59624

Sv. Notburga

pomočnica

v vsakoverstnih potrebah

z pripovedko o

m  w o at- it

v Blejskem jezeru.
■<&£>—

V Ljubljani.

Založil A. Mandeljc. — Tisk Blasiirkov
1886

pomočnica

?

v vsakoverstnih potrebali |

z pripovedko o |

x  ¥ o) m  e

$

v Blejskem jezeru.

V Ljubljani.

Založil A. Mandeljc. — Tisk Blasnikov

59624

/<sv.y ***■/'

.cj/o-£&-**£*  — ,y! •/£-*-&  —

/er/, / 3 v-

Božje na Blejskem jezeru se ozre na stran¬
ski oltar, ki je posvečen sv. Mihaelu nad-
angelju. Ondi na darilniku stoji podoba pre¬
stavljajoča devico — sv. Notburgo.  Ne¬
kdaj, ko je imela cerkev sedem oltarjev,
je bil tudi oltar, posvečen sv, Notburgi.
sedaj je le še podoba in na zidu lesena
tablica, v kteri se vidi košček persta sv.
device. V zakristiji se hrani sreberna sve¬
tinja z ostanki imenovane svetnice, ktere
so tje prinesli iz Briksena po naročilu ta-
danjega škofa Gašperja Ignacija, da bi jilr
verno ljudstvo častilo. —

Vsi verni kristjani, kteri sv. ostanke
pobožno v poljubijo ter molijo tri „Očenaše“
in tri „Cešenasimarije“, dobijo 40 dni od¬
pustkov.

Sv. Notburga, hči nepremožnega klo¬
bučarja, je bila rojena 1. 1265, v malem

obiskovalec cerkve Matere

4

mesticu Rotenbergu. Kako je svojo mladost
preživela, se ne ve, kajti prikaže se nam
že kot osemnajstletna deklica v Roten-
burški grajščini. Vendar lahko iz tega skle¬
pamo, da je bila v mladih letih lepega in
poštenega obnašanja, ker jo je pobožna
Guta, žena Henrika Rotenburškega, ki je
bil za svojega časa eden najimenitnejših
in bogatejših gospodov na Tirolskem in
Bavarskem, vzela še tako mlado v službo
za kuharico. Svojo službo je opravljala
vestno in natanko. Zapeljivosti spridenega
sveta se je varovala ter zoper mnogoverstne
skušnjave, ktere ji je malopridni svet na¬
stavljal, se hrabro borila, iskaje vedno po¬
moči pri Bogu. Najbolj se je odlikovala
v radodarnosti, ljubezni in usmiljenji do
ubogih. Dan na dan je prihajala dolga
versta beračev pred grajske duri, in mlada
služabnica je pri kosilu ostale jedi delila
med nje. Velikokrat sta gospod in gospa
stala pri oknu ter gledala se solznimi
očmi, kako so se reveži ganljivo zahvalje¬
vali dobroserčni Notburgi za postrežbo in
jedi, ki so jih dobivali iz njenih rok.

L. 1289. pride velika poskušnja nad
Notburgo. Henrik in njegova blaga gospa
Guta umreta in posestvo prevzame njuni
sin Henrik II. s svojo ženo Otilijo. Da je
nastopil drugi gospodar, druga gospodinja,

5

vse čuti, najbolj pa Notburga in reveži.
Že za časa blagih roditeljev je Otilijo hudo
peklo, da Notburga reveže oskerbuje, pa
takrat je morala še molčati. Zdaj pa, ko
sama gospodinjstvo prevzame, ukaže grajske
duri zapreti, reveže odpoditi ter Božje da¬
rove, ki od mize ostajajo, mesto beračem,
svinjam dajati. S takošnjim početjem meni
dobro Notburgino serce najbolj žaliti in
raniti. Mesto blagih besed germijo iz ust
hudobne Otilije psovke, kakoršnih devica
še nikdar ni slišala. Vendar sveta služab¬
nica poterpežljivo prenaša vse težave. Ker
noče sama svinj pitati z Božjimi darovi,
morajo druge dekle to delo opravljati. Da
bi revežem pomagala, si pritrguje od svojih
jedi ter nosi to na cesto in deli med
uboge. To ravnanje ne ostane prikrito go-
spejnim očem. Rada bi jo koj iz službe
zapodila, ko bi le mogla pregovoriti go¬
spoda. Priložnost se ji kmalo ponudi. Ne¬
kega dne nese v predpasniku malo prihra¬
njenih jedi revežem na cesto. Na potu jo
sreča gospod in na vprašanje, kaj da nese,
odgovori, da nese ubogim svoje kosilo in
svoj verček vina. Da bi se gospod pre¬
pričal, razgerne predpasnik in oj čudo —•
mesto kruha in mesa zagleda terske in ko
poskusi iz verča, se spremeni vino v grenek
lug. Bog je pripustil, da bi Henrik spo-

