REZULTATI OBISKOV V KRAJEVNIH SKUPNOSTIH V središču - človek Analiza obiskov v krajevnih skupnostih občine Ljubljana Center, izhajajoč iz ocene dosežene stopnje samoupravnega razvoja, kaže smernice za nadaljnje delo pri uresničevanju ustavne vloge krajevne skupnosti. Zato analiza nima ambicij dokončnega dokumenta, mar-več gradiva za široko razpravo, iz katere naj bi izšli dopolnilni pred-logi, dopolnila in pripombe. Analizo je na podlagi razgovorov in vprašalnlkov (deloma tudi drugih gradiv) pripravila delovna skupina, ki so jo sestavljali Vojko Novak, Vladimir Jerman, Dušan Kompare in Zora Ude. Analizo objavljamo nekoliko skrajšano. h h h f f f ¦• ¦• ¦• <¦ «• 4-4-4-4-4-4-4-4-4-4-4-4-4-4- 1. UVOD Sredi oktobra so potekali v 8 krajevnih skupnostih občine Ljubljana Center pogo-vori na pobudo mestnega komiteja ZKS, mestne konference SZDL in v delovnem dogovoru z vsemi krajevnimi, občinsko konferenco SZDL in drugimi družbenopo-litičnimi organizacijami in družbenopoli-tično skupnostjo Ljubljana Center. Pogovori so zajeli vsa področja dela v KS. Skoraj povsod je bila navzoča misel, da moramo veliko bolj skrbeti za medsebojne človeške odnose v krajevni skupnosti, ker bo le tako lahko postala resnična humana skupnost delovnih ljudi in občanov. Poglobljen vsebinski okvir Pogovori v krajevnih skupnostih pravza-prav že nekaj časa sodijo v stalno metodo in obliko dela občinske konference SZDL. Tokrat pa so pogovori dobili poglobljen vsebinski okvir, ki naj prispeva k temu, da bi se samoupravno in družbenopolitično življenje v krajevnih skupnostih še hitreje razvijalo. Skupne ugotovitve, kakšen je se-danji delovni trenutek krajevnih skupnosti v občini Ljubljana Center, pa naj bi prispe-vale k temu, da bi krajevna skupnost še hitreje dobivala tisto mesto, ki ji gre v na-šem političnem sistemu. Skratka, gre za uresničevanje ustavne vloge krajevne skupnosti. Hitrejše uresničevanje ustavne vloge kra-jevne skupnosti pa med drugim lahko ure-sničujemo s takimi tovariškimi razgovori. Ostati morajo trajna vsebina dela vseh družbenih dejavnikov, družbenopolitičnih organizacij tako v krajevni skupnosti, obči-ni in mestu. Uspešno samoupravno preoblikovanje Kaj bi lahko naglasili iz razprav v krajev-nih skupnostih? Proces samoupravnega preoblikovanja se uspešno odvija. Dosegli smo pomembne premike pri krepitvi vloge krajevne samouprave in poglabljanju sa-moupravnih odnosov. V vseh krajevnih skupnostih je prisotna usmerjenost v razre-ševanje konkretnih problemov delovnih Ijudi in občanov. Priznati je treba, da smo še uspešnejši pri izpeljavi večjih družbenih akcij, da pa še nismo prisotni tam, kjer so drobni, vsakdanji problemi delovnih ljudi in občanov, pa naj bodo na videz še tako neznatni. Dejstvo pa je, da še tako majhen problem za tistega, ki je prizadet, predstav-Ija veliko težavo, nevšečnost ali pa nerešlji-vost. Če nismo navzoči pri reševanju takih in drugih problemov, nujno silimo ljudi v odtujenost, ki ni v prid humanim odnosom v krajevni skupnosti. Bolje sodelovati z združenim delom Najbrže ne bomo mogli najbolj pozitivno odgovoriti na vprašanje, ali je združeno de-lo v zadovoljivi meri navzoče v krajevni skupnosti. Tu bo treba s skupnimi napori podreti še marsikateri plot, pa naj govori-mo o planiranju ali reševanju skupnih pro-blemov delovnih ljudi v kraju dela in biva-nja. Planiramo, imamo plane, in to veliko-krat drug mimo drugega, programi niso us-klajeni ali pa niso zajeti v vsakoletnih načr-tih ali srednjeročnih načrtih v združenem delu. Ne gre pozabiti, da je prodrlo skupno spoznanje, da je moč vse probleme, ki na-stajajo, reševati samo s skupnimi dogovori. Tu pa je še vrsta drugih področij, ki jih bo treba v prihodnje v večji meri kakor doslej razreševati skupaj, naj omenimo zdravstve-no, stanovanjsko politiko, šolstvo, domove in drugo. Delegatske skupščine V krajevnih skupnostih je bilo že oprav-ljeno konstituiranje delegatskih skupščin. Napredek je viden tudi v tem, da je večje število delegatov v samoupravni skupščini, večja zastopanost združenega dela ter vseh družbenopolitičnih in družbenih dejavni-kov v krajevni skupnosti in da je ob sora-zmernejšem zastopstvu vseh delov krajev-ne skupnosti dosledno izveden teritorialni princip. Volitve so potekale ob aktivni pomoči terenskih, uličnih odborov SZDL in hišnih svetov. Široko evidentiranje je omogočilo, da je bilo vključenih mnogo novih delovnih ljudi in občanov v delo krajevne samoupra-ve. Izboljšala se je tudi struktura - veCje je število žensk in mladine. Odnos delegata do baze Delegatski sistem se je v prvem mandat-nem obdobju v vseh krajevnih skupnostih zelo uveljavil pri reševanju konkretnih pro-blemov v krajevni skupnosti, občini in me-stu. Na zadnjih volitvah smo izvolili mnogo posebnih in združenih delegacij, kar pome-ni boljše vsebinsko pokrivanje vseh podro-čij svobodne menjave dela. Vložiti pa bo treba večje napore v izobraževanje delega-tov, v priprave takih programov dela, da bodo delegati sodelovali pri nastajanju in oblikovanju predlogov in stališč, pri njiho-vem sprejetju in uresničevanju. Začetni premiki so, toda prav na tem področju bo-mo morali vložiti še več naporov, da bo delegatski sistem resnično postal stalna oblika delovanja vseh družbenopolitičnih organizacij. Nadalje gre za odnose delegata do delegatske baze. Z delegatom se pogo-varjamo, vse premalo pa z volilcem, delov-nim človekom in občanom. To terja uresni-čitev tistih delovnih, stalnih dogovorov z občanom v krajevni skupnosti, v združe-nem delu. Zbori občanov še vedno največ-krat izpadejo zgolj formalno. Če skličemo enega za krajevno skupnost, ki šteje npr. tri tisoč prebivalcev, pride pa jih tristo, smo malo storili. Če pa bi jih sklicevali več in obravnavali resnične probleme, ne take, ki so krajanom tuji, bi bila udeležba večja, delo plodnejše, delovanje delegatskega si-stema pa bi dobilo novo kvaliteto. (nadaljevan/e a 1. atranl) Popraviti zamujeno Lahko zabeležimo tudi uspešnejšo dejav-nost in organiziranost subjektivnih sil v krajevnih skupnostih. Še daleč pa smo od tega, da bi bili lahko zadovoljni. Povsod še ne delujejo ulični, terenski, hišni odbori SZDL. Priprave na volitve naravnost terja-jo, da popravimo zamujeno. Ustanovili smo svete sindikata v KS, pozneje pa smo se premalo ukvarjali z njihovo dejavnostjo, vse premalo jih je bilo čutiti v družbeni in gospodarski dejavnosti krajevne skupno-sti. Podobno je z organiziranostjo mladin-ske organizacije. Dokumenti XI. in VIII. kongresa ZK so sprejeli jasna stališča, da moramo delovati sredi ljudi in z ljudmi. Torej moramo biti povsod navzoči, v hiši, soseski, ulici, na terenu. Ne gre le za organi-zacijsko izpeljavo naloge o organiziranosti, marveč za vsebino delovanja naše samo-upravne družbe, delegatskega sistema. K taki usmeritvi bodo prispevali tudi sklepi mladinskega in sindikalnega kongresa, saj oba, med drugim, dajeta velik poudarek dejavnosti obeh organizacij, pa tudi organi-ziranosti v krajevni skupnosti. Nobenega dvoma ni, da bo akcija 91 vodi-la k večji povezanosti krajevnih skupnosti znotraj naše občine, kakor tudi v okviru mesta. Tu je vrsta skupnih vprašanj, ki jih bo treba razreševati s skupnimi dogovori, ki bodo prav gotovo integracijsko prispeva-li k razreševanju družbenih in gospodar-skih problemov v naši občini in mestu. Gre tudi za take povezave v republiki in tudi v državi. Najbrže bo treba ustanoviti skup-nost krajevnih skupnosti tako na ravni me-sta kot v občinah. 2. PLANIRANJE IN PROGRAMIRANJE DELOVANJA IN RAZVOJA KRAJEVNIH SKUPNOSTI V vseh krajevnih skupnostih je potekala razprava o planiranju in programiranju de- lovanja in razvoja krajevnih skupnosti v dveh smereh; na eni strani ocena metod in načina planiranja za obdobje 1976 do 1980, na drugi strani pa kritična analiza uresniče-vanja planskih nalog v prvih treh letih te-kočega planskega obdobja. V krajevnih skupnostih ugotavljajo, da smo bili v letu 1975, ko smo se v krajevnih skupnostih prvič pripravljali na srednje-ročno načrtovanje po načelih samouprav-nega planiranja, soočeni z vrsto metodolo-ških in tehničnih dilem. Zakon o temeljih sistema družbenega planiranja in o družbe-nem planu Jugoslavije je bil uveljavljen šele v 1. 