VAKUUM BARONA ZOISA (ob dvestoletnici Ilirskih provinc) Stanislav Južnič AMNIM, d. o. o., Gorazdova 3, 1000 Ljubljana POVZETEK Podane so osnovne smernice napredka vakuumske tehnike, kijih je Napoleonova oblast prinesla v znanost in izobraževanje Ilirskih provinc. Francoske revolucionarne novosti so spremljale poslednje vzdihljaje v labodjem spevu stoletnega jezuitskega poučevanja fizike in matematike na ljubljanskih višjih filozofskih študijah. Orisane so pomembnejše črtice iz življenja, predavanj in znanstvenega dela ljubljanskih matematično-fizikalnih profesorjev ilirske dobe, predvsem Gunza in Kersnika in njunega učenega prijatelja barona Zoisa. Popisani so njuni ljubljanski učbeniki in drugi didaktični pripomočki. Pojasnjeni so odnosi med vodilnimi izobraženci tedanje Ljubljane skupaj z Nodierjem, Vodnikom in Z. Zoisom. Nakazane so njihove povezave z raziskovalci vakuuma v prestolnici, tako v nekdanji dunajski z Jurijem Vego kot v novi pariški z Lalandom, Laplaceom, Lagrangeom ali Biotom. Kot pomemben vir podatkov za Zoisova, Gunzova in Kersnikova ljubljanska dejanja in nehanja sta raziskani njuni knjigi in Kersnikove vakuumske naprave v fizikalnem kabinetu. Posebna pozornost je posvečena novomeški, goriški, tržaški, koprski in zadrski šoli, ki so pod Napoleonom na hitro prešle iz rok redovnikov v laične učilnice. Raziskana je usoda Napoleonove vakuumske dediščine na naših tleh s presenetljivim zaključkom, da restavracija skorajda sploh ni prinesla sprememb, saj so Napoleonovi ljubljanski profesorji eksaktnih ved obdržali svoje katedre tudi pod Metternichom. Meso sta postala posrečena, ne ravno revolucionarna stiha Gunzovega učenca, Jovana Vesela Koseskega: "Spremembe so le kvari, malok'tera obvelja". Zoisov krog je ključen za razumevanje ilirskih izobražencev Napoleonove dobe. Zois je vakuumski plavž podaril Kersnikovi šolski zbirki. Pozorno so pregledani vsi popisi Zoisove knjižnice. Njegovo branje o vakuumu je primerjano z Valvasorjevim, Erbergovim, Turjačanovim, licejskim in drugimi knjižnicami tedanje dobe. Dokazan je Gruberjev učiteljski vpliv na Zoisovo izbiro knjig o Boškovicevem, Franklinovem, pa tudi Newtonovem pojmovanju vakuuma. Pri nabavi knjig o vakuumu se kaže vpliv sprva pristnega prijatelja Hacqueta, ki je moral vplivati tudi na naročanje številnih Zoisovih znanstvenih revij. Vodnikovo sodelovanje z Zoisom se zrcali v Zoisovi literaturi, ki je Zoisa in Vodnika vodila pri kovanju slovenskega znanstvenega izrazoslovja. Prvič poleg znanega prodajnega Kornovega NUK-ovega kataloga Zoisovih knjig uporabljamo tudi zgodnejšega Kopitarjevega (1803) na zvečine nevezanih listih, ki ga hrani ARS. Baron Zois vacuum ABSTRACT The main points of Napoleon's government changes at Zois's vacuum science and Kersnik's education in vacuum techniques were put in the limelight. French revolutionary novelties accompanied the last tracts of the Jesuits' centennial education of physics and mathematics at Ljubljana higher philosophical studies. The main points of the life, lectures, and scientific works of the Ljubljana mathematical-physics Professors of Illyrian Provinces are put forward, most of all Gunz, Kersnik, and their learned friend, Zois. The lists of their scientific-didactic vacuum equipment were provided. The relations between the leading literati of those days Ljubljana is given, including Nodier, Vodnik, and Z. Zois. Their relations with the vacuum researchers of the capital is given, the old one at Vienna including Jurij Vega, and the new one at Paris including Lalande, Laplace, Lagrange, or Biot. The relevant sources for Gunz's and Kersnik's work at Ljubljana are their mathematical books and Kersnik's vacuum didactic school equipment. The special attention was put on the schools at Gorica, Trst, Koper, and Zadar. The destiny of Napoleon's scientific ancestry at Slovenian lands was researched with the surprising conclusion that the Restoration brought almost no changes, because the Ljubljana Professors of science kept their chairs also under Metternich's regime to support the poetical thoughts of Gunz' student, Jovan Vesel Koseski: "The changes are only damages, just few of them stay". Zois' circle is the key for understanding of the Illyrian provinces vacuum knowledge of Napoleon's era. Zois' vacuum steel enterprise was compared with Kersnik's note school inventory. All preserved catalogues of the Zois' library were examined with care. Zois' scientific readings were compared with Valvasor's, Erberg's, Auersperg's, Lyceum's, and other libraries of the era. The G Gruber's lectures influence on Zois' book taste was proved including Zois' passion for Jesuit Boškovic, Franklin, and also Newton's science. Zois acquired minerals and books under the influence of his one day close friend, Hacquet. Hacquet also influenced Zois' ordering of the numerous scientific journals dealing with vacuum research. Vodnik's collaboration with Zois is reflected at Zois' literature on vacuum, which helped Zois and Vodnik on their invention of the Slovene Natural Sciences terms. Besides well known Korn's selling catalogue of Zois' books at NUK, the earlier Kopitar's (1803) catalogues at unbound leaves kept at ARS were also used. 1 UVOD Nekaj manj kot poldrugi milijon prebivalcev Ilirskih provinc je odrezalo Habsburško monarhijo od morja s celinsko zaporo proti Angliji in kopensko povezavo trgovine željne Francije s Turčijo. "Naravno" mejo s kraljevino Italijo so potegnili na Soči, Ilirske province pa so neposredno podredili Parizu, kjer je Napoleon pravkar izumljenim "Ilirom" pripravljal ukinitev fevdalizma, ki pa se v časovni stiski ni docela posrečila.1 Izobraževanje v šolah in zunaj njih je sol blagostanja vsakega naroda. Štiriletna Napoleonova zareza je z Ilirskimi provincami prinesla prevratne spremembe v pouk in znanje zahodnega dela slovenskega naselitvenega območja skupaj s pariškimi novostmi vakuumske tehnike. Kakšnih novosti smo bili pri tem deležni Slovenci in koliko novosti na področju vakuumske tehnike je preživelo restavracijo? 