O POJMOVANJU ZNANSTVENEGA ZAKONA M i h a i 1 o M a r k o v i ć Ta spis ima namen konkretno, z aplikacijo na neki poseben problem pokazati prednost dialektičnega mišljenja pred pozitivističnimi, mehanistič-nimi in drugimi miselnimi metodami, ki dominirajo danes na Zahodu in ki jih lahko pogosto srečujemo tudi pri nas. Če dandanes za meščanske ideologe ni več značilno to, da bi zamolčali ali frontalno zanikali marksizem kot doktrino, se popolnoma strinjajo v odklanjanju njegove splošne teorije in metode mišljenja — dialektike. Tako n. pr. pravi eden najbolj znanih živih filozofov na Zahodu Bertrand Russell v svoji povojni »Zgodovini filozofije«, da se strinja z mnogimi Marxovimi pogledi in da je nekatere izmed njih. n. pr. tezo o pogojnosti, ki jo dajejo idejam družbeni činitelji, skušal tudi sam uveljaviti V svojem delu, vendar je po njegovem usvojitev Heglove dialektike vir vsega slabega v marksizmu.' Zategadelj n. pr. na univerzah v anglosaških deželah nihče ne predava o marksistični dialektiki in je ne študira, takisto ne Heglovo dialektike, kar pa vendarle nikogar ne moti, da bi ne imel slabega mnenja o obeh. Lahko bi rekli, da mimo dialektike menda ni nobenega drugega znanstvenega predmeta, o katerem bi ljudje diskutirali tako površno in s tako malo stvarnega poznanja, kakor o tem. Znan angleški profesor filozofije, ki se sicer ne obotavlja, da ne bi dialektične logike ocenjeval kar najbolj negativno, mi je deja) ob neki priložnosti, da se osebno nikdar ni preril dalje od nekaj začetnih strani Heglove logike. Le-ta je baje tako nerazumljiva in mu je tolikanj šla na živce, da je ves togoten zavrgel knjigo že v začetku branja in nima več namena, da bi jo bil še kdaj vzel v roke. To je pogosten primer, ki nekoliko pojasnjuje. Če bi bili vztrajni, bi pač mogli premagati dejansko težki Heglov stil, toda tu so predsodki in neki že izoblikovani način mišljenja, ki je tako zelo v nasprotju z dialektiko, da se mu le-ta zdi paradoksalna. Podobno je tudi s filozofskimi spisi marksističnih klasikov. Zaradi tega potem jemljejo argumente za kritiko dialektike iz druge roke in ti argumenti — zmerom isti in stereotipni — se prenašajo iz rodu v rod, ne da bi kdajkoli dokazali kaj drugega kot nepoučenost svojih avtorjev. Nepoučenost je eden izmed vzrokov (v druge se tu ne spuščamo), da posamezniki tudi pri nas najprej vulgarizirajo in dogmatizirajo marksistično dialektiko, potlej pa se nekega dne (ko jo jamejo širje brati) prestrašijo svojega lastnega dogmatizma in razglase dialektiko za zastarelo, shola-stično itd. Dialektika lahko najbolj učinkovito dokaže svojo prednost pred drugimi metodami mišljenja, če jo apliciramo na konkretne probleme; tedaj se pokaže, da relativno zlahka premaguje metodološke težave, ki so sicer nerešljive, če uporabimo manj dinamičen in manj elastičen miselni aparat. Problem zakona je tu izbran zavoljo njegovega izjemnega pomena v metodologiji specialnih ved. Od tega, kako doumevamo zakon, je odvisna celotna koncepcija znanosti. Kaj je smoter raziskavanja, kaj teoretični kriterij njegove uspešnosti, kdaj je katera teorija trdno utemeljena in kdaj zrela za to. ' Bertrand Russel, History of Philosophy, London, 194?, str. 27. 545 da jo zavržemo itd. — na vsa ta vprašanja v večini primerov ni moč odgovoriti, če nismo razčistili pomena termina »zakon«. Da vprašanje pojmovanja zakona ni zgolj neko akademsko vprašanje, marveč da ima tudi svoj ideološki pomen, vidimo že iz naslednjega primera: Vsak marksist se utegne v diskusiji s kakim meščanskim sociologom ali ekonomistom znajti v situaciji, ko mu Je-ta poreče: Nobeden izmed zakonov kapitalistične družbe, ki jih je postavil Marx, ni pravilen, ker obstoje dejstva, ki kažejo odmik od njega. Ker pa pojem zakona izključuje odmik in izjeme, tedaj so marksistične hipoteze o »zakonu« v protislovju z zakoni družbenega razvoja, če le-ti sploh obstoje. Marksist bi seveda odgovoril, da ga takšen argument niti malo ne ini|)re-sionira, in sicer vsaj iz dveh razlogov: 1. Zakoni so zgodovinske kategorije; njih veljavnost je omejena na določene zgodovinske pogoje. Sprememba zgodovinskih pogojev prinaša modifikacijo (včasih celo popolno opustitev) starih zakonov. Dejstvo, da veljajo za nove oblike ekonomike v sodobni družbi modificirani ekonomski zakoni, ne samo da ne zanikuje pravilnosti prvotno odkritih zakonov za epoho zasebnega kapitalizma, marveč bi — nasprotno — niti ne bilo mogoče odkriti prvih zakonov, če ne bi poznali teh drugih. 