HOKUS — POKUS — HOKUS — POKUS — HOK VRC N VRV CA Gledalci so seveda radovedno ljudstvo. Zato jim dam pogledati vrč in vrv. Nič poseb¬ nega — vrč in vrv sta čisto običajna. Spustim vrv v vrč in ga počasi obrnem narobe, z dnom navzgor. Vrv obvisi in ne pade. Zdaj vzamem njen prosti konec in spustim vrč. Tokrat vrč obvisi na vrvi. Majem ga na eno in drugo stran, pa vseeno ne pade. Poteg nem ven vrv in jo še enkrat pokažem gledalcem, ki bi si jo radi ogledali. Skrivnosti ni nobene! Samo poskusite narediti ta trik, toda najsi se še tako trudite, nič vam ne bo uspelo. Ne uganete, ali ne? Povedal vam bom: vsa stvar je v tem, da v vrč neopazno spustite majhno plutovinasto kroglo. Kadar obrnete vrč z dnom navzgor, se krogla zvali proti grlu in stisne vrv. Če poteg¬ nete vrv, jo krogla pritisne še tesneje. Če samo malo zrahljate vrv, pade krogla dol in z lahkoto vzamete vrv iz vrča ter jo ponudite gledalcem. Pa ne pozabite hitro in neopazno nakloniti vrč, da se krogla privali v roko. Prazen vrč lahko potem tudi poka¬ žete gledalcem, da si ga ogledajo. JESENI BOMO V TIMU OBRNILI NOV LIST Leto je hitro naokrog. Komaj smo napove¬ dali novi letnik in vse, kar boste v njem našli, se je že jesen prevesila v zimo, in komaj smo dodobra videli sneg, se malo po- sankali in smučali, je bilo že mimo prvo polletje. In glej si, že nas majsko sonce vabi na trate, v igro in zabave, še malo, pa bo spričevalo v žepu. Za dobra dva meseca se boste posloviili od šole in ravno za toliko se TIM poslavlja od vas. Da bi bile počitnice še krajše in še bolj kratkočasne, smo vso revijo od začetka do konca napolnili z na¬ črti in počitniškimi domislicami. Upamo, da vam ob tem zajetnem zvezku ne bo zmanj¬ kalo dela in ne zamisli, kako bi preživeli tisti del časa, ko se ne boste kopali, sončili ali zbijali žoge. Tako se za te kratke urice slovesa TIM po¬ zdravlja z vami. Seveda pa nikakor ne želi, da bi ga medtem pozabili. Kaj še! Mislimo si, da boste ob izdelovanju naleteli na to ali ono težavico ali težavo, da je kar precej takšnih načrtov, kjer vam puščamo na voljo in razmislek marsikakšno rešitev v gradnji in pričakujemo od vas izvirno izpeljavo kake podrobnosti, ki smo jo nalašč pustili nere¬ šeno. Tako lahko ugotovite, da kar veliko damo na vaše sposobnosti. Sicer ste pa v iletošnjem letniku to že kar mnogokrat dokazali. Kar precej vaših na¬ črtov je bilo objavljenih, vmes so bili tudi zanimivi prispevki iz astronomije, vesoljske tehnike, fizike in še kaj. Ko bi vašo bero številčno zapisali, bi bilo to kar trimestno število — čez sto torej. Menimo, da nas tudi v prihodnjem letu ne boste razočarali in se boste oglašali še številneje kot doslej. Kajpak ni moč obljubiti, da bo kar vse, kar nam boste poslali, našlo svoj prostor na straneh TIMa. Zdi se nam celo, da bomo vsi skupaj morali postajati vse bolj zahtevni do sebe, vse manj mora biti spodrsljajev in »tiskarskih škratov« in vse več domišlje¬ nih, preizkušenih načrtov in napotkov. Eno je pač dobra volja in zavzetost, drugo pa je vestnost, odgovornost in izvirnost. Človek mora največ zahtevati od sebe in biti sebi najstrožji sodnik. To seveda ni lah¬ ko, je pa nujno, če želite zares kaj dobrega in uspelega napraviti, če želite postati kon¬ struktorji, dobri letalski ali brodarski mo¬ delarji, maketarji, raketarji in še kaj. Načrt v glavi je eno, zamisel na papirju je že nekaj več, toda izdelek pred vami mora biti dobro opravljeno delo. Ta je merilo vaše pridnosti in sposobnosti. Pa še nekaj: prav gotovo je pomembno, da vaš model dobro leti, da ladjica lepo drsi po vodi in vam delovni stroj, ki ste ga s težko muko do podrobnosti izdelali, vozi ali dviga breme ali naklada sneg, itd., vendar pa je nekaj tudi oblika, dovršenost, učeno re¬ čeno, estetika izdelka. Nič kaj lep ni model, ki mu kar takale, za šalo odpade ta ali oni del, ki je pobarvan kar z velikim zamahom, da se še skoraj vidijo zamahi čopiča ali rez nožička ali žagice, ki je tak, kot bi ga naredil tesar. Takšen izdelek morate potem postaviti tako, da ga ljudje gledajo le od daleč, zraven pa še napisati: Ne dotikaj se! Ni vse vsebina, tudi oblika je nekaj! Ko bo ta ali oni prebral vse, kar smo doslej zapisali, bo morda nejevoljno zmignili z ra¬ meni, češ, ali tile v TIMu nikoli niso zado- T I M — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vasja Kovačič. TIM izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 26 din, dvojna štev. 5,20 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje. TIM 385 voljni? Najprej nas vabijo, pišite nam, poš¬ ljite načrte in prispevke, in ko se to zares zgodi, nas pa takole z dvignjenim prstom karajo in dajo vedeti, da niso zadovoljni z nami. Nikdar niso zadovoljni z nami. To je res in ni res. Srečni in zadovoljni smo, ko z listov našega TIMa pogledujejo vaša imena in načrti, ko jih je vse več in z vseh strani in se naš krog širi in širi. Tega smo zagotovo in vsi veseli. Toda ne smemo se zadovoljiti s tistim, kar smo dosegli — vedno si moramo prizadevati za boljše, bolj dovršeno, lepše. Brž, ko si za¬ dovoljen sam s seboj in »se sončiš v svoji slavi, že tone zvezda tvojega uspeha« (malo pesniško povedano, ali ne?). Zato pot do vrha nima konca. Toda nikakor si ne želimo, da bi vas te besede zavrle v vaši ustvarjalnosti, še malo ne! Še več pričakujemo vašega sodelovanja in še večji prijatelji bomo postali. Saj smo tudi te besede zato naslovili na vas, ker smo si že dobri znanci, malone prijatelji in med takimi je odkrita beseda najbolj na mestu. Kar se da mnogo veselja, zabavnih uric, po¬ letnih potepanj, mnogo sonca in malo dežja, še manj neviht (tudi tistih doma) in prav nič črnih dni v počitnicah! Jeseni bomo v TIMu obrnili nov list. Urednica PRVI KORAKI O CESTAH Tončka Zupančič Komaj bi vam mogla kaj novega povedati o naših preozkih, luknjastih, vijugastih in praš¬ nih cestah, polnih pasti in nevarnosti za vse, ki se podajo na pot po njih peš, s kolesom ali z motornim vozilom. Kmalu bomo res vsi na cestah, saj imamo za po¬ čitnice pripravljenih polno lepih potovalnih načrtov. Pa še veseilimo se jih, čeprav se bo očka za volanom jezil na druge voznike, a bo sam tudi delal napake, čeprav bo ma¬ mo vso pot strah in čeprav boste otroci zdolgočaseno zrli skozi okno in preštevali rdeče in modre avtomobile, tičke in žabe in še ne vem kaj. Človlek si želi tudi po kopnem potovati hitro in udobno. To mu mimo dobrega vozila omogoča še dobra cesta. V priročniku o prometnih predpisih bi izvedeli, da je ce¬ sta utrjen in urejen del površine, kjer se odvija promet. Vsaka cesta ima vozišče, kjer se odvija promet z vozili. Vozišče je pogo¬ sto razdeljeno v dva vozna pasova. Na avto cestah sta ločena z vmesnim zelenim pa¬ som. Če je vozni pas dovolj širok, lahko v isto smer vozita vštric tudi dve vozili. Pravimo, da ima vozni pas dva prometna pasova. Na takih cestah je omogočeno varno prehitevanje počasnejših vozil, ki morajo seveda voziti po zunanjem prometnem pasu. Prek 600.000 slovenskih kolesarjev si želi, da bi se vsaka cestna površina končala s kolesarsko stezo. V današnjem vedno go¬ stejšem avtomobilskem prometu marsikomu trda prede na neurejenem in neutrjenem robu ceste. V mestih se cestna površina končuje s pločnikom, kjer imajo svoje pri¬ bežališče pešci. o-vozni pas- -vozisce- kolo pločnik O-o ■ - o dva prom. o -> a> — a 2. a = o -> a — — a 3. a < o -» a < — a 4. Velikosti števil ne moremo oceniti, ker nas motijo koreni. Znebimo se jih tako, da poten¬ ciramo: (V 5)10=25 ( 2 V 2) 10 = 32 Torej je * 1 2 3 4 * \l2 gotovo večji od 'J5. 5. Če hočemo izračunati vrednost izraza, mora biti radikand večji ali enak nič. x 2 + 4x > 0 x (x + 4) >0 Gornji pogoj pa je izpolnjen za vsak x < 4 in x > 0. — 4 0 X 6. Sliko trikotnika dopolnimo, kakor je razvid¬ no iz slike 3. Uporabimo Pitagorov izrek in izračunamo: o = 10,23 cm, p = 1,5 cm 2 TIM 450 DOLOČEVANJE LOMNEGA KOLIČNIKA STEKLA Branko Kebe * Brez posebne razlage lahko ta eksperiment napravi vsak učenec 8. razreda osnovne šole. Potrebno mu je nekoliko veselja do fizike in nekaj znanja iz fizike — poglavje o optiki. Zadostuje že znanje, ki si ga je pridobil v šoli. Potrebščine: Steklen kvader, bel list papirja, 4 bucike, geometrijsko orodje. Steklen kvader si lahko izdelaš sam. Iz stekla debeline 3—4 mm izrežeš nekaj ploščic 8 cm X 4 cm tako, da je skupna de¬ belina približno 3 cm. Plošče na robovih ne¬ koliko zgladiš s smirkovim papirjem, da se ne raniš. Nato jih lepo očistiš in zložiš v kvader. Ob robovih natakneš gumice, da jih držijo skupaj. Lahko jih zlepiš tudi s selotejpom. Izdelani kvader vidiš narisan v izometrični projekciji v merilu 1:2 na sliki 1. Slika 1 zapičeni na premici Pt oziroma p 2 . Za skraj¬ nji dve oddaljenost ni važna. Ko si natančno viziral bucike, odstraniš stekleno ploščo in presenečen ugotoviš, da niso več v isti vrsti. Nato zvežeš točke med seboj, kakor kaže slika 3. Lomljena črta ti predstavlja žarek, ki prehaja skozi planparalelno ploščo. Nato vzameš v šestilo primeren radij in s središčem v točki B napraviš krog. Kjer se krožnica seka z vpadnim žarkom, dobimo točko E, kjer se seka lomni žarek, pa točko F. Nato narišemo pravokotno projekcijo ra¬ diju BE in BF na premico p,. Tako dobimo točki E’ in F' na premici p,. Iz razdalje a in razdalje b izračunaš lomni količnik stekla |n = —1 . Pri natančnem L b J delu bo lomni količnik okrog 1,5. Meritve lahko ponoviš večkrat pod različnimi vpad¬ nimi koti. Vedno dobiš 1,5, ki je značilna konstanta za prehod žarka iz zraka v steklo. Navodilo: Na leseno desko ali mizo postaviš bel list papirja. Nanj postaviš steklen kvader in začrtaš debelino kvadra na papir. Premici p, in p 2 sta na sliki 2. Nato pod nekim kotom glede na premico Pi in p 2 za¬ pičiš 4 bucike tako, da jih vidiš skozi stek¬ lo v isti vrsti. Srednji buciki morata biti Slika 2 Na isti način napraviš lahko tudi vajo za lomni količnik vode. Vodo naliješ v posodo, ki Ima tanke prozorne stene, da preveč ne popači prehoda žarka. Dobil boš lomni ko¬ ličnik za vodo, ki znaša 1,33. TIM 451 MLADI ^ ® FOTOGRAFI SNEMANJE PRI UMETNI LUČI Oskar Dolenc: Snemanje pri umetni luči je seveda tudi snemanje v prostoru, in prav to snemanje je glavno delovno področje mnogih poklic¬ nih fotografov, če prelistavamo katerokoli revijo ali katalog, takoj