2 KONEC JEZUITSKE PREVLADE V LJUBLJANSKEM RAZISKOVANJU VAKUUMA Prva bližnja srečanja Slovencev s francoskimi revolucionarnimi vojskami (1797, 1805, 1809) so se skladala s prenehanjem prevladujočega vpliva jezu- 1 Šumrada, 2007, 76-78. itov na ljubljansko matematično usmerjeno šolstvo. V letih I8O2 in 1803 sta na ljubljanskem liceju zaradi smrti in odselitve zaporedoma nehala predavati nekdanja jezuita, fizik Jernej (Bartolomej) Schaler in matematik Anton Gruber, mlajši brat bolj znanega Gabrijela. Zastavo znanja so od njiju v slovenskih deželah po eni strani prevzeli jezuitski učenci, vzgojeni v duhu Boškoviceve fizike: G. Gruberjeva dijaka Anton Marija Šemerl in Jurij Vega, G. Gruberjev in Jožef pl. Maffeijev zasebni študent baron Žiga Zois, Schalerjev in A. Gruberjev dijak Janez Krstnik Kersnik, A. Gruberjev prijatelj in nasprotnik Napoleona Jožef Kalasanc baron Erberg, z moravske priseljena profesorja Neumann in Hummel ... Redkejši veljaki matematično obarvanega znanja so izšli iz skoti-stičnih, jezuitom nasprotnih tradicij. Med njimi se je izkazal Kastul Weiblov (Caztallus Waibl, ob krstu Janez, * 28. 4. 1741 Novo mesto; 1756/57 OFM Novo mesto; t 25. 10. 1805) frančiškanski dijak Valentin Vodnik, ki je pod Zoisovim vplivom zasnoval slovensko znanstveno izrazoslovje. Bistveno novost v slovenskem in notranjeavstrij-skem prirodoslovnem prostoru, ki se je po nasilnem rušenju protestantskega znanstvenega mostu med Tübingensko univerzo in našimi deželami dvesto let oplojeval predvsem z jezuitskimi idejami, je prinesel Napoleonov priliv tujerodnih laičnih izobražencev, ki so bili dobro podkovani v novodobnih odkritjih vakuumske tehnike. Pred francosko zasedbo so bili tovrstni ptiči dokaj redek pojav na Kranjskem; med njimi je kot zvezda izrazito zažarel Balthasar Hacquet v Idriji in Ljubljani. Konec jezuitskega monopola je po prenehanju pouka obeh zadnjih nekdanjih jezuitov, Schalerja in A. Gruberja, omogočil razmeroma odprto tekmovanje usposobljenih srednjeevropskih tekmecev za katedre na ljubljanskem liceju. V prvih letih po koncu Schalerjevega in A. Gruberjevega pouka posebnega povpraševanja ni bilo; zato so matematično in fizikalno katedro zapolnjevali provizorično in s tem močno znižali raven pouka na tedaj že domala stoletje stari ljubljanski filozofiji. Tudi Napoleonova oblast sprva ni imela boljših možnosti, zato je kot vodilnega nosilca prirodoslovnih predmetov nastavila Kersnika, ki razen ljubljanskih šol drugih ni imel. Kljub pomanjkljivi izobrazbi, s tem pa bojda predvsem nekoliko nižji znanstveni ravni pouka, se je Kersnik izkazal za nadvse uporabno učno moč, začenši z natančnimi francoskimi inventarji fizikalnega kabineta leta 1811 z vakuumskimi pripomočki za pouk, prek geometrijskega učbenika (1830) pa vse do dobrohotnega očetovskega poučevanja fizike s spodbujanjem slovenskih odgovorov. 3 VAKUUMSKA TEHNIKA ILIRSKIH PROVINC NA CENTRALNIH ŠOLAH V LJUBLJANI (1809-1813) Laplaceova pariška šola je v prvi polovici 19. stoletja razvijala analizo in diferencialne enačbe predvsem za probleme fizike in vakuumske tehnike, povezane z novimi parnimi stroji. V ljubljanskem liceju so kupili celo Laplaceov Essai philosophique sur les probabilites (Paris: Couvran 1819, NUK-30479), ki ima na notranji rdeče marmorirani papirnati Slika 1: Magdeburški polkrogli, poldrugo stoletje star model v Italijanski gimnaziji Koper Slika 2: Model parnega stroja (spodaj), poldrugo stoletje star model v Italijanski gimnaziji Koper platnici s svinčnikom navedenega domnevnega težko čitljivega prvotnega lastnika pod računskimi vajami, na zadnji notranji platnici pa je nem{ka reklama za prodajo papirja. Ljubljanski, gori{ki in trža{ki matematiki ali fiziki so imeli srečo, da so med Ilirskimi provincami pri{li pod neposreden vpliv naprednej{ih francoskih kolegov in so tako lahko kar pri virih sprejemali {tevilna nova odkritja. Šole v Ilirskih provincah so bile organizirane po francoskih revolucionarnih vzorih Ecoles Centrales iz jakobinske dobe. Profesorji Ilirskih provinc so se precej manj ozirali na zgleda leta 1795 ustanovljene Ecole Polytechnique oziroma Ecole Normale Superieure, ki sta bili organizirani drugače. Pari{ke visoke {ole so izdajale celo lastne znanstvene revije, od daleč podobne manj odmevnim poznej{im srednje{olskim Izvestjem (Programm, Jahrsberichte) v deželah nekdanjega Svetega rimskega cesarstva nem{ke narodnosti. Nekateri člani pari{ke akademije so se rade volje iznajdljivo izognili dolgim zakasnitvam pri objavljanju v akademskih glasilih tako, da so svoja odkritja priobčili v Journal de l'Ecole Polytechnique ali v Journal de l'Ecole Normale Superieure. Zal je morda prav uspe{na uporabna matematika Laplaceove {ole zbrana okoli "akademije" d'Arcueil v predmestju Pariza povzročila zaostajanje pari{kih matematikov po Cauchyju z izjemo Cauchyjevega učenca Hermita in polbrata francoskega predsednika republike, Poincareja. Podobno se je zgodilo Angležem, ki so, pretirano zaverovani v Newtonov genij, zaostali za razvojem celinske matematike Leibniza in Bernoullija. A to so že druge, predmarčne zgodbe. V Napoleonovih Ilirskih provincah so med letoma 1809 in 1813 le v Ljubljani nadgradili dotedanji visoko{olski {tudij filozofije; čeprav so Goričani imeli celo nekoliko starej{e filozofske {tudije, njihovim {olnikom sekira ni tako padla v med kot ljubljanskim tekmecem. Jožef II. je med letoma 1785 in 1788 ukinil filozofski {tudij v Ljubljani zato, da bi sprostil odhajanje bodočih kranjskih učenjakov v večja če{ka in avstrijska deželna znanstvena sredi{ča; Napoleon pa je vi{je {tudije v Ljubljani med letoma 1810 in 1813 razvil zato, da bi tak{en odliv možganov preprečil. Habsburžanom je ljubljanski Licej povzročal neprijetnosti, saj ob centralizaciji državne uprave konec 18. stoletja cesar Jožef ni mogel dovolj natančno spremljati morebitnih svobodomiselnih tokov na odročnih {olah, ko jih ni več vodil leta 1773 raz-pu{čeni