Janko Samec
Desetiea
Nikoli v življenju nisem imel denarja, ker se mi je bil v mojih mladih letih do dobrega zameril. Zdel se mi je vedno kot veliki skušnjavec, ki člo-veka v njegovih strasteh zapelje na stranpota in ga tira v neizogibno po-gubo. Skoraj bi bil pogubil tudi mene, če bi ne bila posegla vmes pametna roka moje mame, ki sem ji še danes kvaležen za to. Rešila me je tako rekoč iz njegove pasti, skrbno nastavljene tam nekje na mojega življeuja cesti. Bilo mi je takrat, ee se prav spominjam, sedem ali osem let. Ob popoldnevih, ko nisem imel šole, sem smel takole za nagrado, če sem bil priden in ubogljiv, iz stanovanja na ulico, ki je držala mimo naše liiše v mesto. Tam sem gledal živahno poulično vrvenje, se zanimal za vse, kar so mimogrede ujele moje oči. Mimo naših hišnih vrat so hodili raznovrstni ljudje: kmetje in kmetice, ki so prihajali v mesto z dežele nakupovat življenjske potrebščme, pa še meščani, ki so, posebno takrat, ko je bilo lepo popoldne, šli past svojo rado-vednost iz mesta, ali kakor se temu v navadinem govoru pravi: se sprehajat in uživat lepoto božje narave. Posebno živo je bilo ob petkih, na dan, ko so smeli berači prihajati v hiše trkat na srca premažnejšib. meščanov in jim razkazovat svoje naravne in umetnb pridobljene nakaze.
In sem stal pri vratih ob zidu ko pribit in radovedno požiral vse, kar je razgrinjalo življenje pred mano. Tako se je nekega petka tudi primerilo, da je prišel mimo berač Marko, znan pohabljenec, ki je štorkljal s svojimi le-senimi nogami od vrat do vrat, ne da bi mu bilo treba še posebej opozarjati nase. Ropot njegovih lesenih nog je opozarjal hišne gospodinje na njegov obisk in vse dolžnosti dobrega srca. Pa so rade posegale v žep in mu dale vsaka nekaj. Groš h grošu, novčič k novčiču, pa se je do večera nabrala lepa
vsotica denarja, ki ga je berač Marko, takrat seveda tega še nisem vedel, brž nesel v prvo gostilno zunaj niestnega zidu, da ni bil Ijudem zaradi svoje razvade preveč v zobeh. Vprav je bil prišel do naše hiše, ko se je berač Marko, na mojo nesrečo, sponmil, da mora prešteti dnevaii zaslužek. Pred menoj je stal na negotovih nogah, brskal nemirno po vseh žepih in vlekel na dan vse, kar se mu je bilo v tistem dnevu vanje nateklo. In ko je tako lovil drobiž po hlačah in suknjiču, se mu je primerilo, da je iz same ne-rodnosti raztresel po oesti skoraj vse, kar je tiščal v rokah še pred dobrim hipom. Novčiči, dvojače, petače in desetice so se veselo trkljale po kame-natnem tlaku in se razgubile križem kražem povsod naokoli. Marko jih je začel loviti, se nekajkrat zato nevarno zamajal na negotovih nogah in videč končno, da vsemu ne more kaj, se je obrnil name, rekoč: »Fant, poskoči in pomagaj mi zbrati vse vkup!«
Ni mu bilo treba dvakrat prositi. Uslužno sem mu priskočil na pomoč ier začel pridno pobirati novčič za novčičem, desetico za desetico, dokler nisva imela spet vsega pobranega. Tako je mislil najbrž berač Marko, pa ni bilo tako! Ne vein, kaj me je premotilo! En novčič, ki se je bil zatrkljal daleč stran, skoraj na sredo ceste, sem bil pustil namenoma na tleh. Berač Marko tega še opazil ni! Zamomljal mi je svojo zahvalo ter se odpravil naprej.
Jaz pa, ki sem komaj čakal njegovega odhoda, sem takrat brž pobral zatajeno desetico ter jo umo skril v žep.
Kaj zato, če me je v dnu srca nekaj zapeklo! Desetico sem pa le imel in s tem — Pa so se stvari zasukale drugače, kakor sem mislil v začetku. Ko sem stopal po stopnicah, da se vrnem spet domov, me je obšla misel, da moram narediti nekaj imenitnega. Nekaj takega, kar se v naši hiši ne zgodi vsak dan. Stekel sem do matere in ji povedal dogodivščino z desetico povsem po svoje. Zlagal sem se bil, da sem desetico našel na cesti. Zamolčal sem namenoina berača Marka in njegovo nezgodo. Pa je bila moja beseda za mojo mater tako malo prepričljiva, da me je s svojimi pogledi, ki so bili tako neznansko nezaupljivi, spravila kmalu v zagato. Stikati je začela sem, stikati tja, dokler ni počasi izvlekla iz mene vso resnico! Priznal sem brez ovinkov svoj greh in ga skušal ublažiti s trditvijo, da nisem nameraval desetice sam 'porabiti, arupak da bi bil rad z njo obdaril mamo s primerniin darrilom za prihodnji god.
In sem moral za kazen hiteti za beračem Markom ter mu vrniti zatajeni denar. Ta pot je bila menda najtežja pot, ki sem jo kdaj v življenju pre-hodil. Sram me je bilo, tako me je bilo sram, ko sem stal pred Markom, da bi se bil nafrajši pogreznil pri priči globako v zemljo. In se je tedaj zgodilo, da me je berač Marko pogledal s svojimi prodirnimi očmi ter mi rekel zaupljivo: »Veš, Janez, denar, to je nevarna reč! Človeka lahko na kant spravi, ker ga zveličati itak ne more. Če ne postane tat, pa se izrodi v pijanca, takšnega, veš, kakršen sem jaz, Janez moj!«
In ko sem ga presenečeno pogledal, sem spoznal, da le ni bilo z desetico iako, kakor se je meni zdelo. Berač Marko je moral prav dobro vedeti, da sem mu jo bil zatajil, sicer bi si bil prihranil nauk, ki se ga sam ni nikdar držal.
Ves poparjen sem preživel zaprt sam v svoji sobi vse tisto popoldne. Le zvečer, ko sem se odpravljal spat, in me je mati skrbno pokrižala kakor vsak dan, sem se bil nekoliko potolažil. Kajti njene dobre oči so mi govorile: »\'se je dobro, Janezek, da si se le zablode v praA-em Lipu otresel! Lahko noč, fant moj!«
152                           ^^^