Štev. 2.         V Ljubljani, meseca februarja 1922.           Leto XXIII.
Očetu za god.
Sredi bele, mrzle zime,              Solnček, veš, so srca naša,
Ijubi očka naš,                            ki zate živijo,
ko ni solnca, ko ni rožic,           a Ijubezni žarki zlati
ti svoj god imaš!                       v srcecih gorijo.
Ali tebi solnce tvoje                  Ker zlata, darov bogatih
tudi v zimi sveti,                        fi ne morem dati,
nlkdar njega gorki žarek           glej, pa vzami šopek cvetja
ne preneha greti!                       in pa žarek zlati . . .
In za tebe tudi v zimi               Vzemi, kar ti srce daje,
raste kila cvetja:                        od Ijubezni vžgarto,
deca tvoja ga prinaša,                k! je bilo in ostane
polna mladoletja!                       vedno tebi vdano !
Solnce tvoje v srcih naših
ia ta cvet zareči                   ¦                       *
naj bo tebi, dobri oLkat
k sami, Sami sreči! —
Anica   .