PROGRAM AKADEMIJE
ki jo priredi
del. pevsko društvo „CANKAR“ v spomin 10. obletnice smrti
pisatelja Ivana Cankarja
v torek, 11. dec. ob 8. uri zvečer. Filharmonična dvorana.
1. Nik. Zajc: Himna delu. Moški zbor.
2. L. Mrzel: Ivan Cankar.
3. Ivan Cankar: Za križem. Recitira Mile
Klopčič.
4. Fr. Schubert: Njena podoba. 1 p°ie
5. Fr. Schubert: Poslednje nade..
6. A. Grečaninov: Uspavanka. J konservat.
M. Lipovšek.
7. Šumi potok, šumi . . .
8. VI. Stahuljak : Dodi. (Bariton solo, poje Albert Zupan.)
9. A. Dobronič: Zibu - haju.
(Uspavanka).
10. J. Gotovac: Pod Jorgova-nom. (Tenor solo, poje g, Stano Kremžar).
11. Z. Prelovec: Nageljni rdeči.
(Bariton solo, Alb. Zupan.
Moški
zbor
vodi
Kristo
Perko.
IVRN CflNKRR.
Nikola Zajc:
HIMNA DELU.
Dušo veselo vstvarja nam delo toda brez dela trapi nas glad. Pridnost nas mnoge reši nadloge
človek na zemlji žije kaj rad.
Roko pošteno, vztrajnost jekleno ljubi in čisla vsakdo- ljudij oj, ima li čuvstvo takovo ljudstvo, ki za naš blagor nič ne skrbi.
Vi ste junaki, vi siromaki, vendar ste vsakega naroda cvet.
Vi korenjaki, vsem ste prvaki, v vas ima vprte svet ves oči.
Hip je napočil, več ne bo točil krotki delavec skritih, solza.
Svit izza gore, javlja se zore mi gospodarji bomo sveta.
Takrat darila zemlja nam mila, kar po' pravici iščemo mi.
Svet pa izvedi, da smo v besedi kakor v dejanju zvesti delavci v„si.
Franz Schubert (1828—1928):
NJENA PODOBA.
Sanjal sem temne sanje, v podobo nje strmel.
Obraz, ki sem ga ljubil, tajno mi1 je oživel.
Na njenih sladkih ustnih se je igral smehljaj.
A njen pogled s solzami imel je bolan sijaj.
Zaplakal sem in solze zalile so mi oko.
A jaz ne nrorem verjeti, da zame te več ne -bo.
Franz Schubert (1828—1928):
POSLEDNJE NADE.
Tu in tam je še na drevju list, da vanj se zastrmim, pa postajam pod drevesi in se v misli zatopim.
Gledam, gledam list v drevesu, svoje nade stavim nanj.
Če igra se z listom veter, ves drhtim in trepetam.
Ah — pa pade list z drevesa, nade ž njim gredo v prepad. Zgrudim sam se brez utehe, plakam na grobu svojih nad.
A. Grečaninov:
USPAVANKA.
Spi maljutka moj prekrasnij, bajuški, baju!
Tiho smotrit mjesac jasnij v kalji'belj tvaju.
Stanu skazivat ja skazki spaju pjesenku.
Tiž dremlji zakrivši glazki bajuški, baju!
Vasilij Mirk:
ŠUMI POTOK, ŠUMI...
Šumi potok, med kamenjem mi...
Tak odnesejo valovi, kar srce si hrepeni.
Šumi potok, med kamenjem mi...
Nikdar v srcu ne ugasne, če ljubezen v njem gori.
Glej, kak zibljejo se vrbe v 'belih ti valeh.
Tak’ je moja duša v njenih snivala očeh.
Tja za gore, plava bel oblak za gorami njen obraz je drag.
VI. Stahuljak:
DODI.
Tamna noč več spusta krila, male zvezde nebom sjaju.
Gdje si sada moja mila, ti andeo, ti moj raju.
Mjesec tako divno sjaje, a ja zalud čekam tebe.
Čekam na tve zagrljaje, čekajuč, me srce zebe.
Oh, gdje si, srce pita.
Tako dugo zašt’ te nije, kad po svjetu sem se skita, kad na tornju ponoč bije.
Zar ne mariš zame jadna, koj’ te čekam uzaludno.
Zar si dušo jošte hladna,
Zar ti srce nije budno?
A. Dobronič:
ZIBU — HAJU.
(Uspavanka — Medžitnurje.)
Zibu haju, dete malo!
Skolca doli palo, pak se je zaklalo. Dajte mama, sira kruha, dok se juha skuha.
Zibu, haju, zibu.
Jakov Gotovac:
POD JORGOVANOM.
Ko ti ščeri pokida derdane, ko ti prosu biser i merdane?
Jutros rano ja u baštu mati, od o h prve jorgovane brati.
Za derdan mi zape rosna grana, pa se prosu ispod jorgovana.
A što su ti mutne oči tako, ko da nisi spavala nikako?
Negdje slavulj pjevaše sa grane, pa ga slušah, sve do zore rane.
Moja ščeri, moja tuga, jao! a tko ti je njedra raskopčao?
Ne karaj me majko,
ne ljuti se name,
puce majko — popucale same!
Zorko Prelovec:
NAGELJNI RDEČI.
(Besedilo Ivo Peruzzi.)
Nageljni rdeči iz zemlje gore, polnih prs poje V pomlad polje.
V mojih pa gajih spev molči, v mojih poljanah pa rožic ni.
Davi so' nesli ljubico tod, zvezd svetile njej so na pot, moja jo tuga spremila je, v tihi j‘0 gaj položila je.
Jaz pa med svate vesele bom šel, pa jim okrogle pesmi bom pel, pa me bolelo bo v dnu srca, tam kjer je mrtva ljubica.
Tiskarna „Slovenija“ v Ljubljani. Predstavnik A. Kolman.