MEHKUŽCI CERKNIŠKEGA JEZERA 
IN OKOLICE 
(Z 10 SLIKAMI V BESEDILU) 
MOLLUSKEN AUS DEM GEBIET 
DES CERKNIŠKO JEZERO (SEE VON CERKNICA) 
UND SEINER UMGEBUNG 
(MIT 10 ABBILDUNGEN IM TEXT) 
J02E BOLE 
SPREJETO NA SEJI 
RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE 
SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI 
DNE 21. DECEMBRA 1977 
Izvleček - Abstract 
Uvod ....... . 
Metode dela 
Geografski in ekološki oris ozemlja 
Sistematski pregled . . . . . . . 
Mehkužci v površinskih vodah 
VSEBINA 
Polži v podzemeljskih vodah in izvirih 
Suhozemski polži . . . . . . . . 
Značilnosti malakofavne Cerkniškega jezera in okolice 
Zoogeografski pregled . . . . . . . . . . . . . . . . 
MoUusken aus dem Gebiet des CeI'kniško jezero (See von Cerknica) und 
seiner Umgebung (Zusammenfassung) 
Literatura 
204 (4) 
205 (5) 
205 (5) 
206 (6) 
210 (10) 
210 (10) 
213 (13) 
220 (20) 
228 (28) 
229 (29) 
232 {32) 
235 (35) 
Izvleček UDK 594 (497.12-14) 
Bole, Jože: Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice. Acta carsologica 8, 201-236, 
Ljubljana, 1978, lit. 38. 
Prispevek obravnava mehkužce Cerkniškega jezera in bližnje okolice, predvsem 
pobočja, ki se spuščajo v Cerkniško kotlino. Na raziskovanem ozemlju je bilo najdenih 
141 vrst, od tega 135 vrst polžev in 6 vrst školjk. V vodah Cerkniškega jezera in v 
površinskih pritokih živi 43 vrst vodnih polžev in školjk, kopenskih vrst polžev je 98. 
V podzemeljskih vodah je bilo najdenih 14 vrst, opisana je nova vrsta Belgrandinella 
globulosa. V Cerkniškem jezeru ni pravih jezerskih vrst mehkužcev. Večina kopenskih 
polžev ima velike areale, 13 vrst je vzhodnoalpskih, dinarskih vrst je 10. 
Abstract UDC 594 (497.12-14) 
Bole, Jože: The Molluscs of Cerknica Lake and its Vicinity. Acta carsologica 8, 
201-236, Ljubljana, 1978, Lit. 38. 
The contribution treats the molluscs of Cerknica Lake and its vicinity specially 
of slopes, wich are inclined to Cerknica basin. On the investigated region 141 species 
were found, from them 135 snail species and 6 shell species. In the waters of Cerknica 
lake and in superficial inflows 43 species of water snails and shells are living, while 
there are 98 land snail species. In underground waters there were found 14 species, 
new species Belgrandinella globulosa is described. In Cerknica lake there are no real 
lacustrine molluscs. The majority of land snails occupies great areas, 13 species are 
eastalpine, while there are 10 dinaric species. 
Naslov - Address: 
dr. Jože Bole, dopisni član SAZU 
Biološki inštitut Jovana Hadžija, SAZU 
Novi trg 3 
61000 Ljubljana, Jugoslavija 
UVOD 
V malakološki literaturi je razmeroma malo podatkov o mehkužcih Cerk-
niškega jezera. V starej1ši literaturi so Le posamezne navcedbe za določene vrate. 
Šele Kuščer (1928; 1932) je odkril, da so posebna zanimivost polži iz pod-
zemeljskih vod v oikolici CerrknLškega jezera. Na:šel je ,nekaj endemnih rodov in 
vrst. Kuščerje v a dognanja sem dopolnil z nekaterimi anatomskimi in 
ta!ksonomskimi raziskavami podzemelj1skih in izvi11sldh vrst ob Cerniškem je-
zeru in v širši okolici (Bo 1 e 1967). R a dom a n (1975) je podal nekaj novih 
dognanj o rodu Belgrandiella iz Cerkniške kotline. 
V zvezi z raziskovalno nalogo, ki je bila povezana s poskusom podaljšane 
ojezeritve na Cerkniškem polju, smo podrobneje preiskali tudi mehkužce Cerk-
niškega jezera in okolice. Žal se je za,čelo opazovanje malakoloških razmer so-
časno s hidrotehničnimi deli in ni bilo časa za podrobnejše preiskave pred za-
četkom poskusa, kar bi bilo nujno za ugotavljanje vpliva daljšega zadrževanja 
vode v jezeru. Za malakološke razmere v letih 1972 do 1975 pa lahko trdimo, 
da so bile enake kot pred pričetkom poskusa, saj še ni bil v teh letih vodni režim 
bistveno spremenjen. V letih 1972 in 1973 se je jezero izsušilo, bile pa so v tem 
času tudi izjemno visoke vode. Stanje v ,času poskusa je bilo torej še vedno 
v okviru razmer, kakršne so se pojavljale pred poskusom in so zato še vedno 
izhodišče za primerjalno raziskovanje, če bo uspela podaljšana ojezeritev Cerk-
niškega polja. 
Mehkužce Cerkniškega jezera in okolice simo nabirali v letih 1972-1975. 
Na tej osnovi je narejen pregled doslej najdenih polžev in školjk. Pregled še ni 
popoln, ker bo natančnejše preiskovanje verjetno še dalo nekaj manj pogostnih 
vrst, kar ne bo bistveno spremenilo splošne slike, ki so jo dala dosedanja pre-
iskovanja najznačilnejših biotopov Cerkniškega jezera in okolice. Posebne po-
zornosti so bile deležne izvirske in podzemeljske vrste, ker je med njimi nekaj 
oblsiik, ki jim je treba šele določiiti talksonoms'ki po1ožaj. 
METODE DELA 
Pri raziskovanju malakoloških razmer smo se omejili na preiskovanje naj-
značilnej.ših biotopov v Cerkniškem jezeru in v okolici. Material smo zbirali 
po standardnih metodah. Večje primerke smo nabirali posamično na deblih, 
v grmovju, na travnikih, na kamnih in skalah, za iskanje drobnih vrst pa smo 
jemali vzorce peska, prsti, listja, trave in drugega materiala ter iz njih s selek-
tivnim sejanjem in izpiranjem izločili hišice. Gole polže smo nabirali posamično. 
Pregled jezerske favne je dalo predvsem preiskovanje naplavin, ki smo jih našli, 
205 
6 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
ko je odtekla najvišja voda. Pregledovanje naplavin je pokazalo, da se tanato-
cenoze ne razlikujejo bistveno od biocenoz, ki žive tam ali v bližini in so zato 
tudi tanatocenoze mehkužcev merilo za razširjenost posameznih vrst v jezeru. 
Predvsem velja to za vodilne vrste v tanatocenozah. Zelo bogate tanatocenoze 
izvirskih in podzemeljskih vrst smo našli v kraških izvirih ob robu Cerkniškega 
jezera in v okolišnjih vodnih jamah. Hišice polžev in školjk smo izbirali iz 
presejanih naplavim.. Za anatomska ra;zislkovanja pa smo jemali žive primerke, 
ki smo jih omrtvili v vodi z mentoJ.om il!l fiksirali v 700/o alkoholu oz. 3°/o for-
malinu. Hišice smo odstranili mehansko, posamezne organe pa spreparirali s 
pomočjo igel, organe smo obarvali s karminom in zalili v tekočino Faure. Po-
sebej so bile preparirane radule in pokrovčki, ki smo jih opazovali s fazno-
kontrastnim mikroskopom. 
GEOGRAFSKI IN EKOLOŠKI ORIS OZEMLJA 
V kratkem geografskem in ekološkem orisu ozemlja so podani samo tisti 
podatki, ki so potrebni za razumevanje malakoloških razmer. 
Omejitev raziskovanega območja 
Težišče malakoloških raziskav je bilo na ožjem območju Cerkniškega polja, 
predvsem seveda na vodnih mehkužcih v jezeru in v obrobnih vodah, kar je 
bilo v zvezi z raziskovalno nalogo o poskusu podaljšane ojezeritve. Da bi lahko 
podali popolnejšo sliko o malakoloških razmerah v okolici Cerkniškega jezera, 
smo obdelali tiste predele ,Qikoli jezera, ki naravno ,gravitirajo v Cerkniško ~otli-
no. Le na severu smo zajeli neikoliiko širne območje, iki je za to ,pokrajino 2inačii1no 
in so v njem nekatera pomembna najdišča. Raziskovano območje obsega ,poleg 
dna Cerkniške kotline tudi vsa pobočja, ki so nagnjena proti Cerkniškem polju. 
Meja poteka po grebenih Javornikov na Golo gričo (702 m), Bukov vrh (818 m), 
Križno goro (856 m), dalje do Bloške police, na Malo Slivnico (860 m), na Srednjo 
Slivnico (1022 m) ter po severnem pobočju Velike Slivnice do Begunj, na severu 
se dotakne Menišije, gre prek Rakeka na Rakovski grič (646 m), okoli naravnega 
rezervata Rakov Škocjan, na Kalič (793 m) ter na Mali (1218 m) 1in Veliki Javor-
nik (1268 m). Na tem približno 10 km širokem in 15 km dolgem območju je nekaj 
zelo značilnih biotopov, zato živi tu razmeroma veliko mehkužcev, predvsem 
polžev. 
Geografski položaj 
Cerkniško jezero z okolico leži v osrčju Notranjske, v predelu, kjer se severo-
zahodni obronki Dinarskega gorstva približajo alpskim predgorjem. Raziskovano 
območje leži v dil!larskem svetu. Tudi ,po firtogeogra:Eski razdelitvi s;pada ta ,predel 
v dinarsko območje. To je treba posebej poudariti zato, ker se geografski in 
fitogeografski položaj slabo skladata z malakološkimi razmerami. Med mehkužci 
prev1aduj,ejo alpske vrste in le neikaj dinarskih vrst ima tu severozahodne meje 
arealov. 
206 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 7 
Orografske razmere 
Za razpored mehkužcev so orografske razmere le malo pomembne. Višinske 
razlike niso velike. Najnižja kota je v Rakovem Škocjanu 500 m, najvišja točka 
pa je vrh Velikega Javornika, ki je visok 1268 m. Maksimalna relativna višina 
je 768 m. Ker je ta višinska razlika na vegetacijsko dokaj enotnem severovzhod-
nem pobočju, so tudi malakološke razmere dokaj enotne. Severovzhodna pobočja 
Javornikov lahko uvrstimo v spodnjo gozdno regijo. V Cerkniški kotlini je naj-
nižja kota pri ponorih pod Dolenjo vasjo v višini 548 m, najvišja vzpetina na 
vzhodni strani pa je Slivnica, ki je visoka 1114 m. Zaradi jugozahodne ekspo-
zicije ima ta predel značaj dolinske regije. Orografske razmere vplivajo pred-
vsem z ekspozicijo pobočij, višinske razlike pa nimajo odločilnega vpliva. 
Geološke razmere 
Za razpored mehkužcev so v geološkem pogledu pomembna tri območja. 
Dno Cerkniške kotline pokrivajo debele holocenske naplavine, vanje pa so vre-
zane struge povr,šinskih tokov. Dno, ki je občasno poplavljeno in obrobni predeli, 
kjer so travniki in njive, imajo vrste mehkužcev, ki so indiferentni za podlago. 
Drugo in obenem malakološko najbogatejše območje so predeli s karbonatno 
podlago. Zahodno stran Cerkniške kotline zapirajo Javorniki, ki so v spodnjem 
delu iz krednega hamidnega apnenca, nad njim pa je zgornjekredni rudistni 
apnenec. Vzhodna stran Cerkniške kotline, kjer zajema raziskovano območje 
Slivinico in širšo okolico, je iz dolomitov. Ozek pas pod Slivnico med Cerknico 
in Martinjakom ter v nadaljevanju proti jugovzhodu še predel nad Gorenjim 
Jezerom so iz glavnega dolomita. Masiv Slivnice med Cerkniščico in Grahovim 
je iz liadnega dolomita, od Grahovega proti jugovzhodu pa je liadni apnenec. 
