časopis
za
kritiko
znanosti
Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
Franc Žle / Alvin Toffler: Tretji val
Michael A. Lebovvitz / Preseganje krize
socialistične ekonomije
Dragan Đuričin / Istraživanje i razvoj
u samoupravnom preduzeću
Švob-Đokić / Neke društvene implikacije
disproporcionalnog tehnološkog razvoja u svijetu
Janez Janša / Oboroženo ljudstvo — teorija
iz prakse
85/86 1986
UDK 3
Časopis za kritiko znanosti
85/86 1986, januar, februar
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omer-
za, Leo Šešerko
Uredništvo
Igor Bavčar, Srečo Kirn, Milan Balažič, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Marjanca Mihelič
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu- Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celoletna naročnina
za posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jezik1 er osnovnimi po-
datki o avtorju.
kritiko
Iznanostil
Časopis za kritiko znanosti 85/86 1986
Vsebina
3 Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
21 Franc Zle / Alvin Toffler: Tretji val
57 Michael A. Lebowitz / Preseganje krize
socialistične ekonomije
67 Dragan Đuričin / Istraživanje i razvoj
u samoupravnom preduzeću
79 Svob-Đokić / Neke društvene implikacije
disproporcionalnog tehnološkog razvoja u svijetu
85 Janez Janša / Oboroženo ljudstvo — teorija
iz prakse
85/86 1986
LV\ i «
Negativna dialektika
(prvi del)
Theodor W. Adorno
I. Ontološka potreba
Ontologije v Nemčiji, zlasti Heideggerjeva, še učinkujejo naprej, ne
da bi jih prestrašili sledovi politične preteklosti. Natiho se ontologijo
razume kot pripravljenost, da se sankcionira nek heteronomen red,
ki je oproščen opravičila pred zavestjo. To, da se takšne razlage na
višji ravni demantira kot nesporazum, zdrs v ontično, pomanjkanje
radikalizma v vprašanju, samo okrepi dostojanstvo apela: ontologija
se zdi tem bolj numinozna, čim manj jo je mogoče fiksirati na dolo-
čene vsebine, ki bi dovolile radovednemu razumu, da bi se pripel
nanje. Neoprijemljivost postane nedotakljivost. Kdor odkloni sled-
ništvo, je sumljiv kot duhovni brezdomec, nima domovine v biti; to
ni prav dosti drugače, kot sta nekoč idealista Fichte in Schelling nizko
uvrstila tiste, ki so nasprotovali njuni metafiziki. Ontologija je apolo-
getska v vseh svojih smereh, ki se med seboj spopadajo in druga dru-
go izključujejo kot nepravo verzijo. Njenega učinkovanja pa ne bi bilo
mogoče razumeti, če ji ne bi ustrezala neka izrecna potreba, indeks
nečesa zamujenega, hrepenenje, da ne bi ostali pri Kantovem verdiktu
o vednosti absolutnega. Ko se je v zgodnjem obdobju novoontoloških
smeri s teološko simpatijo govorilo o vstajenju metafizike, je bilo to
še grobo, a očitno. Nekaj od tega je vsebovala že Husserlova želja, da
se namesto intentio obliqua postavi intentio recta, da se obrnemo k
stvarem; to, kar je v kritiki uma začrtalo meje možnosti spoznanja, ni
bilo nič drugega kot ponovno razmišljanje o sami spoznavnosti, od
3
katere se je hotel fenomenološki program najpoprej dispenzirati. V
»•osnutku« ontološke konstitucije stvarnih področij in regij, končno
«■sveta kot skupka vsega tubivajočega«, se je razločno oglasila želja,
da se zajame celoto brez mej, ki se vsiljujejo njenemu spoznanju;
Husserlove eiôni, iz katerih so potem pri Heidegger j u iz obdobja »Biti
in časa« nastale eksistencialije, bi morale obširno anticipirati, kaj so
pravzaprav te regije, prav do najvišje. Za tem je stalo neizrečeno, da
morejo osnutki uma vsej obilici bivajočega vnaprej začrtati njeno
strukturo; druga repriza stare filozofije absolutnega, prva je bila po-
kantovski idealizem. Obenem pa je še naprej delovala kritična tenden-
ca, ne toliko proti dogmatičnim pojmom, temveč kot prizadevanje, da
se absoluta, ki so sedaj povnanjenje nasproti svoji sistematični eno-
vitosti postavljene druga proti drugi, ne bi več postavljalo ali kon-
struiralo, temveč da bi se jih v ravnanju, izoblikovanem v skladu
s pozitivističnim znanstvenim idealom receptivno sprejelo in opisalo.
