28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 TEREZIJANSKI TRST Primer habsburškega uradniškega urbanizma 18. stoletja DAMIJAN PRELOVŠEK Pravilni ulični raster terezijanskega Trsta, ki ga Veliki kanal deli na skoraj simetrični polovici, še danes zbuja občudovanje urba- nistov. Zato ni čudno, če se zgodovinarji vedno spet ustavljajo ob vprašanju, po čiga- vem načrtu naj bi ga sezidali.' Raziskovanja doslej niso navrgla imena nobenega pomemb- nega arhitekta ali inženirja tistega časa, pa tudi iskanje sorodnosti z italijanskimi in nekaterimi zahodnoevropskimi mesti niso po- jasnila nastanka modernega Trsta. Vloga in- ženirja Bonoma, ki je nekdaj veljal za av- torja Terezijanskega predmestja,^ se je v zadnjem času nekoliko zmanjšala, ker posta- ja očitno, da so neke smernice za pozidavo obstajale že za vlade Karla VI.,* po drugi strani pa poznamo vrsto bolj ali manj od- ločilnih urbanističnih posegov raznih voja- ških inženirjev. Nastanek in razvoj baročnega Trsta sta ne- ločljivo povezana z rojevanjem habsburškega absolutizma in odsevata vse sončne in senč- ne plati tega zgodovinskega dogajanja, ki je v 18. stoletju pretresalo monarhijo dvogla- vega orla. Dunajski dvor se je rad navduše- val ob vzorih iz zahodne Evrope, a je redko premogel sredstva za izpeljavo večjih arhi- tektonskih zamisli. Cesarski Schönbrunn je zato kljub velikim ambicijam postal le raz- meroma skromna apoteoza vladarskega pre- stola. Naselja, ki sta jih na novo pozidala Karel VI. in njegova hči Marija Terezija, z KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 29 izjemo Trsta in Temišvara, niso bila poseb- no ugledna. Navadno so nastajala na osvo- bojenih ozemljih in so rabila obrambi držav- nih meja pred širjenjem islama, kar velja za Slavonijo, Bačko in Banat,* ali pa je šlo za manjše delavske kolonije tipa Nadelburg pri Dunajskem Novem mestu. Z baročnim Trstom je zato mogoče primer- jati le sočasno gradnjo novega Temišvara (1736—1754)5 na razvalinah po Turkih uni- čenega mesta, manj pa prihaja v poštev iska- , nje vzporednic z večidel že jožefinskim Te- rezinom (Theresdenstadt) na severnem Če- škem. Obe naselji, tako Trst kot Temišvar, sta nastali na nedotaknjeni zemlji z velikimi upi dunajskega dvora. Medtem ko je ob- morski Trst dobil kratkotrajno živečo Orien- talno družbo, je trgovino v oddaljenem Te- mišvaru vodila bolje urejena Temišvarska kompanija. Enakomerna ulična mreža z red- kimi pravokotnimi trga kot tudi vodni kanali za plovbo in izsuševanje zamočvirjene zem- lje sta v obeh mestih plod postopnega ureja- nja in neskončnih zasedanj raznih napol vo- jaških gradbenih komisij, v katerih so celo pogosto sedeli isti inženirji. Čeprav je Trst v začetku morda nekoliko zaostajal za novim središčem Banata, ga je pozneje močno pre- hitel, ker je življenjsko moč črpal iz pomor- ske trgovine, katere pravega pomena so se na začetku 18. stoletja zavedali le redki mer- kantilisti. Podobno kot vse drugo v Avstriji tudi no- vi Trst ni nastajal na posebno pozornost zbu- jajoč način. Zamisel se je rodila na Dunaju, način izpeljave so predlagali lokalni uradni- ki, ki so bolje poznali dejanske razmere, uresničeno stanje pa je nasledek dopisova- nja med Dunajem, Ljubljano, Gorico in Tr- stom. Ohranjena korespondenca je silno pro- zaična in se vrti le okoli varčevanja z dr- žavnim denarjem. Vse to dokazuje, da neke- ga nadrobnejšega načrta za pozidavo terezi- janskega Trsta nikoli ni bilo, vsaj ne v takšni obliki, ki bi že v začetku v celoti do- ločil mestno podobo. Ne samo geometri in inženirji, ampak predvsem neštete uredbe so počasi zarisale podobo nove naselbine na zasutih solinah. Mesto je raslo sicer brez po- sebnih likovnih ambicij, a vendarle po dolo- čenem sistemu že od prvega dne. Cisto iz- jemno in v nasprotju z današnjimi urbani- stičnimi predstavami je, da je način