1976, temeljni kazalci in statistični podatki so bili pomanjkljivi, princip sred-njeročnega planiranja zaradi zaostajanja pri pripravi planov drugih temeljnih nosilcev planiranja ni bil uveljavljen. Vse to je imelo za posledico, da so bili osnutki samouprav-nih sporazumov o temeljih plana in osnutki planov obremenjeni z vrsto pomanjkljivo-sti in so bolj izražali potrebe in želje delav-cev, delovnih ljudi in občanov v krajevmh skupnostih kot na realnih možnostih teme-lječe planske usmeritve. Težave ob startu Plani krajevnih skupnosti, ki so jih spre-jeli pristojni organi krajevne skupnosti so sicer temeljili na samoupravnih sporazu-mih o osnovah plana, ki so jih sklenile te-meljne organizacije združenega dela, samo-upravne interesne skupnosti in delovni lju-dje ter občani, toda ti samoupravni spora-zumi so vsebovali cilje in naloge, ne pa tudi vseh medsebojnih obveznosti in sredstev za zadovoljevanje skupnih potreb. Srednje-ročni plani, ki so temeljili na takih samou-pravnih sporazumih, niso bili v celoti za-snovani na dohodkovnih odnosih. Za izva-janje planov so krajevne skupnosti imele na voljo v glavnem tri vire, ki pa niso zago-tavljali uresničevanja vseh planskih nalog: sredstva iz občinskega proračuna, sredstva na podlagi samoupravnega sporazuma o načinu združevanja sredstev za uresničeva-nje skupnih interesov in potreb v krajevnih skupnostih in sredstev iz samoprispevka za gradnjo vzgojnovarstvenih organizacij, os- novnih šol, zdravstvenih domov in domov za ostarele občane. Vse to, pa tudi dejstvo, da vsa področja družbenega življenja še ni-so bila samoupravno organizirana (npr. ko-munalne dejavnosti) ali pa so glede tega zaostajala (npr. stanovanjsko področje), je imelo za posledico, da so bili v usklajeval-nem postopku pri pripravi plana občine srednjeročni razvojni plani krajevnih skup-nosti skrčeni, pa tudi, da pri izvajanju pla-nov krajevnih skupnosti na nekaterih po-dročjih zaostajamo (npr. toplifikacija stano-vanjskih objektov, stanovanjska izgradnja, cestno omrežje, semaforizacija, razvoj drobnega gospodarstva, preskrba). Uspehi treh let Na razgovorih v krajevnih skupnostih pa se je vendarle pokazalo, da smo le dosegli pomembne rezultate pri uresničevanju srednjeročnega plana v prvih treh letih tega planskega obdobja. Gre predvsem za po-dročje vzgojnovarstvene dejavnosti in osnovnega šolstva, kjer so realizirane plan-ske naloge tako glede prostorskih kapacitet kot glede rezultatov vzgojne dejavnosti. Pri tem je potrebno še posebei podčrtati visok bivanje in zagotovitev prostorskih možno-sti za hitrejši razvoj celodnevne osnovne šole. Tudi na področju kulture, telesne kul-ture, socialnega skrbstva in ljudske obram-be in samozaščite so bili doseženi pomemb-ni uspehi pri izvajanju srednjeročnega pla-na. Pri tem pa vendarle kaže opozoriti, da bomo šele v letu 1979 zagotovili sredstva za ustrezno višino stalne denarne pomoči za tiste občane, ki jim je ta pomoč edini vir dohodka. Zaradi tega, ker skupnosti social-nega varstva še niso zaživele, zaostajamo tudi pri zagotavljanju celovitega socialnega varstva občanov. Zaostanke za planskimi nalogami ugotavljamo tudi na področju te-lesne kulture v krajevni skupnosti. Čeprav je hitrejše razvijanje osnovnega zdravstvenega varstva občanov temeljna planska usmeritev, glede tega še zaostaja-mo za planskimi predvidevanji in bomo morali v preostalih dveh letih tega planske-ga obdobja v aneksih k samoupravnemu sporazumu o temeljih plana zdravstvene skupnosti zagotoviti, da bomo nadoknadili zamujeno. Zagotoviti realne načrte V planih krajevnih skupnostih ima po- prostorov za družbeno politično, kulturno in drugo interesno dejavnost občanov in delovnih ljudi. Uresničevanje planskih na-log na tem področju pa v nekaterih krajev-nih skupnostih zaostaja deloma zaradi ka-snitve stanovanjske gradnje deloma pa tudi zaradi nezagotovljenih finančnih sredstev. Izkušnje, ki so si jih. pridobile krajevne skupnosti v prvem planskem obdobju bo-do zelo dragocene pri pripravi in sprejema-nju planov za obdobje 1981 do 1985. Uve-ljavljanje načel srednjeročnega in kontinui-ranega samoupravnega planiranja pa bo za-htevalo take odgovome postopke pri pri-pravi in sprejemanju naslednjih srednje-ročnih planov krajevnih skupnosti, ki bodo zagotavljali realne plane zasnovane na do-hodku in načelih svobodne menjave dela. Izkušnje nam prav tako kažejo, da je po-trebno pripravljati plane KS na temelju do-govorov o medsebojnem sodelovanju KS. 3. MATERIALNE OSNOVE ZA DELOVANJE KRAJEVNIH SKUPNOSTI Prihodki vseh osmih krajevnih skupno-sti v naši občini so znašali v letu 1978 10,360.300 din. Od tega je bil največji delež 6,662.000 din ali 64,3%. Sredstva iz samo-upravnega sporazuma o združevanju sred-stev za izvajanje skupnih interesov in po-treb v krajevnih skupnostih so znašala 2,536.777 din ali 24.6%. Sredstva za ljudsko obrambo in samozaščito ter civilno zaščito so znašala 549.902 ali 5,3%. Vir teh sredstev so v glavnem občinski proračuni in dotaci-ja samoupravne interesne stanovanjske skupnosti. Ostala sredstva, ki se združujejo v krajevnih skupnostih znašajo 531.621 din ali 5,1%. Samoupravni sporazum o združe-vanju sredstev za izvajanje skupnih intere-sov in potreb v krajevnih skupnostih je podpisalo le okrog 60% vseh TOZD, kar je v znatni meri posledica struk-ture samoupravnih organizacij in skupno-sti v občini. Premalo samoupravno združujemo Ti podatki kažejo, da več kot dve tretjini prihodkov krajevnih skupnosti izhaja iz ob-činskih proračunov. Samoupravno zdniže- vanje dela in sredstev med delovnimi ljud-mi in krajani in temeljnimi organizacijami združenega dela, samoupravnimi interesni-mi skupnostmi in drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi še ni postala temeljna materialna podlaga samoupravlja-nja v krajevni skupnosti. Pri tem je treba opozoriti, da tudi samoupravni sporazum o združevanju sredstev za izvajanje skupnih interesov in potreb v krajevnih skupnostih ne predstavlja samoupravnega združevanja dela in sredstev med delovnimi ljudmi in krajani ter temeljnimi organizacijami zdru-ženega dela, samoupravnimi interesnimi skupnostmi in drugimi samoupravnimi or-ganizacijami in skupnostmi v skladu z za-konom o združenem delu in principi svobo-dne menjave dela. Tudi glede uporabe sredstev iz proračuna so potrebne uskladi-tve z usmeritvami, ki jih vsebuje predlog resolucije skupščine SFRJ o nadaljnjem ra-zvoju krajevnih skupnosti z družbenim do-govorom na ravni občine bo treba v skladu z zakonom in občinskim statutom določiti, katere so splošne družbene potrebe v kra-jevni skupnosti, ki se zadovoljujejo s sred-stvi iz proračuna občine ali pa s prepušča-njem dela prihodka občine krajevhi skup-nosti, oziroma ki bi se financirale enako kot se financirajo takšne potrebe v vseh druž-benopolitičnih skupnostih. Za sploSne družbene potrebe bi bilo treba verjetno šte-ti delo organov krajevne skupnosti, funk-cioniranje delegatskega sistema, določena vprašanja splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite in tudi tiste zadeve, ki jih na podlagi zakona ali pa na podlagi z zakonom utemeljene odločitve občinske skupščine, opravljajo krajevne skupnosti. Prav tako je potrebno zagotoviti, da bodo delovni Ijudje in krajani v krajevnih skup-nostih neposredno upravljali družbena sredstva in da s samoupravnim sporazu-mom z delavci temeljnih organizacij zdru-ženega dela, ki so ta sredstva združili, ure-dijo pogoje za uporabo in pravico razpola-ganja s temi sredstvi. Krepiti materialno osnovo Pri načrtovanju ukrepov za nadaljnjo krepitev materialne osnove samoupravlja-nja v krajevnih skupnostih pa bo treba upo-števati specifično družbenoekonomsko strukturo krajevnih skupnosti v občini in mestu in nujnost zagotavljanja solidarnosti zaradi različnih pogojev združevanja dela in sredstev v krajevnih skupnostih. Prav tako bo potrebno, da se KS poveže-jo s TOZD na svojem območju in zaradi zagotavljanja skupnih interesov in potreb prostovoljno združujejo sredstva za finan-ciranje programa KS po načelu neposredne svobodne menjave. 