Narodni Gospodar GLASILO ZADRUŽNE ZVEZE. Člani „Zadružne zveze" dobivajo list brezplačno. i Sklep urejevanja 5. in 20. vsacega meseca. — Rokopisi se ne Cena listu za nečlane po štiri krone na leto; za pol leta dve kroni; 5 vračajo. — Cene inseratom po 20 h od enostopne petit - vrste, za za četrt leta eno krono; za člane zvezinih zadrug po tri krone na leto. V večkratno insercijo po dogovoru. Posamezne številke 20 vin. Telefon šte?. 216. V Ljubljani, 25. oktobra 1907. C. kr. poštne hran. št. 64.846 Kr. ogrske „ „ „ 15.648 Vsebina : Pozor, mlekarske zadruge! Kmetijske in strojne zadruge. Razvoj kmetijskega zadružništva na Nemškem. Naši prizivi v registracijski ii in drugih zadevah. Kmetijska centrala za prodajo živine na Dunaju Podpisovanje tvrdke pri zadrugah. Pomanjkanje dninarjev na deželi. Gospodarske drobtine. Kronika Zadružne zveze. Vprašanja in odgovori. Zadružni pregled. Književnost. Bilance. Občni zbori. Inserati. Pozor, mlekarske zadruge! Dne 11. novembra ob 10. uri zjutraj se vrši v mali dvorani hotela „Union66 v Ljubljani ustanovno zborovanje „Mlekarske zveze66. Dnevni red zborovanja je razviden iz oglasa v današnjem listu. „Mlekarska zveza66 je nujno potrebna. Za vso vršenje trgovine z mlekom in mlečnimi izdelki, da ne bodo mlekarske zadruge izročene milosti in nemilosti mnogokrat brezvestnih trgovcev. Za sklepanje pogodb z velikimi korporacijami, ki sklepajo pogodbe z mlekarsko zvezo, a jih ne morejo sklepati s posameznimi zadrugami. Potrebna je zato, da vpliva na izboljšanje mlekarstva samega, na izboljšanje prometnih razmer za prodajo mleka, potrebna tudi zato, da se omogoči izvoz naših mlečnih izdelkov. Vsaka mlekarska zadruga, ki hoče resnično napredovati, smatraj kot svojo dolžnost, da pristopi k „Mlekarski zveži66 in da se udeleži ustanovnega zborovanja! Revizijo v smislu zakona bo pri mlekarskih zadrugah, ki so včlanjene pri „Zadružni zvezi66 v Ljubljani, tudi zanaprej izvrševala ta zveza. Kmetijske in strojne zadruge. Položaj kmečkega stanu je od dne do dne obup-nejši; navajajo se najraznovrstnejši vzroki propadanja kmečkega stanu. Najpogostejše slišimo tožbe, da se kmetijstvo dandanes več ne izplača, ker je težko dobiti delavskih moči celo za drag denar, ker stroški pridelovanja nikakor ne odgovarjajo dohodkom iz kmetijstva in ker se kmetovalci preveč izkoriščajo pri nakupu kmetijskih potrebščin in posebno pri prodaji kmetijskih pridelkov. Vse te tožbe so v polni meri opravičene in radi tega je treba misliti na odpravo navedenih ne-dostatkov. Da se v današnjih razmerah kmetijstvo izplača, je potrebno, da kmet zase uporabi vse novodobne pridobitve in iznajdbe, kakor umetna gnojila, močna krmila, dobra semenja, kmetijske stroje in orodja. Stroški pridelovanja so se povečali, nikakor pa ne dohodki; kmet mora z uporabo umetnih gnojil in močnih krmil delati na to, da doseže kolikor mogoče veliko pridelkov najboljše kakovosti. Menjavanje semena upliva ugodno na množino in kakovost pridelkov, posebno pa se mora gledati na to, da se rabijo semena takih rastlinskih vrst, katere so za dotične krajevne in podnebne razmere primerne. Delavske moči je težko dobiti, iste so zelo drage in trpi vsled tega celo poljsko delo, ker se mnogokrat ne more o pravem času in natanko izvršiti. Kot nadomestilo za manjkajoče delavske moči služijo kmetijski stroji. Pri nabavi umetnih gnojil, močnih krmil, semenja, strojev in orodja pa trpijo posamezni kmetovalci veliko škodo. Umetna gnojila in močna krmila so po največ predraga, ne vsebujejo potrebnih hranilnih snovij in so mnogokrat ponarejena. Semenja navadno ne odgovarjajo krajevnim in podnebnim razmeram, so mnogokrat polna plevela in slabo kaljiva. Poleg vsega drugega so pa te stvari v manjših množinah nakupljene predrage. Pri nakupu kmetijskih strojev in orodja kmetovalca razni agenti opeharijo; k temu pa še pride dejstvo, da se nakup velike večine strojev, vzlasti istih, kateri se le parkrat v letu rabijo, za posameznega kmetovalca ne izplača. Da se more poprijeti kmetovalec umnega kmetijstva in da se izogne vsaki škodi, katera čaka pri nakupu umetnih gnojil, močnih krmil, semenja, kmetijskih strojev, orodja itd., v drugi vrsti pa, da ugodnejše prodaja svoje kmetijske pridelke, je neob-hodno potrebno, da si pomaga potom samopomoči, potom združevanja v kmetijske (nakupovalne in prodajalne) zadruge. Namen kmetijskih zadrug, katere se naj ustanovijo za večje okrožje, majhen sodni okraj ali več sosednih župnij z sedežem po možnosti ob železniški postaji skupaj, je skupen nakup kmetijskih potrebščin in skupna prodaja kmetijskih pridelkov. Večje okrožje je potrebno radi tega, da se lahko naročuje večja množina kmet. potrebščin in prodaja večja množina kmet. pridelkov skupaj, s čimur se prihrani mnogo dela in stroškov ter dosežejo razne ugodnosti. Ugodnosti, katere nudijo kmetijske (nakupovalne in prodajalne) zadruge so sledeče: 1. ) Preskrbujejo blago kolikor mogoče najboljše kakovosti za kolikor mogoče nizko ceno. Pri nakupu v veliki množini potom Gospodarske zveze naravnost od velikih proizvajalcev (tovarn, veletržcev) se izključujejo prekupci, prihrani na voznini in drugih stroških, in dobi zajamčeno pristno blago, ki vsebuje zajamčeno množino hranilnih snovij, ozir. zajamčene lastnosti, ker se da blago od kemičnih preskuševališč preiskati in se primankljaj hranilnih snovij mora doplačati. 