6

znal, da je njegovo serce suho in terdo
kakor les in njegov čut nesladen, kakor
lug. Ves raztogoten pride domov ter se
pritoži gospej nad služabnico. Gospa po¬
rabi to priložnost, da doseže svoj namen,
in Notburga mora iti iz grada. To je bilo
hudo za dobro Notburgo, kajti izgnana je
bila kakor malopridna deklina. Vendar ne
tarnja preveč, temuč voljno prenaša svojo
nadlogo. Poda se k nekemu kmetu na
Kavno (Eben) v službo za deklo.

Malo dni pozneje se poda v grad, da
bi pobrala svojo obleko. Približavša se k
grajščini zve, da je gospa nagloma hudo
zbolela; vsi poklicani zdravniki obupajo,
da bi še ozdravela. Sedaj bi se lahko po¬
smehovala Notburga ter privoščila gospej
rekoč: prav ji je, Bog jo tepe. Toda imela
je preblago serce, da bi kaj tacega storila.
Svoji sovražnici poverile hudo z dobrim.
Koj ji je pripravljena streči v njeni bolezni.
Verh tega moli neprenehoma za zdravje
Otilije, da bi ne umerla nespokorjena. Sv.
pismo pravi: Molitev pravičnega oblake
predere — in Bog tudi usliši sveto slu¬
žabnico. Na njeno priprošnjo se usmili Bog
gospejne duše, da se preseli na oni svet
spravljena in spokorjena, vendar njen duh
za kazen še dolgo nima miru. Vsako noč
pride gospa v svinjak, ter kruli, kakor

7

drugi prešiči. Slednjič jo pa vendar reši
z molitvami pobožen benediktinec.

Notburga je služila v gradu sedem
let in sedaj izpodena mora opravljati pri
kmetu težka dela. Se svojo pridnostjo se
jako prikupi kmetu in bila bi ondi ostala
vse žive dni, ko bi Božja volja ne odločila
drugače. Čestiti čitatelj! Ako pogledaš po¬
dobo sv. Notburge, vidiš v njeni roki šerp
ki ga drži kviško. Kaj pa pomeni šerp?
Pripoveduje se, da je neko soboto žela
pšenico na polji. Morebiti se je priprav¬
ljalo k hudemu vremenu, ali je bila žetev
že pri konci, kar zapoje zvon naznanjajoč
delopust. Notburga neha delati in hoče
njivo zapustiti, pa kmet jo sili ter priganja
rekoč: zvon ne naznanja delopusta, temuč
zadnji snop, ki ga boš povezala. Pobožna
devica se ne da premotiti, temuč hoče po
stari navadi opraviti v bližnji cerkvici sv.
Ruperta svoje molitve. Ker pa kmet le ne
odjenja, tedaj povzdigne služabnica šerp ko¬
likor mogoče visoko ter pravi: Bog naj bo
sodnik med menoj in teboj — zmakne roko
in — glej! šerp obvisi v zraku, kakor da
bi ga obesila na klin, toliko časa, dokler
ne stegne zopet svoje roke.

Vernimo se zopet k Botenburški graj-
ščini, da vidimo, kako se je godilo po Oti-
lijevi smerti. Pretekla so samo še tri leta