4. SAMOUPRAVNA ORGANIZIRANOST V vseh krajevnih skupnostih v naši obči-ni so oblike organiziranja delovnih ljudi in občanov več ali manj enake. Skupščine delegatov so v vseh krajevnih skupnostih konstituirane iz delegacij oziro-ma delegatov delovnih ljudi in občanov, samoupravnih organizacij in skupnosti, družbenopolitičnih, družbenih in drugih organizacij. Tako je zagotovljeno, da so v enem (osrednjem) organu krajevne skup-nosti združeni delegati vseh tistih organiza-cij oziroma zainteresiranih občanov, ki so pomembni za razvoj krajevne skupnosti. Kvalitetni premiki Opozoriti je potrebno, da so kvalitetni premiki v novih delegatskih skupščinah in njihovih organih vidni ne samo v večjem številu izvoljenih delegatov, temveč tudi v večji zastopanosti združenega dela, družbe-nopolitičnih, družbenih in drugih organiza-cij. Delegatsko sestavljen je v vseh krajev-nih skupnostih tudi svet krajevne skupno-sti pa tudi odbori in komisije, ki delujejo pri skupščinah delegatov in pri svetu kra-jevne skupnosti. Iz razprav v vseh krajevnih skupnostih izhaja, da postaja skupščina delegatov osrednji samoupravni organ v krajevni skupnosti, kjer delegacije usklajujejo svoje interese pri reševanju skupnih problemov. Tako delovanje bo omogočilo usklajeno sprejemanje odločitev. Posebno pozornost bo potrebno posvetiti vključevanju združe-nega dela na območju krajevne skupnosti v samoupravno odločanje. V vseh krajevnih skupnostih v občini so bile spomladi izvoljene 5-9 članske poseb-ne delegacije za delegiranje delegatov v / skupščine SIS družbenih dejavnosti razen za področje sociafnega varstva, kjer so bile izvoljene 25-članske združene delegacije. Tako je bilo v posameznih krajevnih skup-nostih izvoljenih od 65-92 delegatov. V krajevni skupnosti Tabor je bila izvo-ljena še 10 članska združena delegacija de- legatov v samoupravne mteresne skupno-sti materialne proizvodnje. Za zbor krajevne skupnosti občine Ljub-ljana Center je bila v vsaki krajevni skup-nosti izvoljena 20 članska delegacija. Delovna telesa Delovna telesa so v krajevnih skupnostih oblikovana za različna podroCja družbene-ga življenja in dela. Ugotavljamo pa, da so najbolj zaživela tista, ki imajo neposreden stik s krajani (komunala, stanovanje, so-cialno skrbstvo). Vlogo teh delovnih teles pa bo potrebno spremeniti, saj morajo tudi ta postati samoupravni organ, sestavljeni na delegatski osnovi. > Prav tako bo potrebno uskladiti vlogo in vsebino dela teh teles, ker se dogaja, da so za ena in ista področja ustanovljena pri sa-moupravnih organih krajevne skupnosti in pri družbenopolitičnih organizacijah kra-jevne skupnosti. Poravnalni sveti Poravnalni sveti so delovali v vseh kra-jevnih skupnostih. Njihovo vlogo in polo-žaj je definiral zakon o samoupravnih sodi- ščih. Poravnalni svet, ki deluje kot samou-pravno sodišče, je v vseh krajevnih skup-nostih izvulila skupščina delegatov. Potrošniški sveti Zavedajoč' se, da je pri graditvi novih družbenoekonomskih odnosih zelo po-membno samoupravno organiziranje in de-lovanje potrošnikov in porabnikov dobrin v krajevni skupnosti, so v vseh krajevnih skupnostih zbori delovnih ljudi in občanov izoblikovali svoje delegate v svete potroš-nikov, opredelili njihovo funkcijo in vlogo, često pa niso začeli s konkretnim delom. Potrošniškim svetom bo potrebno zagoto-viti več podpoie in pomoči občinskih druž-benopolitičnih organizacij in drugih dejav-nikov in sicer pri usposabljanju občanovin pri reševanju posameznih primerov. Zbori stanovalcev Zbori stanovalcev krajevnih skupriosti in zbor stanovalcev v posameznih hišah delu-jejo v vseh krajevnih skupnostih. Hišni sve-ti so ustanovljeni, a se ponekod še niso ustrezno uveljavili. Problematika, s katero se srečujejo vsi ti organi, je obsežna in pe- stra, zato bodo potrebni še nadaljni napori, da se družbena vloga zborov stanovalcev krajevne skupnosti in zborov stanovalcev stanovanjskih hiš še okrepi. Tu bo morala pomagati tako samoupravna stanovanjska skupnost kot tudi družbenopolitične orga-nizacije v krajevni skupnosti. Omeniti pa velja, da je bila družbena ak-tivhost zborov stanovalcev zelo pomembna pri nekaterih pomembnih družbenih akci-jah kot so samoprispevek, volitve, progra-miranje in izvajanje investicijskih del pri hišah in pri izvajanju nalog družbene samo-zaščite. Enote (temeljne) SIS Pomembno vlogo imajo občani in delov-ni ljudje v omenjenih krajevnih skupnostih ln temeljnih organizacijah združenega dela tudi pri oblikovanju enot SIS oz. temeljnih SIS. Pri tem bodo morale tako KS kot tudi družbenopolitične organizacije KS aktivno sodelovati s SIS pri organiziranju in delo-vanju enot oz. temeljnih SIS. Proti »podaljšani roki« - Pri uveijavljanju krajevne samouprave in pri opredeljevanju nalog strokovnih služb krajevne skupnosti bo potrebno posvetiti posebno pozornost preprečevanju teženj spreminjanja krajevne skupnosti »v podalj-šano roko« občinskih upravnih organov. Zagotoviti pa bo vsekakor potrebno učin-kovitejše delo občinskih upravnih organov in njihovo prilagoditev potrebam in intere-som delovnih ljudi in občanov. 5. STANOVANJSKA SAMOUPRAVA V krajevnih skupnostih je 699 hišnih sve-tov, brez hišnega sveta pa je 69 hiš. K sled-njim jevštetih tudi precej tistih, ki zaradi majhnega števila stanovalcev (individualne hiše) ne izpolnjujejo pogojev za organizira-no hišno samoupravo. Ponekod, npr. v KS Kolodvor, pravkar poteka združevanje več takšnih hiš v skupne hišne svete. Naj navedemo še nekaj primerov, na ka-tere so nas opozorili pri razgovorih. Tako je v KS Kolodvor zadnje leto stekla akcija za odpravo stanovanj 6. in 7. kategorije, ki je dala že precej uspeha. Ta akcija je bila uspešna tudi v KS Stara Ljubljana. Tam so razrešili veliko število (173) stanovanjskih problemov, tudi preko solidarnostnih raz-pisov. Opaziti je, da je z razvojem hišne samouprave stanovanjsko gospodarstvo doseglo pomemben napredek, tako pri več-ji skrbi samih stanovalcev za vzdrževanje zgradb, boljše sosedske odnose in vključe-vanje v družbenopolitično delo v KS, skrat-ka, pri večji skrbi za človeka. V nekaj krajevnih skupnostih so opozori-li na zelo pereč problem prenove mestnega jedra. Revitalizacija starih hiš je nujna, obravnavati bi jo morala tudi širša družbe-na skupnost. Zagotoviti bi morali več druž-benopolitične podpore po načelu solidar-nostnega združevanja prav za to področje. Stanovanjska samouprava je doživela do-kajšnji napredek v organiziranosti in dejav-nosti. S stopnjo pa ne moremo biti zado-voljni, čeprav ugotavljamo velik napredek v dejavnosti in organiziranosti hišnih sve-tov. V naši občini je le malo belih lis. Pov-sod pa je bila navzoča misel, da je treba širiti družbeno vlogo zborov stanovalcev in hišnih svetov. Ponekod so ugotavljali in terjali, da se morajo hišni sveti »poli- tizirati«. Družbena aktivnost delegatskih zborov in zborov stanovalcev stanovanj-skih hiš, pa tudi hišnih svetov, se je pokaza-la pri nekaterih pomembnejših družbenih akcijah, naj omenimo samoprispevek, voii-tve, programiranje in izvajanje investicij-skih del na hišah, pri izvajanju nalog druž-bene samozaščite, da ne naštevamo naprej. 6. ORGANIZIRANOSTIN DELOVANJE DRUŽBENOPOLITIČNIH ORGANIZACIJ Socialistična zveza delovnega ljudstva je bila v preteklem obdobju v krajevnih skup-nostih aktivna pri vseh družbenopolitičnih akcijah, kar potrjujejo tudi uspešni izidi le-teh. Akcije, kot so bili referendumi za sa-moprispevek I in II, posojilo za ceste, pri-prave in izvedba skupščinskih volitev itd. so bile dobro pripravljene in občani o njih dobro poučeni. Aktivnost SZDL se je odra-žala pri razvijanju krajevne samouprave, delegatskih odnosov, stanovanjske samou-prave, zdravstva, sociale, družbene samoza-ščite, civilne zaščite in drugje. V vseh pri-merih je prihajal do izraza frontni način pristopa in razreševanja vprašanj ter razšir-jenje stikov z bazo. Tej se je SZDL približa- la tudi z organizacijsko obliko terenskih odborov, ki pa še niso zaživeli v vseh kra-jevnih skupnostih. Hkrati pa ugotavljamo, da še nismo dovolj uspešni pri razreševanju neposrednih vsakodnevnih vprašanj delov-nih ljudi in občanov v krajevni skupnosti, da še nismo zagotovili sodelovanja širšega kroga občanov, niti njihove aktivne vloge pri oblikovanju stališč za razreševanje kra-jevne problematike v okviru širše proble-matike občine in mesta. Zato se bo morala SZDL organizirati v še manjših celicah, konkretno razmišljamo, da bi morali v hi-šah imeti poverjenika SZDL, v večjih blo-kih odbore, pa tudi predstavnika drugih družbenopolitičnih organizacij. Sekcije Težišče aktivnosti bo potrebno prenesti na sekcije Socialistične zveze, v katerih bo-do lahko enakopravno sodelovali vsi tisti družbeni dejavniki, ki so zainteresirani in kvalificirani za razpravljanje o takih pro-blemih, za to, da dajejo predloge in alterna-tive, da so nosilec demokratične afirmacije in selekcije kadrov itd. Tako bo pri delu