Med vzhodno in zahodno stranjo Cerkniške kotline so pomembne malakološke 
razlike, vendar so le deloma nastale zaradi geološke podlage. Geološka podlaga 
nelmliiko vpliva na kvainti,ta:ti'Vlno sestavo, ker na rdolomitu živi manj vrst. Kvali-
tativne razlike pa so zaradi različnega vegetacijskega pokrova in različne ekspo-
zicije. Od geološke sestave so odvisne tudi izvirske in podzemeljske vrste vodnih 
polžev. V apnencu so podzemeljski vodotoki naredili večje prostore in v njih 
so podzemeljski potoki, reke in jezera. V teh vodah živi veliko podzemeljskih 
vrst polžev, kar še posebno velja za ponikalnice. Vode, ki pritekajo z dolomita, 
so vadozne vode in ker v dolomitu ni večjih votlin tudi ni dosti podzemeljskih 
vrst. V izvirih na dolomitu prevladujejo izvirske oli,gostenotermne vrste. 
Hidrografske razmere 
Glavna znaoonost Cerkniškega jezera so hidrografske razmere. Za življenje 
mehkužcev so pomembni trije pojavi. Prvi je perioddčno poplavljanje dna Cerk-
niške 1kotline, drugi je nastanek obsežnih podzemeljrskih vodoto'kov v ,pritočnem 
in odtočnem delu jezera in tretji je razmeroma dolg in osamljen razvoj jezera, 
ki je s podzemeljskimi odtoki izol<irano od okolišnih površinskih vod ter se vanj 
niso mogle po pleistocenu naseliti nekatere vrste vodnih polžev in školjk, ki sicer 
žive v vseh okolišnih vodah. 
Gladina voide v jezeru se ,dvLga fa1 spušča 1e za okoli 5m, pri tem rpa se močno 
spreminja jezerska površina. Ko je vtlšina vode na koti 548 m je pod v,odo komad 
207 
8 
Javornik 
A1268 
-=-=-=- poplavno območje (1) 
--.,L;._ površinski tokovi (2) 
---- podzemeljski tokovi (3) 
~ jame(4J 
3km ~-~--~-~ 
Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Sl. l. Hidrografske razmere Cerkniškega jezera irn okorice: pop1avno območje (1), nad-
zemeljski tokovi (2), podzemeljski tokovi (3), jame (4) 
Abb. l. Hydrographische Verhaltnisse des Gebietes von Cerkniško jezero: V-berschwem-
mungsgebiet (1), oberirdische Wasserlaufe (2), unterirdische Wasserlaufe (3), Hohlen (4) 
0,3 kmY, pri višini 550 m se poveča površina jezera na 18 km2 in pri visoki vodi 
na višini 553 m meri jezero 26 km2• Največ vodnih mehkužcev živi tam, kjer se 
voda zadržuje najdlje. To je v Zadnjem kraju, v strugi Stržena in v glavnih 
ponikvah v Vodonosu, Retju, Rešetu in Nartah. Ker pa ob hudih sušah tudi ti 
predeli presahnejo, preživijo vrste, ki se s pokrovčkom zavarujejo pred izsu-
šitvijo ali pa zarite v blato prežive sušna obdobja. 
Posebnost so polži podzemeljskih vod, saj je med njimi nekaj vrst, ki so 
omejene le na porečje Ljubljanice in na najbližje dele sosednjih porečij. Cerk-
niško jezero je v ponikalnem delu Ljubljanice; iponikalnioe so glavni viri, ki do-
vajajo vodo v jezero, skozi manjše in nekatere velike ponikve pa jezerska voda 
odteka. Podzemeljske vrste polžev so v ponikalnem delu razporejene tako, da 
208 
.Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 9 
žiive šele globlje v odtočnih sistemih, kjer so zmanjšani vplivi s površja. Veliko 
polžev pa je v izvirih ponikalnic. Danes še ne poznamo V1seh podrobnosti o pre-
toku vode z Loškega polja in Blok v Cerkniško kotlino in tudi ne vsega o dotoku 
podzemeljske vode izpod Javornikov. Malakološko najbogatejše so podzemeljske 
vode od južnega dela jezera pa ob jugozahodnem robu Cerkniškega jezera, po-
dobno velja za vode v Rakovem Škocjanu. 
Klima 
Klima je dokaj pomembna, največji vpliv pa imajo toplotne razmere in 
količina ter razpored padavin. Za podrobnejše preglede mezoklimatskih razmer 
v Cerikniški 'kotlini bi morali imeti več merjenj na različn:1h mestih. Taik1h mer-
jenj je le nekaj na profilu Javornik - Slivnica in še to le za nekaj poletnih dni. 
Zato se moramo opreti predvsem na meteorološke podatke za Cerknico. Po-
prečna letna temperatura je v Cerknici 9,2° C. Posebnost pa so hitre aperiodione 
spremembe temperature in pogostni padci temperatur v vegetacijski dobi, ki je 
v tem predelu razmeroma kratka, ZB!čne se sredi aprila in traja do srede oktobra. 
Razmeroma redke so ekstremno visoke temperature. Termofilne vrste so ome-
jene samo na južna pobočja Skrajnika, Slivnice in Golega. Padavin je dovolj, 
v Cerknici kar 1694 mm letno. Zelo pomembno je, kako so padavine razporejene 
v poletnih mesecih. Za mehkužce ja razpored padavin ugoden, saj ni izrazito 
suhih mesecev. Najbolj suh poletni mesec je julij, ki pa ima še vedno 113 mm 
padavin, humtdna meseca sta še junij (151 mm) in avgust (137 mm), vsii drugi 
pa so perhumidni. Klimo okoliških vzpetin pa označuje še večja vlažnost, ker je 
letnih padavin prek 2000 mm. 
Območje Cerkniškega jezera in okolice sodi v klimatskem oziru v dinarsko 
kontinenta1no podnebje, zanj je značilna :zJmemo t01pla perhUJmidna klima, ta 
pa je za razvoj mehkužcev dokaj ugodna. 
Vegetacija 
Pomembna za razpored mehkužcev v okolici jezera je vegetacija. V jezeru 
je veliko submerznih rastlin, na njih žive vrste mehkužcev, ki niso specializirani 
v prehrani in zato sestava submerzne vegetacije ne vpliva direktno na razpored 
vodnih mehkužcev. Podobne razmere so tudi v trajno in občasno zamočvirjenih 
predelih. Za kvalitativni in kvantitativni razpored mehkužcev pa je odločilna 
vegetacija v okolici jezera. Razlike opazimo predvsem v treh značilnih združbah. 
Severozahodna pobočja Javornikov in okolico Rakovega Škocjana pokriva 
dina11ski ,gozd jelke in blllkve (Abieti - Fagetum dinaricum), ki je maLakološko 
zelo rogata združba. Po številu vrst se tej :zJdružbi močno približa termofilni 
bukov ,gozd (Ostryo - Fagetum), ki je na Slivnici. Pravo nasprotje po malakološki 
sestavi pa je združba puhovca ti.n gabrovca (Querco - Ostryetum), ki poikriva 
topla in suha ter strma pobočja Skrajn:iJka, Slivnice in Golega. Večinoma je na 
dolomitnih tleh. Grmiščne se,stoje te z,družbe :prekimjajo travišča. Ker so južna 
pobočja pokl'ita s kserofitno vegetacijo, je ra:ZU1mljivo, da tudi med polli. ,naj-
demo na teh pobočjih termofilne južne vrste, poleg splošno razširjenih euribi-
ontskih vrst. Negozdno vegetacijo Cerkniške kotline sestavljajo obsežna po-
dročja senožeti, ki so večinoma tudi termofi1nega značaja. Prevladujejo senožeti 
pokončne stoklase in navadne gloite (Broma - Brachypodetum pinnati), kjer ži-
vijo travilliške Vlrste in ob živih mejah tudi grmo'Vllle V1rste polžev. 
14 Acta carsologica 209 
10 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
SISTEMATSKI PREGLED 
Mehkužce Cevkniškega j-ezera im. okolice je za pregledno si.istematsko ob-
delavo najbolje raizdeliti v tri skupiJne im. jih obravnavati posamezno, ker so 
ekološko Lin deloma tudi zoogeografisko dokaj ostro ločene. 
V prvi slmrpini so vodni mehkužci Cerkniškega jez·era in njego'Vih površin-
skih pritokov. Sem spadajo mehkužci jezera, drugih mam.jših stoječih vod, počasi 
tekočih vod in rpotokov. 
Drruga skupilna so podzemelj,ske vodne vrste, kii živ•e v podzemeljsikih vodo-
tokih in deloma tudi v iizvirih. V to skupino pa moramo ,prišteti tudi prave 
izviirnke vrste. Tu prevladujejo e111demne vrste in le nekaj dinarsko alpskih vrst. 
Tretja skupilna so suhozemski polži ,iz olmlice Cenkniškega jezera. Ta •sku-
pina je pod 'Vpli!vom širšega območja na Notranjskem. Vam.jo ,pa moramo po-
staviti tudd. rpodzemelj,ske suhozemske vrste polžev -iz rodu Zospeum. 
V m.asled!Iljih ,poglavjih je obdelana vsaka skupiina .posebej, na isti osnovi 
pa je narejen tudi zoogeogrnfs1ki preg}ed, ker kaže vsaka skupina določe111.e 
zoogeog,rafs,ke 2maailnos•ti. 
MEHKUZCI V POVRŠINSKIH VODAH 
Za stoječe vode v Cerl.mi!Ški ,kotlini je zna,čilno, da se lahko njihov niivo 
zelo hitro spireminja. Ob visoki vodi, posebno kadar ta vztraja dalj časa, se polži 
razlezejo na večje območje, ko pa začne voda upadati, se deloma umikajo z njo, 
vendar večji deli (Populacij ne morejo slediti razmeroma hd.tremu horizontal-
nemu umi1kanju vode m.a zelo položnem jezerskem dnu. Na suhem, rpredvs·em 
velja to za poletni čas, pogine veliko jpOlžev. Naslednja visoka voda dvigne 
prazne hišice in jih nato vodni tok in veter odložita na breg. Tako nastanejo 
veliJke tanafo,cenoze, ki so vsaj deloma v skladu s ,kvalitativno in kvaintitatii.'Vno 
sestavo malakofavne v določenih predelih Cerkniškega jezera. 
Tekoče površinske vode v Cerkniški kotlini so potoki, ki se ,zlivajo v 
Cerkniško j.ezero, so pa po stalnosti vodm.ega toka zelo različni. Vsem se ob suši 
2Jelo zma:nj•ša pretok, nekateri pa celo presahnejn. Za tekoče po'Vršinske v·ode 
značilne mehkužce najdemo v stalnih vodotokih, ki pa niso posebno bogato 
naseljeni z mehkužci. V poto!kih, ki tečejo rPO dinu Cenkniškeg.a }ezera in so ob 
visoki vodi pod jezerskiim nivojem, žiJvijo skUlpaj vrste iz potokov in v,rste, ki 
so značilne za občasne im. :počasi tekoče vode. Jezerskiih vrst v Cenkniškem jezeru 
nismo na,šli. 
GASTROPODA - POLZI 
PROSOBRANCHIA - PREDŠKRGARJI 
Viviparidae 
Viviparus viviparus (Lin na e u s 1758). Po morfolo,ških posebl!1ostih je 
bila za Cerkniško jeze110 oa:i1sana posebna oblika Vivipara contecta carniolica 
Bo ur g u i gnat 1880. Po reviziji tega rrod1U (Boe t t g er 1955; Z i 1 c h 1955) 
210 
J ože B ole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 11 
je •oblika iz Cerkniškega jez·era le sinonim tipične vrst•e Viviparus viviparus. 
Kot posebna oblika je bHa qphsana, :ker so hi:šice iz mnogih predelov CeDkni-
škega jezera precej manjše. V jugov,zhodni polovici jezera so naj•večje hi,šice 
visoke le do 25 mm. V Rešetu, Vodonosu in v Strženu severozahodno od Goričice 
pa najdemo do 38 mm vis,oike hišice. Med temi so ·prehodine oblilke, 1kar kaže, 
da tu žive različne populacije ene vrste, ki pa jih ne mnremo postavi1i kot 
posebno podvrsto, saj so večill1.oma majhne ,zaradi neu•godillih e~oloških razmer. 
