—   395   —
Kratkočasne povesti.
Ponižnost povikšana, prevzetnost ponižana.
Ko je nekdaj Moškovitarski  car želel,  se oženiti, so se  raztekli  njegovi   dvorni   služabniki  po  celim   cesarstvu iskat in zberat nar lepših mladih gospodičnic iz nar plemenituejših  rodovin.    Pripeljali so jih  blizo 100 v  Moskvo.    Vsaki poklicani   je bilo  to v posebno čast. V Moskvo pridši so   v  Kremlu   ali   carskim  dvoru   pod varstvam   dvorne  poglavarice   važniga  dneva   s  težkim sercam   pričakovale,  ob  kterim   bo  car  svojim   podložnim knezam naznaniti blagovolil, ktero da je izmed njih izvolil cesarico.    Do tistiga dneva pa se jim ni smel noben drug približati zunaj čara, in tisti, kterim je on to posebno sporočil.
Večkrat se je zgodilo, da je car svojimu dvornima trapezu (nekdaj je vsak feralj in cesar taciga imel) ukazal, svoje cesarske oblačila obleči, on pa je preoblečen z njim vred med nje stopil. Se ve da vse so goljufane iz spoštovanja v trapeza zijale, in pravi pa preoblečeni car je tako tolikanj ložej njih obnašanje cenil in po svojim sercu si nevesto zberal.
Aleksi, sin Mihela in oče Petra Veliciga, eden nar imenitnejsih vladarjev ruskiga carstva je imel navado , da je v grajsine, v mestne hiša, v oštarije, med kmete na deželi in ludi v koče revežev zdaj tako, zdaj
drugač preoblečen rad zahajal, da bi tako tolikanj lože resnico, težave in potrebe svojih podložnikov zvedil. Njegovim služabnikam je bilo terdo zapovedano, ne ga ovaditi, če so ga tudi kje spoznali, in mu povsod le tako spoštovanje skazovati, kakoršniga so oblečeniga vidili. Dostikrat je prišel brez napovedi za kratek čas ravno okoli poldne k svojim nar poglavitnejsim služabnikam, na ktere je posebno zaupanje stavil; se je brez ceremonij z njimi k mizi vsedel in se prav po domače z njimi veselil; posebno rad je kaj taciga storil bojaru Matvevu, svojima pervirnu svetovavcu, kteriga je posebno ljubil.
Enkrat pride Aleksi oblečen kakor stotnik dvorne straže na Matvevovo grajšino, ob času, ko se ga je Matvev nar manj nadjal. Pri tej priči sta obadva nekoliko ostermela. Matvev, ker si je vladarja delječ od poglavitniga mesta mislil, in ga zdaj pred sabo vidi; car pa zato, ker je pri mizi posebno zalo deklico zagledal. Po cesarskim ukazu ga je tedaj Matvev tudi zdaj le kakor oficirja sprejel, in ga povabil, naj se k njim za mizo vsede, kar je tudi res storil.
Od začetka so se nekako bolj zmerzlo pri mizi deržali, ali oživil se je Aleksi, ko je tudi lepi deklici priložnost govoriti dal; ves je bil vnet po njenih bistroumnih odgovorih , in prav žal mu je bilo, da se je po kosilu berž od mize odtegnila.
Kdo je ta deklica? vpraša cesar, ko je bila odšla.
Ona je hčerka Nariškina, uboziga plemenitnika, ki je zavoljo ubožtva prisiljen v daljni vasi na deželi stanovati, da bi ložej izhajal, in je mene prosil, za izrejo tega njegoviga ediniga deteta skerbeti, — mu odgovori Matvev in pristavi, da si prizadeva kolikor mu je le mogoče, jo dobro izrediti, kar pa teško ni, ker deklica je vsa pripravna za poduk, je krotka, razumna, pridna in priljudna; — kakor svojo hčer jo ljubim, sklene bojar*
To je prav, mu odgovori car in pravi, skerbite tudi še zanaprej za njo ; jez pa ji bom za doto sker-bel in gledal, da ji tudi moža dobim.
Al ve ona ? kdo sim jez ? Ne besedice — odgovori bojar — ker nikdar iz moje hiše ne gre , zatoraj Vas še nikdar ni vidila. Prav je, odgovori Aleksi, in tudi zanaprej ji tega ne pravite.
Ko Aleksi zopet pride Matveva obiskat, se mu deklica Natalia še bolj priljudna zdi ko pervič, in še bolj se vname njegovo serce do nje. On je vselej ravno v tistim oblačilu prišel, zatoraj ga je Natalia zmirej tudi le kakor oficirja in prijatla svojiga rednika spoštovala: zato pa Matvev ni bil v majhini zadergi, ker od ene strani on ni rad razderal prijaznosti, ktera je med Ale-ksiam in Natalio od dneva do dneva zmirej bolj rasla; od druge strani pa ga je dolžnost tišala , svojo rejenko nevarnosti varovati, ktere ona še ne previdi. Tolikanj bolj je njega to skerbelo, ker je bila ravno carova že-nitev v osnovi, zakaj mislil si je , da prihodnja carica gotovo ne bo zadovoljna, ako bo zvedila, kako pogosta-ma, da car njegovo rejenko obiskovat hodi.