Tako absolutna vednost ponovno postane, kakor pri Schellingu, inte-
lektualno zrenje. Posredovanja se prizadeva prečrtati, namesto da bi
se jih reflektiralo. Nekonformistični motiv, da filozofiji ni treba pri-
voliti v svoje meje — meje organizirane in uporabne znanosti — se
preobrne v konformizem. Kategorialni sestav, ki ga vzamemo kot
takšnega, brez kritike, kot ogrodje obstoječih razmer, se potrdi kot
absoluten in brezrefleksijska neposrednost metode se da na razpolago
sleherni samovolji. Kritika kriticizma postane predkritična. Od tod
izvira duhovni način ravnanja permanentnega »nazaj k«. Absolutno
postane to, kar bi najmanj rado. Kar seveda govori kritična resnica o
tem, postane nekaj naravoslovnega, iz katerega se je hitro in dovolj
grobo dalo vzeti normo, da se je treba prilagoditi. Nasprotno idealis-
tična šolska filozofija ni izpolnila pričakovanj tistih, ki se ukvarjajo
z njo nepripravljeni. To je bila druga stran njene znanstvene samo-
odgovornosti, ki jo je izsilil Kant. Zavest o tem, da filozofija, katero
se goji kot panogo, nima nič več opraviti z ljudmi, katere odvaja
vprašanj kot nečesa puhlega, da bi se zaradi tega ukvarjali edinole s
filozofijo, dela hrušč že v nemškem idealizmu. Brez kolegialne pre-
vidnosti sta jo izrekla Schopenhauer in Kierkegaard in tudi Nietzsche
je odklanjal sleherno soglašanje z akademskim bistvom. S tega vidika
pa si zdajšnje ontologije ne prisvajajo preprosto antiakademske tra-
dicije filozofije s tem, da vprašajo, kakor je nekoč formuliral Paul
Tilich, po tem, kar se vsakega brezpogojno tiče. Patos neakademskega
so akademsko etablirale. V njih se prijetna groza konca sveta združi
s pomirjujočim občutkom delovanja na trdnih, po možnosti še filo-
loško zavarovanih tleh. Drznost, kakor vedno prerogativa mlade-
niča, vé, da je zavarovana s splošnim soglašanjem in najmogočnejšo
izobraževalno institucijo. Iz celotnega gibanja je nastalo nasprotje te-
mu, kar se je zdelo, da obetajo njegovi začetki. Ukvarjanje s tem,
kar je relevantno, se je odbijalo v neki abstraktnosti, katere ne pre-
kosi nobena novokantovska metodologija. Tega razvoja ni mogoče lo-
čevati od problematike potrebe same. Ta filozofija jo more potešiti
tako malo kakor nekoč transcendentalni sistem. Zato se je ontologija
obdala s svojim krogom izparevanja.
4
Vprašanje in odgovor
V skladu z neko starejšo nemško tradicijo se vprašanje postavlja višje
kot odgovor: kjer ontologija ne izpolni tega, kar je obljubila, sam
uspeh tolažilno povzdigne v eksistencialno. Dejansko imajo vprašanja
v filozofiji drugačen pomen kot v posameznih znanostih, kjer se jih
odpravi z rešitvijo, medtem ko je njihov filozofskozgodovinski ritem
prej ritem trajanja in pozabljanja. To pa ne pomeni, kakor se neo-
majno ponavlja za Kirkegaardom, da je eksistenca spraševalca tista
resnica, katero odgovor zaman išče. V filozofiji namreč avtentično vpra-
šanje vključuje skoraj vedno na določen način njegov odgovor. Filozo-
fija ne pozna, kakor raziskovanje, pri vprašanju in odgovoru nekega
»najprej-potem«. Svoja vprašanja mora oblikovati glede na to, kar je
izkusila, da bi to dohitela. Njeni odgovori niso dani, narejeni, proizve-
deni: razvito transparentno vprašanje se preobrne v odgovor. Idealizem
bi rad preglušil ravno to, vedno na novo bi rad ustvarjal, »deduciral«
svojo lastno podobo, če se le dà vsako vsebino. Mišljenje pa, ki se ne po-
trjuje kot izvor, ne bi smelo skrivati, da ne proizvaja, temveč repro-
ducira to, kar kot izkušnja že ima. Moment izraza v mišljenju navaja
mišljenje na to, da ne podaja najprej more mathematico probleme in
potem dozdevne rešitve. Besede, recimo problem in rešitev, zvenijo v
filozofiji zlagano, ker postulirajo neodvisnost mišljenja od mišljenega
ravno tam, kjer sta mišljenje in mišljeno drug prek drugega posredova-
na. Filozofsko je mogoče razumeti pravzaprav samo, kar je resnično.
Izpopolnjujoča soizvršitev sodbe, se razume, je eno z odločitvijo o
resničnem in napačnem. Kdor soudeleženo ne sodi kot stringenco ne-
kega teorema ali kot odsotnost te stringence, ne razume tega teore-
ma. Njegov lastni vsebinski smisel, ki bi ga bilo treba razumeti, zah-
teva takšno stringenco. Tako se razmerje razumevanja in sodbe raz-
likuje od običajnega časovnega reda. Tako malo je mogoče razumeti
brez sodbe, kakor soditi brez razumevanja. To odvzame shemi, po
kateri je rešitev sodba, problem golega vprašanja, temelječega na
razumevanju, torej njeno upravičenost. Sámo vlakno takoimeno-
vanega filozofskega dokazovanja je posredovano, nasprotno mate-
matičnemu modelu, ne da bi ta preprosto izginil. Kajti stringenca
filozofske misli terja, da se njen način postopanja meri z zaključki.
Dokazi v filozofiji so prizadevanje, da se izraženemu dà obveznost,
tako da postane kompenzurabilno sredstvom diskurzivnega mišlje-
nja. Izraženo pa ne rezultira samo iz tega: kritična refleksija takšne
produktivnosti mišljenja je sama ena vsebina filozofije. Čeprav je pri
Heglu zahteva po izpeljavi neidentičnega iz identičnosti skrajno stop-
njevana, implicira miselna struktura »-Velike logike« rešitev v za-
stavitvah problemov, namesto da bi predložila rezultate po konč-
nih potezah. Medtem ko Hegel prižene kritiko analitične sodbe do
teze o njeni »napačnosti«, je pri njem vse analitična sodba, obračanje
misli zdaj v to, zdaj v ono smer brez pozivanja nečesa njemu zuna-
njega. Da je novo in drugo spet staro in znano, je moment dialekti-
ke. Tako evidentna, kot je zveza tega momenta s tezo o identičnosti,
tako redkokdaj ga ta teza opisuje. Cim bolj se filozofska misel pre-
5
pušča svojemu izkustvu, tem bolj se približuje, paradoksno, anali-
tični sodbi. Pridobiti si zavest o nekem desideratu spoznanja pomeni
večinoma že spoznanje samo: nasprotje idealističnemu principu ne-
prestane produkcije. V odpovedi tradicionalni aparaturi dokazovanja,
v poudarjanju že znanega vedenja, se v filozofiji izkazuje to, da fi-
lozofija nikakor ni absolutno.