2. Celo tedaj, če vzamemo iz dobe, v kateri je M.arx živel, nekatera dejstva, ki se ne ujemajo z njegovimi zakoni, to še ne pomeni, da bi ti zakoni ne bili pravilni. Po dialektičnem pojmovanju zakona je zmerom mogoče najti nekatera, dejstva, ki pomenijo deviacijo od zakona. Znanstveni zakoni izražajo pač samo tendence, ne izražajo pa absolutnih pravil razvoja. V primeru takega spora — kajpada, če dejstva, ki jih navajata obe sliani. res drže — bi ne šlo več samo za sociološke in politično-ekonomske. marveč tudi za logične razlike v sklepanju. Tu se uporabljata dva različna jezika zalo. ker sta koncepciji zakonov protislovni. Seveda obe ti koncepciji ne moreta imeti enake spoznavne vrednosti — tako bi se nam zastavljalo vprašanje, katera izmed njih je pravilnejša. katera bolj adekvatno izraža bistvo vseh tistih konkretnih zakonov, ki jih je znanost doslej dognala? Kriteriji pravilnosti bi bili v tem primeru, kakor tudi v vseh drugih podobnih: 1. Logična utemeljenost — v tem primeru zadostitev temeljnim logičnim principom mišljenja (kar samo po sebi ne zadostuje, ker se lahko v raznih logičnih sistemih postavljajo različne zahteve). 2. To, da se ujema z izkustvom — z rezultati znanosti in izkušnjami človeške družbene prakse. Veljavo neke definicije pokaže najbolj neposredno uspešnost njene uporabe, efikasnost, s katero nam lahko razloži tudi najbolj zamotane primere, in to. da vedno omogoča lahko in prepričljivo sklepanje o tem, ali je določeno znanstveno načelo zakon ali ne. V takšnem teoretičnem sporu ima dialektika premoč. Čeprav se po klasikih marksizma ni kaj prida storilo za njen razvoj (to pa zaradi pogojev in okoliščin, ki so znani), nudijo njena temeljna načela izredne možnosti, da se pojem zakona precizira tako, kakor ustreza zahtevi zgoraj postavljenega kriterija. To pa je za sodobno meščansko filozofijo še vedno izredno trd problem, čeprav so ga številni njeni predstavniki proučevali z mnogih strani iii zelo nadrobno. Lahko rečemo, da v nji ne obstoji niti ena predlagana konce]3-cija zakona, ki nebi kazala zelo lesnih pomanjkljivosti. Nobena teh koncepcij 546 ni brez elementov pravilnosti, vendar so po navadi ali preozko in prestroge, tako da množica dejstev ostaja izven njih ali je z njimi v protislovju, ali pa so tako široke, da ne nudijo možnosti potegniti mejo nasproti marsičemu drugemu, kar ni zakon. Da je temu tako, lu seveda vzro^k osebna intelektualna omejenost meščanskih znanstvenikov in filozofov — mnogi med njimi so nadarjeni ljudje, ki so z delom za nekatere druge probleme dali znanosti tehtne prispevke. Vzrok je iskati v nekaterih splošnih teoretičnih zablodah, v zelo togem in neelastičnem načinu mišljenja, ki se skozi stoletja prenaša kot tradicija iz rodu v rod in slehernega izmed njih privede na eno izmed nasprotnih simplificirauih iu enostranskih pozicij. Zakon kot relativno konstantni odnos Edina doiločba zakona, ki jo lahko imamo za splošno sprejeto, je tale: Zakon izraža določeno konstantnost (uniformnost, invariantnost) dogajanja. Neki določen odnos se stalno ponavlja — bodisi da gre za kak vzročni odnos ali za funkcionalno odvisnost, ali za neko distribucijo značilnosti, ki ostajajo stalne itd. V tem smislu je Lenin v diskusiji z ruskimi naredniki nasproti njihovi subjektivni sociološki metodi vztrajal na ponovljivosti družbenih pojavov kot objektivnem kriteriju za razločevanje bistvenega od nebistvenega. Pozneje je v Filozofskih zvezkih označil zakon kot tisto, kar je stanovitno, tisto.kar je identično v pojavih.-' Dejunsko je dialektična koncepcija že tu mnogo bolj elastična: identičnost (invariantnost itd.), o kateri je beseda, je lahko samo relativna. Zakoni imajo zgodovinski značaj, ker veljajo zgolj v določenih pogojih prostora in časa; niso neke večne, izvenčasovne kategorije, kakor še zmerom mislijo mnogi meščanski filozofi in znanstveniki. Tako n. pr. Adam Leroy Jones definira zakon v znanosti kot »pričevanje o načinu, po katerem se stvari nespremenljivo vedejo.