2. ) Poučujejo ljudstvo o sestavi, važnosti in uporabi umetnih gnojil, močnih krmil, strojev itd., o trgovskih običajih, vplivajo na izboljšanje trgovskih običajev ter odpravo nepravilnostij, ponarejanj in goljufij v trgovini s kmet. potrebščinami. 3. Nudijo ljudstvu priliko za ugodno ceno in hitro vnovčiti pridelke ter mu pripomorejo do boljših in sigurnejših dohodkov. Boljše cene za kmet. pridelke dosežejo radi tega, ker stopajo z izključenjem drago delujočih prekupcev z velikimi množinami jed-notnega blaga naravnost v zvezo s konsumenti. Zadruge, oz. osrednje zadruge, pa tudi poznajo tržne razmere, pošiljajo svoje blago tj e, kjer se isto rabi in dobro plačuje, skrbe pa tudi za to, da se trg naenkrat ne preplavi s kmet. pridelki, kar neugodno vpliva na cene, ampak, da se razdeli na posamezne dobe. 4. ) Potom skupnega nakupa in skupne prodaje dobivajo zadruge polagoma vpliv na trg in tržne cene. 5. ) Delujejo na to, da se pridelujejo pridelki najboljše kakovosti, da se goji kolikor mogoče malo, a za dotične krajevne in podnebne razmere ugodnih vrst, ter opozarjajo na pogreške pri kmetijstvu. 6.) Koristi skupnega nakupa in skupne prodaje pospešujejo smisel za zadružništvo, ker kažejo moč združenja. Kmetijske zadruge nabavljajo kmetijske stroje, katere posojujejo svojim udom proti mali odškodnini. Ker bi pa bil za uspešno izvrševanje te naloge delokrog kmetijske zadruge prevelik, se osnujejo za jedno ali več sosednih vasij posebne strojne zadruge. K uporabljanju strojev nas sili že omenjeno pomanjkanje delavskih močij, razven tega pa tudi velike prednosti dela s »troji in sicer: 1. ) delo s stroji se hitrejše izvrši, prihrani se mnogo časa in stroškov ter delavskih močij, katere se lahko drugod uporabijo, oz. tvorijo stroji nadomestilo za manjkajoče delavske moči; 2. ) delo se boljše in jednakomernejše izvrši; 3. ) stroji so neodvisni od vplivov neugodnega vremena ; 4. ) delo s stroji je cenejše; razni kmetijski strokov- njaki so izračunali, da je delo s stroji povprečno za 12°/o cenejše, kakor delo z človeškimi delavskimi močmi. Stroji se naročujejo potom osrednje zadruge oz. „Zadružne zveze“ in se dosežejo znatni popusti. Neugoden položaj kmečkega stanu pri nas, kakor tudi ugodni uspehi kmetijskih in strojnih zadrug v drugih državah in tudi raznih deželah naše države so nas napotili k temu, da hočemo začeti z ustanavljanjem takih zadrug. Povdarjati moramo pri tem, da vodstvo takih zadrug ni tako težavno, ker je pri kmetijskih zadrugah le treba zbirati naročila, ozir. ponudbe, vse drugo izvrši Gospodarska zveza, pri strojnih zadrugah pa določiti stroje, kateri se naj potom Gospodarske zveze nakupijo in dajo jednemu članu, najboljše kovaču, v oskrbo. (Je so za vodstvo posojilnice sposobne moči na razpolago, zadostujejo te tudi za vodstvo kmetijske, oz. strojne zadruge. * * * Zadrugam in drugim zaupnikom po deželi smo poslali ta poziv s sledečo okrožnico: Obračamo se do Vas s prošnjo, da nam blagovolite naznaniti: 1. ) Ali smatrate za potrebno in umestno, da se v Vašem sodnem okraju, oz. za Vašo in sosedne župnije gstanovi kmetijska zadruga s strojnimi zadrugami v posameznih krajih? 2. ) Ali bi bili voljni sodelovati pri ustanovitvi, oz. mogoče tudi pri vodstvu ? 3. ) Nabavo katerih strojev smatrate za Vaše razmere potrebno ? 4. ) Kje v Vaši okolici bi kazalo ustanoviti samo strojne zadruge ? Pripomnimo, da je po našem mnenju najbolje, če ima vsaka večja vas svojo strojno zadrugo, ker se na ta način najložje stroji izposojujejo in jih zadružniki lahko dobijo, kedar jih rabijo. Stroški in letni prispevki take strojne zadruge so za posameznika znatno nižji, kakor če si posestniki drage stroje kupujejo ali pa izposojujejo. Prosimo Vas blagovolite o tej okrožnici razmišljati, stopite v dogovor z merodajnimi krogi ter nam čimprej Vaš ukrep javite, da moremo v zimskem času vse potrebno za ustanovitev takih zadrug ukreniti in da morejo kmetijske zadruge in strojne zadruge v spomladi že začeti delovati. Z odličnim spoštovanjem Zadružna zveza, r. z. z o. z. Razvoj kmetijskega zadružništva v Nemčiji. Zelo razvito kmetijsko zadružništvo v Nemčiji je večinoma združeno v državni zvezi nemških kmetijskih zadrug v Darmstadtu, kateri pripada sedaj 40 zadružnih zvez z 68 osrednjimi zadrugami, 11.778 hranilnicami in posojilnicami, 2.074 nakupovalnimi in prodajalnimi, 1 831 mlekarskimi in 1.194 raznimi zadrugami ; razun tega še pripada naravnost državni zvezi 5 osrednjih zadrug in znaša število vseh članic 16.950 z 1,530.000 člani. Izven mogočne organizacije državne zveze stoje 4 zadružne zveze, izmed katerih šteje virtemberška 1.224, zadružna zveza kmečke zveze v Berlinu 415, zadružna zveza v Trieru 310 in zadružna zveza v Neustadt a. d. H. (Bavarsko) 47 zadrug; te zadružne zveze se ponajveč iz osebnih ozirov ne pridružijo državni zvezi. Da spoznamo uredbo kmetijskega zadružništva v Nemčiji, je potrebno, da si predočimo cel razvoj kmetijskega zadružništva v Nemčiji. V istem času, kakor Schulze-Delitzsch, je začel Raiffeisen svoje zadružno delo; 1. 