jezuitski red. Napoleon si s takimi marnjami, seveda, ni več belil glave. Francozi so ustanovili univerzitetne {tudije v ljubljanskem sredi{ču Ilirskih provinc v skladu s {olsko politiko svojega imperija. Zanimivo je, da Napoleonovi uradniki ravno za matematiko in kemijo niso zlahka na{li stalnih domačih predavateljev. Kaže, daje bil prav na prirodoslovnem področju, povezanem z raziskovanjem vakuuma, najmočnej{i odliv izobražencev v znanstveno bolj razvite habsbur{ke dežele, čeprav je prav od tam, namreč iz zlate Prage, Napoleonova Ljubljana dobila izvrstnega matematika, Gunza. Tri leta obstoja visokih {ol v Ljubljani kot osrednje izobraževalne ustanove Ilirskih provinc so vsekakor vzpodbujala poznej{e zahteve po univerzi v Ljubljani. Sen o domači univerzi so po marčni revoluciji zapisali v skupni prapor izobražencev dežel poseljenih s Slovenci. Z morebitno izjemo Gunza ali Z. Zoisa pa ne gre kratki dobi Ilirskih provinc pripisovati po-membnej{ih znanstvenih dosežkov, saj je bilo {olstvo v Ilirskih provincah vseskozi v gmotnih zagatah. Leta 1810/11 na dveletnih oziroma triletnih (Ljubljana) gimnazijah Ilirskih provinc niso učili fizike oziroma naravoslovja. Tudi na kolegijih med letoma 1811 in 1813 in na petletnem liceju v Ljubljani ni bilo pouka naravoslovja. Na srednji stopnji so tako predavali fiziko v okviru naravoslovja le leta 1810/11 na licejih v Trstu (z astronomijo vred), Kopru in Gorici. V delu ilirskih provinc, poseljenem s Slovenci, je fiziko predaval le Kersnik v prvih letnikih vseh petih fakultet Centralne {ole v Ljubljani leta 1810/11 po Neumannovem učbeniku v latinskem jeziku; Neumann je bil Kersnikov učitelj in predhodnik na isti ljubljanski katedri, tako da je bila izbira njegovega učbenika dokaj neizogibna. Neumann z Moravske je sedemindvajsetleten postal dne 21. 7. 1801 profesor ljubljanske gimnazije in tam ostal do odhoda iz Ljubljane. Poleg pouka v gramatikalnih razredih je 16. 2. 1802 postal suplent za gr{čino. 3. 3. 1803 je zamenjal obolelega Schalerja in postal 31. 10. 1803 na ljubljanskem liceju prvi redni profesor fizike, ki ni bil nikoli jezuit. 12. 9. 1806 je Neumann skupaj z direktorjem ljubljanskih filozofskih {tudij F. Wildom podpisal potrdilo o opravljenem izpitu iz gr{ke filologije za {tudenta Jurija Pau{eka. Jeseni 1806 je Neumann od{el na univerzo v Gradec in tam od leta 1812 poučeval astronomijo na Joanneumu. Drugače kot pred njim Ambschell je najprej objavil latinski učbenik fizike v Gradcu v letih od 1808 do 1812; učbenik je desetletje pozneje dal prevesti v nem{čino. Prevod je objavil v gotici in ga posvetil Josefu baronu Stifftu. Pesem je posvetil svojemu direktorju na Politehniki, Prechtlu.2 Prvi del nem{kega prevoda je obsegal 560 strani v 522 poglavjih, na koncu pa je dodal {e dvanajst tabel 2 Neumann, 1820, 1: XIII. bakrorezov z 270 manjšimi slikami. Daljši drugi del učbenika ima 722 strani. Na straneh 723-783 je dal natisniti kazalo za obe knjigi, ki sta sicer že imeli vsaka zase kazali na začetku. Po petih straneh popisa napak je objavil petnajst bakrorezov s kar 372 slikami; gotovo prava paša za oči pridnih študentov. Na predzadnji sliki 371 je narisanih šest različnih oblik snežink v duhu prav tedaj nastajajoče mineralogije, ki sta jo pomagala utemeljiti tudi naša Gruber in Hacquet. Latinski NUK-ov izvod Neumanovega učbenika je danes izgubljen, nemški prevod pa je bil nekoč Zoisov z ojačenim usnjenim hrbtom kartonastih platnic, s trikotnimi usnjenimi robovi platnic in rdeče marmoriranimi notranjimi platnicami. Neumann je narisal komet (tab III), Tychov sistem (tab IV, fig 47), zelo posrečeno vakuumsko črpalko,3 leydensko steklenico kot akumulator elektrike (tab VIII, fig 171), kapilarnost (tab IX, X), kristalne oblike (tab XI, XII). Skice v drugi knjigi je posvetil zvoku (tab I, II), teleskopu z mikrometrom za merjenje suka-nja polarizacijske ravnine (tab III), parnemu stroju (tab V), očesu (tab VI), geometrijski optiki (tab VII), dvolomnim kristalom (tab IX), lomu in očesu (tab X), mikroskopu (tab XI), leydenski steklenici (tab XII), vakuumskim črpalkam, mavrici in snežinkam. Med latinskimi učbeniki je v začetku drugega zvezka priporočal Newtonove Principe, 'sGravesanda, Ch. Wolffa, Musschenbroekove Institutiones (1748) ali Introductio ad philosophiam (1762),4 ne pa Boško-vica, čeprav je njegovo dinamično teorijo točkastih teles opisal kot zadnjo med dinamikami in zato najbolj merodajno.5 Med novimi nemškimi učbeniki, tiskanimi po letu 1790, je hvalil Imhoffa, ki so ga uporabljali tudi novomeški frančiškani. Med novimi latinskimi učbeniki je poleg svojega hvalil še Ambschllovo in Döttlerjevo delo.6 Med tujimi izdajami je priporočil Biota, Cavalla, Th. Younga, Playfaira in Giuseppeja Saveria Polija, ki gaje bral tudi Zois. Med enciklopedijami je rad videl Gehlerjevo, med časopisi in glasili znanstvenih družb pa domala vse. Med zgodovinarji fizike je hvalil Fischerja in Gilberta,7 med specializiranimi deli pa Priestleyjevi optiko in elektriko, Pfaffa, Bohenbergerja ter Brandesa iz leta 1820. Zanimali so ga Beccarijevi poskusi s fosforescenco živali in rastlin,8 prav tako pa bolonjski kamen in Kantonov fosfor.9 Predstavil je Newtonovo emanacijsko teorijo svetlobe in nasprotni Eulerjev vibracijski sistem, prav tako pa dinamični inačici vibracijskega sistema Huygensa in Descartesa;10 vendar Neuman ni povedal, s katero inačico drži. Zanimal ga je fotometer11 ob Newtonovih barvah na prizmi,12 ki pa jim je pritaknil tudi Goethejevo kritiko.13 Leta 1842 je Neumann ponatisnil prvi del svojega učbenika. Leta 1815 je Neumann zapustil Gradec in je bil od leta 1816 do upokojitve leta 1844 profesor fizike in tajnik politehnike na Dunaju; danes ima v bližini Politehnike pod stolpom zvonika ob cerkvi vzidano spominsko ploščo. Leta 1819 je v prvem letniku Izvestij politehniškega instituta objavil razpravo o Breguetovem kovinskem termometru.14 Breguet je bil urar mornarice v Parizu, član pariške akademije in biroja dolžin. Položaje je