8

in vendar se je že veliko spremenilo. Henrik
Rotenburški se je zapletel v dolgo in ker-
vavo vojno, ki je nastala vsled štajerskega
upora. Na eni strani so se bili Albert I.,
vojvoda Avstrijski, njegov tast Meinhard II.,
vojvoda Koroški in grof Tirolski in radi
tega tudi Henrik Kotenburški, na nasprotni
strani pa uporni Štajerci, škof Solnograški
in vojvoda Bavarski. Nasledki vojne so
bili grozni. Požgana so bila mesta in vasi,
polja opustošena in tudi grad Kotenburški
je ostal v zelo žalostnem stanu. Po leti
1293. leta se verne Henrik domov in vidi
svojo hišo na robu pogube. Spomni se
lepo cvetečega blagostanja za časa, ko je
bila Notburga v njegovem gradu in sklene
jo nazaj poklicati. Poda se torej nekega
dne na lov, obišče blago devico, ter jo
prosi, da bi se vernila k njemu. Ona
se začudi, vendar noče zapustiti kmečke
hiše, kajti dobro se še spominja, kako
gerdo je bila izgnana, in kakošen razloček
je bil med dobro Guto in hudobno Otilijo.
Vedoč, da v Kotenburški hiši vlada domač
prepir, noče nikakor prevzeti službe. Še
le, ko ji Henrik obljubi, da hoče domači
prepir končati in pošteno ravnati, kakor
ranjki roditelji, obljubi verniti se v graj-
ščino.

V Rotenburški hiši zavlada zopet mir.

9

Henrik se oženi v drugič z pobožno Mar¬
gareto Hoheneško. Tu biva Notburga še
celih 18 let, do svoje smerti, kot zvesta
služabnica in poštena odgojiteljica Henri¬
kovim otrokom. Njene lepe čednosti se
svetijo po vernitvi v grajščino kakor, kadar
po hudi nevihti solnce posije ter pošilja
dobrodejne žarke na zemljo. Živi sveto. V
svoji sobici premoli cele noči, po dnevu pa
deli miloščino revežem, kterim so se graj¬
ske duri zopet odperle. Kakor v Putifer-
jevi hiši za časa egiptovskega Jožefa, tako
se je množilo blagostanje tudi v Roten-
burški grajščini. Po smerti Henrika II..
prevzame gospodarstvo njegov sin Henrik
III., kterega je sama Notburga odgojila.
Nabravši si neizmerno veliko, dobrih del in
pripravivši si v nebesih krasen venec zve¬
ličanja, zaspi v Gospodu po kratki bolezni
leta lblo. v 48. letu svoje starosti. Bila
je sicer revna na blagu, pa silno bogata
na dobrih delili in čednostih. Prišel je po
njo njen sveti Ženin, ki ji je še pred bo¬
leznijo dan veselega zedinjenja naznanil, re¬
koč: pridi blažena mojega Očeta in posedi
moje kraljestvo! Nad njo so se resnično
spolnile svetopisemske besede: blagor mert-
vim, ki v Gospodu umerjo, kajti oni od¬
počijejo od svojega truda in njih dela gredo
za njimi.

10

Truplo sv. Notburge položijo v trugo
in v mertvaški voz vprežejo vola brez go¬
njača, kakor je sama naročila pred smertjo.
Vola peljeta sveto truplo iz grajščine na
cesto, kjer je klečala dolga versta revežev,
ki so plakali po blagi dobrotnici. Potem
kreneta na. stran proti reki Ini. Na bregu
nič ne postojita, temuč vlečeta voz kar na¬
prej čez vodo in glej! — voda se razdeli
in nakopiči kviško tako, da prepeljeta sv.
truplo po suhem na drugo stran. Dalje
gresta proti vasi „Jenbah“ in prišedša do
na razpotji stoječega križa se malo odpo-
čijeta. Ljudstvo, ki je prihitelo iz vasi
gledat, se ne more načuditi nad vozom
brez gonjača. Kmalo pride Henrik se sprem¬
stvom za merličem in razloži prebivalcem
to čudno prikazen. Začno pripravljati po¬
trebne reči k pokopu, ker mislijo, da si je
sv. Notburga tukaj odločila svoj grob, pa
vola odrineta dalje in jo pripeljeta do cer¬
kvice sv. Ruperta, kjer zopet postojita. Ho¬
čejo vzeti trugo z voza, pa vola hitro po¬
peljeta truplo v cerkev in prideta z praz¬
nim vozom nazaj — čudo, ako pomislimo,
da je bila truga brez vsake človeške po¬
moči z voza djana in vola sama v silno
ozki cerkvici voz zaberniti mogla. Po oprav¬
ljenih navadnih kerščanskih obredih polo-
žije sveto truplo v rakev pred oltarjem

11

Naslednjega dneva je bila sv. maša in po
končanih cerkvenih obredih se verne Henrik
domov se solznimi očmi pošlo vi vši in pri-
poročivši se v njeno varstvo in priprošnjo.