1849 je namreč ustanovil Raiffeisen prvo pomožno društvo za kmetovalce. Zelja potom združenja pomagati bednim kmetovalcem, kateri so ne le mnogo trpeli vsled slabih letin, ampak bili na milost in nemilost izročeni raznim oderuhom, je privedla Raiffeisna k ustanavljanju kreditnih zadrug, katere se splošno po svojem ustvaritelju imenujejo Raifajznovke. L. 1864. je ustanovil prvo denarno zadrugo v Hedders-dorf-u blizu Neuwieda ob Renu. Mnogoletne izkušnje in zlasti ozir na potrebe kmečkega prebivalstva so vplivale na razvoj Raifajznovk in povzročile ona načela, na katerih slonijo dandanes vse Raifaiznovke. Poleg načel, katera so povdarjali vsi kmečki zadru-garji v Nemčiji, kakor omejen delokrog, brezplačno delovanje načelstva in nadzorstva, deleži se ne obrestujejo, ozir. k večjemu tako visoko kakor hranilne vloge, izključujejo se vsa politična in verska vprašanja iz zadrug, je postavil Rajfajzen lastna načela za Rajfajznovke in sicer neomejeno zavezo, združenje denarnega in blagovnega prometa v Rajfajznovkah, ustanovni zaklad poleg rezervnega zaklada, posebno povdarjanje nravnih momentov v pravilih ter strogo centralizacijo. Neomejena zaveza nudi naj večjo varnost za vse upnike zadruge in povišuje vsled tega kredit, neomejena zaveza sili upravne organe k vestnosti in previdnosti v poslovanju in, kar je treba posebej pov-darjati, vpliva blagodejno na socijalne razmere, ker s tem, da premožni zadružniki jamčijo ravno tako, kakor revni zadružniki, z vsem svojim premoženjem in zvišujejo na ta način kredit zadruge, se goji čut skupnosti. Rajfajzen je združil v svojih denarnih zavodih denarni in blagovni promet in sicer v prvi vrsti radi olajšanja poslovanja, nadalje z ozirom na to, da je na deželi težko dobiti dovolj za vodstvo dveh zadrug sposobnih ljudij, z ozirom na upravne stroške ter končno radi tega, ker je pri Rajfajznovkah, katere imajo majhen delokrog, le tedaj, če je denarni in blagovni promet združen, mogoče doseči več čistega dobička za okrepljenje rezerv. V Nemčiji imajo Rajfajznovke poleg rezervnega zaklada še poseben ustanovni zaklad, kateri se zbira do gotove visokosti; ko je določeno visokost dosegel, se uporabljajo obresti ustanovnega zaklada, kateri se tudi v slučaju razpusta zadruge ne sme med zadružnike razdeliti, v dobrodelne namene. Namen Rajfajzna je bil nravno-vzgojevalno vplivati na zadružnike in je radi tega zahteval povdarjanje nravno-vzgojevalnih momentov v pravilih. Najbolj značilno za celo Rajfajznovo organizacijo pa je bilo načelo stroge centralizacije, t. j. za celo Nemčijo jedna centrala, katera naj vrši revizijo, denarno spo-ravnavo in blagovni promet za vse Rajfajznovke v celi Nemčiji. Rajfajzen je kmalu uvidel potrebo v svrho denarne sporavnave združiti obstoječe zadruge v denarne centrale in je že 1. 1872. ustanovil rensko kmet. zadružno banko, 1. 1874. sta se ustanovili slični banki za Vestfalsko in Hessen in vse tri so skupno ustanovile nemško kmetijsko generalno banko v Fran-kobrodu ob Menu. Vse te banke so bile zadruge z neomejeno zavezo, ker je še le zadružni zakon z dne 1. maja 1889 pripustil zadruge z om. zavezo. Vladaje smatrala ta podjetja kot zadruge z neomejeno zavezo za nevarne in jih je razpustila. Radi tega je ustanovil Rajfajzen 1. 1876. kot delniško družbo kmetijsko centralno posojilnico za Nemčijo (Landw. Zentral-Darlehenskasse fiir Deutschland) v Nemvied-u ob Renu kot denarno centralo in 1. 1877. zastopstvo Rajfajznovk (Amvalt-schaft der Raiffeisenkassen), sedanjo generalno zvezo kmet. zadrug za Nemčijo (Generalanvvaltschaftsverband landlicher Genossenschaften fiir Deutschland) kot društvo v svrho izvrševanja revizij, poučevanja in ustanavljanja Rajfajznovk s sedežem v Nemviedu. Se le z ustanovitvijo teh dveh zavodov se je položil temelj strogi centralizaciji. Nemvied je bila centrala za celo Nemčijo, vse zadružno delo je bilo osredoto- ceno v Neuwiedu. L. 1881. se je ustanovila v Neu-wied-u javna trgovska družba tvdka Raiffeisen & Con-sortes, katera je vkljub svoji pravni obliki bila popolnoma zadružno podjetje in je bila centrala za posredovanje skupnega nakupa. Stroga centralizacija Raifajznove organizacije je bila opetovano predmet javne kritike ter odkritih in skritih napadov ne le od strani nasprotnikov, ampak tudi od privržencev Rajfajznovih. Vendar se v tem oziru ni dalo nič doseči, dokler je Rajfajzen živel. Se le po njegovi smrti vzlasti vsled tega, ker se je organizacija po celi Nemčiji zelo razširila, se je občutila potreba opustiti strogo centralizacijo; tvrdka Rajfajzen, kakor tudi kmečka centralna posojilnica in zveza so ustanovili v posameznih provincijali podružnice. L. 1899. so se spremenila pravila Rajfajznove organizacije; ustanovljene podružnice — v celem jih je bilo 12 — so postale samostojnejše, tvrdka Raiffeisen & Consortes je prenehala in je njeno poslovanje prevzela kmečka centralna posojilnica. Vse premoženje te tvrdke pa se je odkazalo posebni Rajfajznovi ustanovi, katere sredstva služijo v podporo dobrodelnosti na deželi in v podporo pokojninskega zaklada uradnikov, ki so v službi