zapustil nečaku, ki je bil prav tako sloviti urar, v prostem času pa je meril hitrosti svetlobe in zvoka v različnih snoveh. Starejši Breguet ni slovel samo po urah; dve leti pred Neumannovo razpravo je objavil raziskovanja meritev temperature z opazovanjem raztezanja kovine. Breguet je uporabil napeto vzmet, ki seje daljšala med segrevanjem. Na dno je postavil iglo za odčitavanje temperature, seveda pa je skalo postavil empirično. Se v poznem 19. stoletju so Breguetov termometer uporabljali v šolah; leta 1900, skoraj stoletje po Neuman-novem opisu, je podjetje James W. Queen & Co. iz Filadelfije prodajalo Breguetove termometre po 25 dolarjev. Ob Breguetu je Neumann iznajdbo kovinskih termometrov pripisal še Hollmannu, rednemu profesorju filozofije na univerzi v Göttingenu in direktorju tamkajšnje znanstvene družbe. Hollmann se je resda ukvarjal predvsem z barometri, vendar je ob njih rad sestavljal tudi termometre. Po preselitvi v Gradec je Neumann v letih 1808-1812 tam objavil učbenik Compendaria physica instituto v treh delih. Neumannov graški učbenik so takoj po natisu nabavili tudi v Ljubljani. Pod številko 17 je bil zapisan v Suplementumu (brez letnice) Wildovega popisa licejske knjižnice iz let 1789-1809. Med letoma 1811-1813 je imela Akademija v Ljubljani posebno enoletno filozofsko fakulteto. Tam 3Neumann, 1820, 1: tab VIII, fig. 164. 4Neumann, 1820, 2: tab XIII, fig. 298, 323; tab XV, fig. 357 in 371; VII. 5 Neumann, 1820, 1: 27. 6 Neumann, 1820, 2: IX. 7 Neumann, 1820, 2: X, XI, XIII. 8 Neumann, 1820, 2: 205. 9 Neumann, 1820, 2: 206. 10 Neumann, 1820, 2: 207-209. 11 Neumann, 1820, 2: 218. 12 Neumann, 1820, 2: 218. 13 Neumann, 1820, 2: 324. 14Ciperle, Ljubljanska gimnazija, 119; Poggendorff, Biographisch-Literarisches, 2: 274-275. je Kersnik predaval fiziko v francoskem jeziku najprej dvainsedemdesetim, naslednje leto pa sedemdesetim študentom. Leta 1812/13 so nekateri slušatelji filozofije opravljali tudi izpite iz kozmografije. 4 ŽID GUNZ - LJUBLJANSKI ZNANSTVENI AS Nove francoske šolske oblasti so katedro za matematiko po Jenkovi ostavki in kratkem Kersnikovem nadomeščanju zaupali Jenkovemu prijatelju Samuelu Gunzu (Leopold Gientz, Guentz, * 1782/85 Praga). Odprtost ljubljanskih kateder ni prišla docela do izraza pred Napoleonovo zasedbo, ki je Ljubljano nenadoma prebudila iz stoletnega dremeža kot sedež Ilirskih provinc in središče šolstva z domala univerzitetno stopnjo. Sprememba je v dotlej zaspano zakotno mesto vendarle privabila v francoskih znanstvenih novotarijah izobražene profesorje, kot sta bila Zelli in predvsem Gunz. Gunz je bil ljubljanski profesor osnovne (elementarne) in uporabne matematike med jesenjo 1810 in letom 1819,15 občasno pa so za pouk osnov zaposlili pomočnika. Gunz je med ljubljanske srajce prišel z matematične katedre v Gorici; tam je prav tako pustil svoj pečat, ki sta ga po matematični plati pozneje nadgradila nekoliko mlajša Močnik in A. Cauchy. Med letoma 1812 in 1813 je goriški županski stolček grel Frančišek Janez Neri de Maffei (* 23. 11. 1738 Vipava; t 8. 1. 1826 Duomo v Gorici), brat nekdanjega ljubljanskega profesorja matematike in Zoisovega zasebnega učitelja, Jožefa Jakoba Libe-ratusa Maffeia pl. Glattforta. Charles Nodier je kar dvakrat omenil Gunza ob naštevanju uveljavljenih ilirskih znanstvenikov. Prvič je priimek svojega židovskega znanca zapisal kot Günz dne 1. 2. 1815 v članku za Journal des Debats, drugič pa kot Gienz v članku Laybach, objavljenem 15. 1. 1821 v La Quotidienne; v obeh spisih je poudaril Gunzovo članstvo v Kranjski kmetijski družbi, zanimanje za slovenski jezik s slovnico vred, navdušenje nad poezijo in naravoslovjem. Nodier je Gunza hvalil kot leksikografa in slovničarja, ne da bi omenil njegov poklic matematika. Nodier je v svojih člankih s pridom uporabljal Hacquetovo etnografsko delo v Bretonovem francoskem prevodu, med zaslužnimi "ilirskimi" znanstveniki pa je naštel Boškovica, Boškovicevega prijatelja Benedikta Stayja, Raymunda Cunicha, Brna (Bernarda) Zamagno, ki je objavil latinske stihe o vakuumskem letalu jezuita Lane Terzija iz Brescie, in druge Dubrovčane z Dalmatinci vred.16 Samuel Gunz je bil sin rabina Simona Gunza, učitelja matematike in trgovskega računstva v Pragi. Tako se je že v domači praški hiši naučil skrivnosti števil. Razmere na Kranjskem so bile praškim Gun-zom znane iz pripovedovanja Tobije Gruberja, brata ljubljanskih profesorjev Gabrijela in Antona, ki je bil Gunzom blizu po svojem praškem matematično-fizi-kalnem raziskovanju. Samuel Gunz je na ljubljanski akademiji začel pouk leta 1809/10 za devet slušateljev matematike v drugem letniku francoskih centralnih šol v Ljubljani. Ljubljanska francoska višja šola je imela v prvem letu obstoja okoli 300 študentov. Novinci so bili povprečno stari od osemnajst do devetnajst let, kar je bilo okoli leto več kot drugod po Evropi. Vzrok morda ni bil le v pomanjkljivem predznanju kranjskih fantov, temveč predvsem v neurejenosti nadaljevalnih šol v tistih prevratnih časih. Po pravilniku, ki ga je dne 1. 8. 1810 podpisal nekdanji kandidat za ljubljanskega profesorja matematike in nato direktor liceja v Zadru, generalni inšpektor javnega šolstva Rafael Zelli, bodoči zdravniki, kirurgi, farmacevti, bogoslovci in pravniki v Ljubljani niso poslušali matematike; inženirji in arhitekti so si matematična predavanja privoščili v drugem, tretjem ter zadnjem četrtem letniku. Leta 1810/11 je Gunz poučeval teoretično matematiko in praktično geometrijo pet študentom prvega letnika in osem slušateljem drugega letnika fakultete za inženirje in arhitekte. Govoril je v latinskem jeziku. Matematiko so leta 1811/12 poučevali v tretjem in četrtem letniku, kjer je pouk prevzel Kalister z uporabo dotedanjega habsburškega učbenika. Gunz je v petem letniku razlagal neobvezno matematiko le petim od sedemdesetih študentov; uporabljal je svoje lastne zapiske, bržkone tiste, ki jih je čez nekaj let objavil kot knjigo. Tako sta si Kalister in Gunz matematični pouk delila po starodavnem kopitu; Kalister je razlagal uvodna poglavja, Gunz pa uporabo višje matematike, ki pa ni bila več omejena le na astronomijo. Leta 1811/12 je Gunz inženirje in arhitekte popeljal v skrivnosti transcendentalne in "posebne" matematike. Devet (sic!) slušateljev matematike iz lanskoletnega drugega letnika je podučil o trigonometriji, uporabi algebre v geometriji, diferencialnem in integralnem računu. Gunz je svoje študente ocenil celo iz vedenja, kar se za sodobno univerzo seveda sliši nekoliko nenavadno. Vendar so bili tistikrat drugi časi in vzorno vedenje je bilo lahko celo plod političnih "pravilnih" prepričanj. Gunzovi dijaki bi naslednje leto 1812/13 lahko diplomirali, vendar je Gunz tedaj prenehal predavanja. Dne 13.7. 