češčenje sv. Notburge se je pričelo
k oj po njeni smerti in se razširjalo čem-
dalje bolj ne samo po Tirolskem in Bavar¬
skem, temuč tudi po Slovenskem in še celo
med Poljaki, Henrik III. Rotenburški da
kmalo po njeni smerti spremeniti sobico, v
kteri je stanovala, v lepo kapelico, in na
onem kraji, kjer sta vola v pervič počivala,
tudi malo kapelico.

Kako zelo češčena je sv. Notburga,
pričujejo ne samo brezštevilni romarji k
njenemu grobu, temuč tudi nji na čast po¬
stavljeni oltarji in podobe predstavljajoče
sv. devico, ter imena ondotnih prebivalcev,
kajti ni skoraj hiše, v kteri bi ud družine
ne nosil njenega imena.

L. 1718. koncem avgusta so vzdignili
z privoljenjem Briksenškega knezoškofijstva
sv. truplo, ktero je čez 400 let v grobu
ležalo, in izpostavili leta 1735. 29. junija
očitnemu češčenju vernikov. Manjkalo je
le še nekaj, namreč razglašenje sv. Not¬
burge za svetnico, po vesoljnem svetu, in
to se je zgodilo na prošnjo gospoda Vin¬
cencija Gaserja, knezoškofa Briksenskega po
sv. očetu Piju IX. 1. 18G2. 27. marca.

12

Kako se je po Slovenskem razširilo
češčenje sv. Notburge, se pripoveduje ta-
ko-le. Neki gospod na Kranjskem dobi od
prijatelja podobo sv. Notburge. Slikana je
bila v navadni kmečki obleki, obdana od
cele verste revežev in živine. Spodaj je bil
napis: Sv. Notburga, varuhinja ubogih in
živine. Podobo dene v lep pozlačen okvir
in jo obesi z dovoljenjem duhovnih pred¬
stojnikov na zid podružniške cerkve, posve¬
čene sv. Mohoru in Fortunatu v Grobljah
Mengiške župnije. Kmalo nato nastane ve¬
lika kuga v okolici. Ker se je oni čas
močno razširjal životopis sv. Notburge, sve¬
tujejo duhovniki z prižnice vernikom, da
naj se zatekajo k imenovani svetnici. Za¬
čele so v resnici hoditi cele trume po¬
božnih kristjanov molit pred njeno podobo;
tudi so dajali za sv. maše na bližnjem ol¬
tarji poleg podobe sv. Notburge. Kmalo
zgine popolnoma kuga iz vse okolice. Od
tega časa so romale vedno velike množice
tje ter se priporočevali svetnici. Na mestu
kjer je visela podoba, so napravili kmalo
oltar, na kterem je bilo na leto po 800
sv. maš opravljenih. Tudi ste prišli iz
Rima na prošnjo dve papeževi pismi, s kte-
rima papež podelijo popolen odpustek na
praznik sv. Notburge vsem vernim po pri¬
jetji zakramentov svete pokore in svetega

13

Rešnjega telesa in po molitvi za namen
svete cerkve. Tudi podelijo oblast oltarju
svete Notburge, da se pri sleherni sveti
maši na onem oltarji opravljeni vsaki pe¬
tek in skozi vso osmino vernih duš po¬
polni odpustki za verne duše oberniti mo¬
rejo.

Zatekajmo se tudi mi, ljubi Slovenci
in Slovenke v vseh težavah pod zavetje
sv. Notburge, ker ona nam bo gotovo po¬
magala. Da pa ložje spoznamo, kako velika
priprošnjica da je, tedaj hočem le nekolike
domačih zgledov navesti.

1. V Grobeljski okolici Mengiške žup¬
nije je razsajala huda kuga. Jurij Gorjub,
kmet v Damžaljah, si je vse prizadel, da
bi svoj hlev zavaroval pred to pošastjo.
Pa vse prizadevanje je bilo zastonj. V tej
sili se zateče v molitvi k sv. Notburgi, in
kuga nagloma zgine iz hleva, živina pa
čisto zdrava postane.

2. Ravno tako se je godilo Jakopu
Gregoriču. Kuga mu je pobrala enega vola
in tudi druga živina je postala kužna. Ves
prestrašen moli k sv. Notburgi in živina
nagloma ozdravi.