sekcij manj posplošenega političnega raz- pravljanja in več praktičnega lotevanja pro-blemov. Sekcije naj bi imele sekretariate od 5-7 članov in predsednika. Doslej so se izobli-kovali naslednji predlogi področij za delo-vanje sekcij v mestnih krajevnih skupno-stih: za uresničevanje političnega sistema socialističnega samoupravljanja, za družbe-no planiranje, za preskrbo in servisno de-javnost, za urbanizem, komunalo in varstvo okolja, za stanovanjsko politiko, in samou-pravo v stanovanjskih hišah, za zdravstvo in socialno politiko, za vzgojo, izobraževa-nje in otroško varstvo, za kulturo, za tele-sno kulturo, za mednarodne odnose, za vprašanja družbenoekonomskega in poli-tičnega položaja žensk. Terenski odbor SZDL v praksi Med razgovori v krajevnih skupnostih smo tudi slišali, da je SZDL vlagala v ka-drovsko politiko velike napore, ki so dali vidne rezultate, da pa so prav zaradi tega občutljivi, če se kadrovski potencial, ki je delaven, ne opazi tudi v občinskem in mestnem merilu. Slišali smo tudi, da bi morala biti SZDL tista, ki naj bi dala pobu-do, da bi stiki med KS oživeli. Kot primer delovanja naj navedemo te-renski odbor SZDL Trg revolucije, ki dela že drugo leto. Pred volitvami je uspešno izvedel evidentiranje. Težko pa priprav;jo mladince, da sprejmejo funkcijo. Nadalje ugotavljajo, da je ZK na njihovem terenu premalo prisotna in da ne delajo vsi komu-nisti. Načrtujejo sodelovanje s potrošniški-¦ mi sveti, sosedsko pomoč in izobraževanje občanov. Čutijo potrebo, da bi imeli več stikov z občino in mestom (seminarji), saj so bili doslej omejeni le na krajevno skup-nost. Komunisti - motor delovanja Za vse krajevne skupnosti velja ugotovi-tev, da so komunisti, ki so povezani na terenu, dokaj aktivni, ponekod smo tudl slišali, da so motor družbenopolitičnega de-lovanja. Tako smo v KS Tabor slišali, da je v 500 ZK na terenu vezana 1/5 vseh v KS bivajočih članov ZK, med katerimi 3/4 ak- tivno deluje. Njihova poprečna starost je nad 60 let. Aktivnost drugih komunistov je premajhna. Tudi v KS Kolodvor so nas opozorili, da se komunisti, ki so proizvodno organizirani, razen v delegacijah, ne vklju-čujejo v delo krajevne skupnosti. Čutiti je celo nekakšno odtujenost med komunisti povezanimi na terenu in tistimi v združe-nem delu. Zaradi tega, so dejali v KS Kolo-dvor, prihaja do težav tudi ob sprejemanju mladih v članstvo ZK, ki so vključeni v šole. Sindikatu več pomembnosti Sindikat je v vseh KS organiziran, razen v KS Prule, kjer je povezan v KS Poljane, vendar nikjer ni zaživel. Pričakujejo, da bi sindikat moral odigrati pomembnejšo vlo-go predvsem pri povezovanju krajevnih skupnosti z združenim delom in pri vzpo-stavljanju družbenoekonomskega odnosa med tema dejavnikoma, ne nazadnje tudi zato, ker je razredni interes delavskega ra-zreda hkrati družbeni interes. Verjetno bo-do delovanju sindikata v KS dali delovno spodbudo tudi sklepi 9. kongresa ZSS. Koordinacija vseh mladih Na splošno velja ugotovitev, da terenske OO ZSMS dobro delujejo, da so zaživele v zadnjem času tudi tam, kjer je prej veljalo mrtvilo. Mladina se pogosto srečuje s pro-storskimi težavami pri svoji dejavnosti. Si-cer pa aktivno sodeluje v vseh krajevnih akcijah, še najbolj odzivna je pri delovnih akcijah. Tudi z delom mladih delegatov so dokaj zadovoljni. V več krajevnih skupno-stih so predlagali, da bi bila nujna koordi-nacija vseh OO ZSMS na območju KS torej tudi tistih v združenem delu. To sodelova-nje namreč še vedno precej šepa, najprej pa bi lahko zaživelo pri rekreativnih in klub-skih dejavnostih. Vsekakor je ta predlog vreden izjemne pozornosti in podpore. Borci izredno delavni Člani ZZB NOV nosijo breme družbeno-političnega dela v KS, kljub starosti so izre-dno aktivni na vseh področjih delovanja. O borcih so se povsod zelo pohvalno izražali, slišali pa smo tudi, da bi prav zaradi svoje prizadevnosti zaslužili več družbenega priznanja. 7. ORGANIZIRANOSTIN OELOVANJE DRUŽBENIH ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV V krajevnih skupnostih je najbolj čutiti delovanje ZRVS, RK, DPM in društva upo-kojencev, pa tudi tabornikov (kjer so). Mnoga med temi društvi so soočajo s fi-nančnimi in prostorskimi težavami. Za ne-katera bi lahko tudi dejali, da so premalo povezana s krajevnimi skupnostmi, pa tudi sama društva med sabo bi lahko bolje sode-lovala. Poleg omenjenih društev deluje na območju naših krajevnih skupnosti še vrsta drugih, ki pa jih v krajevni skupnosti dejansko ne čutijo. Zavzeti se bomo morali, da bo to stanje v naslednjem obdobju pre-seženo, da bodo društva storila korak do krajevne skupnosti in ta do njih. Ugotoviti namreč moramo, da imamo še vrsto dru-štev, ki so potencialna rezerva socialistične zveze in truditi se bomo morali, da bodo postala njen sestavni del. 8. PROSTORSKO PREOBLIKOVANJE KRAJEVNIH SKUPNOSTI V krajevnih skupnostih občine Ljubljana Center se doslej razen treh izjem niso obli-kovale posebne težnje po prostorskem preoblikovanju. Analize dosedanje prostor-ske oblikovanosti niso bile izdelane, ven-dar je v krajevnih skupnostih simptomatič-no mnenje, da interese in potrebe delovnih ljudi in občanov najuspešneje lahko zado-voljujejo v sedanjih prostorskih okvirih. Prisotna so mnenja, da bi večji posegi v smeri prostorskega preoblikovanja sprožili več negativnih kot pozitivnih posledic (za-gotovitev prostorov za delovanje KS, fi-nančnih sredstev, ipd.)- Pač pa je povsod prisotno mnenje, da bi lahko uspešneje uresničevali interese in potrebe delovnih ljudi in občanov z vzpostavitvijo oziroma dosledno izpeljavo takšnih organizacijskih oblik kot so soseske, terenski odbori SZDL, ulični in hišni odbori, poverjeniki SZDL v hišah ipd. Tam, kjer so te oblike že zaživele, ugotavljajo, da so z njimi storili velik korak naprej pri spodbujanju uveljav-ljanja zainteresiranosti krajanov pri razre-ševanju posameznih in skupnih vprašanj v KS. Trije predlogi Težnjo po preoblikovanju smo zabeležili v treh primerih: 1. KS Poljane predvidevajo delitev na dve krajevni skupnosti, ko bodo izgrajene Nove Poljane CS-6. 2. KS Stara Ljubljana: na območju Gor-njega trga do predora pod Gradom (ki sedaj pripada KS Prule) je zaznati željo občanov, da bi se glede na gravitiranje vključili v KS Stara Ljubljana. 3. KS Kolodvor: predlog, da se stano-vanjski hiši na Vilharjevi cesti priključita KS Boris Kidrič - občina Bežigrad. Bolj poglobljen pristop Kljub povedanemu, ali pa prav zaradi te-ga, moramo k temu vprašanju pristopiti bolj poglobljeno. Tudi zaradi argumentov, ki smo jih slišali proti prostorskemu preo-blikovanju in ki včasih niti ne zvenijo pre-več prepričljivo (npr. površina KS, ki je v Centru res za vse KS majhna), premalo pa smo slišali nasprotnih argumentov, tistih, ki bi govorili v prid preoblikovariju. Naj zatp ne bo odveč, če navedemo besede iz referata Sergeja Kraigherja na letošnji skupščini skupnosti slovenskih občin: »...Večina krajevnih skup-nosti na podeželju, zlasti pa v mestih in industrijskih sredi-ščih, je v tem pogledu preveli-ka, tako da v vsebini, organi-zaciji in načinu njihovega de-la vse preveč prevladuje na-čin dela občinskih skupščin, da so še vedno ali prav tako oddvojeni od neposrednega vpliva in kontrole občanov in delovnih Ijudi v krajevni skupnosti in se zato težku in neradi vključujejo v njeno de-lo in življenje. Tega ne morejo spremeniti niti zbori občanov niti delegati posameznih enot aii sosesk oziroma naselij v skupSčini krajevne skupnosti. Ekonomski odnosi, ki v takih pogojih nastajajo pri uresni-čevanju skupnih interesov, nujno vodijo k proračunske-mu ali prisilnemu načinu zbi-ranja sredstev v raznih skla-dih pri občinski skupščini, ki so oddvojeni od občanov in konkretnih programov...» Kratki stiki Vprašati se moramo, ali je sedanja KS tako blizii človeku, da v njej uresničuje svoje samoupravne interese ali ne. S tem v zvezi moramo ovrednotiti, zakaj prihaja do kratkih stikov med neposredno prizadeti-mi občani in širšo skupnostjo (KS, občino), najraje ob urbanističnih načrtih. Med dru-gim smo slišali, da ob raznih gradbenih posegih nastajajo v KS tim. politični pro-blemi, ki se odražajo tudi na zborih volilcev in da bi bilo delo družbenopolitičnih orga-nizacij lažje, če bi bili občani v KS bolje seznanjeni s programom širšega razvoja. Hkrati je pa res, da bi se subjektivne sile v KS morale v takih primerih več angažirati, zahtevati popolnejše