342
Utva: Mirte.
ustrašil se je, kako je mogel trpinčiti to edino srce na svetu, ki ga je ljubilo in se je zato zvijalo sedaj v bolečinah pred njim . . .
Stresel je odločno z glavo in duša mu je postala naenkrat vsa svetla in z odprtim, jasnim, daljnim pogledom na vse strani. In sedel je in ji spisal pismo polno luči in zdravja in moči in ji zatrjeval, da je zapisal vse tiste čudne besede le v svoji živčni raz-draženosti in razdrtosti . . .
Odslej ni zopet nič več motilo sladke ubranosti njunih duš, a spomina onih ur in vseh onih mračnih čuvstev, ki so se ga bila polastila doslej še vedno, kolikorkrat sta se razšla, se ni mogel iz-nebiti več in zaman se je vpraševal, kaj mu je bilo posebno tiste čase po vrnitvi s Koroškega. Zakaj on sam ni mogel verjeti, da so mu bolni živci pričarali od zunaj one slike pred oči — preveč jasno se je zavedal, da so mu prisikale vse te strupenosti globoko iz duše in da mora  biti tam notri nekaj, česar še sam ne pozna . . .
(Dalje prihodnjič.)
« ¦ —
Mirte.
i.
~Lam po polju, ravnih njivah ajda je cvetela, a v naročju mojem mirta snežna je drhtela.
Izza gor mi zlato solnce se je prismijalo moje svetlo-sivo krilo z biseri potkalo.
In globoko v srce moje žarki so se skrili — vroči, da v naročju cveti meni so sahnili . . .
$
II.
več je šest svetlo gorelo na oltarji, plašč Madonin lesketal se v solnčno-zlati zarji.
Ti pa si mi dal desnico, krepko rekel: „da"! — in tedaj šele začutil svet je, da sem tvoja vsa,
Utva: Mirte.
343
jfii li videl, kak počasi solnce šlo je v ocean? Kak počasi je umiral ta poročni, sveti dan? .
III.
Si li videl — čudo dolgo v dalji nebes je rdel, kot bi bil se od plamenov najine ljubezni vnel! . . .
f
IV.
olnočni čas. — Molči poljana,    In glej, nocoj, nocoj sva svoja,
usehlo listje ne šusti,                  zato pa sanj ni nama mar;
s pokojem svetim posejana        ni nama mar noči pokoja,
narava božja tiho spi.                 svetov polnočnih zreva čar.
Poslušava dveh src utripe, ljubezni koprneče dih; poslušava, kako umira pod stropom lučke plamen tih . . .
V.
ti
a prisolnčnem, tihem vrtu črešnja bela vztrepeta, ko ji toplo majsko solnce vroč poljub na cvetje da.
VI.
oja duša zna o bajkah
polnoči,
ki jih pravile sinoči
tvoje tihe so oči.
In v razkošju, hrepenenju svoj sneženi liip gubi; solnce vroče j4 poljublja, dokler vsa ne pardi . . .
Srce mi pozna plamene
hrepenenja,
ah, pozna, pozna vse tajne
zdaj življenja! . . .
Utva.