220
Ozir po domovini.
Kras nekdaj  in sedaj.
V sporočilu gosp. c. kr. gozdarskega nadzornika, v katerem obširno govori o pogozdevanji Krasa, beremo , da je bil naš Kras nekdaj lep in gost hrastov gozd. Iz kraških okrajev Tržič, sv. Križ in Sežana so Benečani dobivali hrastov les, kakor pripoveduje povest, katerega so rabili pri napravi hiš in ulic; v zemljo
221
z morjem pokrito so zabijali hrastov les, na katerem so potem zidali hiše. Za ladije so ves les dobivali iz Krasa.
Cesar Karol V. je dovolil leta 1522 mestu Tržaškemu, da je smelo izsekavati hrastova drevesa na Goriškem Krasu. Prav tako je znano , da je nekdaj sloveči in mogočni Oglej ves hrastov les dobival s Krasa.
Ko je bil Oglej razdjan, dobivali so Benečani mnogo hrastov posebno iz krajev blizo morjd ležečih.
Vže 1. 1824 je bil Kras zel6 izsekan in ostali les so se potem pokupili angleški in francoski trgovci. Zelo izsekan Kras je potem bil s hudo pašo popolnoma vni-Čen, zarad katere se ni mogel zopet obrasiti, ker požrešna koza ne pusti nobenega grmiča, k večemu le brinja se ne polasti, katero pa ljudstvo poseče za kurjavo , še cel6 korenine njegove izruje ! Taka gola tla more lahko izprati in odnesti divja burja in hud dež. Zalibog, da se še vedno brezumno ravnd in skrajni čas je, da se neutrudljivo dela proti popolnem vničenji še pičlega obstoječega gozda. V Istriji, kjer je nekdaj gospodovala Beneška republika, je ves gozd, ki je bil velikansk, vničen in kraji, ki so ob času Rimljanov bili jako bogati, so sedaj silno revni in popolnoma vniČeni! Se pred sto leti zali gozdi ob morji so zginili, solnce silno prepeka skaloviti nagi svet, ki se tudi čez noč ne more ohladiti, zato silna suša. Voda, ki je popred stekala se iz hribov v dolino, je zginila, in le ob hudih nalivih dere divji potok, ki odira površno zemljo in kamenje ter s to nanesnino zasipa še pičlo množino polja v ravnini! V Cičariji je bil bukov gozd še le v tem stoletji izsekan. Ko niso imeli več lesu, začeli so pasti koze, katere so skrbele, da se ni več obrastel goli prostor. Sedaj iščeš zastonj oni nekdanji temni gozd v Cičariji, ki je bil popotnikom strah, le grmovje boš videl ali pa le gola skalovita tla.
Kako namerava visoka vlada pogozdevati Kras, bomo v prihodnjih listih kaj več povedali. Naj bi vendar Kraševci trdno poprijeli se pogozdevanja, in Če oni ne bodo doživeli lepih gozdov, bodo jih njihovi sinovi in vnuki, ki so naše krvi, za katero moramo skrbeti,   to nam veleva naše   rodoljubje in sveta dolžnost!
Ves trud vlade bo brezvspešen, če ne bo ljudstvo združeno pomagalo jej.    V edinosti je prava moč.
„Gosp. List."