sprot- nega reševanja vprašanj omogočil nastanek izredno enotnega mestnega organizma. Če so se še domala vsi evropski urbanisti 18. sto- Del načrta Trsta iz leta 1749 (po Le carte dell' Impero) 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 letja do neke mere zgledovali pri idealnih rešitvah renesančnih predhodnikov, pa sta uniformiranost in ortogonalnost baročnega Trsta bolj nasledek k redu stremeče misel- nosti habsburškega uradništva. Tudi prise- ljenci, ki jih je iz vseh vetrov prignala želja po hitrem zaslužku, so mestu vtisnili viden pečat. Postavljali so si velike, vendar skrom- no okrašene hiše, za skupne naloge pa niso kazali posebne volje. Lahko bi rekli, da je Trst dolgoval poznejšo blaginjo predvsem pravilni oceni okoliščin pri izbiri za glavno avstrijsko pristanišče, kakor tudi izurjenim inženirjem, ki sta jim bila v krvi skrb ta red in enotnost gradnje. Izgradnja ni potekala gladko že od začetka. Šele, ko so se po smrti Karla VI. nekoliko uredile tudi zunanjepolitične razmere, je bilo zamisel mogoče izpeljati v celoti. Prava zgo- dovina modernega Trsta se ne začenja ne- posredno z letnico 1719, ko je cesar razgla- sil razmeroma nepomembno mesto na severu Jadrana za svobodno pristanišče, temveč ka- kih deset let poznje, ko so se izjalovui upi, da bi privilegirana Orientalna družba za državo opravila pričakovano trgovsko po- slanstvo. Za tekmovanje z drugimi pomorski- mi velesilami je primanjkovalo vsega: od razvite obrti, dobrih zvez z zaledjem, spo- sobnih trgovcev pa dc> prave organizacije dela." Na Dunaju so zato začeli razmišljati, da bi v Trst načrtneje privabljali tuje trgovce in obrtnike, od katerih bi imela državna bla- gajna neprimerno večjo korist. Prvi korak v tej smeri je bil storjen v letih 1730—1731 z nakupom delno opuščenih solin'' na sever- nem koncu srednjeveškega mesta, kjer j? imela ladjedelnico tudi Orientalna družba. To ozemlje je cesar izvzel iz mestne juris- dikcije in ga podredil komorni upravi, leta 1736 pa mu je pridružil še posest samostana Santi Martiri,^ na kateri je pozneje zrasel jožefinski Trst. Ker se je zaradi zastajajoče vode iz solin širil smrad, hkrati pa so bližnji hudourniki ob nalivih povzročali škodo, z načrtno pri- pravo stavbnih zemljišč za prihodnje nase- ljence ni bilo mogoče dolgo odlašati. Šlo je za izrazito inženirsko nalogo, ki je zaradi jas- novidnosti tedanjega uradnika trgovske in- tendance v Trstu, Franca Henrika Rakovca von Raigersfelda ((1697—1760)" dobila veliko večje razsežnosti. Rakovec je bil prepričan merkantilist in je zato z nejevoljo opazoval, kako Avstrija slabo izkorišča svoje morje. Iz rojstne Kranjske ga je želja po znanju gnala na univerze na Du- naju, v Gradcu in Louvainu. Po neuspelem poskusu, da bi v Ljubljani ustanovil veliko suknarno, je odšel na Reko in se nato povezal še z Orientalno družbo. Ko je leta 1723 pod cesarsko zastavo plul na Portugalsko razi- skovat možnosti trgovske izmenjave, o pri- hodnosti Trsta še ni imel pravih predstav. Tedaj je zapisal: »Trst je le pomorska izpo- stava, mesto za razpošiljanje blaga, ki terja faktorje, ker v njem ni ne prometa ne blaga, nasprotno pa bi moral biti pravi trgovski urad v Ljubljani, od koder bi ponujali in na- ročali robo.«'" Prepričan je bil, da bo trgovina v Avstriji zacvetela šele, ko bodo pravi ljudje sedeli v Smirni, Messini in v Ljubljani. V začetku tridesetih let se je Rakovec preselil iz Ljubljane v Trst, kjer je prevzel službo cesarskega in deželnoknežjega komisarja pri preiskovalnem mitniškem in tarifnem uradu. Zelo zavzeto je spremljal rojstvo trgovske naselbine na solinah." Odločilno vlogo je pri- pisoval doslednemu spoštovanju olajšav, ki jih je ob razglasitvi za svobodno pristanišče ob- ljubil že cesar, s katerimi naj bi privabili tuje koloniste. Poleg cenenega zemljišča je videl prihodnost novega Trsta