3. Tretji kmet Miha Vavpetič je bil
v veliki nadlogi, kajti kuga mu je pomo¬
rila dve kravi in druga živina že dva dni
ni hotela jesti. V nevarnosti, da pride ob

14

vso živino, se zvečer zaupno oberne v mo¬
litvi do sv. Notburge. Ko drugi dan vstane,
v velikem strahu, da mu je vsa živina po¬
ginila, stopi v hlev in zapazi vse prazne
jasli, živino pa popolnoma zdravo. Poln
veselja teče v Groblje ter da za eno sveto
mašo v zahvalo sv. Notburgi.

4. Anton Brinovec je delal v petek
pred Binkoštmi na polji, kar ga nagloma
pokličejo na občinski pašnik. Prišedši tje
zegleda svojo kravo na tleh, ktero je tako
sjlno napenjalo, da še nikdar ni videl kaj
takega. Precej pošlje po živinskega zdrav¬
nika, ki pa pri vseh navedenih pripomočkih
ni mogel nič opraviti. Krava je ležala na
tleli in nič ne dihala, kakor da bi bila
meriva. Mož ves žalosten jo prepusti zdrav¬
niku, za se pa zahteva samo kožo, ktero
naj bi mu domov prinesel, in se odpravi
proti domu. Na poti mu pride na misel
sv. Notburga. Pride počasi do Grobeljskega
gradu, od koder se vidi cerkev sv. Not¬
burge. Pade na kolena, prosi svetnico po¬
moči in obljubi dati za eno sveto mašo. Po¬
tem se vzdigne in gre pogledat na pašnik,
kjer kravo v ravno tistem stanu najde.
Vendar se mu zdi, ko je malo bolj natanko
opazuje, da levo nogo malo premika. Stopi
k nji in ji zaberne glavo. ,  Zdaj premakne
krava nogo, skoči po konci v veliko začu-

15

denje vseh pričujočih in se pridruži po¬
polnoma zdrava drugi živini na paši.

5. Miha Cigan iz Damžalj peljal je
dva voza, v vsakem en konj vprežen, čez
Bistrico na goro, da hi slamo domov spravil.
Z naloženima vozovoma moral je z gore
po ozkej poti memo globokega prepada iti.
Pervi voz pride s tira in pade s konjem
vred v gosto poraščeno dolino. Drugi konj
se splaši, poterga žilje, in se prekucne v
dolino. Kmet ves prestrašen misli, da sta
konja mertva, vendar se priporoči Bogu in
sv. Notburgi, ter obljubi z darom v Groblje
romati. Potem gre počasi v dolino, da bi
videl, kaj se je zgodilo. Pervega konja
najde v germovji obešenega, kakor tiča v
mreži. Misleč, da je mertev, gre tje, mu
pomaga iz germovja in najde čisto zdra¬
vega in nepoškodovanega. Drugi je ležal
še veliko globokeje med koreninami. Kmet
misli, da si je noge polomil. Gre tje, mu
pomaga na noge in glej! tudi ta konj je
bil čisto nepoškodovan.

6. Andrej Kolada iz Podgorice je imel
hčerko, ki je imela vse terde noge, tako
da se ni mogla nič premikati. V strahu,
da bo vse svoje življenje hroma ostala,
kajti morala je v postelji vedno enako
panju ležati, išče pomoči pri zdravnikih,
pa vse nič ne pomaga. Zdaj se zateče k

16

sveti Notburgi, roma k njeni cerkvici v
Groblje in obesi pri njenem oltarji neko¬
liko deklici ostriženih las in eno voščeno
žensko podobo. Drugi dan že zapazijo
starši, da se otrok more po konci skloniti,
vendar nog še ne more premakniti. Ivmalo
nato pride duhovnik iz Mengiša po biro.
Starši pripovedujejo nesrečni stan svojega
otroka ter izrečejo željo, da bi radi dali
za sv. mašo, pa nimajo denarja. Ponudijo
duhovniku pšenice mesto denarja, kar du¬
hovnik sprejme. Na določeni dan pridejo
starši z bolno hčerko v cerkev, pa mašnik
radi imenitnega opravila zaderžan ne more
obljube spolniti in starši se vernejo domov.
Četerti dan potem je bila sv. maša na čast
sv. Notburge v Grobljah in glej! — ravno
tisto uro, komaj je bila maša končana, se
skloni otrok v postelji po konci, vstane
brez vsake pomoči, in zadobi v veliko za¬
čudenje vseh, ki so deklico poznali, popolno
gibčnost v nogah, tako da je od zdaj na¬
prej lahko hodila.

