Štev. Z, Nedelja, 9. januarja 193S Mdecl vihar Povest iz prve indijanske vojne za Ohio - Po starih virih pripoveduje Fric Steuben Logan in zlati lasje Ko so Savani po prekinitvi bitke ob veliki Kanavhi porinili svoje čolne v reko Ohajo, je Logan le molče in mračno gledal vse to, ne da bi trenil s prstom In je stal negibno v senci globoko k vodi nagnjene vrbe, ko je posled nji čoln zdrsel po reki in ko je vsa indijanska »mornarica« hitela navzdol po prostrani vodni gladini. Poslednji zapoznelci so izginili v noč, Logan je ostal sam. niso ga pogrešili. Vsi so vzeli svoje ranjence in mrliče s seboj v čolne Vsakdo se je pobrigal za svojega brata, za očeta, za sina. Logan pa ni imel nikogar več. za katerega bi bil moral skrbeti, ali ki bi se bil brigal zanj. Vsi so že ležali pokopani. Da, ampak tudi morilci so bili zdaj mrtvi, poslednjega izmed niih je danes pobil Tekumseh in tega ni pozabil sporočiti Loganu sredi najhujSe bitke. Tako je bil Logan maščevan Kaj je on, irokeški poglavar, imel zdaj še opraviti s Savani 1 Tekumseha. katerega je ljubil kakor lastnega sina, je zgubil. Kajti Tekum seh ga je preziral, to je Logan dovolj dobro čutil In tako je zdaj stal Logan sam, opazujoč vrtince na prostrani vodni gladini reke Ohaja Daleč naokrog so pošumevali pragozdovi njegove domovine. Krošnje starih dreves so se nalahno zibale v nočnem vetru, kakor v sanjah Za njim pa je bilo taborišče belih. Zdajle bi ga lahko preganjali... Toda ob tej misli je samo skomignil z rameni. Ce že hočejo, pa naj store — si Je mislil — saj mora biti elej ali prej z njim končano! Stal je negibno In je strmel predse. Pred njegovimi očny so se pojavili otroci in ženske, ki jih je bi! t lastno loko pokončal x svoji brezmejni ma- ščevalnosti. Cul je spet njihovo ječanje, videl je preplah njthovih oči. slu« uil je pred seboj svoje žrtve in prevzela ga je groza. Hotel je seči po čutari z žganjem — tedaj pa se je nekako osvestil, oči so se mu zabliskale in sr-dit je vrgel čutaro v reko. Pozneje se ni mogel spominjati, kar-ko je prišel ob Monongahelo. Neki sel, ki je bil odposlan od virginske vlade k lordu Delmooru, je nekaj dni pozneje pripovedoval grofu, da je pri vožnji nizdol po reki Ohaju v prvem jutrnjem svitu dne 2. oktobra srečal samotnega Indijanca ki je v svojem čolnu veslal proti reki in je prepeval. Indijanec je govoril irokeško narečje, zato ga je sel le malo razumel. Toda toliko je sel pojmil. da je pesem govorila: Tagajutah — Logan je umrl, njegova duša je mrtva, veliki glavar Irokezov je mrtev, njegovo truplo vesla zdaj po reki navzgor in ne najde več miru. Ampak Tagajutah je mrtev ... Pesem je venomer ponavljala, da je Tagajutah mrtev. Čeprav je sel zdrsel tik ob čolnu samotnega Indijanca, ga ta vendar ni opazil, tako je bil vase zamaknjen Beli sel je smatral rdeče kožca za norca in ga je zato pustil mirno veslati mirno sebe Da. priznal je. da mu pri duši ni bilo naipri* jetnejše. čeprav se sicer nikogar ne boli Toda. ko ie bil Indijanec mimo. je belokožcu odleglo kajti Ind;ianec ie bil videti kakor prav tisti mrlič, o ka« terem je sam prepeval. Da. seveda je to bil Logan. Lačen, izčrpan in izmučen od žeje se je nekega dne znašel ob bregu pri izlivu Modre reke v Mononeabelo Potreboval je precej časq preden se ?e prav zavedel, kje je. Vlovil si je nekaj