Ivanu Ravbarju v spomin Vedeli smo, da Te muči bolezen žc dolgo, vendar smo težko verjeli tužno vest, da Te ni več med živimi. Prejšnji dan sva še kramljala, čez 24 ur si pa že počival med cvetjem in svečami! Dovršil si življenja pot kot mož dela, jeklene volje in blagega srca. Tvoj delavnik je trajal 44 let, od teh 22 let na enorazrednici. —¦ Srečna mladina, ki je vstopala v borbo življenja izpod Tvojega okrtfja, kajti nisi je samo oborožil z znanjem, nego si jo tudi okrepil z bogastvom svoje plemenitosti! Bil si glasnik poduhovnega življenja. Često si poudarjal, da se človeštvo duši v materializmu, ker je zaprlo srca duhovnim dobrinam. Odpiral si srce in roke po načelu svojega velikega rojaka Gregorčiča: nikomur nisi odrekel modrega, prijaznega nasveta, Tvoja tolažba je bila hladilno olje, Tvoje bodrilo je vlilo v dušo novega poguma, Tvoja desnica je bila radodarna. Ali kateri činitelji so soustvarjali s Tvojimi prirojenimi vrlinami? Tvoj neuklonljivi, možati nastop, mir, Tvoja veselost? Kdo Ti je osvežil duha, da si se še ob zatonu življenja zanimal za vsak napredek? Kdo Ti je pričaral tudi v trpljenju šaljivo besedo na jezik in smešek na obraz? — Bila sta to dva čudotvorca: notranji mir in gmotna neodvisnost. Da, tudi ta! Bila sta z gospo soprogo taka gospodarska talenta, da sta omogočila šolanje 5 otrokom. Dva sinova sta postala aktivna jugoslovanska častnika, eden je šolski upravitelj, ena hči učiteljica, a najmlajši študira pravo. A pri vseh velikih izdatkih sta odpirala svoj gostoljubni dom številnim tovarišem in prijateljem! Zaveden tovariš si bil. Nikdar ni bila Konjiška gora tako zasnežena, da bi Ti bila ustavila pot na učiteljsko zborovanje. In Tvoja prva skrb po prihodu na Teharje 1. 1925. je bila, da si se prijavil v društvo. Udeleževal si se zborovanj s skrajnim telesnim naporom. VTedno si sledil z živim zanimanjem ciljem in potom organizacije in često si poudarjal, da nam je potrebna kakor zrak. Dragi Ivan! Ne zameri mi teh vrstic po svojem znanem odporu proti »slavospevom«. Ali znaj: to ni slavospev, nego ugotovitev dejstev. Pa bi ugovarjal: »Čemu ti spomini?« Zopet znaj: niso potrebni ne Tebi, ne Tvojim, a potrebni so nam, žalujočim tovarišem, da hodimo po Tvojih potih. Plemeniti tovariš, naš kažipot, spavaj sladko! — šek. t