7. Čestita gospa Marija Terezija Po-
teneška, nuna v Velesovskem samostanu,
je dobila na levi roki rudečo, lišaju po¬
dobno liso, ki je prihajala čemdalje veča
in se kmalo spremenila v velik, čern in
ostuden tur. Vsa zdravniška pomoč je bila
zastonj. Bolečina je pastajala vedno hujša

17

in ni bilo- druge pomoči, kakor da bi zdrav¬
nik moral odrezati roko. V tej hudi
stiski se zateče bolnica k sveti Notburgi,
ter da za eno sv. mašo v Grobljah na čast
svete Notburge. Roka se je začela vidoma
boljšati in v nekoliko dneh postala popolno
zdrava.

8. Ivan Kozel, pek pri nunah v Ve-
lesovem, je hudo zbolel. Bilo je G. julija
1739. 1. Oči so mu čisto oslabele ter po¬
stale steklene, tako da so mu svečo pri¬
žgali, misleči, da bo vsaki čas umeri. Nune
svetujejo njegovi ženi, naj kliče ria pomoč
sv. Notburgo ter obljubi romati v Groblje
k cerkvici sv. Notburge. Zena stori, po¬
kliče svoje otroke, poklekne ž njimi ter
prosi za ozdravljenje moževo. Med molit¬
vijo premakne naenkrat mož svoje oči, po¬
gleda okrog po sobi in se skloni po konci.
Vsaki dan mu je prihajalo boljše in kmalo
ozdravel popolnoma ter prišel v Groblje,
da se je zahvalil svetnici za čudovito ozdra-
Ijenje.

9. Karol Rostiški, c. kr. komornik,
baron Kehlburški in Aufhofenški pismeno
poterjuje tole. Ležal sem 21 tednov bolan,
strašne bolečine terpeč v želodcu. Noben
zdravnik mi ni mogel pomoči. Ker je bo¬
lezen vedno hujša prihajala, zatekel sem se
k sveti Notburgi, ter pil vodo, ki je bila

2

18

nekoliko namešana z perstjo od njenega
groba. To storim kake dvakrat in nagloma
mine vsa bolečina v želodcu, in postanem
zopet popolno zdrav in krepak.

10. Tomaž Baloh, duhovnik na Blej¬
skem jezeru, pripoveduje dne 20. junija 1746.
1. tole čudno prigodho. Jabob Šmolstek iz
Pilstajna na Štajarskem doma, obiskal je
lansko leto Blejsko cerkvico in letos 1. 1746.
i). junija tretje nedeljo po Binkoštih je zo¬
pet prišel semkaj. Bil je ves hrom in pre¬
mikal se je le počasi z pomočjo bergelj.
Ko med daritvijo sv. maše pred oltarjem
sv. Notburge kleči ter iskreno prosi po¬
moči Marijo in sv. Notburgo, se mu pri
zadnjem blagoslovu pred očmi mnogo ljud¬
stva z neznanim ropotom polomijo berglje,
on pa vstane ter gre iz cerkve zdrav in
vesel popustivši v spričevanje berglje v cerkvi.

Litanije

sv. device Kotburge.

Gospod, usmili se nas.

Kriste, usmili se nas.

Gospod, usmili se nas.

Kriste, sliši nas.

Kriste, usliši nas.

19

Oče nebeški, vsegamogočni Bog, )
Sin vsega sveta resni Bog, f

Sveti Duh, resnični Bog, (

Sveta Trojica, en sami Bog, ;

Sveta Marija,

Sveta Mati Božja,

Sveta devic Devica,

Sveta Notburga,

Sveta nevesta Kristusova,
čista lilija devištva,

Lepo dišeča vijolica ponižnosti,

Velika dobrotnica ubogih,

Terdni ščit poterpežljivosti in krot-
kosti,

Lepi zgled zaupanja na Boga,

Goreče solnce ljubezni do Boga in do
bližnjega,

Stanovitna učenka Kristusovega terp-
ljenja,

Ljuba prijateljica križa Kristusovega,
Lepo dišeče kadilo svete molitve,
Zapopadek vseh kristjanskih čednostij,
Zercalo vse svetosti,

Vitežka premagovalka vsega telesnega
poželenja,

Srečna prijateljica miru in sprave,
Zvesta in skerbna služabnica svojega
gospodarja,

Resnična oznanovalka svoje prečudne
smerti,

usmili

prosi za nas! se  nas!