rib, opekel jih je ob žerjavici In je potem ždel ves dan v mračnem rfl7T«;M5flnlu ob rekL Prav za ničesar s« ni brigal Dan je minil, ne da bi se Logan tega prav zavedel Ko pa se je zvečerilo. ni opazil senc, ki so zdrsele ob njego= vih nogah čez pesek. Ni čul šelesta vej za seboj, tudi ni začul tihega šume nja drsajočih stopinj, ki so se mu pri bliževale za hrbtom. Bil je kakor za maknjen in se ni prej zavedel, preden ni tik ob sebi začul naslednje besede: • Mož brez ušes, brez oči in brez nosu — ne izplača se. bratje moji!« To je bilo povedano po irokeško. Logan je čul te besede kakor iz daljave Pogleda! je in je videl, da je obkoljen od kakšnih štiridesetih Indijancev. Brez zanimanja jih je opazoval in sicer tudi še pofem. ko jih je v njih spoznal lrokcze, može iz lastnega naroda Indijanci, ki so se mu prezirljivo prihližnli. so onemeli ob njegovem mrtvem, brezizraznem pogledu S finim čutom pravih otrok prirode so spoznali: tiikai ždi mož. ki ga je zlomila nesreča' Po svoji vzgoji pa so morali izkazati čast onemu, ki ga je nesreča trla Molče so aa obkrožili. Naposled se ie skozi ta živi krog nrerinil star indijanski poglavar. Komaj ie za-pVdal Logana. ki ie še ve«'no ravnodušno čepel na tleh. je vzkliknil: »Kaj počenja Kaiuaa ob Modri reki? Savani so daleč odtod Mar se hoče Logan vrniti k svojemu narodu?« Zda i so se iz kroga Indijancev za* čul i vzkliki to je bilo izkazovanje časti in občudovanja: »Va! To je Tagajutah, to je Kaju-ga. to je Logan!« Logan pa je mirno odgovoril na poglavarjevo vprašanje. »Mladi ljudje mojeaa rodu ne poznajo več Loganovega obraza, o Gingva-ta' In Logan ne pozna več plemen Se-neka in Kaiufa in Irokezov Tagaiu-tah je na poti k indijanskemu bogu Vakundi — pustite ga samega!« Gingvata. indijanski glavar, ki »gre skozi požar.« je gledal dolgo in pozorno v Logana. ne da b' kaj odvrnil. Po^em se je obrnil k svojim spremljevalcem »Ve':ki hoievnik našega rodu išče m'Ht PogMte ga v?, n^adi možie iz rodu Seneka. prpd kaWim trenečeio vsi drug« napodi Poglejte Lomna ?n bn''it*» k"Vr$r-p ip on- nngumen, avit, polten in brez usmiljenja!« Po kratkem premoru je nadaljeval Gingvata obrnjen k Loganu: »Mi gremo zdaj, o Tagajutah Ne* daleč odtod je prebival bel mož s svojo družino Naj služi tvoji duši, kadar se bo mudila v večnih loviščih! To naj bo dar poglavarja Gingvate velikemu poglavarju Irokezov Poglej, skalp o-nega belega moža polagam pred tebe.« Gingvata je storil, kakor je bil rekel. Vsak Indijanec je položil desnico ob čelo se globoko poklonil in se potem molče umaknil Kmalu se je grmič je zagrnilo za poslednjim izmed njih. Logan pa ie topo strmel na šop lasovja. ki se ie pšenično barvno svetlikalo ob žnrk;h večernega solnca, zla? tega in krvavordečega. Čez nekaj ča«a se je Logan dvignil, stopil ie čez skalp k vodi. odvrgel ie vso obleko in se potonil do pasu v reko. Potem se ie nekaikrat nonolnoma pof-opil. skrbno si je onral fp'o z'asti roke. notie in glavo, in se je hotel vrniti na breg Hladna voda ga je osvežila, vzravnal se je in ie pogledal na breg — tedaj se n'egov pogled uprl v skali. Logan ie zdajci krkml Kaj mu je bil deial Gingvata? »Nedaleč odtod je preb;val bel mož s svojo družino ..