punovno
tiVLJEliJE
LA VIDA ESPIRITLAL	Januar 1979
;„De egue sms libsra Jesus?
Jesus nos libera ante todo del pccado, al quc muchas veces nos somete-mos bajo pretexto de libertad. Porque el pccado nos esclaviza a nuestros caprichos, a nviestros instintos —a todo lo que hay de menos humano en el ser humano— impidiendonos amar a Dios y amarnos verdaderamente. Jesus nos libera de esa esclavitud, haciendonos conocer el camino de la verdad y del amor, y dandonos los medies para seguirlo.
Y a la vez, nos libera de todos los otros males, que directa o indirecta-niente proceden del pecado. La salvacion cristiana no es una liberacion mera-mrate “espiritual”, sino to tal, integral. Es la liberacion de todo lo que nos oprime o nos hace sufrir en cualquier forma. La liberacion de nuestras mise-rias, de nuestros complejos, de nuestras angustias, del temor a la muerte y de la mišma muerte. La liberacion que nos permite “realizarnos” plenamente como seres humanos.
Dragi naročniki!
Ko se bliža konec leta, je uprava ..Duhovnega življenja" vedno v zadregi zaradi določitve naročnine za naslednje leto. Gospodarske razmere v deželi so še zmeraj tako neustaljene, da je tukajšnja splošna inflacija — in seveda tudi na tiskarskem področju — najvišja na svetu. Dušno pastirstvo, ki izdaja revijo, se zaveda važnosti in potrebnosti verskega tiska in iz srca želi, da bi bil naš verski tisk dosegljiv za vse rojake, da bi bila revija DŽ prisotna v vsaki družini in v domovih posameznikov in da bi jo naročale tudi nove družine in tudi narodno mešani zakoni. Zato se trudi, da bi bila revija čim cenejša. Vsi sodelavci DŽ sodelujejo brezplačno, stroški za papir in tiskanje se pa nenehno dvigajo. Lela 1978 je zvišanje tiskarskih stroškov preseglo naše predvidevanje, a kljub temu nismo čez leto povišali naročnine. Za leto 1979 je uprava, upoštevajoč približno previdljivo nadaljnjo inflacijo, določila naročnino na 23.000 novih pesov, za naročnike, ki bodo plačali do 81. marca 1979. Prepričani smo, da nam boste vsi naročniki ostali nri-jateljsko zvesti kot dosle.
v DUHOVNO ■C ŽIVLJENJE
Leto 46	Januar 1979
v
Zeljo moramo izpolnjevati ii
Priznati moramo, da se v zadnjih desetletjih osrednje vodstvo Cerkve zanima za izseljence in njihovo življenje in vzbuja spoštovanje do dobrin, katere ti prinesejo v tujino, ter naroča zlasti krajevnim Cerkvam, škofijam, naj izseljence v tem pogledu podpirajo.
ltajni Pavel VI. v svojem pismu o izseljenskem dušnem pastirstvu od 15. avgusta 1969 ponovi priporočilo 2. vatikanskega koncila. »Dejansko koncil, potem ko je priporočil posebno skrb za tiste vernike — „ki zaradi življenjskih razmer ne morejo biti v zadostni meri deležni splošne in redne pastirske skrbi župnikov ali pa jo povsem pogrešajo; sem spadajo številni izseljenci, izgnanci in begunci in drugi tem podobni..." — vzpodbuja škofovske konference, predvsem državne — „naj pridno preučujejo važnejša vprašanja, ki se nanašajo na zgoraj naštete vernike, in naj s primernimi sredstvi in ustanovami vzajemno in z združenimi močmi skrbijo za njihove duhovne Potrebe" (Š 18). „Za vse naj skrbijo, naj bodo katerekoli starosti, Poklica ali narodnosti, tako za domačine kot za priseljence" (Š 16).
V odloku ..Izseljensko dušno pastirstvo" od 22. avgusta 1969 pa je v štev. 11 zapisano: ..Pravica ohraniti materinski jezik in lastno duhovno dediščino: Emigranti prinesejo s seboj svoj način mišljenja, svoj jezik, svojo kulturo in svojo vero. Vse to sestavlja zaklad mišljenja, izročila in kulture, kar bo trajalo tudi zunaj domovine. Ta zaklad morajo zato na vseh krajih spoštovati. In pri tem rodni jezik izseljencev, s katerim izražajo svoj način mišljenja in kulture in celo značilnosti svojega duhovnega življenja, ne sme imeti zadnjega mesta."
Med pripomočki, ki izseljencem pomagajo ohranjati te zaklade vere, jezika in kulture, je brez dvoma tisk.
Ne duhovniki, ne učitelji, ki so le pomočniki staršev v vsem tem, ne morejo imeti rednega stika z vsemi izseljenci svoje narodne skupnosti, z nekaterimi zelo redko ali sploh ne.
Tisto, kar jim posreduje toplo besedo materinega jezika in potrebne verske resnice v njihovem načinu, po njihovem srcu, je — tisk, posebej tudi verski tisk. Tisk pa je treba imeti in ohranjevati, četudi z velikimi žrtvami, če smo o potrebi slovenskega tiska prepričani, bomo zanj vse storili: pisali, urejali, naročali, vzdrževali in brali ter širili med tiste, ki ga ne poznajo ali bi se sami zanj ne zanimali ali ogreli.
Nevarnosti za versko — moralno življenje tudi slovenskih izseljencev je vedno dosti, zato nam je danes naš tisk bolj potreben kot pred desetletjem. Težave z izdajanjem pa so prav tako večje zaradi menjajočih se gospodarskih razmer, zato je potrebno povečano razumevanje vseh rojakov in njihovo sodelovanje. Otrokom in mladim ljudem moramo poskrbeti list in jih navduševati za branje, dokler je še čas, po nekaj letih bi bilo prepozno. Samo želeti ostati verni in v ljubezni do slovenske kulture, ni zadosti. Za uresničenje te želje moramo vsi delati.	Msgr. Anton Orehar
Ob jaslicah
Zvezda repatica je nad njim obstala, da tristo in še več noči nam milo bo sijala nad hišami in hlevi, da nas v stiski, revi tolažili bodo spevi angelov —- vetrov.
Vse tišji pastirskih rogov so daljni odmevi.
V hlevu
klečita Jožef in Marija, ki njene so roke presvete v jasli položile Dete.
Kmalu
bodo ti stari možje z gora prihiteli, v culicah in na ramenih noseč svoj borni dar, vsak s palico krivo, z lasmi kakor z grivo, ki jo jim mrši vihar — v naš Betlehem.
Tedaj pokadimo in poškropimo z blagoslovljeno vodo od strehe do kleti vso našo hišo, žito in strd,
še polje in vrt in vse stvari.
Kako srebrno
voda cinglja v koritu
sredi samotne vasi!
Na novoleini
K pristni veri gotovo sodi, da jo živimo sredi življenja. Poročeni naj bi jo živeli v svojem zakonu in družini. Poiščimo svoje domače religiozne izraze vernosti. Človek kot telesno-duhovno bitje čuti potrebo po zunanjem izražanju notranjih doživetij, tudi
Kako mehko nam angeli pojo, ko sneg naletava in v luninem svitu blešči se dobrava...
Anton Vodnik
dan
verskih. Kako je takšno „pokazo-vanje" notranjega verskega sveta koristno in nujno za otroke, bodo verni stanši lahko razumeli.
Cerkev je v svojem verskem življenju vedno prihajala naproti tej človekovi potrebi in uvajala
razne obrede, vidne znake ob zakramentih, blagoslavlja na razne načine predmete in ljudi (vodo, ogenj, butare, jedi, otroke...), prireja procesije. Gre torej za to, da tudi doma uvajate neke bogoslužne ravade, ki bodo res domače.
Prav je, da ohranimo star običaj kajenja s kadilom ne samo za božič, ampak tudi ob novem letu, ob tem drugem ,,božičnem večeru". Tretji naj bi bil na dan Gospodovega razglašenja. Vendar
—	razložimo pomen tega domačega obreda! Kadilo s prijetno dišavo napolni naše sobe. Tako naša misel na Boga napolnjuje z zadovoljstvom naše družinsko življenje.
V kratki molitvi bi sebi in o-trokom priklicali v spomin vse dobrote preteklega leta in pridružili prošnje za prihodnje. Na primer — mati: „Dobri Oče, hvala ti za življenje, ki si nam ga podarjal vse leto!" — Vsi: „Oče, hvala!" — Oče: „Hvala za toliko dobrot, ki smo jih imeli za hrano, za šolo...!" — Vsi: „Oče, hvala!" — Otrok: „Hvala za bratca in sestrico!" — Vsi: „Oče, hvala!" — Oče: „Gospod, varuj našo družino v prihodnjem letu!"
—	Vsi: „Ker si dober." — Mati: „Pomagaj nam, da bi se vedno radi imeli!" — Vsi: „Ker si dober."
Kako drugače bodo otroci doživeli novo leto, če bodo doma skupaj s starši zapeli zahvalno pe-
Treh modrih zvezda, vzidi nam, ustavi se, sij na naš hram, vsako se noč na novo vžigaj, iz mraka v luč nam misli dvigaj!
Župančič
sem. Hvala večnemu Bogu ali pa pesem Hvala za vsako dobro jutro . . .
Prižgane sveče bodo vzdušje še polepšale. Luč-Kristus naj nam sveti vse leto in preganja hudobije.
Otroci bi se lahko oblekli v „tri kralje", ki tudi v novem letu iščejo Jezusa: „Mi pa koleduje-mo, zlate zvezde kujemo: ena v rokah nam žari, druga od neba visi, tretja v dušah nam gori; prva zvezda je nas treh, ki nas vodi po vaseh; druga, ki z neba visi, je za vse ljudi; tretja le od tistega, ki jo v duši sam ima."
Vital Vider
Karel Mauser
Preprostost, zaupanje in pogum - to so darovi jaslic
Božični prazniki so dnevi, ko Pestujemo svoje spomine, ko si Pokličemo v misli tega in onega, 8 katerim smo nekoč božičevali Pa je zdaj daleč od nas ali morda celo v večnosti.
Bilo bi seveda napak, če bi za te dni igrali samo na mehko stru-n° spominov, zakaj božič je resničnost in iz resničnosti si človek ne sme jemati samo mehkobe in sladkosti. Tako namreč življenje ni- Božič je stvarnost, je skriv-n°st ,ki je spremenila svet in dolga stoletja. Izpolnjeno je bilo Pričakovanje, toda odpirale so se v zgodovini že nove strani in takoj so te bile obrizgane s krvjo nedolžnih otrok, z mrtvim pogledom obglavljenega Janeza Krst-n'ka in čez nekaj let s smrtjo mladega diakona Štefana. Božič, dragi prijatelji, je bil resničnost v Prvem hipu, trda resničnost. In tak je ostal. Ne moremo pozabiti svojih skrbi in svojih težav, čeprav so božični dnevi tukaj. Ne Moremo pozabiti trpljenja posameznikov in milijonov, ker je v teh dneh blagost in lepota. Toda eno moremo in moramo: da bo Jožič za nas resničen in lep, zlo-z'ti vse skrbi, naše, naših dragih, tudi narodove, katerega člani
smo, k jaslicam, k nožicam božjega Otroka, da čez vso to grmado pride njegov blagoslov. Lažji bodo križi, lažje bodo skrbi in večje bo upanje, da bomo vedno imeli dovolj moči, da jih bomo nosili. Saj prazniki niso za veka-vo mehkost, prazniki so tu, da v njih gledamo postaje svojega življenja, rast dobrega in borbo s hudim. Mehkost se razstopi in ko
se v Silvestrovi noči odpro vrata v novo leto — kaj bi z vekavo mehkostjo? življenje je lepo zavoljo tega, ker ga pričnemo z novoletnim dnevom in končamo s Silvestrom, pa je vsak dan nov, vsak dan neznan, vsak dan pričakovan, in v njem odkrivanje tistega, kar je do zadnje pike v naprej znano le Bogu.
Glejte, dragi prijatelji: Izraelci so pričakovali mogočnega kralja, ki bo zdrobil Rimljane, pa se je v prvi sveti noči rodil Otrok. Tolikokrat v življenju čakamo na velika znamenja in pričakujemo velikih dejanj — pridejo pa majhna in preprosta. Marsikdaj jih v neki zagrenjenosti niti ne pogledamo dobro, zakaj, če bi jih, bi videli, da so v bistvu večja, celo večja kakor smo jih pričakovali. Bog vedno prihaja preprosto in sprejema preprosto, celo Kralje je sprejel na slami. Prihajajmo v preprostosti tudi drug k drugemu in sprejemajmo drug drugega v preprostosti. Pismouki so znali iz stare zaveze izračunati čas Jezusovega rojstva, učeni so bili v razlagi Mojzesove postave, prvi sveti večer pa so zamudili. V njih srcih ni bilo prostora za preprostost, zato v ovčji staji ni bilo prostora zanje.
Kakšna velika razlika med prihodom Jezusa-Otroka na ta svet in odhodom Jezusa-moža s tega sveta. Ob prihodu v sveti noči velika, svetla zvezda in gruča pastirjev, ob odhodu tema sredi dneva, strašen potres, skale so
pokale, zavesa v templju se je razparala od vrha do tal. V preprostosti je prišel, v mogočnosti odšel.
Mislimo na to v teh časih, ko vsak vse ve in edino pravilno ve. če bomo znali svoje znanje, ki nam ga dajeta šola in življenje, vskladiti s preprostostjo, bomo božič prav doživeli in spoznali tudi globlje, da vsaka mogočnost more zrasti le iz preprostosti.
In česar še posebej potrebujemo v teh dneh in je v jaslicah tako vidno, je pogum. Ta Otrok na slami je tisti, ki je čez leta rekel: Ne bojte se, jaz sem z vami. Ta Otrok je isti, ki je pozneje pomiril vihar, ozdravljal bolne, obujal mrtve, če je kje skrb, pri jaslicah je vedno prostor, da jo odložiš, če je žalost, božje roke jo vzemo, če plašnost, zaupanje cvete iz jaslic, če obup, lepega miru je pri božji družini veliko. Ne poskušajmo sami nositi skrbi in težav, žalosti in križev. V našem življenju nam je Bog rad za Simona iz Cirene.
Preprostost, zaupanje in pogum — to so darovi jaslic in te si voščimo za letošnji božič. S temi tremi darovi pojdimo v novo leto, v vsak dan novega leta.
Te darove, dragi prijatelji, voščim vam vsem. Voščimo jih v duhu tudi vsem Slovencem doma in po svetu in bodimo prepričani: iz preprostosti raste zaupanje in iz zaupanja cvete pogum, če bomo imeli med seboj to troje in naj strani novega leta hranijo,
Joža Lovrenčič
Sveti večer
Pred jaslicami gori lučka. Vsako toliko časa zaplapola in spet Pojame; kakor duh, ki bi rad v višine, a omaga... Soba je še polna svetonočnega kadila, zunaj pojo zvonovi...
V polmraku, v svetlobi, ki jo medlo širi lučka izpred jaslic po sobi, sem se zamislil. Pozabil sem na čas in razdalje in sem otrok in sem doma, v tihi vasi sredi goriških gora.
Sneži.
Zvonovi pojo izza avemarije, kakor bi bili neznansko daleč. Vse lepša kakor sicer je njihova Pesem, ko prihaja v noč in se gubi nad vasjo in polji in gre v samote in gore, da se dotakne slehernega srca.
„Kaj se vam zdi, pastirci vi, al’ ste kaj slišali?" se mi zdi, da sprašujejo zvonovi, ko hodimo z očetom in materjo po vseh prostorih v hiši in še okoli nje, da Povsod poškropimo in pokadimo in poprosimo z molitvijo nebeške-
kar hočejo — odpirali jih bomo brez strahu in bomo znali združevati božič s Kalvarijo. To namreč naše življenje je.
Hodimo s svetlo zvezdo kakor ■Modri. Vodila jih je do jaslic in Vodila nazaj domov.
Naj še nas!

ga blagoslova v najsvetejši noči.
Vse je slovesno, vse je praznično.
Tudi v kuhinji za ognjiščem. Post je, velik post, ki ga držimo po starem: nobene zabele, samo krompir v oblicah s soljo... Pa ga je mama skuhala le za nas otroke, sama z očetom se ga ne dotakneta — postiti se je treba do popolnosti, kakor Bog zaukaže... Tudi otroci se premagamo: če bi tri radi, se zadovoljimo z dvema, če bi nam teknili štirje, ostanemo pri treh..,
Večerja je opravljena, ognja ni več treba. Mama zadela žerjavico
s pepelom, ga poravna z lopatico in napravi z njo na vrhu znamenje križa: „Bog in sveti križ božji nas varuj in se usmili vseh vernih duš, ki so se ločile iz naše hiše in žlahte!"
In gremo v izbo, kjer gori že ves večer luč.
Da ne bi zaspali, oče pripoveduje. Vse zgodbe so v zvezi z božičem.
„Tam in tam“ — oče je imenoval vas in hišo, ki smo jo poznali — „so šli vsi k polnočnici, samo dekla je ostala doma. In se je primerilo, da je šla k studencu po vodo, ki se ji je točila prav takrat, ko je bilo v cerkvi povzdigovanje. Ko je bil škaf poln in Si ga je hotela dvigniti na glavo, ga ni mogla. Mislila je, da je prepoln, pa je odlila nekaj vode. Še je bil pretežak. Ujezila se je in izlila vso vodo ter škaf znova podstavila. Hitro se je napolnil in, ko ga je zadevala, ni bil več tako težak. Ko je prišla domov in odložila škaf z glave, se je neznansko začudila. Videla je, da je škaf od znotraj ves pozlačen. Spet je stekla k studencu z drugim škafom, a natočila je navadno vodo....
Na sveto noč med polnočnico te$e ob povzdigovanju iz vseh studencev zlato, a natoči ga le tisti, ki ne misli na to in ga ne žene pohlep po bogastvu..."
Mama je postavila medtem na belo pogrnjeno mizo potico in okoli nje vence jabolk.
Ne za nas.
V sveti noči med polnočnico obiščejo svojo rojstno hišo vse verne duše, ki so se ločile od nje. Žalostne bi bile, ako ne bi našle ničesar na mizi, za katero so v življenju tolikokrat sedele in v družini skupno zajemale iz ene sklede. Vedele bi, da so nanje pozabili, ko se jih še v noči Gospodovega rojstva ne spomnijo.
Zvonovi so se spet oglasili. Veselo pojo, kakor bi se izpod neba spuščali angeli, slaveč s pesmijo Boga na višavah in želeč ljudem mir na zemlji. Mimo naše hiše že hodijo ljudje v cerkev. Tudi mi se odpravimo in gremo.
Na belo pogrnjeni mizi čaka poprtnjak z vencem jabolk vernih duš ob prižgani luči...
Pridi k nam. Gospod!
Sin božji!
Pridi se znova rodit, danes med nas!
Zemlja postala je velik hlev,
Poln govedi in zveri, gnoja in smradu.
Od zidov veje hlad, s poda diši kri.
Voleje trgajo tvojo čredo.
Brez topline in ljubezni, brez luči in resnice peklenska simfonija ponavlja kar naprej:
„Zate ne, zate ni mesta med nami, božji Sin!"
Pridi, Gospod, razsveti našo noč,
utišaj zavijanje volkov s pesmijo o miru,
Pridi in napravi prostor za sveto božjo Družino, vsaj v kot naših jaslic stopi in bodi Zveličar še v našem hlevu!
Nazareški delavec!
Vzemi sekiro in žago in pridi delat med nas!
Brani nas pred stroji in praznino v nas!
Naš zaslužek je kruh, a brez besede iz tvojih ust. Življenje je postalo čakanje: na soboto in plačo, ostali smo brez srca in duše — z rokami le; stroji pred nami nimajo duš, a z njimi se hranijo, sirene nad nami zavijajo, ker smo volčje krdelo, naši žulji se krčijo v stisnjene pesti, naše nebo je padlo v blato...
Pridi, veliki Delavec, posveti delavnice in tovarne; Odpri nam pesti: spremeni jih r bratske desnice; Poljubi žulje krvave, vrni duha mrtvim truplom, ostani z nami na delovnih mestih!
Veliki čudodelec!
Bridi tudi v našo Kano!
V naših domovih dogaja se čudna sprememba:
Vino ljubezni v flirtanja vodo spreminjamo, maternice v grobnice in mrtvašnice, mleko v praške in pilule,
Prstan poročni v okove si kujemo.
Zakonska zvestoba na sodiščih umira, otroška hvaležnost stoka v vzgojnih domovih,
družinska pa sreča — od lakote umira.
Pridi, Gospod, spet v naše domove!
Na vratih boš našel napis: Ljubezni vstop prepovedan! Namesto otroškega vriska boš slišal lajež majhnega kužka, ognjišča ni več, srce brez topline, prezgodnja ljubezen je rano umrla...
Gospod, brez vode so in vina...
Pridi, pohiti v našo Kano!
Tebi
Morda je v Prvi Božič — kakor v Tvojo pampo — sončna luč zvonila.
Morda pa — kot na tem otoku — vran je z vrano v dežju zložil krila.
Vendar je Božji Sin rodil se v src temo.
Poznam Te. Skupaj stopava v meglo tujine.
Božič, veš, nocoj je.
