kristina in tudi kodrolasec je
bil poleg. Kristina je vprašala, kje je bil. Odvrnil je, da jo je iskal. Vprašujoče ga je pogledala, Kodrolasec se je nerad umaknil. Pojasnil ji je, da ju je videl. Malo je zardela, nato pa z njej običajno prešernostjo zgovorno zbesedičila razlago o nedolžnem ljubimkanju, ki da nič ne pomeni; premamili so jo vino, ples in morska noč. Janez je rekel, da ima dovolj plesa in odšla je z njim. To ga je pomirilo, čeprav je bil vanj zasejan črv dvoma.
»Ste že pej vedeli, da ste dekličin oče?« je dalje spraševala socialna delavka.
»Vedel sem, čeprav mi Kristina - njena mati, tega ni povedala, pravzaprav je zanikala...«
Kmalu po tistem sindikalnem izletu je Kristina povedala, da je dobila novo, lažje delo pri računalniku. Službo ji je priskrbel plesalec z morja, inženir, ki je držal obljubo, ki jo je dal. Kar naenkrat je uredila sporazumno odpoved in odšla. Še sta se sestajala, a veliko bolj poredko.
Pravi udarec pa je bila vest, da je noseča. Janez je bil takoj pripravljen, da se poročita, a Kristina ni hotela o tem nič slišati, češ da ni bil samo on v njenem ljubezenskem življenju, in da hoče biti poštena do njega. Janez je resno podvomil v njeno poštenost. Kmalu se je izkazalo, da ji bolj ustreza oni drugi, ki je znal bolje plesati, ji priskrbeti boljše delo, ji nuditi boljši dom. Ljubosumen sploh ni bil več, le nekoliko užaljen v svojem samoljubju. Bolj ga je žalostilo spoznanje, da bo verjetno njegov otrok živel v drugem domu, imel krušnega očeta. Velikokrat se je hotel resno pomeniti s Kristino, a je zavračala pogovor in se ga izogibala. Malo pred rojstvom deklice se je poročila z drugim.
»Kaj pravite na pismo, ki vam ga je namenila dekličina mati?« je vprašala socialna delavka.
Kristinino pismo, ki ga je narekovala malo pred svojo smrtjo, je potrdilo njegovo prepričanje, da je oče male Katice. Sporočala mu je, naj ji oprosti, če more. Kar mu je naredila, da je napačno ocenila, kaj so resnične vrednote v življenju, da ne more oditi, ne da bi povedala resnice, čeprav bi bilo to za otroka mnogo bolje. Prosi ga, naj njenega greha ne prenaša na malo, ki nima nič pri tem, da naj bo dober z njunim otrokom in da naj ga čuva bog, da je zdaj za vsakršno kesanje prepozno.
»Kaj naj bi rekel? Ves čas sem vedel, da je otrok moj, a kaj sem lahko naredil?«
»Torej boste priznali očetovstvo na podlagi tega pisma?«
Svobodni Sindikati Slovenije
»Seveda!«
»Sprožili bomo postopek na sodišču.«
»Prav, prav.«
»Še nekaj me zanima. Boste lahko nudili deklici pravi dom in vzgojo? Slišala sem, da imate v službi in tudi sicer nekakšne težave.«
»Kdo jih nima?« Potrudil se bom, da jih hčerka ne bo občutila, čeprav ne bo lahko. Kje je zdaj Katica?« je Janez prvič vprašal za hčerko.
»Rekla sem vam že, da smo jo bili prisiljeni dati v dom. Zanjo se je zavzela Kristinina predstojnica. Vzela jo je k sebi. Dali smo ji začasno skrbništvo. Svetujem vam, da jo toliko časa pustite pri njej, da se zadeva uredi na sodišču in da si tudi vi uredite razmere.«
»Hvala za nasvet. Videl bom, kaj bom naredil, ko se pogovorim s Katico. Kako je sprejela tak udarec?«
»Po mojem kar preveč mimo. Nekajkrat je vprašala za vas. Sama sem bila presenečena nad njenim reagiranjem, saj ima šele šest let. Kaže, da je bila doma veliko sama. Skoraj vsa leta je bila dopoldne v vrtcu.«
»Kje je zdaj?« je Janez ponovil vprašanje.
»V Jelju, pri Jasni Podrekar,« je povedala socialna delavka in ga vprašujoče pogledala.
»V Jelju? Vraga, če ne bi bilo tako, kot je, bi si mislil, da je nekdo že prej vedel.«
»Kaj pravite?«
»Nič, nič, seveda, Jasna Podrekar je vodja Informacijskega centra in Kristina je delala tam,« se je spomnil Janez.
»Poznate Jasno Podrekar?« se je začudila socialna delavka.
