15. štev. V Ljubljani, dne 6. avgusta 1898. VIII. leto. - Za oznanila plačuje se od dvostopno petit-vrste 8 kr Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseoa ter stane za vse leto 80 kr za P°* p0 dogovoru. - Naročnina in inserati blagovolijo naj se če se enkrat tiska; 12 kr. če se dvakrat, in 15 kr. če se trikrat tiska - Večkratno tis^ ^ frankirati _ Rokopisi se ne vračajo, pošiljati „Narodni Tiskarni" v LJnbljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Roaorjuoa . __i__s===s===s====i Županski shod v Ljubljani. Občinski svet vseslovenskega središča, bele Ljubljane, je v svoji seji, dne 17. maja t. 1., določil vzpored, po katerem se ima v Ljubljani slaviti petdesetletnica slavnega vladanja našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. Pričele se bodo slavnosti dne 17. avgusta t. 1. s shodom slovenskih županov iz Kranjske, Štajerske, Koroške in iz Primorje. Na tem shodu izrečejo slovenski župani kot zastopniki občinske samouprave in po tem takem tudi kot zaupniki vsega slovenskega naroda neomahljivo udanost in zvestobo Slovencev do pesvečene osebe Njegovega Veličanstva. Potem izberejo iz svoje srede odposlance, ki prevzamejo nalogo, sporočiti ta čutila ob vznožji Najvišjega prestola. Občinski svet ljubljanski pač ni mogel lepši način pričeti s slavnostmi pet na ------ r------ - ----------- r — desetletnice cesarjeve, nego da vabi v belo Ljubljano župane iz vseh slovenskih pokrajin. Izborna misel, za katero ga moramo zahvaliti, ker je pričakovati, da shod obrodi mnogo lepega in koristnega sadu. Od vseh strani Širne slovenske domovine prihite na omenjeni dan v naše središče župani, da tam v jeden glas združijo izraze udanosti in neomahljivosti do Najvišjega prestola^ Slovenski narod je udan habsburški dinastiji od onega časa, ko je stopil pod njeno vlado, do današnjega dne. Udan je in v dolgih stoletjih, zgodovina ne pozna niti hipa, v katerem bi bil Slovenec odrekal svojo pokorščino vladajoči habsburški hiši. Ta udanost ga navdaja današnji dan in ga bode tudi v prihodnje. Dokazov za to nam podaje zgodovina v izobilju, pred vsem pa pričajo bojišča o zvestobi in udanosti slovenskega naroda. Kjerkoli se je bilo treba boriti proti sovražnikom Avstrije, na vseh onih bojiščih je v mogočnih potokih tekla tudi slovenska kri v obrambo domovine. Izraziti udanost, podprto z zgodovinskimi dejstvi, bo torej Slovencem kaj lahko. Poleg udanosti bo treba pa povedati še kaj drugega. Da je bridka naša zgodovina ter da je naša domovina — kakor pravi pesnik — »vdova zapuščena", to je znano vsakemu, količkaj zavednemu Slovencu. Zato pa tudi ne nameravamo prelivati solza ob spominu na domovino, čeprav nam ta spomin obuja trpka čutila, ki nam razburjajo kri. Se smo tu, Slovenci, še živimo in tudi vemo, da bomo Se Živeli, čeprav je nam padla po krivdi drugih marsikatera postojanka, ker današnji dan smo prišli do »poznanja, da pride do pravice le oni, ka- teri zaupa v prvi vrsti samemu sebi, ki se dalje zaveda svoje naloge ter ki neizprosno zahteva ono, kar mu gre, pri poklicanih in merodajnih činiteljih. S takimi nazori gledamo v bodočnost, ker upamo, da pre-ženemo ž njimi vse nezakonitosti, s katerimi se še vedno bije Slovencu v obraz. Razni vladujoči sistemi so se trudili in se še trudijo, raznaroditi Slovence. Posrečilo se jim je v