A Tebe žgo še zmeraj sveže brazgotine.
Zate ni dobrote.
Vendar je Božji Sin rodil se.
V src temo.
Potegni čez oči klobuk — stopiva rahlo k Jezuščku na slami!
Do križa samošnjega naju rad ima.
Nocoj se stiska k Mami.
Bo kdaj kdo drug tako za naju spel temo?
Razglašen je v januarski noči
Mislite si: ko bi danes Modri z Vzhoda (po zastopnikih)
povpraševali v Pekingu in Moskvi po Njem,
ki Mu bilo je dano,
Partijo uničiti...
Mislite si: kakšna zaprepaščenost bi pljusknila v Zahod: do neomejenih skladišč kadila, zlata,
in dragocenosti za revolucijo „nujno“ pot...
Mislite si! šepnem zvezdam čisto blizu v januarsko noč.
A gora Fudži spi pod toplim snegom; otrok v temi zajoka.
Pes pa kliče mesec daleč proč.
Na Japonskem praznujemo Razglašenje Gospodovo — tisti, ki vemo zanj in se ga iz srca veselimo — prvo nedeljo po Novem letu, kar je ,et°s 7. januar. S snegom pokrita gora Fudži se tudi v temi srebrno svetlica- če je le dovolj zvezd na nebu.
Vladimir Kos
Pri nedeljski maši
Cerkev je bila polna mladih in zrelih ljudi, njihovi obrazi so bili razumni in zbrani, razsvetljeni in Povezani v verujoče občestvo. Sto-P'l sem mednje in pokleknil, dobro sem čutil, da sem se priklonil ži-v‘ernu Bogu, ki ni bil pričujoč le v tabernaklju, temveč tudi v vseh Navzočih. Naenkrat sem ga začu-' tudi v sebi in zašepetal sem: bratje, neznani in vendar blizki 'atje! Kako nevarna je samotna 'era in kako varna je občestver.a!
Sramežljivo in vendar poželjivo Sem Pogledoval na levo in desno in J^del dekleta in fante, može in >eile> zbrane in razsvetljene, zdru-
Žene
v skupni in glasni molitvi. . .
°dili so glasen obredni dialog z Uhovnikom pred oltarjem. Začu-1 sem se, ko sem videl duhovni-a sredi cerkve. V težnji, da se
približajo vernikom, so prestavili žrtveno mizo od glavnega oltarja v sredo cerkve na vzvišen prostor in jo okrenili proti ljudem, tako da smo gledali mašujočega duhovnika ves čas v obraz. To je bila preprosta miza, pogrnjena z belim prtom, ki so na njem stali le razpelo in dve goreči sveči.
Duhovnik je molil mašne obrazce v mikrofon na oltarju. Stregli mu niso ministrantje, temveč laiki, predstavniki zbranega ljudstva. Maša je prihajala do polnega izraza, od začetka do konca je b:la ena sama jasna in napeta božja drama, navzoči so bili vanjo povzeti kot resnični akterji. Edino tako zori vernik v zavestnega in samostojnega kristjana. Napočila je doba resnične krščanske dejavnosti.
Prvih 20 dni vladanja papeža Janeza Pavla II.
SPREJEMI. GOVORI, POTOVANJA IN ROMANJA
Papež Janez Pavel II. je v prvih dvajsetih dneh svojega vladanja razvijal izredno dejavnost. Dan za dnem so se vrstili sprejemi; z veliko sproščenostjo in prisrčnostjo je govoril; vrstila so se imenovanja in sorazmerno veliko je potoval ter romal.
Dan za dnem so se vrstili sprejemi
V	torek, 17. oktobra, je v Siks-stinski kapeli s kardinali somaše-val in svetu ter Cerkvi govoril poslanico, ki bo nekak program njegovega pontifikata. Popoldne pa je zapustil Vatikan in v rimski kliniki ,,Gemelli“ obiskal težko bolnega prijatelja, poljskega škofa, Deskura in ostale bolnike ter uslužbence.
V	sredo, 18. oktobra, je sprejel v avdienco kardinale in jih nagovoril v italijanskem jeziku.
V	petek, 20. oktobra, se je srečal z diplomatskim zborom, ki je akreditiran pri svetem sedežu. V tem zboru je nad 90 zastopnikov. Dekan zbora je trenutno poslanik iz Gvatemale. Popoldne istega dne pa je odšel v vatikansko kripto in obiskal grobove apostola Petra in zadnjih papežev: Pija XI., Pija XII., Janeza XXIII., Pavla VI. in
Janeza Pavla I. ter češkega kardinala Berana. Pomolil je tudi v poljski in litvanski kapeli.
V	soboto, 21. oktobra, je sprejel časnikarje iz vsega sveta in češkega kardinala Tomašeka in enega škofa iz Vzhodne Nemčije.
V	nedeljo, 22. oktobra, na dan slovesnega začetka njegove službe, je bilo okrog njega nad 300.000 ljudi. Opoldne je še nagovoril zbrane romarje. Popoldne pa se je s:stal z zastopniki raznih Cerkva in skupnosti nekatoliških kristjanov.
V	ponedeljek, 23. oktobra je : sprejel zastopnike nekaterih dr- ' žav, ki so prišli na začetek njegovega pontifikata. M:d udeleženci so bili: španski kralj Juan Carlos
I. s kraljico Zofijo, predsedniki Avstrije, Irske, Libanona. Poljske in drugi. Opoldne je kosil s poljskimi škofi. Popoldne pa je sprejel pet tisoč Poljakov.
V	torek, 24. oktobra, se je srečal s predsednikom Italije Sandrom Pertinijem in več kardinali ter škofi. Popoldne pa si je ogledal vatikanske vrtove.
V	srede, 25. oktobra, je imel prvo avdienco, ki je ob sredah i nekaj običajnega. Udeležilo se jo
nad 10.000 romarjev. Papež jih Je najprej spomnil na rajnega sv. °četa Janeza Pavla I., ki jim je kovoril o treh lučih: o veri, upa-njn in ljubezni. Hotel je še govo-
riti o štirih lučih: o modrosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti, a ga je smrt prehitela. Da ne bi bile te želje neizpolnjene, je Janez Pavel II. nato govoril o četrti lu-
či, o modrosti. Popoldne pa je odšel v Castelgandolfo.
Naslednje dni je dan za dnem sprejemal svoje sodelavce, škofe iz raznih delov sveta, zastopnike držav in raznih mednarodnih organizacij. Ob sredah je nepregledne množice poučeval v katekizmu. Ob nedeljah se je ob 12. uri srečaval z romarji, popoldne 29. oktobra in 5. novembra pa je romal v Marijino svetišče v Men-torelli, ki je kakih 50 km oddaljeno od Rima, in v Assisi, mesto svetega Frančiška.
Poslanica Cerkvi in svetu — programski govor
V	torek, 17. oktobra, cn dan po izvolitvi za vrhovnega pastirja, je papež Janez Pavel II. v latinskem jeziku podal svoj program.
V	govoru v gladki latinščini je pred zbranimi kardinali dejal, da bo tudi zanj, kot je bilo za Janeza Pavla I., uresničevanje sklepov zadnjega koncila življenjska naloga. Posebej si bo prizadeval za izvedbo osnovnega dokumenta II. vatikanskega zbora „Luč narodov" (Lumen gentium). Podčrtal je pomen kokgialnega sodelovanja v Cerkvi in važnost sinode škofov. Zavzel se bo za popolno zvestobo Kristusovemu nauku, za pametno disciplino, za duhovniške in redovniške poklice. Prizadeval si bo za zedinjenje vseh kristjanov. Podpiral bo delo za mir, napredek, mednarodno pravičnost. Vodili ga bodo vedno le verski in moralni nagibi, nikdar politični.
Besede kardinalom in diplomatskemu zboru
Kardinalom je 18. oktobra med drugim dejal: ,,Upam si reči, da tudi v našem času ne manjkajo med vami taki, ki so bili deležni grenke preizkušnje ječe, ponižanj in trpljenja v službi Kristusa". Pri tem je gotovo mislil na ukrajinskega kardinala S'lipyja in na poljskega primasa Višinskega.
Diplomatskemu zboru je v petek, 20. oktobra, rekel: „Cerkev meni, da je treba v mednarodnih odnesih spoštovati pravice vsakega naroda. Za mene diplomatski odnosi še ne pomenijo nujno odobravanje tega ali onega režima. Cerkvi gre za dialog s tistimi, ki so zakoniti predstavniki družbenega blagra. Pri tem noče prestopiti svojega pastoralnega področja. Želim pa formalno prositi vlade, ki so pri Apostolskem sedežu zastopane, da bi mogli kristjani in drugi verniki gojiti brez kakih privilegijev, a po načelu pravičnosti, svojo vero, biti deležni svobode bogočastja in se v polni meri kot loja’ni državljani udeleževati družbenega življenja. Svoboda, spoštovanje življenja in osebnega dostojanstva so osnovne zahteve za harmoničen razvoj družbe in njenega napredka."
Razgovor s časnikarji
in ob začetku svoje službe.
Časnikarske konference se je v soboto, 21. oktobra, udeležilo 1.500 ljudi z vsega sveta. Na začetku
konference, ki se je razvila v živahen razgovor, jim je v francoščini dejal: „Kdor gleda na dogajanja v Cerkvi, pa pri tem ne upošteva vere, ne bo mogel o njej nikdar pravilno poročati. Dovolj je, da se le ena stvar v poročanju preide, pozabi, opusti, druga omalovažuje, tretja neprimerno napihne, pa pride do napačnega poročanja. .. Kadar poročate o Cerkvi, skušajte Cerkev razumeti v njenem mišljenju in v nagibih, ki jo vodijo. Cerkev svojega nauka ne oblikuje po mišljenju ljudi. Je evangelij, ki jo navdihuje v svojem ravnanju".
Pri slovesnem začetku službe vrhovnega pastirja, 22. oktobra, je med drugim dejal: „Ne imejte strahu sprejeti Kristusa in njegove oblasti. Odprite Kristusu vrata na stežaj! Odprite njegovi zveličavni moči meje držav, politične in gospodarske sisteme, prostrana področja kulture, civilizacije in napredka."
Kardinalu Višinskemu, Poljakom in krakovski nadškofiji
Nadvse ganljivo je bilo srečanje novega sv. očeta s kardinalom Višinskim, neustrašenim borcem krščanstva in verske svobode na Poljskem, s škofi poljskega rodu in s Poljaki.
Višinskemu, predsedniku poljske škofovske konference, dejal: „Ko bi ne bilo tvoje trdne vere, ki ni nihala niti v zaporu in trpljenju, da ni bilo tvojega junaškega
upanja in brezmejnega zaupanja v mater Cerkev, da ne bi bilo Jasne gore in naše cerkvene zgodovine, kateri si ti dal pečat kot škof in pr imaš, bi ne sedel Poljak na Petrovem sedežu."
Misli o rožnem vencu in o potrebi molitve
Pri molitvi angelovega češčenja je Janez Pavel II. 29. oktobra dejal: „Rožni venec je moja najljubša molitev. To je čudovita molitev v vsej svoji preprostosti in globini. Večkrat ponavljam besede, ki sta jih Mariji povedala nadangel in njena sorodnica Elizabeta. Lahko bi celo rekli, da je rožni venec preprost komentar zadnjega poglavja dogmatične konstitucije „Luč narodov". Tam namreč lahko beremo o Marijini navzočnosti v zgodovini odrešenja. V vseh delih rožnega venca moramo iskati svojo skupnost s Kristusom, hkrati pa lahko v desetke vključimo vse zadeve, ki se dotikajo življenja posameznikov, družin, narodov, Cerkve, človeštva."
V Marijinem svetišču v Mento-relli, ki leži v Prenestinskih gorah 1024 m visoko in ga oskrbujejo poljski redovniki, pa jo 30.000 množici dejal: „Molitev da smisel življenju v vsakem trenutku in V vsaki okoliščini. Molitev na različen način izraža odnos človeka do Boga. Naj bo tudi moja prva naloga, prva moja papeška posla1 niča in sporočilo svetu — molitev."
Ob 32-letnici duhovništva in na godovni dan
‘Na praznik Vseh svetnikov, 1. novembra, je sveti oče obhajal 32-letnico mašniškega posvečenja. Med drugim je poudaril: „Naj Kristus pokliče mnogo mladih v duhovniško in redovniško službo, naj jim reče: Pridi in hodi za menoj! Mladim kličem, naj se ne branijo, naj ne oklevajo, naj ne rečejo: Ne! Vse prosim, naj molijo za poklice in sodelujejo pri vzbujanju teh poklicev. Žetev je velika! Praznik Vseh svetih govori, kako velika je ta žetev. To pa ni žetev smrti, ampak žetev zveličanja. Ne žetev sveta, katerega podoba preide, ampak žetev Kristusa, ki živi na vekov veke.“
Dekanu kardinalskega zbora Cpnfalonieriju in zbranim kardinalom je na godovna voščila odgovoril: ,,Rad bi se zahvalil za vse dobrote, ki ste mi jih izkazali. God. je vedno priložnost, da naj-hližji voščijo in izkažejo pozornost tistemu, ki goduje. Ime, ki ga nosimo, nas spominja na ljubezen naših staršev, saj so z njim želeli označiti naše mesto v skupnosti ljubezni, ki se imenuje družina. Po imenu so nas klicali oni, klicali so nas bratje in sestre, prijatelji. Ime je začrtalo naše bivanje med ljudmi, med bližnjimi, s katerimi smo najbolj povezani. Skrivnost imena pa sega veliko globje. Ko so starši dali otroku ime, so hoteli označiti tudi njegovo mesto v veliki skupnosti ljubez-
ni, ki se imenuje božja družina. Potujoča Cerkev si prizadeva, da bi se približevala tej skrivnosti v občestvu svetih."
Na grobu sv. Frančiška v Assisiju 5. novembra
V	nedeljo, 5. novembra, je sveti oče s helikopterjem odletel v Assi-si na grob sv. Frančiška, zvečer pa je še obiskal v cerkvi svete Marije „sopra Minerva" grob sv. Klare. Zavetnikoma Italije je priporočil Rim, čigar škof je, in vso Italijo ter ves svet.
V	Assisiju se je s tole prošnjo obrnil k sv. Frančišku:
„Ti, ki si tako približal Kristusa svojemu času, pomagaj nam, da ga bomo tudi mi približali našemu času. Naš čas pričakuje Kristusa z veliko skrbjo, čeprav se tega ne zaveda. Bližamo se letu
2.000	po Kristusu. Ali bodo to časi, ki nas pripravljajo na ponoven vzpon Kristusa ?... Ti, ki si v svojem srcu nosil nemir sodobnikov, pomagaj nam, da bomo sprejeli težave ljudi našega časa, huda družbena, gospodarska in politična vprašanja, probleme kulture in civilizacije, človekove dvome in stranpoti in stiske, njegove komplekse in nemir. Pomagaj nam, da bomo vse to prevedli v preprosto in rodovitno govorico evangelija. Pomagaj nam, da bomo vse .reševali v evangeljskem ključu, da bo Kristus pot, resnica in življenje človeka našega časa."
L. S.
Molitev ob začetku počitnic
Gospod, prosimo te:
— Za vse, ki imajo končno počitnice in dopust, ki so od dela zgarani in potrebujejo počitka in osvežitve; varuj jih nesreč in nevarnosti; daj, da spet pridejo k sebi, da preživijo lepe dneve in se okrepčani in zadovoljni vrnejo na svoje delo.
— Za mnoge, ki so sedaj na potovanjih in jih veseli, da lahko enkrat zapustijo okolje, ki so ga navajeni gledati; naj z njih ramen odpadejo vse skrbi, da se bodo res razvedrili in da bodo z mnogimi novimi vtisi zbrali vedno tudi nove moči.
— Za mnoge, ki ne bodo mogli imeti počitnic, ker so ali stari nli bolni ali ker nimajo dovolj denarja; varuj jih pred zagrenjenostjo. Daj njim in tudi nam spoznati, da lahko življenje napolnimo, tudi če ostanejo naše želje neizpolnjene.
— Za ljudi, mlade in starejše, ki so se odpravili na pot, da bi odkrivali lepote sveta; da bi se v svoje vsakdanje življenje vrnili bogatejši in hvaležni za vse dobro in lepo, ki so ga smeli na poti uživati.
— Za nas vse, bodisi doma bodisi na počitnicah; da bi bili gostoljubni in pripravljeni za pomoč in da bi se vsakdo, ki pride k uam, v naši družbi prijetno počutil; pomagaj nam, da bomo ta čaš dobro izkoristili. Podari nam novih moči: za telo, za duha, za živce. Daj, da se bomo potlej ljudem bližali z večjo prijaznostjo in pozornostjo.
Poslal si nas na veliko potovanje, potovanje našega življenja. Ostani nam ob strani na vseh naših potih — prek višin, pa tudi v temnih dolinah. Daj, da se ne bomo nikdar utrudili in da bomo kljub vsem ovinkom prišli na cilj, h kateremu potujemo.
K)er je duh brez strahu in glava pokonci, kjer je spoznanje svobodno,
kjer svet ni zrušen v drobce tesnih domačih zidov, kjer prihajajo besede iz globočin resnice, kjer neutrudno prizadevanje izteza roke po popolnosti, kjer jasni tok razuma ni zašel s poti na peščeno pustinjo mrtvega običaja,
kjer vodiš duha k širje in širje se razvijajočim mislim in dejanjem — v tak raj svobode, Oče moj, daj, da se prebudi moja domovina!
R. Tagore
Ob 30 letnici deklaracije OZN o človekovih pravicah
Organizacija Združenih narodov (slovenska kratica zanjo je OZN, angleška UNO) je svetovno mednarodno združenje, naslednica Društva narodov. Ustanovljena je bila 26. junija 1945 in šteje danes preko 130 držav članic. Namen OZN je zagotavljati svetovni mir in varnost, krepiti prijateljske odnose med državami in spodbujati mednarodno sodelovanje pri reševanju različnih vprašanj.
Generalna skupščina OZN je na seji 10. decembra 1948 sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. V njo je zajela temeljne svoboščine in pravice slehernika.
Med državami podpisnicami je bila tudi Jugoslavija.
Ob tridesetletnici te važne mednarodne listine objavljamo in razlagamo imenovano deklaracijo; ob tem si bo lahko vsakdo ustvaril podobo, koliko se je posameznim državam posrečilo uresničiti pravilno družbeno ureditev.
UVOD
Priznanje prirojenega dostojanstva in enakih neodtujljivih pravic vsem članom človeške družine je podlaga svobode, pravičnosti in miru na svetu.
Slehernik, to je ženska ali moški, črnec ali belec, angleško govoreči ali culukafrsko govoreči, mohamedanec ali katoličan ali brezverec, ima že po rojstvu peko vrednost in neke pravice, ki so. za vse ljudi popolnoma epgkg' ;in ki mu jih ne sme nihče, ne
posameznik ne družbeni sistem, kratiti.
Če hočemo na svetu ustvariti najvišje vrednote (svobodo, pravičnost in mir), moramo spoštovati omenjeno dostojanstvo in omenjene pravice slehernika.
Zanikanje in prezir človekovih pravic sta vodila k barbarskim dejanjem, ki so globoko ranila človeško vest.
Priče barbarskih dejanj iz neposredne preteklosti so koncentracijska taborišča in GULAGI, krematoriji in plinske celice, mučilne naprave in množično uničevanje ljudi. Vsi totalitarni sistemi so uporabljali in še uporabljajo take divjaške metode za uničenje svojih nasprotnikov.
Ureditev takega sveta, ki bodo v njem ljudje brez vsakega strahu in stiske deležni svobode v govoru in vesti, smo razglasili za najvišje prizadevanje človeštva.
OZN ima za svoj glavni cilj ureditev svobodnega in pravičnega sveta. Kako važni sta za tiste, ki so deklaracijo sestavljali, svoboda govora in svoboda vere, je razvidno iz tega, ker so ti dve vrsti svobode v uvodu izrecno omenili.
Svoboda govora pomeni, da sme slehernik govoriti (tudi po radiu in televiziji in na javnih tribunah) in pisati (po vsem časopisju) o čemer-
koli (tudi o napakah družbenega sistema ali državnih funkcionarjev, ne izvzemši samega predsednika), ne da bi se mu bilo zaradi tega treba bati česa drugega kot zares pravičnega sodstva, pred katerim bi se mo-ral zagovarjati, če bi resnico izkrivljal.
Svoboda vere pomeni, da sme slehernik svojo vero tudi javno izpovedovati, ne da bi se mu bilo treba bati javnega ali skritega preganjanja, izgube službe ali odrinjenja od katere koli funkcije v družbenem sistemu: poslanske, senatorske, ministrske ali predsedniške.
Če neka družba teh dveh tako Pojmovanih vrst svobode govora in vere ne pozna ali ne prizna, ni tista družba ne pravična ne svobodna 'n sama v sebi nosi kali za bodoče nemire.
Bistveno važno je, da človekove Pravice varuje veljava prava, da člo-Vek ni prisiljen prijeti za zadnje sredstvo: za upor proti nasilju in Zatiranju.