ugotovimo, koliko področij zajema ta zvrst fotografije: por- Poklicni fotografi uporabljajo različne re¬ flektorje pri svojem delu. Na sliki 2. vidimo naslednje: 1) zložljiv stativ za »reflekto«, na katerem lahko poljubno nameščamo žarnico; 2) manjši reflektor s spremenljivim svetlob¬ nim stožcem (na stativu); Slika 1 tret, otroške posnetke, modno fotografijo, reklamno fotografijo, industrijsko fotografi¬ jo, ilustrirana navodila za stroje, itd. Ključ snemanja v prostoru je vsekakor osvetlitev. Pri tej ločimo tri glavne vrste: umetna luč (ateljejske luči in reflektorji), bliskovna luč in razpoloženjska svetloba (normalna svetloba v prostoru). Bliskovne luči smo že obravnavali v zadnji lanskoletni številki TIMa. Danes si bomo pobliže ogle¬ dali razne vrste snemanj v prostoru pri umetni luči; tu bomo obravnavali predvsem tista področja, ki bi pri vašem delu prišla najbolj v poštev. Najprej pa si oglejmo vrste žarnic, ki jih lahko uporabljamo: Slika 1. Tri vrste znotraj posrebrenih žarnic (imenujemo jih reflekte), ki že same delu¬ jejo kot reflektor (500 W, 375 W in 250 W), ter desno dve navadni fotografski žarnici, ki potrebujete reflektor z 250 W in 500 W. TIM 452 Slika 3, 4 3) izvlečni stativ z normalno fotografsko žarnico v kovinskem reflektorju (rabi za osvetlitev večjih ploskev), 4) stativ s posebnim senčnikom za zaščito objektiva pred stransko svetlobo; 5) reflektor z nalepljeno zmečkano Al-folijo za mehko razsvetljevanje senc (to lahko napravimo sami). Na sliki 3 pa lahko vidimo tri možnosti za naravnavanje svetlobe: TIM 453 polindirektna osvetlitev Slika 8 1) gibljiva reflektorska senčnika, s katerima lahko omejujemo svetlobni stožec; 2) posebna folija iz steklene volne ali česa podobnega za mehčanje direktne svetlobe (ne sme se dotikati žarnice!); 3) konusni dodatek — v našem primeru na reflektorju, za zelo ozko omejevanje snopa svetlobe na določena mesta (lahko si ga izdelamo tudi sami iz lepenke ali pločevine). Za naše amaterske potrebe si lahko poma¬ gamo kar z reflektami, ki jih privijemo v grla namiznih svetilk in že imamo priprav¬ ljen mali atelje za snemanje portreta in raznih manjših predmetov, kar bomo videli še na kasnejših primerih. Pri razpoloženjski svetlobi, ki nam jo nare¬ kujejo domače razmere ali pa pravila na raznih prireditvah in tekmovanjih, moramo pač snemati pri svetlobi, ki jo imamo na razpolago brez posebnih dodatnih luči. Ta svetloba pa nujno zahteva visoko občutlji¬ ve filme, kolikor nočemo imeti premalo osvetljenih filmov. Na sliki 4 vidimo posne¬ tek, ki je bil napravljen pri sobni svetilki (60 W). Ta svetloba da lepo domače vzduš¬ je, belo perilo pa s svojim odbojem svetlo¬ be poskrbi za razsvetlitev premočnih senc. Podatki; Praktisix, Biometar 120 mm, ORWO NP 27, zaslonka 2,8, 1/30 s. Snemanje portre¬ ta z reflektorji nam daje neskončne mož¬ nosti. Na slikah 5, 6, in 7 si na shemah in fotografijah lahko ogledamo tri take razli¬ čice. Močno in včasih kar pretrdo direktno luč dostikrat radi nadomestimo z indirektno ali polindirektno svetlobo (slika 8). Za snemanje celotnih manjših predmetov (seveda tudi večjih v večjih studiih) upo- indirektna osvetlitev rabijamo nevtralno ozadje iz močnejšega papirja različnih barv in pritrjenega tako, kot kaže slika 9, da ne dobimo ostrih kotov. Slika 9, 10 TIM 454 Za snemanje predmetov brez senc upora¬ bimo podlogo iz prosojnega mlečnega ste¬ kla (lahko tudi debelejša plastika), katero osvetlimo po sliki 10. Za snemanje gladkih (lesketajočih) se pred¬ metov uporabljamo posebno kocko, ki jo zgradimo iz močnejše žice in prevlečemo s prosojnim papirjem, tako dobimo mehko difuzno svetlobo, ki nam daje lepe posnetke (slika 11). Na sliki 12 vidimo tak posnetek, posnet v svetlobni kocki, kjer so bili reflek¬ torji razilično oddaljeni (9 X 12 Studioka- mera). Na sliki 13 pa vidimo posnetek, ki je videti na prvi pogled zelo preprost in lahak, vendar je bilo potrebno upoštevati tehniko snemanja po sliki 9 in pravilno raz¬ mestiti luči, da sta prišla pravilno do izraza plastika in vzorec predmetov. Slika 13 Na naslednjih slikah, 14, 15 in 16 pa vidimo samo postavitev in dve možnosti snemanja steklenih predmetov. V obeh primerih je uporabljeno temno ozadje, spremenjen pa je način osvetlitve. Pri snemanju z umetno svetlobo (reflektorji, fotožarnice) ne uporabljamo visokoobčutlji- vih filmov, pač pa nižje in srednje občutlji¬ ve filme, ki nam omogočajo lepše podajanje tonov in zaradi fine zrnatosti istočasno večje povečave. Za portretno fotografijo uporabljamo po možnosti portretne objekti- Slika 12 Slika 14 TIM 455 ve (normalne pa s primerne oddaljenosti zaradi popačenja). Pri snemanju manjših predmetov je večkrat nujna uporaba predleč ali vmesnih obročev (pozor — ne pozabi na podaljševalne faktorje). V tej, zadnji številki sem namenoma dal več slikovnega gradiva, tako da si boste to ali ono sami izdelali doma med počitnicami in si s tem omogočili snemanje raznih so¬ rodnikov ali pa svojih modelčkov. Veliko uspeha v vaših bodočih domačih ateljejih, kajti tudi to je zanimiva in lepa zvrst foto¬ grafije, posebno še v slabem vremenu. PRIPRAVE ZA FOTOGRAFIRANJE MAJHNIH SLIK IN ZA FILMANJE NASLOVOV Drago Mehora Vsak fotoamater želi kdaj posneti (reprodu¬ cirati) kako lepo ali zanimivo sliko, če gre za večjo sliko, ni nikakih težav. Treba je le postaviti kamero na stojalo pred dobro osvetljeno sliko, ujeti sliko čimbolj ostro v iskalo, določiti pravilno osvetlitev in — pritisniti. Drugače pa je, če hočemo repro¬ ducirati zelo majhno sliko, na primer redko fotografijo iz družinskega albuma. Danda¬ nes imamo amaterji največkrat maloslikovne kamere za film širine 35 mm z objektivom žariščne razdalje F = 50 mm. S takšno ka¬ mero lahko ostro snemamo največ iz bližine kakih 80 cm. če bi hoteli s to kamero po¬ sneti majhno sliko ali kak drug majhen pred¬ met iz bližine, bi morali objektiv kamere še bolj »iztegniti«, t.j., povečati razdaljo med objektivom in filmom v kameri. Pri nekdanjih kamerah na meh z dvojnim iztegom je bila to malenkost, sodobne maloslikovne kamere pa ne moremo raztegniti, zato pa si lahko pomagamo drugače. Boljše maloslikovne ka¬ mere imajo zavesni zaklop, objektiv pa je mogoče odviti in ga nadomestiti z drugim, na primer s širokokotnim ali s teleobjekti¬ vom. Prav tako pa lahko vstavimo med ob¬ jektiv in kamero različno široke obroče (tubuse). Z vstavitvijo enega ali več obro¬ čev lahko toliko podaljšamo razdaljo med objektivom in filmom in se z objektivom toliko približamo sliki, da lahko fotografira¬ mo celo majhno pisemsko znamko. Za snemanje fotografij in drugih majhnih slik ali predmetov so vsekakor najprimer¬ nejše enooke zrcalne maloslikovne kamere kot so EXA, EXACTA, PRAKTICA, ZENIT in druge. Te kamere so precej drage, še naj¬ cenejša je EXA, poceni pa zelo kvalitetna je tudi ruska kamera ZENIT. Seveda je mo¬ goče uporabiti tudi druge maloslikovne ka¬ mere, da le imajo zavesni zaklop in možnost vstavljanja vmesnih obročev, če imate tak- TIM 456 TIM 457 šno kamero, lahko ustrezne obroče zanjo kupite v trgovini s fotografskimi aparati. Če hočete zanesljivo in udobno snemati iz bližine, vam svetujemo izdelavo preproste¬ ga pripomočka, ki vam bo olajšal ne le sne¬ manje malih slik, ampak tudi snemanje filmskih naslovov in drugega besedila za kinofilm. Priprava ima dva dela, namreč podstavek, ki nosi kamero, in zaslon, na katerega bo¬ mo s selotejpom prilepili sliko, ki jo želimo reproducirati, oziroma na drugo stran za¬ slona list z izpisano glavo filma. Zaslon lahko premikamo po dolgem jeziku podstav¬ ka in ga ustavimo v katerikoli oddaljenosti od objektiva. Podstavka oziroma nosilca kamere nam ne bo treba izdelati, ker bomo uporabili kar na¬ vadno položno ravnilo. Ravnilo naj bo dolgo 70 do 80 cm. Nič zato, če je po robovih že okrušeno. Lahko pa vzamemo tudi čisto novo položno ravnilo, saj ga z našo preured- bo v fotografske namene ne bomo pokva¬ rili in bo še vedno uporabno za tehniško risanje. Kot vidite na sliki, smo ravnilo »dopolnili« le s tem, da smo mu na glavo pritrdili mo¬ stič, ki bo nosil kamero. Mostič lahko iz¬ delamo iz 1 do 2 mm debele aluminijaste ali bakrene pločevine, lahko pa ga naredimo tudi iz lesa (skica v spodnjem desnem kotu). Preden boste upognili pločevinast trak (po črtkanih linijah) v obliko mostu, izvrtajte luknjice za pritrdilne vijake in večjo luk¬ njico za vijak, ki bo držal kamero na mostu. To je prav tisti vijak, s katerim je kamera pritrjena v torbici. Če vijaka morda ne bi mogli vzeti iz torbice, ga lahko za majhen znesek kupite v trgovini, vendar prej ugo¬ tovite premer vijaka. Nekatere kamere ima¬ jo namreč vijak premera 6, druge pa 9 mm. Most naj bo postavljen na glavo ravnila natanko v sredi, tako da bo luknja za vijak točno nad sredino jezika položnega ravnila. Ako se boste odločili za drugo (prav tako dobro) varianto, pritrdite na glavo ravnila z lesnimi vijaki s spodnje strani dva stebra iz trdega lesa v obliki kvadra. Visoka naj bosta 55 do 60 mm, široka pa 36 do 40 mm. Seveda morata stati v enaki oddaljenosti od sredine jezika ravnila. Na stebra pritrdite z malimi lesnimi vijaki most, ki je lahko iz močne pločevine ali pa iz 3 mm debele vezane plošče. Pripominjamo, da nekatere kamere nimajo luknje za pritrdilni vijak v sredini pod objektivom, ampak malo v de¬ sno, oziroma v levo. V takem primeru se¬ veda tudi luknja za vijak ne more biti točno v sredini mostička. Paziti je treba le na to, da bo objektiv kamere v vsakem primeru v središču in v osi jezika ravnila. Zaslon je sestavljen iz dveh enakih plošč, ki ju boste izžagali iz 3 mm debele vezane plošče. V obe plošči izžagamo na istem mestu režo, skozi katero bo drsel jezik rav¬ nila. Mere reže določata širina in debelina jezika, oddaljenost reže od spodnjega roba plošče pa debelina glave ravnila. Med plošči zaslona vlepite dve 20 mm (lahko tudi več) široki letvi iz mehkega lesa. Letvi segata do pokončnih robov plošč. Zlepljen zaslon naj ostane čez noč v stiskalnici ali pa obtežen s kupom knjig. Ako bi želeli stabilnost zaslona povečati, pribijte ali pri¬ lepite na obe ozki stranici (robova zaslona) primerno oblikovani deščici. Sedaj bo treba le še na obeh straneh za¬ slona označiti mesto, kamor meri objektiv fotografske, oziroma