« Edfni be'ec. ki je prebival tukaj ob ve"ki reki sam s svoio dniži-no! .. Tnd;ianski poglavar se ie nekoliko opotekal. G;ngvata ni bil govoril o nikakšni naselbini, da. govoril ie o enem sam^m možu ... Ti nSeni^no zlati lasie' Ginavata je mogel misliti samo M;rka. Loganovega belega priia»e-lia... A kai je z niegovo ž^no in kaj je z niegov'm sinčkom. z Mirkcom, z »malim sinjim očescem«? Logan se ie vrgel na breg. zaskrbljen se ie sk'onil č<=z skalp. nehote si je segel ob gola ledja, tresočih se rok ie iskal svoi bojni bat. divie ie pogledal naokrog Ko ie "vorili glede vseh podrobnosti, kako se bodo pripravili za koledovanje. Se Angelca pomaga. Tonč in Pepko sta se naslednje dni zadrževala pri učiteljevem Matjažu. S podstrešij so znosili skup obleke, iz katerih bi se dalo kaj pripraviti za oblačila svetih treh kraljev. Vneto jim je stala ob strani Matjaževa sestra Angelca, ki zna že vzeti v roke tudi škarje in šivanko. Dečki pa so marljivo izrezovali zlate krone in zlepili tudi mogočno zvezdo repatico. Veliko je stvari, ki jih rabijo sveti trije kralji preden se podajo na pot. Na šolskem harmoniju jih je naučila Angelca tudi ko-ledniško popevko, brez nie nimajo sveti trije kralji sploh nobenega ugleda in bi bila darila prav pičla. Vse je bilo pripravljeno in tudi ko-ledniška pesem je že gladko šla. Prišel je dan pred svetimi tremi kralji. Tonč. Pepko in Matjaž so se na skrivaj znašli pri Angelci ki ie pričela oblačiti kolednike Vse priprave so bile tako tajne, da ni vedel o njih nihče razen treh priiateljev in njihove pokroviteljice Angelce Se nikoli se niso vedli fantički tako Imenitno kakor to pot, ko jim je An- gelca nataknila dolge bele srajce. Preko srajc so si odeli pisane mašniške plašče. Angelca jim je na to razdelila vloge. Svojega brata je določila za kralja Gašperja, obraz mu je potresla z moko, obrvi pa podčrtala z ogljem, ličeca pa pordečila. Tonč je bil kralj Miha. Le-ta svetnik je po ljudskem pripovedovanju rdečekožec, zato so Ton-ču namazali obraz z rdečo šminko. Bol-težarja, za tega je bil štacunarjev Pepko — ki je doma iz Zamorskega, je namazala Angleca s sajami. Pepku je bilo to sila všeč, da se ni prepoznal niti sam, ko se je ogledoval v zrcalu. Glava mu je bila črna kakor škorenj in ustne so mu bile rdeče in debele: bil je res pravcati Abesinec. Veseli koledniki Sila ponosni so se na skrivaj pedali iz šole in nihče jih ni opazil. Gašper je nosil na kolu veliko repatico, Miha je imel s seboj darila za malega Jezuščka, Boltežar pa je stiskal v roki nabiralnik za milodare. Nato so se odpravili k sosedu. Tam jih niso spoznali, ko so vstopili. Ze pri vratih so zapeli nad vse svečano znano koledniško popevko: »Mi smo kralji trije, eden je bel, drugi je rdeč. tretji je črn... Eden je Gašper, drugi je Miha, tretji pa Boltežar ... Prosimo, dajte, le dajte, za malega Jezuščka dar.< Vse gre po sreči. — »Oj, kako so ti le trije modrijani z Jutrovega lepi!« so vzklikali sosedovi otroci in prosili očeta in mater, da so vrgli nekaj drobiža v nabiralnik črnega kralja Boltežarja. Od soseda so krenili k Mlinarjevim, nato k Ostrežniku in še k Hribarjevim. Vsepovsod so se čudili lepo napravljenim modrijanom iz Jutrovega, njihovi repatici, pa tudi njihovemu ubranemu petju. Nikoder jih niso spoznali, vsepovsod so vrgli v nabiralnik črnega modrijana nekaj drobiža, da so se malim nakinčanim popotnikom smejala drobna srčeca. Tako so hodili že doberSen čas od hiše do hiše, prepevali in zbirali darove. Matjažko je potežkal hranilnik in veselo potresel z novci: »Glejta! Pa nI naša pot zastonj. Nekaj bo naše d ari" lo že zaleglo Barakarjevim.