Rajfajznove organizacije. Stroga centralizacija se je vedno bolj zmanjševala; poleg podružnic kmečke centralne posojilnice, katere vršijo denarni in blagovni promet za posojilnice v svojem delokrogu, so se ustanovile popolnoma samostojne centralne blagajne kot denarne centrale za obratne zadruge (Betriebsgenossenschaften), katere so se koncem 19. in v začetku 20. stoletja začele ustanavljati, in sicer mlekarne, vinarske zadruge, žitna skladišča, zadruge za prodajo tobaka itd. L. 1905. se je združila Rajfajznova organizacija z državno zvezo nemških kmet. zadrug s sedežem v Darmstadtu. Ob tej priliki so se vse podružnice generalne zveze preosnovale v samostojne zadružne zveze v pravni obliki društev. Rajfajznova organizacija šteje sedaj 13 zadružnih zvez, 13 podružnic kmečke centralne posojilnice v Neuwied-u za denarni in blagovni promet članic-posojil-nic in 7 centralnih blagajn za denarni promet članic obratnih zadrug (mlekarn, vinarskih zadrug, žitnih skladišč, raznih prodajalni h zadrug itd.) Kmečka centralna posojilnica v Neuwied-u ima denarni oddelek, blagovni oddelek in oddelek za tiskarno in založništvo, je centrala za denarni in blagovni promet svojih podružnic, a pusti precej samostojnosti svojim podružnicam. Generalna zveza kmet. zadrug za Nemčijo je izgubila svoj pomen in vrši danes le 2 nalogi: skrbi za ohranitev Rajfajznovih načel ter deluje za jednotno revizijo. V celem šteje sedaj Rajfajznova organizacija 4214 posojilnic ter 6 8 0 obratnih zadrug. L. 1852. in v naslednjih letih se je začelo zadružno delo v veliki vojvodini Hessen; iz tega dela se je razvila druga struja zadružništva v Nemčiji, takozvana zveza v Offenbach-u ozir. Darmstadt-u, iz katere je nastala sedanja državna zveza nemških kmetijskih zadrug. V državici Hessen so se začele ustanavljati kmetijske (nakupovalne in prodajalne) zadruge za nakup kmetijskih potrebščin in prodajo kmetijskih pridelkov. V svrho ojačenja teh zadrug, v svrho pospeševanja ustanovitve novih zadrug in v svrho dosege raznih ugodnosti pri skupnem nakupu in skupni prodaji je ustanovil 1. 1873. sedanji tajni svetnik Haas, voditelj kmetijskega zadružništva v Nemčiji, zvezo kmetijskih zadrug v državi Hessen in načeluje tej zvezi od začetka do dandanašnjega dne. Tudi v drugih državah, kakor v Baden, Oldenburg, Schleswig-Holstein, vzhodni Prusiji itd. so osnovali slične zveze, katerim so se pridružile zveze mlekarskih zadrug v vzhodni in zahodni Prusiji. Razim tega so se ustanovile v državah Hessen, Baden in na Virtem-berškem denarne zadruge, katere se niso priklopile Rajfajznovi organizaciji, ampak ustanovile samostojne zadružne zveze. Kmalu se je občutila potreba ustanoviti zvezo vseh zvez kmet. zadrug in mlekarn v Nemčiji, ki bi naj vršila sledeče naloge: 1. ) zastopanje in povdarjanje skupnih koristij, 2. ) izpopolnjevanje in pospeševanje uredb zadružnih zvez članic in posameznih zadrug, 3. ) razširjanje kmetijskega zadružništva. Spet je bil Haas, ki je za to zvezo deloval in leta 1883. njeno ustanovitev dosegel. Zveza se je prvotno imenovala zveza nemških kmet. zadrug, njene članice so bile s početka le zveze kmetijskih (nakupovalnih in prodajalnih) in mlekarskih zadrug; z ozirom na Rajfajzna in Schulze-Delitzscha, ki sta ustanovila zveze za denarne zadruge, se iste niso sprejele v zvezo nemških kmet. zadrug. Pri ustanovitvi je isti pristopilo 10 zvez z 278 zadrugami, načelnik od ustanovitve do dandanašnjega dneva je Haas. Procvit zadružništva je povzročil zadružni zakon z dne 1. maja 1889; naj večjega pomena za napredek zadružništva so bile tri nove točke in sicer upeljava omejene zaveze, dovolitev ustanavljanja osrednjih zadrug in obligatorična revizija. Vsled novega zakona je rastlo število zadrug, zadružnih zvez in osrednjih zadrug. Od 1. 1888. naprej so se sprejemale tudi zveze denarnih zadrug kot članice zveze nemških kmet. zadrug. Na VI. zadružnem shodu v Darmstadtu se je sestavil program zveze nemških kmetijskih zadrug. Glavna točka tega programa je. načelo decentralizacije in popolna ločitev posameznih poslov t. j, vsaka država oz. provincija pruske države naj ima popolnoma samostojno zadružno zvezo kot društvo, katere namen je ustanavljanje, pouk in revizija; denarno sporavnavo naj izvršujejo v vsaki državi, ozir. provinciji pruske države popolnoma samostojne osrednje blagajne v pravni obliki zadruge z omejeno zavezo, blagovni promet pa naj vrše v vsaki državi, ozir. provinciji pruske države popolnoma samostojne osrednje zadruge za skupen nakup in prodajo v pravni obliki zadruge z omejeno zavezo. V tem programu so tudi pobijali načelo skupnega denarnega in blagovnega prometa češ, da trpi pri skupnem blagovnem in denarnem prometu pregled čez celo poslovanje. Velikega pomena za zadružništvo v Nemčiji je 1. 1895, v katerem se je ustanovila pruska centralna zadružna blagajna z prvotno glavnico 5, pozneje 50 milijonov mark kot državni zavod za pospeševanje zadružništva na Pruskem potom podeljevanja cenega kredita zadružnim zvezam v pruski državi. L 1900 so se znatno spremenila pravila zveze nemških kmet. zadrug, ki se imenuje pozneje splošna zveza nemških kmet. zadrug, od L 1903 pa državna zveza nemških kmet. zadrug. Veliki uspehi pruske osrednje zadružne blagajne so privedli nemške zadrugarje 1. 