tem pogledu mnogo in še dalje bi bilo prodiralo v naš narod, posebno ob mejah, ono raznarodovanje, da ni prešinila slovenskega naroda zavednost, ki je napovedala smrt takim raznarodevalnim sistemom. No, vzredili pa so nekaj, na kar smejo biti oni sami ponosni, od česar pa se vsak trezno misleč in razsoden človek s studom obrača. Le oni naj kaj velja, ki se poslužuje na severu slovenskih pokrajin nemškega jezika ter na jugu laškega, le onemu naj se postreže povsodi in ugodi v vsakem obziru, če le mogoče; Slovan pa bodi brezpraven helot. Zupani, naši možje, razmišljajte o teh in jednakih rečeh ter poleg udanosti izre-cite na shodu slovenskih županov tudi svoje težnje in svoje zahteve, kar treba skupno predložiti pred Najvišji prestol. Na tem shodu pa boste čuli tudi marsikaj poučljivega. Več očij več vidi in vsi ljudje vse vedo, pravita pregovora; za to bo slišati tam marsikaj lepega in koristnega. Razmere niso povsodi jednake in tudi ljudje si niso povsodi slični. Tukaj se kaj doseže, kar se tam ne da, tukaj je potreba tako postopati, tam drugače itd. Stališče shodu ima biti splošno ter ima spajati v sebi točke o potrebah slovenskega naroda na vseh poljih. In združevanja, bližjega spoznavanja potrebujemo, da moremo lažje naprej; jeden sam ne opravi nič. Sedanji splošni položaj v državi pa je tak, da nas sili k združenju vsestransko, saj se gre tu za prihodnjost Slovanov in izbojevati se ima boj, kdo bo od sedaj naprej gospodaril, ali ostanejo Še dalje Italijani in Nemci gospodarji v državi pod okriljem vlade, ali se postavi vse na jednako ravnopravno stališče. Zato pa treba bdeti in v teh resnih časih naj nam bo zvezda-vodni ca geslo, ki obsvita posvečeno vladarjevo geslo, in ki se glasi: „Z združenimi močmi!" Bismarck. Najmogočnejši hrast v nemškem lesu se je podrl. Bismarck, bivši gospodar Nemčije, je v soboto zvečer po kratki bolezni nagloma umrl. Skoro polstoletja je Bismarck upi i val na politične razmere v Evropi. Razkosano Nemčijo je zjedinil in vstvaril iz nje velesilo, kar mu zagotavlja v zgodovini nemškega naroda odlično mesto. Tekoče stoletje je rodilo velike državnike, a niti Cavour, niti Gladstone, niti Thiers se ne morejo ponašati s takimi uspehi, kakeršne je dosegel Bismarck. Oton Edvard Leopold Bismarck se je rodil dne 1. aprila 1815.1. v SchOnhausenu in se po svršenih pravnih študijah posvetil kmetijstvu. Živel je od 1. 1839. do 1847. na svojih posestvih, kjer si je pridobil priimek „divji Bismarck". Prvi Bismarckovi nastopi v političnem življenju niso obudili nikake posebne pozornosti, da si je znal Bismarck kmalu pridobiti na dvoru toliko upliva, da jo 1. 1859. mogel svetovati takratnemu princ-regentu, naj na noben način ne pomore Avstriji proti Franciji in Italiji, češ, osvo-bojenje Italije je prvi korak k ustanovitvi velike Nemčije pod pruskim vodstvom. Čim je princ-regent zasedel pruski prestol, oklenil se je Bismarcka in se popolnoma podredil njegovemu vodstvu. Bismarck mu je svetoval, naj vse svoje moči osredotoči na to, da pripravi dobro armado, in da napolni državno blagajno, in ker se je pruski deželni zbor ustavljal tem zahtevam, je kralj Viljem poklical Bismarcka na Čelo pruske vlade. Devet let pozneje se mu je Bismarck zahvalil za to zaupanje s tem, da mu je posadil na glavo cesarsko krono. Leta 1862. je Bismarck