Človekove pravice morajo biti v Posameznih državah uzakonjene, ti Zakoni pa potem seveda natančno izvrševani. To je življenjsko važno za vsako družbo, če naj se zatirani ne zatečejo k nasilju. Pomislimo na Podtalna gibanja v kapitalističnih deželah, ki so vsaj včasih iskrena in upravičena. V komunističnih deželah, kj°r je nasilje in zatiranje mnogo ^ujše kot v kapitalističnih, jih še n' v večjem obsegu, ker so za sedaj zaradi železne državne pesti obsojena na neuspeh.
Bistveno važno je, da se pospešujejo prijateljski odnosi med narodi.
Za mir na mednarodnem odru je življenjske važnosti pospeševati prijateljske stike med državami. Tu nastane vedno tisto vprašanje, ali je prav, navezovati prijateljske stike z državami, ki znotraj svojih meja gazijo človekove pravice. Demokratske države menijo, da bodo laže pomagale občanom posameznih nedemokratskih držav do njihovih pravic s tem, da bodo prijazne do njih voditeljev, kot s tem, da bi jih pustile osamljene ali bi bile do njih celo sovražno razpoložene.
Združeni narodi so v svoji ustanovi obnovili svojo vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebe in v enakopravnost moža in žene, ter sklenili, da bodo pospeševali ob večji svobodi socialni napredek in boljše življenjske razmere.
Združeni narodi razglašajo Splošno deklaracijo za svojo ustavo, za svoj temeljni zakon, po katerem se bodo ravnali.
V tej ustavi Združeni narodi znova razglašajo svojo globoko prepričanje, da ima slehernik pravice, ki mu jih ne sme nihče kršiti, da je slehernik vreden posebnega spoštovanja in da imata žena in mož popolnoma enake pravice.
Združeni narodi se zavezujejo k prizadevanju, da bo na svetu večja svoboda, da bodo posamezniki vedno bolj izenačeni v svojih pravicah in dolžnostih in da se bodo materialne razmere izboljšale.
Države članice so se obvezale, da bodo ob sodelovanju z Združenimi narodi uveljavile splošno spoštovanje in uresničenje človekovih pravic.
Države, ki so članice OZN, so same sebi naložile dolžnost, da bodo s pomočjo OZN skušale doseči, da bodo države vsega sveta človekove pravice priznale, spoštovale in tudi v praksi uveljavljale. Seveda pa ta dolžnost nalaga članicam samim, da vsaka od njih najprej v svojem državnem prostoru te pravice uveljavlja. Kako malo iskreno je to „samo-obvezovanjc'1 pri državah levih ali desnih totalitarizmov!
Za popolno uresničenje teh obveznosti je največje važnosti vsem skupno pojmovanje teh pravic in svoboščin.
Deklaracija bo zapisala tiste najbolj osnovne pravice posameznika, ki jih ne more nihče upravičeno zanikati. Tudi bo pojasnila, v kakšnem pomenu je treba razumeti posamezno pravico. Knako razumevanje pravic s strani vseh držav je namreč pogoj, da bodo te iste države spoštovanje in uresničevanje resnic sploh mogle uveljaviti.
Zaradi vsega tega GENERALNA SKUPŠČINA RAZLAGA NASLEDNJO DEKLARACIJO O ČLOVEKOVIH PRAVICAH kot vsem skupni ideal, ki naj bi ga dosegla vsa ljudstva in narodi, da bi to deklaracijo vsak posameznik in vsi družbeni organi imeli stalno pred očmi in se trudili, da bi s poukom in vzgojo pospeševali te pravice in svoboščine
ter z vedno popolnejšimi uredbami v državnem in meddržavnem življenju zagotovili, da jh bodo na splošno in dejansko priznali in uresničili tako pri prebivalstvu držav članic kot na ozemljih, ki so podrejena njihovi vrhovnosti.
Generalna skupščina OZN je objavila načela o človekovih pravicah iz dveh razlogov: zato, ker je najvišji cilj človeštva urediti svet tako, da bodo na njem vladali svoboda, pravičnost in mir, in pa zato, ker je pogoj za tako urejen svet, priznati slehernemu članu človeške družine njegovo prirojeno dostojanstvo in e-nake neodtujljive pravice.
Pravice, ki so v deklaraciji naštete in pojasnjene, naj bi bile uresničene po vsem svetu: na Kubi in v Libanonu, v 'Sovjetski zvezi in v Haitiju, na Kitajskem in v Ugandi...
Tako zasebniki kot razni družbeni fukcionarji (poslanci, senatorji, ministri, sodniki) naj bi se najprej sami zavedali važnosti teh načel, potem pa naj bi poskrbeli za pouk in vzgojo ostalih državljanov v teh načelih in za dejansko izvajanje teh načel v svojih državah in v odnosih z drugimi državami z vedno bolj učinkovitimi zakoni.
ČLEN 1. Vsi ljudje se rode svobodni ter z enakim dostojanstvom in pravicami. Vsi imajo dar razuma in vesti in se morajo srečavati v duhu bratstva.
Tri stvari prinese vsak človek s seboj na svet: pravico do svobode,
enako vrednost kot drugi ljudje in enake pravice kot ostali. Konkretno to pomeni, da ne sme biti npr. otrok črncev v ZDA že vnaprej odrinjen °d skupnih šol, da ne sme biti otrok irskih katoličanov že vnaprej obsojen na zapostavljanje pri dodelitvi stanovanj in služb, da ne sme biti otrok vernih staršev v komunističnih državah že vnaprej odrinjen od javnih funkcij.
Osnova za bistveno enakost med ljudmi sta razum in vest, saj se po tem dvojem človek razlikuje od vseh drugih vidnih bitij: po sposobnosti mišljenja in po sposobnosti zavest-nega ravnanja. Prav ta dva darova morata biti osnova za medsebojno življenje v veliki človeški družini: naj bi si bili vsi ljudje na zemlji med seboj kot bratje in sestre, ne pa kot gospodarji in hlapci, gospodje in sužnji, tirani in zasužnjeni, kapitalisti in proletarci...
ČLEN 2. Vsak človek ima pravira do pravic in svoboščin, ki so v tej deklaraciji razglašene, ne glede na razliko v rasi, barvi, spolu, je-z'ku, veri, političnem ali kakšnem drugačnem prepričanju, v narodnem ali socialnem poreklu, v posesti, rojstvu ali kaki drugi okolnosti.
Vsem ljudem brez razlike morajo biti dane v deklaraciji naštete pra-v'ce. In teh je cela vrsta. Naštejmo nekatere: pravica do življenja, svobode, nemučenja, nerazlikovanja, nepristranskega sodišča, svobodnega Sibanja, menjanja državljanstva, javnega izpovedovanja prepričanja, ve-
re, širjenja novic z vsemi sredstvi, svobodnega združevanja, javne službe, volilne pravice v nepotvorjenih volitvah, vzgoje otrok itd.
Da bi deklaracija dovolj poudarila izenačenost vseh ljudi v navedenih pravicah, našteje možna in dejanska razlikovanja med državljani raznih držav, ki so pa seveda krivična. Če prevedemo ta razlikovanja v konkretni jezik, bomo rekli, da ne sme biti razlik v pravicah med Evropejci in Afričani v Južnoafriški republiki, črnci in belci v ZDA, ženskami in moškimi kjerkoli po svetu, francosko in angleško govorečimi prebivalci Kanade, katoličani in anglikanci na Irskem, nemarksisti in marksisti v deželah ..ljudskih demokracij", Valonci in Flamci v Belgiji, Slovenci in Nemci na avstrijskem Koroškem, otroki proletarca in otroki kapitalista, bajtarji in gruntarji itd.
Nadalje ni dovoljeno nobeno razlikovanje zaradi političnega, pravnega ali mednarodnega položaja dežele ali področja, kamor kdo spada, ne glede na to, ali je neodvisno ali je pod skrbništvom, ali nima svoje vlade ali je njegova vrhovnost kakor koli omejena.
Vsem prebivalcem Zahodnega in Vzhodnega bloka in Tretjega sveta je treba priznati enake in neokrnjene pravice, tudi prebivalcem kolonij ali kakor koli drugače odvisnih držav.
ČLEN 3. Vsak člavek ima pravico do življenja, svobode in osebne varnosti.
Nikomur ne sme nihče krivično vzeti življenja. Proti pravici do življenja je npr. hudo grešil Hitler, ko je pošiljal svoje politične nasprotnike v plinske celice, in Stalin, ko jih je dal odvažati v GULAGE.
Slehernik ima pravico do svobode, t. j. do življenja v resnični demokraciji (namesto v enostrankarskih sistemih), do svobode govora (brez strahu, da bo tajna policija za njim špijonirala in ga klicala na zagovor), do nepristranskega informiranja (ko ni prisiljen brati le režimskih časopisov), do svobode mišljenja (ko ni samo zato, ker ni član režimske stranke, že vnaprej odrinjen od določenih služb in mest v družbi), itd.
Pravica do osebne varnosti pomeni, da morajo tisti, ki imajo o-blast v rokah, zadosti zaščititi slehernega občana, tako da se mu ni treba bati za svoje zdravje in življenje. Človek se pri tem nehote spomni pokojnega ljubljanskega škofa Vovka, ki so ga na neki njegovi poti »neznanci" neovirano potegnili iz vlaka, ga sramotili, polili z bencinom in zažgali.
ČLEN 4. Nikogar ni dovoljeno držati v suženjstvu ali tlačanski odvisnosti. Suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedani v vseh oblikah.
Suženj je bil gospodarjeva last, tlačan je bil od svojega gospodarja skoraj v vsem odvisen. Suženjstva in tlačanstva je danes na svetu komaj še kaj. Nič manj kruto pa ni moderno suženjstvo, bodisi v brez-
dušnem kapitalizmu, ki je zlasti v svojem začetku žrtvoval delavce čim večjemu zaslužku, bodisi v nekaterih oblikah komunistične družbene ureditve, kot je bilo to v stalinizmu. Ali niso priče za to po krivici obsojeni deportiranci po sovjetskih GULAGIH, ki morajo ob podhranjenosti, v sibirskem mrazu in ob poniževalni »prevzgoji" opravljati najtežja prisilna dela?
ČLEN 5. Nikogar ni dovoljeno mučiti, z njim ravnati kruto, nečloveško in poniževalno, ali ga tako kaznovati.
V bivšem nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau je mogoče videti bič in posebno klop, na kateri so jetnike pretepali. Fotografije kažejo, kako so jetniki vpreže-ni v cestni valjar, kako peljejo nekoga na morišče ob muzikalni spremljavi njegovih sojetnikov in kako vržejo nekega jetnika v padalski o-bleki v ledeno vodo ter zdravniško ugotavljajo reakcije njegovega umirajočega telesa. Kakšne mučilne naprave in kakšne fotografije bo videti po sovjetskih taboriščih, ko bodo ti spremenjeni v muzeje, si je težko predstavljati.
ČLEN 6. Vsak človek ima povsod pravico, da se mu prizna osebnost.
Nasprotna od te pravice je brezpravnost, t. j. svojevoljno ravnanje oblasti z nekom. Značilno za totalitarne sisteme je, da človeka žrtvujejo zakonom sistema, s tem pa seveda grešijo proti temu členu. Če
se je npr. nekdo v fašistični Italiji uPri fašizmu, je bil kaznovan, čeprav bi moral biti za upor proti fašistični zmoti — po nepristranskih zakonih — nagrajen. Isto velja za vse ostale nedemokratske sisteme.
ČLEN 7. Vsi ljudje so pred zakonom enaki in imajo brez razlike Pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakemu varstva pred vsako diskriminacijo, ki bi nasprotovala tej dckla-raciji, in pred vsakim hujskanjem k taki diskriminaciji.
Običajno upodabljajo Pravico z ženo z zavezanimi očmi, ki drži v desnici tehtnico. Zavezane oči pome-uijo, da se ne smejo sodniki, ko delijo pravico, ozirati na osebo, kate-ri sodijo, marveč le na njena deja-nJa. Kjer vlada enostrankarski sistem, se bo neredko zgodilo, da si bo Pravica snela zavezo z oči in pravico delila pristransko.
ČLEN 8. Vsak človek ima pravico, da ga pristojna državna sodišča uspešno varujejo pred vsemi dejanji, ki so v nasprotju z osnovnimi Pravicami, katere mu gredo po u-stavi ali zakonu.
Ustava in zakoni določajo osnov-ne pravice slehernega državljana. Samo po sebi je razumljivo, da mo-rajo biti ustava in zakoni v sogla-sju s to deklaracijo o človekovih Pravicah, če naj bodo pravični.
V nedemokratičnih sistemih se kaj lahko zgodi, da je že to dvoje
ustava in zakoni — skrivljeno. Zato se more tudi zgoditi, da sodi-j.° nekega državljana za dejanja, ki
je dejansko proti tamkajšnji ustavi ali zakonom, ki je pa po pravnih zakonih neoporečno in torej nikakor vzrok za kaznovanje; na primer, ko bi neki državljan bodisi v domači državi ali na tujem kritiziral izkrivljenosti domačega družbenega sistema. Dokler ta kritika odgovarja resnici, nikakor ne sme biti kaznovan. In če se zgodi kje in kdaj, da je kaznovan, potem je to jasno znamenje, da tamkajšnji zakoni niso pravični.
S pravičnimi zakoni morajo državna sodiča braniti osnovne pravice slehernega državljana, in sicer uspešno, pred kratenjem s katere koli plati — do tega ima vsakdo pravico.
ČLEN 9. Nikogar ni dovoljeno samovoljno aretirati, držati v zaporu ali izgnati iz dežele.
Kaj pomeni na tem mestu beseda „samovoljno“ ?
Ko je npr. med zadnjo vojno ge-stapo vršil aretacije po Sloveniji, je sicer ravnal po tedaj obstoječih nacističnih zakonih, a nepristransko gledano, je ravnal samovoljno, ker so bili tisti zakoni samovoljni. Ko so fašisti na Primorskem zapirali zavedne Slovence, so morda ravnali po tedaj veljavnih fašističnih zakonih, a v resnici so ravnali samovoljno. In ko so izgnale sovjetske oblasti Solženicina iz Rusije, so morda ravnale po obstoječih predpisih, a dejansko so ravnale samovoljno.
Vsaka aretacija, zapor in izgon je samovoljen, če ni v skladu s pravicami, ki jih ima slehernik že po
naravi, popolnoma neodvisno od kakršnega koli družbenega sistema...
ČLEN 10. Vsak človek ima ob popolni enakopravnosti pravico, da se vodi proti njemu pravično javen postopek pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem: to naj odloči o njegovih pravicah in dolžnostih ali o kakršni koli kazensko pravni obtožbi, ki je bila proti njemu vložena.
Ta člen poudarja tri stvari: sodišče mora biti neodvisno in nepristransko, sodni postopek pravičen
in javen, obtoženec popolnoma enakopraven z vsemi ostalimi državljani.
še če so ti pogoji v določeni družbi dani, se more zgoditi, da je neki obtoženec krivično obsojen, npr. zaradi pomanjkljivega dokaznega materiala o svoji nedolžnosti. Kaj naj potem rečemo še o tistih družbah, kjer teh pogojev ni ?
Nepristranska delitev pravice je možna le v demokratsko urejenih družbah, povsod drugod bo tudi sodstvo nujno vpreženo v režimski voz.
(Bo še)
Kjer ni vere, tam ni svobode
Španski katoliški politik in pisatelj Juan Donoso Cortes (1809—-1893) jc pred 130 leti v španskem parlamentu govoril o svobodi, diktaturi in tiraniji ter je napovedal težke čase, če se ne bo povsod izvršila verska obnova. Tedaj so ga mnogi smatrali za črnogledega konservativca, toda kmalu se je izkazalo, da je imel mož prav in da se je vse to zgodilo, kar je napovedal.
Naj navedemo nekatere misli iz tistega govora, ki je šel v zgodovino in ga še danes navajajo razni sociologi in politiki.
Donoso Cortes je govoril socialistični opoziciji v španskem parlamentu, ki je na vsa usta zahtevala svobodo, takole:
,,-Gospodje poslanci, povem vam pretresljivo besedo:	svoboda je
mrtva. In ne bo vstala niti tretjega dne niti čez tri leta niti čez tri stoletja. Zgražate se nad nasiljem, ki ga trpimo? Zgražate se nad malenkostmi, pa boste doživeli še mnoge hujše stvari. Prosim vas, da si moje besede dobro zapomnite. Zakaj to, kar vam bom sedaj povedal, in dogodki, ki vam jih bom sedaj napovedal, vse to se bo dopolnilo v več ali manj bližnji prihodnosti.
Vzrok vseh vaših zmot, gospodje od opozicije, je v tem, da ne poznate smeri, na katero je krenila civilizacija in ves svet. Vi mislite, da civilizacija napreduje. Toda resnica je, da nazaduje. Svet hiti z orjaškimi koraki v naročje takega samosilja, diktature in tiranije, kakršne svet še ni doživel. Ni treba, da bi bil že prerok, če
vam te stvari napovedujem. Dovolj je, da te strašne dogodke v njihovi zvezi s človeštvom presojam z edino pravilnega stališča, namreč s stališča vere, krščanstva.
Samo dva vpliva na zasebno in javno življenje sta mogoča: prvi je notranji, drugi je zunanji. Prvi jo duh vere, drugi je politična oblast. Pri prvem delaš prostovoljno prav in dobro iz globokega verskega prepričanja, pri drugem pa delaš prisiljen, tako kot politična oblast zahteva. Naravno je, da termometer politične sile pada, kakor hitro začne naraščati termometer verskega vplivanja. Ali pa narobe. To je zakon človeštva, zakon zgodovine. Da pa se boste mogli o tem prepričati, pomislite, kaj je bil svet in kaj je bila človeška družba v časih pred križem (to je Pred Kristusom). Kaj se je dogajalo takrat, ko notranjega, to je verskega vpliva ni bilo? Takrat je bila družba sestavljena le iz nasilnikov in sužnjev. To je neizpodbitno in znano dejstvo. Kajti prava in resnična svoboda vseh in za vse je prišla na svet šele z Odrešenikom.
Pomislite pa še tole: Tiranstvo Je bilo v starem veku kruto in neusmiljeno. Toda tisto nasilje je bilo materialno omejeno, ker so bile vse države majhne in ni bilo mednarodnih odnosov. Toda danes so
se razmere spremenile. Pota za orjaško, velikansko, ogromno tiranijo so pripravljena. Zdaj ni. več ovir zanjo niti na moralnem niti na materialnem področju. Na materialnem področju zato ne, kef so parniki, železnice, elektrika in br-zojav razdalje odpravili, na moralnem področju pa zato ne, ker je ves svet razdvojen in je v njem vsak patriotičen čut zamorjen."
To so besede Donosa Cortesa. Danes po 130 letih moremo ugotoviti, da je imel mož popolnoma prav. Svoboda je danes mrtva v vseh tistih državah, kjer so odstranili Boga in kjer preganjajo vero in vernike. S tem so izpodre-zali korenine urejene človeške družbe in s tem se je končala svoboda, in zavladala je tiranija najhujše vrste. Kako neverjetno kratkovidni so mnogi ljudje! V veri in v božjih zakonih vidijo oviro za svobodno življenje. Pa je ravno nasprotno res: kjer ni vere, tam rij' morale, ni spoštovanja človeškega dostojanstva in življenja, pri ljudeh pa ni čuta odgovornosti, ne smisla za delo in žrtve. Kjer ni vere, tam ni svobode, ampak nujno nastopi diktatura. Vse komunistične države to glasno dokazujejo. In dokler se ne izvrši temeljita in splošna verska obnova, toliko Časa bo človeštvo v sponah zatiralcev svobode.
Rudolf Smersu
Brez skrivnosti v življenju ne bi bilo moč dihati.
Gabriel Marcel
Stoletnica skladateljev Vodopivca in Kimovca
L. 1978 je bila stoletnica rojstva dveh velikih slovenskih skladateljev, Vinka Vodopivca in dr. Franca Kimovca, zaslužnih ne le za cerkveno, ampak tudi za svetno slovensko petje. Ker nismo o njima pisali lani v naši reviji, se jih spomnimo vsaj V 1. številki letošnjega leta.
Vinko Vodopivec
Skladatelj Vinko Vodopivec (1878-1952) se je rodil v Ročinju v Soški dolihi na Goriškem kot sin uči-tblja in organista. Izbral si je duhovniški poklic. Svojo glasbeno pot je začel kot samouk. V 12. letu je ^e spremljal v podgorski cerkvi cerkveno petje. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Gorici. V duhovnika je bil posvečen leta 1901. Nato je bil kaplan v Kamnjah, pozneje v' Črničah. L. 1907 je postal vikar v Kromberku, kjer je večino svojega življenja preživel kot župnik in skladatelj. Med prvo svetovno vojno '(1914-1918) se je zatekel na Notranjsko in bival v Cerknici kot organist. L. 1918 se je vrnil v Kromberk.
Vodopivec je bil v glasbi pretežno samouk, harmonije in kontrapunkta se je učil pri 'Danilu Fajglju. Prva Vodopivčeva pesmica je bila „Sijaj, sijaj, lunica" v Krekovih „Novih a-kordih" 1. 1906. Od tedaj dalje je
pridno pisal (vseh skladb ima nad 1000) cerkvene in svetne skladbe. Njegove kompozicije so večinoma vokalne. Le nekaj njegovih skladb je natisnjenih, mnogo jih je ostalo v rokopisu, tako npr. „100 preludijev za orgle", „50 cerkvenih skladb s slovenskim ali latinskim besedilom" in razne druge cerkvene skladbe, ki jih hranijo razni pevovodje, organisti in pevski arhivi.