«'' Odlični francoski filozof Emile Meyerson skuša dokazati, da je absolutna in večna veljavnost naravnih zakonov načelo, ki je predhodnik znanosti in s čig"ar pomočjo je le-ta nastala. Po njegovem mnenju si je nemogoče zamisliti variacijo zakona celo tedaj, če bi bili dani vsi pogoji za njegovo spremembo. Če bi n. pr. Zemlja zaradi kakršnih koli vzrokov sipremenila svoj položaj v odnosu do Sonca (da bi se mu bolj približala ali se od njega oddaljila), bi bile spremenjene vse lastnosti in vsi odnosi na nji, vendar to kajpada ne pomeni, da bi izginili prejšnji zakoni. Nasprotno, le-ti bi latentno obstajali še nadalje, in če bi se kdaj vrnili pogoji, bi spet odkrili njihovo manifestiranje.' Ni težko spoznati slabosti takega umovanja: le-to' predpostavlja, da utegnejo zakoni imeti neko skrivnostno eksistenco (ali substitenco — termin, ki je izmišljen nalašč za to vrsto »obstoja«) izven posameznih predmetov in ledaj. ko so se predmeti in njih lastnosti temeljito spremenili. Dejansko so prii'odni zakoni samo bolj ali manj konstanten odnos samih predmetov; obstoje zgolj v njih in skozi njih. Kadar se spremene splošni pogoji in postanejo pred- -' Lenin. Filozofski zvezki, 194?, str. 126. ¦' Jones, Logic inductive and dednctive, str. 8. * Emile Meyerson. Du cheminement de la pensee. Pariš, Alcan. 1951. str. 157, 172—1T5. 547 meti nekaj kvalitativno novega, je tudi konec konstantnosti določenega zakonitega, odnosa. Ne na nebu in ne na zemlji ni zanj več nobene sfere, v kateri bi mogel aktualno obstajati — že pripada zgodovini. fn ta pogojnost zakonov ni edini vzrok, da je njih permanentnost samo relativna. Mogoče je, da so dani vsi pogoji, ki so normalno potrebni, in vendar se odnos, ki ga pričakujemo na ipodlagi zakona, ne ponovi, to pa zaradi nenadnega in nepredvidenega učinka nekega novega faktorja, ki je bil dotlej neznan ali smo ga imeli za irelevantnega. Vsakdo ve, da se taki primeri dogajajo kaj pogosto celo pri najtrdneje ugotovljenih zakonih. To kajpada ne moti mnogih znanstvenikov, ki se ukvarjajo s kakim konktretnim problemom, ker so tega že vajeni. Toda take motnje v uniformnosti pri rodnih procesov so močno neprijetne za ustvarjalce splošnih definicij, kajti njihovo mišljenje se -suče v formalno-logičnem krogu. Njihov miselni aparat je takšen, da je neka stvar lahko ali identična ali različna, ali pravilna ali nepravilna, ali konstantna ali variabilna. Heglovske dialektične enotnosti nasprotij so tudi danes veliki večini izmed njih v glavnem neumljive. Dialektiki sami pa razlaga takih prekinjenj v identičnosti dogajanja pri nekem procesu ne dela teoretičnih težav, ker je dialektična identičnost že po definiciji samo relativna in vključuje razločevanje. Edino vprašanje, ki bi se nam zastavilo v tem primeru, bi bilo tole: konkretno razložiti to nepravilnost, raziskati njene vzroke, dognati, ali gre -Zgolj za slučajne deviacije, in ali je ta nepravilnost v določenih pogojih zakonita, splošni hipotetični stavki«. V tem smislu pravi Karel Hempel v svojem spisu »Fu;ifcc!Ja sploHitili zakonov v zgodovini«: »Pod splošnim zakonom bomo razumeli načelo univerzalno domenjene oblike, ki utegne biti potrjena ali zavržena na podlagi ustrezajočih empiričnih odkritij.«'' Kakor je mogoče takoj zlahka opaziti, se vse koncepcije zakona v zahodni filozofiji sučejo oikrog dveh označenih skrajnosti. Realistična teza — da je znanstveni zakon absolutno identičen z zakonom kot objektivnim odnosom — nam ne more razložiti primerov napačno ali ne dovolj pravilno formuliranih zakonov^ ier njih poznej.