informacije, skratka, zveza mora potekati v obeh smereh. Seveda s tem nočemo reči, da je edini krivec KS, gotovo pa bi lahko storili več tudi pri uskla-jevanju parcialnega in širšega družbenega-interesa. Kaj nam sicer pomaga organizira- nost v manjših enotah, če ne znamo samou-pravno razreševati interesov delovnih ljudi ob takšnih vitalnih vprašanjih, kot so novo-gradnje (ob nesporni ugotovitvi, da se pre-bivalstvo izseljuje in stara), prometna ure-ditev, okolje ... Ne bi smeli v žvezi s tem prezreti drobnega kamenčka iz mozaika teh razgovorov: predstavnica OO ZSMS Tabor je opozorila na njihovo ugotovitev, da večina mladincev, ki so v OO ZSMS aktivni, biva v neposredni bližini sedeža KS. Mladih iz ne mnogo oddaljene Reslje-ve, Trubarjeve itd. kljub vabilom niso uspe-li pritegniti. Ti mladinci so odgovarjali, da jim je KS »predaleč«. Do takšnih in podob-nih utrinkov, »drobnih« vprašanj, ne sme-mo biti ravnodušni, kajti to niso vprašanja neodvisna od velikosti KS. Ugotoviti optimalno velikost V mestu in občini je potrebno vsestran-sko proučiti funkcioniranje KS v politič-nem sistemu socialističnega samoupravlja-nja in ugotoviti optimalno velikost KS, o'b upoštevanju vseh elementov, da bi dejan-sko lahko zadovoljevali interese in potrebe delovnih ljudi in občanov. 9. SODELOVANJEIN POVEZOVANJE MED KRAJEVNIMI SKUPNOSTMI KS Ajdovščina se povezuje z drugimi KS na področju varnosti, političnih in drugih manifestacij. Prijateljske vezi ima s KS Ko-zala na Reki, pobrateni pa so s KS Kozje. KS Gradišče občasno sodeluje s sosedni-mi KS pri realizaciji skupnih akcij. Prija-teljske in bratske vezi ima s KS Nova vas na Blokah in KS Brajda na Reki, prek šole Majda Vrhovnik pa sodeluje s KS Radoje Dakič in s KS Donji Grad (obe Zemun) in občino Gostivar. KS Kolodvor sodeluje z vsemi KS v obči-ni Ljubljana Center pri pripravljanju inter-nih samoupravnih aktov, prijateljske in bratske vezi navezujejo s KS Luka na Reki in s KS Trg v občini Sentjur pri Celju. KS Poljane goji prijateljske in bratske vezi s KS Sušak - Centar na Reki, s krajev-nimi skupnostmi Krmelj, Tržišče in Šent-janž v občini Sevnica ter s KS Sodražica. KS Prule sodeluje pri izvajanju nalog CZ s KS Stara Ljubljana. Pobratena je s KS Bistrica ob Sotli, prijateljske stike pa ima s KS Sentrupert. Z drugimi KS v občini us-klajuje delo tajništva KS, delovne progra-me KS, politiko OD v občini za KS, področ-je SLO, s krajevno skupnostjo Stara Ljub-ljana pa sodeluje tudi na področju otroške-ga varstva. KS Stara Ljubljana sodeluje s sosednjimi KS pri realizaciji skupnih akcij. Od leta 1975 je pobratena s KS Adlešiči, od leta 1977 pa s KS Mlinše - Kolovrat. KS Stari Vodmat uresničuje skupni pro-gram sodelovanja s pobrateno KS Buče na Kozjanskem. KS Tabor se je za izvedbo posameznih akcij, izmenjavo mnenj in stališč o konkret-nih vprašanjih delovno povezovala pred-vsem s KS Kolodvor in KS Stara Ljubljana. Ze štiri leta tesno sodeluje s KS Vače in jo kot manj razvito tudi finančno podpira. S to KS so leta 1976 podpisali tudi listino o pobratenju. Preskromno glede na možnosti Sodelovanje med krajevnimi skupnostmi naše občine in mesta je glede na možnosti, ki se ponujajo zaradi obilice skupnih ali podobnih vprašanj še preskromno. In tem-bolj težko razumljivo, ker smo prav med nekim obiskom slišali, da je prisotno spoz-nanje, da so podedovane meje razdelile me-sto v občine in KS, niso pa razdelile intere-sov, ki se prepletajo prek teh meja, zato bi morali takšni interesi postati močni nosilci sodelovanja in povezovanja. Res je, da imamo primere uspešnega sodelovanja med KS, ti primeri so v prejšnjem besedilu tudi navedeni, vsekakor pa velja, da je nji-hov obseg glede na možnosti še preskro-men. Prijateljske in bratske vezi, ki jih gojijo naše KS s KS iz drugih občin, so v nekaj primerih dokaj trdne. To velja za tiste KS, ki so našle skupen interes in ga prelile v program, ki ga uresničujejo. Teh pa ni prav veliko. Mnogokje so ostali še pri zgolj for-malnem dogovoru o sodelovanju, o čemer krajani vedo zelo malo ali pa sploh ne vedo. Jasno pa je, da sodelovanja ni mogoče ra-zviti in utrditi zgolj s srečanjem vodstev KS enkrat v letu, marveč le ob množičnem so-delovanju vseh delovnih ljudi in občanov prijateljskih ali pobratenih KS. nadaljevanj« prihodnjic 8. PROSTORSKO PREOBLIKOVANJE KRAJEVNIH SKUPNOSTI V krajevnih skupnostih občine Ljubljana Center se doslej razen treh izjem niso obli-kovale posebne težnje po prostorskem preoblikovanju. Analize dosedanje prostor-ske oblikovanosti niso bile izdelane, ven-dar je v krajevnih skupnostih simptomatič-no mnenje, da interese in potrebe delovnih ljudi in občanov najuspešneje lahko zado-voljujejo v sedanjih prostorskih okvirih. Prisotna so mnenja, da bi večji posegi v smeri prostorskega preoblikovanja sprožili več negativnih kot pozitivnih posledic (za-gotovitev prostorov za delovanje KS, fi-nančnih sredstev, ipd.). Pač pa je povsod prisotno mnenje, da bi lahko uspešneje uresniCevali interese in potrebe delovnih Ijudi in občanov z vzpostavitvijo oziroma dosledno izpeljavo takšnih organizacijskih oblik kot so soseske, terenski odbori SZDL, ulični in hišni odbori, poverjeniki SZDL v hišah ipd. Tam, kjer so te oblike že zaživele, ugotavljajo, da so z njimi storili velik korak naprej pri spodbujanju uveljav-ljanja zainteresiranosti krajanov pri razre-ševanju posameznih in skupnih vprašanj v KS. Trije predlogi Težnjo po preoblikovanju smo zabeležili v treh primerih: 1. KS Poljane predvidevajo delitev na dve krajevni skupnosti, ko bodo izgrajene Nove Poljane CS-6. 2. KS Stara Ljubljana: na območju Gor-njega trga do predora pod Gradom (ki sedaj pripada KS Prule) je zaznati željo občanov, da bi se glede na gravitiranje vključili v KS Stara Ljubljana. 3. KS Kolodvor: predlog, da se stano-vanjski hiši na Vilharjevi cesti priključita KS Boris Kidrič - obCina Bežigrad. Bolj poglobljen pristop Kljub povedanemu, ali pa prav zaradi te-ga, moramo k temu vprašanju pristopiti bolj poglobljeno. Tudi zaradi argumentov, ki smo jih slišali proti prostorskemu preo-blikovanju in ki včasih niti ne zvenijo pre-več prepričljivo (npr. površina KS, ki je v Centru res za vse KS majhna), premalo pa smo slišali nasprotnih argumentov, tistih, ki bi govorili v prid preoblikovariju. Naj zatp ne bo odveč, če navedemo besede iz referata Sergeja Kraigherja na letošnji skupščini skupnosti slovenskih občin: .... Večina krajevnih skup-nosti na podeželju, zlasti pa v mestih in industrijskih sredi-ščih, je v tem pogledu preveli-ka, tako da v vsebini, organi-zaciji in načinu njihovega de-Ja vse prevei prevladuje na-čin dela občinskih skupščin, da so še vedno ali prav tako oddvojeni od neposrednega vpliva in kontrole občanov in delovnih ljudi v krajevni skupnosti in se zato težko in neradi vključujejo v njeno de-lo in življenje. Tega ne morejo spremeniti niti zbori občanov niti delegati posameznih enot aii sosesk oziroma naselij v skupščini krajevne skupnosti. Ekonomski odnosi, ki v takih pogojih nastajajo pri uresni-čevanju skupnih interesov, nujno vodijo k proračunske-mu ali prisilnemu načinu zbi-ranja sredstev v raznih skla-dih pri občinski skupščini, ki so oddvojeni od občanov in konkretnih programov...