»Enkrat sem bil pri njej, ker sem potreboval neke podatke, pa sva se seznanila.«
»Toliko bolje. Priznam, da me je skrbelo, kako boste sprejeli, da smo deklico dali v skrbništvo. Verjemite mi, da je bilo tako najbolje. Tam ima nekoga, ki ji zdaj daje malo opore. Pomenite se z Jasno, dobra ženska je, skupaj boste našli rešitev.«
»Hvala vam, kar ste storili za Katico. Verjetno drugega niste mogli, se je zahvalil Janez.
»Ni za kaj, saj zato smo tu. Še nekaj, Janez. Bala sem se tudi zaradi vas. Pozanimali smo se. Nismo dobili preveč spodbudnih vesti. Zdaj sem pomirjena. Niste taki, kot vas slikajo. Tu v mestu ste si nabrali precej nasprotnikov.«
»Ja, običajno je najbolje, da se sami prepričamo o govoricah. Kdaj pa ste dali Katico?«
»Šele včeraj in Podrekarjeva ima zaradi nje dopust.«
»Še bom,« se je odločil Janez in vstal.
»Razumem, mudi se vam, da jo vidite. Torej, če ne prej, se vidiva na sodišču,« je rekla socialna delavka in mu čez mizo ponudila roko.
Janez ji je stisnil roko, hvaležen, da so vendarle še prijazni ljudje. Razumevanje je potreboval bolj kot vsakdanji kruh. Zadnji dogodki so mu krepko omajali zaupanje v ljudi. *
Nadaljevanje prihodnjič
	ST. FRANC. FILMSKI IGRALEC (JEAN)	ROMAN L. N. TOLSTOJA	PRVI NASTOP	STARO- JUDOVSKI KRAU	GREGOR TOZON	ROMAN ALEKSEJ TOLSTOJA	MADŽ. ŠAH. VELEMOJSTER	OBRAT ZA PROIZVODNJO KISIKfV	ANTON JANEŽIČ	EGIPČ. BOG SONCA	AVTOR KRIŽANKE R..N0Č	DIVJ1 KOZEL	VEZANJE VEČ MELODIJ V HARMONIČNO CELOTO	DANSKA ZVEZDA NEMEGA FILMA
OTOK OB JUŽNI AFRIKI											MODEREN PLES			
											RUMEN0-			
OMRTVI- ČENJE, narkoza											KUUNA PTICA			
											AFRIŠKI GRM, LISTI SO DRAŽILO			
UPORABA					IZRASTEK NA GLAVI ODPRTA POŠKODBA TKIVA				SRED0ZEM. OKRASNA RASTLINA					
									PAPIRNATA KAPA					
ČOLN ZA REŠEVANJEM GORAH				TRNKAR						REKA IN FJORD NA NORVEŠKEM				
				ST. ANGL. MERA ZA TEKOČINE IN ŽITO										
IVO ANDRIČ			ZADNJE, SLABO ŽGANJE							DEPARTMA V JUŽNI FRANCIJI				
			RUS NARODNI PLES							GL. MESTO TURČIJE				
RESA PRI KLASU							LUKA V IZRAELU				ITALIJ. RADIO			
							LETOVIŠČE OB SL. OBALI				KARTA PRI TAROKU			
	PESNICA MUSER ELEKTR. MOR. RIBA					PEVEC SINATRA						PETER ERŽEN		
						ORIENT. ŽGANJE						SLOV. IGRALEC (IVO)		
ŽITNA BOLEZEN					DEPARTMA V VZH. FRANCIJI GLASBENIK SOSS				GL MESTO AFGANISTANA					
SKULP- TURA PLASTIKA				PROSTOR, POVRŠINA					PRED- PLAČILO					
				SLAVKO TIRAN					IVAN KIRL0V					
SOVJET. POLITIK MIK0JAN								PREBI- VALKE IRANA						
SPRETNO, PREMI- ŠLJENO RAVNANJE			|						KLICA, POGANJEK				1 TOMISLAV i NERALIČ j i		
NAGRADNA KRIŽANKA ŠTEVILKA 36
Rešitev nagradne križanke pošljite do 11. septembra 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 36. Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100.00 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 34
STRELOVOD, PRST, TRIGONOMETRIJA; RASA, ADRAR, KAS, EVANS, ENAKOST, SAN, KAL, SO, IGOR BAVČAR, OPART, ATA, NADA, KEJ, ITON, ČOLN, JANIČARJI, AR, KOR, EK
Izžrebani reševalci nagradne križankie št. 34
1.	Štefka Celec, Kostelgradska 11, 41218 Pregrada,
2.	Gregor Rovan, Šegova 90, 68000 Novo mesto,
3.	Desa Kotar, Vreskovo 34, 61420 Trbovlje
Nagrado bomo poslali po pošti.
