KS Moste in Selo
Podiužnica Ljubljanske banke v Mostah je pretesna. Posebno okrog prvega in petnajstega v mesecu, ko se deBjo pokojnine in osebni dohodki. Tedaj je strašen naval. Ne vem, kako vzdržijo uslužbenri banke, ki sedijo tam osem ur v slabem zraku in gneti. Stranke pa živčne tako, da pride več-krat do prepira. Morali bi poskrbeti za večje prostore ai pa ustanoviti še eno aB dve podružnici (npr. v Šte-panjskem naselju).
Tudi na pošti v Mostah ni nič bolje, tudi tam je gneča. Ljudje so nezado-voljni. Za svoj denar želijo kulturno postrežbo, ne pa da čakajo v vrstah, kot med vojno.
V našem Kliničnem centru, pa menda tudi po vseh drugih bolnišni-cah in zdravstvenih ustanovah, je običaj, da so zdravniki in ostalo osebje enako belo oblečeni. Tako se zgodi, da nagovoriš kako manj po-membno ali administrativno moč s »tovarišem doktorjem«, zdravnika pa obratno. Tudi tu bi moral vladati red!
Naša gunnarib na Zaloeki cesti ima na vrtu svojo okrepčevalnico, vendar je vsi dijaki ne obiskujejo. Hodijo namreč po malico drugam. Tako se ob odmorib razkropijo po vseb vesoljnih Mostah in delajo gnečo po Irgovinah, kjer je tako ai tako že dovolj tesno. Zakaj ne bi uprava šole prepovedab odbod dija-kom po maSco izven šolskega pro-stora?
Na zelenici Pokopališke ul. 6 in 8 raste jablana, ki je posebno letos zelo bogato obrodila. Kdo jo bo obral? Ali hišni svet aJi stanovalci ali otroci?
Čigava last je pravzaprav ta jablana, da ni mogoče Staninvestova? Med-tem pa otroci »rabutajo« orehe z drevesa na sosednjem vrtu.
V bloku Pokopališke 6 in 8 imajo končno po dolgem času čistilko. Kar je po takem presledku kar hvale vredno. Toda obstaja strah, da se ne bo zgodilo tako, kot se je s prejšnjo, ko jo je neki pijan stanovalec, staro, ubogo ženičko, nič krivo nič dolžno, brez vsakega razloga sklofutal in je to mesto v hipu zapustila.
še vedno parldrajo avtomibile in kamione po pločnikih. Seveda je res, da ni dovolj prostorov za parkiranje, vendarje vsega obsojanja vredno, da se morajo pešri umikati na cestišče.
i Se nekaj me bode v oči. To je ju-tranje odhajanje mater z malimi otroki in dojenčki v službo. Ti otroci so še vsi zaspani, jočejo in tamajo, češ še malo bi spali, pa moramo tako zgodaj na pot k rejnikom. Opazu-jetn, ko že ob petih zjutraj hodijo mamice s temi ubogimi otroci v otro-ške vrtce ali k drugim rejnikom. Ali bi ne bilo mogoče, da bi ta naša hu-mana družba določila, da lahko stane žena-mati še eno uro doma, da bi se otrok naspal? Ne pa, da jim grozijo, če mlada mati zamudi službo.
Posebno vprašanje je motorizatija mladine. Kako ta nade polna mta-dina divja s svopmi motorp podnevi in ponoči po moščanskih ulcah! Ai miKčniki nič ne vidijo in ne sfišijo, kako besno drvijo ponod, do polnod in še pozneje, ko Ijudje utrujeni od dela spijcpa pravzaprav ne morejo spati od dlvjega ropota?
M. M.