šega preciziranja ali popolne opustitve (čefprav se stvari niso bistveno spremenile). Nasproti realizmu je nastala radikalno nasprotna pozicija. Ker ni absolutne korespondentiiosti, pomeni, da ni nikakšne vezi. Zakoni imajo potemtakem docela subjektiven, idealen značaj. Da takšen sklep ne sledi nujno iz kritike realizma, saj ni edina alternativa — to je pač najmanj, kar lahko pripomnimo. Mnogo hujše je pomanjkanje pozitivističnih koncepcij, ki se jim ne posreči odgovoriti na celo vrsto vprašanj, kakor n. pr.: Če so zakoni izključno konvencionalni. subjektivni produkti človeškega uma, ali bi se potem mogel zgoditi čudež, da bi lahko izvajali iz njih posebna načela, ki bi se tako lepo ujemala z dejstvi? Kako naj si razložimo, da se ta čudež tako pogosto dogaja, da pa se ne more nikdar zgoditi, če vzamemo namesto zakona šahovska pravila (ali pravila kake druge, še tako inteligentno zasnovane igre). ** Wittgenstein je pisal v neki knjigi, ki je izšla še za njegovega življenja in imela velikanski vpliv na zahodno filozofijo v zadnjih treh desetletijn: ;.Vsa načela, kakor so zakon vzročnosti, zakon kontinuitete v naravi, zakon manjšega trošenja v prirodi itd. so apriorne intuicije možnih oblik znanstvenih načel.« (Tractatus logico-philosophicus, 6—35). — Po Wittgensteinu leži v osnovi celotnega modernega svetovnega nazora iluzija, da so tako imenovani prirodni zakoni razlaga prirodnih pojavov (6—571). Zato so ljudje moderne epohe dozdevno v takem odnosu do zakonov, kakor so bili naši predniki v antični epohi nasproti bogu in usodi. (6—372.) — Wittgenstein nastopa »kritično« v Kantovem stilu, ponekod tudi s Kantovimi mislimi, zoper »metafiziko«, ki predpostavlja objektivno strukturo stvari in ki ji je izhodišče misel, da obstoji neka zveza med to strukturo (zakonitostjo stvari) in znanstvenimi zakoni. En sam element resnice, na katerega se naslanja njegova kritika, je v tem: mi po navadi ne moremo imeti absolutne gotovosti, da so znanstveni zakoni adekvatni objektivnim prirodnim in družbenim zakonom; navadno ne vemo, kako daleč so adekvatni. — Toda vsa naša praksa nas prepričuje, da so znanstveni zakoni vsaj relativno pravilna »razlaga prirodnih pojavov«. Kako bi se nam sicer posrečilo predvideti prihodnje dogajanje, ga ustvarjati iz njegovih pogojev in ga spreminjati v skladu z našimi potrebami? — Kakšno »pravilnejšo«, »kritičnejšo«, manj »praznoverno« tezo nam nudi W!ttgenstein? »Zakoni so apriorne intuicije možnih oblik znanstvenih načel.« Koliko praznoverja je šele treba, da prisodimo človeku takšno mistično, od izkustva neodvisno moč?! '' Readings in Philosophical Analysis. ed. bv Feigl. Sellars. Appleton 1949, str. 459. 551 ki so zares zgolj naša konvencija in nam ničesar ne povedo o svetu? Tega nam subjektivisti (fenomenalisti) nikakor ne morejo razložiti in tu je konec vseh njihovih teorij o zakonu. Dialektiki pa ostaja naloga, da uam razloži: 1. V čem je abstraktnost znanstvenih zakonov, abstraktnost, ki jih stori zgolj relativno adekvatne v odnosu do stvarnih prirodnih in družbenih zakonov? Z drugimi besedami: zakaj je sleherni zakon »ozek, nepopoln, približen-?'"' 2. Kje je meja, za katero postanejo izjeme novo pravilo? Odgovor na prvo vprašanje se ne reducira samo na poudarek, da je znauje slehernega posameznika in cele epohe omejeno in da vsekdar vsebuje neko dozo zmot (kakor da bi odstranjevanje zmot samo po sebi omogočilo absolutna ujemanje naših predstav o zakonih s stvarnimi zakoni). Vsak zakon je v principu samo relatiDna resnica in sicer iz dveh nadaljnjih specifičnih razlogov: a) Vsak zakoin velja pod določenimi pogoji. Zakon vrednosti in mnogi drugi ekonomski zakoni veljajo zgolj v pogojih blagovne proizvodnje. Velika večina naravnih zakonov velja samo v pogojih, ki so na zemlji itd. Formulacija samega zakona (iz praktičnih razlogov) nikakor ne izčrpa vseh pogojev, pod katerimi neki zakon velja. Lahko bi mislili, da je vsaj načelno mogoče našteti vse pogoje. Toda to ne drži. Aktualnih in mogočih pogojev je neskončno veliko. Vse, kar se dogaja v vesoljstvu, kaže posredne ali neposredne pogoje, ali bi jih vsaj v nekem trenutku moglo dati, za realizacijo nekega zakona. Sicer je res, da velikanska večina teh dogajanj nima neposrednega in aktualnega vipliva in jih imamo lahko za irelevantne, kar zadeva ustrezni zakon. Zato se mi ne nagibljemo k temu, da bi jih šteli med pogoje v ožjem smislu besede in jih v praiktične namene zanemarjamo. Med pogoje štejemo po navadi samo pojave, katerih