provzročil, da je pruski kralj odklonil povabilo Avstrijo na shod nemških vladarjev v Frankobrodu in Bismarck je razvil pruski program za rešitev nemškega vprašanja, zahtevajoč popolno ravnopravnost Pruske z Avstrijo in skupen, po narodu voljen parlament. Avstrija je to odklonila in Bismarck je tedaj izjavil, da se nemško vprašanje da samo rešiti „s krvjo in z železom". Poljska revolucija je dala Bismarcku priliko, si pridobiti naklonjenost Rusije, katera se je kmalu na to sijajno izkazala. Bismarck je Avstrijo vjel, da se je s Prusko zavzela za osvoboditev Šlezvika in Hol-steina, a potem je ruval proti avstrijski upravi Holsteina ter se, poznavajoč slabo avstrijsko vojno organizacijo, krepko pripravljal za vojno proti Avstriji. Da ta namen prikrije, je na spomlad predlagal dunajski vladi zvezo s Prusko, v tem, ko se je bil že sam porazumel z italijanskimi in madjarskimi revolucionarji. Čim je sklenil zvezo z Italijo, je Pruska vstopila iz nemške zveze in provocirala vojno z Avstrijo, katera je bila odločena v bitki pri Kraljevem Gradcu. Bismarck je kasneje sam priznal, da je leta 1866- igral va bancme, in da je imel v kritičnem trenotku pri Kraljevem Gradcu že pripravljen revolver, da se v slučaju poraza pruske vojske usmrti. Pruska je vsled srečnega izida vojne proti Avstriji postala prva moč na Nemškem in velesila, kralj Viljem je sicer nameraval takrat anektirati tudi Češko, a Bismarck se mu je uprl, vedoč za tajno zvezo mej Avstrijo in Francijo, katera je jamčila Avstriji nje stare meje na severu. Posledica te vojne je bila, da se je pruski teritorij znatno povečal, in da je bila ustanovljena severonemška zveza pod ruskim vodstvom, Avstrija pa je bila iz Nemčijo popolnoma iztisnjena. Toda Bismarck še ni bil zadovoljen. Deloval je na združenje vseh nemških državic v jedno državo pod vodstvom Pruske. V to svrho je najprej sklenil tajno pogodbo z južnonemškimi državami in potem provociral vojno s Francijo, dočim ga je Rusija varovala pred Avstrijo. Izolirana Francija je bila poražena in v Versaillesu se je dal pruski kralj Viljem kronati za nemškega cesarja. Ustanovljena je bila pod imenom Nemčije velika Pruska. Bismarck je bil tedaj na višku svoje slave. Poslej je posvečeval svoje redke zmožnosti konsolidiranju Nemčije, stvar-janju pogojev, da postane Nemčija svetovna sila. Leta 1879. je sklenil zvezo z Avstrijo, naperjeno proti Rusiji, iz katere alijance je potem postala trozveza, zajedno pa je sklenil z Rusijo tajno pogodbo proti Avstriji. Smrt cesarja Viljema leta 1888. je omajala Bisraarckovo stališče. Mož je postal Hohenzollernom nadležen, in mladi cesar Viljem II. se ga je otresel na nelep način. Dne 28. marca 1890. je podal Bismarck ostavko in cesar Viljem jo je sprejel. Od svojega padca je samotaril Bismarck na svojem gradu. Delal je svojim naslednikom mnogo težav, ker ni mogel preboleti svoje brezuplivnosti, ali do veljave ni prišel več. Bismarcku mora tudi sovražnik priznati, da je bil državnik v velikem slogu, genijalen politik in srečen politik, ali boril se je za preživelo idejo, za ustanovitev srednjeveškega bojnega nemškega cesarstva. Smisla za civilizacijo in za humanitarna prizadevanja ni imel, kakor je bil sploh krut, ohol in do skrajnosti egoističen značaj. Bil je zastopnik trde reakcije, sovražnik vsake svobode, ter