1813je imel izpite iz matematike, ki pa niso bili obvezni. Gunzovi študentje so si želeli študirati na Politehniki v Parizu; žal je 15ZAL, fond 1., enota 53. 16Dahan, 2006, 267, 272, 274-275; Maixner, 1960, 26, 37, 65, 66, 103, 105. Napoleonov polom v goreči Moskvi bržkone pokopal njihove upe na Elizejske poljane. Nove/stare habsburške tirnice so Gunzove dijaki raje usmerjale na Dunaj, čeprav so morali "puščati trebuh zunaj" zaradi navijanja cen v prestolnici ob bregovih Donave. Med Gunzovimi študenti so se izkazali Čop, Jovan Vesel Koseski in France Prešeren;17 tako Čopu kot Koses-kemu je Gunz kot dobrohoten učitelj pozneje pomagal do služb s priporočiloma na Dunaj. Leta 1815 je Gunz v Ljubljani objavil knjigo o vzporednih premicah po teorijah Švicarja Louisa Bertranda18 in Johannesa Schulza (* 1739) z omembo Schenkla. Bertrand je Eulerjeva odkritja priredil za trigonometrijo; s svojimi številnimi knjigami je vplival na Lacroixa, ob geometriji pa je opisoval tudi njeno zgodovino. Gunz je svoje delo na šestinšest-desetih straneh z dvema skicama takoj po Napoleonovem padcu decembra 1814 posvetil svojemu "dragemu prijatelju" ljubljanskemu predhodniku Jenku, tedaj profesorju matematike in tehnologije na Joanneumu v Gradcu. Uvod v knjigo je podpisal decembra 1814 takoj po prestopu v katoliško vero, ko je bil Napoleon po 4. 5. 1914 resda na Elbi, a bo po Evropi orožje še rožljalo po Napoleonovih stotih dneh med 20. 3. 1815 in Waterlooojem 18. 6. 1815. Knjigo je razdelil na čisto matematiko z osnovami teorije vzporednic19 in tehniško matematiko z opisom mestnih ur v stolpih.20 Narisal je dve strani polni slik: prvo z vzporednicami, drugo z žagastimi lomljenimi črtami. Urno je opozoril na težave teorije vzporednic,21 ki so nekaj let pozneje res pripeljale do neevklidske geometrije pri Rusu Lobačevskem in Madžaru Bolyaiju. V drugem dodatku je opisal Legendrovo teorijo,22 v tretjem Bertrandovo izpeljavo Legendrovih Klemens de Geometrie (1810)23 in v četrtem Schulzo-vo teorijo;24 Schulz je sicer objavljal tudi o temeljih infinitezimalnega računa. Na koncu je Gunz dodal še J. P. Neumannov opis sončnih ur v stolpih z opisom umetnin Josepha Geista in astronomskih ur na nihalo. Prvi nejezuitski ljubljanski profesor fizike, Neumann, je bil tisti čas profesor fizike v Gradcu, Gunz pa je bil z njim očitno v podobno tesnih stikih kot z Jenkom. Neumann je bil dejansko soavtor Gunzove knjige o vzporednicah, saj se je samostojno podpisal pod konec razprave s strani 59-66. Glede na obravnavo pravkar izdanih pariških raziskav je bila Gunzova knjiga zelo sodobna. Sklenil jo je z dvema tabelama; v vsako je narisal po šest enostavnih geometrijskih skic, na katere seje skliceval med tekstom. Gunzov prvenec je prišel v licejsko knjižnico z nakupom Zoisih knjižnih zakladov25 skupaj z Neumannovim latinskim učbenikom,26 kar kaže očitno povezavo med ljubljanskimi veljaki. Gunz je predaval latinsko po učbenikih Sylvestra Frangoisa Lacroixa (* 1765; t 1843) o infinitezimal-nem računu; zato je za potrebe svojega pouka v Ljubljani nabavil predvsem Lacroixova učbenika matematike. Obeh knjig ni ne v F. Wildovem ne v Zoisovem popisu; na Liceju so jih očitno nabavili pozneje. Prva izdaja Diferencialnega in integralnega računa Lacroixa je bila natisnjena leta 1797 v dveh delih. Postala je učbenik Ecole Politechnique, ki so ga uporabljale cele generacije. Druga izdaja je bila natisnjena leta 1806, ko je izšel tudi angleški prevod. Lacroix je med letoma 1788 in 1793 predaval na topničarski šoli v Besancionu, kjer je prijateljeval z Nodierjevim mentorjem Girodom de Chantransom. Lacroix je vpeljal izraz "analitična geometrija", v času Ilirskih provinc pa je predaval na Sorbonni. Leta 1799 je postal član Instituta; največ je dosegel v teoriji verjetnosti in matematični analizi; predvsem pa se je izkazal s številnimi uspešnimi učbeniki. Po Napoleonovem porazu je tujerodni Zid Gunz pričakoval težave v beli Ljubljani. V pomoč so mu na obnovljeni licej nastavili še profesorja matematike, A. Wolfa (Volf), namesto Kalistra. Dne 11. 9. 1814 se je Gunz dal prekrstiti za Leopolda v ljubljanski stolnici, "Šentklavžu". Brez krščanske vere se je počutil nekoliko odrinjenega v kranjski visoki družbi, zato se mu je prehod v katolištvo dozdeval nadvse obetaven, dal pa se je voditi tudi lastnemu verskemu nagibu. Prehod je dovolj natančno načrtoval kot pomemben družabni dogodek. Obred je vodil Jurij Miklavčič ob splošnem zanimanju vernikov od blizu in daleč. Gunzova botra sta bila profesor cerkvenega prava in zgodovine cerkve v Ljubljani Jurij (Georg) Dolinar (* 19. 4. 1764 Vovče v Poljanski dolini; t 21. 10. 1858 Ljubljana) in svetnik deželnega sodišča, Anton Gogala (* okoli 1789 Lesce pri Bledu; 1835 pl. Leesthal; t 9. 10. 1841 Trst). Okrajni komisar pri štajerskem gospostvu Hensberg, Gogala, se je prostovoljno kot stotnik 17Dahan, 2006, 271. 18 Pomotoma naveden z imenom grofa Henrija Gatiena Betranda, generalnega guvernerja Ilirskih provinc od aprila 1811 do 1812 (Dahan, 2006, 272). 19Gunz, 1815, 1-58. 20 Gunz, 1815, 59-60. 21 Gunz, 1815, 20. 22Gunz, 1815, 33. 23 Gunz, 1815, 47. 24 Gunz, 1815, 55-58. 25 Z, str. 144. 