kinosnemalne kamere. To naredite preprosto tako, da privijete ka¬ mero na most, potisnete zaslon prav do objektiva in občrtate s svinčnikom na za¬ slonu rob okvira objektiva. Okrog tako dob¬ ljenega kroga načrtajte koncentrično v ena¬ kih razdaljah nekaj pravokotnikov. Ti pra¬ vokotniki vam bodo pomagali, da boste slike različnih formatov lahko vedno nale¬ pili točno nasproti objektiva, saj bodo le tako prišle res v celoti na film. Na enak način določite tudi osrednjo točko in po¬ možne pravokotnike na drugi strani zaslona za kino kamero. Pri snemanju majhnih slik moramo upošte¬ vati naslednje: Ob podaljševanju razdalje med objektivom in filmom pride pri osvetlit¬ vi na film tem manj svetlobe, kolikor več je vmesnih obročev oziroma kolikor širši so. Osvetlitev je treba zato znatno podaljšati. Osvetlitev je seveda odvisna od širine ob¬ ročev in od osvetljenosti slike. Priporočamo osvetlitev slike, ki jo snemamo, z dvema žarnicama po 40 W. Svetloba žarnic mora biti usmerjena samo na sliko na zaslonu. To dosežemo s tem, da obdamo žarnico s primernim senčnikom iz trdega neprosoj- TIM 458 nega papirja v obliki stožca. Osvetlitev filma boste najlaže ugotovili z nekaj posku¬ snimi posnetki. Zaradi majhne globinske ostrine bomo uporabljali manjšo ali srednjo zaslonko [8). Globinska ostrina je tem manjša, čim večja je oddaljenost objektiva od filma. Pri po¬ snetkih zelo od blizu znaša ostrina v glo¬ bino le še kak centimeter ali celo le nekaj milimetrov. Sliko na filmu moramo zato kar najskrbneje izostriti. Pri enooki zrcalni ka¬ meri s tem ne bo težav, saj vidimo v iskalu točno tisto sliko, ki bo prišla na film. Pri drugih kamerah bo teže. V iskalu boste zaradi paralakse videli sliko drugje, kot je v resnici. To pa vas ne sme motiti, saj je ob¬ jektiv pravilno nasproti slike postavljen na mostiču. Podatke o oddaljenosti za različne velikosti slik si lahko sproti zapisujete. Pri tem vam bo prišlo prav centimetrsko me¬ rilo na jeziku ravnila. Za sprožitev zaklopa uporabljajte izključno le žično prožilo. Pritisk s prstom utegne nekoliko zamajati kamero, kar pa bo že vzrok, da slika ne bo ostra. Kinosnemalna kamera nima vmesnih podalj¬ ševanih obročev, zato pa ima posebno do¬ datno lečo za snemanje iz bližine. To lečo privijemo na objektiv kamere. STARE LADJE j AVTOMOBILI TnŠ AVTO SE UVELJAVI Prev. in prir. Boris Verbič Zgodovina avtomobila je mlada. Saj ne sega niti sto let nazaj — od časa, ko sta začela Daimler in Benz graditi svoje prve avtomo¬ bile, jih preskušati in prikazovati občinstvu. Avtomobil je v teh nekaj desetletjih svoje¬ ga obstoja, rasti in razvoja zavzel takšno vlogo, da je skoraj ni moč primerjati z no¬ benim drugim tehničnim izdelkom. To odlo¬ čilno vlogo pa spremlja tudi odločilen vpliv avtomobila na gospodarstvo — in na naše zasebno življenje. Filozofi, ki razmišljajo o tehniki, radi ome¬ njajo v zvezi z avtomobilom Goethejevega »Čarovnikovega učenca«. Menijo namreč, da si je človek z avtomobilom iznašel orodje, ki je na najboljši (ali najslabši) poti, da postane iz objekta subjekt (avto bo postal subjekt — gospodar človeka). Avtomobilu je tekla zibelka — to dandanes vsi priznavajo — v Nemčiji. Dorasel pa je v sosednji Franciji. Anglija in Amerika sta v zgodnji dobi avtomobilizma prispevali k njegovemu razvoju le malo. V Angliji je razvoj avtomobilizma ovirala zakonodaja, v Ameriki pa ni bilo primernih cest. Slabe ceste so ovirale razmah avtomobilizma tudi v Vzhodni Evropi, v Turčiji in Skandinaviji. V nekaterih švicarskih kantonih pa je bila vožnja z avtom prav do konca prejšnjega stoletja celo prepovedana. Zavedati se moramo, da so ljudje še pred kakšnimi sedemdesetimi leti vsak napredek tehnike sprejeli z nezaupanjem in da so podrejene oblasti dovolj ozkosrčne predpise »od zgoraj« same še bolj utesnjevale: v Angliji je bila največja hitrost leta 1896 omejena na 12 milj (to je približno 20 km) na uro, v posameznih okrožjih in okrajih pa so krajevne oblasti to mejo pomaknile še niže — na 11, 10, 8 in celo na 6 milj na uro. Vendar niso samo angleške oblasti ovirale razvoj avtomobila. Ukrepi sicer niso bili pov¬ sod enako ostri — vendar je na primer zna¬ čilno, da je Karl Benz opravil svoje prve TIM 459 poskusne vožnje iz previdnosti raje v var¬ stvu teme. On sam je že vedel, zakaj je bila takšna opreznost na mestu. To sovražno stališče do novega prometnega sredstva je bilo značilno tudi za široke množice — sicer pa so bili tega krivi tudi prvi avtomobilisti sami. Lastniki avtomobi¬ lov so bili premožni ljudje, včasih pravi bo¬ gataši in so zato nemalokrat prezirali pre¬ prostega človeka »prostaka« — ni jim bilo mar, če so na tedanjih netlakovanih in ne- asfaltiranih cestah zagrinjali vse pešce v oblake prahu, ponoči so vozili brez luči s preobteženimi vozili. Pogosto so bili pijani in so se še zabavali, če so z ropotom svojih motorjev marsikakšnega vrlega kolesarja tako prestrašili, da je padel s svojega pre¬ prostega vozila. V Angliji je moralo biti od leta 1903 naprej vsako mehanično vozilo registrirano pri okrajnih oblasteh — kar je avtomobiliste poleg davka na vozila, ki so ga že tedaj uvedli, obremenilo še z novo dajatvijo. Re¬ gistrsko številko je bilo treba namestiti spredaj in zadaj na avto — čemur so se tedanji vozniki srdito upirali: »Oštevilčeni smo kot kaznjenci...« so se pritoževali. Pač Ta dva avtomobilista, zavita v krzno in zaradi očal nespoznavna, sta zagrešila neodpustljiv greh, da sta vozila več ko 30 km na uro. pa so v tisti dobi oblasti že zvišale hitrost — od 12 na 20 milj (32 km) na uro. To pa policiji in upravnim organom ni bilo poseb¬ no všeč: zato so reagirali s tem ostrejšimi kaznimi proti »prometnim grešnikom«. V tistem času je policija že iznašla nekaj po¬ dobnega sodobni »radarski pasti«. Na sla¬ bih odsekih cest, kjer je moral že tako vsak počasi voziti, šoferjev ni nihče nadlegoval, kjer pa so bile ceste dobre, ravne in pre¬ gledne in je marsikoga zapeljala skušnjava, da je potegnil prehitro (zlasti zato, ker sam tega ni mogel natanko ugotoviti, saj taho- metrov takrat še niso poznali), so se poli¬ cisti v civilu radi skrili za kakšno živo mejo ali za kakšno drevo in so »merili« hitrosti vozil, ki so peljale mimo. Povečini so se pri tem opirali na določeni del ceste, ki naj bi bil merilna enota, a njihove ure niso bile dosti prida: štoparic takrat še niso poznali, večina tedanjih policijskih ur celo ni imela sekundnega kazalca. Ampak policiji je šlo v prvi vrsti za to, da je ujela kolikor mogoče veliko »grešnikov«. Pred sodiščem je veljalo le tisto, kar je trdila policija, saj sodniki in njih prisedniki sami niso imeli avtomobilov in so gojili zato do njihovih la¬ stnikov predsodke ali pa jim bili celo so¬ vražni. Vendar so se bridko zmotili tisti naravni sovražniki motornega vozila — jezdeci, ko- čijaži in vozniki tovornih vozil — ki so sprva upali, da bodo ropotajoči in smrdeči bencinski vozovi kmalu spet padli v pozabo — kot navadna modna igračka. Z nekaj sto avtomobili bi se ti ljudje še za silo sprijaz¬ nili. Sčasoma pa se je zazdelo, da se je sprožil cel plaz: čedalje več teh ropotajočih in smrdečih voz se je pojavljalo na cestah — in v njih tudi niso več sedeli samo pri¬ smojeni milijonarji, marveč čedalje več čisto normalnih meščanov. Nasprotniki so prešli v napad s trditvijo, da avtomobili ogrožajo promet, češ da se njih na primer konji boje. Avtomobilisti pa so menili, da so konji dovolj pametni in da se bodo prav tako kmalu navadili na avto¬ mobile — kakor so se navadili na železnico. Kdor hoče uporabljati ceste, mora skrbeti tudi za njihovo gradnjo in vzdrževanje. Tako je prav in pošteno. Manj pošteno pa je, da so — že tedaj — razne vlade naprtile oseb¬ nim avtomobilom in poltovornim avtom hude dajatve, a so samo delec teh dohodkov upo¬ rabile za ceste. Kar čuditi se moramo, zares, da se je avto kljub temu uveljavil. Nedvomno se mora za ta uspeh zahvaliti celi vrsti odličnih prija¬ teljev: ob koncu prejšnjega stoletja je po- TIM 460 »Vesel izlet« v letu 1902 stalo na evropskih dvorih — med kralji in cesarji — moderno voziti avto. Edvvard VII. si je kupil svoj prvi avto že kot VValeški princ (prestolonaslednik) leta 1898, kol angleški kralj ga je potem ob številnih pri¬ ložnostih raje uporabljal kot uradno dvorno kočijo. Kraljica Aleksandra je celo sama šofirala svoj mali ameriški avto. Po Belgij¬ skem kralju se — kakor vemo — imenuje določen tip karoserije, španski kralj Alfon- zo XIII. je bil tako rekoč boter znamenitemu modelu znamke Hispano-Suiza, ki so ga po njem imenovali »alfonso«. Nemški cesar Viljem II. ni hotel zaostajati za svojim an¬ gleškim stricem in je kočijo kmalu zamenjal z avtomobilom. Tudi družina ruskega carja se je že pred koncem prejšnjega stoletja vozila v avtomobilu, nedolgo zatem pa tudi indijski in drugi vzhodni mogotci. Za nadaljnji razvoj avtomobilizma je bilo važno, da se je avto izkazal kot zelo korist¬ no prometno sredstvo, človeku je dal neko novo, dotlej neznano svobodo. Ameriški predsednik Wilson je sicer še leta 1906 vi¬ del v posesti avtomobila vse preočitno raz¬ kazovanje bogastva, in je menil, da vzbuja zavist pešcev ter izziva socialistična čustva. Wilson pa je očitno prezrl, da prav pogled na avto preprostega človeka zapeljuje k temu, da bi si tudi sam kupil avto, namesto da bi ga podžgal k spremembi socialnih razmer. Okoli leta 1900 je bilo na cestah pač še videti največ velikih in dragih avtomobilov, vendar so se poleg modelov Panhard-Levas- sor, Napier, Packard in Rolls-Royce začeli pojavljati tudi že enovaljni dioni, svvifti, Oldsmobili in podobna vozila za ljudi z ne preveč globokimi žepi. Na trgu so bili kup¬ cem na voljo tudi že prvi rabljeni avtomobili. Odločilen korak pri spremembi značaja avtomobila — da je namreč namesto luk¬ suznega izdelka postal uporabni predmet — pa so napravili ameriški proizvajalci, zlasti Henry Ford. Do konca prejšnjega stoletja so ameriški, pa tudi britanski konstruktorji še daleč zaostajali za svojimi francoskimi in nemškimi kolegi. Prava moč Američanov pa ni bila toliko v naprednih konstrukcijah — kakor v racionalnih metodah proizvodnje. Dokler so avtomobile proizvajali samo v majhnih serijah ali celo ročno — toliko časa seveda ni bilo govora o tem, da bi se lahko pocenili. Kot iznajditelja