Vodopivec je napravil mnogo skladb in pripravil precej zbirk pesmi, npr. '92 pesmi za cerkveno leto (Gorica, 1929), 100 cerkvenih pesmi (1931), ,,'Svete pesmice" za ljudsko petje i(1932), veliko zbirk zbornih pesmi za najrazličnejše cerkvene praznike in priložnosti itd.
Napisal je tudi mnogo značilnih in lepih svetnih skladb, kot Ob večerni uri, Žabe, Kadar zora, Žebljar-ska, Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož ipd. Zložil je tudi 5 spevoiger: Kovačev študent, Rožmarin, Snubači, Srep in denar, Povodni mož.
Znan je tudi kot glasbeni pedagog. Iz njegove šole je izšla cela vrsta organistov, ki so delovali na Primorskem. S Terčeljem je oskrbel izdajo 4 pesmaric, ki še danes krepijo repertoar na korih, zlasti na Primorskem.
Vodopivec je plodovit, popularen, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljud-
stvu najprijetneje zveni, ker se naganja na ljudsko občutje in Ijud-sko dušo. Po vsebini in svoji preprosti obliki je zrasel iz romantične smeri. Muzikalno je lahek, pa zelo učinkovit.
Njegove skladbe so zrasle iz duše ljudstva in so čislane ter iskane. Ima lepo melodiko, skladbe so v večini homofone. Ogromno je prispeval h glasbeni kulturi na Goriškem ’n v Sloveniji. Po pravici slovi kot eden najbolj priljubljenih skladateljev, saj so njegovi napevi preprost'. občuteni, glasbeni slog pa čist *n pristno ljudski. V svojih skladbah je bil res ljudski pevec v najlepšem pomenu besede, zato „v vek živel boš, čeprav čas jemlje enako Vse, kar se je kdaj spočelo", kot je dejal njegov prijatelj pesnik Joža
Lovrenčič.
Umrl je v Kromberku pri Gorici. L. 1968 so mu na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo.
Vodopivec je bil tudi prvi ured-nik verskega lista Družina.
Stanko Trobina
^ranc Kimovec
Franc Kimovec se je rodil 21. septembra 1878 v Glinjah v župniji Cerklje na Gorenjskem. Prve glasne nauke, verjetno pa tudi ve-s®lje in navdušenje za glasbo je dobil že v osnovni šoli v Cerkljah od učitelja skladatelja Andreja Vavkna. ^ gimnazijo je hodil v Ljubljani in b°dil tedaj v glasbeno šolo k Anionu Poesterju.
Po maturi 1898 je vstopil v se-
menišče ter bil v 3. in 4. letniku predsednik semeniškega Cecilijanske-ga društva in tudi je vodil zbor bogoslovcev. Posvečen je bil 1902. 3 leta je kaplanoval na Bledu, 1 leto v Predosljah pri Kranju, potem je šel v Alojzijevišče za prefekta in nato za 2 leti v Rim, kjer je doktoriral iz teologije in krščanske arheologije. Od 1911 do 1913 je študiral na dunajski Akademiji za glasbo in u-podabljajočo umetnost orgle, pevo-vodstvo in cerkveno petje.
(L. 1914 se je vrnil v Ljubljano in bil imenovan za stolnega kaplana in kornega vikarja. 50 let — do svoje smrti 1964 — je bil kar najtesneje povezan z ljubljansko stolnico. Dve leti je bil vikar, 1916 je postal kanonik, 1934 dekan stolnega kapitlja in 1951 stolni prošt. To funkcijo je opravljal do smrti, 12. januarja 1964. Kot človek je bil Kimovec skromen, nezahteven, preprostega vedenja, ljubezniv in zelo radodarnega srca. Vse bi razdal med reveže.
Verjetno je imel Kimovec največji glasbeni talent kot zborovodja. Vseh 50 let je pomagal na stolnem zboru bodisi kot organist, največ pa kot dirigent, ko je bil za orglami Premrl. Kot zborovodja je verjetno dosegel višek na evharističnem kongresu Kristusa Kralja, ko je na ljubljanskem stadionu dirigiral večtisoč-nemu zboru.
•Bil je izvrsten organolog. Poznal je orgle do zadnje potankosti. Naredil je načrt registrov za okoli 100 novih oziroma prenovljenih orgel. Poleg Ivana Mercine je bil tudi največji slovenski zvonoslovec. Napisal
je veliko člankov o zvonovih in bil uradni kolavdator zvonov v ljubljanski škofiji.
'Bil je urednik prvih petih letnikov Pevca, glasila Pevske zveze, katero je dolgo vodil kot predsednik. Glasbene kritike je pisal v Slovenca, v Dom in svet, največ člankov, dopisov, razprav in ocen pa v Cerkvenega glasbenika. Veliko je pisal o orglah, zvonovih, gregorijanskem koralu in ljudskem petju.
Dolga leta je učil na Orglarski šoli gregorijanski koral, tehniko petja, harmonijo, orgle in orglarstvo. Od časa do časa je učil v semenišču in tudi vodil zbor bogoslovcev.
V zgodovini slovenske cerkvene glasbe bo ostal zlasti kot skladatelj. Izdal je 2 zbirki orgelskih skladb, vendar je glavno področje njegovega komponiranja vokalna glasba — a capella ali deloma s spremljavo. S Premrlem in Hochreiterjem je izpeljal slovensko glasbo iz ozkih
nazorov prvih cecilijancev, ji dodal slovenski narodni melos in jo krasil z moderno harmonijo. Precej Kimov-čevih pesmi je ljudstvo sprejelo za svoje in so njegova last (Mir božji objema, O Bog v nebeški slavi, Oče večni na oltar, Jezus hoče v srce priti, Molite angeli, Še gori ljubezen, Zgodnja danica. ..).
Bil je tudi spreten harmonizator starih ljudskih pesmi in pesmi drugih skladateljev (Večerna zarja, Povsod Boga, Missa de angelis, Marija pomagaj nam sleherni čas...). U-veljaVilo se je veliko njegovih zborovskih pesmi (Ti si Peter skala, Odprta so sveta nebesa...). Vseh njegovih skladb je čez petsto.
Pod imenom Franca Poljanca je prevedel iz španščine Colomovo Kraljico mučenico, iz ruščine Solovjeva Kratko povest o antikristu, iz angleščine Haggardov Prstan kraljice iz Sabe, iz nemščine Federerjevo povest Sisto e Šesto. Kot glasbenik je imel
Jože Krivec
V
Pozdravljena, zelena Štajerska!
Vez na domači kraj in ljudi n' nikako sladkobno domotožje, ainpak zavest neprecenljive vred-n°sti, spoštovanja in ljubezni do »hišice očetove", do sorojakov, Prijateljev in do vsega, kar je Polnilo kdaj naše mlade dni. Nič čudnega, če človek v zrelih letih Poišče medle obrise obraza davne učiteljice, sanjari o nekdanjih stezah in poteh doma in govori vnukom in vnučicam o gnezdih Ptičev po gozdih in jim poje pesnil, katere ga je naučila še stara ^nti. Skozi vsa ta dolga desetletja se pretaka ljubezen, ki ni umr-*a s časom, ampak preneha, ko se ustavi srce. To je tista ljuba-Zen, ki se napaja iz ognja in ki ogreva s toploto plemenitosti vse, do kamor seže njen žar.
izreden posluh za stavo besed v pro-Z*’ V tem je hotel nadaljevati študije Antona Breznika, a razprave ni napisal.
Po njegovi zaslugi smo dobili Slovenci umetniško vezilnico cerkvenih °blačil. Zbiral je umetnike in načrta „ v svoje hišo sprejel mariborske °lske sestre-vezilje, da so se temu Posvetile. Tudi za umetniško dovršene 'he in monštrance po slovenskih Cerkvah ima velike zasluge.
Edo Škulj
Pozdravljena, zelena Štajerska!
S ponosom smemo priznati, da smo Štajerci! To nikakor ni ponos tistega, ki ima klobuk „na auf biks, v žepu na niks", ampak ponos onega, ki ga more opreti na zrele vrednote, katere mu dajejo vsebino. Trdoživost in kljubovalnost naših prednikov in dedov je pripomogla do naše ohranitve. Malo ali skoraj nič svobodnih dni nam ni naklonila zgodo-
vina, nismo užili tistega zanosa in poleta, ki se rodi v svobodi. Kljub temu ogenj po samostojnosti in osebni svobodi nikdar ni zamrl v našem človeku. Dušeči se v tuji kulturi so predniki kljubovalno silili k lastnemu mišljenju in kovali osnove za neodvisni izraz kulturne dejavnosti. Ta njihova nezlomljiva volja je prešla tudi, v nas, da ne klonemo pred vsakim sunkom vetra. Naš ponos raste iz teh zdravih korenin prednikov in naj se ohranja preko nas tudi v naših potomcih.
Pa tudi štajerska zemlja nudi vse, da smemo z veseljem in ponosom zreti nanjo. Lepote in bogastva je dobri Bog s polnega prgišča vrgel čez njo. Poglejte le bežno čez široko Dravsko in Ptujsko polje, kjer valovi poleti žitno klasje, v jeseni pa se odene z medenim ajdovim cvetjem.
Stopite med visoke nasade v savinjski dolini, da se navžijcte grenko omamnega cvetja hmelj-ske rože, ki daje okus in vrednost dišečemu pivu.
Z nahrbtnikom oprtani in s palico v roki me spremljajte v nepregledne gozdove na Pohorje: na najvišjem vrhu bomo priče skrivnostnemu šepetu vitkih dreves, občudovali bomo široko glavo ponosnega soseda Boča in stegovali preko štajerske prestolnice, Maribora, roko v pozdrav gozdnatemu velikanu Kozjaku, na zapad pa tja proti čakajočemu Gornjemu gradu. Preko vsega pa
že zadaj vabijo gole škrbine ska-lovitih alpskih višin...
Na vzhod pa ob naših nogah leži ravno Ptujsko polje, kj ga v trioglato širino objemata valovita hrbta Slovenskih goric na eni in haloških gričev na drugi strani. V vsem tem svetu se v popoldanskem soncu kopljejo hišice, katerih bela lica se svetijo kakor krila čepečih golobic. Potem pa se niža in izginja v nižine ob Muri in v zbite ceste proti Blatnemu jezeru. Pa to je že začetek klina, ki so ga Ogri zabili v nekdanji slovenski svet.. .
In vstopimo še v vrtove Štajerske: v Slovenske gorice in v Haloze. Iz laporno-ilovnate zemlje kipijo vinogradi. V njih se nataka najboljša slovenska vinska kapljica, ki ozdravlja bolečine sveta in vabi smeh in pesem v usta...
Odtod priznanje: Štajerci so veseli ljudje! So pa tudi dobri ljudje: odprejo klet in te radi povabijo na kozarček rujnega, najbol/šega, kar ga imajo, če prideš mimo. Kako bi kaj takega storil tisti, ki ne bi imel dobrega srca!
Iz časov, ko se je rodil naš Gospod in še prej, so spomeniki, nagrobne in spominske plošče ter zgodovinski kamni na naših tleh. Ustavite se v središču starega mesta Ptuja, ki je bil priča rimskih časov in tedanjih prebivalcev. Srednji vek nam je zapustil gradove, da ob njih spoznavamo tedanjo moč in veljavo. Omenim
k celjski grad, sicer v razvalinah, a v svojih časih tako mogočen kovalec domače slovenske zgodovine. Ptujski grad, največji iz tiste dobe, ki še danes krepko stoji in daje streho življenju v njem in straži nad raztegnjenim Ptujskim poljem. Borlški grad, °b robu Haloz, je med zadnjo vojno služil žalostni usodi; bil je zbirališče pregnanih Slovencev, nato pa revno bivališče pripornikov, izmed katerih mnogim so dravski valovi pod njim peli pesem zadnjih dni...
Romarska cerkev, Ptujska ali Črna gora, je sprejemala zaobljubljene, včasih bosonoge procesije vdanih vernikov. Vsa Štajerska se je zbirala tam in prinašala prošnje pred Marijo, če jih je ogrnila s svojim plaščem in Jih obvarovala grozot turških časov, kako da jim ne bi utrdila npanja tudi v teh novih dneh, ki včasih niso nič manj turški?
Zelena Štajerska je dala tudi dva moža, katerih imena moramo °b vsaki uri s polno častjo in spoštovanjem izgovarjati: škofa Antona Martina Slomška in dr. Antona Korošca. Če je bil prvi cerkveni knez, posrednik pred Pogom, učitelj materinega jezika, pospeševatelj slovenske zavedi, ljudske kulture in omike, je bd Korošec, 100 let pozneje, v Prvi vrsti borec za pravice in svobodo slovenskega naroda.
_ Kakor v drugih žalostnih krajih Slovenije, tudi na Štajerskem 6zijo v skupnih grobovih mrtvi
bratje, žrtve pijanega rdečega zmagoslavja in maščevanja v ti-! stih dneh po'drugi svetovni vbj-^ ni. Gozdovi v Teharjih so; posrkali njihovo mlado kri. Zapuščeni’ rovi premogovnikov okrog Hraste nika so polni kosti in nemški pro-titankovski jarki pred Mariborom so sprejeli vase pobite* 'željne življenja v pomladi. Naš pietetni poklon njihovemu spominu!
Slikovitost in pokrajinska pol-nobarvnost pomagata tudi k pestrosti štajerskega življenja. Premnogo starih običajev se še y današnjih dneh spoštuje: znamo-i niti so kurenti in orači v ptujskem okraju, nekaj edinstvenega v pustnih dneh, kar hodijo občudovat, slikat in snemat Evropejci in celo daljni Amerikanci. Ogromno pevnega narodnega blaga je v pesmih kolednikov za staro leto in za Svete tri Kralje.
Kdo se ne spominja splavarjev; ki so „furali“ po deroči čisti Savinji, še bolj pa po svinčeno sivi Dravi les iz slovenskih gozdov po zastonjski poti prav do Donave pred Beogradom?
Kdo ni doživel v veselju kipečih večerov pri kožuhanju ali ličkanju koruze, pri luščenju bučnic, večerov z moštom, orehi in poticami in polnih pesmi, dovtipov, vročih pogledov mladih oči in srbečih nog, ki so komaj čakale, da je godec raztegnil harmoniko?
Koline so bile praznik domače hiše, pa tudi sosedov. Vsakdo je bil pogoščen.
Najlepši pa je bil čas okrog trgatve. Grozdje je dozorelo, sladkoba je vonjala po goricah, črički so drobili svojo pesem v jesenske noči in veter je pognal klopotce, da so se z brega na breg pogovarjali, se kregali — pa vendar vsi peli Stvarniku zahvalo za te bogate in srečne dni. Vinogradnikovo delo in skrbi dolgega leta je bilo poplačano.
Nekaj posebnega so bile vuz-menice: to so kresovi, ki so jih prižgali na velikonočno soboto. Goreli so v čast vstajenja našega Gospoda, ker je zmagala luč nad temo, življenje nad smrtjo, polet upanja in svobode nad sužnostjo. Kamor si se ozrl, povsod jih je bilo, kakor bi jih iz prgišča raz-sejal. Od Pohorja in Kozjaka pa do Haloz in tja čez v Slovenske gorice. Zadnjič sem jih videl na veliko soboto 1941. leta, ko so Nemci zasedali naše kraje. Kakor bi jih bili hoteli opozoriti, da se Štajerci ne dajo.
Ob robu naj omenim le nekaj imen onih vrednih ljudi, ki so za vedno zapisana v knjigo čiste kplture. Tiste, ki so v besedo vjclesali utripe časa, lepoto zemlje in sanje ljudi: pisatelj Meško, Majcen, Golar, Novačan, Jurčec, Cajnkar, Ingolič, Glonar. — Srečujete pa jih tudi med nami. Ali veste, da pripadajo štajerski družini? Hanželič, Brumen, Kociper!
'Kakor moramo vsak svoj lastni dom vzdrževati, da ne propade, ga lepšati, preurejati, da postaja
mikavnejši, in ga z nezmanjšano ljubeznijo ogrinjati, tako smo dolžni tudi za skupni svet, za domovino, iz katere smo korenine pognali, kaj storiti. Vsaj tisto, kar moremo: buditi zanimanje zanjo.
Ko naši mladi obiskujejo domovino, jim svetujmo, naj obiščejo tudi Štajersko. Maribor jih bo prijazno sprejel, Drava jim bo prinesla pozdrave s Koroške, tudi na Ptujski gori bo srce občutilo moč ljubezni božje Matere in svetost kraja. Storite kakor jaz: ko molimo za Barago, pridam še za Slomška. Ko slišim o Brezjah, se vdano spominjam tisočev romarjev, ki pešačijo k Mariji na Ptujsko goro. Ko berem o „beli“ Ljubljani, z vso pravico mislim na sončni Maribor. Ko grulijo o Ljubljanici, se vozim po čisti, deroči Savinji. Ko me boli bahato opevanje le sivo belih skal in alpskih grebenov, hvalim Boga za rodovitnost štajerskih vinskih goric in za klenost naših žitnih polj, brez katerih ne bi bilo svetega kruha na božji mizi...
Končam svoje besede, ki so hotele osvetliti le prelepi domači svet in osvežiti njegovo podobo. Mi ga ljubimo, kakor lastovke ljubijo in se rade vračajo v svoja gnezda. Prav tako pa smo zvesti tudi Sloveniji, naj bo ta doma ali v svetu!
Vsak po svoje je doživel domačo zemljo in vsakdo nosi skrivnostno podobo nanjo v sebi...
Še nekaj besed o rajnem škofu dr. Držečniku
»Duhovno življenje" je v svoji julijski številki leta 1978 poročalo ® življenju in smrti mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika. Poročilo je bilo povzeto iz ljubljanske »Družine". Sedaj pa je uredniku »Duhovnega življenja" dobri znanec rajnega škofa g. I. R. poslal ®e nekaj podatkov, ki jih »Družina" ni objavila. Takole nam piše omenjeni znanec rajnega škofa: »V Družini niso zapisana mnoga velika de-*a> ki jih je opravil škof Držečnik. ^aj na kratko omenim samo nekaka, ki so bila izredno važna za raz-v°j mariborske škofije in ki kaže-j°> kako zaslužen je bil rajni škof ne samo za mariborsko škofijo, am-Pak za ves slovenski narod.
škof Držečnik je skupaj z rajnim stolnim proštom msgr. Francem Cukalo rešil in na novo poživil Mohorjevo družbo in tako ohranil slovenskemu narodu to veliko dediščino škofa Antona Martina Slomška.
Zasluga škofa Držečnika je bi-'a> da je z veliko potrpežljivostjo m spretnostjo rešil težko vprašanje administrativne ureditve mariborske škofije. Cerkveno-pravno je spojil z Mariborsko škofijo dele sekovske (Kraške), krške (celovške) in som-ateljske škofije, ki jih je pred dru-h° svetovno vojno mariborska ško-lja upravljala kot apostolska administratura. S tem je Držečnik do-or>čal veliko Slomškovo delo.
Tudi v pogledu ekumenizma je bil s of Držečnik vreden naslednik ško-
fa Slomška. Naj omenim v tej zvezi naslednja manj znana dejstva. V nekem turističnem kraju v Prekmurju je samo luteranska cerkev. Ko so hoteli tudi katoličani zgraditi svojo cerkev, jim oblast ni hotela dati stavbenega dovoljenja. Škof Držečnik je prosil luterane, naj bi dovolili, da se v njihovem svetišču vsaj nekajkrat na leto daruje sv. maša za katoličane. Luteranci so takoj ugodili njegovi prošnji. Ko je bila prva sv. maša za katoličane v tem svetišču, so ga do kraja napolnili katoličani in tudi luterani. Po sv. maši je starejša luteranka, mati dveh luteranskih pastorjev, vsa ginjena rekla: »Tako bi moralo biti vedno!" Ko je škof Držečnik pozneje obiskal Prekmurje, je obiskal tudi pastorja, ki je dal dovoljenje za o-pravljanje sv. maše v njegovem svetišču, ter se mu je za to toplo zahvalil.
škof Držečnik je na svojih sprehodih po Mariboru večkrat zavil na kavo k pravoslavemu duhovniku. In ko je bil ta duhovnik upokojen, je škof njemu in njegovi ženi pripravil v mariborskem bogoslovju poslovilno večerjo. Pravoslavni duhovnik je ob slovesu objel škofa Držečnika in s solzami v očeh rekel: »Vi ste moj škof!"
Velika ekumenska gesta je bil tudi Držečnikov predlog na drugem vatikanskem koncilu, ko je predlagal, naj se vrnejo nekatere relikvi-
je prvotnim lastnikojn. Predlog je bil sprejet in tudi izvršen.
Velika zasluga škofa Držečnika je tudi bila, da je s svojimi intervencijami v Rimu spravil v tek postopek za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška.
V najtežjih časih je škofu Držečniku uspelo, da je v veliki nakladi izdal popolno Sv. pismo v štirih knjigah. V najkrajšem času je bila vsa naklada razprodana. Ker pa je še vedno obstajala velika potreba po Sv. pismu, je pozneje skupaj s protestanti dal pripraviti in natisni-
ti novo izdajo celotnega Sv. pisma v eni knjigi. Tudi po tej izdaji je bilo zelo veliko povpraševanje.