« Morebiti pa bomo nabrali še več«, de Tonč in nasvetuje: »Vstopimo še v gostilno k »Brkati mački«. Tam je vedno dovolj ljudi, kakor sem videl zadnjič, ko sem šel za domače po vino. Morda bomo nabrali kaj tudi tam. Nesreča se bliža Prvi vstopi v gostilniško sobo Matjaž, drugi Tonč, štacunariev Pepko pa je zadnji. Gostilničarka pri »Brkati mački« je sitna ženščina in je že hotela zavrniti neobičajne goste, češ kaj bodo motili pivce, pa se oglasi eden izmed pivcev in reče: »Ej, Urša, kar pusti jih, saj smo tudi mi svoje čase uganjali take-le.« Gostilničarka Urša odstopi, trojica kraljev se ustavi sredi sobe in mladina vneto zapoje kolednico. ki so jo ta večer že tolikokrat uspešno prednašali. Gostilniški gostje prikimavajo fantičkom v spominih na tiste čase. ko so bili še tudi sami otroci in so hodili kole-dovat. Gašper, Miha in Boltežar ogledujejo med prepevanjem gostilniške goste, črnemu Boltežarju pa začne pri tem pojemati glas. Pri eni izmed miz ugleda moža, ki ga predobro pozna. Tisti gost je njegov oče: gospod štacunar. Pepku se je pričel tresti glas, ko se spomni, kake so mu naložili, ker je šel brez dovoljenja tepežkat z ostalimi otroci od hiše do hiše. Pa tudi zdaj je šel kole-dovat brez dovoljenja strogega očeta. Pepku se stresa glas. V tistem štacunar vstane in Pepku se zdi, da je namenjen proti njemu. Čeprav še ni koledniška popevka skončana, se je pripetilo tisti trenutek nekaj, kar nihče ni pričakoval. Črni zamorski kralj Boltežar odskoči s srede sobe in steče proti vratom. Od strahu krikne, da dvojica njegovih spremljevalcev pri priči utihne... Črni zamorski kralj Gašper skuša pobegniti skozi vrata, pa ne more. Na vratih sobe stoji gruča do mačih poslov iz kuhinje in hleva, ki so prišli gledat nastop svetih treh kraljev in poslušat njihovo pesem. Vsa soba se spc-gleda od presenečenja. »Kai pa se mu je zgodilo,« vprašujejo gostje in k beguncu pristopi štacunar, prime Boltežaria za ramena in ga povpraša kai mu je. Zamorski kralj pa klecne od strahu pred svojim očetom, dvignil roke kakor k molitvi in zajoka vpričo vseh: »Ata. prosim odpušča- nja, saj ne bom lel nikoli več koledo-vat...« Gospod štacunar se potolaži »Kaj, to si to, Pepko?«, se zdrzne štacunar, 2e hoče v jezi zamahniti nad neubogljivim fantom, pa priskočijo njegovi znanci izza miz, da potolažijo razburjenega očeta. »Sramota, da hodiš beračit po hišah!«, se huduje štacunar. »Tega pa nam vendar še ni treba. Pa pristopita k gospodu štacunarju še kralja Gašper im Miha in poprosita za jokajočega Boltežarja. »Saj ne hodi prosit denarja za sebe«, pojasnita takisto preplašena moža pod zlato repati-co. »Čigava sta pa vidva?«, se osorno vpraša štacunar. Vsa soba se zasmeje na glas, ko za-čujejo, da se skrivata pod krinko belo-kožca in rdečekožca učiteljev Matjaž in mesarjev Tonč. »Ampak ti navihanci,« se vtakne vmes krčmarica Urša, zdaj že bolj z odpuščajočim glasom. »Takisto pa je res, da so se imenitno našemili. Se lasten oče ni prepoznal svojega sina, če bi mu ne padlo srce v hlače in bi ne bežal.