20

Večno cveteča rajska cvetlica,

Kinč in čast vsega ženstva,

Lepi zgled služabnikom in poslom,
Pribežališče v vseh nadlogah,

Kinč in čast cele Briksenške škofije
in tudi cerkvice na Blejskem jezeru,
Vedno tekoči studenec vseh milostij v
Inski dolini in na otoku Blejskega
jezera,

Posebno in tolažbe polno pribežališče
kmečkega ljudstva v vseh živinskih
potrebah,

Prečudni blagoslov vsega pohištva,

Zvesta in prepričevalna tolažba v zad¬
njih smertnih težavah,

Zvesta voditeljica vseh po zveličanji
hrepenečih duš,.

Tolažba in pomoč vsem razžalenim in
potrebnim,

Po vsem Tirolskem, Bavarskem in Slo¬
venskem razglašena svetnica,

Zvesta pomočnica vseh k Tebi kliea-
jočih čestilcev in čestilk,

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta,

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas, o Gospod!

prosi za nas!

21

Kriste, sliši nas.

Kriste, usliši nas.

V . Prosi za nas prečudna devica sv. Not-
burga!

K. Da dosežemo po Tvojem zasluženji večno
zveličanje.

Molimo.

Vsegamogočni večni Bog, kteri si sv.
devico Notburgo na duši in na telesu tako
obilno oblagodaril z nebeškimi darovi, da
je postala vsem revnim in potrebnim to¬
lažba in pribežališče, dodeli nam milostno,
ki po njenim zasluženji na Te zaupamo,
da tukaj Tebi dopadljivo živimo, tamkaj
pa Tebe in sv. Notburgo na večne čase ča¬
stimo. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

Molitev k sv. Notburgi v vsaki potrebi.

Sveta Notburga! Tvoje ime Te ime¬
nuje terdnjavo v potrebi, terdnjavo, h kteri
zaupno pribežimo v vsaki sili, da dosežemo
varstvo in pomoč. Kot terdnjavo v potrebi
si se skazovala v svojem življenji in po
svoji smerti. Stiskanim pomagati je bilo
Tvoje veselje in Tvoje opravilo, dokler si
v umerljivem telesu hodila, in ko je bila

22

Tvoja sveta duša povzdignena pred obličje
Božje, ni jenjala Tvoja ljubezen v živanji
prešnje ljubezni tukaj na zemlji in svoje
milostljive roke nisi otegnila. Ti, ki vse
potrebe in muke trudapolnega življenja po¬
znaš, nisi pozabila na blaženih višavah ne¬
beških svojih bratov in sester v dolini
solz. To spričujejo brezštevilne milosti in
dobrote, ktere so na Tvojo priprošnjo vsa-
koverstno terpeči dosegli, ki so se zatekli
k Tebi. Sv. Notburga! tudi jaz pritečem
k Tebi v veliki potrebi, ki me zelo teži. Ti
poznaš potrebo, ki me tlači, in me je pri¬
silila k Tebi se zateči. (Imenuj potrebo.)
Zatečem se Ti z živo vero in s terdnim
zaupanjem. Tvoje serce tako usmiljeno v
vsaki človeški potrebi, tvoja ušesa tako pri¬
pravljena zdihovanje pomoči potrebnih po¬
slušati, so gotovo tudi za moje zdihe od-
perta. K Tebi, o terdnjava v potrebi!
pribežim in Te prosim najzaupljivejše in
ponižnejše, usliši mojo prošnjo in priteči
mi na pomoč. Kakor si stiskane na Roten-
burgu sprejemala, in še celo za njimi ho¬
dila ter iskala v svojih nadlogah, tako tudi
mene sprejmi in ne pusti me brez tolažbe
in uslišanja od sebe. Tvoja priprošnja to¬
liko premore pri Bogu, ne odreci mi je v
moji hudi sili. Poklekni pred prestol Božje
milosti in usmiljenja, naj govore Tvoja usta

