Zlata sv. meša v Studenicah 1. 1886. (Dalje.) Kaj ae je pa s Stndenicami na to zgodilo? Vse premoženje odpravljenega aamoatana, ki je znašalo 162 853 gld. pripisalo ae je takrat na novo uatanovljeni ,,verozakonaki kasi" ali verskemu fondu. Pa ceaaraki uradniki ao a tem cerkvenim premoženjem tako alabo goapodarili, da bi bilo skorej vae na kant prišlo. Naavetujejo toraj avitl. cesarju, da naj ae aamoatan in kar njemu sliši, proda, da ,,verski tond" vaaj nekaj reai. V apomladi 1. 1827. kupi aamostan z vaem, kar je k njemn pripadalo, Martin Linner, ki ga je pa še tiato leto svojemu oakrbniku Alojziju Sparovicu prodal. Ta je kmalu vpeljal novo goapodaratvo na obširnem poaeatvu. Začel je prostorna zemljišča na drobno razprodajati. ter je, kakor ae pripoveduje, za aame boate toliko skupil. kolikor je on za celoknpno poaeatvo bil dal. Po njegovi amrti (1. 1863) kupil je Stndeniško ,,graščinoa (kakor ae je imetje nekdanjih Studeniških nun navadno imenovalo) velik barantalec z leaom, Papat z Gornještajarskega. ta pa ni dolgo tu živel. Po njegovi amrti ae je graščina oakrbljevala za njegove dediče. Tako ao minola 103 leta, odkar 80 bile nune od todi pregnane. Sedaj ae zgodi nenadoma v Studenicah nekaj, kar nam živo priča, da prebl. Devica Marija na ta svoj ,,Studenec miloati" še ni pozabiia. ,,Kulturna borba", ki je v pretečenib 15 letib na Pruskein in po nje aosednjib deželab menihom in nunam toliko grenkih nr pripravila, imela je po božji previdnosti tudi svojo dobro stran. Mnogo sto in ato redovnikov je v tej dobi zapustilo svojo domovino ter se podalo v najbolj oddaljene kote sveta nezna božcem oznanjevat sv. evangelje, drugi pa 80 šli v Avstrijo in v ostale katoliške dežele iskat si nove domovine. V Studenice pripeljala je ,,kulturna borba*1 iz Pruske Silezije nove nune — ne več nekdanje dominikanke, ampak čč. ,,Magdalenke"; ki so 1. 1885 Studenice kupile od Papstovib dedičev ter se pod vodstvom svojega poaebnega č. dnhovnega oeeta ali spirituvala že meseca novembra 1. 1885. tukaj naselile. Staro napol razrušeno zidovje vzprejelo je novo življenje in kraano korsko petje, ki je pred sto leti v teh Bogu posvečenih prostorih omolknilo, se je pomlajeno oživilo. Nekdanja samostanska cerkev se je novim redovnicam le deloma zamogla nazaj dati, ker postala je bila med tem Studeniška farna cerkev. Cesar Jožef II. uatanovil je bil namreč tukaj 1. 1786 — toraj ravno pred sto leti — novošegno faro ali kuracijo z 900 duš. Prvi knrat v Studenicah bil je č. g. France Zeisselsteiner, pozneje župnik in dekan v Kozjem. Pozneje je bila ta kuracija več čaaa zopet združena s Poličansko faro, iz katere je bila nekdaj izluščena. V sedanjem atoletji bili so tu za kurate sledeei čč. gg.: Antonij Ihan, pozneje župnik v Loeah, Antonij Žuža, pozneje dekan v Slov. Bistrici, h katerej dekaniji Studenice spadajo. Umrli so g. Žuža 1. 1884 kot sloviti nadžupnik Laaki; Jakob Pleteršnik bili so tu do 1. 1850. Kje da so umrli. bomo slišali pozneje. Od leta 1850. sem, toraj že več nego 36 let, oakrbljujejo to dubovnijo njeni sedanji župnik, preč. goapod Jožef Altman, ki so leta 1886. ko je fara obhajala stoletnico svojega obstanka (dne 2. avgusta) alavili petdeaetletnico svoje duhovenske službe. Čujmo kratek popis te redke svečanosti! (Dalje prih.)