« Hvala gostilničarke Urše Je štacunarju močno prijala, zato se umiri in povpraša: »Le za koga pa ste šli kole-dovat, če trdite, da ne za sebe. Tedaj pa pove učiteljev Matjaž vso žalostno storijo o prijatelju Barakarje-vam Janezku in njegovi bolni mamici, o brezposelnem očetu in pomanjkanju, ki ga trpe pri Barakarjevih. Hipoma je bila ganjena vsa soba. Pohvaljeni dečki Krčmarica Urša si s predpasnikom briše solze. Potem pa seže v žep in spusti v Boltežar j ev nabiralnik kar celega kovača. Ni nikogai v sobi, ki bi ne segel v žep in spustil vanj svoi dar. Vsem je bilo všeč ravnanje treh Ja-nezkovih prijateljev, ki so šli koledo-vat, da prinesejo ubogim Barakarjevim nekaj podpore. Med tem vstopi v gostilno tudi Ton-čev oče in je priča vsega dogodka. Prekine molk in reče svojemu sinu: »Povej Janeakovemu očetu, naj pride k nam na dnino. Zdaj bomo spravljali v ledenico led in bo dobil dela za kak teden pri nas. Janezek pa naj pride s cekarje-r*. pa mu bom priložil kos mesa za bolno mate* Tudi gostilničarka Urša se vtakne vmes in pristavila. »K nam pride lahKo vsak dan s pisiterCkom in mu bom nalila juhe, dokler bo mati vašega prijatelja bOina« Na mah je zdaj vse dobro. Vsi gostje hvalijo iznadljive fantičke. Oba očeta sta kar ponosna na svoja dečka. Za slovo zapojo na željo vseh še enkrat svojo popevko. Nato se obdarjeni s pecivom poslove. Vezovišek Branko — dijak: Moj domači kraj Kaj pravil bi ti, stric Matic, o našem lepem kraju, gotovo bral si it o njem, da živimo tu kot v raju. Posebno 7.d a j, ko bela plan nas kliče prav veselo, ne smučke, na drsalke, hajd ne plaši nae to delo. Ti pa, stric, v pisarni eediS, pridnim in bistrim nagrade dališ, ©zri <*e malo v naS leni kiaj. ker radi beremo — pa nimamo kaj. Srebrna čepica Srebrna čepica je živela daleč na severu med prosojnimi belimi oblaki. Igrala se je in zabavala s svojimi bratci in sestricami v kraljestvu svojega očeta Mraza in matere Zime. Ko pa je odrasla, so ji jele igrače presedati, in vedno je mislila, kako bi mogla napraviti kaj novega in velikega. Na vso moč se je zatorej razveselila, ko je neki dan prejela od svojega očeta povabilo, naj pride na mah v njegovo palačo. češ da bodo razoravljali o skoraj-šniem izletu na zemljo. Nemudoma se je odpravila na pot in skoraj brez diha planila v kraljevski dvorec. Njen oče, kralj Mraz, je sedel na krasnem kristalnem prestolu in vsi ministri in dvorjani so bili zbrani okoli njega. Srebrna čepica je sedla na določeno ji mesto, na kar je kralj vstal in izpregovoril: »Razmere so me prisilile, dragi moji podaniki, da sem tako nenadoma sklica) današnjo sejo Moj sin Zaparini veter se je pravkar vrnil s poizvedovalnega poleta in mi naznanil, da je Jesenski princ ostal letos na zemlji dlje kakor po navadi. Takoj moramo nekaj ukieniti. da ga preženemo odondod. Vzemite torej na znanje naslednji moj ukaz. Ti, kraljevič Zapadni veter, moraš takoj na pot. Naslsoči drevje na zemlji ter raztresi njegovo listje na vse strani, kajti še vedno se mude na njem nekatere neposlušne jesenske vile in mažejo po njem s svojo žolto in rjavo barvo. Pohiti tudi na polja in vrtove in snemi krone zapoznelim vrtnicam in astram, Dobro se razumeš na svoj posel m upam, da boš moje povelje pravilno izvršil.