23

Vsegamogočnemu mojo prošnjo s tisto lju¬
beznijo, ktera tako zelo ogreje Božje serce
in gotovo bode uslišana in jaz bom v svoji
sili pomoč našel. O sveta devica! kakor
varstva potrebni svojo prošnjo poda v roko
svojega priprošnika, da bi jo prinesel pred
obličje gospodovo, tako tudi jaz položim
svojo potrebo v Tvoje milostne roke, ktere
mi značijo kruh in vino kot darilko darov
ljubezni. Prinesi jo pred obličje Božje in
uslišana bode. Najviši ne bo podal v Tvoje
ljubeznive roke tersk in luga, da bi mi to
podelila, temuč kruha in vina, dar pokrep-
čila in uslišanja. Sv. Notburga! Tvoja dobra
volja, Tvoje usmiljenje, Tvoja ljubezen, Tvoja
neustrašljiva pomoč, Ti sama si, ki si moje
serce napolnila z živim zaupanjem. Tedaj
upam gotovo, da moje zaupanje ne bo za¬
stonj, Ti si odšla v nespremenljivo večnost
in ostaneš na veke v Bogu. Se enkrat po¬
ložimo pred Te svojo potrebo, še enkrat Te
prosim v svoji sili; hočem pa z pomirjenim
sercem čakati v terdem zaupanji, da bom
pomoč zadobil, ako je v čast Božjo in v
moje zveličanje. Amen.

m  o zvonu

y  Blejskem jezeru,*)

pripovedovali, da je nekdaj na gradu živela
prelepa, mlada gospa, ki je vedno žalostna
bila in je zmeraj černo obleko nosila. Bila
je mlada vdova. Moža so ji tolovaji v gozdu
umorili, in njegovo telo v jezeru potopili:
zato je ona tolikanj jokala, da so nje cve¬
toča lica obledela, in z ljudmi ni skorej
besede več govorila. Vsak dan se je na
otok peljala in tam, pred podobo Matere
Božje v majhni kapelici je vsaki dan dolgo
klečala in molila; ali pa je sedela na bregu
jezera pri studencu in ni se ozerla ne na
levo, ne na desno, in le v temno dno je¬
zera je bilo obernjeno oko ali pa proti
nebu. Zbrala je vse svoje drage zlate in

*) ,.Glasnik slovenski1. 1858. št. 8.

(Spisal J. Radonievič.)

il sem še otrok, ko so mi doma

25

sreberne posode, ves lišp in kine, ki ga
je kdaj nosila, sto in stokrat je večno zve¬
stobo umerlemu obljubovala, in dala je
vliti dragocen zvon, v spomin svojega moža.
Zvon sojpripeljali; bil je iz čistega dra¬
gega blaga, sladko in glasno kakor an-
geljsko petje je bilo njegovo zvonenje; djali
so ga v černo ovenčano ladijo in odrinili
so proti otoku. Pa nemudoma je divja
burja vstala, ni pomagala ne molitev, ne
vesla moč; zvon in ljudje, ki so ga vozili,
vsi so bili v globini pokopani in nihče o
njih nič povedati ne ve. Včasih pa, kedar
je nebo prav jasno, in tihi večer svoja
krila razgrinja čez jezero, kedar luna svojo
bledo luč čez jezero razliva, se čuje iz glo¬
bočine jezera sreberni glas potopljenega
zvona. Takrat se ribič upre z vso močjo v
svojo veslo, ker ve, da huda nevihta bi
znala vstati, in da razserdeni valovi bi
znali njega in ladijo pogubiti. Mlada udova
pa je zapustila svet in svoj visoki grad;
dala je vse svoje premoženje in bogastvo,
da so cerkev na jezeru zidali, in ona bosa
celo romala v Rim. Sam rimski papež je
poslal potem na jezero v novo cerkev en
zvon, sam ga je blagoslovil in mu dal
čudno moč, da vsaki, kdor ž njim zvoni,
si s tem dopolnjenje ene svojih prošnja in
želja od nebes izprositi zamore. Ljudje

26

zdaj na otok romajo k Materi Božji; vedno
poje mali zvon in veliko, veliko ljudi tam
prosi za odrešenje rev in terpljenja, ki jih
v življenji tarejo; pa le malo jih je, ki mi¬
slijo tudi na sveto, nesrečno ženo, ki je
daleč, v ptuji deželi, v nekem samostanu
umerla kakor ponižna spokornica.

Tako so mi moja mati pravili, in jaz
sem jih, zvesto poslušal in sem zvesto ohra¬
nil v pameti pripoved od srebernega zvona
in od Černe žene.