škof Držečnik je v svojem življenju veliko trpel, pa je vse to trpljenje junaško prenašal. Brat, ki je bil diakon in tik pred novo mašo, je utonil v Dravi, in mati je zaradi tega udarca od žalosti umrla. Med vojno je bil zaprt in nato izgnan na Hrvaško. V zadnjih letih svojega škofovanja je zelo trpel zaradi kostnega raka, pa je vse to trpljenje daroval Bogu za blagor mariborske škofije in vse Kristusove Cerkve."
Smrt filozofa Gilsona
20. septembra 1978 je umrl v Parizu pri 94 letih francoski krščanski mislec Etienne Gilson. Rojen je bil v Parizu v krščanski družini in študiral gimnazijo v malem semenišču Notre Dame des Champs. V svojih mladostnih letih ni študiral sholastike iz učbenikov. Nagibal se je k Bergsonu. Vneto je študiral srednjeveško filozofijo in kot Ma-ritain postal pobudnik novega to-mizma. Med obema vojnama skoraj ni bilo pogovorov v Cerkvi, da se jih ne bi udeležil in posegal v reševanje raznih vprašanj, npr. ali je možna krščanska filozofija in katere so značilnosti krščanskega družbenega reda. Vse do zadnjega je bil borben katoličan z veliko dejavnostjo in je redno nastopal na francoskih
katoliških študijskih tednih ter blestel s šegavostjo, zdravo pametjo in modrostjo.
Filozofijo je poučeval v Lillu, Strassbourgu, na pariški Sorboni, v Belgiji, Kanadi in ZDA. Ustanovil je arhive srednjeveške miselne in literarne zgodovine in srednjeveške filozofske študije. Med njegovimi najpomembnejšimi knjigami je knjiga o tomizmu (filozofija Tomaža Akvin-skega) iz 1922, knjiga o filozofiji sv. Bonaventure (1924), o sv. Tomažu Akvincu (1925), o tomističnem realizmu (1939) o filozofiji srednjega veka (1944) in o bivanju in bistvu (1948). Bil je član francoske akademije, profesor francoskega zavoda in častni doktor številnih univerz na svetu.
Božidar Fink
Postojanke svobodne Slovenije v svetu
To, kar ste pristavili, naj bi vam bilo dom. Kaj vSe je dom! V.krat-kern stavku ga ni mogoče opredeliti. Dom je ognjišče, ki daje toploto, je streha za zavetje, s trdnimi stenami, ki varujejo pred viharjem, pa z okni, skozi katera je lahko gledati v svet. Dom je kraj skupnega truda in skupnega Počitka. Dom je družina, skupna usoda. Ima vrata, skozi katera vstopi drag gost. Skozi nje odide sin po tujo učenost in tuje blago, a se skoznje lahko tudi vrne skesan v vseodpuščajoč objem, ali Prinaša domu pridobitve, ki jih je zunaj s pridom nabral. Dom daje občutek trdnosti, varnosti; kdor ga izgubi, se čuti zapušče-uega; šele tedaj se zave vse njegove vrednosti.
Ta dom pa je vaš in to še v Posebnem pomenu. Družinskega doma si človek ne izbere; v njem je po naravni nujnosti. Ta dom ste pa vi zamislili; ga zahoteli in tako rekoč iz zemlje potegnili. V ujem ni nič podedovanega, nič vnaprej danega, marveč je plod trdega dela, dostikrat grenkih odpovedi. Vemo, da so mnogi od vas Vanj položili del srca. Zato je vaše prizadevanje za ta dom dvakrat goreče. Naj bi v tem prizadevanju zanj goreli vsi! Nihče, ki ta dom vabi v svoje okrilje, mu naj ne zavrača vabila: že sou-deleževanje pri življenju v njem
je svoje vrste sodelovanje, je vsaj odprtost za sprejemanje. A od mnogih dom terja več. Tista misel: vsi enako ali pa nič, bi kmalu zastrupljala vsako skupno podjetje. Vsaka velika stvar je plod posebnega prizadevanja nekaterih posameznikov, ki v skupnosti tudi najdejo oporo. Zato naj sc ne utrujajo pionirji, ki še danes nosijo najtežji jarem, kot bi jim bil za vedno naložen; nihče pa naj jim ne obrača hrbta in ne odreka pomoči, h kakršni je že kdo po svojih zmožnostih poklican.
Nadalje je ta vaš dom slovenski, slovenski po izvoru in po namenu. Če smo prej rekli, da v njem ni nič podedovanega, je bila pri tem mišljena premoženjska stran. V resnici ste s seboj prinesli veliko bogastvo kulturne tradicije, ki ste jo hoteli na tem delu sveta nadaljevati. Čutili ste vsi kot del osebnosti slovensko duhovno podstavo, katero ste prejeli po rojstvu, in ste jo hoteli razvijati v sebi in svojih potomcih. Zavedali ste se, da bi se izneverili samemu sebi in izgubili svoj obraz, če bi opustili jezik, šege, izraze ljudske kulture in proizvode visoke kulture ter celo pozabili na svoj izvor.
Po takih domovih, kot je vaš, in ob sodelovanju organizacij, skupin in posameznikov ustvarjamo neprestano Slovenijo v svetu.
Stara in nova podoba zakona
Eno temeljnih spoznanj, do katerih smo prišli v sodobni družbi, je v tem: z vsesplošnim dvigom življenjske ravni (standarda) ali gospodarske blaginje naj bi se vzporedno dvigala tudi raven osebnostne blaginje (sreče).
In res: čim bolj družba gospodarsko napreduje, tem bolj postaja sodobni človek občutljiv in zahteven tudi za svoje osebne dobrine (vrednote): samoodločanje,
A zavedamo se, da ta ni sebi namen. Resnična konkretna Slovenija je zemljepisno določena in hočemo, da bi bila tudi politično uresničena, pod pogojem, da bo tako urejena, da bodo njeni sinovi mogli v svobodi izpolnjevati vse, kar od njih terja božja postava in pravične zahteve srečne človeške družbe. Zato se zavedamo, da mora biti naša prisotnost v svetu klic po svobodi, ki bo dvigal srca bratov in sestra in vzbujal vest nasilnikov.
(V Hladnikovem domu v Slovenski vasi)
prostost ali svobodo, dostojanstvo, priznanje in ugled pred družbo, a tudi za osebno izpopolnitev, izobrazbo, šolo in vzgojo, da lahko uživa sadove umetniških del in kulturnih prireditev.
Vzporedno s tem gospodarskim in duhovnim razvojem naj bi se razvijala tudi osnovna celica človeške družbe, to je družina.
Zato vzporedno z zahtevo po dvigu osebnostnega standarda nastaja tudi zahteva po novi podobi družine. Stara podoba družine je slonela na patriarhalnem pojmovanju, po katerem je „oče“ poglavar družine, žena ali mati pa je podrejena.
Nova podoba družine pa sloni na enakopravnosti in enakovrednosti med možem in ženo, očetom in materjo: da razvije v njej tudi žena polnovredno svojo osebnost in soodloča v svojih osebnih željah in načrtih, ki jih ima kot partnerica v zakonu.
Zato pa se z zahtevo po enakopravnosti med možem in ženo postavlja obenem zahteva po odpr-
tosti zakona. Zakon je bila dejansko — čeprav ne načelno — nekakšna kletka, v kateri je imel mož ali oče svojo ženo in mater svojih otrok tako rekoč zaprto. Tudi če je bil mož osebno še tako dober in imel ženo še tako rad, dejansko je bilo nehote — že za-radi javnega mnenja — le tako, da je bil mož nekak nasilnež (njegova je morala obveljati), žena pa le gospodinja, se pravi služkinja, ki je podpirala tri, včasih celo vse štiri vogale hiše in zato ni mogla nikamor, medtem ko je stik med domom in širšo družbo vzdrževal le on sam.
Če pa je bilo kje izjemoma drugače, da je imela žena glavno besedo, je isto javno mnenje moža že zaničevalo kot manjvredno mevžo. Tudi izobražen je moral biti mož bolj kot žena; če je bilo obratno, je bilo že nerodno ne samo njemu, temveč tudi njej. ^ajslabše pa je bilo, da ob vsem tem med možem in ženo kljub zaprtosti zakona pred svetom — nli morebiti prav zaradi nje — zlepa ni prišlo do zaupne medsebojne izmenjave misli. Ker sta živela v „zaprtem zakonu" in si tako zapirala možnosti za širši raz-v°j> sta si s tem nehote zapirala Pot celo do samega sebe, do medsebojnega intimnega razumevanja. živela sta pač iz neizpovedanega prepričanja, da mora tako biti, kakor je bila sporočena navada iz starih časov. Ni bilo navade, da bi se vsaj o samem se-m in medsebojnih zakonskih od-
nosih naravnost pogovorila in tako sproti odstranjevala tihe nesporazume, ki so se polagoma razraščali v neprehodne žive meje med njima.
Kdor ima stalno opraviti z zakonci, ki so zašli v krizo ali se celo ločujejo, ponovno z grozo ugotavlja, kako se zakon razbije na eni strani ravno zaradi tega patriarhalnega pojmovanja, ko mož kot samovoljni glavar gleda v ženi samo služkinjo (čeprav te besede nikoli ne izgovarja) brez pravice do utelešenja osebnih želja, na drugi strani pa žena tarna, kako je razočarana, ker ji ni uspelo moža „po svoje oblikovati" v idealno podobo zakonskega tovariša, kakor si ga je naslikala pred vstopom v zakon.
To je pač kriza stare podobe družine, ki sloni na zaprtem zakonu: le-ta je kakor rastlina-lon-čnica, ki se mora v svoji rasti ravnati po velikosti in omejenosti lončka. Odprt zakon pa je kakor cvetlica, vsajena v vrtu, ki je sicer tudi ograjena pred zunanjimi vdori, ki pa daje možnosti za neomejen razvoj in zadovoljitev obeh osebnosti (žene in moža) in neusahljive vrelce življenjskih sil. Nekak zunanji znak ali simbol teh dveh podob so široki cvetlični vrtovi, ki jih je ob modernih hišah vedno več, ki pa dajejo neizčrpljive življenjske rezerve tudi lončnicam v oknih.
Anton Trstenjak
KAJ JE PRAV?
„Nekdaj smo jasno vedeli, kaj je v nravnem življenju prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kaj se sme in kaj ne. Nravne norme in zapovedi so splošno veljale, vsakdo jih je priznal, četudi jih ni vedno izpolnjeval. Zdaj pa je postalo vse nejasno in negotovo. Mnenja in nauki si nasprotujejo, eden trdi to, drugi drugo in vse se neprestano spreminja. Nič več ni trdnega reda in človek sploh ne ve več, kaj v morali še drži. Tudi v Cerkvi odgovori niso več jasni in odločni kakor nekoč. Sicer pa se tako vedno manj ljudi zmeni za to, kar uči Cerkev."
Kdo še ni slišal takih in podobnih tožb? Kdo še ni tudi sam doživljal negotovosti, ko se je dan za dnevom srečaval z vsemogočimi, tako različnimi in med seboj si nasprotujočimi mnenji, nazori, navodili in zgledi? Zakonska skupnost in družina še posebej občutita negotovost in velike spremembe. Vtis, da se nekdanji trdni moralni red, ki je veljal stoletja, podira, se vedno bolj širi. Nova dognanja različnih znanosti naj bi baje dokazala, da dosedanje norme in smernice ne veljajo več in da jih sodobni človek v imenu znanosti ne more sprejeti.
Prepričanje, odločanje in življenje številnih ljudi v današnji družbi potrjuje ta vtis in mnogi postajajo zaskrbljeni in maloduš-ni. Imajo strah pred prihodnostjo,
posebno tudi za mladi rod. Radi bi spet našli trdna tla pod seboj, jasne smernice za življenje, prepričljivo in verodostojno etiko in moralo, ki bi jim znova prikazala in utemeljila smisel življenja. Radi bi vedeli, kaj še drži in kaj ne, katere so etične vrednote, ki kljub vsej krizi ohranjajo svojo veljavo in brez katerih humano življenje in srečno sožitje v zakonu, družini in družbi sploh ni mogoče.
Pot, ki vodi iz današnje negotovosti in zmede na etičnem in moralnem področju, ni enostavno ponavljanje zapovedi in prepovedi, ne kako moraliziranje, ki ostaja le na površju in kritičnega človeka ne prepriča, ampak odkrivanje tiste globoke resničnosti, iz katerih izvirajo nravne norme, iz tistih korenin, iz katerih raste njihova nujnost in obveznost. Le če se človek za nravne vrednote odloči iz prepričanja, preide njegova negotovost v jasno in mirno svobodo odločenosti. To pa zahteva osebnpga zanimanja, razmišljanja, razgovora in zavzetosti.
Katera je globoka resničnost, ki jo je treba na novo odkriti in se vedno znova k njej povračati? Verni kristjan bo najbrž takoj odgovoril: Bog in njegova resnica in volja. Res je to. A kako naj človek najde pot do Boga in ga odkrije kot resničnost, ki ima za njegovo življenje odločilen po-
rnen» tako da je zanj trdni temelj, na katerega more graditi, varno zavetje, v katerem najde mir in odgovor na osebna vprašanja? To P°t najde človek samo, če spet nnjde samega sebe, svojo resnično podobo, če jo očisti vseh na-y*nk, ki so jo v teku časa skazile *n spačile, če se otrese napačnih razlag, ki jih je v teku časa sam zt>ašel in ne odgovarjajo božji zamisli in božjemu načrtu.
V vseh zgodovinskih, družbenih *n psiholoških spremembah člo-vek v svoji globini vendar ostaja vedno isti: bitje, ki presega samega sebe, ki išče, razmišlja, ^Pa in se boji, trpi in se veseli, želi biti srečen, ljubljen in svoboden, doživlja vse mogoče oblice sužnosti in odtujenosti, a stalno hrepeni po svobodi in se bori zanjo, okuša bolečino osamljenosti in hrepeni po občestvu, doživ-■la krivico in nasilje in bi rad sebi in drugim pomagal k boljše-mu življenju.
Pri tem se zaveda svojega dostojanstva in velikih zmožnosti, a doživlja tudi svojo omejenost, nemoč in slabost in išče pomočnikov in zaveznikov in spremljevalcev na življenjski poti. V zadnji globini se v tem iskanju javlja hrepenenje po Bogu, ki edini more človeka odrešiti, ga vrniti samemu sebi in mu izpolniti njegove želje, naj se človek tega zaveda ali ne, naj Boga kliče po imenu ali pa vanj ne veruje. Ne točenja nad hudimi časi, nad slabimi ljudmi, nad današnjo zmedo, ne kritika preteklosti, ne hlastanje za vedno novimi idejami in smernicami, ampak svobodna odločenost znova odkriti resničnost človeka, ki je ustvarjen po božji podobi in poklican v novo življenje, iskreno iskanje v odprtosti za resnico in pripravljenost za dejanja, je pot iz negotovosti in zmede današnjega časa.
Lojze Šuštar
Verujočim mora zvestoba pomeniti nekaj povsem naravnega, nekaj, ar Je tesno povezano z njegovim krščanskim bistvom. Zvestobo morajo ^sak dan znova izpričevati z velikodušno pokorščino tistim, ki jih je ^Veti Duh postavil za pastirje Cerkve, kakor tudi z vedno pripravljenostjo Potankosti izpolniti vse zahteve, ki jih od njih zahteva njihov krščanski Poklic.
Vsem ljudem, ki so tudi otroci Vsemogočnega in naši bratje v lju-2,11 in službi, bi rad zagotovil, da si bom z vsemi silami prizadeval Za rešitev vprašanj, ki najbolj tarejo sodobnega človeka: za mir, razvoj, Za Pravičnost. K temu me ne nagibajo nobeni politični cilji, niti želja, a bi soodločal v zemeljskih stvareh. Kakor se Cerkev noče in ne more Jucevati v zemeljske kategorije, tako me bodo v teh prizadevanjih edn° vodili nadnaravni in duhovni cilji.	Janez Pavel II.
Kralj zdomcev
(Odlomki iz zborne recitacije v treh slikah za bralca, moža in ženo našega časa, človeka tega sveta, glas vodnika, zbor mož, zbor žena ter zbor fantov in deklet.)
Domovina. . . Domovina. . .
Domovini so rekli — obljubljena
dežela.
Obljubljena dežela je!
Čeprav za morjem in mejatni, v srcu čutimo njen utrip, njen daljni žar nam duše greje... Kaj mar nam morja, straže, meje!
V obljubljeno zemljo pa naj ne stopi kdor skrbno mi za pot pripravljen in cilj mu jasno ni zastavljen.
Zato pripravljajmo se, bratje, v soncu puščave, v samoti tujine, v bolesti skušnjave, med silami zmot,
v ognju odpovedi, v zakonu zapovedi, katere je večne postavil Kralj, ki je nas in svet ustvaril!
On sam nas bo vodil nekoč čez
morje!
Očete, sinove im vnukov vnuke, Slovence v svetu — kot da smo plaz. S pesmijo živo v bratskem objemu..-nekoč bo lepo — ko prišel bo čas..-
A dokler preskušnjo pošilja Gospod, če nisi pripravljen, ne hodi na pot! Da ne zgubiš se na stezah, da te ne zapeljejo megle in te ne zmede v temi — strah.
Domovina je obljubljena dežela,
kamor ne gremo plesat in pit, zanjo hočemo delat’ in Boga slavit’, in ta obljuba gre iz roda v rod, a vanjo pelje dolga in trnjeva pot.
Izvoljeno ljudstvo je romalo štirideset let
in mnogokrat izgubilo — pravo
smer.
Premnogi so pozabili: zakaj so odšli, čemu so na poti in — kam naj bi
prišli.
Zlato tele — je tudi med nami doma! Kristus, naš Kralj si, pomagaj, da ne pademo v skušnjavi, da najdemo pot kljub strašni zmešnjavi,
da se naše življenje ne izteče zaman! Pomagaj, da narod dočaka Tvoj in
svoj dan,
da ne zapademo miku zlatega teleta, da ne verjamemo vsega, kar svet
nam obeta
Daj nam vode, kot si jo dal Izraelcem,
daj nam mane, kadar smo lačni, daj nam poguma, kakor nekoč Makabejcem!
^lalodušni!
Vodo imate, če hočete — živo!
Ka skali resnice — gradite domove! Z vero in upom — razbijte okove! Deželo imate — kot Izrael, življenje prejeli ste: čas, misel, silo! Košeni bili najhujših ste stisk!
K°S? sam vas hrani pri svojem oltar-
ju...
Cernu malodušje — na mestu je
vrisk!
Vriskati bi morali in peti,
6r božje ljudstvo smo tudi mi!
Slovenski kristjani znamo trpeti, čakati, upati, da se zdani.
Trideset let potujemo proti obljubljeni deželi,
trideset let proti toku. . .
če treba, bomo veslali še trideset let!
Trideset let pričevanja...
edino resnica razbila bo dvom!
Trideset let gradimo.. .
temelj na skalo, za skupni dom!
Trideset let trpimo.. .
za velike cilje lepo je trpeti!
Za Boga in Slovenijo vzdržimo, če
treba,
še trideset let!
Trideset let svobodnega tiska — to čudežna je naša mana.
Trideset let šole slovenske — kot voda, ki vre iz trde nam skale. Trideset let pesmi na tujem: ogenj, ki sveti sredi noči!
Trideset let vere v pravico,
sanj, želja, naporov — moči!
Zdomci romamo in čakamo, da se izpolni čas.
Zdomci smo — ne, ker bi sami hoteli. Zdomci smo, ker v svobodi bi radi
živeli.
V svoji usodi — nismo sami: za zgled si nam tudi v tem, Kristus,
ti!
Sveta družina mora od doma, ker z genocidom Herod si ohranja
oblast.
Kristus, otrok, a vesolja že Kralj družino na begu spremlja in vodi.
Zdomec rešuje življenje, ker ve, da več kot upora navidezna čast je vredna zvestoba — prejeti nalogi!
Stvarnik — brezimen postane begunec,
redniku sledi, ker ni prišel še čas.
A to, kar rešuje, ni lastno življenje; sveta odrešenje rešuje za nas!
Bežal je pred političnim nasiljem — pred zlorabo oblasti, pred silo orožja, vlado sovraštva, napuhom tirana tin strupom laži.
A sveta družina na tujem ni pozabila, kje je njena domovina. Ko je Bog poklical Heroda na odgovor,
se je Jožef vrnil v rodni kraj!
Kot zdomec je izpolnil svojo dolžnost,
zdaj ga dolžnost — je klicala nazaj.
Marija je spremljala svojega Sina, Jožefu je stala vdano ob strani.
Ona ve dobro, kaj je tujina.
Tudi nas spremlja, da nismo sami.
Bog ve, ali se bomo tudi mi vrnili... Bog ve, kako bomo mi — svojo nalogo izpolnili. . .
Mi — Slovenije ne bomo izdali!
Naši očetje in dedje so jo Kristusu Kralju posvečali; se zanjo borili, trpeli, umirali; iz ljubezni do nje — se na tuje podali.
Mi, njih sinovi, gradimo Slovenijo Kristusu sredi sveta!