—Delavska enotnost—
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, teleton 313-942, 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija). Brane Bombač (oblikovalec). Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosti), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu). Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H. c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
4 Posamezna številka Delavske enotnost; 9 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
® Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
® Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
Pod prave kapo?_____________________________
Tudi sindikalni izobraževalni center v Radovljici išče dobrega gospodarja. No, ne center sam, temveč njegovi lastniki. Za zdaj pa so to še vedno sindikati, točneje - Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.
Lep objekt s prav tako lepo okolico namreč vztrajno prideluje izgubo. V letošnjem prvem polletju jo je pridelal za 394 tisoč dinarjev. Veliko ali malo? Preveč, veliko preveč. Časi, ko so imeli sindikati dovolj denarja in so lahko mimogrede poravnali take in podobne minuse, so namreč za nami. In ne gre upati, da bi se kdajkoli povrnili.
Da ne bi sindikalni izobraževalni center v Radovljici tako še naprej drvel v prepad, je dal republiški odbor sindikata gostinstva in turizma pobudo, da bi skupaj z ROS obrti prevzela objekt v svoje roke. Izbraževalni center naj bi po predlogu omenjenih dveh sindikatov postal samostojno podjetje, ki bi seveda poslovalo na ekonomskih načelih. To ne pomeni, da bi opravili s pridobivanjem znanja v Radovljici, temveč, da bi bil lep objekt bolje izkoriščen. Doslej so bile njegove zmogljivosti namreč izkoriščene le 38-odstotno. Bile so torej neizkoriščene.
Je sindikalni izobraževalni center v Radovljici našel dobrega gospodarja, se sprašuje Andrej Ulaga. Zdi se, da je. Če ne bodo gostinci in obrtniki znali zagrabiti na pravem koncu in iz vsega skupaj tudi nekaj potegniti, potlej bomo morali reči, kaj drugega kot to, da - slabo opravljajo svoje delo.
Rotomatiki še kar rotirajo...
Prejšnji teden so se tudi v idrijski Rotomatiki sindikalno organizirali. Namreč potem, ko so letos spomladi izstopili iz bivše občinske sindikalne organizacije. V anketi, ki so jo pred poletnimi dopusti izpolnjevali delavci, se je večina izrekla za oblikovanje lastnega sindikata. Ne izključujejo, da se v prihodnje ne bodo povezali v katerega izmed sindikatov v republiki. Vendar se bodo tudi o tem koraku jeseni odločili člani sami. Teh je sedaj približno četrtina od 950 delavcev. Kot poročajo Primorske novice, so svoje vodstvo izmed več predlaganih kandidatov izvolili tajno. Izvršni odbor pa je nato - prav tako tajno - na svoje čelo izvolili Bernarda Peternelja, vodjo orodjarne. Statut in program bodo v Rotomatikinem sindikatu sicer šele napisali, jasno pa je, da se želijo kar najbolje oborožiti za pogajanja o svojih življenjskih vprašanjih z vodstvom podjetja. Že na ustanovni seji pa so se odločili, da se splošni stavki, ki jo SSS napovedujejo za 10. september, ne bodo pridružili.
Normalno, ko pa pravega prijatelja menda spoznaš šele v nesreči...
Za ozimnico (spet) peskrtlieno
Maribor naj bi dobil prvo sindikalno trgovino, beremo v Večeru. Občinski svet ZSSS je namreč v sredo sprejel sklep o ustanovitvi sin-
dikalnega trgovskega podjetja SINTRO. Najprej naj bi svojim članom ponudil ozimnico, njegov (končni?) cilj pa je predvsem odpreti trgovino (dogovori o lokaciji zanjo že tečejo), v kateri bo članstvo lahko kupovalo živilske in druge izdelke po ugodnejših cenah. Podjetje SINTRO bo delovalo pod nadzorstvom skupščine (sestavljali jo bodo člani občinskega sveta), njegov dobiček, če ga bo kaj, pa bo last občinskega sveta.
V Mariboru torej spet nekaj »otipljivega«...
Zdaj Pučnik žima s prstom
»Pri napovedanem štrajku Ravnikovih sindikate’, 10. septembra gre za politični problem. Ravnik skuša svoj sindikalni imperij revitalizi-rati in ga z ideološko akcijo obnoviti, kar je že uporabil pri pridobivanju članstva,« je na pet-kovnem sestanku kluba odbornikov in poslancev novogoriškega Demosa v Lokovcu izjavil dr. Jože Pučnik, predsednik Demosove koalicije, ki je kot gost sodeloval na tem sestanku. Kot poročajo Primorske novice, je gospod Pučnik menil, da ta stavka ne more imeti nikakršnih posledic za Demosovo vlado, še več, Miha Ravnik se je nekoliko zaletel, saj nima podpore niti pri vodstvu ZKS - Stranke demokratične prenove. »Če bi prenovitelji skušali iz gospodarske situacije, ki so jo sami zakuhali, kovati politični kapital, bo prišlo z naše strani do odkritega konflikta s prenovitelji in predsedstvom republike Slovenije,« je še dodal na koncu.