Poletne suše zaiustaivijo raist v ,čaisu, ko j-e ta s icer najmočnejša. Poleti tudi po-
gine veliko rprimerikov. Precej teh polžev .pa preživi sušo tako, da se zair.ijejo 
v blato in postanejo aktivni, ko j!ih ponovno zalije voda. 
Valvatidae 
Valvata cristata (Mtilleir 1774). Ta vrsta j,e zelo pogostna in jo najdemo 
v vseh stoječih in ,počasi tekočih vodah Cerkniškega jezera. Opazimo pa veliko 
primenkov, pri ka,terih se zadnji zavoj razvije nepraviLno in taiko nastanejo 
moootro,zitete slkalarinega tipa. 
r ::i 1l·H interval 
1 cm 0 
Sl. 2. Viviparus viviparus. 1 največja hišica, 2 najmanjša hišica, 3 višine hišic na 
raznih najdiščih v jezeru 
Abb. 2. Viviparus viviparus. 1 das groBte Gehause, 2 das kleinste Gehause, 3 GrčiBe 
der Gehause an verschiedenen Fundorten im See 
211 
12 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Bithyniidae 
Bithynia leachi (S h ep par d 1823) ni pogostna, saj jo je našel V e 1 k o -
vrh samo ob izhodu iz Zadnjega kraja pri Otoku (prim. S:ket 1974). 
Bithynia tentaculata (Lin n a e u s 1758) spada med najpogostnejše vrste, 
ki žive v jezeru in je zato tudi najpogostnejša v viseh predelih j~era ter vodflni 
element v tanatocenozah. 
PULMONATA - PLJUCARJI 
Physidae 
Physa fontinalis (L in n a e u s 1758) n1 pogostna. 
Aplexa hypnorum (Lin n a e u s 1758) živ!i v počasni t~oči vodi run v 
mlakah. 
Lymnaeidae 
Lymnaea stagnalis (Lin na e u s 1758) je ze1o pogostna v osrednjem delu 
j,ezera ob Strženu in v Zadnjem kraju. Veliko,st zelo variira in hišice imajo 
razmeroma tanke stene. 
Radix peregra (Mii 11 er 1774) je pogostna v pritokih Cerkniškega jezera 
iin v nekate11ih izvirih. 
Galba palustris (Mii 11 er 1774) je bila najdena v V1Seh predelih jezera. 
Galba truncatula (Mii 11 e ,r 1774) je zelo pogastna v jezeru ter v potokih 
in izv~rih. 
Planorbidae 
Planorbarius corneus (L,i n n aeus 1758) živti. v omednjem delu jezera, ni 
pogostna vvsta. 
Planorbis carinatus (Mii 11 er 1774) živi v vseh predelih jezera iin je naj-
številnejši predstavnik družine ter je v tanatocenozah vod1lna vrsta. 
Anisus leucostomus septemgyratus (Ros s m a e s s I er 1835). Ločevanje 
oblik oz. vnst A. leucostomus in A. septemgyratus j,e zaradi rprehodnih form 
dokaj težko. Po podrobnem proučevanju konhološkiih in anatomskih znakov je 
Hude c (1967) postavil A. septemgyratus kot podvrsto v vrsti A. leucostomus. 
Podvrsta je razširjena v vzhodni Evropi in je v Cerkniški kotlini na zahodnem 
robu a:reala. 
Anisus spirorbis (Lin n a e u s 1758) je v tanatocenozah ob Strženu in 
v severozahodnem delcu Cerkniškega jezera. 
Bathyomphalus contortus (Lin na e u s 1758) je zelo pogostna vrnta v vseh 
delih jel')era. 
Gyraulus albus (Mii 11 er 1774), najden le mestoma v na:plawnah. 
Armiger crista (L i n n a e u s 1758) je iiz naplavin ob Strženu in v porna<rih 
V odonosa, Retja in Rešeta. 
Hippeutis complanatus (Lin na e u s 1758) je najden v vseh predelih jezera. 
Segmentina nitida (Mil 11 er 1774) ni pogostna vrsta, najdena pa j,e v 
o,srednjem delu jezera. 
212 
.Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 13 
Ancylidae 
Ancylus fluviatilis (Mii. 11 er 1774) je euribionska vrsta, ki živi v potokih, 
i.zvtirih in tudi v jamah. 
Acroloxidae 
Acroloxus lacustris (Lin n a e u s 1758) živi predv,sem v počasi tekočih 
vodah v pritokih Cerkniškega jezera. 
BIVALVIA - ŠKOLJKE 
Sphaeridae 
Sphaerium corneum (Lin n a e u s 1758). V Zadnj,em ,kraju so prime:riki 
močno odebeljeni in se skladajo ,z obliko, ki je bila opisana kot Sph. corneum 
f. nucleus Stud er 1820, ZJnačilna pa je za stoječe vode in močvirja v nližinah. 
Musculium lacustre (M ii.11 er 1774), vrsta j,e bila najdena v osrednjem 
delu Oerkn:iškega jezera, v Strženu in Retju. 
Pisidium amnicum (Mii 11 e r 1774) je precej razširjena vrsta v jezeru in 
v njegoviih pritokih. 
Pisidium casertanum (Po 1 i 1791) je zelo razšiTjena vrsta v jezeru, v po-
tokih in tudi v izvirih. 
Pisidium obtusale (P f e i f f er 1821) živi v Strženu, naj1pogostejša pa je 
v požiralmkiih v Vodornosu, Rešetu :in Retju. 
Pisidium henslowanum (S h ep par d 1823). Ta vrnta je bila najdena le v 
Strženu. 
POLZI V PODZEMELJSKIH VODAH IN IZVIRIH 
Ob robu Cerkniškega jezera je veliko izviTo,v, ki imajo obsežno podzemelj-
sko zaledje, v katerem žive troglofilne in troglobiornrtske vrst·e oz. populacije. 
Na mnogih mes:tiih je žal nedosto,pen podzemeljska. tok, 1n lahko ugotavljamo 
sestavo malakofavne le po v,rstah, ki jih najdemo v tana;tocenozah. Poc1zemeljske 
vrste pa najdemo tudi v ponorih, vendair se navaidno pojavijo zelo ,globolw v 
podzemlju. Ob severozahodnem bregu Cer1kniškega jezera so veliki požiralniki, 
po katerih pridemo daleč v podzemlje in tam najdemo troglobiontske in troglo~ 
filne vrste, v sprednjih delih teh jam pa je veliko trogloksenov. Med te jame 
sodijo Velika in Mala Karlovica ter Svinjska jama ob Cerikniškem jezeru, 
v Raikovem Škocjanu pa Zelške jame in Tkalca jama. 
V izvkih so ekološke raizmere precej ,podobne ra2Jmeram v podzemlju in 
zato tu lahko žive skupaj podzemeljske in i!zvirSlke vrnte. Precej izvks'kih vrst 
prodira v podzemlje in se tam razvijajo v troglofilne vrste oz. populacije z VS'emi 
lastnostmi troglofilov oz. filetičnih trogloksenov. Ker so izvirske vrste najbližje 
podzemeljs!kim vrstam, jih obravrnavamo skupaj z njfail!i, čeprav spadajo iz-
virske vrste fOTmalrno v površinske vode. 
213 
14 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
GASTROPODA - POLŽI 
PROSOBRANCHIA - PREDŠKRGARJI 
Orientalinidae 
Iglica luxurians (Kuščer 1932) je vrsta, ki jo najdemo v tanatocenozah 
vseh podzemeljskih vod in iJzvirov okoli Cel'lkrniškega jezera. Endemna vrsta 
porečja Ljubljanice. 
Belgrandiella fontinalis (Schmidt 1847) je i,zvirska vrsta in vanjo mo-
ramo postaviti vse populacije tega področja, ki so bile v literaturi ozinačelile kot 
Frauenfeldia lacheineri (K ii ste r 1852), ker je R a dom a n (1975) ustanorv;il 
poseben rod Graziana s tipi:ČIIlo vrsto Frauenfeldia lacheineri oz. po Tev.iziji 
rodu označeno kot Graziana lacheineri, ki pa sploh ne živi v okolici Cer1knice. 
Belgrandiella kuesteri (Boe t e r s 1970) je druga •iizvirnka vrsta tega rodu, 
ki živi le v nekaterih izvirih ob j~eri ali pa najdemo nj,ene hišice v naplavinah. 
Boe ter s (1970) je zamenjal preokupiramo vl'Stno ime minutissima za kuesteri, 
vendar jo je postavil kot ,podv,rsto Microna saxatilis kuesteri. Ker živi na mno-
gih mestih skupaj z drugimi 'V'l'Stami, je zanesljivo dobra vrsta. 
Belgrandiella kusceri (A. J. W a g n er 1914) je bila najdena le v odtokih 
(Karlovici, Svinjska jama), zelo pogostna pa je v podzemeljskih vodah in v iz-
virih v Rakovem Škocjanu. Veliko živih primerkov pa najdemo v Raku Olk:o1i 
Malega naravnega mosta, v Zelšlcih jamah ilil v izv,irih Prunkovec in Kotlič. 
Belgrandiella superior (K uš čer 1932) je ·omej-ena samo na ,kraške izvire 
ob jrugovzhodnem robu Cerkniške kotline, kjer je vodilna vrsta v tanatocenozah, 
pod kamni ilil rna lesu ,pa je tudi veliko živih rprime11kov. Taksonomski položaj 
te wste je bil razLično ocenjen. K u š č er (1932, 59) jo je opisal kot podvrsto 
B. kusceri superior, vendar jo je kasneje sam postavil kot vrsto (Kuščer in 
Karam an 1935, 55). 
Belgrandiella schleschi (K u š č er 1932) je opisana iz Križne jame pri Ložu, 
kjer so bili najdeni tudi živi primevki. Vrsta je dokaj pogostna še v ·tanato-
cenozah od Martinjščice do Laškega Obrha pod vasjo Laze. 
Belgrandiella crucis (Kuščer 1928) je QP!isana <iz Krilme jame ,pri Ložu. 
Vrsta je zelo varia'bilna in j,e podrobna koo.hološka analiza pokazala, da spadajo 
v to vrsto morfološko zelo različne oblike od ozikih vretenastih ,pa do širokih 
stožčastih. Zanimivo pa je, da n;i vedno isto razmerje med oilimi d.n širokimi 
hišicami. V izvivih v Loški dolini je ,razmeroma več polžev s širokimi hišicami. 
Med skrajnimi oblikami pa so prehodi. Iz zvira Mr.zlik pri. Otoku je Rad o m a n 
(1975, 32) o,pi:sal posebno vrsto B. conica. V tabeli mer (R a doma IIl 1975, 37) 
navaja za vrsto B. crucis s ti;pičnega najdišča (Križna jama) višine 1,43 do 
1,64 mm, za vrsto B. conica iz izvir'a Mrzlik pa 1,81-2,14 mm in S'I"ednjo višino 
1,95 mm. Razmerje med višino in širino v odstotkih (D.100 : H) pa je za B. crucis 
60-68,42 oz. srednja vredrnost 63,52, za B. conica pa 52-61,70 din srednjo v-red-
nostjo 56,95. Očitno je tu nesporazum. K uš ,čer (1928, 51) daje žal samo elilo 
mero in ,to za višino 2 mm in širino 1 mm, kair daje razmerje 50, to pa je v 
okviru Rad o man o ve vrste B. conica. Tudi Rad o man o ve (1975, 63) 
slike vrste B. cooica se bolje skladajo• s Kuščer j e v o risbo vrnte B. crucis, 
kot na isti tabli prii.kazane oblike B. crucis, ki so samo del :tz velike variacijske 
širine. Dokaj reprez;entati'V'Ila serija 260 primeI'kov vrste B. crucis iz Mrzle jame 
214 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 15 
D 1 /10mm 
8 9 10 11 12 13 
21 •·---------- 1 
··-----
20 • 1 
19 1 •------ • 1 ···-
18 1 1 • • 1 
17 ' • •---.. • ····--.......... 
······· 
16 • • • • • • H 1/10mm • • • • 15 • ·-
14 1 II • ··, ..• • 1 ·. 
13 II • •··· .... • .. 
12 1 1 • 1 ·· ... 