množične proizvodnje navadno slavijo Henryja Forda. To je sicer nekoliko pretirano — zakaj mož¬ nosti za množično proizvodnjo avtomobilov so poznali že precej let pred Fordom — in so si tudi druge industrije — ne samo ame¬ riška — prizadevale to zamisel uresničiti. Kljub temu pa je bil Fordov model »T« — imenovali so ga »Tin Lizzy« (Pločevinasta Lizika) — prvi proizvod avtomobilske indu¬ strije, pri katerem zares lahko govorimo o množični produkciji. O tej »Tin Lizzy« so napisali bržkone že prav toliko besed, kot so v Ameriki izdelali primerkov tega vo¬ zila — in to ne pomeni malo, saj je Ford zgradil skupaj nič manj kot 15007033 »plo¬ čevinastih Lizik«. Ko so začeli leta 1908 prodajati njegove prve primerke — je »Ford-T« upravičeno veljal za dober avto. Zasnutek je bil malce grob, vendar je bilo vozilo iz najboljšega materiala in dobro iz¬ delano — na tako nepotrebne reči, kot je Ford T, 1915 Takšna je bila slovita »Pločevinasta Lizika« iz leta 1915. Od leta 1908 do 1927 so jih napravili več kot 15 milijonov. TIM 461 tako imenovani »finish«, se tedaj sicer še niso ozirali — skratka, več za tisti denar takrat sploh ni bilo mogoče kupcu dati. Razen tega je bilo ta avto lahko voziti. »Tin Lizzy« je imela tudi nekaj slabosti — motor je bil precej težko vžgati, kar je ro¬ dilo neštete šale po vsem svetu. To slabost in še nekatere druge bi se dalo odstraniti, vendar se je Henry Ford oklepal svoje za¬ snove: model je proizvajal le z maloštevil¬ nimi, res nujno potrebnimi spremembami prvotne oblike tako dolgo, kolikor se je sploh dalo. Fordu je pri tem uspelo znižati proizvodne stroške, prodajno ceno in cene nadomestnih delov — ter pri tem večati dobiček. Kdor je »Pločevinasto Liziko« kupil, jo je pač moral vzeti takšno, kakršna je bila: voz¬ niku ni bila posebno poslušna, rada ga je stisnila k steni garaže, na klancih ji je po¬ gosto zmanjkalo sape, ker dovod bencina ni dobro deloval — sicer pa je bilo treba zapeljati samo malo nazaj in vzeti zalet, pa je šlo. Rada je »zakuhala« kot samovar in to brez kakšnega posebnega tehtnega raz¬ loga — ampak vse to še ni bilo tako hudo, saj je bil avto — če upoštevamo ceno — kljub temu zelo dober in zanesljiv. Največja prednost modela »T« je bila v razumnem razmerju med zmogljivostjo in težo. Voznik je lahko s tem avtomobilom vozil čez hribe in doline — povsod se je prebil. Vse dotlej je imel »cenen« avto le 8 ali 9 km: to je za vožnjo po ravnem in po gladki cesti kar zadostovalo, pri polni zasedbi pa je avto začel stavkati že na vsaki poljski poti ali še tako položnem klancu. Zato ni bil dobro nadomestilo za farmarjev enovprežni voz ali za kočije, s katerimi so se prevažali trgovci. S »Tin Lizzy« pa je dal Ford »malemu človeku« vendarle v roke avto »velikega stila«. Imel je štirivaljni motor in zmogljivost 22 km — a vendar je ta štirisedežnik tehtal samo 700 kg. Uspeh prvega Fordovega modela pa lahko presodimo ne samo po številu prodanih voz, marveč tudi po stalnem zniževanju cene: leta 1908 so prodali 5986 »pločevinastih Lizik« — in je stal avto 850 dolarjev, leta 1916 je prodal Ford že 577.036 svojih voz — cena pa se je znižala na 360 dolarjev. Razširitev obratov in ustanavljanje podruž¬ nic v drugih državah ter izpopolnjevanje predelovalnih metod, pa še izum tekočega traku — vse to je Fordu omogočilo njegov uspeh. Iz njegovega zgleda so se učili dru¬ gi. Tisti pa, ki tega niso hoteli, so izginili s prizorišča — žal so bile med temi tudi številne tovarne z zelo zanimivimi konstruk¬ cijami. Med nadaljnje nasledke tega razvoja je treba šteti — poleg pospešene gradnje cest — tudi dejstvo, da je z modelom »T« nastal nov odnos med proizvajalci in po¬ trošniki. Množična proizvodnja po nizkih cenah je iz preprostega delavca napravila tudi kupca. To pa je imelo daljnosežne druž¬ bene posledice — lahko bi rekli — za ves svet. Model »T« je nujno sprožil velikansko pov¬ praševanje po kvalitetnih avtomobilih tudi drugih proizvajalcev. Učinkoval je kot kata¬ lizator na vso ameriško avtomobilsko indu¬ strijo, kasneje pa tudi na razvoj in prodajo avtomobilov v drugih deželah. Res je pri tem propadlo več sto manjših firm — velika podjetja pa so se okrepila. Henry Ford je slovel po svoji neverjetni trdo¬ vratnosti. Če je hotel uresničiti kakšno svo¬ jo zamisel, je to tudi dosegel. Zlasti je dokazal to svojo lastnost v boju proti tako imenovanemu Seldenovemu patentu. S tem bojem in s svojim končnim uspehom v njem je postal Ford hkrati nekakšen dobrotnik vse ameriške avtomobilske industrije. Blitzen-Benz, 1911 Tako imenovani Seldenov patent je spravil ameriško avtomobilsko industrijo v podoben položaj, kakršnega je doživela Anglija z Lavvsonovim sindikatom. George Selden je bil po poklicu advokat, razen tega se je tudi zelo zanimal za tehniko — imel pa je tudi smisel za vse, s čimer bi se dalo kaj zaslu¬ žiti. Zato je že leta 1877 prijavil patent z opisom vozila, ki naj bi za pogon uporabljalo stroj z zgorevanjem v samem cilindru. Pri natančnejši preučitvi njegovega načrta se TIM 462 je sicer izkazalo, da je povsem brez vred¬ nosti, zakaj Seldenovo vozilo naj bi po¬ ganjal Braytonov dvotaktni plinski motor, ki pa je tehtal za učinek ene konjske moči nič manj kot pol tone. Vendar je vseboval pa¬ tent že tako važne sestavine avtomobila, kot je vplinjač, sklopka in menjalnik — to- avtomobile Rochestru — vendar ni smel, ker mu lastni patent tega ni dovoljeval. Leto zatem pa je Selden odkril rešitev: ku¬ pil je neko bankrotirano družbo, ki je imela v rokah njegov patent. Henry Ford in njegov poslovodja James S. Couzens pa sta se temu patentu uprla. In rej dele, ki jih pač mora vsak proizvajalec avtomobilov vgrajevati v svoje izdelke. Patent so priznali šele potem, ko je pre¬ brodili že številne težave. Medtem pa je prišlo leto 1896 — in veliko proizvajalcev je že začelo izdelovati vozila z lastnim po¬ gonom. Kasneje so Seldenu očitali, da je namenoma tako dolgo zavlačeval s prido¬ bitvijo patentne pravice. Leta 1899 je končno prodal ta svoj patent nekemu sindikatu na Wall Streetu, ki menda z njim sploh ni ve¬ del kaj početi — zakaj ti ljudje so imeli v raznih mestih v obratu številne elektrotak- sije. Kaj naj bi počeli ti upravniki elektro flote s patentom motorja z notranjim izgo¬ revanjem? Kmalu pa se je pokazalo, kako prav so storili ti premetenci, ko so kupili Seldenov patent: zanimanje za njihove elek¬ trične vozove je namreč mahoma uplahnilo — in potem jim je prišlo prav, da so imeli še drugo železo v ognju. Tedaj so se pri Electrical Vehicle Company spomnili na Seldenov patent, ki ga je bilo pač mogoče kako izkoristiti.- Najprej so ti ljudje ustanovili zvezo proiz¬ vajalcev avtomobilov z licenco in so od leta 1903 naprej tožili vsakogar, kdor ni ho¬ tel postati član tega združenja in plačevati licenčne takse za vsako prodano vozilo. Ta nespamet je dosegla višek leta 1908, ko je hotel George B. Selden sam proizvajati v tem spopadu nista ostala sama. Ford je končno zmagal pred sodiščem kakor tudi v boju za naklonjenost kupcev. Javnost je stala večinoma na strani Flenryja Forda. Vendar se je pravni spor vlekel še vse do leta 1911. Fienryja Forda so nato slavili kot »junaka ljudstva«, saj je čisto sam nastopil proti »big business« (»velikemu poslu«) in v tem boju zmagal. Ironija pa je v tem, da je bil že leta 1911 Henry Ford »največji mož« avto¬ mobilske industrije. Vendar je del svojih dobičkov prepustil kupcem — v obliki zni¬ žanih cen — in svojim delavcem, saj jim je zvišal plače daleč nad poprečje. Ljubitelji avtomobilov in časnikarji dolgo časa niso biii pravični ameriškemu avtomo¬ bilu, kakršen je bil do leta 1914. Če ne upo¬ števamo znamk, kakor so Mercier, Chad- wick, Lozier in Pierce — potem moramo res priznati, da je bil za poznavalca ameriški poprečni avto dosti manj mičen od soča¬ snega evropskega, že na oko ima tipični avto »starega sveta« na sebi nekaj privlač¬ nega — aluminijasto ohišje menjalnika, me¬ deninaste cevi in okovje — v tem ko učinkuje ameriški avto kot grobo lito že¬ lezo. Na evropski strani Atlantika so temu rekli »poceni in grdo« — čeprav bi se pra¬ vičnejša ocena glasila: »poceni in dobro«. Kajti ti stroji so bili zanesljivi, dolgoživi in TIM 463 so tekli potiho. Izkoristek je bil resda manjši kot pri sočasnih evropskih motorjih, ampak čemu bi iz majhnih motorjev črpali nezdravo visoke storitve v deželi — kjer je bil bencin tako poceni, avto pa neobdav¬ čen? Velike ameriške motorje je bilo mo¬ goče zelo preprosto graditi — in ker njih moči ni skoraj nihče do konca izkoristil, jim je zadostovalo tudi zelo preprosto mazanje, povrh pa so ti stroji porabili le malo olja. Tudi njih gonila so bila enostavnejša od evropskih — saj večini kupcev ni bilo do tega, da bi venomer menjavali prestavo. Zadostovala jim je razveseljiva prožnost teh velikih motorjev. Pošteno moramo pri¬ znati, da so evropski izdelovalci avtomobi¬ lov šele veliko kasneje začeli delati prav tako razumna vozila. Tako vidimo, da so zasluge za razvoj avto¬ mobila precej enakomerno porazdeljene. Avto je bil rojen — kot smo videli — v Nemčiji, zrasel je v Franciji — olikal se je — da tako rečemo — na Angleškem — samo po sebi umeven član naše družbe pa je postal v Ameriki. Zdi se, da so problemi tistega časa že daleč za nami. Vendar se ne hvalimo preveč — do dandanes nam ni uspelo rešiti niti vseh tehničnih vprašanj. Samo pomislimo, da še zdaj nimamo nobene pnevmatike, s katero bi lahko enako varno vozili skozi vse leto. Pomislimo tudi na okoliščine, da osvetljava vozne poti še dandanes nikakor ni zadovo¬ ljiva. Pomislimo na našo sodobno kurjavo, ki je pri vožnji na kratke razdalje povsem nezadovoljiva, pomislimo samo — in tako bi lahko še nadaljevali. Vendar resnični problemi avtomobilizma dandanes niso več nerešena tehnična vpra¬ šanja. Ti problemi so v nas, v našem od¬ nosu do soljudi, ki se pri marsikom docela spremeni, brž ko zapre za seboj vrata avto¬ mobila in opazuje svet samo še skozi vetro¬ bransko steklo. Zelo razširjeno mnenje — zlasti med tehniki — se glasi: avtomobil je spremenil svet, saj je skrčili razdalje, odprl je ljudem nova obzorja. V tem je nekaj resničnega in nekaj dobrega. Samo da moramo zdaj paziti, da ne bo avto spremenil tudi nas ljudi, da ne bo tudi nas pomanjšal — ne samo