26 Compendiaria Physica. Graecii: Ferstl (NUK-8215). brambovcev bojeval proti Francozom; kljub temu je postal ljubljanski sodnik tribunala prve instance Ilirskih provinc. Gogalov starej{i polbrat, Jožef Balant (Walland, * 28. 1. 1763 Nova vas pri Radovljici; 8. 3. 1818 gori{ki {kof; 3. 8. 1830 gori{ki nad{kof; t 11. 5. 1834), je služil Francozom kot ravnatelj akademije v Ljubljani; bil je ena najvplivnej{ih cerkvenih oseb in gotovo pomemben jeziček na tehtnici Gunzove spreobrnitve. Gra{ki {tudent Dolinar je bil varovanec profesorja fizike Leopoda Biwalda, nekdanjega ljubljanskega profesorja; med letoma 1810 in 1813 je svetni profesor Dolinar v Ljubljani predaval rimsko pravo in Code Napoleon.27 Prekr{čeni Gunz je bil leta 1814 in 1815 provi-zorični profesor matematike na obnovljenem ljubljanskem liceju, nato pa je prevzel katedro za stalno. Leta 1819 je zapustil belo Ljubljano in postal profesor vi{je matematike na liceju v Linzu. Njegov novi lin{ki položaj ni bil vi{ji od ljubljanskega, čeprav je bil sam kraj pomembnej{i. Odhod Gunza je moral biti dovolj nepričakovan za ljubljanske {olske oblasti, ki so ga dolgo časa lahko nadome{čale le s Kersnikom. 5 KERSNIK IN ZOISOV MODEL VAKUUMSKEGA PLAVŽA Janez Krstnik Kersnik (* 26. 3. 1783 Moste pri Žirovnici na Gorenjskem; t 24. 6. 1850 Ljubljana) se je na ljubljanskih vi{jih {tudijih najprej izkazal s predavanji fizike. Premožni oče ga je vzredil z dohodki kmetije, mlina in žage, Slovencem pa je slavo zapel predvsem vnuk Janeza Kersnika, pisatelj Janko Kersnik. Kersnik je dobro obvladal franco{čino, kar je bila tisti čas velika prednost za profesorja v Ilirskih provincah. Leta 1809/10 je predaval v franco{čini na Centralnih {olah v Ljubljani, leta 1811 pa je popisal eksperimentalne naprave v kemijskem in fizikalnem kabinetu Centralnih {ol v francoskem jeziku; pri tem je zagre{il nekaj manj{ih pravopisnih napak. Popis kaže, daje Kersnik svojim dijakom v resnici imel kaj pokazati, saj mu ni manjkalo niti najnovej{ih učnih pripomočkov. Kersnik je kot prvo napravo v kemijskem kabinetu na{tel navpično pnevmatsko napravo oziroma vakuumsko črpalko, kot drugo pa Ž. Zoisov izum plavža (jeklarne) s puhalnikom in pripadajočimi premičnimi oporami.28 Videti je, kot da bi Zois svojo domislico, utemeljeno na tedanjem razvoju vakuumskega parnega stroja, odstopil ljubljanski {oli za Kersnikovo demonstracijo tehni{ko nadarjenim dijakom. Kersnik je imel {e dva meha s tablo in svetilkami, dva termometra s kovinskimi merili, tehtnico z utežmi iz medi, manj{o in večjo tehtnico, baterijo z voltno celico, dva aerometra, veliki meh z dolgo bakreno cevjo, bakreno pnevmatsko kad (za vakuumske poskuse) in srebrno svetilko z vsemi potreb{činami. V oddelku za hidrostatiko je vestni Kersnik hranil dve cevki, povezani s tretjo (vezne posode), votel valj iz stekla in medi. Ob njih je spravil deloma uokvirjen prisekan stožec, podolgovato pozlačeno veliko vazo, dunajske prostorninske mere iz medi, dvojni vodomet, kubični palec kot votlo mero, zbirko vseh enostavnih hidrostatičnih naprav, več steklenih zvoncev. Za vakuumske poskuse je zbral stekleno votlo kroglo za odpiranje, magdebur{ki polkrogli za dokaz vakuuma, votlo bakreno kroglo na odpiranje, tri zelo majhne ventile, tri valje iz medi s sesalko in črpalko, Heronov vodomet z vrtljivim curkom, pnevmatsko napravo (vakuumsko črpalko, podobno tisti popisani na prvem mestu), barometer, presihajoči vodomet, dvojni vodomet in kartezijanski plavač, ki ga je B. F. Erberg nabavil že za ljubljanske jezuite leta 1755. Kersnik je zelo izbolj{al svojo zbirko leta 1811, ko je nabavil prenosno Voltovo cink-zlato baterijo, optično opazovalnico lebdenja peres, higrometer s termometrom in pnevmatski vžigalnik. Zgodaj istega leta je glavni guverner Ilirskih provinc, vojvoda in Slika 3: Kersnikov portret (darilo Kersnikovega prapravnuka) 27Glonar, 1925, 142. 28Valenčič, Faninger, Gspan-Pra{elj, 1991, 832. dubrovniški maršal Auguste-Frederic-Louis Viesse de Marmont (* 1774; t 1852), ob svojem odhodu iz Ljubljane podaril Kersnikovemu kabinetu ljubljanskih Centralnih šol svoj obsežen laboratorij z natančno analitično tehtnico, Voltovo baterijo pri napetosti 100 V (morda tisto, ki jo je popisal Kersnik), galvansko baterijo s stotimi elementi baker-cink, destilacijski aparat, gazometer, audiometer, peč za žarenje, plinske grelce za visoke temperature, devetinštirideset retort, dvanajst Woulfejevih steklenic, devetnajst lijakov, dve muflovki, štirinajst posod, termometre, aerometre, steklene, kovinske in porcelanaste cevi, več sto bučk, dvesto kozarcev, porcelanske lončke za žarenje, železna in lesena stojala, pincete in žlice.29 Marmont se je očitno veliko naučil od svojega zasebnega učitelja kemije, Zellija; gotovo je rad zamešal kakšen zvarek kar doma. Marmont je dne 16. 11. 1809 prispel v Ljubljano kot generalni guverner Ilirskih provinc, v začetku leta 1811 pa se je vrnil v Pariz.30 6 ZNANOST ZUNAJ SREDIŠČA ILIRSKIH PROVINC: NOVO MESTO, GORICA, TRST, KOPER, ZADAR Bolj kot učbenik dobrohotnega, a manj učenega Kersnika se je vpliv matematika Gunza razširil čez vso Kranjsko; matematični učbenik njegovega očeta Simona Gunza (* 1743; t 11. 1. 