[,m 
11 • • 
10 1 
Sl. 3. Variabilnost vrste Belgrandiella crucis 
Abb. 3. Variabilitat der Art Belgrandiella crucis 
pri Bločicah kaže vse prehode (sl. 3). Razmerje med v1smo iin s1nno je tako 
obsežno, da zajame območje vrst B. crucis in B. conica in je 47,36-81,81. Iz tega 
se vidi, da je to le močno variabilna vrsta in da moramo B. conica postaviti le 
kot sinonim za vrSJto B. crucis. Vrsta B. crucis je dokaj pogostna v izviri.h od 
Magdalenskega studenca ob južnem robu do Ušive loke pod Jav,orniilci.. 
Belgrandiella robusta (Rad o man 1975) je opisana iz Velikega Obrha pri 
Vrhniki v Loški dolini. Žive primerke te vrste smo našli še v izviru GTahovščice 
215 
16 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
pri Grahovem in v stranskem levem izviru bliizu izvira štebrščice. Obe popula-
ciji ,se ,konhološko in anatomsko dobro skladata s tipiimo populacijo (sL 4). 
Belgrandiella globulosa sp. n. 
Pri ~onholoških am.alLzah tanatocenoz iz izvirov Jezerski Obrh in Cemun 
ter 1iz Mrzle jame pri Bločicah se je veliko primenkov ostro ločilo od podobnih 
primerkov vrste B. superior. Merjenja so pokazala, da je to posebna vrsta 
(s.l. 5). 
Diagnoza: Od drugih vrs1t se loč,i po nizkih, zaobljenih :iJn razmeroma 
širokih hišicah :in po zelo poševnem ustju. 
Opis: Hišica je zelo majhna, trdna in z razmeroma debeliimi stenami, 
gladka ali z redkimi nepravilno raz,porej-enimi progami. Svitek je nizek, neko-
li,ko zaobljen. Zav101ji so močno obokani, med njimii je ,globok ,š:iJv, naraščajo pa 
zelo hdtro in so trije. Ustje je rahlo ovalno, precej ve1iiko, saj zavzema več kot 
d' 
1B1oška polica 
Sl. 4. Belgrandiella robusta. 1 različne oblike hišic iz izvira Grahovščice, 2 kopulacijski 
organ in del spolnega aparata samice, 3 najdišča vrste 
Abb. 4. Belgrandiella robusta. 1 verschiedene Formen der Gehause aus der Quelle 
Grahovščica, 2 Kopulationsorgan und ein Teil des Genitalapparates des Weibchens, 
3 Fundorte der Art 
216 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 17 
o 1mm --------~ 
Sl. 5. Belgrandiella globulosa sp. n. 1 holotip, 2-4 različne oblike hišic 
Abb. 5. Belgrandiella globulosa sp. n. 1 Holotypus, 2-4 verschiedene Formen der 
Gehause 
pofovico viiišine hi·šice in j,e zelo poševno. Ustni rob je tenatk, oster, na notranji 
srtrani odebeljen. Zunanj,i ustni rob je nekornko upognjen rna zgornji s,train:i 
ustja. Popek je špranjast, .pri ne,katerih primerkri.h pa povsem zapm ali pa le 
do polovice •zakrit. 
Mere : Višina 1-1,6 mm, širina 1-1,3 mm, vši!!la holotiipa je 1.3 mm, širina 
1,15mm. 
L o c u s t y pic u s : Mrzla jama p11i Bločicah, 3,5 ,k:m NNW ·od Loža. Drugi 
najdtšči pa ,sta i•21viira Cemun 1iin Obrh prii Gorenj,em J ez-eru. 
Mate ,r i a 1 : HoJ.otiip št. 8435/ A in 1paratLpi ,št. 8435 v zbi!rk1i Biološkega 
inštituta J ·ovana Hadžija SAZU v Ljubljani. 
T a k s on o ms k !i odnosi : Vrsta B. globulosa živi simpatrično z vrsta-
mi B. schleschi, B. superior irn B. crucis. Oblikovno je najbližja virsrti B . superior, 
vendar se od nje •dobro- loči po nižji hišici, kar kažejo tudi meritve. Razmerje 
med višino in širino hišic (D.100:H) je 73,3 do 104,3, ,pri vrsti B. superior pa je 
med 61,9 in 87,5. Ma!teraal z indeksi, ki se prekrivajo, je vendar ostro ločen, ker 
so velikosti vrste B. superior 1,6-2,3 mm, torej precej nad vrednostmi za vrsto 
B. globulosa, ki so pod 1,6 mm. 
217 
18 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
D 1/1 0mm 
10 11 12 13 14 15 16 
23 o 
22 
B. superior 
Q 
21 D D a 
20 rJ l] a 
19 [] o o [] 
18 ll o o 
H ' 17 ll lJ • 
1/10mm 
16 a • o D 
------, 
1 
15 II D D 
--------·---------- - - - - - - --
14 1 • • 
13 1 • II 
12 1 • II B. globulosa 
11 1 1 
10 • 
Sl. 6. Oblikovno območje vrst Belgrandiella superior in 
B. globulosa 
Abb. B. Formbereich der Arten Belgrandiella superior 
und B. globulosa 
218 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 19 
Sadleriana fluminensis (Kus te r 1852) j·e redka, saj je bila najdena samo 
v i-zviru pni cerkvi v Martinjaku. 
Hauffenia subpiscinalis (K uš čer 1932) živi v vseh podzemeljskih vodah 
v okolici Cerlmiškega jezera. Veliikost in oblika zelo variirata. Populacije v i,z-
virih pod Slivnico imajo manjše htišice, 1posebno majhne pa so v Magdalenskem 
studencu pl'.i Martinjaku. Anatomsko pa se dobro skladajo z drugimi poipu,la-
cijami. Verjetno so pr:iimel'ki majhni zaradi neugodnih razmer v podzemlju, saj 
je zaledje izvirov iz dolomifa. 
Hauffenia michleri (K uš če r 1932). Ta vrsfa je najpogostmej,ša v srednjem 
in spodnjem delu podzemeljskega toka Ljublja:I1Jice, deloma pa tudi v vodah 
jz zgornjega dela ,porečja Idrijce, od koder so vode tekle v plioce1nu v Ljublja-
nico. Prazne hišice, ki pa konhološko niso povsem skladne s hišicami iz spod-
njega toka Ljubljanice, smo našli v Mrzli jami pri Bločicah in v izviru Grahov-
ščice. Dokončno potrditev pripadnosti tej vrnti pa bo dalo le anatomsko raz1s1ko-
vanje. Živi primerki pa doslej niso bili najdeni. 
Hadziella ephippiostoma (K u š č er 1932) je endemna vrsta podzemeljskih 
vodotokov Ljubljanice. Najdemo jo v tanatocenozah izvirnv Obrh, Cemun pa do 
Vranje jame v Zadnjem kraju. 
Bythinellidae 
Bythinella schmidti (Kus ter 1852). V zadnjem času je v taiksonoimij1i 
rodu Bythinella ,precej zmede iin so specifiične i;n subspecifične razmere ocenjene 
dokaj raz.lično. Po sedanjem stanju je treba oblike iz Cerkniške ,kotline postaviti 
v vrsto B. schmidti, čeprav se vsaj nekatere dobro skladajo z obliko B. austria-
ca, !katere samostoj:nos,t še ni dokonana. A 1 zona (1971, 37) je obliko B. au-
striaca postavil v sinonimijo vrs,te B. schmidti. Z i 1 c h & J a e c k e 1 (1962, 46) 
sta B. schmidti postavila samo kot formo v vrsto B. alta. Po njunem nmenju pa 
je B. austriaca samostojna vrsta. J a e c k e 1 (1967; 95) tudi razlikuje vrnti B. 
schmidti in B. austriaca. Rad o man (1975, 141) sicer ne govori direktno o 
B. austriaca, pri1pominja le, da je razširjena na severovzhodu, severozahodno pa 
j,e areal vrste B. schmidti, ki zajema tudi Cerkniško koUino. Iz ,širše okolice in 
s Hrvaške pa je bilo opisanih vel:i!ko ,oblik, kd. so imele položaje samostojnih vrst, 
so pa verjetino samo podvrste v okv:irju variabilne vrste B. schmidti. V pritokih 
Cerkniškega jezera pa dokaj dobro loNmo vsaj dve obliki. Eno lahko uvrstimo 
v B. schmidti, saj je precej ,podobna td.,pični ob1iki (sl. 7 A), druga pa je ožj,a in 
jo najdemo v velikih 1~virih pri Gore1njem Jezeru, kamor pa je vrsta v,erjetno 
napJavJjena iiz višje ležerče Loške doline, kjer je vrsta dokaj pogostina npr. v 
Malem Obrhu. Taksonomsko vrednost te oblike (sl. 7 B) pa bo pokazala podrob-
na konhološka 1in predvsem anatomska obdelava. 
PULMONATA - PLJUČARJI 
Ancylidae 
Ancylus fluviatilis (Mu 11 er 1774) je zelo evri topna vrsta in foni tudi 
v izvirih in v podzemeljskih vodoto,kih, predvsem v poni1kalnicah, kjer so ne-
katere populacije popolnoma depigmentirane in celo slepe. Vrnta je dokaj po-
gostna v izvirih in v tanatocenozah i,wi,rnv ob Cerkniškem jezeru. 
219 
20 Acta ca r sol ogica VIII, 1978 (1979) 
Sl. 7. Bythinella schmidti. A oblike iz okolice Cerkniškega jezera, B oblike iz Loške 
doline in iz naplavin kraških izvirov pri Gorenjem J ezeru 
Abb. 7. Bythinella schmidti. A Formen aus der Umgebung des Cerkni~ko jezero, 
B Formen aus der Loška dolina und aus den Anschwemmungen der Karstquellen bei 
Gorenje Jezero 
Acroloxidae 
Acroloxus tetensi (K uš ,čer 1932) j,e podzemeljska vr:sita iin j€ bila naj-
dena samo v podzemeljskih vodotokih, iki s sev€mzahod!nega roba Cerkniškega 
jezera odvaj,ajo vodo proti Plandmskemu polju ·iin Ljubljanskemu barju. V!rsta 
je dokaj 1pogostna v notranjositi Karlovic (Zahodni rov Velilke Karlovice in Ja-
vorn:i.ški rokav Male Karlovke), v Zelških jamah (Južni rov, V1odni ·rov) in v 
Rakovem Škocjanu (Rakove brzi:ce, Prt.mikovec, Kotlič in drugi izviri). 
SUHOZEMSKI POLZI 
Suhoz€mskii. polži so največj,a skupina mehkužcev iz obrobnih predelov 
okoli Cerkniišk€,ga jezera. Nekatere vrste žiiwe tudi na občaiS1no 1poplav1je rnih ob-
mo,čjlih. Raziskovanje suhozemskih polžev je bilo usmerj·eno predvsem v tri 
220 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 21 
ekološko zmačilne :predele ob Cerkntškem jezeru in na pobočjih, ki se spuščajo 
v Cerkniško kotlino. Te predele dobro označujejo v uvodu opisane vegetacijske 
razmere. V to skupino so vključene tudi podzemeljske vrste iz rodu Zo,speum. 
PROSOBRANCHIA - PREDŠKRGARJI 
Cochlostomatidae 
Cochlostoma septemspirale (Raz o um o v s k y 1789) žh11i v gozdu na seve-
rovzhodndh pobočjih Javornikov, ni pogostna. 
Auritus gracilis stussineri (A. J. Wagner 1897). V dinarskem in alpskem 
svetu živeča podvrsta je bila najdena samo okoli vrha Javovnika ter na severo-
vzhodnem pobočju in v Rakovem Škocjanu (Globošča:k). 
Auritus tergestinus (Wester l urn d 1878) je najrpogostnejša vrsta tega 
rodu. Ker je evritorpna jo najdemo povsod in tudi v velikem številu. 
Auritus waldemari (A. J. W a ,g ne r 1897). Taksonomski položaj te vrste 
določajo razini avtorji različno. Večkrat kot podvrsto A. tergestinus waldemari. 
Tako jo opredeljujeta npr. Z i 1 c h & J a e c k e 1 (1962, 32). Obliki A. tergesti-
nus in A. waldemari se morfolo19ko dobro ločita ,in :ker živita na mnogih mestih 
na Javornikih illl v o,lmlici Notrarnjskega Snežniika skupaj, moramo A. waldemari 
šteti kot vris1Jo (sl. 8). 