prisotnost je v večini primerov neogibna za ostvaritev zakona, medtem ko njih odsotnost prinaša izjeme in odmik od zakona. Toda pri tem nam jjodi jasno, da smo v tem primeru mi (a ne priroda) ustvarili abstrakten, zaprt sistem pogojev in da so v sami priredi te stvari bolj zapletene. V priredi pač ni tako ostrega razločka med pogoji in irelevantnimi dejstvi: nikdar ni izključena možnost, da dejstva postanejo pogoji in da prekinejo proces, ki se mora razvijati po nekem zakonu. Tako so n- pr. nešteti pojavi v vesoljstvu irele-vantni nasproti dogajanjem v našem osončju, vzlic temu pa je vsekdar v načelu moigoča interferenca tega ali onega izmed njih in le-ta bi Hmela ta rezultat, da bi neki proces potekal drugače, kakor predvidevamo na podlagi zakona. Sleherna formulacija znanstvenega zakona je torej abstraktna, ne samo zaradi tega, ker ne precizira vseh aktualnih pogojev, pod katerimi zakon velja, marveč tudi zato, ker celo v najboljšem primeru (ko se vsi ti pogoji molče razumejo kot dani), postavlja stroge meje med njimi in vsemi drugimi procesi na svetu. Kajpada, njih lahko abstrahiramo zgolj v svoji glavi — dejansko pa možnost njihove interference nikdar ni izključena. b) Vsak objektiven zakon je dejansko samo en moment zelo zapletene strukture odnosov (zakonitosti). Ne samo, da se vanj lahko vnašajo posamezna Lenin, Filozofski zvezki, 1947, str. 126. 552 dejstva določenega procesa, marveč se tudi sami zakoni spoiprijemajo in medsebojno razveljavljajo z nasprotujočimi si učinki.'' Rezultat takega križanja so slučajnosti, deviacije od zakona. Le-te so dejansko neogibne in en sam zakon, ki ga vzamemo izoliranega od drugih, zato ker je zgolj poenostavljena abstraktna formula, ne more nikdar predvideti teh odklonov, zato je zgolj relativno adekvaten kot instrument, s katerim naj vnaprej dogledamo prihodnje procese. Drugo vprašanje je, kje neki je meja, za katero nepravilnosti in izjeme ukinjajo samo pravilnost, t. j. store, da le-ta preneha biti opazna. Ni dvoma, dialektična elastičnost v pojmovanju zakonov glede na deviacijf od njih ima svoje meje, ki so specifične v slehernem posameznem primeru. Kolikor časa labko z logično analizo razložimo te odmike in pokažemo, da so samo slučajni (čeprav so pogostni), toliko časa stari zakon drži. Z druge strani pa bomo tedaj, ko doženemo, da so se pogoji, potrebni za veljavnost nekega zakona, spremenili, ali pa odkrijemo permanentno učinkovanje nekih novih faktorjev, sklepali, da so sedaj izjeme postale manifestacije novega zakona in bomo skušali najti novo formulo, s katero bi ga izrazili. Da bi sploh dognali obstoj neke nepravilnosti, je včasih neogibno potrebno raziskati veliko primerov (zakon velikih številk). Lahko se zgodi, da celo v velikem številu podatkov ni mogoče ugotoviti nikakšne nepravilnosti. Tedaj bi priznali, da po trenutnem stanju znanosti ni mogoče odkriti nobene zakonite zveze med danimi pojavi. V taki sodbi pa kajpada ne bi videli nič dokončnega. Zakon kot konkretno-.s'plošni odnos Mimo tega, da je zakon konstanten odnos, t. j. identičen v času, je tudi splošen odnos, ker velja za celo vristo ali celo področje pojavov. Zategadelj je Engels definiral zakon kot »formo splošnega v prirodi«.'* Kakor tudi v primeru termina »identičnost«, je zelo pomembno to, kako 1 azumemo termin »splošno«. Mnogi meščanski filozofi so sodili, da je splošnost zakona njegova bistvena določba — sicer pa nas k temu vodi že navaden zdrav razum. Toda »splošno« je pojmovano zelo togo in nedialektično: kot prisotnost neke splošne lastnosti ali relacije v slehernem posameznem primeru brez izjeme.'" Zato so razni nominalisti in empiriki zmerom imeli dokaj lahko delo, ko so »dokazovali«, da »splošno« ne more biti nikakršna stvarna določba "' Za dialektično teorijo zakona je izredno pomembna MQrxova analiza tendenčnega padanja profitne mere. Marx qpozarja tu na protislovni značaj zakona, na dejstvo, da imajo lahko ob istem času isti vzroki nasprotujoče si učinke, ter da ima splošni zakon samo značaj tendence, ker obstoje vplivi, ki učinkujejo nasprotno in ti se križajo z njegovim učinkom ter ga ukinjajo. Glej Marx, Kapital, lil. knjiga, poglavja 15, 14. 