predvsem v davčnih ugodnostih, spregledu nekaterih zlo- činov, storjenih zunaj meja monarhije, do- slednem spoštovanju izvzetja izpod mestne jurisdikcije in podobno. Kljub nenehnemu Rakovčevem opozar- janju na večjo hitrost pri delu, je zasipa- vanje solin počasi napredovalo. Aprila 1732 izdani poziv novim naseljencem'* je naletel na slab odmev, saj je bilo zamočvirjeno, burji izpostavljeno zemljišče s plitvo, večjim la- djam nedostopno obalo kaj malo vabljivo. Rakovec je poskrbel tudi za prvi načrt pri- hodnjega terezijanskega Trsta. Vse, ki so bili vešči risanja, je spodbujal, da naj prispe- vajo predloge za ureditev nove naselbine. Po skromnem odzivu na natečaj so zmago prisodili bivšemu admiralu cesarske flote, Angležu baronu Deichmannu (Deighman).'* Njegovega načrta, ki je uzakonil način po- zidave — čeprav verjetno le za okoliš da- našnje borze — ne poznamo. Cesar ga je po- trdil že do spomladi 1732'* na veliko Rakov- čevo obžalovanje, saj se mu je zdelo, da bi ob večji udeležbi in daljšem natečajnem ro- ku dobil veliko več koristnih predlogov. Se posebno pa je Rakovca motila draga zamisel novega pomola in si je zato na vse kriplje prizadeval prepričati svoje predpostavljene o nujnosti ustreznejše izgradnje tržaškega pristanišča." Za nadaljnjo usodo mesta je bil odločilen tudi komisijski ogled solin pod Rakovčevim vodstvom 22. aprila 1732,'« ki naj bi določil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 31 J. C. Gerhard: načrt dviž- nega mostu čez Veliki ka- nal, 1755 (ASTs) smernice za njihovo zasipavanje. Prisotni so menili, da naj kljub odobrenemu načrtu vrsta solin ob morju do nadaljnjega ostane nezasu- , ta, ker neprestano menjavanje vode v njih ne kvari zraka. Pravega krivca smradu so videli v potoku za arzenalom, v katerega so se stekale mestne odplake. Iz istega vzroka so se zavzeli tudi za ohranitev obstoječih ka- nalov med solinami. Ti niso povzročali no- bene škode, bi pa tudi v primeru, če bi ne gradili pristanišča, naseljencem olajšali do- voz blaga. Ker so se vsem zdeli dobro razpo- rejeni in mestoma celo dovolj globoki, so predlagali le njihovo poglobitev in očiščenje. Po mnenju komisije bi zemljo za zasutje so- lin najlažje dobili z nakupom vinogradov pri vratih Riborgo, kjer je bUo židovsko poko- pališče in so stale mestne vislice. Tako bi hkrati prišli do kamenja za zidavo in pri- mernega prostora za novo carinarnico ter skladišča. Kazalo je, da bo izpeljavo načrta zavrla Orientalna družba, ki je zase terjala veliko novo načrtovanega zemljišča,^' a se je z njenim razpustom ovira sama rešila. Ze mesec dni pozneje je Rakovec za neko- liko nižjo vsoto od predlagane sam poskusil za gradnjo hiše odkupiti vinograde pod trd- njavskim hribom.*^ Pridobljeno zemljo je bU pripravljen brezplačno odstopiti za zasipava- nje solin, če bi mu ostalo kamenje za zidavo. Na svoje stroške je obljubil postaviti tudi skladišča, brez katerih ni videl pravih pogo- jev za razvoj trgovske naselbine. Očitno si je od tega obetal tolikšne koristi, da je name- raval z ureditvijo trga pred hišo in z javnim vodnjakom nekaj prispevati tudi k lepšemu videzu novega Trsta. Iz vsega ni bilo nič. Zapletlo se je bodisi pri oprostitvi plačevanja mestnih davščin in taks ali pa so Rakovčevo namero onemogočili meščani, ki so hoteli prav čez to zemljišče speljati cesto. Urejanje novega Trsta se tako začenja s čisto tehničnimi vprašanji priprave stavbnih zemljišč. Napori so bili usmerjeni v načrtna in brez nepotrebnih izgub potekajoča dela, odprta pa so še naprej ostala vsa vprašanja lociaranja pristanišča, ladjedelnice, carinar- nice, skladišč, trgov in cest. Dvor je določil grofa Cozolija, ki se je razumel na zemlje- merstvo, da je ob zasipavanju skrbel tudi za sprotno izravnavanje nivojskih nepravilnosti zemljišča.