Me, njihove hčere, pletemo vence našemu Kralju — izven meja! Kristusu Kralju in svojemu rodu smo zvesti ostali.
Ti, ki si oče pravdee,
Ti, ki si kralj sveta,
Ti, ki si vir vse resnice!
Tebi darujemo romanja našega bol, da narodu skrajšaš dneve trpljenja! Naj vrne med nas se tvoje kraljestvo svobode, ljubezni, resnice, življenja!
Kristus Kralj, vzemi naš dar!
Res je, nevredni smo.
A glej, sredi naše povprečnosti na strmi poti k večnosti se drobec majhen lesketa — kakor čisto zlato.
To je naše slovensko srce, ki vdano prenaša breme zdomstva, prav kakor si ga prenašal Ti skupaj z Jožefom in Marijo, prav kot so to delali vsi, ki so kdaj zaradi Tvojega nauka dom zapustili in odšli...
Zaradi ljubezni, ki si jo Ti vsadil v
na S
do našega rodu, Te prosimo;
Krstna izvedba Kremžarjeve zborne recitacije „Kralj zdomcev" na proslavi Kristusa Kralja 26. XI. 78 (foto Ivan Makovec).
daj veselja našemu delu, da ne bomo praznih rok, da bomo zvesto orodje — ko prišel bo čas.
Poslušaj naš glas: reši Slovenijo, Kristus Kralj, tisto v daljni domovini, to .— raztreseno v tujini,
SaJ mi smo Tvoje ljudstvo, Tvoj rod; zdaj rastemo po Tvoji volji ne le pod Triglavom, zdaj smo Slovenci povsod!
hočemo prazne zmage orožja ~~ hočemo polnost svobode duha! očemo novih krivic, maščevanja hočemo konec nasilja, gorja!
Naj, da bomo preko duš naših slovenskih bratov, hrez revolucij in krvavih preobratov Vrnilj naši Sloveniji pravi obraz.
Ti, ki sam si bil zdomec,
Davida kralja ponosni potomec,
Ti, ki si nas Slovence ustvaril, nam podaril talente, življenje in
rast,
Ti, ki si dal nam malega naroda vztrajnost in čast: Pošlji svojega Duha med nas!
Da bomo našli pogum in prejeli
modrost;
da bomo, ko bo prišel čas, vedeli
in znali
udariti,
kakor nekoč je Mojzes udaril; svariti,
kakor svariti so znali preroki; graditi,
v skladu z redom, ki je v stvarstvu; učiti,
ne da bi sami sebe iskali; zaupati
Tvoji obljubi ::n Tvojemu varstvu;
trpeti za druge,
kakor Ti, Kristus, trpel si za nas!
Da bo skozi naša usta odmeval Tvoj
glas,
da bo preko sveta in vseh slovenskih
src
završalo, kakor da se je sprostil
vihar:
Ti si naš Oče! Ti — Gospodar! Kristus, kraljuj preko vsega sveta! Kristus Kralj — nove Slovenije
bodi Vladar!
Mirko Mahnič
BODI PREPROST IN MIREN
Vse je le v srcu
Z lepim vedenjem je natanko tako kot z lepim govorjenjem; ni ga, če ni iz srca. Ne boš se ga naučil iz knjig. Veliko je zelo šolanih ljudi, ki natanko vedo, kako se lepo in po slovensko govori, vsa „slovnična“ pravila o tem so jim znana, govore pa grdo, surovo, oblastno, z vrha, brez spoštovanja do tistih, ki jim govore. Govore le pravilno, ne govore iz srca, iz ljubezni. A prav je samo, če govoriš iskreno iz sebe, pa čeprav ne po pravilih. Mnogi preprosti ljudje govore lepo, čeprav ne vedo pravil o lepem govorjenju. Veselje jih je poslušati. In prav tako je mnogo preprostih ljudi, ki prav ničesar ne vedo o bontonu, pa je njihovo vedenje vzgledno in čedno. Veselje jih je gledati.
Preprosto vedenje
Preprosto vedenje je najboljše in najlepše, ker najpopolneje iz-
raža tvojo osebnost. Zato ohrani preprostost, bodi naraven. In to zmeraj in povsod: na obisku v preprostem stanovanju, v salonu ali v uradu.
Ne bodi boječ, vendar pa ne bodi objesten. Ne nosi glave prevzetno pokonci, ne streljaj z očmi v sobesednika. Tvoji gibi naj bodo mehki, neposredni, odkriti. Izražaj se brez zoprne sramežljivosti, a tudi brez hlimbe.
Biti molčeč še ne pomeni biti mutast. A če ne znaš molčati, se moraš tega naučiti.
Nauči se molčati
Najprej kar zadeva naš notranji svet: ne govori ničesar o svojem, še manj o tujem. Ne postavljaj zaupnih vprašanj. Ne izrekaj mnenja, razen če te posebej prosijo zanj.
In zunanji svet: delaj čim manj hrupa, a ne bodi preveč previden, da se ne osmešiš. Ne treskaj z vrati, če si hude krvi, br-
2(*aj kretnje in ne izzivaj nasilja. Ne kriči, ne govori z močnim glasom. S prostaškimi sredstvi ne boš ukrotil sebi podobnih! Pogovora naj nikdar ne vodita jeza in strast. S kričanjem ne boš obdržal svojega položaja.
Ne kriči v javnih prostorih ^gledališče, restavracija, plesna
dvorana itd.), saj nisi najet za igralca, če ti niso pri priči postregli, ne pokaj s prsti, ne udarjaj s kozarci, ne kriči: „Plačil-ni". Tiha kretnja bo pritegnila večjo pozornost. Naredi, da boš čimmanj opazen, če si po nerodnosti kaj razbil, se takoj o-praviči in plačaj škodo.
Pozdravljanje in predstavljanje
Pozdrav moškega
Moški najprej pozdravi žensko katerikoli starosti in položaja. Nikoli ne ponudi prvi roke ne ženski ne starejšemu moškemu.
Na ulici pozdravi Rešnje telo Mi križ, ki ju nosijo v sprevodu, pogreb, svojo državno zastavo in zastavo države, v kateri se trenutno mudiš, in to med javnimi slavji.
Odzdravi svojim vrstnikom, a jih, če je mogoče, pri tem prehiti.
Odzdravi mlajšim in jim prvi Ponudi roko.
Odzdravi uslužbencu, ki mu nPr. odpre vrata; ob srečanju med Vrati, na stopnišču, v dvigalu, v čakalnici lahko pozdravi nezna-n° žensko ali neznanega starej-moškega pa tudi ljudi svoje Marosti. Zmeraj da prednost vsem zenskam in vsem starejšim moškim.
I ozdrav ženske
ženska naprej pozdravi starej-
šo žensko in počaka, da ji ta ponudi roko; naprej pozdravi tudi moškega v letih.
Pozdravi Rešnje telo, križ, pogreb itd.
Odzdravi vrstnicam.
Odzdravi mlajšim ženskam in dekletom in jim prva ponudi roko.
Odzdravi vsakemu moškemu, ki mu je s svojim ponašanjem dala vedeti, da bo sprejela njegov pozdrav.
Odzdravi uslužbencu, ki jo pozdravi, ji odpre vrata itd.
Odzdravi neznancu ali neznanki, ki ji na javnem kraju da prednost.
Moški se predstavi
Predstavim sebe: če moški želi priti v stik z neznancem ali neznanko, se mora prvi predstaviti. Poveš ime in priimek, poklic samo v primeru nejasnosti ali možnosti zamenjave.
Pri ženski dodaš: „Zelo sem vesel" ali „Zelo sem počaščen", pa tudi starejšemu moškemu lah-
ko z nekaj besedami izraziš svoje spoštovanje.
Ženska se predstavi
Če ženska želi priti v stik z neznano žensko ali s kako pomembno osebnostjo, se mora prva predstaviti. Dekle se neznani ženski zmeraj prva predstavi.
Moškega predstavimo
Nikoli ne predstavimo ženske moškemu, ampak zmeraj moškega ženski; mlajšega moškega starejšemu in ne narobe. Moška
enake starosti predstavimo tako, da imenujemo njuna imena drugega za drugim, lahko pa tudi rečemo: „Upam, da poznate gospoda X,“ ali »Dovolite, da vam predstavim gospoda X“, zatem pa poveste še ime drugega.
Žensko predstavimo
Mlajšo predstavimo starejši; če sta enakih let, ju predstavimo drugo za drugo.
Otroka predstavimo starejši o-sebi, ne da bi morali povedati njegovo ime.
Mladinski dnevi — mladinska sv. maša, kulturni program in športni nastop — naj vam dokažejo, da je med nami mladimi mnogo volje in pripravljenosti za delo. Imamo tudi ovire in težave zaradi pomanjkanja časa, toda kdor zares hoče, ta tudi zares zmore.
Močna opora in lep zgled za skupno delo in za dosego ciljev so nam naši starši in mnogi vzgojitelji. Prišli so v novo domovino brez vsega, celo brez znanja jezika te dežele. Koliko so se trudili in žrtvovali časa, da so ohranjali kulturne vrednote in zgradili skupne domove, v katerih se zdaj mi lahko zbiramo na verske, kulturne, družabne in športne prireditve! Za vse to jim moramo biti iz srca hvaležni.
Zavedamo se pa tudi, da je zdaj vrsta na nas mladih, da tudi mi nekaj naredimo z našimi močmi in talenti. Na veliko načinov lahko sodelujemo: pri pevskih zborih, na igralskem odru, pri kulturnih prireditvah in, kdor ima veselje, na športnem igrišču. Vsak je dolžan obogatiti in olepšati skupni dom in življenje v njem. Kdor stoji ob strani in pusti delati le druge, se izkaže sebičnega. Vsi smo veliko prejeli, zato moramo tudi drugim posredovati. Lepe misli nam je podal dr. Milan Komar v svojem predavanju na našem mladinskem sestanku, ko je med drugim citiral tele verze: Kdor nič ne da, ta ničesar ne ljubi,
kdor ničesar ne ljubi, se v nič ne vživi.
Mladina, ki se zbira v Slomškovem domu, ljubi svoje organizacije. Zato želi in hoče v njih delati, se vzgajati in s tem koristiti vsej naši slovenski skupnosti.
Saša Zupan (na mladinskem dnevu v Slomškovem domu)
J°han Bojer-Božo Vodušek
V
Ali z novim mestom Nidarosom Se je zgodilo drugače, kakor sta si Morten in Erik Foss zamišljala.
Šlo je na pomlad in Peter Skaarnes je vlačil z brano na polju. Naenkrat ustavi konje in se Prične ozirati. Nova pot je drsala tik mimo njega. In prav res, kakor je grešnik pred Bogom, ali nl to Morten, ki prihaja tamkaj ? ''ozi se z dvema konjema na vitkem vozu in za vozom tečeta ^Va druga konja. Zraven njega Se<ti mlada žena. Peter Skaarnes strmi in končno zakolne: „Vraga, Zc*aj je z mirom pri kraju!“
tujega so to zimo, ko je bila Postavljena oblast, izvolili za ob-■nskega sodnika! In zakaj ne? 11 je trgovec in posojal je de-par> ali ni bilo razumljivo, da so Judje glasovali zanj ? Po zako-nu je zdaj bila sicer določena
meja obrestim, smele so znašati žal samo dvanajst odstotkov. Ali Skaarnes si je znal pomagati, če je prišel kdo k njemu in bi si bil rad izposodil denar, je moral najprej kupiti za dvojno ceno kak star plug ali brano ali pa zastonj zvoziti v mesto nekoliko tovorov pšenice. Sele potem se je dalo govoriti o posojilu. Ali ni imel prav, da se je branil propada? Kako se je moglo dogoditi, da jih je toliko zanj glasovalo, je bila sicer stvar zase, ampak zdaj je bil občinski sodnik. Smel je ljudi poročati, odločati v medsebojnih sporih in če mu kdo ni bil po godu, ga je lahko dal prijeti in zapreti v klet za krompir, ki je bila preurejena v ječo. Tako mogočen je bil postal Skaarnes, čeprav se je župnik besno boril proti njemu. Župnik! Zanj se je vraga brigal. Zdaj pa je prihajal nekdo, ki je bil mnogo nevarnejši.
Onadva sta izstopila pred Mortonovo hišo. In tam je stala Ber-gitta v dolgem sivem dežnem plašču in s črno ruto na glavi, ožgana od vožnje preko prerije, in začudeno gledala z velikimi očmi. Prav res, saj tam je bila ilovnata koča, v kateri je Morten živel nekoliko let. Morala si jo je bližje ogledati. Ne, kakšna luknja! Ozirala se je na male lesene hiše, na kope slame okrog njih, na črne ploskve izorane zemlje in končno se je na glas zasmejala. Nikdar mu ne bi bila kot žena sledila na Kvidal, ampak tukaj
—	v tako neskončno daljnem svetu, kjer polja nimajo mej in so hiše kakor škatlice vžigalic, tukaj je bilo nekaj drugega. To je bilo kakor pravljica. In kljub temu, ali je res ona, ki zdaj stoji tukaj? Tako neverjetno je bilo.
—	Ali se ni morala smejati?
Da, prišla sta kot mlada zakonska dvojica, poročila sta se v eni izmed norveških cerkva v New Yorku. Vožnja semkaj je bila za Mortena nenavaden dogodek, ne, kako se je vse izpremenilo v nekoliko letih. Predvsem je bila nova pot in v razdaljah nekaj milj so bile, postavljene hiše, kjer so potniki lahko prenočevali. Zdaj ni bilo treba več spati pod vozovi. In povsod so bili novi naseljenci. Nekega dne se bo še dogodilo, da se bodo vrstile naselbine druga ob drugi od Northevillea prav do sem.
Tedaj je prišel Simen iz hleva. Oho, nenadoma je obstal in široko
pogledal. ,,Ali res — ti si kupil konje, Morten!"
»Konje ? Rajši poglej mojo ženo."
»Tvojo ženo?" Simen je stal z vedrom v roki in strmel.
»Dober dan!" ga je pozdravila Bergitta in smeje stopila k njemu.
Ali komaj so bili v mali sobi, se je spet pričela smejati. Stala je na sredi in gledala okoli sebe. »Ah, za božjo voljo, kakšen nered, tukaj je res potrebna ženska." In potem je morala iti pogledat v kuhinjo in v kamro in tam je bilo še huje.
Ampak že prihodnji dan je moral Morten obiskati stare naseljence in jim pokazati svojo ženo. To pot se je moral voziti. Saj nihče ne bo mogel videti na konjih, da so bili kupljeni na upanje. Ampak zdaj je nameraval lotiti se nečesa novega, in četudi bi moral k Skaarnesu in si izposoditi denarja.
Bil je pravi spomladanski dan z nenadnimi plohami in soncem. Dišalo je po prsti in po rasti, v daljavi je trepetala velikanska mavrica nad ravnino.
Ali pa sta mogla kaj drugega kakor smejati se ob razburjenju, ki sta ga vzbujala. Ana je stala pred hišo z zavihanimi rokavi in prala. Naenkrat pa se je morala nečesa oprijeti, kakor v strahu, da ne bi omahnila. »Ne, kaj je mogoče...!" Obe sestri sta se vrgli druga drugi v naročje in jokali, ali Bergitta je komaj u-
tegnila ogledati si vse tri otroke, manj odgovoriti na vsa vprašanja o domu. Morten je silil dalje. Drugič se bosta porazgovo-rili.
Najstarejši fant Izak, s črnimi lasmi in rjavimi očmi, pa je bil He tekel k sosedom, da jim sporoči novico.
Pri Karen in Kalu je bilo prav slavnostno razpoloženje, ko je Norton pokazal majhno omarico in dejal, da je v njej stara ura lz Skareta. Da, da, zdaj jo obesite. Zbogom — drugič boste slišali več novic z doma. Zbogom!
Ali zunaj na polju je videl tri Volovske vprege in pet konj se je Paslo na travniku. Vraga! si je Piislil, prehitevajo te, ampak le Počakajte!
Bergitta je morala odpreti dež-nik. Nobene poti ni bilo več. Mo-rala sta se voziti okoli polj in se vijugati dalje. Konja sta vzbujala Pozornost. Pripeljala sta se k majhni leseni hiši z zastori na oknih. ’>Kdo pa tukaj stanuje?" — „01a Natne in polkovnikova hči!" je °dgovoril Morten. „Ne — torej lako živita, ne, kaj takega!“
V hiši je sedela Elza z Dyren-dala in šivala s tremi otroki okoli sebe. Malo je osivela in upadla, ^ia pa piše pri mizi. član občinske uprave je, končno je bilo tudi Pjemu poverjeno zaupno mesto. ”Ti sam pa boš moral pričeti znova!“ si je mislil Morten. ,,Predevajo te, drug za drugim."
Kave nikakor nista mogla po-Cakati. Morten je čutil, kako je
Ola stal in gledal za konji. Kar naj. Bržkone ima še zmeraj samo vole in to ga jezi. Ampak videli bomo.
Ali kdo bi bil slutil, da je bil materin ljubljenček že poročen in imel dediča v zibelki ? Njegova Irka je bila velika rdečelasa žena, s pegami na obrazu in jastrebjim nosom. Pogovarjala sta se skoraj samo z rokami. Zakaj on ni bil nič kaj trden v angleščini in ona se še ni naučila mnogo norveščine. „Kako je malemu i-me?“ je vprašala Bergitta in pokazala na malčka v zibeli. „Pe-ter," je rekel Anton. ,,No, no, Patrick!“ je zaklicala mati in divje pogledala moža. Sicer pa še ni bil krščen, je povedal Anton, zakaj mati je hotela, da bi bil otrok katoliški, on pa se je temu upiral, in nihče se ni hotel Vdati. ,,What is your meaning?" je vprašala Irka in se ozrla na Mortena. „To se pravi: Kaj pravite k temu?" jo je popravil Anton. V svoji lastni hiši se je boril za domači jezik. Zbogom, je rekel Morten. Da, saj se bomo še videli. Zbogom, zbogom!
Ko sta se peljala dalje, se je imela Bergitta spet nečemu smejati. ,,Tadva se pač noč in dan prepirata!“ je rekla. „Ne, kakšen par! Kmalu ju morava povabiti, da bova imela kaj zabave."
Bilo je najbolje takoj obiskati tudi učitelja Berga. Sedel je v kuhinji svoje nove lesene hiše in jedel. Bil je neobrit in mleko in drobtine so se držale njegovih
sivorjavih brk. Ampak kakšen nered je bil vse naokoli. Planil je pokonci, si obrisal usta in toliko, da ju je pozdravil. Potem je takoj pričel govoriti o svojih lastnih zadevah.
..Priklonita se mi,“ je rekel. „Zakaj zdaj predstavljam oblast!”
„Tako, kaj si predsednik Združenih držav?"
„Ne, ampak ehairman v občinski upravi."
..Priklanjam se," je rekel Morton.
Zdaj pa je pričel učitelj Jo skakati po kuhinji in divjati. Zdaj nadzira pokrajinska uprava šole in zahteva, da se mora pouk vršiti v angleščini. „V angleščini! Ali slišiš? Kaj misliš, da bom to storil?"
„Ali se lahko upreš?" je vprašal Morten.
„Lahko odstopim."
„To bi bilo slabo."
„Ah, jaz sem rojen pod nesrečno zvezdo, vse, česar se lotim, gre k vragu. Da, da." In ozrl se je k oknu in pokimal.
Zdaj pa je Morten tudi njemu pokazal ženo in je hotel oditi. Zbogom, ne, ne moreva čakati kave. Ko pa sta že sedela v vozu, je pritekel učitelj gologlav za njima. ..Poslušaj, nekaj sem ti hotel povedati. Dobili smo občinskega sodnika!“
In zdaj se je ves razživel. Tekel je ob vozu in pripovedoval. Poslušaj: Skaarnes je poročal ljudi. In če bi morala biti to zadnja beseda učitelja Joja, je Skaarnes
prav res poročal ljudi. In sicer take, ki so mu bili toliko dolžni, da si niso upali drugega kakor iti k njemu in se dati poročiti. O njegovih poročnih nagovorih pa je slišati, da so pravi Mark Tvvain. In potem njegove razsodbe. Samo poslušaj: nedavno je bil na polju in oral, ko sta prišla dva odvetnika prav iz NorEhvil-llea po razsodbo v nekem mejnem sporu. „Ho!“ pravi Skaarnes, ampak noče popustiti pluga. ..Povejta mi tukaj, kaj hočeta!" Da, tedaj sta pričela oba moža zakona prepirati in razpravljati in kazala sta karte in navajala paragrafe. Skaarnes opazuje konja in zeva. Tedaj šine enemu izmed advokatov dobra misel v glavo: »Poslušajte," pravi in potegne iz listnice desetdolarski bankovec, — „ali si jih nisem izposodil od vas, ko sva se zadnjikrat videla?" Skaarnes je vzel bankovec in ga spravil v žep telovnika. Tedaj pa se spomni drugi, da si je svojčas izposodil od gospoda občinskega sodnika ne deset, ampak dvajset dolarjev. Tukaj je denar. In Skaarnes je vzel bankovec in ga spravil, kamor je prvega. Kaj naj bi bil počel prvi advokat, spomnil se je, da si je izposodil ne deset, ampak trideset dolarjev — kdaj že? In tako se je nadaljevalo, dokler ni eden izmed advokatov ostal brez denarja. Tedaj privleče oni drugi še en bankovec na dan, ko pa bi prvi spet rad pričel govori-. ti o zakonu, izjavi Skaarnes; „Bo-
dite tiho! Ta tukaj ima prav!" In pokaže na onega, ki mu je zadnji plačal. Hi, pravi. In občinski sodnik je oral dalje.