15. " Engels, Dialektika prirode, str. 241, itd. »Kultura« 1950. '" Tako je po mnenju največjega sodobnega ameriškega filozofa Johna Deweya zakon generalizacija, ki označuje »zvezo karakteristik, ki so bile zapažene in dognane brez vsakršne izjeme« (Dewey, Logic, The Theory of lnquiri, N. York, 1938, str. 334). — Predstojnik katedre za zgodovino in filozofijo na londonski univerzi Dingle sodi, da je edin razloček med znanstvenimi in političnimi zakoni v tem, da človeška bitja včasih prekršijo zakon, medtem ko je svet vnanje prirode »nezmotljivo« pravilen. (H. Dingle, The Significance of Science, A Centurv of Science, London, 1951, str. 307.) 553 sveta, marveč zgolj jiaša beseda (termin, okrajšanka). In zares, pojmovanje splošneg-a kot nečesa, kar je skupno osem posameznim primerom, ne vzdrži mnogih ugovorov, zlasti ne tehle dveh: Zakon se mora odnašati tudi na prihodnje primere, takisto kot na mnoge pretekle, glede katerih nimamo uobene evidence. Kako moremo potemtakem trditi, da je zakon splošnega značaja, ko pa naše izkustvo zajema tako majhen del relevantnih dejstev? In potem: kako naj si razložimo odmike v posameznih primerih? Tedaj je treha bodisi črtati vise zakone v znanosti (kar pomeni: znanost likvidirati), bodisi biti v takšni zmoti, kakor je tale: »V prirodi ni nič nenormalnega, vse se dogaja po zakonih, ki so absolutni... Beseda izjema je neznanstvena; brž ko smo zakone spoznali, ne more več biti nobenih izjem.« — Te besede je napisal veliki francoski fiziolog Claude Bernard.-" Iz nevzdržnosti takega pojmovanja »splošnega« prihajamo s fornialuo-logičnim mišljenjem do radikalno nasprotne pozicije: v stvarnosti ga sploh ni.-' Danes je to stališče na Zahodu zelo moderno- Logični pozitivisti — Carnap. Reicheiibach. Ayer in drugi — dokazujejo že cela desetletja, da se lahko vsa splošna načela, ki inmjo kak smisel, izrazijo z nekim skupkom elementarnih načel, ki izražajo naše osebno čutno izkustvo, tako da se lahko z njim nepo-sredjio preverijo--'- Vsa druga splošna načela, pri katerih se takšna redukcija ne da izvršiti, so nesmiselna in metafizična(!), ker merijo na nekake fiktivne splošne odnose, ki jih v stvarnosti ni.'-'^ Takšno filozofiranje se ljudem, ki rešujejo zimnstvene probleme, ne more zdeti drugačno kot zelo pretirano in izkonstruirano; oni vedo, da s termini vretenčar«, »gibanje« in pod., označujejo ne samo osebna aktualna ali mogoča izkustva (angleški filozof Ayer bi dejal: »izkustva, ki bi jih bil mogel imeti, ko bi mogel neomejeno popotovati skozi prostor in čas ter se seliti v druge osebnosti«), marveč tudi objektivno splošno lastnost neke skupine živih bitij, ki imajo hrbtenico, oziroma, objektivno splošno lastnost vseh predmetov, da se premikajo v prostoru, da se kvalitativno spreminjajo itd. Stališče logičnih pozitivistov je danes že dokaj kompromitirano, ker se jim niti v toliko letih ni posrečilo, da bi nam pokazali en sam zgled uspešne redukcije (brez ostanka) nečesa splošnega na posamezne čutne podatke. Logični pozitivisti mislijo, da bi se dale vse sodbe zreducirati na najelementarnejša načela, ki imajo izključno formo: »to je rdeče«, »ono je okroglo« itd. Pri tem pa ne vidijo, da so »rdeče«, »okroglo« in podobno samo termini, ki ustrezajo splošnim lastnostim. -" Introduction a Tetude de la medicine expcrimcntale. 1. partie, p. 1. -" S prav takšno logiko je Darvvin dospel do tega, da je začel dvomiti o objektivnosti obstoja vrst v biološkem svetu. -- Najbolj znani angleški logični pozitivist Ayer nam daje tole razlago: ».Angleška država' je logična konstrukcija posameznih ljudi, .sto' je logična konstrukcija čutne vsebine .. . Trditev, da so mize logične konstrukcije čutne vsebine, ni faktiena, marveč lingvistična trditev, ki pomeni: simbol ,miza' lahko definiramo s termini nekaterih simbolov, ki označujejo čutno vsebino.« (Ayer-Longuage, Truth and Logic, London. 195L str. 63.) -^ To velja tudi za splošne pojme, kakor so: princip, ideja, absolutno, bitje, nebitje, stvar na sebi, emanacija, manifestacija, »jaz« itd. Po Carnapovi sodbi so vse to pojmi z metafizično vsebino ali »psevdopojmi«. (Carnap. La science et la methode devant ranalyse logi(]ue. Pariš 1954, str. 20.) 