1902 k ustanovitvi kmet. državne zadružne banke v Darmstadtu, ki bi naj bila denarna in blagovna centrala za vse osrednje zadruge izven Prusije. Ta banka ima podružnico v Hamburgu, je bila ustanovljena kot zadruga z omejeno zavezo, a se je letos spremenila v delniško družbo, ker je ta oblika za tako velika podjetja pri-kladnejša. V področju državne zveze obstoji 7 odsekov in sicer: 1. ) za osrednje kreditne zadruge, 2. ) za osrednje zadruge za skupen nakup in prodajo, 3. ) za mlekarske zveze in zveze za prodajo mlečnih izdelkov, 4. ) za vinarske zadruge, 5. ) za skladiščne zadruge in zadruge za prodajo žita, 6. ) za zadruge za razpečavanje živine, 7 ) za strojne zadruge. Člani teh odsekov so zastopniki imenovanih zadružnih vrst oz. strokovnjaki, ki se v letu vsaj enkrat snidejo in se o vseh dotične zadružne vrste se tičočih vprašanjih posvetujejo. Ker je Bajfajznova organizacija raztegnila svoj delokrog čez celo Nemčijo in, ker so se v posameznih državah oz. pruskih provincijah ustanovile samostojne zadružne zveze, ki so bile članice državne zveze, se je razvila velikanska konkurenca, katera je mnogokrat dobila oblike hudega boja, k čemur so največ pripomogla načelna nasprotstva obeh velikih nemških organizacij. Ta boj je zahteval veliko žrtev in je spodkopaval ugled nemškega kmetijskega zadružništva, katero je bilo in še bije hud boj z vsemi protivniki kmečkega stanu in sovražniki vsakega združevanja. Radi tega se je že več let delalo na to, da se Rajf-ajznova organizacija in državna zveza združita v mogočno državno zvezo nemških kmet. zadrug, katera bo lahko napram javnosti in vladi neustrašeno zastopala koristi nemških kmetijskih zadrug. To združenje se.je doseglo 1. 1905. pod sledečimi pogoji: 1. ) vse Rajfajznove podružnice so se preosnovale v samostojne zadružne zveze, 2. ) te so se pridružile državni zvezi, 3 ) v posameznih državah oz. pruskih provincijah druga poleg druge obstoječe zadružne zveze »o se sporazumele glede svojega delokroga. In koristi tega združenja? Nepotrebno cepljenje sil se je odstranilo, zadružništvo se ojačuje na zunaj in znotraj, zadružništvo se izpopolnjuje potom izkušenj, skupno se nastopa v zadevah, tičočih se denarnega in blagovnega prometa in postavil se je kot najvišji cilj, za katerim stremi nemško zadružništvo v bodočnosti : združenje v jedni državi oz. pruski provinciji obstoječih dveh ali več zadružnih zvez v jedno samo zadružno zvezo. Vlad. Pušenjak. Naši prizivi v registracijskih in drugih zadevah. Danes prinašamo višjesodno rešitev, iz katere izhaja, da je mogoče spremeniti pravila tudi en bloc, in sicer tako, da se mesto prejšnjih v veljavi stoječih sprejmejo popolnoma nova pravila. Razmotrivanja v posameznih aktih so v zadružno-pravnem oziru zelo zanimiva. Zadrugam prepuščamo presojati, v koliko je bila opravičena pritožba „Hranilnice in posojilnice v Gorjah11, ko je pisala: ,,To se jim mora pustiti, da nas mučijo, kar le morejo pri sodniji.11 Sicer se je v poslednjem času tudi pri sodnijah marsikaj spremenilo na bolje, tako da bo mogoče odslej kratkim potom reševati preporne točke, ne da bi bilo vedno potrebno posluževati se pravnih korakov. III. Dne 1. aprila 1905 je „Hranilnica in posojilnica v Gorjah, registrovana zadruga z neomejeno zavezo11, vložila prošnjo, da se v zadružni register vpiše sprememba pravil, in sicer tako, da so se na mesto dotedanjih pravil sprejela nova. Prošnja je bila s sklepom c. k. deželne kot trgovinske sodnije v Ljubljani z dne 29. maja 1905, št. Firm. 666 zavr- Zadr. I 59/6 v r n j e n a iz sledečih razlogov: V § 34. premenjenih pravil se za nekatere, v teh pravilih v §§ 25, 28 odstavek 3 in 39 omenjene posle ustanavlja nek skupen izvrševalni organ, obstoječ iz načelstva in nadzorstva. Zadružni zakon pozna samo dva izvrševalna organa, predstoj-ništvo in nadzorstvo, ter odkazuje vsakemu določen delokrog. Protizakonito je toraj, če se v zadružni pogodbi hoče ustanoviti še drug izvrševalni organ in se toraj po smislu § 11 zadr. zak. in § 3. min. uk. z dne 14. maja 1873 drž. zak. št. 71 taka prememba prvotnih pravil ne more dopustiti ter je predlog zavrniti. Proti drugim določbam novih pravil bi ne bilo ugovora, kolikor so nove. Glede določb, ki se nahajajo tudi v prejšnih pravilih, pa je sedaj presoja izključena, ker je na podstavi njih zadruga že pravomoćno vpisana v zadružnem registru. Vendar pa mora sodišče naglašati, da so določbe v § 14 novih in starih pravil, v kolikor določajo, kako je deliti zadružno premoženje v slučaju likvidacije in konkurza, naravnost v nasprotju s tozadevnimi določili zadr. zak. v §§ 49 in 60—71 in bi se toraj po smislu §11 istega zak. ne smele sprejeti v zadružno pogodbo. Prosilki se priporoča v preudarek, če bi ne bilo bolje, da se v § 14 pravil označena načela opustijo. Pravila so se tozadevno popravila in zopet predložila za vpis v zadružni register, ki je bil pa tudi zavrnjen s sklepom istega sodišča z dne 3. maja 1906, št. Firm. 280 iz sledečih Zadr. I 50/11 razlogov: V § 32 predlaganih pravil se določa, da se, ako na občni zbor ne