Afirmativni značaj
Ontološka potreba tako malo zagotavlja to, kar hoče, kakor bolečina
zagotavlja prestradanemu jed. Filozofskega gibanja, ki mu to ni
bilo péto v zibki, ne muči noben dvom v takšno zagotovilo. Zato ne-
nazadnje zaide v neresnično afirmativno. »Omračitev sveta nikoli ne
sega do svetlobe biti« (1). V tistih kategorijah, ki jim fundamental-
na ontologija dolguje svoj odmev in ki jih zaradi tega ali zataji ali
tako sublimira, da niso več sposobne za nobeno neljubo konfronta-
cijo več, je mogoče razbrati, kako zelo so odtisi nečesa manjkajočega
in nevzpostavljivega, kako zelo so komplementarna ideologija tega
'nevzpostavljivega. Kult biti pa ali vsaj privlačnost, ki jo ima ta be-
seda kot nekaj superiornega, živi od tega, da so tudi realno, kakor
nekoč v spoznavni teoriji, pojmi funkcije vedno bolj izpodrivali poj-
me substance. Družba je postala totalna celota funkcij, kakršno si
je nekoč zamišljal liberalizem; kar je, je relativno z ozirom na dru-
go, irelevantno samo po sebi. Strah pred tem, prebujajoča zavest o
tem, da bi subjekt izgubil svojo substancialnost, preparira subjekt
za poslušanje zatrjevanja, da bit, neartikulirano izenačena s to sub-
stancialnostjo, vendarle neizprosno preživi funkcijsko celoto. Kar si
ontološko filozofiranje tako rekoč zaklinjajoče prizadeva zbuditi,
spodkopujejo realni procesi, produkcija in reprodukcija družbenega
življenja. Prizadevanje, da se človeka in bit in čas teoretično vindi-
cira kot prafenomene, ne spremeni usode oživelih idej. Pojme, kate-
rih substrat je zgodovinsko mimo, se je vseskozi, tudi na specifično
filozofskem območju, prepričljivo kritiziralo kot dogmatične hiposta-
ze; tako pri Kantu transcendenca empirične duše, sij besede bivanja,
v poglavju o paralogizmih; neposredni rekurz na bit v poglavju o
amfiboliji pojmov refleksije. Nova ontologija ne sprejme te Kanto-
ve kritike, je ne nadaljuje s svojo refleksijo, temveč se dela, kot da
bi ta kritika pripadala neki racionalistični zavesti, katere madežev
se mora genuino mišljenje očistiti recimo v ritualni kopeli. Da bi se
kljub temu izkoristilo tudi kritično filozofijo, se le-tej imputira ne-
posredno ontološka vsebina. Heidegger ni mogel razbrati antisub-
jektivnističnega in »transcendirajočega« momenta brez legitimnosti
iz Kanta. Kant programatično poudari objektivni značaj svojega
postavljanja vprašanj v predgovoru h Kritiki čistega uma in ne do-
pušča nobenega dvoma v izpeljavo dedukcije čistih pojmov razuma.
Ni ves Kant v tem, kar zaznamuje konvencionalna zgodovina filo-
zofije v kopernikanskem obratu; objektivni interes obdrži primat
pred subjektivno usmerjenim interesom za golo nastajanje spozna-
nja, za razčlenjevanje zavesti v empirističnem stilu. Toda tega ob-
6
jektivnega interesa na noben način ne moremo enačiti z neko skrito
ontologijo. Proti temu ne govori samo Kantova kritika racionalistič-
ne ontologije, ki za skrajno silo pušča prostor neki drugi koncepciji,
temveč tok misli same kritike uma. Zaradi tega miselnega toka je
objektivnost — objektivnost spoznanja in objektivnost skupka vsega
spoznanega — subjektivno posredovana. Sicer dopušča domnevo o
nečem na sebi onkraj polarnosti subjekt-objekt, a jo popolnoma na-
menoma pušča tako nedoločeno, da ne bi mogla nobena interpreta-
cija, kakršnakoli že, iz nje razbrati ontologije. Ce je hotel Kant re-
šiti tisti kosmos noetikos, ki ga je napadel obrat k subjektu, če nosi
v tem oziru njegovo delo v sebi ontološki moment, pa ostane ta
moment vendarle moment in to ne centralni. Njegova filozofija bi
rada izvršila to rešitev s pomočjo tega, kar ogroža to, kar je treba
rešiti.
Odvzem moči subjektu
Ponovna oživitev ontologije iz objektivistične intence bi se lahko
oprla na nekaj, kar ji seveda niti malo ne bi sodilo v koncept: na
to, da je subjekt v veliki meri postal ideologija, ki zakriva objektiv-
no celoto funkcioniranja družbe in pomirja trpljenje subjekta pod
ideologijo. Toliko je, in ne šele danes, ne-jaz drastično nadrejen
jazu. Heideggerjeva filozofija se ne loti tega, a to registrira: v njej
se ta zgodovinski primat spremeni v ontološko prednost biti sploh,
predvsem ontične, realne. Zato se je Heidegger tudi modro varoval
tega, da bi pred očmi vseh zasukal nazaj kopernikanski obrat, obrat
k ideji. Svojo verzijo ontologije je marljivo razmejil od objektivizma,
svoje antiidealistično ravnanje od bodisi kritičnega bodisi naivnega
realizma (2). Brez dvoma ontološke potrebe ni bilo mogoče, v skladu
s frontami akademskega šolskega spora, zvesti na antiidealizem. Toda
med vsemi impulzi te potrebe je bil morda najtrajnejši tisti, ki je
dezavuiral idealizem. Načet je antropocentrični občutek življenja.