Pomatiasidae 
Pomatias elegans (M ti 11 er 1774) je termofilna vrsta, ki živi samo na ,pri-
sojnih pobočjih okoli Cerknice, vem.dar ni pogostna. 
Aciculidae 
Acicula gracilis (C 1 e s s 1i n 1887) je I1azšfrjena v predgorjih Alp, sega pa 
prek krasa na Hrvaško. Najdena je bila na mrnogih mestih v go:zidovih in tudi 
v prisojnih legah Cerkniške lmrtline. 
Acicula stussineri (Boe t t g e ,r 1884). Ta vrsta je dolgo veljala za zelo 
I1edko, saj j,e bila po:zinana le :s t~pi,čnega najdišča v okolici Moravč, K u š č e r 
(1925, 65) pa omenja še vhod v jamo na šumu ,pni Domžalah in Pasjico v Zgor-
njem Lgu pod Krimom. Na precej večjo pogo1stnost te vrst,e pa je opozoril Ve 1-
ik ov r h (1971), ki jo j.e našel na mnogih mestih v šrrši okolki Ljubljane, na 
Gorenjskem in Štajerskem. Iz okolice Ceriknice jo navaja na vrhu Slivnice. Nova 
najdišča pa so sv. Miklavž na Slivnici, Škansktl_ grLč pri Zelšah in Knrtlič v Ra-
kovem Škocjanu. Ker je vrsta zelo drobna, se pri preiskavah lahko prezre o,z. 
izgubi pri sejanju, saj je v,isoka le 1,2 mm ·m široka 0,3 mm. 
Renea spectabilis (Ros s cm a e s 1s 1 er 1839). Najdena je bHa na v,eč mestih 
v Rakovem Škocjanu. Sicer ni pogostna. 
PULMONATA - PLJUČARJI 
Ellobiidae 
Carychium minimum (M ti 11 er 1774) je zelo po,gos1ma vrsta, 1predv,sern na 
vlažnih mestih. 
221 
22 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
• • • • tergestinus 
A waldemari 
• 
• 
• • o 2 3 4 5 km Podgor„ 
Sl. 8. Razširjenost vrst Auritus tergestinus in A. waldemari 
Abb. 8. Verbreitung der Arten Auritus tergestinus und A. waldemari 
Carychium tridentatum (Ris s o 1826) je tudi zelo ,pogostna, preferira pa 
bolj suha mesta. 
Zospeum speLaeum speLaeum (R o s s m a e s s 1 e r 1839). TLpi,čma podvrsta 
živi v jamah v severozahodnem delu raziskovanega območja. Pogostna je v 
Karlov.icah pri Dolenji vasi in v Dvatisoči jami, Zelških jamah ter drugih manj-
ših jamah v Raikovem Škocja111u. Tu žive populacije z vrsemi značilnosmi pod-
vrste, ki je sicer vrinjena v areal podvrste Z. spelaeum schmidti. 
Zospeum spaleaeum schmidti (F r a u en f eJ d 1854) je podvrnta, ki jo naj-
demo v jamah pri D<Ybcu in na Vinjem vrhu nad Begunjami, kjer žive tipične 
oblike te podV'I'Ste. 
222 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 23 
Zospeum kusceri (A. J. Wagner 1912). Najprej jo je A. J. Wagner 
opisal kot podvrsto Z. frauenfeldi kusceri, ker po obliki in ustni armaturi :ne-
koliko ,spominja, na vrsto Z. frauenfeldi, vendar pa je po lamelami s.trukturi 
v notranjosti hišice nekaj posebnega in ima zato položaj samostojnie vrste. Na 
raziskovanem območju je blila najdena sikoraj v vseh jaimah in v naplavinah 
v i,zvicrih ter je najpogostejša vrsta tega rodu. 
Zospeum exiguum (K uš ,čer 1932). Prvotno je bila ,opisana kot podvrsta 
Z. obesum exiguum. Od vrste obe.sum pa se loči ,po ustni lamelami armaturi. 
Živi primerki te vrste so bili najdeni v Križni jami, ,prazne hišice pa v tanato-
cenozah iizvirov pri Gorenjem Jezeru (Jezersiki Obrh), ki so obenem najsever-
nejša doslej poznana najdišča te vrste. 
o 
' 
() ~'l,---------
f'r•-
I 
/ 
,-.-J 
/b-... 
3 4 5km 
• / / / 
e spelaeum s.str. 
() spel. schmidti 
A kusceri 
\ 
0\ 
\ 
.. 
/ 
I 
• ' ) 
I 
I y• 
.& 
fLOŽ ·_. 
Sl. 9. Razširjenost vrst in podvrst rodu Zospemn 
Abb. 9. Verbreitung der Arten und Unterarten der Gattung Zospeum 
223 
24 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Cochlicopidae 
Cochlicopa lubrica (Mil 11 er 1774) živi predvsem na odprtem svetu, po-
gosifma je v obrobnih predelih Ce11krrriškega jezera in tudi v naiplavinah pred 
požiralniki. 
Cochlicopa lubricella (Por r o 1838) pa naseljuje predvsem ,topla južna 
pobočja okoli Cerkmice in pod S1ivnico ter pri Gorenjem Jezeru. 
Pyramidulidae 
Pyramidula rupestris (D r a parna ud 1801) je ze1o euri!biontska vrsta, 
živi pa najraje na skalah. 
Vertiginidae 
Columella edentula (Marte n s 1830) ni pogostna, najdena je bila v napla-
wnah Cerkniščice. 
Truncatellina cylindrica (F er u s s a c 1821) na jufurih pobočj~h Slivnice. 
Truncatellina claustralis (Gred 1 er 1856) je tudi vezana llla toplejše pre-
dele, vendar redkejša od ,prejšnje vrste. 
Truncatellina monodon (H e 1 d 1837) je naijdena samo v Zadnjem kraju 
pod Javorniki. 
Vertigo angustior (Je f f r e y s 1830) j.e ddkaj pogostna vrsta, pvedvsem pa 
v okolici jeezra, veliko primenkov ,smo našli v [ljaplavtnah. 
V ertigo pusilla (M il 11 e r 177 4) je splošno razširjena vrsta. 
Vertigo antivertigo (Draparn aud 1801) nastopa v območju jezera in 
na obrobnih vlažnih travn~kih. 
Vertigo pygmaea (D r a parna ud 1801) je dolkaj ,pogostna vrsta ob jezem 
in tudi na bolj suhih pobočjih. 
Vertigo alpestris (A 1 de r 1838) je !bila najdena na severnd strani Jaivorm.i-
kov in v mraziščnih udornih dolinah. Poleg najdb na Notranjskem Snežniku 
(B o 1 e 1976) so to nova južna najdišča te vrste, ki je razšiirjena od Alp prek 
Trnovskega gozda, Hrušice in Javo,rnikov do Notranjskega SneŽIIlika. 
Orculidae 
Orcula doliolum (B r u g u i e r e 1792) je poznana z najdišč na Javornikih 
in iz dkolice Zadnjega kraja. 
Orcula conica (Ros s m a e s s 1 er 1837) je pogostna v g02Jdovih na severnii 
strani Slivnice, na Javornikih in v Raikovem Škocjanu. 
Pagodulina sparsa (P i 1 s b r y 1926) je splošno razširjena vrsta. 
Pagodulina subdola (Grad 1 er 1858) je precej redkejša in je bila najdena 
samo na severozahodnih pobočjih Javornikov. 
Chondrinidae 
Granaria frumentum illyrica (Ros s m a e s s 1 er 1835) živi v toplih pri-
sojnih legah okoli Cerknice, na južnih pobočjih Slivnice, v okolici Grahovega 
in Gorenjega Jezera. Je termofilna vrsta. Rodovno ime Granaria je uvedel 
G it ten b erge r (1973) za del vrst iz rodu Abida, kamor je bila doslej 
uvrščena ta vrsta. 
224 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 25 
Chondrina avenacea lepta (Wester 1 u n d 1887) ima tipiiono najdišče pri 
Postojni. Po Nor d si e c k u (1962) spadajo v to podnsto vse populacije iz 
zahodne Slovenije, Istre in Kvarnerja. V Cerkniški kotlini živi predvS'em na 
bolj suhih in toplih mestih. 
Chondrina clienta (Wester 1 urn d 1883) je manj pogostna, živi pa pred-
vsem na skalah. 
Odontocyclas kokeili (Ros s m a e s s 1 er 1837) je vrsta, ki je najpogost-
nejša v go2Jdovih. 
Odontocyclas rossmaessleri (Ros s m a e s s 1 e r 1839) j,e bila najdena na 
robu prei:s'kovanega območja v Menišiji. 
Pupillidae 
Pupilla muscorum (Lin na e u s 1758) je vezana na topla območja na 
južni strani Slivnice in v okolici Begunj. 
Lauria cylindracea (D a Cost a 1778) pod Slivnico na južmi strani. 
Argnidae 
Agardhiella truncatella (P f e i f f er 1841) je razširjena povsod, vendar 
ni niikjer zelo pogostna. 
Valloniidae 
Vallonia costata (M il 11,e r 177 4) predvsem v južnih legah, venda:r ni ,po-
gostna. 
Vallonia pulchella (Mil 11 er 1774) je tPOvsod, zelo ,pogosilna pa je v tanato-
cenozah. 
Acanthinula aculeata (Mil 11 er 1774) je StploŠIIlo razširjena. 
Planogyra sororcula (Ben o it 1857) je po G it ten b erge r j u (1977, 
191) novo iime za obl-iiko, ki je bila op}saina kot Vallonia astoma (Boettger 
1909) z Durmitorja. G it ten b erge r pa jo je naito uvrstil v rod Spelaeodiscus 
(1977), kasneje ,pa v rod Planogyra (1972). Vrsta je bila pri nas dolgo časa ;pre-
zrta ali pa je bila postavljena med juvenilne prime11ke vrste Vallonia costata, 
čeprav je pri nas dokaj pogostna. Najdena je bila na Javornikih nad 800 m. 
Enidae 
Ena montana (D r a parna ud 1801) živi v gozdovih na severnih pobočjih 
Javornikov i:n Slivnice. 
Ena obscura (Mil 11 er 1774) je pogosilnejša, predvsem pa tudi v prisojnih 
legah. 
Zebrina detrita (Mil 11 er 1774) je termofilna vrsta, ki živi na suhih južnih 
pobočjih SLivnice, sega pa do vrha. 
Succineidae 
Succinea putris (L :i. n n a e u s 17 58) je iz obrobnih predelov jezera. 
Succinea oblonga (D r a p ar na ud 1801) živi podobno kot prejŠIIlja vrsta 
ob bregovih počasi tekočih in stoječih vod. 
Oxyloma elegans (Ris s o 1826) je najpogostnejša v11sta te družine na dnu 
Cerkniške kotline. 
15 Acta carsologica 225 
26 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Ferussaciidae 
Cecilioides acicula (M ti 11 er 1774). Poznana so le posamezna najdišča pod 
Slivnico iJn Krimo goro. 
Cecilioides aciculoides (W e ste r 1 u n d 1887), na južnih pobočjih. 
Endodontidae 
Punctum pygmaeum (D r a parna ud 1801) je splošno razširjena in zelo 
pogostna virsta. 
Discus perspectivus (M tih 1 f e 1 d t 1816) je pogostna vrsta na prisojnih 
in osojnih pobočjih. 
Arionidae 
Arion hortensis F er u s s a c 1819 je pogosten v nižinah. 
Arion rufus (Lina e u s 1758), nia travniikih in v grmovju. 
Arion subfuscus (D r a p ar na ud 1805) živi predvsem v gozdovth in je 
dokaj ;pogostna v,mf;a. 
Vitrinidae 
Vitrina pellucida (M ti 11 er 1774) je razsirJena v okolici Ce:rrkniškega je-
zera, na Slivnici in Krržni gori ter mestoma na Javornikih. Nelmtere hišice 
spominjajo na prehod k V. carniolica, ki ,pa še ni anatomsko preiskana in zato 
še niso razčiščeni taksonomski odnosi med V. pellucida in V. carniolica. 
Eucobresia diaphana (D r a p ar n a ud 1805) je bila najdena na pobočjih 
Križne gore in v Rakovem Škocjam.u. 
Vitrinobrachium breve (F er u s s a c 1822) je razmeroma redka na Javor-
nikih. 