Včasih je žugal Vinko Hafner, zdaj je začel dr. Jože Pučnik. Vsaka podobnost med njima pa ostaja zgolj naključna...
Jasnovidna Sonja_________________________
Ko smo že pri »političnem pluralizmu«, pa še tole:
V sredo so se v Ljubljani prvič na uradnem pogovoru sestali predstavniki ZKS - Stranke demokratične prenove in Neodvisnosti - konfederacije novih sindikatov Slovenije. Teme: sindikalni pluralizem, napovedana splošna stavka in kolektivna pogodba. Kot beremo v Delu, je Tomšič med drugim dejal, da so njegovi proti odvisnosti sindikatov od političnih strank. Dr. Rudi Kyovski pa je menil, da bodo sindikati nujno morali podpirati nekatere politične stranke, predvsem pa tiste, ki bodo v parlamentu zastopale sindikalna stališča. Če sta si zavoljo »malce« diametralnih stališč skočila v lase, ni podatkov. Pač pa piše, da je predsednik prenoviteljev dr. Ciril Ribičič povedal, da v obstoju več sindikatov vidijo prednost, ter da bi bilo zdaj zelo pragmatično in smotrno, če bi se sindikati bolj osamosvojili od političnih strank in začeli v interesu delavcev bolj sodelovati med seboj. Sonjo Lokar pa je zaskrbelo, da bo sedanje drobljenje in razcep sindikalnega gibanja v Sloveniji potekalo v škodo delavcev, ki lahko zaradi tega izgubijo nekatere pravice, ki so jih imeli do zdaj.
Najbrž imajo prav vsi, Sonja pa je verjetno najbolj jasnovidna...

Zakaj neki je trepetala vsa Jugoslawija
Naposled bi lahko celo rekli, da kninska vojna poteka - v miru. Oboroženi civilisti mirno varujejo svoje domove in poti k njim, (srbski) radio Knin v miru opravlja svoje »poslanstvo«, miličniki mimo odpovedujejo svoja delovna mesta ali izkoriščajo »bolniško«, Baškovič mimo pomaga otrokom premagovati lastno pamet... pa tus'.i delovne organizacije dokaj mimo propadajo. Človek bi si rekel: Glej no, saj to je prava oaza demokracije. Ljudstvo vlada! Pa poglejmo, kako:
Medtem ko je po hribih okoli Dr-niša odmevalo zvonjenje iz pravoslavnih cerkva, je spodaj v mestu kakšnih 1.500 ljudi zahtevalo »proporcionalno« številčnost policije, zamenjavo »šerifa« in svobodno gibanje po vsej Jugoslaviji. Rjovenja 'h la »dajte nam oružje« so bila bolj simboličnega pomena, saj ga večina že ima.
Kninski »ostrostrelci« so se pripravljali na »izredno stanje« že dober teden prej, preden ga je objavil njihov lokalni radio. Organizirali so tekmovanje v streljanju na glinaste golobe, na katerem so z najbrž popolnimi ekipami sodelovala tudi lovska društva iz Obrovca in Kistanja. O tem, kdo je zmagal, ni podatkov; je pa iz tele pločevinaste krave razvidno, da jim puške nesejo - navzdol...
Besedilo in sliki: Lucas
Pravkar izšlo!
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO
s komentarjem in
SINDIKALNO VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC v novi knjigi-priročniku za
delo sindikalnih zaupnikov
Vsebina:
•	spiošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
•	komentar
•	zasnova celovitega sindikalnega varstva delavskih pravic, pravila in navodila za delo sindikalnih zaupnikov, pregled zakonskih odločb o vlogi sindikata pri uveljavljanju in varstvu delavskih pravic.
Cena 25,0G din
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 321-255, 310-033.
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo - izvodov priročnika
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem in SINDIKALNO VARSTVO
DELAVSKIH PRAViC po ceni 25,00 din. Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:-------------------—-----------—--------------------
Naročeno dne: ________________________ Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Žig	Podpis naročnika
• LIPE SVEDER: TURISTIČNA BILANCA
mf nts&f
5»-.	A A. rVp.	11'
(Uoi/e C&je--r ItJ »t/oTMo
V KMINJU *