Subjekt, filozofsko samoovedanje si je skoraj prilastilo kritiko geo-
centrizma, staro nekaj stoletij. Ta motiv je več kot samo svetovno-
nazorski, naj ga je bilo mogoče še tako lahko svetovnonazorsko iz-
koristiti. Zanesen jaške sinteze filozofskega in naravoslovnega raz-
voja so gotovo sumljive: ignorirajo osamosvojitev fizikalno-mate-
matičnega formalnega jezika, ki ga že zdavnaj ni več mogoče prevesti
v zrenje in sploh v nobene kategorije, ki bi bile neposredno komen-
zurabilne človeški zavesti. Pa vendarle so segli rezultati novejše
kozmologije zelo daleč; vse predstave, ki univerzum približujejo
subjektu ali bi ga celo hotele izpeljati kot postavljenega od subjek-
ta, so se spremenile v naivnost, primerljivo naivnosti butalcev ali pa-
ranoikov, ki imajo svoja mesteca za središče sveta. Osnova filozof-
skega idealizma, samo obvladovanje narave, je ravno zaradi svoje
nezmerne ekspanzije v prvi polovici dvajsetega stoletja izgubilo go-
tovost svoje vsemogočnosti; tako zaradi tega, ker je zavest ljudi
zaostajala za to ekspanzijo in je urejanje njihovih razmer še naprej
ostalo iracionalno, kakor tudi zato, ker je šele velikost doseženega
7
pokazala, kako je majhna v primerjavi z nedosegljivim. Univerzalni
sta slutnja in strah, da je obvladovanje narave s svojim napredova-
njem vedno bolj soudeleženo pri tkanju zla, pred katerim je hotelo
obvarovati; pri tkanju tiste druge narave, v katero se je družba
izrodila. Ontologija in filozofija biti sta — poleg drugih in bolj gro-
bih — načina reagiranja, v katerih zavest upa, da se bo izvila iz
te zamotanosti. Toda v sebi imata fatalno dialektiko. Resnica, ki
prežene človeka iz središča stvarstva in ga svari pred njegovo ne-
močjo, okrepi, kot subjektivni način ravnanja, občutek nemoči, na-
rekuje ljudem, da se z njo identificirajo ter tako še bolj stopnjujejo
prekletstvo druge narave. Vera v bit, moten svetovnonazorski deri-
vat kritične slutnje, se dejansko izrodi v to, kar je Heidegger nekoč
neprevidno definiral kot podrejenost biti. Počuti se nasprotna ve-
solju, a se vendarle brez večjega okolišenja prilepi na vsako partiku-
larno, če to partikularno le dovolj energično dokaže subjektu lastne
slabosti. Pripravljenost subjekta, da kloni pred zlom, ki izvira iz
povezanosti samih subjektov, je maščevanje za njihovo neuresničeno
željo, da bi se osvobodili kletke svoje subjektivnosti. Filozofski skok,
Kirkegaardova izvirna gesta, je sama samovolja, za katero pod-
rejanje subjekta biti misli, da ji uide. Samo tam, kjer je, v Heglovem
jeziku, prisoten tudi subjekt, se njegovo prekletstvo zmanjšuje; per-
petuira pa se v tem, kar bi bilo do subjekta naravnost drugo, tako
kakor je deus absconditus vselej že nosil v sebi poteze iracionalnosti
mitičnih božanstev. Na dandanašnje restavrativne filozofije pada
svetloba kičastega eksotizma umetnoobrtnih svetovnih nazorov, de-
nimo zen-budizma, ki je osupljivo konzumno sposoben. Tako kot
zen-budizem simulirajo te filozofije položaj misli, ki ga je nemogoče
zavzeti, ker to preprečuje v subjektih nakopičena zgodovina. Ome-
jitev duha na tó, kar je odprto in dosegljivo njegovemu zgodovin-
skemu stanju izkušnje, je element svobode; brezpojmovno blodenje
uteleša njeno nasprotje. Doktrine, ki subjektu brezskrbno uidejo v
kozmos, so kakor filozofija biti lažje združljive z zatrdelim ustrojem
sveta in možnostmi uspeha v tem svetu kot najmanjši delček samo-
ovedanja subjekta o sebi in svoji realni ujetosti
Bit, subjekt, objekt
Heidegger je seveda spregledal iluzijo, od katere živi popularni uspeh
ontologije: da je iz neke zavesti, v kateri sta sedimentirana nominali-
zem in subjektivizem, zavesti, ki je sploh samo s samorefleksijo po-
stala to, kar j,e, mogoče stanje intentio recta preprosto izbrati.
Heidegger obide alternativo z naukom o biti, ki se proglaša za nekaj,
kar je onkraj intentio recta in intentio obliqua, onkraj subjekta in
objekta, kakor tudi pojma in bivajočega. Bit je najvišji pojem —
kajti, kdor reče bit, nima v ustih nje same, temveč besedo — in
vendarle je privilegiran glede na vso pojmovnost, s pomočjo momen-
tov, ki so v besedi bit mišljeni zraven, ki se ne izčrpajo v abstraktno
dobljeni pojmovni enotnosti značilnosti. Čeprav se vsaj zreli Heidegger
ne ozira več na to, suponira njegovo govorjenje o biti Husserlovo dok-
8
trino o kategorialnem zrenju ali bistvogledju. Po strukturi, ki jo
Heideggerjeva filozofija pripisuje biti, bi se le-ta edino s takšnim
zrenjem mogla odpreti ali razkriti, kakor se pravi v jezikovni rabi te
šole; Heideggerjeva emfatična bit bi bila ideal tega, kar se ideaciji
ukloni. V tej doktrini podana kritika klasifikatorske logike kot enot-
nosti značilnosti vsebovanih v pojmu, ostane v veljavi. Toda Husserl,
čigar filozofija se je zadrževala v mejah delitve dela in je kljub
vsem tako imenovanim temeljnim vprašanjem do svoje pozne faze
puščala pojem stroge znanosti nedotaknjen, je skušal po teh pravilih
igre spraviti v neposredno skladnost to, kar ima svoj lasten smisel
v kritiki pravil igre; he wanted to eat the cake and have it too.