Zonitidae 
Zonitoides nitidus (M ti 11 er 1774) žiivi ob bregovih jezera, najden pa 
je bil tudi v naplavinah ob jezeru in ob Cerkiniščici. 
Vitrea subrimata (R e in c ha r d t 1871) je dokaj pogostna ,na vsem ob-
močju. 
Vitrea diaphana erjaveci (Brusi na 1870) živi v zahodni Sloveniji, kjer 
nadomešča nominatno podvrsto. Je nekoliko redkejša od ,prejšnje, na nekaterih 
najdiščih pa živi z njo skupaj (npr. na Slivnici, Javornikih in v Rakovem 
Škocjanu). 
Vitrea binderi Pinte r 1972 je ,po2JI1ana samo iz Laške kukave (loc. ty,p.) 
nad Lazami pri Planini. Najdišče je sicer izven raziskovanega območja, vendar 
je možno, da je vrsta razširjena tudi na drugih mestih v Menišiji. 
Aegopis verticillus (Lamarck 1822) je zelo pogostna vrsta, ki je na 
raziskovanem območju tudi splošno r~irjena. 
Aegopis croaticus (F er u s s a c 1832) je 111ekoliJko manj ,pogostna, najdena 
je bila na Slivnici, Javornikih, na Kri~ni gori in v Rakovem Škocjanu. Treba 
bo pa še preiskati, če je ta oblika, ki jo imajo nekateri kot Ae. carniolicus, res 
samostojna vrsta ali pa le podvrsta. 
226 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 27 
Aegopinella nitens (Mic ha ud 1831) je splošno razširjena. 
Oxychilus cellarius (Mii 11 er 1774). VI1Sta živi na prisojnih legah pod 
Slivinico. 
Daudebardiidae 
Carpathica stussineri (A. J. Wagner 1895) je bila najdena pnsamtčno na 
severnem pobočju Slivnice, na Javorntkih in nad Cemunom pr:i Gornjem Jezeru. 
Milacidae 
Milax marginatus (D r a par n a ud 1805), v gozdovih na Javorm.iikih. 
Limacidae 
Limax cinereoniger (Wolf 1803) je splošno razširj•ena vrsta. 
Limax tenellus (Ni 1 s s on 1822), v gozdovih na Javornikih. 
Euconulidae 
Euconulus fulvus (Mii 11 er 1774) je precej pogostna vrsta. 
Clausiliidae 
Itala ornata (Ros s m a e s s 1 e r 1836), le mestoma na prisojnih krajih: 
Grahov•o, Križna gora. 
Cochlodina costata costata (C. P f e i f f e r 1828) je bila najdena samo na 
pdsojnih pobočjih v okolici Gorenjega Jezera. 
Cochlodina costata commutata (Ros s m a e 1s s le r 1836). Po N o r d -
si e c k o vi h (1969, 6) razis~avah je nekdanja vvsta C. commutata le podvrsta 
v vrsti C. costata. Podvrsta je dokaj pogostna v gozdovih :na severnih in vzhod-
nih pobočjih. 
Cochlodina fimbriata (Ros s m a e s s 1 e r 1835) je naj,pogost:nejša vrsta 
tega rodu iin je splošno razširjena. 
Cochlodina laminata inaequalis (S c hm i d t 1868). Tipično najdišče te 
vrste je Javorniik. Razširjena pa je še v lstri, na zahodnem Notranjskem in 
v Hrušici, kjer je severna meja a['eala. Dalj-e proti sev,eru pa prehaja v pod-
vrsto C. laminata grossa. V Cerkniški kotlini je precej pogostna na severm.ih in 
j:umih pobočjih. 
Cochlodina dubiosa (C 1 e s s in 1882) ima izven alps,kega sveta le po-
samezna nahajališča in je zato najdišče na Javorniku na južni meji areala te 
vrste. Kot samostojno V1:rsto jo je postavil No r d si e c k (1969, 3). 
Clausilia pumila (P f e i f f er 1828), najdena le na 1nekaj mestih na Javor-
nikih i,n pri Begunjah. 
Iphigena asphaltina (Gred 1 er 1856) je redka. 
lphigena densestriata (Ros s m a e s s 1 er 1836), le mestoma pod Javorniki 
in v Rakovem Škocjanu. 
Iphigena plicatula (D r a parna ud 1801) je najpogostnejša v,11sta tega 
rodu, živi na osojnih in prisojinih pobočjih. 
15* 
Iphigena ventricosa (D r a'.I) ar na ud 1801) je pogostna v gozdovih. 
Ruthenica filograna (Ros s m a e s s 1 e r 1836) je dokaj razširjena. 
227 
28 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Bradybaenidae 
Bradybaena fruticum (Mil 11 er 1774) je termofilna vrsta, živi na prisojnih 
legah pod Slivnico. 
Helicidae 
Helicella obvia (Ha r ,t man n 1840), n.a travnikih in .poljih ob vzhodnem 
r,obu Cerkni,škega polja. 
Monacha carthusiana (Mil 11 er 1774) je termofilna vDSta, živi na suhih 
prisojnih pobočjih. 
Zenobiella umbrosa (P f e i f f e r 1828) na pobočju Križne gore. 
Monachoides incarnata (Mil 11 er 1774) je zelo razširjena v11srta v gozdovih 
in na odprtem svetu. 
Trichia leucozona (P f e i f f e r 1828) je zelo variabilna vrsta, ki je naj-
pogostnej.ša v goZJdovih na Javornikih in na severni strani Slivnice. 
Trichia sericea (D r a p a r n a ud 1801 ), v goodovih n.a J avorn~ih. 
Trichia lurida (P f e i f f er 1828) je pogostna na Javornikih, kjer najdemo 
dlakaste in ,gole hišice, pri katerih pa se dobro vidijo vsadišča dlak. Nekatere 
hišice so zelo visoke in imajo močno 2iaobljene svitke. 
Trichia hispida (Lin n a e u s 1758) ob Oe11kniščici pri Begunjah. 
Helicigona hirta (Men k e 1830) ima na pobočjih Javornikov severno mejo 
areala. Druga najdiišča v Sloveniji pa so v Snežniškem pogorju in na Kočev­
skem. 
Chilostoma intermedium (F er u s s a c 1821) je pogostna na skalah in 
bukovih deblih v ,goz;dovih na prisojnih pobočjih. 
Campylaea planospira illyrica (Sta bi 1 e 1864) je splošno razširjena ,pod-
vrsta oz. vrnta. 
Isognomostoma isognomostoma (S c h r 6 ter 1784), pogostna je v goz;dovih 
in po grmovju. 
Isognomostoma holosericum (Stud er 1820) pa je vezana na bolj hladna 
lin senčna mesta. 
Cepaea nemoralis (Lin na e u s 1758) je splošno razširjena vrsta, pogost-
nejša pa je na prisojnih pobočjih, vendar jo najdemo tudi v go,z;dovih pod 
Javorniki. 
Cepaea vindobonensis (F e x u s s a c 1821) živi po g:mno,vju ob dnu Cerk-
niške kotline in je manj pogostna od prejšnje vrste. 
Helix pomatia (Lin na e u s 1758) je vrsta, ki jo najdemo povsod. 
ZNACILNOSTI MALAKOFAVNE CERKNIŠKEGA JEZERA 
IN OKOLICE 
Malakofavna Cerkniškega jezera in okolice je dokaj bogat&. Doslej je bilo 
najdenih 141 vrnt, od tega 135 vrst polžev 'in 6 vrst iŠkolj,k. V vodah Cerkniškega 
jezera in v površinskih ter podzemeljskih pritokih živi 43 vrst vodnih polžev 
in školjk, kopenskih vrst polžev pa je 98 vrst. 
Mehkužci Cerkniškega jezera in ,oikolice so zantmivi :predvsem v ekološkem 
in zoogeografskem pogledu. Ce11knišiko jezero leži v območju, ki je pod vplivom 
228 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 29 
razlctčn.i,h zoogoografukih enot, obenem pa je dovolj odprto za naseljevanje vrst 
z velikimi areali. Nekaj posebnosti pa j,e nastalo zaradi edinstvene h1drografske 
mreže, saj je Cerkniško jezero .povezano z drugimi površmskimi vodami samo 
z zelo dol,gi:mi podzemeljskimi tokovi. 
Vodna ma.Jaikofavna Cerkniškega jezera ima le take vrste, ki imajo veliike 
areale ilil so ekolooko vezane na različne ,ttpe vod. Zanimivo pa je, da ne naj-
demo izra:zirto jezern'kih vrsit. Najbližje tem so le Hippeutis complanatus, Seg-
mentina nitida in Pisidium obtusale (prim. J a e c k e 1 1967). Po sestaivi malaiko-
favine Cerikniško jezero ni tiiPtčno jezem, temveč je le velika mlaka, kot ga je 
po limnolookih kriterijih ocenil Rej i c (1972, 193-154), oziroma je to le ob-
sežna obrečna poplava, ki pa se periodično ponavlja:. Posebej pa velja omeniti 
zanimiv pojav, na katerega je opozoril že Kuščer (1932, 50). V Cerkniškem 
jezeru in v njegovih powšinskih pritokih manj,kajo nekatere vrate mehk1IBCev, 
ki jih sicer najdemo povsod v vodah v širši okolici raziskovanega območja, 
predvsem pa v spodnjem toku Ljubljanice na Ljubljanskem barju. To so vrste 
iz družin N e r i t i d a e in T h i a r i d a e iz razreda Gastropoda in U n i on i -
d a e iz razreda Bivalvia. Ekološke razmere so za nekatere vrste iz omenjenih 
družin dokaj ugodne, saj jih najdemo v podobnih ali celo dosti slabših življenj-
skih razmerah. Lz d,ružine N eri ti d a e tu ni rodu Theodoxus, iz družine 
T hi a r i da e pa manjkata rodova Amphimelania in Fagotia. Od školjk ne 
najdemo rodov Anodonta in Unio. Očitno, je, da so podzemeljski tolmvi, ki 
povezujejo Cerkniško jezero z nižje ležečimi predeli, že tako sta:11i, da se faWla, 
ki je na,selj,evala :po .pleistocenu porečje Save in Ljubljianice, ni mogla prebiti 
skozi pregrado, ki so jo ustvarili dolgi podzemeljski tokovi. 
Razpored vrst in sestava kopenske malakofavne sta v okolici Cerkniškega 
jezera v veliki meri odvisna od ekološlcih razmer, ki so na tem območju r~-
lične. Največja razlika je med severovzhodnimi pobočjj_ Javorni.ikov 1n jugo-
zahodnimi pobočji Slivnice ter njenih podaljškov :prek Skrajnika proti Rakeku 
in prek Srednje in Male Slivnice ter Golega proti Križni gori. Na razpored 
polžev V1plivajo ekspozicija: in z njo povezane mezoiklimatske, mikroklimatske 
in vegeiacijs,ke razmere. Medtem ko živijo na osojnih z jelovo - bukowm gozdom 
poraslih pobočjih vrste iz spodnjega montansikega pasu, je ,na toplih prisojnili 
pobočjih precej termofilnih sUibmedtteranskih vrst. V ,nižinskem predelu olkoli 
jezera pa najdemo zlasti evribiontske vrste, ki imajo tudi velike areale. Zaradi 
pestrosti biotopov je v okoHci Cerkniškega jezera bo,gata malakofavna, ki je 
sestavJjena iiz ekološko illl zoogeografsko razli,čmih elementov (prim. sl. 10). 
ZOOGEOGRAFSKIPREGLED 
Zoogeograf,ska analiza vrst kaže nekaj znaičilnosti, ki so vezane na po-
samezne ekološko raizporejene skU!p:iine. V skU!pini mehkužcev, ki žive v po-
vršinskih vodah, v potokih in jezeru, so samo vrste, ki imajo velike areale 
(holarMične, palea,rktične, evropske). Nasprotno pa je med izvirslcirrni in pod-
zemeljskimi vrstami polžev največ endemnih vrnt. Od 14 najdenih vrst je 10 
endemnih podzemeljskih vrst, iki so deloma endemne za porečje Ljubljanice, 
defoma pa segajo še v oosednja porečja, predvsem tam, kjer se je po pliocenu 
premikala razvodnica tako, da se je porečje Ljubljanice občutno zmanjšalo,. 
