GMiver. (Dalje.) Kraljica je večkrat zahtevala, naj ji pripovedujem svoje dožitke po morjih. Nekoč, ko sem ]iil zelo žalosten, mi je rekla, da mi bo dala napraviti čoln. Njen mizar je res izdelal po mojih navodilih krasen čolnič, v katerem bi lahko sedelo osem naših ljudi. Nato je iztesal veliko korito, dolgo 300 stopinj, široko 50 in 8 globoko. To so napolnili z vodo in postavili v veliki dvorani ob zid. Tu sem često veslal, bodisi za lastno zabavo, bodisi da zabavam kraljico in njene dame. One so uživale, posmatrajoč mojo gibčnost in izvežbanost na vodi. Tedaj sem čoln samo uravnaval, ker je gonil čoln veter. Tega pa so del&le dvorne °;ospe s svojimi pahljačami. Nekoč bi» bil tu malodane poginil. Sluga je Imel namreč dolžnost, da od ča.a do časa izmenja vodo v koritu. Nekega dne je bil toliko nepazljiv, da je pri izmenjavi vode spustil v korito tudi veliko žabo. Ona je bila mirna in je čepela v enem kotu vse dotlej, dokler nisem stopil v svoj čoln, da bi se vozil po vodi. Ko je pa zapazila čoln, se ji je zdel pripraven za ležišče. Polpžila je prednji nogi na čoln, da bi se spustila vanj. Čoln se je zelo nagnil in bi sc bil prevrnil, če se ne bi bil nagnil jaz na nasprotno stran. Žaba je .kočila v _oln in je začela skakati po njem. Enkrat je celo mene preskočila in me je vsega pornazala s svojo sluzavo kožo. Nato pa je začela s svojimi strašnimi ocmi vame buljiti. Giumadkliča se je bala zame, a jaz sem jo prosil, naj dopusti, da sam obračunam z žabo. Udaril sem jo parkrat. z veslom, na kar je zopet skočila v vodo. Kljub temu so bile to samo rnale nevarnosti napram oni, o kateri bom sedaj pripovedoval. Bil je krasen dan. Odprl sem v svoji škatli okna in vrata. Sedel sem pri svoji mizi ter šem razmišljal o svoji kruti usodi. Naenkrat sem opazil, kako skače okoli škatle neka strašna, kosmata žival. To je bila opica dvorskega kubarja, katera se je bila na kak način zmuznila iz svoje kletke in se je sedaj podila po d.voru. Kmalu me je zagledala. Labko bi se bil skril, ali strašni pogled tega cudnega bitja me je kar prikoval na mesto. Stegnila je svojo gnusno roko skozi vrata, me je zgrabila okoli pasu ter izvlekla ven. Začel sem se braniti, ali ona me je tako mocno stisnila, da so mi začela rebra pokati. Moral sem miro- vati, ker sem bil v njeni oblasti. Opica me je začela zdaj s svojo strašno roko božati, zdaj zopet mi je kazala zobe. Jaz sem bil od strahu kar trd. Naenkrat se je šum začul. Nekdo je prihajal. Opica je naglo odskočila, stekla do zida in splezala po nekem stebru kvišku. Plezala je s tremi nogami, s četrto pa je držala — mene. Ko je dospela do vrha stebra, je splezala na streho. Tedaj sem začul, kako je doli klicala Glumadkliča na pomoč. Ves dvor se je zbral. Vsi so gledali opico na strehi, kako me je držala v eni roki, kakor da bi bil njen mladič. Sluge so tekli po lestve. Prislonili so jih na zid in nekaj jih je pohitelo na streho. Opica je bila kmalu obkoljena od vseh strani. Vedela je, da po treh nogah ne bo mogla zbežati, zato me je pustila in je zbežala. Priiel sem se za opeko. Bil sem na višini čez 200 metrov. Tresel sem se kakor šiba na vodi, ker me je mogel najmanjši vetrič odpihniti. Tedaj me je zapazil deeek, ki je bil že na strehi, vtaknil me je v svoj hlačni žep ter se je začel polagoma spuščati po lestvici nizdol. Izročil me je prestrašeni Glumadkliči. Opico so obsodili na smrt. Dalje je išla zapoved, da nih.e na dvoru ne sme več imeti take živali. Če se je kralj bril, sem bil večkrat navzoč. To je bilo strašno gledati. Brivec je vlekel preko kraljeve brade z nožem, dolgim dva metra. _Ied britjem sem pobiral s poda najdaljše dlake iz kraljevc brade. Bile so močne in debele kakor vrvice. Nato sem obdelal kos lesa, da je dobil obliko glavnika. Na cni strani sem naredil luknjice ter v nje močno pritrdil dlake. Tako sem dobil zelo dober glavnik, kakršnega sem že dolgo pogrešal in mi ga tu ni znal cihče napraviti. (Dalje sledi.) &