sveta — in da se bodo našim očem sicer res odprla nova obzorja — da pa bomo pri tem izgubili ob¬ čutek za sočloveka, za ljudi poleg sebe. Zakaj čeprav je avto lahko nekaj zares le¬ pega — nikoli ne sme postati naše središče — pomočnik naj nam bo v opravljanju po¬ klica — v prostem času pa razvedrilo. Tako so bržkone tudi mislili možje, ki so iz prvot¬ ne tehnične igračke napravili najvažnejši uporabni predmet sedanjosti. MALE \\\\\\\\\\\WK ŽELEZNICE ŽELEZNIŠKA POSTAJA IN DVOJNA REMIZA ZA ELEKTRIČNE LOKOMOTIVE Lojze Kalinšek Pred vami je načrt za železniško postajo in načrt remize za električne in diesel lo¬ komotive (dvojni), vse po sistemu »HO«. S tema izdelkoma lahko izpopolnite vašo maketo, poleg tega pa pri delu najdete obilo zadovoljstva, posebno tisti, ki se raje lotite lažjih izdelkov, in to sta ravno naša načrta. Izdelava je povsem preprosta. Po¬ trebujete dovolj vezane plošče debeline 2 mm in kar precej celuloida, debeline od 0,5 do 1,0 mm, kajti izdelka imata precej oken. Od orodja si pripravite rezljačo s pri- TIM 464 TIM 465 TIM 466 borom, rašpo, raskavec, lepilo »Jubinol«, nekaj barv in nitrolak (prozoren). Nato se lotite izdelave. Vsi deli so narisani v meri¬ lu 1 : 4 (razen ure št. 9 pri postaji) in jih je treba tolikokrat povečati. Vse narišite kar na vezano ploščo ali pa prej na papir in zatem prekopirajte na material. Sledi rezljanje. Posebno pazljivi morate biti pri utorih, da se bodo posamezni deli pravilno med seboj skladali! Nato vse dele obdelajte z raskav- cem in zlepite. Strehe pri postaji ne smete prilepiti, preden ne vstavite na notranjo stran celuloida (Vrata pustite v obeh pri¬ merih prazna). Ko je vse zlepljeno, se lo¬ tite barvanja. Izdelek pobarvajte v več barvah, tako bo bolj izstopal od okolice. In naloga je gotova. Seveda se lahko odlo¬ čite za ta ali oni model. V izdelke lahko vgradite razsvetljavo, v tem primeru naj bo notranjost sten pobarvana s svetlejšimi barvami. Pri delu vam želim mnogo zabave in uspeha! VZDRŽEVANJE IN ČIŠČENJE MAKETE Slavko Paraker čiščenje in vzdrževanje makete in voznega parka mora postati sestavni del vašega ukvarjanja z miniaturno železnico. Povedali smo že, da moramo postavljanje vseh delov in električno vezavo izvesti skrbno in na¬ tančno, sicer bomo imeli stalno motnje v prometu, to pa bo vsekakor povzročalo jezo in slabo voljo. Največji sovražniki makete so prah, vlaga in umazanija. Ti povzročajo prekinitve v dovodu toka od motorja lokomotive, razne prekinitve in motnje radijskih in televizijskih oddaj. Takih napak pa si nihče ne želi. Torej je čiščenje tirov zelo važno. Umazani tiri povzročajo prekinitev prometa ali sunkovito vožnjo lokomotive. Če lokomotiva nikamor ne gre ali pa gre pri polno odprtem regu¬ latorju zelo počasi, je znak, da prihaja prek tirov premalo ali sploh nič toka. V tem primeru najprej preizkusimo s posebno žar¬ nico, če spoh je tok v tem delu proge. Pre¬ izkusno žarnico izdelamo iz baterijske žar¬ nice, okova za to žarnico in iz dveh kosov nekoliko daljše žice. če ta žarnica zagori, je v tirnicah tok. Tedaj premaknemo loko¬ motivo nalahko z roko naprej in nazaj, če se pri tem lokomotiva tudi sama nekoliko premakne, je to zanesljivo znamenje, da so tiri ali pa kolesa lokomotive umazana. To se zgodi, če po maketi že dolgo nismo vozili ali po dolgotrajni vožnji vlakov po njej. če po maketi nismo vozili, so tiri močno za¬ prašeni in morda še zarjaveli, po dolgotrajnih vožnjah pa se kapljice olja, ki padajo iz lo¬ komotive, in prah, pomešata ter sprimeta ob tire in kolesa lokomotive in vozov. Rjo očistimo s smirkovim papirjem. Sicer je res, da bomo tire hitro očistili, vendar je tudi res, da smo s smirkovim papirjem po¬ škodovali zgornjo površino tirnic in da bodo take tirnice še hitreje in močneje rjavele, če so torej tirnice zarjavele, je najboljše čiščenje s kosom lesa. Zarjavela mesta drgnemo z lesom, dokler rje ne odstranimo. Pri tem ni nevarnosti, da bi poškodovali tire. Vsekakor pri tem potrebujemo nekoliko več potrpljenja, vendar se nam to vsekakor po¬ zneje obrestuje. Najboljše je vsekakor, da preprečimo morebitno rjavenje tirnic. Zato ne postavljajmo maket v vlažne prostore, kot so klet ali podstrešje. Tudi če je maketa v stanovanjskem prosto¬ ru, se bomo morali spoprijeti s prahom in umazanijo na tirnicah. To je vsekakor veliko lažje. Prah najlaže odstranimo s sesalcem TIM 467 za prah (slika 1). Za čiščenje umazanije, ki se lahko močno oprime tirnic, pa imamo dva načina: mokro in suho čiščenje. Po prvem načinu očistimo tirnice tako, da s krpo, namočeno v alkohol ali čisti bencin, razmočimo umazanijo na tirnicah in jih zbri¬ šemo; preostale madeže potem še odstra¬ nimo s kosom klobučevine ali s trdo radir¬ ko (radirka za tuš). Pri čiščenju moramo zelo paziti na kretnice, da ne bi poškodovali njihovih ostric. Pri suhem čiščenju z drgnjenjem odstranimo madeže, ki so se prilepili na tirnice. Drgne¬ mo pa s kosom stiropora, trde klobučevine, s trdo radirko, lesom ali kakim podobnim materialom (slika 2). Mnoge tovarne miniaturnih železnic prav v te namene izdelujejo čistilne vozove. To so navadno vozovi-cisterne, v katerih je čistilna tekočina. Pod cisterno, med kolesi, se na¬ haja čistilna naprava (slika 3). Tako cisterno potiskamo z lokomotivo po vseh tirih, dokler Slika 3 niso popolnoma čisti. Vsekakor je priporoč¬ ljivo, da pred vsako uporabo makete najprej vozimo cisterno-čistilko. Dobijo pa se tudi vozovi za suho čiščenje tirov. Tako na pri¬ mer tovarna Fleischmann izdeluje za sistem N lokomotivo-čistilko (slika 4). Slika 4 Ako želimo maketo zavarovati pred prahom, jo kratko in malo prekrijemo s polivinilno prevleko, ki jo sproti snemamo. Končno še nekaj besed o čiščenju in vzdr¬ ževanju voznega parka. Enako kot tirnice se umažejo tudi lokomotivska kolesa. Tudi to lahko povzroči cukanje ali ustavljanje loko¬ motive. Kolesa moramo torej od časa do časa očistiti. Kako to opravimo? Z eno roko pritisnemo žici, ki sta povezani prek transformatorja in regulatorja vožnje, na kolesa lokomotive, z drugo roko pa na¬ rahlo pritiskamo v bencin namočeno krpo na kolo (slika 5). Kolesa ne smemo s silo Slika S potiskati ali jih ročno vrteti, ker 'lahko poškodujemo zobnike. Ko smo kolesa očistili, moramo namazati lokomotivo. Na vsako ma¬ zalno mesto damo le po eno kapljico olja. TIM 468 Najboljše nanašamo olje z iglo ali s tanko žico. Pri tem uporabljamo le fina, redko tekoča olja, ki jih uporabljajo tudi za maza¬ nje šivalnih strojev. Na prospektih, ki jih dobite ob nakupu lokomotive, je navadno tudi navodilo za mazanje s sliko vseh ma¬ zalnih mest (slika 6). če ni nobenega na¬ slika 6 vodila, morate lokomotivo očistiti in nama¬ zati na vsakih 40 do 50 ur delovanja. Ne nanašajte preveč olja, ker se lahko zgodi, da se odvečno olje razprši in umaže kolesa lokomotive, kolektor motorja in tirnice. Če svoje vlake vozite le občasno in progo v ta namen postavite le začasno na tla ali na preprogo, vam priporočamo, da pod tire postavite papir. Papir preprečuje, da bi pri¬ šel v mehanizem lokomotive prah ali nitke iz preproge. Tanke nitke s preproge lahko pridejo v mehanizem in nato zavirajo ali celo blokirajo gibanje, čiščenje take loko¬ motive je zelo težavno in zahtevno, po či¬ ščenju pa moramo še vse dele očistiti z bencinom in jih ponovno namazati z oljem. Vsekakor je treba tudi ostale vozove ob¬ časno namazati, saj bodo potem lepše in bolje tekli. Našteli smo naše glavne »sovražnike«, za¬ radi katerih se pogosto pojavljajo zastoji na maketi. Lahko pa rečemo, da to niso edine mogoče okvare, pa tudi o vzdrževanju bi se dalo še veliko povedati, vendar nam prostor ne dovoljuje, da bi jih vse opisali. Mogoče kdaj drugič. Na kraju vam lahko še samo zaželimo mnogo uspela, veselja in srečno vožnjo! IZUMITELJSKI« KOTIČEK LETEČI METULJ VELIKAN Marjan Tomšič Kmalu bodo počitnice, čas brez skrbi in čas radosti. Sebi in mlajšim bratcem ter sestri¬ cam napravite pisane metulje — velikane, ki bodo v sončnem dnevu sami letali nad travnikom. Iz risalnega papirja napravite cev. Okoli ko¬ sa lesa ali cevi navijte tri plasti in jih zle¬ pite z lepilom za papir. Na gornjem in spod¬ njem koncu napravite zarezo, v katero boste zataknili paličico, da se motor, v našem pri¬ meru je to guma, nataknjena nanjo, ne bo vrtel. Okvir za krila napravite tako, da od vrbove ali bambusove palice odrežete tanko plast in jo nad vročim štedilnikom ukrivite v obliko, ki jo imajo metuljeva krila. Okvira pritrdite na trup z nitko in premažite z UHU lepilom. Potem namažite po prednjem robu ves okvir in nanj prilepite tanek svilen pa¬ pir. Pazite, da bo lepo napet. Ko ga obrežete ob okviru, je pripravljen, da ga pobarvate z živahnimi barvami, kakršni so pač pravi pisani metulji. Pesto za vijak napravite iz lipovega ali smrekovega lesa. Za lopatice vijaka lahko vzamete furnir. Na pestu napravite z rezlja- čo na vsaki strani zarezo pod kotom približ¬ no 30°, toda na prvi strani v nasprotni smeri kot na drugi, in vanju zataknite lopa¬ tice in zalepite. Os vijaka lahko napravite kar iz pisarniške sponke, malo močnejše, ki jo ukrivite, kot vidite na risbi. Če boste skozi pesto zvrtali preširoko iluknjo, si po¬ magate lahko tako, da žico na drugi strani TIM 469 zakrivite in zabijete v les, sicer se bo na¬ mesto propelerja vrtela žica. Med cev in vijak je treba vstaviti dve podložki iz kovi¬ ne, ki — zlasti če ju namažemo — zmanjšu¬ jeta trenje. Motor napravite iz 10 do 15 gu- 200 - 250 mijastih nitk s presekom 1 mm 2 . Vpnite jih med zgornjo kljuko in spodnjo paličico, na¬ vijte s propelerjem in metulja spustite, da bo zaplaval nad njive in trate. Vse glavne mere lahko najdete na risbi. Metulj bo tembolje letel, čim manjša bo nje¬ gova teža. Upoštevajte to pravilo in uspeh je zagotovljen. TIMOVA NALOGA: Tokrat je lahka. Napravite metulja z enim, dvema in tremi krili. Opazujte, kakšne so razlike pri letu. Slikajte in sporočite rezul¬ tate. PREIZKUSI SVOJE ZNANJE Odgovori na vprašanja v 8. številki 15. a) Izumitelj bencinskega motorja je Ne¬ mec OTTO. Po njem se bencinski motorji imenujejo tudi Ottovi mo¬ torji. b) Prvi motor je dvotaktni in drugi štiri¬ taktni bencinski motor. 