Njegova metoda, podana izrecno kot taka, bi rada klasifikatorskim
pojmom z modusom, s katerim spoznanje pride do njih, vlila to,
česar ne morejo imeti kot klasifikatorski pojmi, kot golo prirejanje
danega, temveč bi mogli imeti to samo z zapopadanjem stvari same,
ki je pri Husserlu zdaj nekaj intramentalnega, zdaj nekaj, kar je
zoperstavljeno imanentnosti zavesti. Husserlu ne moremo, kakor je
bila navada za časa njegovega življenja, očitati neznanstvenosti kate-
gorialnega zrenja kot iracionalističnega — njegov oeuvre kot celota
oponira iracionalizmu — temveč njeno kontaminacijo z znanostjo.
Heidegger je to opazil in naredil korak, pred katerim je Husserl
okleval. Pri tem pa je zavrgel racionalni moment, ki ga je Husserl
varoval, in je, v tem prej soroden Bergsonu, molče prakticiral posto-
pek, ki žrtvuje odnos do diskurzivnega pojma, neodtujljiv moment
mišljenja. Pri tem je zakril Bergsonovo šibko točko, to, da vzporedno
postavi dve spoznanji, ki sta med seboj neposredovani in disparatni,
s tem da z mobiliziranjem dozdevno višjega dostojanstva tega, kar
pripada kategorialnemu zrenju, odstrani skupaj z vprašanjem po legi-
timnosti tudi spoznavnokritično vprašanje kot predontološko. Neza-
dostnost spoznavnoteoretskega predhodnega vprašanja postane pravni
naslov za preprosto eliminiranje tega vprašanja; dogmatika postane
Bergsonu, v nasprotju s tradicijo njene kritike, enostavno višja mod-
rost. To je izvor Heidegger j evega arhaizma. Dvosmiselnost grške be-
sede za bit, ki sega v jonsko neločevanje snovi, principa in čistega
bistva, ni beležena kot insuficienca, temveč kot superiornost prvot-
nega. Ta superiornost naj bi pojmu biti pozdravila rano njegove poj-
movnosti, razcepljenosti misli in mišljenega.
Ontološki objektivizem
Kar pa nastopi, kot da bi imelo svoje mesto v dobi pred grehom
subjektivizirajoče kakor tudi popredmetuječe metafizike, postane
contre coeur grobemu na sebi. Subjektivnost, ki zataji samo sebe,
se preobrne v objektivizem. Ne glede na to, kako skrbno se takšno
mišljenje izogiba kriticistični kontroverzi, vtem ko obe antitetični
poziciji v enaki meri prišteva izgubi biti, pa sublimiranje njenih poj-
mov, neprestano nadaljevanju Husserlovih redukcij, povnanji to, kar
je mišljeno z bitjo, tako vsa individuirana bivanja, kakor vse sledi
racionalne abstrakcije. V tavtologiji, v kateri konča ta bit, je subjekt
9
preplašen: »Ampak bit — kaj je bit? Bit je Ona sama« (3). Takšni
tavtologiji se bit neizogibno približuje. Ta tavtologija ne bo nič boljša,
če se s pametno odkritosrčnostjo opredeljujemo za njo in jo progla-
šamo za poroštvo najglobljega. Vsaka sodba, po Heglovem izkazu celo
analitična, nosi v sebi, če to hoče ali ne, zahteve, da bi predicirala
nekaj, kar ni preprosto identično z golim pojmom subjekta. Ce se
sodba ne ozira na to, prekrši pogodbo, ki jo je vnaprej podpisala s
svojo formo. To pa postane pri pojmu biti, kakor ga uporablja nova
ontologija, neizogibno. Le-ta »konča pri samovolji, da ,bit', ki je
ravno v svoji čistosti natančno nasprotje čisti neposrednosti, namreč
neko docela posredovano, smiselno samo v posredovanjih, podtika kot
naravnost neposredno« (4). Bit mora določati samo z njo samo, ker
je ni mogoče zagrabiti s pojmi, torej niti ni »posredovana« niti je ni
mogoče neposredno pokazati po modelu čutno gotovega; namesto
kakršnekoli kritične instance za bit se pojavlja ponovitev čistega ime-
na. Rezidij, dozdevno nepopačeno bistvo (5) je enako neki apjoi tistega
tipa, ki je moral zavreči motivirano gibanje misli. Da neka filozofija
taji, da ni metafizika, ne odloča, kakor je nekoč Heidegger navedel
proti Sartru (6), o tem, ali ona to je, ampak utemeljuje sum, da se
v nepriznavanju njene metafizične vsebine skriva neresnično. Novo
začenjanje na neki namišljeni ničelni točki je maska napornega po-
zabljanja, simpatija z barbarstvom mu ni zunanja. Razlog, da so sta-
rejše ontologije, sholastične ravno tako kakor njeni racionalistični
potomci, propadle, ni bila kontingenčna menjava svetovnega nazora
ali miselnega stila; v to menjavo verjame isti historični relativizem,
proti kateremu se je nekoč puntala ontološka potreba. Nobena simpa-
tija s Platonovim entuziazmom nasproti resignacijskim posamezno-
znanstvenim potezam Aristotela ne oslabi ugovora proti nauku o ide-
jah kot podvojitvi sveta reči; noben pledoajé med тоб« ti in jt{>cotîi
ovaia v Aristotelovi metafiziki; le-te izvirajo iz neposredovanosti do-
ločil biti in bivajočega, ki jo nova ontologija brez dvoma naivno
restavrira. Ravno tako malo sama zahteva po objektivnem umu, naj-
sibo še tako legitimna, ne bi mogla odmisliti Kantove kritike onto-
loškega dokaza o bivanju boga. 2e eleatski prehod k danes glorifici-
ranemu pojmu biti je bil, na kar je bil Heidegger manj pozoren,
nasproti hilozoizmu razsvetljenstva. Intenca pa, da se vse to izbriše,
vtem ko se v ozadju refleksije kritične misli regredirà v sveto jutro,
bi rada zgolj obšla filozofske pritiske, ki so, potem ko so bili enkrat
uvideni, ovirali potešitev ontološke potrebe. Odločnost ne pustiti se
odpraviti, odločnost, da se od filozofije izve to, kar bistveno, je de-
formirana z odgovori, ki so ukrojeni po potrebi, lebdeči med legitimno
zadolžitvijo, da daje kruh, ne kamenje in ilegitimnim prepričanjem,
da kruh mora biti, ker mora biti.