554 SHJ poziiiimo nešteto odtejikov rdečega iji climeiizij okroglega-'-'* In tako — kolikor sploh kdo logično misli, kolikor uporablja pojme, sprejema sodbe in sklepe, ne more uteči splošnemu, kakor ne more pobegniti od svoje sence. Do semkaj ostaja dialektiki naloga, da utemelji svojo alternativo — pojmovanje zakona kot konkretno^splošnega odnosa. Splošni odnos pomeni objektivno neko straiii ali neki moment določenega skupka pojavov, ki jih jemljemo t) njihoDi celotnosti in o procesu prehajanja d nekaj drugega, ne pomeni pa statične skupne lastnosti slehernega izmed njih posebej (brez izjeme). Delavski razred je objektivno revolucionaren — to je zakonita označitev razreda kot celote, ne pomeni pa, da posamezni delavci ne bi mogli biti subjektivno takisto kot objektivno pasivni, zaostali ali celo reakcionarni. Nikjer v prirodi nimamo ostrih meja med vrstami, razredi, pa tudi ne med njihovimi splošnimi, zakonitimi odlikami. Izjeme so prav tisti prehodni primeri, ki z večino svojih bistvenih karakteristik še sodijo v določeno vrsto ali razred, toda ipo nekaterih izmed teh karakteristik že nehajo biti njeni člani. Potemtakem vidimo, da je splošno z ene stran identično s posameznim, ker v načelu ne obstoji izven njega, marveč .samo kot neka njegova stran ali odlika. Z druge strani pa ta identičnost ni absolutna, marveč relativna; v njo je vključen tudi moment razločka. Splošno ni obvezno neka stran ali odlika slehernega posameznega člana vrste, temveč samo njih pretežne večine; to pa seveda ne izključuje možnosti, da ne bi bilo tudi odlika vseh brez izjeme. Dosihmal smo govorili o splošnem kot kategoriji objektivne stvarnosti. Še večja p7'ožnost je potrebna, ko je beseda o splošnem kot pojmu. Znanstvejii zaikon je abstraktno načelo, ki ga pridobivamo s sklepanjem na podlagi neke vsote dejstev, in ta vsota je zmerom majhna spričo kvantitete objektivnih pojavov dane vrste. Glede na to, da je znanstveni zakon samo relativna resnica, nima moči, da bi predvidel absolutno vse posamezne primere in je zmerom odprta možnost, da se nekatera objektivna dejjstva odmikajo zakonu. Potemtakem ni mogoče nikdar predpostaviti, da znanstveni zakon zaključuje v sebi kot vnaprej znano vse to, kar je posebno in posamezno in na kar se mora odnašati.-'' Dejansko ima znanstveni zakon svojo zgodovino. V prvem trenutku, ko se je pojavil kot hipoteza, je še zelo abstraktna določba (»abstraktno-splošno«, kakor bi to imenoval Hegel); pozneje izvemo vse več o pogojih, pod katerimi velja, o področju pojavov, ki se znanje odnaša; sleherno novo izkustvo, uresničeno predvidevanje ali uspešni poskus ga specificirajo in konkretizirajo ter obogatijo njegovo vsebino, tako da od manjše ali večje gole splošncusti postaja čedalje bolj tista splošnost. ki je izpolnjena s posebno in posameznostno vsebino (»konkretno-splošno«). V tem smislu so klasiki govorili, da so vse abstrakcije (znanstveni zakoni itd.) bolj konkretne in vsebinsko bolj '-* Brž ko jamemo misliti in brž ko skušamo čutno izkustvo jezikovno izraziti — dobiva to, kar je edinstveno, neponovljivo in subjektivno, neko objektivno formo, formo splošnega. Samo tako lahko ljudje komunicirajo med sabo in razumejo drug drugega. Moj osebni občutek rdečega se objektivizira in postane brezoseben, ko ga izrazim s pojmom »rdeč« (v smislu »to je rdeče«). Od Berkeleja do danes vsi subjektivni idealisti ustvarjajo zmedo v neposrednem, subjektivnem, čutnem izkustvu z občutkom in njemu ustrezajočimi pojmi, ki se odnašajo na vse občutke določene vrste (rdeče itd.). -¦'' Takšno napačno predpostavko je napravil John Stuart Mili in na njeni podlagi skušal dokazati, da je vsak deduktivni sklep — tavtologija. 