16. a) Prvo motorno vozilo je zgradil leta 1770 Francoz Cugnot. b) Pogonsko silo temu vozilu je dajal parni stroj. NAŠ RAZGOVOR Najprej se moramo opravičiti, ker vaših prispev¬ kov za kotiček ne objavljamo sproti. Do zamude pride zaradi tega, ker moramo gradivo oddati vsaj mesec dni pred ‘izidom številke. To pomeni, da je tiste prispevke, ki jih dobimo po tem ro¬ ku, mogoče objaviti šele v naslednji številki, to je čez dva meseca. K nalogi krmilni mehanizem, ki je bila objavljena v lanskem letniku, smo še letos pre¬ jeli več rešitev. Poslali so jih Rajko Kumar iz Brstja pri Ptuju, Bojan Tomc iz I. osnovne šole v Celju, Neuvirt Oskar iz Malečnika pri Maribo¬ ru, Damjan Paravan iz osnovne šole Vojka Šmuc v Izoli in Marko Arh iz Gorenjega Logatca. Rešitve so podobne tistim, ki smo jih že obja¬ vili. Načrt za moderno hišico sta poslala še Marko Papler iz Ovšiš pri Podnartu in Franci Virant iz Iga pri Ljubljani. Ta druga je sestavlje¬ na iz štirih polkrogel, ki so postavljene v kotih kvadrata, vmes pa sta bazen in sprehajališče. Za prihodnji letnik smo morali prihraniti prispe¬ vek Marka Seška iz Ljubljane, Prijatljeva 3. Skonstruiral je avtomobil na raketni pogon in reakcijski motor s pogonom na tekoče gorivo. Tedaj bomo objavili tudi načrt za vibracijsko žagico, ki jo poganja elektromotor od šivalnega stroja, želi ga Marjan Pavliha iz Domžal, in načrt za elektronsko napravo za odkrivanje ko¬ vin, ki ga želi Vili Korber iz Radeč. Tudi načrt za jamarsko karbidno svetilko Viktorja Verbiča iz Martinj hriba pri Logatcu bo moral počakati na naslednji letnik. Tomaž Kožuh, učenec 7. razreda iz osnovne šole Cvetko Golar v Škofji Loki, nas je ugodno pre¬ senetil. Na svojski način je konstruiral avtomat¬ sko razkladalno napravo in ob konstrukciji tudi pravilno razmišljaj o fizikalnih osnovah delovanja. Takšen je načrt te naprave. TIM 470 Na plošči so pritrjeni trije škripci. Prek njih je speljana vrv, ki nosi na vsakem koncu po eno košarico. Sila teže kroglice potisne polno koša¬ ro navzdol, tedaj pa gre prazna na drugi strani navzgor. Izpraznitev na spodnji postaji povzroči pravilno dolga vrvica, ki v določenem času nagne košarico in kroglica se odvali v žleb. Zelo domi¬ selna je dozirna naprava na gornji postaji. V poševno nameščen žleb je napravil vzdolžno zarezo in ob njej vgradil ležaje za os, okoli ka¬ tere se vrti vodnemu kolesu podobna »žlebična elisa«, kot jo je sam imenoval. Če bi po žlebu pritekala voda, bi se kolo neprestano vrtelo, če pa pritekajo kroglice, je zadeva drugačna. Ob risbi razlaga takole: Sila teže (F) se na strmi¬ ni razdeli na dve sili ali komponenti: na F,, ki je vzporedna s strmino in povzroča gibanje kroglice, in na F 2 , ki ima smer pravokotno na strmino in povzroča pritisk na podlago. Kadar bi žleb ležal v vodoravni legi, bi bila kompo¬ nenta F, enaka O in kroglica bi seveda mirovala. Če bi bila strmina nagnjena za kot 45°, bi bili obe komponenti enaki. Žleb je taka strmina. Kroglica, ki pride do kolesa med dva kraka, se ustavi, ker na oba kraka (a in bj pritiska z enako silo. Kolo se zato samo ne bi vrtelo. Na košarico je vgradil vzvod, ki tedaj, ko pride ko¬ šarica na gornjo postajo, udari na krak, ki je vzporeden z žlebom. S tem se zmanjša sila F 2 , in sila F, zavrti kolo in kroglica se zakotali v košarico, med naslednja kraka pa pride nova kroglica. Z večjim nagibom lahko silo, ki je potrebna za premik elise, poljubno zmanjšamo. Tole je pa že kar majhna znanstvena razprava, kajne? Še dva sta poslala svojo rešitev k nalogi Pi¬ semska tehtnica. Bojan Tomc, učenec 7. raz¬ reda iz Celja, Aškerčeva 2, je razvil tri domislice: z natezno, tlačno in s spiralno vzmetjo. Druga s tlačno vzmetjo je uresničljiva, prvo in tretjo pa si poglejmo. Tehtnica s spiralno vzmetjo je občutljiva. Toda v tej izvedbi bi se posoda za breme pri tehtanju nagnila. Zaradi vrtenja kazalca bi nastali dodatni upori na mestu, kjer sta vzmet in kazalec togo spojena. Zaradi tega konstrukcija ni primerna. Pri tretji izvedbi, ki jo objavljamo, sta dve bistveni napaki. Vzvod a in b se vrtita okoli vrtišča 1 in 2. Razdalja med vrtiščem pa je stalna. Točka 4 potuje na kraku a po eni in na kraku b po drugi krožnici. Če sta v tej točki spojena, se potemtakem ne moreta gibati. Tudi če bi bilo to mesto pravilno konstruirano, teht¬ nica ne bi delovala, ker vzmet ni pravilno na¬ meščena, saj vleče kazalec v isto smer kot TIM 471 teža bremena, namesto da bi vlekla v nasprotno smer. Kolikšna je teža, sklepamo iz raztezka vzmeti. Če bi napravil modeli in ga preizkusil, načrtov s tako hudimi napakami gotovo ne bi odposlal. Podobne napake pri vzvodih je napravil tudi Boris Štravs iz Ljubljane, Matjaževa 13. Nalogo »Stojalo za lotalnik« je prvi rešil naš znanec in nagrajenec v eni od prejšnjih številk, Igor Resnik, učenec 5. razreda osn. šole 8 talcev v Dol. Logatcu (Vidite ga na sliki z nagrado Me- hanotehnike — avtomob. pisto Tempo-Tour). Nje¬ gova zamisel ima mizo v dveh nadstopjih. Na zgornji plošči je glinasta posoda z dvojnim dnom. V prvem dnu je odprtina, v katero gre rezilo lo- talnika. Material posode je pravilno odbral, kajti žgana glina počasi odvaja toploto od lotalnika. Spodnja mizica ima izvlečni del. Na njem so nameščene lotalne potrebščine. Aleksander Rozmovski, učenec 7. razreda iz Po¬ stojne, Titov trg 3 je stojalo oblikoval iz žice de¬ beline 4 mm. Pokončno izvedbo je postavil na leseno deščico. Zahtevam naloge je zadostil. Pravi, da bo stojalo izdelal pri tehničnem pouku. Bojan Ivančič iz Šmarce 89 pri Kamniku je po¬ slal dva načrta. Na prvem ima pokončno ploščo z dvema košaricama za potrebščine. Pri strani je namestil dve objemki, kjer se zatakne lotalnik. Drugi načrt, ki ga objavljamo v narisu, predstav¬ lja stojalo za lotalnik, čigar načrt smo objavili v 5. številki TIMa. Na leseno desko je pritrdil konično vijačnico iz žice, ki se prilega obliki lo¬ talnika. S tem zaključujemo letošnji Izumiteljski kotiček. Moramo reči, da smo z bero kar zadovoljni. Na prvih 7 nalog smo dobili kar lepo število rešitev in dobrih domislic. Kar bo prispelo še k zadnjima dvema nalogama, bomo objavili v na¬ slednjem letniku. Veseli smo, da smo po tej poti odkrili nekaj nadarjenih ustvarjalcev tehnike. Iz takih, ki se s tem začno zgodaj ukvarjati, rastejo bodoči teh¬ niki, ki bodo znali izpopolnjevati in spreminjati vedno bolj zamotano tehniko. V prihodnjem letniku bomo naš kotiček nekoliko predrugačili. Kdor hoče izumljati, mora pred¬ vsem mnogo vedeti. Prav zato vas bomo opozar- TIM 472 TIMOVA NAGRADA jali, kaj morate prebrati, da boste nalogo lahko kvalitetno rešili. Vztrajali bomo pri tem, da boste zamisel tudi izdelali. Skozi vse leto bomo najboljše prispevke nagrajevali. Zahvaljujemo se vsem za sodelovanje, v pri¬ hodnjem letu pa želimo mnogo uspehov pri novih nalogah. Uredništvo TIMa je v tej številki prisodilo na¬ grado Tomažu Kožuhu iz Škofje Loke. Nagrado Bipol elektronsko sestavljanko, ki jo je prispevala Mehanotehnika iz Izole, bomo poslali na šolo. Nagrajencu čestitamo. TIMOVA POSTA Leto se je obrnilo in že smo pri zadnji številki. Marsikdo izmed vas se morda upravičeno jezi name, kajti kar precej pisem sem prejel od vas. Prosili ste me za to in ono, jaz pa — po pravici povedano — nisem odgovoril nikomur. Zato želim v tem pismu odgovoriti vsem in to za celo leto nazaj. Povem lahko tudi, zakaj sem čakal prav do zadnje številke. V vaših pismih ste me prosili za najrazličnejše načrte, želeli ste marsikaj zvedeti, in sedaj, ko delam obračun za nazaj, lahko nekako uredim vaše želje in prošnje in zato odgovarjam kar vsem naenkrat. Da začnem kar pri letalih, tej najlepši zvrsti naše tehnike. Prosili ste me za skice raznih tipov letal. Vaših želja je toliko, da se mi včasih zatakne. Nobena zvrst tehnike namreč tako hitro ne napreduje kot letalstvo. Sledijo si tipi letal, drug za drugim, po celem svetu. Včasih gre to tako hitro, da se letalo niti ne rodi, ko mora že umreti, ko mora že v pozabo. In zato je toliko letal, kolikor se pojavi potreb. Imamo namreč lovska letala, bombnike, potniška, preizkuševal¬ na, športna, letala za rekorde, letala za posebne tovore, in še in še. Ti vrhunski izdelki dobivajo nove oblike, nova imena, in kar je za modelar¬ stvo najvažnejše, ustvarjajo tudi poseben krog zbirateljev in občudovalcev. In teh je gotovo več kot je tipov letal. Tudi med vami je precej takih, ki ste prosili za razne skice, načrte. Pripraviti načrt za izdelavo makete še malo ni lahko. Pred¬ vsem je za to potreben čas. Tega pa imam včasih premalo in zato skušam ugoditi zdaj temu, ki si želi načrt reakcijskega lovca, zdaj drugemu, ki si želi veterana iz druge svetovne vojne ali pa morda celo iz prve svetovne vojne. Tako boste morda razumeli, zakaj niste prejeli moje pošte z načrti. Takšno skico je včasih težko dobiti in še teže jo je odstopiti. Toda zaradi tega ne smete biti slabe volje. Vsa letala so lepa, meni so celo tako všeč, da raznim tipom oprostim njihove morilske namene. Toda prej ali slej boste v naši reviji zasledili tudi skico letala, za katerega ste pisali, in takrat bo vaše zadovolj¬ stvo toliko večje. Toliko vam, ki postavljate letalsko modelarstvo v prvo vrsto. Za one pa, ki so si želeli načrte raznih strojev, je stvar precej bolj kočljiva. Za maketo letala zadostuje skica, -ker gre le za zunanjo obliko. Model, ki je pa pomanjšan delovni stroj, pa mora tudi delovati. Sami pa lahko ugotovite, da je revija za kakršenkoli večji načrt zares pre¬ majhna. Edino celo srednjo stran v TIMu pa bi morali kot Ribničani raztegniti na vse plati: ti¬ stemu, ki ga zanima model gradbenega stroja, tistemu, ki ga zanima delovni stroj in še onemu, ki si želi kot bodoči arhitekt načrt hišice ali stolpnice. Komu torej? In pri tem ne smemo po¬ zabiti še na brodarske modelarje, ki si želijo stare ladje ali pa tekmovalne modele in teh je zopet toliko vrst — od navadnih za začetnike, do tistih dragih z daljinskim vodenjem. Vsaka zvrst modelarstva ima svoje težavnostne stopnje, med vami so starejši in mlajši in tudi vaše znanje 'in sposobnost se razlikujeta. V TIMu želimo ustreči vsem, seveda v mejah naših možnosti in predvsem v mejah možnosti prosto¬ ra v naši reviji. Ko pravim naša revija, ne mislim pri tem samo na uredniški odbor, temveč na vse nas skupaj, torej tudi na naročnike, ki pomagate s širjenjem večati obseg in vsebino revije. Če je revija v