Razočarana potreba
Da se filozofija, usmerjena na primat metode, zadovolji s tako imeno-
vanimi predhodnimi vprašanji, in se zato kot temeljna znanost celo
počuti varno, samo prikriva to, da imajo predhodna vprašanja in
10
filozofija sama za spoznanje komajda še kakšno posledico. Razmišlja-
nja o instrumentu se že zdavnaj ne dotikajo več znanstveno spozna-
nega, temveč edinole tega, kar je sploh spoznavno, veljavnosti znan-
stvenih sodb. Določeno spoznano je takšni refleksiji neko subalterno,
goli konstitutum; medtem ko refleksija izvaja svojo zahtevo iz tega,
da se poglablja v splošno konstitucijo tega spoznanega, je do le-tega
ravnodušna. Prva formulacija, v kateri je bilo to izrečeno, je znana
Kantova formulacija, da je »transcendentalni idealist« »empirični
realist« (7). Občudovanje poskusa kritike čistega uma, da utemelji iz-
kustvo, je bilo gluho za napoved bankrota, za to, da je brezmejno
napenjanje te kritike proti vsebini izkustva sáma aftiacpopov. Ta kritika
samo ohrabruje normalno funkcioniranje razuma in temu ustrezno
naziranje realnosti; sicer pa se še Heidegger opredeli za »normalno
mislečega človeka« (8). Malo nazorov in sodb notranjega sveta common
sensa je bilo razveljavljenih. »Kant je hotel na način, ki je razžalil
,vse ljudi' pokazati, da imajo ,vsi ljudje' prav: — to je bila skrivna
domislica te duše. Pisal je proti učenjakom v prid predsodkom ljud-
stva, a za učenjake in ne za ljudstvo« (9). Defetizem hromi specifično
filozofski impulz razkriti neko resnično, to, kar je skrito za idoli
konvencionalne zavesti. Porog v poglavju o amfiboliji, namenjen drz-
nosti, ki hoče spoznati notranjost reči, samozadovoljno moška resig-
nacija, s katero se filozof nastani v mundusu sensibilisu kot nečem
zunanjem, ni zgolj razsvetljenska odpoved tisti metafiziki, ki za-
menjuje pojem z njegovo dejanskostjo, temveč tudi obskurantistična
odpoved tistim metafizikam, ki ne kapitulirajo pred fasado. Nekaj od
pomnjenja na to najboljše, na to, kar kritična filozofija ni toliko po-
zabila, kot vneto izključila na čast znanosti, ki jo je hotela ustanoviti,
živi naprej v ontološki potrebi; volja, da se dovoli, da se ne dovoli,
da se misel opehari tega, zaradi česar je bila mišljena. Odkar so se
znanosti nepreklicno odrekle idealistični filozofiji, uspešne znanosti
ne iščejo nobene druge legitimacije razen navedbe svoje metode. V
svojem samorazlaganju se znanost spremeni v causa sui, vzame se kot
nekaj, kar je dano. S tem sankcionira tudi svojo od nekdaj obstoječo
podobo v delitvi dela, katere insuficienca vendarle ne more trajno
ostati skrita. Zlasti duhoslovne vede postanejo zaradi izposojenega
ideala pozitivnosti v neštetih posameznih raziskavah žrtev irelevant-
nosti in brezpojmovnosti. Rez med posameznimi disciplinami recimo
sociologijo, ekonomijo in zgodovino dopušča, da se v pedantno izkopa-
nih in pretirano branjenih jarkih izgubi interes spoznanja. Ontologija
spominja na to, a ne bi rada, previdna kot je postala, bistvenega
vdahnila stvari s spekulativno mislijo. To naj bi izskočilo kot neko
dano, kar je davek pravilom igre pozitivnosti, ki jih hoče potreba
preseči. Marsikateri adepti znanosti pričakujejo od ontologije odločil-
no dopolnilo, ne da bi se jim bilo treba dotikati scientističnih procedur.