« Kratki stiki Vprašati se moramo, ali je sedanja KS tako blizii človeku, da v njej uresničuje svoje samoupravne interese ali ne. S tem v zvezi moramo ovrednotiti, zakaj prihaja do kratkih stikov med neposredno prizadeti-mi občani in širšo skupnostjo (KS, občino), najraje ob urbanističnih načrtih. Med dru-gim smo slišali, da ob raznih gradbenih posegih nastajajo v KS tim. politični pro-blemi, ki se odražajo tudi na zborih volilcev in da bi bilo delo družbenopolitičnih orga-nizacij lažje, če bi bili občani v KS bolje seznanjeni s programom širšega razvoja. Hkrati je pa res, da bi se subjektivne sile v KS morale v takih primerih več angažirati, zahtevati popolnejše informacije, skratka, zveza mora potekati v obeh smereh. Seveda s tem nočemo reči, da je edini krivec KS, gotovo pa bi lahko storili več tudi pri uskla-jevanju parcialnega in širšega družbenega^ interesa. Kaj nam sicer pomaga organizira- da smo lahko gradili toliko stvari naenkrat, so mnogi za trenutek izgubili perspektivo samoupravnega in delegatskega načina živ-ljenja in dela. Prišlo je celo tako daleč, da smo se naenkrat znašli v položaju, ko smo se morali celo v lastnih vrstah boriti proti poja-vom centralizma. Kajti našli so se tudi takš-ni, ki so menili, da lahko centralizem, s katerim smo vstali iz ruševin, živi tudi na-prej. In proti temu je bil boj zelo težak. Šele zadnja ustava je opravila z ostanki tega cen-tralizma, pa še to ne povsem do kraja. Se so v njej vsebovani kompromisi, ki jih je delo-ma odpravil Zakon o združenem- delu nekaj pa jih bo še treba odpraviti. Ce bi ta centra-lizem zadržali, bi imeli kaj slabo enakoprav-nost, slabo neposredno demokracijo in bi bilo bratstvo in enotnost le parola. Tu je dokaz moči Partije, da je sama sebi napove-dala to bitko in stvari razčistila. In da smo ustanovili tudi vrsto novih institucij, recimo institucijo Zbora republik in pokrajin v Skupščini Jugoslavije, ki je vrhunski izriz enotnosti samoupravnega in dogovornega reševanja materialnih in drugih problemov. In - če se povrnem na drugo zasedanje AVNOJ - tu je razlika med tistim in današ-njim. Jajce, ki je v bistvu predstavljalo tak zbor republik in pokrajin, je manifestativno reševalo stvari. Ker so bili odloki in predlogi tedaj takšni, da smo jih avtomatično spreje-li. Danes je marsikomu žal, da ni več Jajca in AVNOJ iz leta 1943, zlasti ko je treba z argumenti in bitkami reševati medsebojne odnose, saj vsak prihaja pred Zbors svojimi materialnimi problemi. In treba je najti tisto materialno rešitev, ki vendar prispeva k ra-zvoju in napredku, ki ni interes ožjega ob-močja, ki zrcali možno pot v perspektivo in ki počasi približuje materialno dokaj različ-no situirane republike in pokrajine. Pri tem pa pride do polne veljave široka osnova de-lovnih ljudi V celotnem samoupravnem me-hanizmu.« Dr. Metod Mikuž: Franjo Lubej, eden mnogih govornikov na drugem zasedariju AVNOJ v Jajcu, je bil rojen leta 1898 v Dolu pri Ljubljani, svojo upornost in revolucionarnost pa je izpričal že kot 14-letni dijak z vstopom v dijaško društvo Preporod. Tik pred vojno je bil na-čelnik sokolske župe v Ljubljani, kmalu po začetku narodnoosvobodilnega boja se je s celo družino pridružil osvobodilnemu giba-nju, kjer je bil ves čas vojne član 10 OF. Pred kratkim je napisaJ knjigo o boju za demokratizacijo slovenskih sokolov, ki bo izšla spomladi prihodnje leto. »Nekega večera, v metežu nemške ofenzi-ve, ko smo bili zbrani v bunkerju na Urški, sta vstopila Boris Kidričin Marijan Brecelj. Rekla sta, naj se pripravimo na daljši po-hod, v Bosno na drugo zasedanje AVNOJ. Kam natančno, tega pa nista povedala. Mal-ce me je stisnilo pri srcu. Kako? Pa tako nenadoma, ko ne moreš obvestiti nikogar svojih! In v gojzerjih, ki jim na široko zijajo podplati! Vendar: ni kaj, treba bo na pot, kliče nas tovariš Tito. Naš osvobodilni boj je torej dosegel tisto stopnjo rasti, ko je treba misliti na izid te vojne, na ureditev življenja in dela po zmagi, ki je na obzorju. Ko smo se naposled zbrali in uredili, nas je bilo šestnajst: Josip Vidmar, Boris Kidrič, Josip Rus, Edvard Kocbek, Tone Fajfar, Zoran Polič, dr. Marijan Brecelj, dr. Lado Vavpetič, Josip Jeras, dr. Pavel Lunaček, Božidar Jakac, Mica Šlandrova, Ivan No-vak-Očka, general Jaka Avšič, dr. Metod Mikuž in jaz. Tovariš Kardelj pa je bil tisti-krat že v vrhovnem štabu. Po vseh dotakrat-nih dogodkih in sodeč po položaju na ironti smo vsak zase pri sebi vedeli, da bo šlo za veliko stvar. Da bomo odločali o usodi nove Jugoslavije, nove in demokratične družbe, ki bo postavljena na drugačnih temeljih kot ona iz leta 1918, ki so jo buržoazne stranke urejale po svojih merilih. Da bomo tokrat izglasovali resnično novo, demokratično urejeno skupnost jugoslovanskih narodov, ki bo temeljila na protifašističnem boju in demokraciji. In to novo družbo smo si pred- Franjo Lubej: Rojstvo nove, resnično demokratične, bratske skupnosti jugoslovanskih naro-, dov in narodnosti, brez starih politi-kantskih buržoaznih strank! stavljali lahko samo kot republiko. Republi-ko svobodnih narodov, brez starih strank in stare vojske. Kako smo na te stvari gledali slovenski Sokoli pred vojno? - Moram reči, da dovolj zrelo. Jasno je bilo, da se monarhija s kra-ljem ne more povrniti. Narodnoosvobodilni boj je to naše prepričanje samo utrdil. Na dlani je bilo, da bodo iz partizanske vojske nastale organizacije, politične organizacije, ki bodo svoje bodoče predstavnike in telesa izbirale na demokratičen način. Od lokalnih oblasti dalje. In res: hkrati, ko je naša voj-ska osvobajala vasi in področja, so tam takoj vznikli narodnoosvobodilni odbori z jasnimi, revolucionarnimi cilji in stališči. - Kar zade-. va sokolsko organizacijo: prav o tem sem govoril v svojem referatu na zasedanju v Jajcu. Delegatom iz vse Jugosiavije sem lah-ko z zadovoljstvom in s ponosom povedal, da se je sokolska organizacija na Slovenskem pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju in se tesno spojila s KP. In da so sldepi AV-NOJ le popolna in visoka sinteza vseh misli in stališč naprednih članov Sokola, kako naj bo nova država urejena. Vtis z zasedanja? — Najbolj me je pravza-prav presunil nastop starih srbskih in črno-gorskih očakov, med katerimi so bili tudi 90-letni starci. Prišli so v narodnih nošah, v takšnih, kakršne so si nadeli že v času bal-kanskih vojn, pokriti s starimi šajkačami, z velikimi in zavihanimi muštacami, manjkalo jim je le iesketajoče se orožje. Kot bi se v dvorani pojavili sinovi Vuka Karadžiča, sem si rekel. Cela kopica teh očakov je sedela v dvorani, v glavnem bolj spredaj; niso veliko govorili, pa še to bolj v verzih, kot pred vladiko. Vendar so bili odločni in takšne odločnosti slovenski delegati nismo imeli. Vsaj na zunaj ne. In če omenim še različne pope, ki so nastopili popolnoma enotno, ne glede na to ali so bili predstavniki srbske pravoslavne ali pa Strossmay^rjeve katoli-ške cerkve, zdaj združeni s Partijo in z vso to Jugoslavijo v malem, potem moram reči, da sem prisostvoval dogodku, ki ga bom pomnil do konca dni.« Dileme ni bilo: odločili smo se za federacijo Ijudskih demokratičnih odbo-rov, katere popolno vsebino in podobo ji bodo vtisnili šele naši vnuki. Tudi dr. Metod Mikuž je bil med govorni-ki na II. zasedanju AVNOJ v Jajcu. Nekda-nji verski reierent v glavnem štabu NOV in PO Slovenije, rojen leta 1909 v Prečni pri Novem mestu, je odšel v partizane spomladi 1942, po vojni je bil vrsto let zvezni posla-nec, leta 1954 pa se je posvetil znanstvene-mu delu. Izdal je vrsto dragocenih zgodovin-skih zbornikov in pregledov, med drugim tudi Pregled zgodovine NOB v Sloveniji. Dr. Metod Mikuž je redni profesor na ljubljan-ski univerzi, kjer predava moderno svetovno in jugoslovansko zgodovino. »Mednarodni položaj jeseni 1943 se je bistveno spremenil s kapitulacijo Italije. V Sredozemlju je nastal prazen prostor, skozi katerega bi zahodni zavezniki lahko prodrli v osrčje Nemčije. Ta je bila tedaj močno an-gažirana na vzhodni fronti. Imamo opravka z vprašanjem, ki še do danes ni povsem pojas-njeno: ali je to druga fronta ali ne? ChurchiO je menil, da gre za drugo fronto, Roosevelt pa je bil absolutno proti; po njegovih načrtih naj bi bila ta fronta na zahodnih obalah Atlantika. Kapitulacija Italije pa je v do-kajšnjem obsegu to skupno strategijo veli-kih sil privedla v slepo ulico. Medtem pa je bil položaj na vzhodni fronti precej bolj ja-sen: sovjetska armada je prodirala proti za-hodu, v osrčje Evrope, od koder so poti več ali manj enostavne. Kapitulacija Italije je bil za nas dogodek, ki je dal veliko misliti. Naše vodstvo je bilo pri tem zelo stvarno. Kapitulacija je pomeni-la razorožitev italijanske vojske na našem ozemlju in hkrati pridobitev orožja, s kate-rim bomo učinkovitejši v boju s še rieprema-gano Nemčijo. Ko smo potem to orožje dobi-li, je bilo treba čim prej organizirati osvobo-jeno ozemlje in pripraviti -z vojaškega stali-šča - obrambo tega ozemlja. Naše osrednja naloga je bila: mobilizacija in izvedba voli-tev. Se pravi: postavitev organov ljudske oblasti na osvobojenem ozemlju, kajti nasto-pili so usodni trenutki. Treba je bilo sprego-voriti - tudi za Slovenijo — kakšno državo hočemo in kakšna bo bodoča jugoslovanska skupnost. Deloma je na ta vprašanja odgo-voril že Kočevski zbor odposlancev, oktobra 1943, odločilno besedo o novi Jugoslaviji pa je moral reči še AVNOJ. ln kakšna bo vsebi-na naših, slovenskih stališč na novembr-skem zasedanju, tudi to je bilo vprašanje. Dobro se spominjam, da sva se s tovari-šem Kidričem že prvi