takem smislu naša, vaših izdelkov nikar ne pu¬ stite samevati. Fotografirajte jih in pošljite tudi v uredništvo sliko z opisom. Če boste poleg modela tudi vi na sliki, se bomo počasi spoznali med seboj. Ko prebiram prejšnje letnike, vas vidim vesele in ponosne poleg svojih modelov in skoraj vas že poznam. Ne morem kar tako tudi mimo slike Marka Kravosa iz Ajdovščine. Vsaka zvrst modelarstva daje toliko znanja in ročne spretnosti, da si marsikdo lahko sam, ali ob pomoči staršev, napravi počitnice lepše in prijetnejše. Marku moram še posebej čestitati. Pred nami je torej zadnja številka desetega Jet¬ nika in po počitnicah se bomo srečali že z enaj¬ stim letnikom. Želel bi, da bi v novem TIMu bilo čim več načrtov vaših izdelkov. Nič ne de, če niste vešči v risanju. Vaše načrte pošljite narisane tako, kot to pač znate, dali jim bomo pravo obliko, tako da bodo tudi ostali koristno uporabili vaše znanje in trud. Seveda — ne po¬ zabite nam poslati slike izdelka! Skušal sem nekako zaokrožiti letnik skupaj z vami, in vsakdo, ki mu nisem osebno odgovoril, bo morda v teh vrsticah našel tudi nekaj zase in to je lahko celo več kot pismo. Prvič pa, ko pridem na Gorenjsko, se bom vsekakor oglasil pri našem zvestem naročniku Branku Mraku iz Radovljice, da si ogledam njegove izdelke in predvsem, kot si je želel, da se spoznava. Poslavljam se torej od vas in želim vsem skupaj ne le to, da bi ostali zvesti TIMovi naročniki, ampak, da bi v njem tudi uspešno sodelovali. In vsem srečne počitnice! Tone p av lovčič TIM 473 MALI OGLASI Zamenjam železnico po sistemu N za motorček z žarilno svečko eliso in nekaj goriva. Iztok Apovnik, Želimlje 16, 61292 Ig (Ljubljana) Prodam 3. in 4. del Albuma Vinnetou ter 5. in 6. del nepopolnega albuma (manjka 45 slik), cena za vse skupaj je 50 Ndin. Janez Rotar, Podsmreka 13, 61000 Ljubljana Prodam 2 kristalni diodi po 3 Ndin, 3. in 4. del albuma Vinnetou (manjka 1 slika) za 50 Ndin, prodam ogledalo za kolo za 10 Ndin in komplet hišnega telefona (2 telefona in 10 m dvojne po¬ vezane žice) — novi tip za 50 Ndin. Roman Suhodolc, Podsmreka 8, 61000 Ljubljana Prodam sprejemnik za 3,5 — 7 — 14 — 21 MHz SV, 5 cevi skale Geloso, cena 400.— din; pro¬ dam heterodinski transistorski sprejemnik za amaterska področja 3,5 — 7 — 14 — 21 — 28 MHz, sprejemnik je v usnjeni torbici, cena 200 din; prodam autopisto TEMPO (proga naj¬ daljše variante), 4 avtomobilčke, eno stikalo re¬ zerve, vse Skoraj novo, tudi usmernik, cena 170 din; prodam TV aparat Orion 603, vse cevi brezhibne, cena 250 din; prodam transistorski sprejemnik Ranger v brezhibnem stanju, cena 80 din, in zbirko knjig znanih avtorjev (v srbohrv.), cena 200 din. Franci Petkovšek, Dalmatinova 10, 61000 Ljub¬ ljana Kupim 9. štev. Tima letn. 1965/66 in št. 5 letn. 1966/67. Prodam album Koloys avto s slikami št. 11, 17, 41, 54, 59, 63, 65 66, 68, 98, 99, 111, 113, 114, 120, 140 in 142. Album je lepo ohranjen, cena 13 din, Time kupim po 2 din za zvezek. Jurij Prešiček, Titova 7, 63270 Laško Prodam načrte za : mot. čoln GT-X za 8 din, Marina S za 8 din, mot. jahto Čiovo za 6 din, jadrnico Renata za 5 din in Slavica-2 za 5 din. Prodam načrt za raketo Meteor 3 za 8 din, ra¬ keto s padalom za 3 din, el. lokomotivo JŽ-441 za 5 din, vozilo za na Luno za 5 din, avto za 5 din, gorsko žičnico za 4 din, elektromotorček za 4 din, nadalje načrte za bager, valjar, avto kiper in mini prekucnik, vse po 3 din, enako električno dvigalo, načrte za avione: Krinolina za 7 din, H-21 za 5 din, Patka 2 za 5 din, sobni avion za 3 din in Aero 250 za 5 din. Imam še druge načrte. Vse skupaj prodam za 100 din. Stane Širše, Prešernova 7, 63320 Velenje Prodam večje količine radioamaterskega materia¬ la (upori, elektronke, kondenzatorji) in novo harmoniko za 250 din. Prodam tudi par visoko- ohmskih slušalk 4 KQ, kos za 35 din, 2 vrtilna kondenzatorja po 9 din. Rad bi si dopisoval z radioamaterji. Janko Hamler, Janžev vrh 49, 69252 Radenci. Prodam malo rabljen fotoaparat znamke Kodak instamatic 250 s 5-barvnimi filmi, in bliskavico, cena 400 din. Silvo Kink, Otočac 22 Kupim brzo spajkalnik »Monter« (okoli 60 W), brez večjih okvar. Ponudbe pošljite na naslov Marko Hojan, Tavčarjeva 28, 63320 Velenje. Prodam odlično ohrajen Elektropionir za 60 din in 4 slušalke po 10 din kos. Ponudbe na naslov Mitja Tavčar, Cankarjeva 4, 61230 Domžale. Kupim vse letnike revije Radioamater. Prodam transistorje 2SB 56, 2SA49, 2SA 29, 2SA49, 2SA53; TG 56, TG 5 TG5S itd. Prodam eiektr. kond. 30 p.F-6 V, 5 pF-10 V, lakirano žico 0 0,4 mm, 0,9 mm, 0,1 mm, upore različnih vrednosti moči 0,25 W po 70 par kos, in dobro ohranjen usnjen plašč za nog. žogo za 50 din. Janko Hamler, Janžev vrh 49, 69252 Radenci Prodam fotopovečevalnik UPA-5 (ruski), format 24 x 36, luč za temnico, 2 kadici za kem. Jad¬ ran Mavrič, Trubarjeva 7, 66250 Ilirska Bistrica. Prodam miniaturno avto cesto »Tempo Tour« in sestavljanko Mehanotehnika št. 4, cena po dogovoru. Mitja Hočevar, Smledniška c. 120, Kranj Prodam omrežni transformator (3, 5, 8 V) slu¬ šalko (2 X 27 Q), ogleni mikrofon, 2 spremen¬ ljiva kondenzatorja, izhodni transformator, 4 transistorje, diodo, upore, bakr. lakirano žico (0,17/0,26/0,5), leči f, = + 1 f 2 = + 3, stikala in elektromotorček 4,5 V. Cena pod dogovoru. Lojze Kodeh, Ul. talcev 10, 61234 Mengeš Nagrajenci križanke št. 8 Darila — hranilne knjižice z začetno vlogo 50,00 din poklanja srečnim iz¬ žrebancem Ljubljanska banka, Ljubljana: 1. Pišljar Marko, Col 78, 65273 Col 2. Bojan Robida, Gorazdova 5, 61000 Ljubljana 3. Mihelčič Dušan, Dol. Logatec 168, 61370 Dol. Logatec 4. Režonja Bernarda, Turnišče 9, 69224 Turnišče 5. Marjan Vrtič, Trg 4. julija 39, 62370 Dravograd 6. Janežič Milena, Doburnjska 52a, 616261 Dobrunje pri Lj. TIM 474 POMORSKE DOGODIVŠČINE CICKA IN CACKA JOSIP JESIH Riše: DANE TUDJINA »Menda so prišli s sosednjega otoka, kjer ča¬ kajo na izginulo podmornico!« Veliki Rex se je zamislil. »Na vsak način je najbolje, da se jih kar najhitreje otresemo! Kratko in malo jih bomo pometali v morje, vse ostalo pa bodo namesto nas uredili morski psi, ki jih kar mr¬ goli tod okoli!« Veliki Rex je nato vstal: »Pri¬ jatelji, sedaj vas bomo pogostili, sam pa si bom nekoliko pobliže ogledal mlečnozobe ujet¬ nike!« Cacek je postrani gledal Cicka, le-ta pa je previdno odprl tok za pištolo. Veliki Rex se je počasi napotil proti izhodu, del stražarjev, med njimi tudi naša junaka, pa za njim. Domi¬ šljavi samozvani lastnik otoka se je ustavil pred brunarico ter velel naj odpro vrata. Veliki Rex se je tokrat jezno namrščil. »Fante, veliko preveč zahtevaš. Zadnji čas je že, da te temeljito spametujemo!« Medtem, ko je bila pozornost vseh obrnjena na pogovor Velikega Rexa z Apetitkom, se je Cicek približal prav do domišljavega ugrabitelja znanstvenikov. Iz toka je naglo potegnil revolver ter ga nastavil na hrbet Velikega Rexa. »Žal mi je, dragi Veliki Rex, da sem moral uporabiti ta način, vendar pri kvasaču, kakršen si ti, ni druge izbire. Če bo kdo tvojih mož dvignil orožje, boš ti zago¬ tovo padel prvi!« Osupli stražarji so gledali Rexa, vendar pa si nihče ni upal napasti Cicka. »Hudirja. vrata so odklenjena!« je prestrašeno dejal stražar, ki je odprl vrata. »Pa ne, prija¬ teljčki,« se je gromko zasmejal Veliki Rex, »da ste jo nameravali popihati. No, sicer pa, saj vas tudi mi ne nameravamo zadrževati. Lepo mirno boste lahko odplavali nazaj na sosednji otok in počakali na prihod svoje izgubljene pod¬ mornice!« »Kaj pa v primeru, če naše podmor¬ nice ne bi bilo tam?« je povsem resno povprašal Apetitek. Veliki Rex se je spet nagajivo zasme¬ jal. »Potem boste pač morali plavati do svoje ljube domovinice, ali pa za vse večne čase ostati tu na otoku!« Apetitek se je ponovno oglasil. »Veste, lačni smo tudi. Nam lahko ka¬ ko pomagate?« že začel neodločnim stražarjem pobirati orožje. Ostali dečki so se prav tako z veliko vnemo lotili zanimivega posla. Ko so bili vojščaki, ki so spremljali Velikega Rexa, brez orožja, je Cicek naročil Cacku, naj gre v dvorano ter po¬ kliče stražarje, češ, da je tako ukazal Veliki Rex, Morskim volkovom s podmornice pa je na¬ ročil, naj počakajo vojščake pred vrati ter jih prav tako razorožijo. In res. Vojščaki so drug za drugirp prišli iz dvorane in ko so opazili, kaj se dogaja z njihovim vodjem, so radi ali neradi oddali orožje dečkom. TIM 475 »Sedaj pa vojščake stlačite v brunarico, ostale pa krepko povežite!« je spet velel Cicek in še vedno držal uperjeno orožje v Velikega Rexa. Apetitek si je izbral s kupa največjo puško in z njo prav tako meril v človeka, ki mu je še pred kratkim namenil strahotno usodo. »Prija¬ teljček, ne bodi nor,« se je proseče oglasil Veliki Rex in pogledal Cicka, »odmakni to ne¬ varno igračko in postaniva družabnika. Povem ti, da bova že v kratkem ves svet držala v šahu!« Tokrat se je Cicek gromko zasmejal: »Zadovoljen in vesel sem, da imam le tebe v šahu!« Medtem je Cacek že obvestil znanstve¬ nike o usodi njihovega nesojenega delodajalca. Vsi so utihnili in znova posedli po stolih. »Za¬ dolžen sem bil, da izdelam vse potrebno za takšno vsesplošno uničenje, če bi pač kdaj na¬ neslo, da bi Velikega Rexa prijela želja po uni¬ čenju teh laboratorijev. To bi se zagotovo zgo¬ dilo tedaj, ko bi bilo dograjeno oporišče pri Amaconki!« je obširno razložil neki znanstvenik. »Kako pa je to moč uničiti?« je še povprašal Cacek. »Prav pred vhodom je časovna ročica. Naravnamo jo lahko tako, da aktivira razstrelivo najkasneje v šestih urah ter seveda zruši vse laboratorije. Zanimivo pa je, da eksplozije, če bi časovno ročico že naravnali, ne bi mogli več zadržati!« Znanstveniki kar niso mogli verjeti nenadni spremembi. »Mar je mogoče, da se bomo lahko vrnili domov k družinam?« so kar vsevprek spra¬ ševali možje v rdečih oblačilih. »Že tretje leto garamo tu za tega nasilneža!« »Dajte nam ga, da ga linčamo!« so zahtevali vedno glasneje. »Spustimo laboratorije v zrak!« Skratka, znan¬ stveniki so za trenutek pozabili na vsa načela, kar pa je bilo glede na triletno zaporništvo povsem razumljivo. »Znanstveniki, modri možje ste,« jih je skušal pomiriti Cacek, »zato se naj¬ prej umirite! Nekdo je prej predlagal, naj bi laboratorije vrgli v zrak. Je to sploh mogoče?