Smejali so se vsi trije. Bergitta se je kar davila in učitelj Jo se je tolkel po kolenih in kričal.
Nazadnje ga je vprašal Morten : „Ali ne maraš ničesar slišati ° svojih starših ?“
Učitelj se je zresnil: „Seveda. Ali še živita?"
Bergitta je poskočila s sedeža. Saj to je zvenelo, kakor bi izpraševal po čisto tujih ljudeh.
„Ne,“ je rekel Morten. „Oba sta se preselila!“
Učitelj Jo je nekaj časa pomišljal, sukal brado in končno rekel: „No, da, bila sta pač stara in zgarana."
Potem se je obrnil. Bergitta in Morten sta se ozrla na drugega, ko sta se peljala dalje.
Janez Pavel II. potrdil kard. Villota in druge
Papež Janez Pavel II. je imenoval za državnega tajnika v Vatikanu francoskega kardinala Jeana Villota, ki je to službo opravljal že vrsto let pod papežem Pavlom VI. in Janezom Pavlom I. Villot bo vodil še naprej delo papeškega sveta za javne zadeve Cerkve in ostane predsednik papeške komisije, ki upravlja premoženje apostolskega sedeža.
Novi papež je tudi potrdil bolonjskega nadškofa Porno za predsednika konference italijanskih škofov.
Prav tako je potrdil v dosedanji službi 5 kardinalov, ki vodijo papeške urade: Avstralec James Knox bo še naprej vodil kongregacijo za zakramente in bogoslužje, Brazilec Agnelo Rossi kongregacijo za evan-gelizacijo narodov, Italijan Corrado Hafile kongregacijo za zadeve svetnikov, Francoz Gabriel.Marie Garro-
ne kongregacijo za katoliški pouk, Hrvat Franjo šeper kongregacijo za verski nauk, Argentinec Eduardo Pironio kongregacijo za redovnike in Italijan Sebastjan Baggio kongregacijo za škofe.
Kardinal Višinski o novem papežu
,,Med kardinali smo iskali človeka žive vere, gorečega dušnega pastirja, človeka dobrega srca in prisrčnega nasmeha, ki bo mogel svetu pričati za božjo ljubezen," je dejal kardinal Višinski za poljsko oddajo vatikanskega radia. Omenil je Woj-tylovo široko izobrazbo, kulturo in nenehno voljo po poglabljanju znanja in duhovnosti. Kljub svojemu položaju in zaposlenosti pa je bil vedno pripravljen z mladimi odigrati partijo nogometa ali kakšne druge športne igre. Bil športnik s srcem, planinec, smučar. Svoj daljši govor je sklenil z besedami novemu papežu: ..Poljubljam tvoj bratski obraz, prijatelj in tovariš v delu in boju za
S\z£lOW£jMOW£
Kristusovo Cerkev na Poljskem... Vzgojili so te boji in trpljenje našega naroda.. . Veseli se, mati Poljska, svojega najboljšega sina si dala Cerkvi..."
Odbitje vizuma poljskima časnikarjema
Dvema poljskima časnikarjema poljski režim ni dal dovoljenja za pot v Kirn na papeževo umestitev. To sta glavni urednik katoliškega mesečnika „Wiez“ Tadeusz Mazovvie-cki in urednik krakovskega mesečnika „Znak“ Bogdan >Cymienski. Razlogov za odklonitev vzhodnega vizuma jima niso povedali.
Počastitev Višinskega
Ko se je poljski kardinal Višinski 29. oktobra vrnil iz Rima, ga je na letališču v Varšavi pričakalo 5000 ljudi s poljskimi in vatikanskimi zastavami ter cvetjem, s katerim so ga skoraj zasuli. Množica je vzklikala od veselja. Višinski pa je dejal, da je silno vesel, ko je na vodstvu Cerkve človek, ki pozna poljske razmere, saj je iz njih zrastel in v njih delal za cerkveno in narodno življenje.
Cerkev na Poljskem
Katoliška Cerkev na Poljskem je razdeljena na 24 škofij. Župnij je 6.716, od teh jih 420 vodijo redovniki.
Cerkva je 9.982, kapel pa 4.057. Od 1946 do 1970 je bilo obnovljenih 1.500 cerkva, 359 cerkva in kapel pa na novo zgrajenih. Od 1971—1975 so oblasti dale 365 dovoljenj za gradnjo ali obnovo cerkva ali kapel. Na Poljskem je 19.865 duhovnikov, od teh 4.790 redovnikov, in 76 škofov. Zunaj Poljske deluje 993 duhovnih oseb. Semenišč je 44, od teh 24 škofijskih in 11 malih semenišč. Katoliška univerza v Lublinu in varšavska Katoliška teološka akademija sta imeli 1. 1978 3.858 slušateljev. Redovnih družb je 42 moških in 101 ženskih.
Spravni obisk poljskih škofov v Nemčiji
Na povabilo nemških škofov oziroma predsednika nemške škofovske konference kardinala Hoffnerja so 20. septembra 1978 prišli v Zahodno Nemčijo zastopniki poljskih škofov: primas kardinal Višinski, tedanji krakovski nadškof kardinal Wojtyla — sedanji papež, ščečinsko-kamienski škof Stroba, gnjezenski pomožni škof s sedežem v Rimu Rubin, ki vodi poljsko izseljensko dušno pastirstvo, ter Dambrowski, tajnik poljske škofovske konference. S tem obiskom so se oddolžili obiskoma kardinala Dop-fnerja in kardinala Hoffnerja pred časom na Poljskem.
Poljsko zastopstvo je obiskalo starodavno središče krščanstva ob Renu
toesto Mainz, mesto Munchen, si o-gledalo ostanke nekdanjega nacističnega koncentracijskega taborišča v Dachauu (tam je bilo med zadnjo vojno tudi 35.600 Poljakov, med njimi 1.777 poljskih duhovnikov, od katerih jih je tam pomrlo 868). Na romarskem kraju Neviges so se škofje srečali z zastopniki poljskih izseljencev, v Fuldi pa so pozdravili na konferenci zbrane nemške škofe, kjer je dejal kardinal Hoffner: „Dolgo smo hrepeneli po tem obisku. Med Poljaki in nemškim ljudstvom ni več Prepada." Za sklep so imeli poljski škofje še božjo službo v stolnici v Kolnu.
Turinski prt
Turinski nadškof Ballestrero je 8. oktobra z božjo službo končal razstavo znamenitega »turinskega platna". Sveti sindon, kakor imenujejo starodavni prt, je bil razstavljen od &6. avgusta nad glavnim oltarjem stolnice. Po tradiciji naj bi bil to Prt, v katerega so zavili Jezusa, ko so ga sneli s križa. Cerkev se glede Pristnosti prta ni nikdar izrekla. Vsekakor pa ta dragoceni predmet obrača misli ljudi na Jezusovo trpljenje. Zato so ob tej razstavi v stolnici obiskovalcem tudi veliko govorili o Jezusovi žrtvi na križu.
Prt je bil razstavljen 43 dni. V tem času si ga je ogledalo več kot
3.330.000	ljudi. Dnevni rekord je bil
220.000	obiskovalcev. Med obiskovalci je bilo tudi 125.000 bolnikov. Vsak obiskovalec je moral čakati vsaj Pol ure, da je prišel v stolnico in k oltarju, včasih pa tudi 3 ure. Prt
si je v tem času ogledalo tudi 20 kardinalov in okoli 100 škofov. Prt so pregledovali tudi strokovnjaki a-meriške ustanove za vesoljska raziskovanja NASA. — V tem času je bilo v stolnici veliko spovedi in obhajil in smemo reči, da je ogledovanje sindona vodilo v poglobitev vere.
Jubilej „Opus Dei“
Pred 50 leti je v Španiji nastalo duhovno gibanje Opus Dei (Božje delo). 2. oktobra 1928 je namreč prelat Josemarfa Escriva de Balaguer ustanovil združenje, ki pomaga članom krščansko oblikovati njihovo življenje. Najbolj je razširjeno v Španiji, kjer je iz vrst tega gibanja izšla vrsta javnih delavcev, od katerih so bili in so še mnogi na vplivnih mestih španske družbe. Danes sega ustanova že na vse celine, saj šteje okoli 70.000 članov po 80 državah, iz vseh slojev in ras.
V tej mednarodni zvezi so predvsem laiki, vsako leto pa se nekaj članov odloči za duhovništvo, člani te družbe se zavežejo, da si bodo prizadevali za svetost in krščansko dejavnost. Apostolski sedež je zvezo potrdil 1947 in 1950. To ni kakšno redovniško združenje, je pa blizu taki ustanovi. V svojih vrstah združuje moške in ženske, poročene in samske.
Ustanova skrbi za potrebno oblikovanje in notranjo izobrazbo oseb, ki se udeležujejo njenega apostolskega delovanja. Pri tem ne trga članov od njihovega poklicnega dela pa tudi ne od njihovih apostolskih
NOVICE
12
SLOVENIJE
Jesenska škofovska konferenca
Jesenska škofovska konferenca je bila v Zagrebu od 10. do IS. oktobra 1978. škofje so se spominjali smrti Pavla VI. in Janeza Pavla I. ter mariborskega škofa Držečnika. Škofje želijo obnoviti nekdanjo prakso konference za tisk, da bi prek tiska njihova beseda močneje odjeknila in prišla do čim več ljudi, saj je v Jugoslaviji edino verski tisk družbeno občilo, ki je dostopno za Cerkev, škofovska konferenca bo kmalu objavila smernice za pastoralo zakramentov krščanske iniciacije. „Bolno doživljamo krizo vere, ki je za naš čas značilna." Zato škofje mislijo, da je čas, da spregovore o tem, kaj pomeni vera v osebnem in družbenem življenju. To se pripravlja. Splav je ubijanje nerojenih, je zlo, ki ni le greh, temveč samomor naroda, škofje bodo o tem kmalu spregovorili. škofje so tudi izrazili obžaiova-
želja. Zveza ni politična stranka, zahteva pa od svojih članov, ki so na raznih mestih, pomembnih za družbo, da delajo kot prepričani kristjani. Pri tem jim skuša tudi pomagati.
nje, da se v nekaterih domačih katoliških listih pojavljajo članki, ki nasprotujejo nauku Cerkve, npr. o izvirnem grehu in o Cerkvi.
Redovniško srečanje
Na redovniškem srečanju 27. septembra 1978 v prostorih teološke fakultete je zbranim redovnicam in redovnikom spregovoril Franc Rode, Tone Ciglar, Rafaela Glasenčnik, Janez Antolič in Rozalija Laznik. Slovesno somaševanje številnih redovnikov in duhovnikov so vodili nadškof Pogačnik, škofa Jenko in Grmič, prelat Šuštar ter provincial jezuitov p. šef. Prelat Šuštar je v nagovoru poudaril radosti, skrbi in dolžnosti tistih, ki so se zaobljubili v celibatu nedeljivo služiti Bogu in ljudem.
Človeštvo neredko spolnost bodisi povsem zavrača bodisi malikuje. Tudi nekatere religije gledajo pogosto v njej samo nekaj slabega in skušajo z vso silo zatreti spolni nagon. Zopet druge gledajo v spolnem doživljanju vrhunec religioznega dejanja. Krščanstvo zavrača načelno obe skrajnosti. V spolnosti ne vidi nič slabega, pa tudi ne krone religioznega zadržanja. V krščanstvu imata domovinsko pravico tako spolna kot deviška drža.
Čistost — urejen odnos do spolnosti
V krščanstvu mora biti človek do konca razvit. Postati mora vsestransko zrela osebnost, neokrnjen v svoji človečnosti. Beseda čistost označuje urejeno držo do spolnosti, nje-
n° različno, a skladno vključevanje v resnično poklicanost in dostojan-stvo človeka. Srce kristjana, ki prist-n° živi svoje krščanstvo, je čisto, deviško. Za večino kristjanov je to redno — zakon. Zakon je svobodno Prevzeta dolžnost, da človek sam se-be in svet počlovečuje skupaj s sebi Podobnimi. Za manjšino, torej izredno, pa je življenje v čistosti •— eelibat. Obe čistosti v svojih različ-n‘h oblikah koreninita v enem sa-Piem devištvu srca.
^evištvo —
znamenje božje ljubezni
n ncodrešenosti sveta
Devištvo v ožjem pomenu besedo označuje življenje in zorenje od-locitve, s katero se človek zaradi °2Jega kraljestva brez omejitev od-|"eoe spolnemu Izživljanju. Zakonu °t enakovredni krščanski vrednoti
odpovem zato, da na poseben na-bin služim Rogu in človeku. Je izbira 'Pod različnimi možnostmi krščan-sbega bivanja, je program življe-^Ja> ki sem ga docela svobodno iz-a* kot eno izmed mogočosti človekovega življenja in posvečevanja. Odpoved sebi je jedro celibata. Ce-*'bat je ljubezen, ki ne išče sebe, Marveč gre iz sebe in se napoti k ^vugemu. Je žrtvovanje za drugega; ^Se svoje veselje, zanimanje, znanje, Utnor, skratka vse dejavnosti daru-■lorn sočloveku... Deviški človek na Poseben način vzame nase vse hre-Ponenje izgubljenega in iščočega člo-Veštva, vso bolečino od Boga oddalje-neodrešene zemlje. Njegovo te-0 Postane kraj bolečin, kjer se po-ruia novo stvarstvo. Njegov glas je
glas tistih, ki vpijejo po odrešenju. Je krik zemlje in znamenje prihodnje dopolnitve vsega v Bogu.
Teološka fakulteta
30. septembra so začeli letošnje akademsko leto ljubljanske teološke fakultete z oddelkom v Mariboru s slovesnim somaševanjem v stolnici. Z nadškofom — velikim kanclerjem — dr. Pogačnikom so soma-ševali novi dekan dr. Steiner, novi prodekan za Ljubljano p. dr. Benedik in 2 slušatelja fakultete.
Med bogoslužjem je nadškof spre. govoril predvsem bogoslovcem. Poudaril je, da so duhovniku potrebne naravne kreposti, kot so poštenost, iskrenost, delavnost itd. Ob tem pa si mora bogoslovec prizadevati tudi za posebne kreposti, ki jih terja duhovniški stan, kot so vera, upanje in ljubezen, smisel za odpoved, čistost, duh molitve. Nadškof je predvsem poudaril pomen molitve; ta duhovnikom pomaga pri premagovanju vseh težav, ki so združene z njihovim poklicem.
Umrla duhovnika Janko žagar-Sanaval
29. oktobra 1978 je umrl v Domu upokojencev v Ljubljani Janko Žagar-Sanaval, katehet v pokoju. Rojen je bil 1896 v Ljubljani, posvečen 1922, bil kaplan v Dolu pri Ljubljani, Škofji Loki in na Jesenicah. Po katehetskem izpitu je postal 1935 katehet v Mostah v Ljubljani. Po vojni je kot upokojenec živel na svojem domu in od tam pridno hodil
pomagat v dušno pastirstvo, zlasti v Radovljico in Lesce in na Brezje. Dolgo je bolehal za sladkorno boleznijo.
Janez Nepomuk Breznik
Po dolgi bolezni je 1. oktobra umrl v Donji Dubravi (zagrebška nadškofija) Janez N. Breznik, tamkajšnji upokojeni župnik. Rodil se je 1895 v župniji Sv. Trojica v Slovenskih goricah, vstopil po klasični gimnaziji v mariborsko bogoslovje, bil 1921 posvečen, kaplanoval v Rušah, pri sv. Urbanu pri Ptuju, v Šoštanju in Bogojini in na Dolu pri Hrastniku, župnikoval pa na Muti. Ob začetku vojne so ga Nemci preselili, od koder se je prebil v Med-žimurje v Donjo Dubravo, kjer je postal župnik. Ljudje so ga tako vzljubili, da je tudi po vojni ostal kar tam.
Jubilej slovenskih kapucinov
Slovenski kapucini so 8. oktobra v župnijski cerkvi v stepanji vasi — Ljubljana — s slovesnim bogoslužjem obhajali 450 letnico ustanovitve svojega reda, 370 letnico prihoda v Slovenijo in 250 letnico smrti pridigarja p. Rogerija. Slovesno somaševanje nadškofa Pogačnika z višjimi predstojniki nekaterih slov. redovnih skupnosti in domačih patrov je bilo končano enotedensko bogoslužno praznovanje. Nadškof Pogačnik je zbranim na kratko orisal zgodovino kapucinskega reda. Poudaril je zasluge, ki jih imajo kapucini v oznanjevanju katoliškega nauka na
slovenskih tleh pa tudi v slovenskem slovstvu (pasijonske igre). Omenil je najbolj slavna kapucinska pridigarja Janeza Svetokriškega in p. Rogerija.
Ptujska gora
5. novembra 1978 je mariborski škof Grmič posvetil nov oltar v božjepotni cerkvi na Ptujski gori. Oltar ni povsem nov. Starega oltarnega podstavka niso odstranili ali premaknili, pač pa so pa odstranili tabernakelj, ki so ga premaknili na desno stran oltarja, in vsega drugega, položili nanj novo marmornato ploščo. 'Celoten prostor so preuredili po načrtih inž. arh. Zazule.
Tržaški škof Bellnmi v Ljubljani
26. oktobra je novi tržaški škof Lorenzo Bellomi obiskal ljubljanskega nadškofa Pogačnika. Pogovarjala sta se o splošnih cerkvenih vprašanjih, največ pozornosti pa sta namenila verskemu stanju med slovensko manjšino v tržaški škofiji. Oba sta izrazila zaskrbljenost, ker v tržaški škofiji že 20 let ni bilo slovenskega novomašnika. Če se bo to stanje nadaljevalo, kako bo škof mogel na slovenske župnije poslati slovenske duhovnike, ko bodo sedanji umrli ali obnemogli? škof Bellomi, ki je prišel v Ljubljano v spremstvu škofovega vikarja za Slovence dr. Lojzeta Škerla, je nadškofa tudi seznanil o svojem načrtu glede ustanovitve slovenskega cerkvenega središča v Trstu in ga povabil na obisk.
Srečanje izseljenskih duhovnikov
Vsako leto dvakrat se slovenski izseljenski duhovniki Zahodne Evro-Pe zberejo na skupnem srečanju, kjer pretresejo svoje probleme. Ti sestanki imajo študijski, informativni Pa tudi rekreativni značaj. Zadnje srečanje je bilo v kraju CJuarten v ^ici. Tam se je 23. oktobra zbralo
slovenskih duhovnikov. Samo dva zavoljo bolezni nista mogla priti.
Prvi dan jim je škof Lenič, narod-n' ravnatelj slovenskega izšeljenske-^a dušnega pastirstva, govoril o Premikih v zakramentalni pastorali c*°rna. Duhovnika Ivan Ifko in p. Ja-n®z Sodja sta govorila o pastoralnih °*Jiskih izseljenskega duhovnika. Vse PPsli so izzvenele v prepričanje, da s° Pastoralni obiski eno najučinko-v*tejših pastoralnih sredstev izseljenega duhovnika. Udeleženci so tudi P°slušali poročila iz posameznih de-kjer delujejo naši duhovniki. Srečanje je trajalo 3 dni.
s,ovenci v Švici
L- 1978 je preteklo 10 let, odkar rPajo slovenske družine, fantje in ^ekleta, ki bivajo v Švici, urejeno ušnopastirsko oskrbo. Zanje skrbi
p. Fidelis Kraner, pomaga pa mu p. Angel Kralj. Na 10-letnico so se pripravljali z duhovno obnovo, ki jo je vodil slovenski kapucinski provincial Štefan Balažič. 24. septembra so romali že 10. leto k Mariji v Einsiede-ln. Na romanje je prišel iz Ljubljane tudi prelat dr. Lojze Šuštar, ki je naročal romarjem med drugim: „Ohranjanjte narodnostno in versko zavest! Skrbite za versko življenje, za molitev; udeležujte se slovenske maše, pogosto prejemajte zakramente in gojite prijateljstvo med seboj; starši, skrbite za svoje otroke, uporabljajte verski tisk. K verskemu življenju spada tudi poštenost. Pomagajmo si med seboj!" Po Šuštarjevem predavanju v dvorani je bilo v cerkvi spovedovanje, nato pa somaševanje 15 duhovnikov s škofom Leničem. Po maši so peli Marijine litanije, nato je bilo skupno kosilo in po kosilu kulturni program.
Pot ravna, vedi, prava je edina, nje v vsem dejanju drži se zvesto; hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, ne sebi se, ne drugim se ne laži!
Stritar
Ipnaše šole
SLOVENSKE ŠOLE V ŠOLSKEM LETU 1978
OSNOVNE šOiLE
šola škofa <lr. Gregorija Rožmana v San Martinu
Učencev 56; 26 deklic in 30 dečkov. Voditeljica: Katica Kovač; katehet: France Bergant; učitelji: 'Saša Golob, Gizela Šušteršič, Marta Dimnik, Marta Rupnik, Darinka Zorec, Marija Žagar, Marjeta Boltežar.