večer na našem dol-gem pohodii v Bpsno vejiko pogovarjala; Kidričme je v.prašal, za kaj sem, za centrali-zeip ali za federacjjo. Odgovoril sem inu:. mar za takšen centralizem, kakršnega smo imeli v stari Jugoslaviji? Nikakor ne! V po-štev pride samo federacija. Toda kakšna? Poznali smo ustroj Sovjetske zveze, se pravi federacije sovjetskih republik. Poznali smo tudi ameriško, pa švicarsko federacijo, ven-dar noben izmed teh modelov za naše re-zmere ni bil ustrezen. Pri nas ne gre za federacijo narodov, gre za narode in naro-dnosti. - Res o narodnostih tistikrat še ni-smo ravno govorili, govorili pa smo o kon-kretnih primerih, recimo o Bosni in Herce-govini. Šli smo torej v Jajce in glasovali za federa-cijo in za vrsto drugih sklepov. Vendar fede-racija, ki smo jo izglasovali, ni bila po sov-jetskem vzoru, kot je na prvi pogled kazalo in kakršne so bile tudi nekatere kasnejše interpretacije. Tu gre za velikansko razliko: Sovjetska zveza je res prav lako federacija, toda federacija sovjetov, Jugoslavija pa -in to smo vsi vedeli in hoteli — federacija Ijudskih demokratičnih odborov. Pro-glasili smo federativno demokratično Jugo-slavijo. In med njo ter sovjetsko je razlika kot noč in dan! Sovjeti so revolucionarni organi, organi delavcev, kmetov, vojakov itd., pri nas pa je šlo za ljudske odbore oziroma narodnoosvobodilne odbore, odbore demokratičnih sil. - Toda ne glede na takš- no imenitno rešitev povsem le ni bilo jasno, kakšna bo resnična podoba te federacije. Ustvarjali smo torej nekaj novega, kar je povsem nedvoumno ob neki priložnosti pou-daril tudi tovariš Tito. In če omenim še misel iz Titovega govora na Neretvi, ko je govoril o izmenjavi depeš s Stalinom (»Pu-stite nas pri miru, bomo pa sami...«), je popolnoma jasno, da je bila federacija, iz-glasovana v Jajcu, resnično naša odločitev, pot, ki smo jo prepustili razvoju in tudi težavam. Združba narodov, pa narodnosti, ki v narode preraščajo, to napoveduje, da bo nekoč resnično nastala tista prava federaci-ja. Jedro, vsebino in temelj smo ustvarili, vendar se premalo zavedamo, da gredo te stvari počasi. Naša velika napaka je, da hočemo vse na hitro. Takšne stvari pa gredo počasi, zahtevajo tudi stoletja. Gre pa bolj zato, da ustvarimo trdne in prave temelje. Če bodo zdravi, jih bodo naši zanamci do-grajevali, če ne, pa jih bodo popravili in spremenili. V pripravah na zasedanje je bilo govora tudi o tem ali bomo proglasili republiko ali monarhijo. Jasno je bilo, da povratka na staro ni. Toda na zasedanju v Jajcu bi bilo nesmotrno, če bi proglasili republiko. Pogoji še niso dozoreli, zato tega nismo storili. Kaj-ti cilj narodnoosvobodilnega gibanja je bil predvsem v širjenju platforme našega boja, v hotenju po angažiranju vseh množic za ta boj. Naš cilj je bil predvsem v osnovanju demokratične Jugoslavije, predstavniee vseh narodov, ki bo enotna, zgodovinsko utemeljena skupnost, kjer nacionalno vpra-šanje ne bo zanemarjeno. Kako je avnojevske sklepe sprejel svet? -Sovjeti so nam še isti hip očitali, to je zgodo-vinsko dokazano, da je to nož v hrbet koali-cije. Angloameričani pa so počasi, ne takoj, le začeli poročati, kaj je bilo v Jajcu, kasne-je pa so zadevo sprejeli takšno kot je bila. Vendar brez spletk ni šlo. Nemci so naše odločitve sprva omalovaževali, potem pa so le uvideli, da je to dejstvo. In ustrezno tudi reagirali. Zadnja posledica AVNOJ v Jajcu je pravzaprav desant na Drvar; Nemci so hoteli naše vodstvo, s Titom na čelu, zajeti, ker so se bali. AVNOJ je sankcioniral tudi odločiiev vr-hovnega plenuma OF o priključitvi Sloven-skega primorja in Istre k matični domovini. Za nas je bil ta sklep izrednega pomena in smo nanj gledali kot na gotovo stvar. Toda za mednarodno pravo je bilo to praktično neveljavno. Gre za takoimenovan revolucio-narni odlok, ki je imel sicer določeno veljav-nost, vendar bi bilo recitno to zadevo posta-viti na dnevni red mirovne konference po-vsem brezpredmetno. Tovrstna vprašanja imajo svoje mesto ob koncu vojne. Vendar se mi zdi pomembno, da med vojno nismo pozabili Primorske in Istre in da je AVNOJ nepiudoma akceptinal naše predloge. Naše 'izhodišče-je namFeč bilo, da srrto-bili nacio-nalni, narodnoosvobodilni boj, in zadevo smo tako tudi postavili. AVNOJ hi omenjal socialistične Jugoslavije. Tudi tovariš Tito je večkrat poudaril - in to vse premalo citi-ramo - da gre v prvi vrsti z.a narodnoosvobo-dilnj boj; hrbtenice tega boja ni sestavljal delavski razred, temveč vse ljudstvol In s tem stno v zgodovino revolucij prinesli nekaj novega. Če smo stvar tako postavili, ne po-meni, da smo to storili iz bojazni pred zavez-niki. Mi se zahodnih zaveznikov glede tega nismo bali, v političnem smislu namreč. Bili smo samo sobojevniki in nič drugega. Ome-nim naj napako, ko včasih govorimo, da so naši borci padali za komunizem, za sociali-zem. Ne, padali so za svobodo domovine. Naša parola je bila boj za osvoboditev in za preprečitev povratka starega. Mar je recimo stara ženička, z vsetn srcem na naši strani, ki je nosila skritega Poročevalca, vedela, kaj je samoupravljanje, komunizem? Ni. Hotela je svobodo, lepše in pravičnejše živ-Ijenje. Osebno, kako gledam na II. zasedanje AVNOJ? Prepričan sem, da je to edinstvena epopeja v zgodovini slovenskega naroda, ko smo šli v Jajce, da ustvarimo novo Jugoslavi-jo. Prišli smo iz partizanske dežele, kjer je šlo za naš dejanski obstanek. To se mi zdi še zlasti važno. In še nekaj je, kar bi rad pou-daril. Nikoli ne bom pozabil vloge generala Jake Avšiča, nekakšnega komandanta te na-še odprave, kako je znal na vojaški in ple-menit, človeški način voditi delegacijo in premagovati tudi najkritičnejše situa-cije ...« II. zasedanje AVNOJ Mednarodni dogodki in velike zmage osvobodilnega gibanja, ki je postalo prevladujoč vojaški in politični dejavnik v vseh jugoslovanskih pokrajinah, so v pozni jeseni 1943 omogočili uresničitev nadaljnje stopnje v razvoju konstitui-ranja nove državne skupnosti jugoslovanskih narodov. Zamisel o sklicu dru-gega zasedanja A VNOJ, ki naj bi uzakonil dotedanje pridobitve osvobodil-nega boja, se je porajala Se pred kapitulacijo Italije, priprave pa so se začele takoj po prihodu vrhovnega štaba in CK KPJ v Jajce. Protifašistični sveti kot vrhovni politični organi narodnoosvobodilnega boja po posameznih pokrajinah, ki so hkrati opmvljali dolžnosti najvišjih organov Ijudske oblasti, so v tistih dneh že izvolili svoje delegacije za drugo zasedanje A VNOJ. V Sloveniji so 42-člansko delegacijo določili na zelo široki zasnovi; izbrali so jo na splošnih in neposrednih volitvah izvoljeni odposlanci sloven-skega naroda na zboru v Kočevju 3. oktobra 1943. Na pot je 10. novembra krenilo 18 delegatov, vendar je dvojica zaradi bolezni oziroma ran ostala v Beli krajini. Na zasedanjeje tako odpotovalo lčslovenskih delegatov, mednje pa ni vštet Edvard Kardelj, ki je odpotoval na kraj zasedanja ze mesec dni prej. Potje naše delegate vodila najprej do Otočca na Hrvaškem, kjersejimje pridrušila številna delegacija ZA VNOH, nato pa do Livna in nazadnje do Jajca. Zasedanja v Jajcu, v noči z 29. na 30. november, se je udeležilo 157 izvoljenih delegatov, ki so z odobravanjem sprejeli poročilo vrhovnega koman-danta NOV in PO Jugoslavije tovariša Tita o razvoju narodnoosvobodilnega boja narodov Jugoslavije v sklopu s tedanjimi mednarodnimi dogodki. V poročilu je tovariš Tito poudaril, da je napočil čas, da Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije postane zares najvišji zakonodajni in izvršni organ narodov Jugoslavije, in da je tudi čas za osnovanje takšnega izvršnega organa _ v obliki začasne vlade, ki bo zmožen urejati vse zadeve, katere mora urejati prava narodna vlada. . , . , Lado Ambrozič Josip Rus, eden od podpredsednikov AV-NOJ, je bil rojen leta 1893 na Bledu. S 15-imi leti je vstopil v vrste slovenske sokolske organizacije in v zgodovinskem letu 1941 sodeloval na ustanovnem sestanku Osvobo-dilne fronte v Ljubljani kot zastopnik Soko-la, nakar je bil ves čas NOB član 10 OF. »Zame je bilo drugo zasedanje AVNOJ tako pomemben dogodek, da me tistikrat druge stvari sploh niso posebej zanimale. Naposled se je uresničila želja, ki smo jo v sebi nosili dolga desetlefja; kronana so bila vsa naša prizadevanja, usmerjena k istemu cilju: osnovanju demokratične in zbratimlje-ne federativne Jugoslavije, temelječe na sa-moodločbi narodov. Zgodovinsko