« Cacka je zanimalo še to, kako močna je lahko eksplozija. »Je mar mogoče, da bi takšna eks¬ plozija uničila ves otok?« Znanstvenik je odloč¬ no odkimal in hladnokrvno pojasnil: »Veliki Rex je sicer to zahteval, vendar pa sem pri var¬ nostnem sistemu vdelal le toliko razstreliva, da bi zadoščalo za porušitev hangarjev in labo¬ ratorijev!« Nato so vsi skupaj zapustili dvorano ter v krogu obstopili Velikega Rexa, ki se je v zamenjani vlogi kaj slabo znašel. Jezno je pihal predse in zmerjal svoje vojščake s takš¬ nimi psovkami, kakršne bi sicer lahko pripisali le najzakotnejšemu konjskemu hlapcu. TIM 476 Bivši priporniki so komaj brzdali svojo jezo, da se niso nesojenemu gospodarju sveta kruto maščevali za vse njegovo zlo. Vendar so do¬ stojanstveno molčali. »Podmornica, podmornica pluje proti našemu otoku!« je naenkrat veselo zakričal Apetitek. »Rešeni smo, rešeni smo!« Cicek kljub pomembnim dogodkom, ki so se s filmsko naglico vrstili drug za drugim, ni izgu¬ bil glave. Naročil je svojim tovarišem s pod¬ mornice, naj zbero vse orožje ter ga vržejo v morje. »Pa v čim globljo vodo ga vrzite, da ga slučajno ne bo spet kdo našel! Tokrat pa Cicek ni bil zadovoljen. Odločno je odkimal. »Ne, ne, ta pokvarjenec pa zasluži drugačno plačilo za svoje zločinsko delovanje!« Kapitan ga je potrpežljivo poslušal in se sled¬ njič prizanesljivo nasmehnil: »No, Cicek, kakš¬ no kazen si mu pa potem ti namenil?« »To bom takoj povedal. Vendar pa me najprej zanima, če je na podmornici toliko prostora, da bi lahko vzeli s seboj vse znanstvenike?« »Seveda!« je zatrdil kapitan. »Pa še te vojščake bi lahko vkrcali!« Tedaj pa je Cacek zaklical na vse grlo: »Hura, Ra-ra prihaja!« In res. Ra-ra se je pripeljal s svojimi prijatelji na splavu. Že na bregu so jih radostno pozdravili dečki s pod¬ mornice. Medtem je podmornica že vrgla sidro pred otočkom. Kapitan in nekaj oficirjev se je vkrca¬ lo v motorni čoln ter se pripeljalo na otok. Ponovno snidenje otrok s priljubljenim kapita¬ nom je bilo seveda zelo prisrčno. Le Apetitek je nekaj potožil, da je nerodno, če mora človek še na nagradnem popotovanju vztrajno stiskati pas. Cicek je nato kapitanu podrobno razložil, kaj vse je doživel na tem domnevno osamlje¬ nem otočku. Kapitanovi možje so takoj nato močno zvezali Velikega Rexa. »In kaj boste z njim?« je povprašal Cicek. »Odpeljali ga bomo s seboj ter ga predali našim oblastem!« je pojasnil kapitan. Le Cicek se je še naprej pogovarjal s kapita¬ nom. »Po mojem mnenju,« je začel Cicek, »bi stvar najbolj pravično rešili takole. Znanstveni¬ ke bi vkrcali na podmornico, krute vojščake bi posadili na splave, ki jih bo verjetno rade volje prispeval Ra-rajev oče, Velikega Rexa pa bomo pustili samega na otoku s splavom, vendar ta¬ ko, da bomo časovno ročico premaknili že kar sedaj!« Kapitan si je prižgal pipo, slastno vdih¬ nil dim in prikimal. »Pametna ideja. Morda bi bilo še bolje, če bi Velikega Rexa prisilili, da bi tudi sam sprožil časovno ročico!« S tem predlogom je kajpak z vsem srcem soglašal tudi Cicek. TIM 477 Nato se je Cicek prijateljsko pozdravil z Ra- rajem ter mu istočasno dopovedal, da bi bil zelo vesel, če bi njegov oče lahko prispeval nekaj splavov. Ra-ra je seveda prikimal in kar takoj poklical svoje prijatelje. Kapitan, ki je bil tokrat še posebno dobre volje, pa je dal Ra- raju na voljo svoj motorni čoln in pa seveda tudi krmarja. Komaj so se domorodci odpeljali s čolnom, je kapitan že naročil znanstvenikom, naj se počasi pripravijo na bregu za vkrcanje na podmornico. Kapitan, Cicek in njegovi pri¬ jatelji, pa so obstopili Velikega Rexa ter ga odgnali s seboj do velikih vhodnih vrat. »Tako, prijateljček, gospodar sveta,« se je na¬ brito ponorčeval Cicek, »sedaj pa lepo prestavi časovno ročico! To je bila tvoja mojstrovina, zato smo tudi tebi namenili to izredno čast!« Veliki Rex je jezno pogledal najprej kapitana, potem pa Cicka. »Nikar si ne misli, paglavec, da se ne bova več srečala!« je jezno škrtnil z zobmi. »In tedaj se prav gotovo ne boš sme¬ jal tako škodoželjno!« Nato je močno potegnil za časovni vzvod, saj je prav dobro vedel, da bi bilo vsako upiranje zaman. Medtem pa so se že vrnili Ra-rajevi ljudje s petimi splavi. Kapitan je velel Cicku, naj pohiti h krmarju njegovega motornega čolna, ter mu naroči, naj vkrca znanstvenike in jih odpelje na podmor¬ nico. Nato so vojščake Velikega Rexa vkrcali na vseh pet splavov. S seboj so jim dali tudi kar pre¬ cejšnjo zalogo živil in nekaj posod z vodo. »Možje, želimo vam srečno plovbo. In prihod¬ njič malo pomislite, preden se odločite za službo!«, je še z brega zaklical kapitan, preden so splavi odpluli. Potem je Cicek pregovoril Ra-raja še za njegov splav. »Tega potrebujemo namreč za slovesno plovbo Velikega Rexa!« »Morski razbojniki,« se je slednjič spet oglasil kapitan in pokazal na male nagrajence, »zdaj je vrsta na vas, da se vkrcate. Čez kakšno uro bomo namreč odpluli!« Cicek se Je poslovil od Ra-raja, se še posled¬ njič razgledal po otočku, kjer je doživel toliko nenavadnih in nevarnih trenutkov, ter se s svo¬ jimi prijatelji in kapitanom kot poslednji odpe¬ ljal na podmornico. Veliki Rex je tako sam samcat ostal na otoku; na vse kriplje se je pa še trudil, da bi premaknil časovno ročico v prvotni položaj. Vendar pa se mu to po zaslugi znanstvenika ni posrečilo. Cicek in kapitan sta nato s poveljniškega mostu z daljnogledom opazovala početje Velikega Rexa toliko časa, dokler se le-ta ni sprijaznil z usodo ter se tudi sam vkrcal na splav — njegovo edino rešilno bilko. KONEC TIM 478 TRDI OREHI ZA BISTRE GLAVE' Pavle Gregorc KRIŽANKA Vodoravno: 1. velik kamen, 6. vrč z ročem, 10. najmlajše in zato najmodernejše slovensko mesto, ki leži v šaleški dolini, 12. krožno zavito trobilo, 13. znak za kemijsko prvino americij, 14. denarna sredstva, zbrana v določen namen, fond, 16. znak za prvino radij, 17. gibljivi del, s katerim sprožimo delovanje naprave, 19. letva, 21. ribje jajčece, 22. osnovna gradbena enota organizmov, 23. ljudski izraz za šalo, 24. ognjen zubelj, 28. poseben prostor za več gledalcev, v gledališču, 32. radioaktiven element iz skupine žlahtnih plinov (Rn), 33. mera za zlato in drago kamenje, 34. začetnici slovenskega opernega pevca Vekoslava Janka, 35. knjiga zemljevidov, 37. avtomobilska oznaka Rijeke, 38. uradni spis, 40. proizvod, 42. debela žična vrv, 43. otočna država v zahodni Evropi. TIM 479 Navpično: 1. gostje na poročni gostiji, 2. strokovnjak, ki preučuje sestavine in lastnosti snovi, 3. znak za kovino aluminij, 4. grm, čigar plodovi so lešniki, 5. ljubkovalno žensko ime, 6. dijak nekdanje realne gimnazije, 7. četrta in osemnajsta črka slovenske abecede, 8. škafec z dolgim ročem, 9. tropska rastlina z debelimi mesnatimi listi, 11. začetnici imena ameriškega kozmonavta Jamesa Lovella, 15. kos celote, 18. avtomobilska oznaka Prištine, 20. znak za ke¬ mijsko prvino titan, 22. kositer, 23. zapiralo, zaporni del številnih naprav, 24. zmagovalec, šampion, 25. psička, ki so jo v Sovjetski zvezi kot prvo živo bitje izstrelili v vesolje, 26 latinski predlog, 27. izumrla, noju podobna ptica z Nove Zelandije, 28. moderna elektrotehnična naprava za okrepitev svetlobe določene valovne dolžine, 29. oranje, 30. pramen svetlobe, 31. grški pol¬ otok, na katerem leži glavno mesto Atene, 33. muslimanski sodnik, 36. začetnici slovenske¬ ga smučarskega skakalca Ludvika Zajca, 39. znak za kemijsko prvino terbij, 41. kratica za »ljudska skupščina«. MISELNI PROBLEM »STAROST BRATOV« Na travniku ob domači hiši so se igrali štirje bratje: Brane, Jure, Mitja in Bojan. Mimo je pri¬ šla vaščanka z drugega konca vasi. Poznala jih je le po imenih, zanimalo pa jo je, koliko so stari. Prekinila je njihovo igro in jih vprašala: — Kdo med vami je najstarejši? Fantje so bili jezni nanjo, ker jih je zmotila med igro. Hitro so se domenili, da nihče ne bo pove¬ dal po resnici in takole odgovorili: Bojan: Jaz se drugi. Jure: — Jaz sem mlajši od njega. Mitja: — Dušan je starejši od mene. Brane: — Gregor je najmlajši. Soseda, ki je vso to slišala, se je razjezila: — Kaj se norčujete! Gospa vendar dobro ve, da je Bojan starejši od Braneta! Kako so si bratje v resnici sledili po starosti? Za reševanje gornjega miselnega problema ni potrebno imeti nobenega poprejšnjega znanja. Do rešitve pridete le z logičnim sklepanjem. POSETNICA GERMAN ILO German proučuje rudnine. Kako se s tujko ime¬ nuje njegov poklic? REŠITVE IZ 8. ŠTEVILKE SKANDINAVSKA KRIŽANKA. Vodoravno: bančni (zanesljiv bančni servis), izolant, sir, tara, aj¬ da, ček, Ga, kriza, steza, Bavcon, Erna, 10, Art, Rio Negro, vosek, baker, ID, srebrnina, SA, las¬ je, poč, ujna, Sp., TU, vadi, dete, AN, LK, VF, nit, oer, udi, ažio, glavnica, rok, AA, strah, dno. HITROSTI AVTOMOBILOV Peter, Branko in Matej so se iz šole vračali do¬ mov. Med potjo so se pogovarjali o tem, kako hitri so avtomobili njihovih očetov. Vsi trije so dobro obvladali matematiko in fiziko, zato so se pogovarjali v nekoliko neobičajnem jeziku. — Največja hitrost našega avtomobila je 2 km na minuto, je dejal Peter. —- No, naš doseže največ 27,8 metra na sekun¬ do, je pristavil Branko. — Naš avto pa potegne 2170 metrov na minuto, je zaključil Matej. Kljub neobičajnim podatkom o hitrostih avtomo¬ bilov so dečki hitro ugotovili, čigav avto je naj¬ hitrejši in čigav najpočasnejši. Znaš to povedati tudi ti? SATOVNICA S KONČNO REŠITVIJO: 1. krmilo, 2. pikolo, 3. maroni, 4. Napoli, 5. spopad, 6. no- vina, 7. Panama. Končna rešitev: krma. STRAN NEBA: Janko je bil na koncu poti obr¬ njen proti jugu. IZPOLNJEVANKA: 1. nižina, 2. Devin, 3. ošine, 4. revež, 5. erbij, 6. Rovinj. Končna rešitev: živo srebro. MISEL NA ČRTICAH: Razum slavi zmago vsa¬ kokrat, ko mu uspe dognati kako resnico. MALA KOMBINACIJA: višava — V — vanadij: prepad — P — fosfor, novina — N — dušik: proton — O — kisik; krinka — K — kalij. Končna rešitev: vodik. Znak za vodik je H. PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO: dalj od celine, o = a = ladjedelnica. POSETNICA POSETNICA: Tilen Salk, Mehika — letalski me¬ hanik CARLO I. VEKA SZ ZLOGOVNI MAGIČNI LIK: Vodoravno in navpično: 1. pritoki, 2. Torino, 3. kinoprojektor, 4. jeklarna, 5. tornado. Carlo odkriva neznana področja na Zemlji. JIVO VPRAŠANJE: črka T. NICA: Gita Mars — magistra TIM 480