je vso Evropo potisnil pod neznosno breme militarizma, katerega konec bo ali velikanska vojna ali pa soci-jalnogospodarska katastrofa. Slovanom je bil Bismarck velik sovražnik, čo tudi je to prikrival. Poljake na Pruskem je brutalno zatiral, a tudi prizadevanje avstrijskih Slovanov za pridobitev ravnopravnosti je opoviral, kjer je mogel. Znano je, kako je leta 1870. pritiskal na Beusta, naj kaznuje kot veleizdajice tiste Čehe, Poljake in Slovence, kateri so izražali svoje simpatije za Francijo, ^nano je tudi, kako je Hohenwartu leta 1871. v Gasteinu pestil in ga ščuval proti Slovanom, tako da je Beust v kronskem svetu mogel izjaviti, da Pruska ne pusti, da bi, če tudi v avstrijskem okviru, nastala češka drŽava, in znano je tudi, kako je za Časa Taaffea uplival na dunajski dvor, dasi se je kazal kot nekakega protektorja grofa Taffea. Z Bismarckom je izginil redek mož, a zapustil ni samo nepozabnega spomina, zapustil je tudi politično oporoko. Ideja zjedinjenja vseh Nemcev pod vodstvom Pruske je prav sedaj oživela z novo močjo. To čutimo v Avstriji, kjer se ta ideja čudovito razširja. Morda bo Avstrija, kjer je Bismarck mej Nemci dosti popularnejši kakor v Nemčiji sami, prva država, katera se prepriča, da je bil Bismarck za nemški narod prava sreča, za Evropo pa velika nesreča. Politični pregled. Notranji položaj. — Naj razno vrstnejše vesti krožijo po listih, vesti, katerih resničnost ni mogoče kontrolirati, ki pa vendar kažejo, da tako velike in globoko sezajoče krize v Avstriji že ni bilo od časa, kar se je po batinah pri Kraljevem Gradcu stvar jala sedanja državnopravna uredba. Krize bi ne bilo, da ne gre za nagodbo. Ta je uzrok vsem homatijam. Ko je grof Thun zaključil zasedanje drž. zbora, je računal, da pri ogerski vladi ne bo resnega upora proti njegovemu nasvetu, naj se uveljavi nov nagodbeni provizorij in sicer na Ogerskem s pomočjo parlamenta, v Cislitvanski pa s pomočjo § 14. Govorilo se je, da pojde stvar gladko, a pokazalo se je, da ne gre. Ogerska vlada se je izrekla proti uveljavljenju nagodbe s § 14. Od tod kriza. Dunajska vlada je naprosila finančnega ministra Kallava, naj on posreduje pri ogerski vladi, da bi odjenjala od svojega stališča. Kallav se je vozil sem in tja, a opravil ni ničesar. Ogerska hoče obnoviti nagodbo samo s parlamentarno vla-dano Cislitvansko in odklanja neparlamentarnim potom uveljavljen nagodbeni provizorij. Kaj stori vlada, še ni dognano. Jedni trde, da se začne zopet pogajati s Čehi in Nemci radi sprave in da potem poskusi parlamentarno obnovitev nagodbe oziroma parlamentarno uveljavljenje nagod-benega provizorija, drugi pa trdo, da je v kratkem neizogibna revolucija od zgoraj, prememba ustave ali vsaj volilnega reda. Čuje se, da bi vlada rada dala dež. zborom pravico, voliti drž. poslance, ne upa se pa odpraviti pete kurije in boji se tudi, da bi nemški dež. zbori sploh ne hoteli voliti poslancev; čuje se, da hoče vlada oktroirati Taaffeov volilni red, kar bi bilo gotovo najboljše, da pa se temu ustavljajo uplivni krogi, ker se boje\ da pride potem preveč socijalnih demokratov in krščanskih soci-jalistov v parlament; čuje se tudi, da izgine ustava tako v Cislitvanski kakor na Ogerskem, da se v obeh državnih polovicah uvede absolutizem in da se z absolutizmom zagotovi obstanek nagodbe. Kaj se