*« Ker je bilo jasno, da novih nase- seljencev še ne bo tako hitro v Trst, so name- ravali pridobljena zemljišča začasno zasaditi z olivami, murvami ali drugimi koristnimi rastlinami.^ Velike skale, na katere so na- leteli v odkupljenih vinogradih, in vdirajo- ča voda sta hitro sušila državni denar.^* Pla- čilni urad v Ljubljani je zato že konec leta 1732 predlagal odkup posesti samostana Santi Martiri na južnem delu mesta, kjer bi od- padla zidava na puotih in bi z nasutjem oba- le ceneje lahko uredili pristanišče.^ Triletno prizadevanje za ustanovitev tr- govske kolonije v Trstu ni rodilo posebnih sadov, saj je do tedaj na delno zasutih soli- nah stalo le nekaj lesenih trgovskih barak. Tudi poseben patent o naseljevanju, izdan^ 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO S3 1985 Že 3. julija 1734, prihodnjim naseljencem ni prinesel vabljivih novosti. Rakovec je trdil, da bi ga morali dopolniti še z novimi svobo- ščinami, podobno kot delajo v Prusiji, kjer so priseljenim obrtnikom in manufakturi- stom obljubili ugodnosti v denarju in v gradbenem materialu.^^ Čeprav je na Dunaju ob prazni državni blagajni, ki so jo močno zdelovali neprestani vojaški izdatki, in ob prvih resnejših težavah nekoliko splahnelo začetno navdušenje za razvoj pomorske tr- govine čez Trst, Rakovec kljub temu ni odne- hal. V njem je ves čas tlela misel, da naj bi se pri zidavi kolonije zgledovali pri nizozem- skih pristaniščih.^^ Po tem, kako si je zami- šljal podobo celotne naselbine, lahko sklepa- mo, da je želel posnemati predvsem Amster- dam, ki je v 17. stoletju z uresničenjem tako imenovanega »Načrta treh kanalov« doživel nesluten urbanistični razvoj.^* Izhodišča tega načrta je bilo tolikanj laže posneti, ker so se med mestoma ponujale nekatere skupne zna- J. C. Gerhard: načrt na- prave za zapiranje Velike- ga kanala, 1756 (ASTs) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 33 Načrt Trsta iz konca petdesetih let 18. stol. z načrtovanim arzenalom ob Velikem kanalu (Archivio di Stato, Benetke) čilnosti. Tako Amsterdam kot novi Trst so pobudili širši trgovski interesi, mesti sta zrasli na morju iztrgani površini, kjer je bila nujna zidava na pilotih in podobno. V začetku leta 1736 je Rakovec zadolžil komornega stavbnega mojstra Giovanija Fu- sconija, ki je bil do tedaj zaposlen predvsem z zidavo skladišč v lazaretu, da mu je po nje- govi zamisli narisal del mesta ob sedanji borzi.^* Podobno kot baron Deichmann je tudi Rakovec posvetil veliko pozornost pri- stanišču, le da je namesto dragega pomola predlagal 11 metrov širok kanal," ob kate- rem je razpredel ortogonalno ulično mrežo z redko posejanimi hišami in vrtovi. Trdil je, da je tako »v splošno korist in v dobro trgo- vine po vzoru nekaterih holandskih mest mogoče koristno razdeliti in skoraj za polo- vico povečati prostor na nekdanjih solinah«.^^ Ta danes, žal, izgubljeni načrt Trsta je vse- boval veliko interesantnih misli in predlogov, katerih veljavo je potrdil poznejši čas. Solin je Rakovec nameraval zasuti le toliko, da bi odpravil smrad. Pilote naj bi začeli zabi- jati še pred dokončnim zasipanjem in po- dobno. Posebno skrb je namenil aleji ob nek- danjem manjšem kanalu, ki naj bi ladje va- rovala pred burjo. Zaradi poznejšega poglab- ljanja bi morala biti drevesa umaknjena za eno klaftro od bregov kanala in zavarovana z zidom. Osem klafter široka aleja bi v nada- ljevanju rabila za trg, za podaljšanje kanala, lahko pa bi jo tudi pozidali. Rakovčeva misel o drevoredih v terezijanskem Trstu je očitno obveljala, saj so pozneje zasadili drevje tudi ob Velikem kanalu, ob vsej obali in celo v franciscejakem predmestju. Enako koristni so bili Rakovčevi predlogi glede postopnosti gradnje trgovske kolonije in njene finančne plati.