pride najmanj deseti del zadružnikov, vrši pol ure pozneje na istem mestu in z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki sklepa brezpogojno. Ta določba pa je protivna § 32 zakona z dne 9. aprila 1873, drž. zak. št. 70, ki predpisuje, da je v slučaju nesklepčnosti občnega zbora, ako zadružna pogodba ne določa drugače, sklicati drugi občni zbor, ki je sklepčen ne glede na število navzočih zadružnikov. Iz besedila te zakonite določbe sledi z vso jasnostjo, da sme zadružna pogodba ustanovljati samostojna določila za slučaj nesklepčnosti občnega zbora, n. p. da se mora občni zbor po preteku daljšega roka zopet sklicati, namreč tak občni zbor, ki je sklepčen z istimi pogoji kakor prvi. Sledi dalje iz napominanega besedila, da se v slučaju, ako zadružna pogodba take samostojne določbe nima, mora sklicati takozvani drugi občni zbor, ki ima glede sklepčnosti zgorej navedene olajšave. Predložena nova zadružna pogodba drugačnih določeb nima, torej je sklicati drugi občni zbor, kar sicer tudi pogodba sama izreka. Toda po jasnem določilu zakona se mora ta drugi občni zbor sklicati, to je: razpisati se ga mora po istih določilih, kakor jih ima zadružna pogodba za sklicanje prvega občnega zbora (§ 30 zadr. z.). Sklicati pa se ga more še le tedaj, ko se pokaže, da je prvi občni zbor nesklepčen. Nedopustno in protizakonito je torej, ako se v pogodbi določa že naprej, da se bo v slučaju nesklepčnosti občnega zbora vršil pol ure pozneje drugi občni zbor. S tem se izogne zakonitemu predpisu, da se drugi občni zbor mora sklicati. S tako določbo se tudi napravlja prve občne zbore skoro iluzorne. To pa slabi zanimanje društve-nikov za prve občne zbore in posredno za delovanje zadruge v obče, kar zadrugam gotovo ni v korist. Že iz tega razloga morajo zadruge same paziti na to, da se občni zbori vrše s kolikor mogoče obilno udehžbo. Ker se po § 11 zadr. z. zadružna pogodba sme razlikovati od predpisov zakona le v onih točkah, ki jih zakon sam pripušča in ker je po § 3 min. ukaza z dne 14. maja 1873, drž. zak. št. 71 pravilom, ki imajo protizakonita določila, odreči vpis v zadružni register, je zavrnitev utemeljena. Proti temu sklepu c. k. deželnega kot trgovskega sodišča v Ljubljani je vložila imenovana zadruga priziv na c. k. višje deželno sodišče v Gradcu, ki je prizivu ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter podrejeni sodni oblasti naložilo, da izvrši vpis v zadružni register. Višjesodna razsodba z dne 23. maja 1906, 0. št. R. II 75/6, ki jo tu podajamo v prevodu, I utemeljuje rešitev priziva s sledečimi razlogi: Določitev § 32 spremenjenih pravil, po kateri se zahteva za sklepčnost občnega zbora prisotnosti vsaj desetega dela zadružnikov, sicer se ima pol ure kasneje vršiti drug občni zbor na istem mestu in z istim dnevnim redom, kateri občni zbor pa je brezpogojno sklepčen — ne nasprotuje besedilu § 32 zak. z dne 9. aprila 1873, d. z. št. 70, kjer se predpisuje sklic drugega občnega zbora v slučaju nesklepčnosti le tedaj, če ne določajo drugače zadružna pravila, zato je v njih mogoče tudi predvideti, da se vrši drugi občni zbor brez posebnega sklica. Za odklonitev zahtevanega vpisa v zadružni register na podlagi zgoraj navedene določbe pravil pa ni bilo nikakoršnega vzroka, in to še manj, ker se s predpisom, ustrezajočim sklicu prvega občnega zbora, v zvezi z določbo § 32 novih pravil, ki je kot del zadružne pogodbe obvezna za vse člane, zdi, da je članom tudi pri drugem občnem zboru omogočeno varstvo njihovih interesov brez posebnega sklica in ker more večkrat navedena določba § 32 novih pravil poleg tega vzpodbujati živahnejšo udeležbo pri prvem občnem zboru. V rešitev priziva je bilo torej napraviti gornji sklep.“ Na podlagi te razsodbe deželnega višjega sodišča v Gradcu je c. k. deželno kot trgovsko sodišče v — 327 - Ljubljani s sklepom z dne 8. junija 1906, št. Firm. 368 Zadr. I 59/13 vpisalo spremembo pravil v ondotni zadružni register. Kmetijska centrala za prodajo živine na Dunaju. Načelstvo Splošne zveze kmetijskih zadrug na Dunaju je že več let proučevalo vprašanje, kako bi se prodaja živine dala na Dunaju organizovati tako, da bi prodajo imeli v rokah poljedelci sami, posredna trgovina pa bi se popolnoma izločila. V tem oziru je proučevala posebno tozadevne osnove v Nemčiji. Ko so se pa koncem preteklega leta cene mesa znatno dvignile na Dunaju in po drugih avstrijskih mestih in se je to pripisovalo pomanjkanju živine, je odbor Splošne zveze sklenil vzeti v roke vso akcijo, tako da pride na Dunaju v najkrajšem času do prodaje živine, organizovani na zadružni podlagi. Dne 11. junija t. 1. se je vršilo na Dunaju, kakor smo že poročali, zborovanje, ki so se ga udeležile vse zadružne zveze in druge kmetijske glavne korporacije. Na tem zborovanju se je sklenilo, da se ustanovi Kmetijska centrala za prodajo živine na Dunaju. Centrala je pričela poslovati že z začetkom oktobra. Namen centrale je, da se organizuje prodaja živine, tako da se posredna trgovina popolnoma izloči, da se zagotovi redno preskrbovanje mestnih trgov z klavno živino, in se ustvari tako določevanje cen, ki ne bo odvisno od vseh mogočih slučajev in