Približal se je dan volitve cesarice. Že je bilo šestdeset nar lepših devic iz celiga cesarstva v carskim poslopji ; podajo se nar imenitnejši Moškovitarske gospe, vse zalo nališpane na musovž, kjer bo cesarica voljena; prihiteli so veljaki od vsih strani cesarstva v poglavitno mesto, da bi naglo zvedili, kteri rod je tako srečin, da bo do cesarske časti povzdignjen; po vsih cerkvah • so zvonovi peli; vse ljudstvo je bilo na nogah; trideset tisuč streleov #) dvorne straže drago oblečenih je v lepih verstah na zalo opletenih mestnih tergih pričakaje pazilo oznanila cesaričniga imena; sprelepo je bilo na dvorani,   kjer   so  zbrane deklice čara  čakale;  imenitni
*) Peter Veliki jih je odpravil, ker so bili grozno ošabni in caram ravno tako nevarni, kakor so bili janicari turškim sultanam.                                                                        Pis.
—   396   —
gledavci in gledavke so bili grozno lepo oblečeni, kteri 80 vsi po carovim ukaza obraznice imeli, da bi se slednji brez spoznan biti po svoji volji lahko na tanko razgleda!. Vsih oči so bile obernjene na trumo pripeljanih deklic, od kterih je ena zaljši od drage bila. Vsaka želi scer izvoljena biti, pa vender nobena ne ve, ktera da bo. Nar prijetniši se je gledavcam zdela kneginja Elizabeta Barbarikinja, ona sama je upala, da zavoljo svoje plemenitnosti in sloveče lepote mora cesarica izvoljena biti.
Zdaj na enkrat stopi memo vsih druzih bliskajoče oblečena lepa prikazin v dvorano z mnogimi strežaji, toda tudi z obraznico čez obličje,-—vsi jo za carskiga ženina čislajo, in nezapopadljivo veselje j$ prešinilo kneginjo Barbarikinjo, ko jo zala prikazin ogovori, in vsa tre-peče, ko se od nje naprej odtegne. Ker pa vendar večkrat nazaj do nje pride in se priiizljivo z njo pomenkva, si že v duha ošabna misli cesarski venec na svoji glavi in vse druge poklicane tovaršice pod svojimi nogami.
Natalia Nariškinja je tudi med gledavci, toda bolj od zadaj zraven svojiga dobrotljiviga rednika Matveva je sedela ponižno oblečena brez zlata in biserov, — Kmalo za uno zalo prikaznijo je prišel tudi njeniga rednika prijattl, k a p i t a n, s kterim se je ona tolikokrat doma prijazno pogovarjala, imel je le pol obraznice čez obličje. Ko se ji približa, ga je Natalia z navadno priprostostjo vprašala: če si je car že izbral nevesto? Ne se — ji odgovori Aleksi — pa če bi ga rada vidila, te peljem do njega. O ne, ne — mu odgovori Natalia — jez sim že s tem mesticam zadovoljna.
Zna biti, pravi spet Aleksi, da bi si car tebe izbral , če bi te vidil. O jez ne hrepenim po taki časti in jo iz serca privošim kneginji Barbarikinji. — To je vender prevelika ponižnost, ji odgovori Aleksi, zakaj le pomisli, da bi znala morebiti čara in celo cesarstvo osrečiti.
Vse to pergovarjanje jo je v serce speklo; globoko je zdihnula in solza ji priteče na zalo lice. Aleksu je bilo sedaj popolnama očitno, da ga serčno ljubi, in da za-nj, kakor kapitana, več mara, ko za mogočniga čara.
Sedaj na glas zavpije rekoč: obraznice proč iz obličij!
Ko bi trenul, vse potihne. Vsih oči se naglo ober-nejo na čara, ker tudi on več obraznice nima; vsim serca trepljejo in pazljivo poslušajo, ktere deklice ime bodo zaslišali, da jo cesarico pozdravijo in se ji vklonejo;—kue-ginji Barbarikinji pa je bilo, kakor da bi jo bila strela zadela, ko je spoznala po odloženih obraznicah, da tista zala prikazin, ktera ji je toliko prijetniga sladkljala, ni bil car, ampak le čarov norec. Ko je pa celo krono na glavi ponižne Nariškinje zagledala in glas zaslišala: ??tukaj glejte svojo carico, Moškovitarski veljaki ia je omed-levši dvorano zapustila.                                         J. P.