Če si Heideggerjeva filozofija v svoji pozni fazi postavi nalogo, da se
dvigne nad tradicionalno razlikovanje bistva in dejstva, pa odseva
utemeljeno iritacijo pred divergenco znanosti o bistvu in znanosti o
dejstvih, matematičnologičnih in stvarnih disciplin, ki v znanstvenem
obratu nepovezano uspevajo druga poleg druge, čeravno bi bil spo-
li
znavni ideal ene nezdružljiv s spoznavnim idealom druge. Toda anta-
gonizma med izključujočimi znanstvenimi kriteriji in absolutno
zahtevo nekega nauka o bistvu ali potem o biti, ne odstrani povelje
le-tega. Nauk o biti se obstraktno zoperstavlja svojemu nasprotku,
obložen z istimi pomanjkljivostmi zavesti na osnovi delitve dela, za
zdravilo katerih se ima. Kar postavi proti znanosti, ni njena samo-
refleksija, niti, kakor očitno meni Walter Bröcker, nekaj, kar se z
nujnim gibanjem kot kvalitativno drugo v plasteh nalaga nad njo.
Nauk o biti prihaja, po stari Heglovi podobi, ki jo je navedel proti
Schellingu, iz pištole, dodatek k znanosti je, s katero opravi sumarič-
no, ne da bi kaj usodno spremenil na njej sami. Njegovo prefinjeno
obračanje od znanosti končno vendarle potrjuje njeno čez vse sega-
joče gospostvo, podobno, kakor so v fašizmu iracionalistične parole
kontrapunktirale scientistično-tehnološkemu podjetju. Prehod od kri-
tike znanosti k njim bistvenemu — biti spet spregleda to, kar bi moglo
biti kakorkoli bistveno v znanosti in odvzema potrebi to, kar se zdi, da
ji nudi. Vtem ko se ontološko filozofiranje distancira od vsega stvar-
nega bolj plašno kot sploh kdaj Kant, dovoljuje manj nereglemen-
tiran uvid kot idealizem v Schellingovi in celo Heglovi podobi. Zlasti
družbeno zavest, ki je bila ravno antičnim ontologijam neločljiva od
filozofske zavesti, se odkloni kot heterodoksno, kot ukvarjanje z zgolj
bivajočim in ¡.lexaßaoig eiç аХХоугход. Heideggerjeva hermenevtika si je
prisvojila obrat proti spoznavni teoriji, ki ga je Hegel inavguriral v
Uvodu k fenomenologiji (10). Toda pridržki transcendentalne filozo-
fije proti neki vsebinski filozofiji, ki zavrne vsebino kot zgolj empi-
rično, preživijo kljub vsem protestom v njegovem programu ločevanja
biti od bivajočega in ekspliciranja same biti (11). Fundamentalna
ontologija se nenazadnje izmakne zato, ker ohranja ideal »čistoče«, ki
izhaja iz metodologiziranja filozofije — zadnji vezni člen je bil Husserl
— kot kotrast biti do bivajočega, a vendarle filozofira kakor o stvari
vsebujočem. Ta habitus bi se mogel pomiriti s to čistočo samo v ob-
močju, kjer se zabrišejo vsa določena razlikovanja, celo vsa vsebina.
Heidegger, prestrašen od Schelerjevih slabosti, ne dopusti, da se pri-
ma filozofija grobo kompromitira s kontingenco materialnega, minlji-
vosti vsakokratnih večnosti. A se tudi ne odpove konkreciji, katero
je beseda eksistenca prvotno obetala.* Razlikovanje pojma in materi-
* Günter Andres (Die Antiquiertheit des Menschen, München 1961, str. 186
in nasi.: 220, 326 in predvsem: On the Pseudo-Concreteness of Heidegger's
Philosophy v Philos. Phenomenol. Research, Vol. VIII, št. 3, str. 337 in
nasi.) je že pred leti obsodil psevdokonkretnost fundamentalne ontologije.
Beseda konkrecija, ki je bila v nemški filozofiji med obema vojnama
skrajno afektivno obremenjena, je bila prepojena z duhom časa. Njena
magija se je posluževala tiste poteze homerovske nekije, kjer Odisej
hrani sence s krvjo, da bi jih pripravil do govorjenja. »Kri in zemlja«
domnevno sploh nista tako zelo delovali kot apel izvoru. Ironični prizvok,
ki je spremljal formulo od začetka, izdaja zavest obrabljenosti arhaike v
pogojih visokokapitalistične industrijske produkcije. Celo Crni korpus se
je rogai bradam starih Germanov. Namesto tega je bil mamljiv videz
konkretnega kot tistega, kar ni zamenljivo, kar ni fungibilno. Sredi sveta,
ki se je nagibal k monotoniji, se je dvigala ta fantazma; fantazma, ki ni
12
alnega bi morali imeti Po njegovem za greh, a to razlikovanje se per-
petuira v patosu biti. Med mnogimi funkcijami biti ne gre podcenjevati
te, da sicer poudarja svojo višjo digniteto do bivajočega, obenem pa
nosi s seboj spomin na bivajoče, od katerega hoče biti ločena kot
spomin na nekaj, kar je predhodno diferenciaciji in antagonizmu. Bit
vabi, zgovorna kakor šumenje listja v vetru slabih pesmi. Samo da se
pesmi izmuzne to, kar hvali, kolikor toliko nedolžno, medtem ko se
filozofsko vztraja na tem kakor na posesti, ki ji ne zamore misel, ki
jo misli, ničesar. Tisto dialektiko, ki pusti, da čista posameznost in
čista občost, obe enako nedoločni, prehajata druga v drugo, se zamolči
in izkornisti v nauku o biti; nedoločnost postane mitični oklep.