^* Vztrajno se je zavzemal za uvedbo v drugih pristaniščih običajne pristojbine za sidranje (ancoraggio), poleg tega pa si je pri- zadeval prepričati dunajski dvor za ustano- vitev posebnega letnega sklada in najetje posojil. Ni nasprotoval postavljanju zasilnih lesenih barak na solinah, ker je bil prepri- čan, da jih bodo pozneje naseljenci sami za- čeli zamenjevati z zidanimi stavbami, kot bodo tudi sami poskrbeli za poglobitev ka- nala. Se preden je prišel odgovor z Dunaja, je dal Rakovec načrt javno razobesiti in na svoje stroške nasaditi štiri vrste lip v upa- nju, da mu jih jeseni ne bo treba presajati. Poleg tega je pisal še trgovski nadintendanci v Gorico, da naj doseže odstranitev vislic, ki 34 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 jih je med tem vojaštvo postavilo na zasutem delu solin.'" Načrt je cesar potrdil v pismu 6. junija 1736 in predlagal, naj njegovo izvajanje za- upajo Rakovcu ali komu drugemu, hkrati pa je še enkrat poudaril svoboščine kolonistov S to odločbo je bila ustanovljena poznejša te- rezijanska naselbina, ki kljub temu še dolgo ni mogla prav zaživeti. Nekatera finančna vprašanja so bila rešena le načelno in ni čudno, če se je zataknilo že pri odmeri davka prvima naseljencema, tovarnarju nogavic in gostilničarju, ki sta oba privandrala z Nem- škega.a^ Rakovec je še vsa trideseta leta bedel nad naseljevanjem nekdanjih solin in se je več- krat pritoževal nad neučinkovitostjo in to- gostjo državne uprave.^s Resnici na ljubo velja dodati, da so bile marsičesa krive tudi napetosti med meščani in kolonisti. Tisti, ki so prihajali od vseh vetrov z edino željo obo- gateti in so uživali večje pravice, povrh vse- ga pa so bili oproščeni še plačevanja nekate- rih mestnih dajatev, so pri starem prebival- stvu razumljivo zbujali hkrati prezir in za- vist. Nova naselbina je bila dolgo tudi brez cerkva, šol in drugih javnih prostorov, ki bi zbližali prišleke. Prednost pred veri, kulturi in izobrazbi namenjenimi stavbami so imele izrazito praktične izpostave državne oblasti. Vendar se uradništvo v prvem trenutku še ni zavedlo urbane vloge nove kolonije in je vse take ustanove lociaralo v središče starega Trsta. Prvo cesarsko opozorilo, da naj v no- vem naselju ne razprodajo vse zemlje, ker je treba misliti tudi na mitnico, datira šele v poletje 1736.3* Precej časa ni bilo čisto jasno, katera na- selbina ima več upanja za prihodnost, tere- zijanski Trst ali poznejši jožefinski del mesta, katerega večji del so imeli benediktinski me- nihi. Rakovec si je najprej želel postaviti hišo ob kanalu, pozneje pa se je odločil za vilo na posesti Bel Poggio nad samostanom Santi Martiri na drugem koncu mesta. Tudi za ta del Trsta mu je Fusconi leta 1735 naredil načrt.^a Rakovec je bil namreč prepričan, da ima njegova lega nekaj prednosti in bo na tem koncu lažje morju iztrgati stavbna zem- ljišča in urediti novo pristanišče. Cesar je na Rakovčevo prigovarjanje benedektinsko po- sest v resnici kupil. Tako se je rešil nenehne bolj ali manj prikrite sovražnosti menihov, ki so bili podrejeni beneškemu samostanu San Giorgio Maggiore, po drugi strani pa je s prisilnim odkupom lahko poceni odpravil tudi samega Rakovca, kateremu je nato po- daril zemljo na račun več let zaostale plače in drugih dolgov.^' Rakovčeva preselitev v Ljubljano je povzročila, da iz vse zamisli ni bilo nič. Leta 1750 je posest Santi Martiri dunaj- ski dvor spet poceni kupil nazaj z namenom, da jo razdeli novim naseljencem.'^ Do grad- nje jožefinskega predmestja je kljub števil- nim poskusom od srede stoletja naprej prišlo šele v osemdesetih letih, ko je na zasutih so- linah začelo zmanjkovati prostih stavbišč. Ob smrti Karla VI. je bil položaj nove kolonije komaj zadovoljiv, saj so bile pozi- dane šele prve vrste hiš na trgu pred današ- njo borzo. Cesarica Marija Terezija se zaradi zapletenega političnega stanja v monarhiji dolgo ni mogla prav vmešati v tržaške raz- G. Fusconi: fasada Rosset- ti] eve hiše, 1764