špekulacij, marveč bo odgovarjalo resničnim stroškom proizvodnje. V to svrho je potrebno, da se po celi državi ustanove zadruge za prodajo živine, ki bodo dunajski centrali vpošiljale potrebno živino. Kjer ne kaže ustanoviti posebnih zadrug v to svrho, bodo pa posredovale pri prodaji druge že obstoječe kmetijske zadruge. Centrala je pododdelek Splošne zveze na Dunaju. Ona ne kupuje in prodaja na svoje lastno ime, marveč posreduje le v imenu kmetijskih zadrug in društev ali pa privatnikov, ki ji vpošljejo živino za prodajo. Pri tem mora varovati koristi dobaviteljev in skušati, da doseže za živino najboljše cene. Za prodajo prevzame centrala začetkoma le klavno živino, in sicer govedo, ovce, prešiče, teleta, bodisi živo ali zaklano. Kasneje, ko se delovanje razširi, bo posredovala tudi pri prodaji plemenske in rabne živine. Centrale za prodajo živine smejo se posluževati toliko kmetijske zadruge in društva, kolikor posamezni kmetovalci. Povsod, kjer se oživotvori oddaja živine, bo centrala postavila svoje posebne zaupnike, ki bodo posredovali med centralo in kmetovalci. Na osrednjem živinskem trgu na Dunaju otvori centrala posebno pisarno. Posebna določila za vporabo centrale je sestavilo načelstvo Splošne zveze in vpo-slalo raznim korporacijam in zvezam v svrho pouka. Z ustanovitvijo posebne centrale za prodajo živine je Splošna zveza kmetijskih zadrug na Dunaju oživotvorila važno osnovo, ki bo tekom časa zelo hasnila kmetovalstvu. Doslej so pri prodaji živine kmetovalci bili popolnoma izročeni v roke raznih prekupcev, ki niso vedno vporabljali najboljših sredstev za dosego svojih dobičkov. Zvezi pa bode le tedaj mogoče vresničiti naloge, ki si jih je postavila z ustanovitvijo te posebne centrale, če se je kmetovalci popolnoma oklenejo in se je tudi poslužujejo. Podpisovanje tvrdke pri zadrugah. V pravilih zveze kmetijskih zadrug na Štajerskem se je nahajalo določilo, da se podpisovanje tvrdke vrši na ta način, da se pod tiskano ali pisano tvrdko podpišeta lastnoročno zvezni načelnik ali pa njegov namestnik in še drug član zveznega načelstva. Pojavile so se pa mnogokrat pri pravilnih tvrdkinih podpisih razne težkoče s posebnim ozirom na to, da ne prebiva vedno drugi član načelstva v Gradcu. Zato so se že pred leti pravila spremenila v tem smislu, da more nadomestovati podpis prvega uradnika v knjigovodstvu podpis drugega člana načelstva. To spremembo pravil je tamošnje deželno sodišče brez ugovorov vpisalo. Ko se je letos v nemškem delu južne Tirolske ustanovila nova zveza kmetijskih zadrug, se je iz istega vzroka sprejela v pravila enaka določba, po kateri sme sopodpisovati poleg načelnika ali njegovega namestnika tudi uradnik. Kadi te določbe pravil pa je bila registracija pravil odklonjena, toliko od strani okrožne sodnije v Bocenu, kolikor od strani višjega deželnega sodišča v Inomostu. Najvišje sodišče pa je z odločbo z dne 20. avgusta 1907, št. 11.138, ugodilo prizivu in je naložilo prvi sodni stopinji, da vpiše v zadružni register novoustanovljeno zvezo, neoziraje se na odklonit vene vzroke. Razlogi. Po § 3 min. odredbe z dne 14. maja 1873, d. z. št. 71, se mora trgovinsko sodišče, kateremu se predloži vpis, pri presojevanju omejevati le na zakonitost prijave. Iz § 17 zakona od 9. aprila 1873, d. z. št. 70 in iz končnega stavka § 6 istega zakona izhaja, da je pripuščena oblika, s katero podaja načelstvo izraz svoje volje in podpisuje za zadrugo, zadružni pogodbi. Le če take določbe ni, je potrebno podpisovanje vseh članov načelstva v smislu § 17 leg. cit. Po teh določilih mora načelstvo podpisovati za zadrugo, toda tej je ob enem pripuščeno, da'določi, ali naj podpišejo vsi člani načelstva, ali pa le nekateri, ali celo eden sam. - 328 — § 14 grajanih pravil Zveze kmetijskih zadrug v nemški južni Tirolski določa torej, da se mora tvrdkin podpis zadruge vršiti vedno na način, da podpiše pod tvrdko, pisano odkogarsibodi ali pa tiskano, načelnik ali njegov namestnik. S to določbo je ustreženo zakonitemu predpisu § 17, ker se z isto načelstvu ne odteguje podpisovanje, ki velja le za načelstvo. Nadaljna določba v pravilih, da mora podpisati tudi drugi ud načelstva in da je mogoče podpis tega drugega člana nadomestiti tudi z onim prvega zve-zinega uradnika je le določilo notranjega poslovnika, ki ga predvidita §§ 6 in 17 leg. cit, je le večja kautela in istočasno tudi olajšava poslovanja, ki bi nikakor ne bila opravičila odklonitev prijave, če bi manjkala, katero pa dostaviti zakon tudi ne prepoveduje. Iz tega vzroka je bilo v smislu § 16 cesarskega patenta z dne 9. avgusta 1854, d. z. št. 208, odlo-ločiti v gornjem smislu. Pomanjkanje dninarjev na deželi. Poslednje ljudsko štetje nam zopet jasno kaže, da število prebivalstva na deželi neprestano pada, v velikih mestih pa narašča. Ker pa mora v vsakem narodu število prebivalstva na deželi biti enako številu prebivalstva po mestih, in ako se nima razrušiti prirojen razvoj ljudstva ter biti s tem podlomljena moč naroda, ne smemo neprirojen upadek števila bivalcev na deželi ter ne-prirojen naraščaj mest na drugi strani pustiti izpred očij. Notranje deželsko predenje ter selitev ljudij raste ob času