šola Ivana Cankarja v Berazateguiju
Učencev 8; 5 deklic in 3 dečki. Voditeljica: Cilka Pucko; katehet: Jože Guštin; učiteljica: Betka Vitrih.
Šola škofa Antona Martina Slomška v Ramos Mejiji
Učencev 11'9; 69 deklic in 50 dečkov. Voditeljica: Helena Malovrh; katehet: Jože škerbec; učitelji: Kristina Breznikar, Tinka Šušteršič, Alenka Poznič, Vladica Selan, Saša Zupan, Anči Kočar, Andreja iKelc, Franček Breznikar, Marjan Hribar in Marjan Loboda; predsednik šolskega odbora: Lojze Lavrič.
šola Josipa Jurčiča v Carapachayu
Učencev 25; 9 deklic in 16 dečkov. Voditeljica: Majda Markež; katehet:
Matija Borštnar; učitelji: Mara Pleš-ko, Marjetka Slabe in Pavla Korošec.
Šola škofa dr. Antona B. Jegliča v Slovenski hiši
24 učencev; 15 deklic in 9 dečkov. Voditeljica: Marjana Batagelj; kateheta: Janez Pintar in Janez Cukjati; učiteljice: Anica Rode, Maruška Batagelj in Lučka Pavšer. Preds. šol. odbora: Nace Grohar.
Šola dr. Franceta Prešerna na Pristavi v Castelarju
Učencev 48; 31 deklic in 17 dečkov. Voditeljica: Mija Markež; katehet: Matija Lamovšek; učiteljice: Anka Gaser, Vida Pograjc, Marija Kopač, Jožica Kopač, Anči Jerebič; predsednik šolskega odbora: Polde Golob.
Šola Franceta Balantiča v San Justu
100 učencev; 62 deklic in 38 dečkov. Voditeljica: Angelca Klanšek; katehet:	dr. Alojzij Starc; učiteljice:
Kati Cukjati, Mirjam in Kristina Jereb, Marija Krajnik, Nežka Lovšin, Irena Poglajen, Anica Mehle; preds. šol. sveta:	Pavle Malovrh.
šola škofa Ireneja Friderika Barage v Slovenski vasi
51 učencev; 27 deklic in 24 dečkov. Voditeljica: Zdenka Jan; katehet: Ja-nez Petek; učiteljice:	Radojca in
Janja Šušteršič, Dana Zajc, Marta Šmalc, Marija Hočevar in Anči Koprivnikar.
šola dr. Janeza Evangelista Kreka v Tucumanu
® učencev; 6 deklic in 2 dečka. Voditeljica: Jožejka Žakelj; katehet: Lojze Urbanč; učiteljici: Alenka Ber-f?ant in Danica Draksler.
šola Jakoba Aljaža ' Bariločah
Učencev 12; 9 deklic in 3 dečki. Voditeljica: Milena Arko.
š°la sv. Cirila in Metoda v Mendozi
SO učencev; 23 deklic in 27 dečkov. Voditeljica: Lenčka Božnar; katehet: J°že Horn; učitelji: Zalka Hirsche-Sger, Mimi Artač, Angelca šmon, Božidar Bajuk; preds. šol. sveta: Stane Grebenc.
šola dr. Antona Korošca v San Luisu Učenci 3.
Voditeljica: Marija Havelka.
Meddobje XVI 3
3. številka XVI. letnika Meddob-■l'a’ ki ga izdaja SKA in urejuje Vrance Papež, prinaša te-le sestav-e:	Uvodnik:	Tiempos y lugares
(Papež); poezija in proza: Tine De-®ljak: Novi plavž; Papež: Sreča-nJa; Jože Cukale: Tvoj klic; Marjan Jakopič: Pesmi; Vladimir Kos: Le
SREDNJEŠOLSKI TEČAJI
Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši
Dijakov 210.
Ravnatelj: dr. Marko Kremžar; profesor verouka: msgr. Anton Orehar; profesorji: Kati Cukjati, Tine Debeljak ml., Tomaž Debevec, Igor Grohar, Mirjam Jereb, Andrej Krečič, Albin Magister, Franci Markež, Te-rezka Prijatelj, Pavle Rant, dr. Julij Savelli, Marjan Schiffrer, Božo Stariha, Neda Vesel in Vladimir Vor-šič; tajnica tečaja: Nataša Krečič.
Podružnica Slovenska vas Dijakov 46.
Ravnatelj: Dušan Šušteršič; kateheta: Jože Bokalič in Franc Sodja; profesorji: Janez Bokalič, Anton Gale, Lovre Jan, Ladislav Lenček in Andrej Rot.
Podružnica v Mendozi: Dijakov 18. Ravnatelj: inž. a gr. Marko Bajuk; profesorji: Božidar Bajuk, Jože Horn, Marija Grintal in Majda Ocvirk.
Srednješolski tečaj v Bariločah vodi dr. Vojko Arko.
tebi lahko povem; Božidar Kramolc: Prvo sveto obhajilo; razprave: Vinko Brumen: Nekaj misli o mišljenju; Franc Bergant: Miti v sv. pismu; prevodi: Karel Rakovec: Panter, Tiger in Osel; zapisi: T. Debeljak: Prispevek k 60-Ietnici smrti dr. J. E. Kreka; umetniška priloga: slikar Ivan Bukovec: olja.
M£D NAMI V AftGCNVNt
Duhovniški sestanki
Na mesečnih sestankih slovenskih duhovnikov, ki delujejo v območju Velikega Buenos Airesa, so bila v 1. 1978 naslednja predavanja: aprila: msgr. Anton Orehar: Duhovniški poklic je velika skrivnost; časnikar Tone Mizerit: Razmere in katoliški tisk v Argentini; maja: France Bergant: Preroštvo in preroki; junija: dr. Mirko Gogala: Novi pogledi na zakramente; julija: dr. Gogala o pastoralnem navodilu o sredstvih družbenega obveščanja »Občestvo in napredek"; avgusta: dr. Franc Rode: Cerkev v Sloveniji; septembra: Jože Bokalič: Dušnopastirsko delo v Sloveniji; oktobra: Janez Cukjati: Naše upanje v težkih časih; dr. Alojzij Kukoviča: Razvojne stopnje marksizma in komunizma; novembra: dr. Franc Gnidovec: Družina - domača Cerkev. — Sestanki so bili na zadnje srede v mesecu ob 15.15 v Slovenski hiši. Najprej je bila skupna pobožnost v cerkvi, potem sestanek in nazadnje prijateljsko srečanje v o-bednici.
Kulturni večeri SKA
4. kulturni večer (29. julija) je bil v okviru likovnega odseka posvečen odprtju razstave Ivana Bukovca (27 olj). Uvodno besedo je spregovoril arh. Jure Vombergar.
Razstava je bila odprta še v nedeljo in naslednjo soboto. Na 5. kulturnem večeru (19. avgusta) je pod okriljem teološkega odseka predaval dr. Franc Rode o 4 razdobjih modernega ateizma. 6. kulturni večer je pripravil literarni odsek: novo pesniško zbirko Karla Mauserja Zemlja sem in večnost je predstavil njen urednik dr. Tine Debeljak, o opremi Bare Remec pa je govoril France Papež (26. avgusta). Na 7. kulturnem večeru je v okviru prirodoslov-no-znanstvenega odseka predaval dr. Stane žužek o sodobni znanosti o kovinah (23. septembra). V okviru zgodovinskega odseka je 14. oktobra predaval na 8. kulturnem večeru France Bergant o preroštvu in prerokih stare zaveze, 4. novembra pa na 9. kulturnem večeru Jože Bokalič o teologiji osvoboditve v Južni Ameriki, na X. kulturnem predavanju je govoril akademik univ. prof. dr. Anton Peterlin o modernem razvoju fizikalne znanosti, 19. novembra. .
Slovenski dom v Berazategui
12. novembra je Slovenski dom v Berazategui praznoval svojo 13 letnico. Praznovanje se je začelo z mašo, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar, se nadaljevalo s skupnim kosilom in končalo s kulturnim programom, ki je obsegal petje beraza-
teških deklet (Betka Vitrih), igranje na citre Matevža Dolenca, besede Predsednika Doma Jožeta Vidmarja, rajanje otrok (Betka Vitrih), govor Gregorja Batagelja in prikaz S slovenskih vseljenvanj v Argentino Iva-na Korošca.
Duhovne vaje za žene
Od petka 3. novembra zvečer do nedel j e 5. novembra popoldne so bile duhovne vaje za žene v zavodu Mari-Je Pomočnice v San Miguelu. Udele-^do se jih je GG žena, vodil pa jih je P- dr. Lojze Kukoviča.
Koncert Slovenskega pevskega zhora v San Martinu
Ob svoji 30 letnici je Slovenski Pevski zbor v San Martinu priredil 11- novembra v kapeli Srca Jezuso-Vega nasproti Slovenskega doma koncert cerkvene glasbe. 30 pevcev ■n pevk je pod vodstvom pevovodje ^inka Klemenčiča zapelo v 1. delu Pesmi cerkvenega leta, v 2. delu Programa pa slovenske Marijine pes-Pd- Kot solisti so nastopili Marija Marinček, Ema Ferfolja in Ivanka Petkovšek ter Marjan Boltežar in Lado Petkovšek, pri orglah pa je
Pesmi spremljala Anka Savelli-Ga-ser.
* r°slava narodnega praznika
V soboto 28. oktobra je bilo v Slovenski hiši vseslovensko manife-s Litijsko zborovanje ob 60 letnici Ravenskega narodnega praznika 29.
oktobra in počastitev dneva slovenske zastave. Ob 6 popoldne je bila v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar, po maši pa je bila prireditev v dvorani. Po argentinski in slovenski himni je bil pozdrav predsednika pripravljalnega odbora Pavla Fajdige in nato govor predsednika SKAD-a Andreja Groharja: Slovenska žena in narodno delo; deklamacija Slavospeva slovenski zastavi dr. Tineta Debeljaka (učenci Prešernove šole na Pristavi); slavnostni govor predsednika Narodnega odbora za Slovenijo Miloša Stareta: 29. oktober — iz preteklosti v prihodnost; simbolična počastitev slovenske žene za zasluge ob majniški deklaraciji: predsednik Stare je izročil ge. Anastaziji Cvetko slovenski zlatnik in srebrnik iz serije, ki so jih izdali v Kanadi za 60 letnico narodnega praznika; pozdrav dr. Petra Klobčiča iz Toronta v Kanadi in izročitev prve serije slovenskih srebrnikov Milošu Staretu v znak priznanja za njegovo delo za slovenski narod; kantata dr. Franca Cigana Ustoličenje karantanskih vojvod v izvedbi Gallusa pod vodstvom dr. Julija Savellija. Program je povezoval Gregor Batagelj. Slavja v cerkvi in dvorani so se udeležili predstavniki organizirane slovenske skupnosti in drugi rojaki, bilo 'e tudi 12 zastav in več narodnih noš. Dvorano je okrasil z velikimi portreti Janeza Ev. Kreka, škofa Jegliča, ministra Korošca in Ivana Tavčarja slikar Stane Snoj.
V nedeljo 29. oktobra ob 11 se je predstavništvo slovenskih organi-
zarij poklonilo pred spomenikom generala San Martina, priložnostne besede pa je spregovoril predsednik ZS Marjan Loboda.
Pristavski dan
V nedeljo 29. oktobra so rojaki iz castelarskega okrožja praznovali Pristavski dan, ki se je začel ob 11. s sv. mašo (msgr. A. Orehar), nadaljeval s skupnim kosilom in kulturnim programom, ki je obsegal: pozdrav predsednika društva Slovenska pristava Pavla Fajdige, besede Pavla Fajdige ml. povabljenim Čehom in Poljakom v kasteljanščini: Mladi v narodnem občestvu, slavnostni govor Jožeta Košička, narodne plese češke in poljske skupine ter pri-stavske mladine in otrok (Jure Ahčin) in za sklep nastop mladinskega mešanega zbora pod vodstvom Anke SavellRGaser.
Gallusov koncert cerkvene glasbe
Koncert cerkvene glasbe, posvečen ob zborovi 30 letnici patroni glasbe sv. Ceciliji za njen praznik, je izvedel „Gallus“ v soboto 18, novembra v dvorani kolegija Sv. Duha, Avellaneda 4455. V 1. delu programa je mešani zbor zapel 3 Mavove pesmi: Kraljica angelov, Mila podoba in Radu j se, Kraljica nebeška, ter 2 Tomčevi: Lučke gorijo in Brezmadežna; zbor mladenk je zapel Ferjančičev Večerni zvon in Vodopivčevo Dajte mi zlatih strun, mešani zbor in zbor mladenk skupaj pa Mavovi Kdo je ta ? in Večerni zvon. — V
2. delu koncerta sta bila na sporedu 2 odlomka iz Haydnovega oratorija Stvarjenje: arija za bas (stavek 22.) ter 13. stavek za zbor in solistični tercet — in pa njegova Marijacelj-ska maša za zbor, soliste, orgle in orkester. Instrumentisti (razen Anke Savelli-Gaser pri orglah) in solisti so bili argentinski gostje. Koncert je bil kvaliteten in je občinstvo nagradilo dirigenta dr. Julija Save-llija, zbor in vse sodelujoče z navdušenim aplavzom.
Narodni praznik v Mendozi
60 letnico narodnega praznika 29. oktobra je slovenska skupnost v Mendozi proslavila v nedeljo 5. novembra. Ob 18. uri se je začelo slavje s sv. mašo, ki jo je v kapeli pri sestrah mercedarkah daroval Jože Horn, 'rugi program pa je bil v dvorani Doma. Na sporedu, ki ga je povezoval inž. Janez Grintal, so se zvrstili pozdrav društvenega predsednika Staneta Grebenca, deklamacija Kunčičeve pesmi o zastavi, petje otrok, nastop pevskega zbora (prof. Božidar Bajuk) in govor predsednika NO za Slovenijo Miloša Stareta.
Proslava Kristusa Kralja
Na nedeljo Kristusa Kralja, 26. novembra, so se rojaki Velikega Buenos Airesa množično zbrali k proslavi v Slovenski hiši. Ob 17 je bil° v cerkvi Marije Pomagaj slovesna sv. maša, ki jo je daroval msgr. A. Orehar in med katero je pel zbor
»Gallus" (dr. Julij Savelli), po maši P® je bila akademija v dvorani. U-vodne besede je spregovoril inž. Jože Žakelj, Sodjevo pesem Kristusu je recitiral Janez Jerebič, slavnostni govor je imel univ. prof. dr. Milan Komar, izvirno recitacijo »Kralj zdomcev“ dr. Marka Kremžarja pa v režiji Frida Beznika recitirala gladina iz Castelarja, Ramos Mejije ln San Justa. Kot solisti recitatorji nastopili Marta Malovrh, Gregor atagelj, Tone Erjavec, Marko Mele >n Jože Korošec. Sceno je izdelal Marko Jerman.
Kdo ve — kdo zna?
Kreditna zadruga SLOGA je za Soboto 11. novembra organizirala v dvorani Slovenske hiše tekmovanje v znanju o slovenski zgodovini, zemljepisu, slovstvu, slovnici, verouku in splošni kulturi. Tekmovanje je bilo za ljudskošolske učence in srednješolce. Vodil ga je Stanko Jerebič. Od ljudskošolcev je zmagala trojka iz Prešernove šole na Pristavi (Kristina Kremžar, Betka Jerovšek in Cvetka Kopač), od srednješolcev pa trojka iz 5. letnika: Pavel Pleško, Andrej Kremžar in Marjan Loboda.
Potrebujemo duhovniške poklice
Francoski list L’ homme nouveau 'JN°vi giovejcj razglablja o vpraša-Pju> kaj storiti, da se bo več mla-‘k odločilo za duhovniški poklic.
1 tem omenja besede papeža Pavla k francoskim škofom, ko so prišli . nieniu na redni obisk: »Pogumne-. Je treba povedati mladim, da ljud-Je Potrebujejo duhovnikov." škofom var*®ke pokrajine je dejal, naj se arujejo »poenostavljenih gesel", kot , r,: »Če bo manj duhovnikov, se °do za icerkev bolj žrtvovali laiki." n ^0fom Zahodne Francije je dejal,
J ne dovolijo, da zaradi pomanjka-Ja duhovnikov nekateri širijo in na ko razglašajo rešitve, za katere y6 ^rkev ni mogla odločiti, ker so p ra®ljive. Tudi če bi se odločili za jp Mečevanje primernih poročenih z’ bi večji del bremena slonel na
neporočenih. Glede božje službe brez duhovnikov, ki je zaradi izrednih okoliščin tu ali tam primerna, nikakor ne smejo govoriti, da je to najboljša rešitev in odločilna oblika, je dejal Pavel VI.
V Franciji so organizirali »posebne centre za duhovno, idejno in pastoralno oblikovanje mladih", ki so imeli lani 1000 gojencev — semenišča. Ti centri vabijo mlade abituriente s Kristusovo besedo: »Pridite in poglejte!"
Vse katoliške cerkve zaprte
V Moldaviji (Sovjetska zveza) so komunistične oblasti zaprle vse katoliške cerkve razen kapele na pokopališču v Kišinevu. V Moldaviji živi približno 15.000 katoličanov — Poljakov in Nemcev.
KJE JE fCA J l
LETO 46	JANUAR 1979
UVODNIK
BOŽIČNI
ČAS
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
SODOBNA
VPRAŠANJA
RAZNO
V DRUŽINI
ZA MLADINO
ROMAN
NOVICE
Željo moramo izpolnjevati (Anton Orehar)
Ob jaslicah (Anton Vodnik) ..................
Na novoletni dan (Vital Vider) .............
Preprostost, zaupanje in pogum — to so
darovi jaslic (Karel Mauser) .............
Sveti večer (Joža Lovrenčič) ................
Pridi k nam, Gospod! ........................
Tebi; Razglašenje v januarski noči (Vladimir Kos) ...................................
Pri nedeljski maši ..........................
Prvih 20 dni vladanja papeža Janeza Pavla II. (L. S.).................................
Ob 30 letnici deklaracije OZN o človekovih
pravicah ............................
Kjer ni vere, tam ni svobode (Rudolf Smersu) ....................................
Molitev ob začetku počitnic ..............
Stoletnica skladateljev Vodopivca in Kimovca (Stanko Trobina in Edo Škulj) Pozdravljena, zelena štajerska (Jože Krivec) še nekaj besed o rajnem škofu Držečniku Postojanke svobodne Slovenije v svetu (Božidar Fink) ■................................
Naše šole ...................................
Stara in nova podoba zakona (Anton Trstenjak) ...................................
Kaj je prav? (iLojze Šuštar) ................
Kral[ zdomcev (Marko Kremžar) ..............
Bodi preprost in miren v vedenju; pozdravljanje in predstavljanje (Mirko Mahnič) Naše sodelovanje v slovenski skupnosti (Saša Zupan) ...................................
Izseljenci (Johan Bojer — Božo Vodušek) .
Svetovne novice .............................
Novice iz Slovenije ........................
Slovenci po svetu ..........................
Med nami v Argentini ........................
1
2
3
5
7
9
10
11
12
18
24
17
26
29
33
35 58
36 38 40
44
46
47 52 54 57 60
^Pegovori o n|tanju
Upanje je vogelni kamen človeškega življenja, (slovenski)
Ena lučka upanja sveti tudi v najbolj temnih urah. (angleški)
Nesreča ni, dasi vse drugo izgubi, komur še upanja v srcu živi. (slovenski) Ne izgubite upanja tudi v največjih težavah življenja,
Najti iz temnih oblakov lahko pade čista in sveža voda. (arabski)
Kdor živi v upanju, umira pojoč, (španski)
Bolnik upa, dokler diha. (slovenski)
si premagal obup, boš zmagal tudi v drugih bitkah, (norveški)
^akaj bi skakali v vodo, ko se pa barka ni prevrnila? (kitajski)
DIGJ1M Q)¥li'J Q)
c
KANADA: Ivan Marn, 131, Tree-vievv Drive, Toronto 14, Ontario, Ca-nada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
Je slovenski verski mesečnik, ki ga 'zdaja konzorcij (msgr. Anton Ore-har); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Urehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Begi str o de la propiedad Intelectual No. 1.313.507
Jiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 4>>, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pi-®arna, Ramon L. Falcon 4158, Bue-n°s Aires.
4Da: Rev. Julij Slapšak, 0019 Glass Cleveland, Ohio 44103, USA. (.i°^enska pisarna, Baragov dom, .4 St. Clair A ve., Cleveland 3, U1"° 44103, USA.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia, Italia.
AVSTRIJA:	Naročnino pošiljajte
Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je 23.000 pesov; v ZDA in Kanadi 15 dolarjev; v Avstriji 200 šilingov; v Italiji 8.000 lir; drugje protivrednost dolarja.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Zunanja oprema DŽ: arh. Jure Vom-bergar; stalna zaglavja DŽ ter celotna oprema Božjih stezic: Stane Snoj.
ii I.
Tffs&
JJi.
L
Hog nam vsem daj za novo leto dovolj razumnosti, modrosti in uvidevnosti ter ponižne požrtvovalnosti v delu za slovensko in katoliško skupnost.
Škof dr. Gregorij Rožman (Sklep novoletnega voščila 1940)