555 boffate, kakor pa posamezna dejstva-"" Samo ob sebi se ume, da znanstveni zakoni v tem svojem razvoju nikdar ne dosezajo stopnje »absolutne konkretnosti« (poipolne prežetosti z dejstvi), kakršna je dana zgolj objektivnim zakonom. Zaradi elastičnosti svojih kategorij lahko dialektika po tej poti brez velikih težav odgovori na vprašanje, kako neki morejo biti zakoni splošna načela, čeprav kažejo dejstva v posameznih primerih odstopanje od njih. Zakon kot nujni odnos Izmed vseh vprašanj, ki so v zvezi s pojmom zakona, je v novejši zgodovini filozofije (po Humu) najbolj sporno tole vprašanje: ali je zakon tudi nujni odnos, ali pa zadostuje, če ostanemo zgolj pri določbah konstantnosti in (morebiti) splošnosti?^' Vse do Huma v glavnem nihče ni dvomil, da zakon izraža nujnost. Sama nujnost je bila umevana absolutno deterministično. Še od Aristotela poteka tale definicija: »Nujno je to, kar se ne more dogajati drugače kot tako. kakor je določeno s principi,«^* medtem ko je slučajno »tisto, kar bi moglo tudi ne biti.«-" Usrtanovitelj sodobnega empirizma Hume je ob vsej negativni usmerjenosti svoje kritike kavzalnosti in nujnosti ugotovil neko značilno dejstvo: pokazal je, da nam neposredno izkustvo ne daje pravice, da bi verovali v obstoj tako umevane nujnosti. Kant se je ujemal z njim v tem, da nujni odnosi nimajo izkustvenega izvora, vendar je zavzel znano stališče, da so to apriorni principi našega uma, principi, ki jih lahko doženemo po analitični in sintetični poti. Sodobni pozitivisti zavzemajo v glavnem stališče, ki je nekako med Humom in Kantom. Strinjajo se z obema, češ da na podlagi samega izkustva nimamo nikdar pravice do sklepa, da naše genralizacije izražajo nujne vezi. Odklanjajo Kantove sintetične sodbe a priori in Humovo trditev, da ne obstoje načela, ki bi izražala nujnost. Edina nujno potrebna načela bi bila po njihovem tista, ki so pridobljena po strogo analitični poti — s tavtološkimi transformacijami načel oziroma z ekspliciranjem vsebine pojmov. Taka načela pa so na ^" Lenin je v Filozofskih zvezkih pisal: »Mišljenje, ki se od konkretnega dviga k abstraktnemu, se ne oddaljuje — če je pravilno — resnici, marveč stopa k nji. Abstrakcija materije, prirodnih zakonov, abstrakcija vrednosti itd., ob kratkem vse znanstvene (pravilne, resne, ne neumne) abstrakcije odsvitajo prirodo globlje, pravilneje, popolneje.« (Filozofski zvezki, Moskva 1947, str. 146.) -'' Bitka na tem področju je najpogosteje omejena na vprašanje kavzali-tete. Mislili so, da lahko samo tako imenovani »kavzalni« zakoni pretendirajo na nujnost, medtem ko tako imenovani »empirični« zakoni izražajo zgolj mogoči tok dogajanja. Takšna razmejitev je za trdno napačna — namesto razločka v kvaliteti je treba govoriti samo o razločku v stopnji — o tem pa bo beseda pozneje. Potemtakem se vprašanje nujnosti postavlja za vse zakone: kavzalni zakoni so samo ena izmed njihovih vrst. -'** Aristoteles, Zweite Analvtik. Verlag von Felix Meiner, Leipzig. 1922. st. 5, 4. ^« Ibid., str. 16. 556 voljo samo logiki in matematiki,'"* zato so samo logični in matematični zakoni izraz nujnosti. Vsi drugi znanstveni zakoni, ki do njih ne prihajamo z analizo in dedukcijo, marveč z indukcijo iz izkustveno pridobljenih dejstev, izražajo samo pravilnost pojavov. Baje je antrcpomortizem, če verujemo v nekako nujnost, neko silo, ki učinkuje na pojave in jih sili, da neogibno potekajo na določen način in nikakor ne drugače.^' Vse, kar opažamo, je to, da st\'aTi sukcesivno sledijO' druga drugi ali da so v nekem drugem odnosu, ki se konstantno ponavlja. S terminom »zakon« baje samo opisujemo to naše izkustvo. Predstavo o nekem nujnem učinkovanju stvari drugih na druge smo si pridobili z analogijo iz našega življenja in dela. (Predmeti se spreminjajo, če mi učinkujemo nanje.) — V zadnjem času se pozitivisti zelo mnogo naslanjajo na rezultate *sodobne fizike in na dejstvo, da se v vseh vedah čedalje bolj uporabljajo statistične metode in probabilistične interpretacije. Upajo, da je s tem zapečatena usoda determinizraa kot koncepcije in da je ipojem nujnosti dokončno pregnan iz terminologije empiričnih ved."- O tej njihovi zmoti bomo govorili pozneje. Trenutno je zanimivo pogledati, kako se vse to menjanje koncepcij suče v cikcaku: iz ene skrajnosti v drugo. Ljudje, ki mislijo formalno-logično, predpostavljajo, da sta samo dve alternativi: ali je zakon nujna vez, kar po njihovem pomeni, da se vsi pojavi, na katere se odnaša, morajo neogibno