IJS1EK. Tovarišu Radu Kopiču v spomin. V nadzvezdnih višavah je na povelje Najvišjega v noči od 30. na 31. majnika t. 1. zašumel lahnih kril angel smrti, spustil se v tiho bolniško sobo upokojenega šolskega upravitelja Rada Kopiča v Mariboru, se do* taknil bolnika z belo roko, mu zatisnil trud= ne oči v sladki večni spanec ter odvedel v brzem vzletu njegovo dobro, zlato dušo k večnemu stvarniku v neminljivo življenje. Ni ga več med nami moža jeklene značajnosti, neprestane delavnosti, vzornega narodnjaka, zvestega prijatelja in tovariša. Še le nekaj dni pred njegovo smrtjo sva se srečala na ulici; v mesecu majniku je še sedel v krogu svojih tovarišev učiteljskih upokojencev na običajnem sestanku; še nedavno je živahno sodeloval na občnem zboru društva upoko« jencev kot njegov tajnik, ki se je neprestano zanimal za vsa vprašanja javnega življenja, zlasti za gospodarska. Kratko bolan nam je nenadoma preminul zadet od kapi, nam in svoji rodbini, dobri gospej Anici ter otro* kom medicincu Radislavu, učiteljiščnici Mas rici, gimnazijcu Lojzetu in učenki meščanske šole Anici. Ljubeče roke so povile z najlep* šimi cveticami krasne vence in šopke ter jih položile v zadnji pozdrav na mrtvaško krsto. Rojen v Makolah leta 1858., je študiral naš Rado v Mariboru, bil 18 let učitelj in vodja šole v Lehnu na Pohorju, 2 leti v Novi cerkvi pri Ptuju, 6 let na okoliški šoli v Ptuju in kočno 14 let nadučitelj pri Sv. Lenartu v Slov. goricah. Tu se je udeleževal aktivno vsega narodnega, gospodarskega in kulturne« ga dela v trgu in okraju, sodeloval je v tež= kih narodnih borbah ter bil kot nacionalist tudi leta 1914. s pokojnim dr. Rosinom in mnogimi drugimi narodnjaki vred odpeljan v graške zapore, kjer so ga držall deset ted« nov, pripeljali zopet pod bajoneti v Maribor in ga oprostili tukaj šele po nekaj dnevih. Po prevratu so mu lenartski narodnjaki po* verili gerentstvo občine Sv. Lenart, ki ga je vodil dve leti. Bil je delj časa tudi tajnik okrajnega zastopa, sodeloval je v glavni hra« nilnici in posojilnici. Leta 1920. je stopil v pokoj in se preselil v Maribor v svojo hišico Ob bregu 4, ki jo je kupil pred 15 leti. Tudi kot upokojenec v Mariboru ni mi* roval. Videli smo. ga na vsakem nacionalnem in političnem zborovanju kot zavednega na* rodnjaka in ravno tako odločnega napred« njaka. Kratko: Zanimal se je za vse javno življenje in bil zato v mestu splošno znan. V svojih stanovskih krogih je bil zaradi svoje kolegialnosti visoko spoštovan in priljubljen, pri Sv. Lenartu tudi predsednik ondotnega okrajnega učiteljskega društva, v Mariboru pa mentor svojih tovarišev upokojencev, ne» prestani borec za pravice staroupokojencev, med katere je tudi on spadal. In nekaj iz njegovih aktivnih let: Bil sem njegov naslednik na službenem mestu v Lehnu na Pohorju, v kraju, ki je znan po od« lično narodnem mišljenju občanov, po nji» hovem iskrenem, zvestem, vzglednem domos ljubju, ki je sijalo kot dobrodelni žarek v srca in prineslo luč in svetlobo v marsikatero narodno temoto in zaspanost. Veliko zaslugo na tem je imel gotovo naš Rado. Ugotovil sem, da mu ljudstvo ni bilo nehvaležno, da ga je spoštovalo vse, staro in mlado; saj je bil naš Rado učitelj v pravem pomenu be* sede. Pri odhodu iz Lehna ga je imenovala občina častnim članom. V začetku avgusta 1929. je obhajal s svojimi tovariši maturanti iz letnika 1879. petdesetletnico brez hrušča in trušča na mirnem, intimnem sestanku, kjer sem v pozdrav jubilantov med drugim svojim tovarišem tudi čital sledeče besede našega visokocenjenega in spoštovanega pes* nika in pisatelja, mojega rojaka g. Fr. Ks. Meška: »In njih še spominjam se, ki jih poklica je breme pred časom vpognilo, zlomilo, položilo v grob. Kot mi so sejali prosvete sveto seme, v zanosu čakajoči prijaznejših dob. A doba lepa jim je v večnost ušla. In čutim: Ne bo predolgo, in pride tudi nam, in ta bo odšel in oni v svoj tihi hram.« In prvi med vsemi si bil Ti! Da, da, nezabni moj tovariš Rado: Bil si mož, ki je bil do zadnjega diha svojega zvest svojemu Bogu, zvest svojemu kralju, zvest narodu svojemu. Narodne težnje si podpiral z veseljem in z vedno odprto roko, dramil si ljudstvo, pripravljal pot svojim nasledni= kom, kakor je to vsakega pravega značaja sveta dolžnost. Tvoje narodno in versko prepričanje je bilo neomahljivo. Zastavljena beseda Ti je bila vselej sveta. Končana je Tvoja pot, oj solzna, zadnja pot. ,( . ''¦;¦:. Zemlja je sprejela v svoje naročje, kar je njenega. Zaprla so se grobna vrata in le angel mi= ru bode stražil pred njimi. S prisrčnimi besedami so se poslovili ob grobu od Tebe gg. prof. Škof, dr. Kronvogl, upokojeni okrožni sodnik iz Maribora, dr. Gorišek od Sv. Lenarta in tovariš šolski upra* vitelj Hren iz Studencev pri Mariboru, ki je govoril v srce segajoče. Pevski zbor je zapel dve žalostinki. Počivaj sladko, dragi tovariš in snivaj svoje spanje v tihem grobu, saj tukaj ni morilnega in strupenega vetra, tukaj kraljuje tihota in mir. Tukaj se Ti bo ohladilo Tvoje telo težkih življenskih bre« men, tukaj bo mirovalo, nič Te ne bo dra* milo. Prišel si, dragi tovariš do svojega smo« tra, prišel v varno zavetje, domov k Očetu svojemu. In tamkaj, pri njem tam gori nad zvezdami se zopet vidimo, kamor se je ozi* ralo Tvoje oko tolikokrat. »Saj križ nam sveti govori, da vid'mo se nad zvezdami.« In ko tu nam upihne smrten veter luč življenja kaj ne, takrat se nam boš pokazal smehljaje in nas peljal, kjer sedaj bivaš. Bodi Ti lahka svobodna jugoslovenska zemlja, katero si tako ljubil in ji žrtvoval svoje najboljše moči! Ločil si se, a snomin Tvoj živi med nami in ne ugasne nikoli. Rahlo naj Te zemlja krije, spavaj, dragi, mi sladko! Luč nebeška naj Ti sije, mir in po* koj naj Ti bo! V Mariboru, junija 1930. Srečko Majcen.