narodno-gospodarskega razcveta, upada pa ob času, ko upada tudi trgovina in obrtnija. Ono se polaščuje ne le zgolj dninarjev, marveč vseh vrst ljudstva na deželi. Velika mesta vabijo k sebi s svojo pritegljivostjo bogastva vse iz dežele. Trgovec, ki snuje velike in daleč segajoče načrte, hiti v veliko mesto, hoteč ondi obogateti, drugi znovič, ki so že na deželi obogateli, se presele v mesto radi tega, da bi se ondi oddahnili, uradniki v počitku kakor tudi premožnejši kmetje, si takisto poiščejo mesta, da tu ugodnejše prežive svojo starost — vendar socijalno-političen pomen pridobi selitev ljudstva raz dežele v mesto šele s tem, da beže vaški dninarji (delavci z dežele) v mesta in tovarne. Ne le zgolj deželske korporacije, marveč tudi narodni gospodarji in socijalni politiki vseh strank in odsevov, pozorno opazujejo vzroke te neprijetne prikazni, kar je najboljši dokaz, da se to gibanje iz gospodarskega in socijalnega stališča ne sme pustiti v nemar. Mnogi trde, da vzrok selitve delavcev v mesto je pred vsem drugim koprnenje po vživanju in težnja po razkošju. Mi nismo teh nazorov, zakaj kdor se hoče razveseljevati in vživati, najde dandanes tudi na deželi dovolj ugodne prilike. Drugi si znovič domišljujejo, da dnina (plača) izganja delavce ven iz dežele. Pa tudi ta dokaz ni odločilen, ako vzamemo v poštev, kaj vse še dobi delavec, razun denarja na deželi, vsled česar njegova plača ni nič manjša od one, ki jo dobe dninarji v mestih po tovarnah. Pesnica pa je, da se mladi delavci dado zapeljati z navidezno večjo plačo ter radi tega odhajajo v mesta in tovarne. Ko pa pozneje vidijo, da si stanja niso nič zboljšali, ker si za pri-služen denar ne morejo kupiti niti tega, česar so imeli na deželi v izobilju, da morajo dražje plačevati stanovanje, ki je bolj podobno kleti, nego stanovanju, pa se pozneje radi spominjajo dežele ter bi se radi vrnili, toda sram jih je, vrhu tega so se bili težavnega poljskega dela že odvadili, a vrhu vsega jih tudi ne izpusti rad trgovec, gostilničar itd., pri katerem so se bili že dobro zadolžili. Napačen je tudi nazor, kako bi vprašanje poljedelskih delavcev bilo takoj rešeno, ko bi poljsko gospodarstvo jelo znovič donašati večje dohodke nego doslej ter zamoglo podajati našim dninarjem večjo plačo. Dnina je sicer zelo važen činitelj, ki pa še vendar ni odločilen. Pomanjkanje dninarjev na deželi se nahaja v ozki zvezi z socijalnim stališčem delavca na deželi. Vaški delavec koprni po svobodi in pomanjkanje svobode je to, s čemur se zakrivi pomanjkanje slu-žabništva. Služabnik noče več biti suženj. Da se v tem obziru mnogi gospodarji znatno pregreše, časih nemara celo nevedoma, o tem nam ni treba posebič praviti. Redna razdelitev dela je na deželi pri gospodarstvu nujno potrebna, čas za delo, čas za jed, čas za počitek, vse mora biti vpeljano v takšen red, da dninar in gospodar pri tem ne trpita škode. Na kolikih kmetijah pa je vendar delo razdeljeno? Služabnik ali oženjen delavec mora imeti vsaj toliko časa, da zamore posvetiti tudi svoji rodbini potrebno skrb, da si zamore opraviti neizogibno potrebna domača dela. Določen čas dela po mestih in tovarnah je velika vaba za vaškega dninarja, radi tega ker ve, da bo imel na dan gotovo svobodo, katero zamore obrniti za-se in za svoje ter tudi za svoje živeti. Ako si n. pr. služabnik ne zamore doma v gospodarjevi hiši premočene obleke posušiti, ako dobiva slabo hrano, neokusno pripravljeno, ako postopamo z njim, kot z manj vrednim in nemara celo nečloveško, pa se nihče ne sme čuditi, da takšni gospodarji ne morejo dobiti ni dninarja, niti služabnika. Primerno postopanje z družino in dninarji, skrb za njih telesni in duševni blagor je umetnost, ki zahteva izkušenj, prepričanja ter gotovo porcijo človekoljubnosti. Poglavje o živežu na deželi je poučno v marsikaterem obziru. Hrane se sicer na deželi ne primanjkuje, toda njena priprava zelo šepa. Pri marsikateri hiši se pripravi hrane ne žrtvuje toliko časa in pozornosti, nego pripravi piče (krme) za živino, tako da hrana izgleda takisto po tem vzorcu. Ako pa sedi gospodar in gospodinja z delavci vred pri eni mizi ter ž njimi skupaj je, kakor so to zmerom delali naši predniki, pa se v tem močno oblaži ne okus do jedi, nejevolja delavcev ni tako velika, pri tem pa ve sleherni dninar in služabnik predobro, na kateri kmetiji kuhajo dobro, na kateri pa slabo in to je dostikrat tudi odločilen činitelj pri najemanju dela. Nikakega dvoma ni, da redno in pravilno razdeljeno delo (bodisi že ob košnji ali žetvi), zdravo stanovanje, okusna hrana in pa prijazno ravnanje bi dokaj pripomagalo k odstranitvi pomanjkanja delavcev in služabnikov na deželi. V služabnik razmerah mora vladati človekoljubnost, socijalni čut, višji pojem časovnih zahtev, ako si hočejo ohraniti na deželi zdrave in s svojim stanom zadovoljne delavce. Gospodarske drobtine. Kranjska kmetijska družba v Ljubljani priredi pod vodstvom g. mlekarskega nadzornika Legvarta tridnevno poučno potovanje na Tirolsko v svrho proučevanja živinoreje, živinorejskih zadrug, zadrug za zavarovanje živine; ogledala se bo tudi kmetijska šola v Rothholzu. Odhod iz Ljubljane dne 3. novembra ob 3/