229 
30 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Večjo razširjenost imajo izvirske v,rste: Belgrandiella fontinalis, B. kuesteri, 
Sadleriana fluminensis im. Bythinella schmidti. To so južnovzhodno alpske in 
severozahodno dinarske vrste. 
Najbolj razgibaille pa so zoogeografske razmere -pri kopenskih vrstah pol-
žev. Med 98 najdenimi vrstami je največ vrst z velikimi areali (holarktične, 
palearkti,čne, evropske, srednjeevropske tn južnoevropske), teh je 55 oz. 56,1 °/o. 
Razmeroma malo je vrst, ki so razširjene v Alpah in v Dinarskem gorstvu. 
To so predvsem vzhodno alpske in severozahodno dinwstke vrste. Najdenih je 
bilo 9 vrst ali 9,2 %. Samo 7 vrst ali 7,1 'O/o je takih, ki nimajo posebnega zoo-
geografskega pomena, so pa :pretežno medi!teranske in alpsko ... karpatske v šir-
šem pomenu. Za :zoogeografsko oceno sta pomembni skupini vzhodnoalpskih in 
dinarskih vrst. Vzhodnoalipske vrste so tu že llla meji ob južnem robu areala 
in so razširjene proti jugu le do Kolpe in R.1snljalka, ugotovljenih pa je bi,lo 
13 vrst ali 13,3 'O/o. Med dinarsikimi vrstami imajo nekatere prav na preisko-
Sl. 10. Zoogeografski položaj Cerkniške kotline in vplivi favnističnih elementov: 
A alpski, D dinarski, M sredozemski, E vzhodnoevropski 
Abb. 10. Zoogeographische Lage des Kesseltales von Cerknica und die EinflilBe der 
faunistischen Elemente: A alpine, D dinarische, M mediterrane, E osteuropaische 
230 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 31 
vanem ozemlju severne meje arealov, nekatere pa segaj-o še dalje proti severo-
zahodu. Dinarskih vrst je 10 ali 10,2 'O/o. Najmanj je endemnih vrst, saj lahko 
mednje prištejemo le vrsto Vitrea binderi, ki je bila doslej najdena le na tipič­
nem najdišču in še to leži izven raziskovanega območja, in tri podzemeljstke 
vrste iz rodu Zospeum. Podvrsta Zospeum spelaeum spelaeum in vrsta Z. exi-
guum imata majhna areala v okolici Cerkniške kotline. Daleč proti vzhodu je 
razširjena podvrsta Z. spelaeum schmidti, ki živi na kraških tleh tja do So,tle, 
na Primo•rskem, Notranjskem in Dolenjskem pa živi vrsta Z. kusceri, ki seže 
proti jugu še v Gors;ki Kotar. Med kopenskimi vrstami je le 4,1 '¾ endemnih vrst. 
Alpske in dinarske vrste, ki so za proučevanje zoogeografskih razmer naj-
pomembnejše, žive skoraj vse v spodnjem montanskem pasu. Ta pas se razteza 
daleč proti severozahodu v Alpe in proti jugovzhodu v Dinarsko gonstvo. Zaradi 
dokaj enotnih ekoloških razmer v tem pasu ni :p01Sebnih ooogeografs.kih pregrad, 
kar se v1di tudi v ,prekrivanju arealov alpskih in dinarskih vrst. Po H a d ž i -
je vi zoogeografski ra:zidelitvi Jugoslavije (Hadži 1931; 1935) leži območje 
Cerkniške kotline v slovenski krajini ( craina slovenica), ta pa v kraškem delu 
(pars carsica) balkansike podprovince (subprovincia balcanica). Meja med slo-
veooko krajino in triglav1Sko krajino (craina triglavensis) poteka po tej raz-
delitvi od Ljubljane mimo Medvod, Ško.fje Loke in po Selški dolini. Cerkniška 
kotlina leži torej v osrednjem delu sloven~e krajine. Poudariti pa moramo, 
da je problematično vrednotenje odnosov med a1pskimi in dinarskimi vrstami. 
Alpskih vrst je 13, dinarskih pa 10. Teoretično bi morali potegniti mejo med 
alpsko in dinarsko favno tam, kjer se na prekrivajočih arealih pojavljajo alpske 
in dinarske vrste v razmerju 1 : l. Taka meja pa leži nekoliko južneje od Cerk-
niške kotline. Ozemlje severno od te meje ima torej pretežno alpililski značaj 
1n bi bolj sodilo v alpsko podprovinco. Dosedanja meja med slovensko krajino 
(craina slovenica) in južnovzhocLno ležečo hrvaško krajino (craina croatica) je 
meja med dvema krajinama, vendar bi bilo po malakoloških razmerah pri-
merneje, da bi bila tu meja med alpsko in balkansko podprov~nco. 
231 
32 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Zusammenfassung 
MOLLUSKEN AUS DEM GEBIET DES CERKNIŠKO JEZERO 
(SEE VON CERKNICA) UND SEINER UMGEBUNG 
Der See Cerkniško jezero (See von Cerknica) mit seiner Umgebung liegt in der 
Landschaft Notranjsko im sudwestlichen Teil Sloweniens. Das untersuchte Gebiet 
erstreckt sich in einer Lange von etwa 15 km und einer Breite von 10 km. Den Haupt-
teil des Gebietes bildet das Kesseltal von Cerknica (Cerkniška kotlina), welches im 
Osten von der Slivnica (1114 m) und im Westen vom Javornikizug begleitet wird, welch 
letzterer das Gebiet vom Kustenlande scheidet. Die relative Hohe ist klein (768 m). 
Der hochste Punkt des Gebietes ist der Gipfel Veliki Javornik (1268 m), die niedrigste 
Kote liegt im Rakov Škocjan (500 m). 
Die geologische Struktur umfaBt im groBen gesehen drei verschiedene Gebiete. 
Die Westseite des Beckens gehort der Kreideformation an. An der Ostseite sind Dolo-
mite vorherrschend, nur hie und da ist jurassischer Kalkstein (Lias) vorhanden. Den 
Boden des Tales bedecken machtige Seesedimente. 
Dem Polje von Cerknica flieBt das Wasser unter- und oberirdisch periodisch in 
sehr groBer Menge zu, besonders in Fruhling und Herbst, so daB der periodische 
See entsteht. Zur Zeit der groBten Dberflutungen erreicht der See eine Oberflache 
von 26 km2• Im Sommer und teilweise im Winter ist der WasserzufluB so klein, daB 
das Polje bald schneller bald langsamer austrocknet. Auf der westlichen Kalkseite 
sind viele Hohlen, Karstquellen und Estavellen voirhanden, mit denen malakologisch 
sehr reiche unterirdische Wasserlaufe verbunden sind. 
Die klimatischen Bedingungen sind fur die Mollusken gunstig. Die Niederschlage 
betragen 1694 mm jahrlich (Cerknica) und sind auch auf die Sommermonate verteilt, 
so daB im August ein Sommerminimum mit 113 mm auftrit. Im Jahresdurchschnitt 
ist das Klima der Umgebung von Cerknica perhumid und maBig warm. 
Die Vegetation ist ein sehr bedeutender Faktor. Die Umgebung des Cerkniško 
jezero ist ein sehr waldreiches Gebiet. Hier findet man verschiedene Subassoziationen 
des dinarischen Buchen - Tannenwaldes (Abieti - Fagetum dinaricum), welche malako-
logisch sehr reichhaltig sind. An den sildlichen Abhangen befinden sich einige termo-
phile Assoziationen wie z. B. Ostryo - Fagetum und Querco - Ostryetum. In diesen 
Assoziationen leben einige termophile sildliche Schneckenarten. 
Die Mollusken des Cerkniško jezero und der Umgebung umfassen der okologische 
Gruppen. 
In die erste Gruppe fallen die Wassermollusken des Sees und seiner oberflachi-
gen Zuflilsse. Das sind die Mollusken der stehenden oder langsam flieBenden Ge-
wasser und Bache: Viviparus viviparus, Valvata cristata, Bithynia leachi, B. tenta-
culata, Physa f'ontinalis, Aplexa hypnorum, Lymnaea stagnalis, Radix peregra, Galba 
palustris, G. truncatula, Planorbarius corneus, Planorbis carinatus, Anisus leuco-
stomus septemgyratus, A. spirorbis, Bathyomphalus contortus, Armiger crista, Hip-
peutis complanatus, Segmentina nitida, Ancylus fluviatilis, Acroloxus lacustris 
Sphaerium corneum, Musculium lacustre, Pisidium amnicum, P. casertanum, P. ob-
tusale und P. henslowanum. 
Die zweite Gruppe enthalt die Wasserschnecken, die in unterirdischen Wasser-
laufen und auch in Quellen Ieben. Es sind dies: Iglica luxurians, Belgrandiella fonti-
nalis, B. kuesteri, B. kusceri, B. superior, B. schleschi, B. crucis, B. robusta, B. globu-
232 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 33 
losa, Sadleriana fluminensis, Hauffenia subpiscinalis, H. michleri, Hadziella ephip-
piostoma, Bythinella schmidti, Ancylus fuviatilis und Acroloxus tetensi. 
Die dritte Gruppe umfaBt Landschnecken aus der Umgebung des Sees. Zu dieser 
Gruprpe rechnen wir auch die unterirdischen Schnecken der Gattung Zospeum. Die 
Arten sind folgende: Cochlostoma septemspirale, Auritus gracilis stussineri, A. terge-
stinus. A. waldemari, Pomatias elegans, Acicula gracilis, A. stussineri, Renea specta-
bilis, Carychium minimum, C. tridentatum, Zospeum spelaeum spelaeum, Z. spelaeum 
schmidti, Z. kusceri, Z. exiguum, Cochlicopa lubrica, C. lubricella, Pyramidula ru-
pestris, Columella edentula, Truncatellina cylindrica, T. claustralis, T. monodon, 
Vertigo angustior, V. pusilla, V. antivertigo, V. pygmaea, V. alpestris, Orcula doliolum, 
O. conica, Pagodulina sparsa, P. subdola, Granaria frumentum illyrica, Chondrina 
avenacea lepta, Ch. clienta, Odontocyclas kokeili, O. rossmaessleri, Pupilla muscorum, 
Lauria cylindracea, Agardhiella truncatella, Vallonia costata, V. pulchella, Acanthi-
nula aculeata, Planogyra sororcula, Ena montana, E. obscura, Zebrina detrita, Succinea 
putris, S. oblonga, Oxyloma elegans, Cecilioides acicula, C. aciculoides, Punctum 
pygmaeum, Discus perspectivus, Arion hortensis, A. rufus, A. subfuscus, Vitrina 
pellucida, Eucobresia diaphana, Vitrinobrachium breve, Zonitoides nitidus, Vitrea 
subrimata, V. diaphana erjaveci, V. binderi, Aegopis verticillus, Ae. croaticus, Aego-
pinella nitens, Carpathica stussineri, Milax marginatus, Limax cinereoniger, L. tenellus, 
Euconulus fulvus, Itala ornata, Cochlodina costata commutata, C. fimbriata, C. lami-
nata inaequalis, C. dubiosa, Clausilia pumila, Iphigena asphaltina, I. densestriata, 
I. plicatula, I. ventricosa, Ruthenica filograna, Bradybaena fruticum, Helicella obvia, 
Monacha carthusiana, Zenobiella umbrosa, Monachoides incarnata, Trichia sericea, 
T. lurida, T. hispida, Helicigona hirta, Chilostoma intermedia, Campylaea planospira 
illyrica, lsognomostoma isognomostoma, I. holosericum, Cepaea nemoralis, C. vindo-
bonensis und Helix pomatia. 
Bemerkungen zu einigen Arten: 
Belgrandiella crucis (Kuščer 1928) ist eine ziemlich variable Art. R a doma n 
(1975, 32) hat aus der Quelle Mrzlik eine besondere Art. B. conica beschreiben. Kon-
chologische Untersuchungen einer griiBeren Anzahl von aus Thanatocoenosen der 
Quellen in der Umgebung von Lož und Gorenje Jezero stammenden Schnecken 
iiberzeugten mich, daB wir es hier nur mit einer variablen Art zu tun haben (Abb. 3). 