1824) je postal temelj pouka celo v Novem mestu, kjer se Francozi niso povsem odrekli frančiškanski pomoči. Novomeški frančiškani so svoje gojence, med njimi Vodnika, učili v dveh filozofskih letnikih. Po prekinitvi med jože-finskimi reformami so vse do marčne revolucije (1848) svoje dijake znova poučevali v dveh filozofskih letnikih; laikov vanje niso hoteli sprejemati, ker meščani niso hoteli prispevati del stroškov.31 Ob jezuitskih delih so novomeški frančiškani uporabljali tudi avguštinska, med njimi predvsem knjigo sina bavarskega čevljarja Maximusa von Imhofa (* 1758: t 1817), ki je med letoma 1786 in 1791 poučeval matematiko in filozofijo v münchenski samostanski šoli. Leta 1790 je postal član in deset let pozneje direktor fizikalnega razreda münchenske akademije, leta 1790 pa profesor fizike in matematike na liceju volilnega kneza. Dve desetletji je vodil postavitve strelovodov na Bavarskem in o njih priobčil več knjig. Maximus Imhof (* 1758; avguštinec; t 1817) je bil redni profesor fizike, matematike in ekonomije na münchenskem liceju, kot je navedel v latinskem Slika 4: Hvalnica Kersnikovih študentov (darilo Janeza Šum-rade) učbeniku Institutiones physicae (1797). Navedel je Boylove in Hauksbeejeve vakuumske poskuse32 upoštevajoč tako privlačno silo kot odboj.33 Podrobno je poročal o Lavoisierjevem in Crawfordovem sporu teorije gorenja proti flogistonu z odkritjem fosforja vred;34 prav tako pa o sporu glede elektrike Nolleta in Symmerja proti Franklinu.35 Kljub omembam Franklina, Gravesanda in Musschenbroeka pa se je kot hudič križa izogibal vsaki omembi Boškovica. Seveda mimo novomeških frančiškanov niso šle niti flogistonske Stahlove ideje, ki so prevladovale vse do Lavoisierjevih dni; zato so Novomeščani kupili vsaj štiri Stahlove knjige in tri med njimi shranili v omari z medicinskimi deli. Izumitelj teorije flogistona, Georg Ernest Stahl iz Jene, se je izkazal kot kemik, zdravnik in univerzitetni profesor v Halleju, dokler ni postal dvorni zdravnik in svetnik pruskega kralja; Stahlove knjige je s pridom bral tudi Zois. 29Zelli, 1811; Jozelj, 1992, 43. 30Boudon, 2006, 226, 231. 31Vrhovec, 1891, 269. 32 Imhof, 1797, 24, 174. 33 Imhof, 1797, 36. 34 Imhof, 1797, 108, 158-159, 168. 35Imhof, 1797, 264. Preglednica 1: Knjige o vakuumskih in drugih sodobnih tehnikah novomeških frančiškanov36 od kartezijanskih učbenikov do prvih slovenskih del Pisec Naslov, kraj: izdajatelj Leto, jezik Wolff, Christian Mathematischen Wissenschaften. Frankfurt: Renger 1701 N Wolff, Christian Wirkungen der Natur = Physica. Halle: Renger 1746 N Descartes Physica et metaphysica. Amstelodami: Blaeu 1704 N Tarvisini (Giacomo Placentini, * 1672; t 1762) De barometro dissertationes duae Jacobi Placentini d. Tarvisini: quarum prima continent examen hypothesis D.G. Christoph: Schelhameri, altera interpretatione Leibintian(a)e: adiectis aliis circa motus barometri coniecturis. Patavii: Conzatti. 1711 L Moret, Theodore Tractatus physico-mathematicus de aestu maris. Viennae: Voigt 1719 L Breckerfeld, Franc De horologia solaria et fixa. Graecii: Widmanstad 1726 L Stahl, Georg Ernst Experimenta, observationes, aniniadversiones^ chymicae et physicae. Berolini: Hande 1731 L Stahl, Georg Ernst Opusculum chymico physicum. Halle 1715 L Stahl, Georg Ernst Collegium practicum. Nürnberg 1729 L Stahl, Georg Ernst Collegium practicum. Leipzig (nemški prevod: Storch, Johann alias Pelargus, Hudericus) 1745 N Lechner, Johan Baptist De arte Arithmeticae (Facilima artis arithmeticae methodus: das ist: Sehr leichter Unterricht und Lehr-Art der höchst-nothwendigen und nutzbarsten Rechen-Kunst). Augsburg: Wolff 1733 L Hoffmann, Friderich Dissertationes physico-medico-chymica. Venetiis: Balleon (FSNM; FSLJ l. 1737). 1737, 1738, 1732? Lanzoni, Joseph (* 1663; t 1738) Opera omnia medico-physica et philologica. Lausane: Bosquet 1738 Keill, John Physica et astronomia Vol 1. Mediolani: Aonelli (NUK-7919 ima izdajo Institutones astronomiques iz leta 1746) 1742 L Hederich, Benjamin (1675; t 1748) Mathematische Wissenschaften (M. Benjamin Hederichs rect. Schol. Hayn. Anleitung zu den fürnehmsten Mathematische Wissenschaften: benanntlich der Arithmetica, Geometrie, Architectura militari, Architectura civili, der Astronomie und Gnomonica, so fern solche einem politen Menschen, insonferheit aber denen, so die Studia zu prosequiren Gedencken, nützlich und nöthig. Wittenberg: Samuel Gottfried Zimmerman. 1744 N Musschenbroek Elementa physicae. Vol 1. Venetiis: Recurti 1745 L Brixianus, Fortunatus OFM Philosophia^ Mechanica III. Vol 3. Brixiae: Rizzardi 1745-1747 L Brixianus, Fortunatus Philosophia^ Mechanica II dela. Vol 1. Brixiae: Rizzardi 1751-1752 L Redlhamer, Joseph SJ Physica generalis. Viennae: Trattner 1754 Abhandlungen med.-chym.-chir.-anatomica-botanica. Kays. Natur. Akadem. Nürnberg. Nürnberg (Kaiserlich-Leopoldinisch-Carolinische Deutsche Akademie der Naturforscher) 1757-1762 Desing, Anselm Replica Pri Clarissimo viro Abrahamo Gotthelff Kaestnero Matth. P.P.E. Acadd. Regg. Sc. Suec. & Pruss. Institut. Bonon. Sac. Reg. Sc. Gott. Membro, Super Methodo Wolffiana scientifica aut mathematica. Augustae: Gastl 1754 L Biwald, Leopold SJ De Studii physici natura vol. 1. Graecii: Widmanstad 1767 L Biwald, Leopold Institutiones physicae. Vol. 1. Graecii: Lechner 1774 L Weibl, Castul OFM Physica generalis. II. Vol. 1. Rokopis 1772 L Weibl, Castul OFM Physica particularis. II. Vol. 1. Rokopis 1772? L Zallinger, Joann Batista (* 1735; SJ; t 1813) De viribus materiae Dissertatio physica. Graecii: Widmanstad. ^ 1771. propugnaret Jos. Liber baron de Sternbach. Oeniponti. 17?? L Horvath Physica generalis et particularis. Augustae: Rieger 1775 L Ambschell, Anton Dissertatio de mundo in genere. Labaci 1780L Arithmetica et geometria. Vindobonae; Trattner 1780L (Chappe, Claude) Beschreibung des Telegraphen. Wien 1795 Imhof, Maximus Institutiones physicae. Monachii: Lentner 1798 L Neumann, Johan Philip Compendiaria Physica. Graecii: Ferstl (Zoisov izvod NUK-8215) 1808 N 36 Pravilni naslovi so v oklepajih. VAKUUMIST 29/1-2 (2009) 7 KAPUCINI IN FRANČIŠKANI V FRANCOSKI LJUBLJANI IN GORICI Kapucinom Napoleonova oblast ni bila pisana na kožo. Francozi so ljubljansko kapucinsko postojanko razpustili (1809), baje zaradi zamere Marmontove soproge, ki naj bi ji grobo zagodel kapucin z ognjevito pridigo; v govorniškem žaru je njegov ne povsem kristalno čist robec ponevedoma priletel na nedrje lepo nadišavljene gospe Marmont, ki se ji je izvil zgrožen vzklik poln gnusa do dežele divjakov, tako daleč od pariške olikanosti. Leta 1817 so samostan porušili skupaj s cerkvijo; o nadaljnji usodi inkrimi-niranega robca pa poročila, kljub natančnim preiskavam, zaenkrat ne povedo nič določenega. Okoli 200 knjig iz ljubljanske kapucinske knjižnice je prešlo k škofjeloškim kapucinom. Najpomembnejši slovenski kapucin Napoleonove dobe Ambrozij Redeskini (Valentin Redeschini De Haidovio, Radeschini, * 21. 