« Nato se je kralj Mraz obrnil proti svojemu drugemu sinu. kraljeviču Snegu, in mu naročil: »A ti, moj drugi sin, odleti hitro na vrhove zasneženih gora in napolni vse svoje vreče s snegom, ki leži na njih. Se nocoj moraš to opraviti, kajti zjutraj moraš navsezgodaj pohiteti z napolnjenimi vrečami širom dežele ter raztresti svetle kristale, še preden bo sonce posijalo « Kralj je dal še potrebna navodila princema Ledu in Severju, na kar se je obrnil proti hčerki Srebrni čepici in dejal: »Kraljična Srebrna čepica in bodoča kraljica zimskih vil. Dolgo 4asa so tvoje služabnice postopale in lenuharile. Sklici jih zdaj na delo in ukreni vse, kakor se ti primerno zdi. Ne pozabi pa nikoli, da si kraljična in hčerka kralja Mraza.« Srebrna čepica se je poklonila kralju in odšla iz posvetovalnice. Ves dan in vso noč je razmišljala, kaj naj bi storila, in še.e drugo jutro je sklicala zimske vile na posvetovanje in jim govorila: »Po volji svojega očeta Mraza sem postala vaša kraljica. Pravkar se je vrnil z zemlje Zapadni veter in poročal, kar je bil tam napravil. Osul je z drevja porumenelo listje, pomoril cvetlice in odgnal ptice iz dežele. Prepričana sem, da so ubogi zemljani zelo žalostni in nesrečni zaradi tega Poberimo torej kristalno listje z našega drevja in naložimo naše kočije s kristalnim cvetjem in gradbenim gradivom. Odpeljali bomo to na zemljo in nemara tako potolažili izropane zemljane.« Z glasnim vriskom so zimske vile pritrdile kraljičinemu nasvetu, se razkropile na vse strani in začele nakladati svoje kočije Proti mraku so s na-tovorjenimi vozovi odhiteli na zemlio. Ustavile so se ob vsakem drevesu in ga okrasile s srebrnimi čipkami ozalj-šale so vse grmičje in rastlinje na polju in vrteh. Ko so opravile svoje delo. je bila njihova kraljica vidno zadovoljna in je rek.a. »Dobro sle naredile m mislim, da vaš nakit ni nič slabši od tistega, ki so ga zemljam izgubili. Zdaj pa okrasimo še hiše z ledenimi rožami in ljubkimi risbami.« in mrzie zimsne vile so se razkropile naokoli, zlezle skozi špranje in okni-ce in iele risati po oknih s svojim srebrnim gradivom. Na mah so zrasli na steklu čudoviti beli gradovi, šumeči s.apovji, visoki griči in vsakovrstne ljubke podobe. Praproti in cvetlice so pokrile ledena polja in cele jate raznolikih ptic so se prikazale nad njimi Vprav ko je na vzhodu pokukalo sonce skozi meglo, je bila njihova zaloga barvil in gradbenega gradiva izčrpana in ko je Srebrna čepica to videla, je vzkliknila: »Zdaj pa nazaj v kočije in proti domu!« In zimske vi.e s svojo kraljico na čelu so se bliskoma odpeljale nazaj v zimsko kraljestvo. Daleč, daleč so že bile, ko so zaslišale za seboj iznenade-ne glasove zemskih otrok, ki so se bili pravkar prebudili in veselo vzklikali: »Čudovito, čudovito! Poglejte te krasne srebrne gradove! Zimske vile so vse to napravile. Živela Srebrna čepica, dobra zimska kraljica!« Kralj Mraz in kraljica Zima sta bila seveda na vso moč vesela, ko sta videla, kako pametno je ukrenila njihova hčerka Od tistega časa pride Srebrna čepica s svojimi ledenimi vilami na zemljo vsako leto in prinese veselje in zadovoljstvo ubogim zemljanom. ki jim Jesenski princ napravi tolikanj škode in k vara. Po A. J. Pattersonu priredil G. K. J. Jankovič — dijak: Sonet o vejici Vejica rep je mora Stndei.te. njo rad priznava za pravo nadlogo, posehno če pi.4e že Šolsko nalogo, boji g« je vedno kot pravega šiiienta. Zapoje profesorja bučna trobenta, ▼edno kriči lp nad vejico ubo