iztočnico uresničitve tega hotenja vidim že v Majniški deklaraciji, sprejeti 30. maja 1917 v Jugoslo-vanskem klubu, ki je zahtevala združitev vseh ozemlj v monarhiji, kjer prebivajo Slo-venci, Hrvatje in Srbi, v samostojno državno telo, ki bo osvobojeno slehernega tujega go-spostva in zgrajeno na demokratičnih teme-ljih. Kako bi opisal pot na drugo zasedanje AVNOJ v Jajce? Videl sem, da general Jaka Avšič, ki nas je vodil, ves čas dobro obvlada položaj, in sem se počutU ob tem precej varnega, če lahko to rečem za čas kot je vojna. Avšič je natančno vedel, kam gremo, kod gremo, kje smo, kam bomo prišli. Dele-gati sicer nismo vedeli, kje zasedanje bo, vedeli smo le, da se bo sestal AVNOJ in da bo to nekje v Bosni. Med potjo se nismo kaj dosti pogovarjali, mislim, da tudi ni bilo potrebe po tem, vsaj zame ne; bližajoči se dogodek me je tako prevzel, da bi bila vsaka razprava pravzaprav odveč. Omenil bi po-stanek v Otočcu. To je bilo mesto snidenja s hrvaško delegacijo, s katero smo potem pot nadaljevali skupaj. Že pred srečanjem sem sam pri sebi ugibal, kdo vse bo prišel. Ob srečanju sem ugotovil, da so Hrvatje sesta-vili sila imenitno delegacijo, tako po številu kot po imenih. V pisani druščini ni manjkalo nikogar. Bili so delavci, umetniki, kulturni-ki... Vladimir Nazor, Dr. Mandič, monsig-nor Rittig, pa Bakarič, Sremec, Paja Grego-rič... Srečanje v Otočcu je bilo zame nadv-se značilno. Pogovarjali smo se sproščeno, odprto, brez zadržkov. Rittig me je recimo . prišel vprašat, kako je z našim škofom. Po-vedal sem mu, da je škof pač izdajalec. Vprašal me je še za mnenje, potem pa ni več spraševal, drugo ga ni zanimalo. To vzdušje je bilo zame tako prepričljivo, da sem bil, zlasti ob ugotovitvi, da sta delegaciji enotni glede vseh stališč, prepričan, da stvar mora uspeti. V Livnu smo Slovenci stanovali pri druži-ni Brkič. Teden dni smo bili tam. Tisti dnevi so bili precej živahni. Livno je živelo v avno-jevskem razpoloženju, vsevprek. Ljudje so živeli v nekem pričakovanju, vedeli so, da gremo na zasedanje. V tem tednu smo si ogledali okolico in nekatere znamenitosti. Spomnim se, da je nekdo fotografiral Jera-sa, Novaka in mene, kako si ogledujemo nek samostan. Fotografija je razstavljena v mu- zeju v Jajcu. Moram reči, da smo se delegati v tem času silno zbližali tned seboj. Žal smo tedaj tudi zvedeli za nesrečo Lole Ribarja. Takrat še nismo mogli vedeti, kako je bilo to s strani Nemcev natančno preračunano. Hu-do mi je bilo za Lolo, tudi zato, ker sem ga poznal; srečal sem ga v Poljanah v začetku leta 1943, ko sta se pri nas mudila z Ratom Dugonjičem. V Jajcu sem prvič videl tovariša Tita. Mislim, da je bilo to 1. decembra, ko je prišel na pogovor s slovensko delegacijo. Name je naredil zelo dober vtis, tudi zaradi preprostega načina obnašanja. Nič zadržan ni bil in tudi ne tako, komandantski kot sem si ga bil predstavJjal. Zelo neposreden. Imel si vtis, da je to človek, na katerega se lahko povsem zaneseš. Tudi Jaka Avšič je bil člo-vek, na katerega si se lahko povsem zanesel, vendar - kajpak ne gre za primerjavo — je imel Jaka bolj formalen način komunicira-nja, vsaj občutek sem imel takšen. Spo- Zoran Polič je eden tistih redkih dmžbe-nopolitičnih delavcev, ki od zasedanja naše-ga prvega »parlamenta« v Jajcu vseh teh 35 let aktivno deluje v skupščini Jugoslavije; zadnjih pet let je tudi predsednik Zbora republik in pokrajin. Rojen je bil leta 1912 v Lenartu, pred vojno je bil eden vodilnih funkcionarjev v sokolski organizaciji, med drugim načelnik Sokola na Taboru. V začet-ku NOB je bil član sekretariata mestnega odbora OF v Ljubljani, zatem pa ves čas ; član IO OF, organizator partizanskega sod- : stva, ob osvoboditvi član prve slovenske vla- ; de, prezidija SNOS, poslanec v Zvezni skupščini, član ZIS. , »Pravzaprav bi težko govoril o kriterijih za 1 sestavo slovenske delegacije, ki se je udele-žila H. zasedanja AVNOJ. Po regionalnem i principu gotovo nismo bili izbrani, saj je bil ; na ta način sestavljen že Kočevski zbor. Poskus je sicer bil, da bi bili določeni krite-riji pri izboru 42-članske delegacije upošte- : vani, vendar je bilo bolj ali manj jasno, da bo največ predstavnikov iz centra, to je iz našega vojaškega oziroma političnega vod- : stva. Kajti tudi tu je bilo članstvo v precejš- ] njem obsegu rekrutirano z vseh koncev. No, i v končni sestavi delegacije, ki je štela 16 j članov, pa je bilo potem še najmanj vojaških ; osebnosti, saj smo šli na pot v vojaško zelo razgibani situaciji. Vedeli smo, da se bodo sestale vse delega-cije in da se bomo dogovorili o nadaljnjem delu, zlasti političnem. In ker je že prvo zasedanje AVNOJ terjalo postavitev državo-tvornosti nove Jugoslavije, je bilo potem tudi jasno, da bo treba v Jajcu reči odločilno besedo glede tega. Ko smo prispeli v Livno, je šel tovariš Kidrič takoj dalje, in če se ne motim, se je še isti večer vrnil ter povedal, da je v načrtu zasedanja tudi osnovanje NKOJ, se pravi vlade. Hkrati pa smo zvede-li, da je v pripravi tudi nekakšna deklaraci-ja, v kateri bo med drugim začrtana per-spektiva bodoče jugoslovanske ureditve kot tudi odlok o prepovedi vrnitve kralja v do-movino. Ob tej priložnosti smo se v pogovo-ru odločili, da bo naša delegacija na zaseda-nju predlagala uvedbo novega vojaškega po-ložaja - maršala Jugoslavije. mnim se, da je Vidmar v tetn pogovoru omenil, da bi bili delegati lahko bolj obve-ščeni. Ne vem pa več, kaj mu je Tito odgo-voril. V Jajcu smo stanovali v neki šoli, skupaj s hrvaškimi tovariši. Nekega večera nam je dr. Jambrišek, ne vem, kako je naneslo na to, pripovedoval svojo življenjsko zgodbo. Kako je zdravil srčne bolezni, kako je živel na dvoru v Beogradu, kakšne Ijudi je sreče-val. Tisti pogovor nas je še bolj zbližal, postali stno resnični prijatelji; na mah so odpadli vsi zadržki. — In ko je bilo konec zasedanja - da povem, zakaj omenjam Jam-briška -r smo se delegati razšli na vse strani. Spet smo bilj skupaj s Hrvati. Na nekem travniku se je kolona zaustavila. Nekdo je povedal, da se je dr. Jambrišek zgrudil. In ko smo prišli bliže, smo ugotovili, da je naš prijatelj mrtev; najbrž srčna kap...« Zoran Polič: Izhodišče jugoslovanskega ustavnega in delegatskega mehanizma je bilo ne-dvomno dano prav na drugem zasedanju AVNOJvJajcu Pravzaprav nismo pričakovali, da bo vsa stvar v Jajcu tako precizno pripravljena, vsi dokumenti in deklaracije, ki so bili dejansko pravi ustavni akti. In prav ti dokumenti, ki jim največkrat odmerjamo premajhno po-zornost, pomenijo tisto ustavno osnovo for-malno in institucionalno potrjenega ustavne-ga življenja. V Jajcu ni bilo treba iskati nobenih kom-promisov. Kar je bilo predloženo, je bilo spontano tudi potrjeno, sprejeto, saj je šlo za potrditev tistega, kar so ljudje nosili v sebi ves čas. Če bi nekdo na primer rekel, da bomo poklicali kralja nazaj, bi bil to tisti hip čisti anahronizem. Zato, pravim, ni bilo treba iskati nobenih kompromisov. Jajce je bila manifestacija, ne iskanje rešitev, toda za vsem tem je bilo tri leta bojev. Šlo je za pravo, ustavno nadaljevanje boja, političnih naporov, vsega tistega, kar se je naprednega in zavednega sprožilo leta 1941 in tistega naprednega izpred druge vojne. Tu so vsi ti pogledi, te ideje, dobili svoje polno prizna-nje. In če danes gledamo na pojav Jajca, lahko ponovno ugotavljamo, da je bilo zase-danje na zunaj manifestacija, navznoter pa najpristnejša realizacija 9amoupravnih do-govornih razmerij: ustavodajna skupščina -prva ustava, tu je tista rdeča nit, ki se nenehno ponavlja tudi v novih ustavah in vseh pomembnejših zakonih po vojni. Ena-ko velja za delegatski mehanizem, tudi o tem govorimo premalo. Leta 1942, ob na-stanku prvih osvobojenih ozemelj, smo od vseh vodstev na terenu, odborov OF in ka-sneje narodnoosvobodilnih odborov, zahte-vali, da mora pri sprejemanju katerekoli odločitve sodelovati tudi vse prebivalstvo. In da mora ta najširši krog potem izbrati v svoji sredi tiste, ki bodo v dani situaciji resnično pravilno zastopali stališča baze. Te zahteve so bile upoštevane tudi pri pripravah na Kočevski zbor. Takrat sicer še nismo govori-li o delegatskem mehanizmu, načelo pa je vendarle živelo v nas in bilo tudi izpričano. Nova oblast, smo govorili, mora rasti iz mno-žičnosti, iz sodelovanja vseh občanov. Kmalu po vojni, ko smo bili prisiljeni cen-tralizirati našo oblast, naše materialne vire.