7. 1746 Ajdovščina; OFMCap 1765; t 4. 2. 1810 Gorica) je zadnje dni dočakal v "ilirski" Gorici; vakuum je opisoval po vzoru na Boškovica. Ne glede na omenjeni robček je dne 6. 1. 1811 francoska vojska maršala Marmonta izselila goriške frančiškane iz mestnega samostana sv. Antona Pado-vanskega na bližnjo Kostanjevico; tam so od leta 1821 razvijali gimnazijo z modroslovnim učiliščem vred za pouk bogoslovja, matematike, fizike, filozofije, zgodovine in latinščine, ki je uspešno delovalo tudi med Cauchyjevim dvoletnim raziskovanjem optike, etra in vakuuma v Gorici. Začeli so skromno, z dvema učiteljema in dvema dijakoma. Prvi lektor je predaval verstvo, matematiko in fiziko; kostanjeviška spričevala so imela javno veljavo in so diplomantom omogočala poučevanje na gimnazijah, med drugim na obeh, ki so ju frančiškani vodili v Novem mestu in Kostanjevici; kostanjeviško gimnazijo so pozneje prestavili v Kamnik. 8 ZOISOV VAKUUM V FRANCOSKEM PRIMEŽU ZigaZois (* 23. 1. 1747 Trst; t 10. 11. 1819 Ljubljana) je po laičnem študiju v Seminario-Collegio nadaljeval pri duhovnem semenišču Reggio Emilia (oktober 1761-1765) za laične neplemiške gojence. Zavod so ustanovili 1. 11. 1750 in ukinili 1790, vendar je pozneje deloval pod drugimi imeni.37 Leta 1763/64 in 1764/65 se je Ziga učil tudi računstva, arhitekture, risanja in osnovnih eksperimentalnih vakuumskih tehnik. V Reggio Emilia so imeli od leta 1618 jezuitske šole, od leta 1752 pa je tam dvajset let delovala univerza,38 kjer je fiziko in matematiko predaval duhovnik Lazzaro Spallanzani (* 12. 1. 1729 Scandiano pri Modeni; t 11.2. 1799 Pavia), potem ko gaje sestrična Laura Bassi (* 1711; t 1782) med študijem na bolonjski univerzi usmerila v prirodo-slovje. Spallanzani je nasprotoval spontani generaciji s pregrevanjem mikroorganizmov; dopisoval si je s švicarskim biologom Charlesom Bonnetijem, katerega knjigo je imel Zois, na Zoisovem kolegiju pa je predaval grščino in francoščino, ki so seje učili Zigovi bratje;39 Ziga se grščine ni učil, morda pa je pri Spallanzaniju poslušal francoščino, čeprav o plačilu zanjo ni arhivskih podatkov. Leta 1769 je Spallanzani prevzel katedro v Pavii,40 leta 1785 pa je zbiral naravoslovne najdbe ob Mediteranu in celo v Turčiji. Spallanzani je že napol slepemu Scopoliju anonimno podtaknil artefakt iz kokošjega tkiva, češ da gre za še neodkrito glisto; ostareli Scopoli ni opazil potegavščine in je "odkritje" objavil v knjigi. Spallanzani je v letu Scopolijeve smrti pod psevdonimom Francesco Lombardini objavil pismo Scopoliju s kritiko Volte. Pozneje je Spallanzani bržkone podpiral Galva-nijevo teorijo živalske elektrike v sporu z Volto,41 kar verjetno pomeni, da skupaj z Galvanijem ali Zoisom ni podpiral francoskih revolucionarjev. Zois ni imel Spallanzanijevih del, naravoslovne miselnosti pa se je navzel tudi pri materinem stricu, ljubljanskem zdravniku Janezu Krstniku Polliniju,42 tako da je zagovarjal neptunistično teorijo proti J. E. Fichtelu (* 1732 Sibinj na Sedmograškem; t 1791) in drugim vulkanistom tudi z dokazi s Triglavskega pogorja, ki sta mu jih priskrbela Vodnik in F. Hohenwarth po triglavskih odpravah avgusta in septembra 1795. Vodnik, tisti čas župnijski upravitelj v bohinjskem Koprivniku, je avgusta opazoval sklade na vrhovih Triglava skozi daljnogled in občutke opisal v pesmi Vršac, septembra pa je spremljal Zoisove rudarje pri nabiranju fosilnih usedlin pod samim vrhom.43 Zois je pri svojem omizju gostil naravoslovce Hladnika, Hacqueta in Šemerla.44 Zois si je veliko mladostno popotovanje, bržkone zaradi očetovih potreb po pomoči, privoščil šele razmeroma pozno od zgodnjega leta 1779 do pomladi 1780, tudi v Švico, Francijo in valonski del habsburške Nizozemske v približni mejah sodobne Belgije, 37 Kacin, 2001, 50, 62. 38 Kacin, 2001, 45. 39 Kacin, 2001, 47, 62, 78. 40 Agnes, 2006, 8, 54. 41Polvani, 1942, 152, 174, 420; Jozelj, 1992, 40-41; Markovic, 1969, 639, 756; Šumrada, 2001, 66; Soban, 2004, 48. 42Faganel, 1999, 8, 12. 43Faninger, 1994/95, 562; Faninger, 1988, 7-8. 44Faganel, 1999, 13. Slika 5: Lalandova naslovnica (Lalande, 1769, 8: 292). kjer se je {e poznal dobrohoten vpliv pokojnega opol-nomočenega ministra, Ljubljančana grofa Kobencla. Zoisovo vrnitev je izsilil protin, ki mu je v večnem Rimu pokazal zobe. Leta 1782 se je Zois več tednov brez uspeha zdravil v belgijskem zdravili{ču Spa.45 Tako se je ljubljanski baron dodobra navzel navdu-{enja nad francoskim prirodoslovjem in znanja francoskega jezika {e preden mu je zahrbtni protin zagrenil veselje do vsega zunaj domače hi{e; ljubljanska licejska knjižnica je prav od Zoisovih dedičev kupila večino svoje francosko pisane matematike, fizike in kemije, tiskane v prvih dveh desetletjih revolucionarnega Pariza. Zois je med drugim nabavljal tudi odločno svobodomiselne prirodoslovce, kot sta bila Lalande in matematik De la Metrie, imenjak bolj razvpitega starej{ega filozofa materialista. 9 ZOISOVA VAKUUMSKA ZNANOST Zoisova knjižnica s 4000 zvezki je bila na voljo {ir{emu krogu slovenskih razsvetljenskih piscev; njene primerke v NUK-u ali NM-ju prepoznamo po značilnih marmoriranih notranjih platnicah s prevladujočo rdečo barvo, rjavi usnjeni vezavi in zlatim imenom pisca nad naslovom in rožami na hrbtu platnic, čeprav nimajo lastni{kih vpisov; Zois jih je JbUr», hnlnl. VoVAÖP iT^tTE, Kome, doii doiuier la yadudliofi cji Fr^.^^^ jois. J-a Tj lic de Teatre ä PaJaue ffl Tolic ; on y arrive par dc beau:ie(caJit[: de pjcrre , fj forme ert edJc quM^dlargli un pcu vers ki extrifmiT^,. elita cirt) rajigs dc \oges chatur,' qui fcrolent beaucoup tplctn. Ij cllei Aifoiern pa; (Milite I« unes fur les autre, IJ y a dana le parterre zjo fiegts qui fj ferment k cadcnjs , Sc les loges fe fer. menT svec des vdlets 5 iei dtcwaüojit font de Jein Gloria, La Talle eft cdd^e par une dtimbre de Ridoito „( efpece de fallon de jeu^il y a darj a Vlile op(