B. conica ist demnach nur ein Synonim der Art B. crucis. 
Bei genauen konchologischen Untersuchugen der unterirdischen Arten aus der 
Gattung Belgrandiella habe ich festgestellt, daB hier eine neue Art dieser Gattung lebt: 
Belgrandiella globulosa sp. n. 
D i a g no s e : Die Art B. globulosa unterscheidet sich von allen iibrigen Arten 
dieser Gattung durch den kleinen, niedrigen, abgerundeten und breiten Schalenha-
bitus und durch die sehr schiefe Miindung. 
Bes c h r e i b u n g: Das Gehause ist sehr klein, fest und verhaltnismaBig dick-
wandig, glatt oder mit unregelmaBigen Streifen. Das Gewinde ist niedrig und etwas 
abgerundet. Die drei Windungen sind maBig gewolbt und nehmen schnell zu, die 
Naht ist tief. Die Miindung ist oval, sehr schief, ziemlich groB und miflt mehr als 
eine Halfte der Gehausehohe. Der Miindungsrand ist diinn, scharf und nur innen 
233 
34 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
verdickt. Der AuBenrand ist etwas eingebogen. Der Nabel ist spaltenformig, ganz oder 
halb bedeckt. 
M a I3 e: H. 1-1,6 mm, Br. 1-1,3 mm, H. des Typus: 1,3 mm, Br. des Typus: 
1,15 mm. 
L o c u s t y pic u s : Kleine Wasserhčihle Mrzla jama bei Bločice, 3,5 km NNW 
von Lož. Weitere Fundorte sind die Karstquellen Cemun und Obrh bei Gorenje 
Jezero. 
Materi a 1 : Holotypus (8435 A) und Paratypen (8435) befinden sich in der 
Sammlung des Biologischen Instituts Jovan Hadži SAZU in Ljubljana. 
Die Art B. globulosa lebt sympatrisch mit den Arten B. schleschi, B. superior 
und B. crucis. Die konchologischen Merkmale zeigen Ahnlichkeit mit B. superior, 
jedoch sind die Gehause kleiner und haben einen viel griiBeren Index: D.100:H = 
= 73,3 - 104,3. 
Auritus waldemari (A. J. Wagner 1897). A. J. Wagner hat ihn als Art be-
schrieben. Spater wurde A. waldemari als Unterart mit A. tergestinus zusammenge-
zogen (J a e c k e I 1962). Es handelt sich aber ohne Zweifel um eine eigene Art, was 
sich dadurch erweist, daB beide Arten an gleichen Orten beisammen leben und 
keinerlei Verbindungen eingehen. 
Acicula stussineri (Boe t t g er 1887). Diese Art ist nach neuesten Untersuchun-
gen (Ve 1 k o vrh 1971) nicht selten. Bisher sind schon viele Funde aus Slowenien 
bekannt. In der Umgebung von Cerknica sind vier Fundorte bekannt (Slivnica-Gipfel, 
Sv. Miklavž an der Slivnica, škanski grič bei Zelše und Rakov Škocjan). 
Malakologisch wird das Gebiet des Cerkniško jezero und der Umgebung seiner 
Lage entsprechend vor allem von weitverbreiteten (holarktischen, palaarktischen, 
eurosibirischen und europaischen) Arten bevčilkert. Diese Gruppe ist bei den Wasser-
mollusken der oberflachigen Gewasser mit 26 Arten und bei den Landschnecken mit 
55 Arten vertreten. Die unterirdischen Wasserschnecken sind aus den Familien 
O r i e n t a 1 i n i d a e (9) und A c r o 1 o x i d a e (1) und alle sind endeme Arten. Auch 
unterirdische Landschneckenarten der Gattung Zospeum sind endem. Eine kleine 
Gruppe der Landschnecken bilden die alpinen Arten (13), die ihr Verbreitungszen-
trum in den siidčistlichen Alpen haben. Diese Arten erreichen auf dem Notranjski 
Snežnik ihre stidiistliche Grenze; sudlich des Notranjski Snežnik kommen sie immer 
seltener vor. 
Eine interessante Gruppe sind die dinarischen Arten (10) mit ihrem Verbrei-
tungszentrum im nčirdlichen dinarischen Gebiet. Diese Arten erreichen in der weiten 
Umgebung von Cerknica ihre nordwestliche Grenze. Eine besondere Gruppe bilden 
neun Arten, welche in den sudiistlichen Alpen wie auch in den Gebirgen der nord-
westlichen Balkanhalbinsel vorkommen. Das Gebiet des Cerkniško jezero und seiner 
Umgebung liegt an der Grenze bzw. im Grenzgebiet zwischen der alpinen und bal-
kanischen Subprovinz. 
234 
Jože Bole, Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice 35 
Literatura 
A 1 zona, C. 1971: Malaoofauna Italica. Atti Soc. Ital. sci. nat. 111, 1-433. Ljubljana. 
Boe ter s, H. D. 1970: Die Gattung Microna C 1 e s sin 1890 (Prosobranchia, Hydro-
biidae). Arch. Moll. 100 (3/4), 113-145. Frankfurt a. M. 
B o e t t g e r , C. R. 1955: Zoogeographische Betrachtungen liber die europaischen 
SilBwasserschnecken der Gattung Viviparus (Montfort). Arch. Moll. 84, 87-95. 
Frankfurt a. M. 
Bo 1 e, J. 1966: Mehkužci in zoogeografski položaj Rakovega Škocjana. Varstvo 
narave 5, 129-137. Ljubljana. 
Bo 1 e, J. 1967: Taksonomska, ekološka in zoogeografska problematika družine 
H y drob i i da e (Ga strop oda) iz porečja Ljubljanice. Razprave IV. razr. 
SAZU 10, 75-108. Ljubljana. 
Bo 1 e, J. 1970: Podzemeljski polži in razvoj porečij. Peti jugosl. speleol. kongr. 
Skopje, 5, 247-250. Skopje. 
Bo 1 e, J. 1974: Rod Zospeum Bo ur g u i gnat 1856 (Ga strop oda, E 11 ob i i -
da e) v Jugoslaviji. Razprave IV. razr. SAZU 17 (5), 249-291. Ljubljana. 
Bo 1 e, J. 1976: Mehkužci Notranjskega Snežnika in okolice. Varstvo narave 9, 
55-63. Ljubljana. 
G it ten b erge r, E. 1967: Cochlodina laminata (Montagu) in ihrem sildostlichen 
Verbreitungsgebiet. Arch. Moll. 96 (1/2) 25-37. Frankfurt a. M. 
G it ten b erge r, E.: 1967 Beitrage zur Kenntnis der Molluskenfauna Č>sterreichs. 
Basteria 31 (4/5), 70-75. Leiden. 
G it ten b erge r, E. 1972: Beitrage zur Kenntnis der Pupillacea 2. Die Gattung 
Planogyra (Valloniidea) in Europa. Basteria 36 (2-5), 63-74 Leiden. 
G it ten b erge r, E. 1973: Beitrage zur Kenntnis der Pupillacea, III. Chondrininae. 
Zool. Verh. 127, 1-267. Leiden. 
G it ten b erge r, E. 1977: Planogyra sororcula (Ben o it, 1857) (Pulmonata, Val-
loniidae), une espece nouvelle pour la France. Zool. Mededel. 51 (12), 191-197, 
Leiden. 
Hadži, J. 1931: Zoogeografska karta kraljevine Jugoslavije. Zbirka karata Geogr. 
društva, 2, Beograd. 
Hadži, J. Kurze zoogeographische Ubersicht Jugoslaviens. Verh. Int. Ver. theoret. 
angew. Limnol. 35, 36-45. Beograd. 
Hude c, V. 1967: Bemerkungen zur Anatomie von Arten aus der Gattung Anisus 
Stud er, 1820 aus slowakischen Populationen (Mollusca, Pulmonata). Biologia 
22 (5), 345-362. Bratislava. 
I 1 i j a ni c, L. 1974: Vegetacija Cerkniškega jezera. Vodič po ekskurzijah 14. med-
narodnega simpozija vzhodnoalpsko-dinarskega društva za proučevanje vegeta-
cije 1, 46--52. Ljubljana. 
J a e c k e 1, S. 1967: Mollusca. In I 11 i e s: Limnofauna europaea, 89-107. Stutt-
gart. 
Kuščer, L. 1923: Originalna nahajališča mehkušcev v Sloveniji. Glas. muz. 
društva Slovenije 2, 1-17. Ljubljana. 
Kuščer, L. 1925: Jamski mehkužci severozapadne Jugoslavije in sosednega ozem-
lja. Glas. muz. društva Slovenije 4-6 (B), 39-49. Ljubljana. 
Kuščer, L. 1928: Drei neue Hohlenschnecken. Glas. muz. društva Slovenije 
7-8 (B), 50-51. Ljubljana. 
Kuščer, L. 1932: Hi:ihlen- und Quellenschnecken aus dem FluBgebiet der Ljublja-
nica. Arch. Moll. 64, 48-62. Frankfurt a. M. 
K uš č e r , L. 1935: Mollusca. In K a r a m a n : Die Fauna der unterirdischen 
Gewasser Jugoslawiens. Verh. Int. Ver. theoret. angew. Limnol. 7, 52-56. 
Beograd. 
Nor d si e c k, 1962: Die Chondrinen der Sildalpen. Arch. Moll. 91 (1/3), 1-20. 
Frankfurt a. M. 
Nor d si e c k, H. 1969: Zur Anatomie und Systematik der Clausilien, IV. Cochlodina 
dubiosa und ihre Stellung im Genus Cochlodina. Arch. Moll. 99 (1/2), 1-20. 
Frankfurt a. M. 
235 
36 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) 
Pinte r, L. 1972: Die Gattung Vitrea F it z in g er, 1833 in den Balkanlander 
(Ga strop o da : Zon iti da e). Ann. zool. 29 (8), 209-315. Warszawa. 
Rad o man, P. 1975: Speciacija u okviru roda Belgrandiella i njemu srodnih rodova 
na Balkanskom poluostrvu. Glas. prir. muz. Beograd, (B) 30, 29-69. Beograd. 
Rad o man, P. 1976: Speciation within the family Bythinellidae on the Balkans 
and Asia Minor. Z. zool. Syst. Evolut.-forsch. 14 (2), 130-152. Hamburg. 
Rad o man, P. 1978: Neue Vertreter der Gruppe Hydrobioidea von der Balkanhalb-
insel. Arch. Moll, 109 (1/3), 27-44. Frankfurt a. M. 
Reji c, M. 1972: Ob Cerkniškem jezeru. Proteus 35 (4), 153-156. Ljubljana. 
Sket, B. 1974: Hidrobiološke raziskave Cerkniškega območja. Elaborat, 1-36. 
Ljubljana. 
Ve 1 k o vrh, F. 1971: Nove najdbe vrste Acicula stussineri (Boe t t g er) 1884 
(Ga strop o da : Proso bran c hi a). Biol. vestnik 19, 203-206. Ljubljana. 
Ve 1 k o vrh, F. 1972: Pripombe k razširjenosti dveh vrst rodu Spelaeodiscus 
Brusi na, 1886 (Ga strop oda, P u 1 m ona ta). Biol. vestnik 20, 121-126. 
Ljubljana. 
Wagner, A. J. 1897: Monographie der Gattung Pomatias Stud er. Denkschr. 
Akad. Wiss. Wien 64, 565-632. Wien. 
Wagner, A. J. 1915: Beitrage zur Anatomie und Systematik der Stylommatophoren 
aus dem Gebiete der Monarchie und der angrenzenden Balkanlander. Denkschr. 
Akad. Wiss. Wien 911, 429-498. Wien. 
Z i 1 c h, A. 1955: Die Typen und Typoide des Natur-Museums Senckenberg, 14: 
Mollusca, Viviparidae. Arch. Mol. 84 (1/3), 45-86. Frankfurt a. M. 
Z i 1 c h, A., S. G. A. J a e c k e 1 1962: Mollusken. Die Fauna Mitteleuropas. 2 (1), 
Erganzung. Leipzig. 
Zupančič, M. 1969: Vegetacijska podoba Cerkniškega jezera. Ljudska tehnika 
Slovenije: 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor v Cerknici, 93-107. 
Ljubljana. 
Z u p a n č i č , M. 1971: Vegetacijski profil Snežniškega pogorja. Mladinski razisko-
valni tabori 1970, 66-91. Ljubljana. 
236