Pesmi
INO     Črno siv dan. Ledene plošče polzijo počasi mimo. Razbiti preostanki beline nad črnim dnom. Nekje nekdo je odšel. In bil je sončen dan. Zdaj stiska mrak. Neslišno drsimo nad temnim dnom,
Alenka Glazer
956
Vladimir Kovačič
957
Pesmi
in smo vse bolj omotični,
utrujeni.
In vse bolj sami.
In dno je vedno globlje,
globlje,
globoko dno.
LUPINA    Dolga leta si gradiš lupino, Čvrst brezčuten oklep, in pustiš, da te je vrglo v naplavino glena. Tok pa dere daleč proč od brega, mimo, mimo. Ti si kamen. Miren kamen.
In slaviš nad vsemi zmago. Nič več se ne more spremeniti. Ti si tu.
Sred ugrezajočega se mulja zaokrožen kamen. Kar zabrizga vate splašena beseda. V nezavednem hipu ti prezre lupino. Živo zadrhti meso, polno brazgotin, v novo porojeni, mladi bolečini.
Kje so zdaj kamnite misli, kje zdaj školjkasti tvoj mir?
ODSEVI PRED VEČEROM
V dolgem dnevu je na reko sonce sipalo sijaj. Hladna se je zagrnila pred tem žarom in se gosta, neprosojna zlivala v svoj tok v motnih globočinah.
958                                                                                                                       Alenka Glazer
Pa so padle nanjo sence.
Reka se je razklenila
in v trepetu
poželjivo
in s pohlepom
srka zadnje odseve
žalostne lepote.
ČOLN     Obrnjeni čoln na bregu čaka visokih plim. v lesu živi spomin mirnih sunkov vesel, stresa ga drget oblivaj očih valov, v njem shranjena počiva živa teža veslača. Branike v njegovih bokih čutijo nove sokove: mož ga izdre iz mulja, skupaj bosta zaplula.
Obrnjeni čoln na bregu čaka visokih plim. V sanjah ga mučijo topi udarci sekir.
GOMILE OB REKI     Gomile stojijo tu iz davnin. Nakopičene krijejo spomin zlatih časov in hudih sil. Reka jim tiho odnaša plasti.
Tu zelenijo noč in dan, dokler jim je dana rast. Tu bodo padle, ko bo čas. Tako mineva leto in dan.
Smreke so se vzdignile iz njih, zrastle so iz globokih korenin. Segle so pod muljasto dno, pognale so se visoko v nebo.
Pesmi
OB REKI     Spustila bi se po brezici, po golem boru, košatem smrečju, spustila bi se do vrhov in dalje, dalje, kar navzdol.
In voda bi me zibala
in tiho me uspavala.
Počasi bi še padala,
še padala navzdol.
In legla bi na rahel puh
oblačkov-ovčk v globokem dnu.
In tam visoko nad menoj drug trop oblačkov-ovčk, oblačkov-ovčk visoko zgor. Je kakšna lestev k njim, je ni?
RUSKO    Zakaj
požiraš sinovske solze? Vrček medice ti bo poplaknil grenčico domotožja.
Pridi.
Pridi na vrtiljak.
Se bomo
s sladkim strahom
med nebom
in zemljo
vozili.
Bomo ko v sanjah
težo zgubili.
Pa smo se vrteli,
dolgo vrteli,
na zemlji pristali.
959
960                                                                                                                       Alenka Glazer
V  kosteh in jetrih smo začutili:
Nič več nismo celi.
Dolgo smo se
drug za drugim lovili,
v medeni grozi mežali,
v krhkem brezčutju prežah
jaz na tebe,
jaz na tebe.
Pa kdaj smo sebe gredoč zgubili?
TEMNO    Krhka toplina. PRIČAKOVANJE     Oblaki — sneženi možje so se vzpeli izza slemena. Na glavah nosijo drget ,        skrite zime za planino.
Slutnja pomlajenega meseca
je odprla ozko špranjo.
Bakren obroček
krog vrata
skrite ajdinje.
Repatica z dvema repoma
ji bo svetila v laseh
v jasnih, mrzlih nočeh.
V  megli samo
se prebujajo rajni in iščejo živega spanja, da se ogrejejo v njegovih sanjah.
Spet pada megla.
Kateri mrlič
se bo sklonil nocoj
nad mojo utrujenost,
da se bo usul
na moje veke
srež z njegovih obrvi?
POPRAVEK
V natis Pesmi Alenke Glazer v 11. številki so se vrinile tri napake. Na str. 956 naslov pesmi ni Ino, temveč Dno; na str. 958 se tretji verz pesmi Čoln začne z veliko začetnico; na isti strani (958) sta v pesmi Gomile ob reki zamenjani druga in tretja kitica.