zgodi, katera teh vestij je prava, se pokaže kmalu. Pomnoženje mornarica. Drug za drugim hite\ da pomnože svoje mornarice. Nobena država noče biti slabša od druge. Prva je Nemčija pomnožila mornarico in to je zasnovala v tolikem obsegu, da je hotela imeti največjo mornarico. Rusija ni zaostala, jednako ne Avstro Ogerska. Najbolj pa menda jezi Nemčijo, da se Velika Britanija pripravlja na pomnožitev mornarice in to v tolikem obsegu, da bo prekosila vse druge. Tako tekmujejo države drugo z drugo v izdavanjt denarja. Temu bo naredil konec le, ali popolen gospodarski poraz, ali pa velikanska svetovna vojska. Kreta Sedaji so velevlasti nekako bolj ostro nastopile proti sultanu. Znano je, da sedaj gospodarijo na otoku Kreta evropski admirali v zvezi z narodnim odborom. Sul- tana močno jezi, da se to vrši popolno«* brez njega. Razsrdilo ga je močno tudi, d* admirali ne dovolijo vstopa na Kreto sw tanovim vojakom. Doposlal je vsem vel silam naj odločne ji ugovor proti temu. To velesile so na kratko odgovorile sultanu in mu svetovale, da naj se pokori sklepotf evropskih admiralov in zadovolji s sami protestom, ako se hoče izogniti neljubi posledicam. Tako postopanje napram t škemu sultanu je bilo že davno potrebo* Špansko-ameriška vojska. Španjcem Amerikancem se slaba godi na Kubi Portoriku. Neugodno vreme provzroča lezni. Amerikanski general Schafter poro da je v njegovi armadi do 5000 bolnih mrzlico. Lahko si mislimo neprijetno st vojaštva. Vendar se čuje, da prodirajo A rikanci z uspehom proti glavnemu mes San Juan na Portoriki. Mesto Ponce 42.000 prebivalci so že vzeli. — Na Fi pinih je položaj Špancev neugoden. Ma: se sicer še ni udala, a ni upanja, da bi se dalje držala. — Mej tem posreduje franco; poslanik Cambon za mir mej Amerika in Španci. Amerikanci stavijo nasled pogoje: Španska odstopi Ameriki vse padnoindijske otoke, izvzemši Kubo, odr se nadvladi nad Kubo in privoli, da p: vzame Amerika kontrolo, dokler se ustanovi definitivna kubanska vlad Španska odstopi Ameriki jeden Ladron in jeden Karolinški otok za napravo pi mogovega skladišča, prevzame vse na ra$ Kube in Portorika narejene državne gove in mora takoj umakniti s teh dv* otokov vso svojo vojsko. — V Španiji sa* so se že pojavile karlistiške bande. Dopisi. 2R Dolenjskemu se nam piše 28. julija. Te dni je mlajši kmečki fal umoril druzega ter ga oropal. To se je zg dilo v Gorjancih. V krčmi je umorjeni reft da ima nekaj denarja pri sebi. Ko je S domov, ga je morilec spremljal, ga poto# s kamnom na tla ter mu s koso preretf goltanec in mu vzel par pri njem naštf goldinarjev. — To se je zgodilo v fari Česna, župnika na Mihovem. Tega moi kakor tudi župnika g. Porento v Stopio* skrbi tako hudo, kako bi s krščanskih posojilnicami pripomogla našemu Podgofl do kmečke smrti prej, ko mu je drug« sojeno. Le zadolžiti kmeta, to je pra^ dati mu priložnost, da lahko dolgove — Da bi ti možje se trudili za pamet^ dober poduk naše mladine, to jim je veta briga. Dobijo misijonarje, ki na 1 razbijajo, oni sami pa le v politiki plav z;memarjajoči pravo svoje znanje. T redi slovenski narod v svojem duhovs najmanj B/4 istih za politiko. Dobrega digarja mej posvetnimi mlajšimi duhov-že skoraj ne bo najti. Seveda se tudi izv^ šole ne brigajo za mladino. Pravijo ti <]] hovniki, da je državna oblast jim šolo