Pomanjkanje kot dobiček
Heidegerjeva filozofija je pri vsej averziji do tako imenovanega
Se, katerega ime naj denucira antropologijo cirkulacijske sfere, po-
dobna visoko razvitemu kreditnemu sistemu. En pojem si izposodi od
drugega. Stanje lebdenja, ki se s tem vzpostavi, ironizira gesto filo-
zofije, ki se počuti tako zakoreninjeno v domačih tleh, da ji je ljubša
nemška beseda za mišljenje kot tujka filozofija. Kakor je po stari
šali dolžnik v prednosti pred upnikom, ker je ta odvisen od tega, ali
mu bo dolžnik plačal, tako prihaja za Heideggerja blagoslov iz vsega,
kar ostane dolžan. To, da ni bit niti faktum niti pojem, jo izvzame
kritiki. Vse, na kakrkoli že se kritika opira, je mogoče odpraviti kot
nesporazum. Pojem si sposodi od faktičnega izgled zanesljive pol-
note tega, kar ni bilo narejeno najprej v mislih, nesolidno: tega, kar
je na sebi; bivajoče si sposodi od duha, ki ga sintetizira, kij biti, ki je
več kot faktična: posvetitev od transcendence; in ravno ta struktura
se hipostazira kot višja nasproti reflektirajočemu razumu, ki bivajoče
in pojem razdvoji s secirnim nožem. Heidegger spremeni v prednost
celo bornost tega, kar mu po vsem tem ostane v rokah; ena od kon-
stant njegove filozofije, ki seveda nikoli niso imenovane kot takšne,
je, da vsako pomanjkanje vsebine, vsako neposedovanje spoznanja
prevrednoti v indeks globine. Neprostovoljna abstraktnost se prezenti-
ra kot prostovoljna zaobljuba. »Mišljenje«, piše v traktatu o Platono-
vem nauku o resnici, »je na sestopu v revščino svojega začasnega
bistva« (12) — kot da bi bila praznina pojma biti plod meniške ne-
temeljila na osnovi menjalnega razmerja; sicer bi se hrepenečneži zdaj
zares čutili ogrožene od tega, kar so imenovali enačenje, njim nezavedni
princip kapitalizma, ki so ga očitali njegovim nasprotnikom. Obsesija s
pojmom konkretnega se je povezala z nesposobnostjo, da se ga doseže
z mislijo. Prisegajoča beseda nadomesti stvar. Heideggerjeva filozofija
seveda izkorišča še lažnost te vrste konkrecije; ker je тобе ti in ouoia
nemogoče razlikovati, vstavi Heidegger, kakor je to projektiral že Aristo-
tel, glede na potrebo in thema probandum eno na mesto drugega. Zgolj
bivajoče postane nično, brez hibe, da je bivajoče, povzdignjeno v bit,
svoj lasten čisti pojem. Nasprotno pa biti, brez vsake omejujoče vsebine,
ni treba več nastopiti kot pojmu, temveč velja za neposredno, kakor:
konkretno. Oba momenta, nekoč absolutno izolirana, nimata drug do
drugega nobene differentie specifice in sta zamenljiva; ta quid pro quo
je eden glavnih del Heideggerjeve filozofije.
13
omadeževanosti prvotnega in ne pogojena z aporijami misli. Vendarle
je bit, ki ni treba, da je pojem ali pa prav poseben pojem, popolnoma
aporetski pojem (13). Abstraktnejše transformira v konkretnejše in
zato resničnejše. Kaj bit s to askezo zadobi, pove Heidegger j ev lastni
jezik v formulacijah, ki ga kritizirajo bolj kot zlobna kritika: »Miš-
ljenje dela s svojim govorjenjem neopazne brazde v jeziku. Še bolj
neopazne so kot brazde, ki jih kmet počasnega koraka vleče po njivi«
(14). Kljub takšni elektirani ponižnosti tu ni sproščanja v teološka
tveganja. Atributi biti, kakor nekoč atributi absolutne ideje, so zares
podobni tradicionalnim atributom božanstva. Toda filozofija biti se
varuje eksistence božanstva. Kakor je vse to arhaistično, tako redko
se hoče priznati za nemoderno. Namesto tega je udeleženo pri moder-
nosti kot alibiju bivajočega, v katero je bit transcendirala, in ki naj bi
bilo vendarle skrito v njej.
Nikogaršnja dežela
Vsebinsko filozofiranje od Schellinga dalje je bilo utemeljeno v tezi
o identiteti. Samo če je skupek bivajočega, končno bivajoče samo, je
moment duha mogoče reducirati na subjektivnost; samo če sta stvar in
pojem identična v višjem duha, je bilo mogoče postopati v skladu
s Fichetejevim aksiomom, da je a priori obenem a posteriori. Zgodo-
vinska sodba o identitetni tezi pa vodi tudi Heideggerja v koncepcijo.
Njegovi fenomenološki maksimi, da se mora misel ukloniti temu, kar
ji je dano ali končno »usojeno« — kot da misel ne bi mogla prodreti v
pogoje takšne usode — je možnost konstrukcije, spekulativnega pojma
tabu, možnost, ki je bila zraščena s tezo o identiteti. 2e Husserlova
fenomenologija si je prizadevala pod parolo »k stvarem« preseči spo-
znavno teorijo. Husserl je izrecno imenoval svoj nauk ne-spoznavno-
teoretski, kakor je kasneje Heidegger imenoval svojega ne-metafizič-
nega; bolj pa ga je bilo groza prehoda v vsebujočnost stvari kot kate-
regakoli marburškega novokantovca, ki mu je infinitezimalna metoda
najbrž pripomogla k takšnemu prehodu. Enako kot Husserl žrtvuje
Heidegger empirijo. Vse, kar po njegovem jeziku ni eidetska fenome-
nologija, porine nefilozofskim dejstvenim znanostim. Toda izobčenje
raztegne tudi na Husserlove ei&ri, najvišje, faktov proste pojmovne
enote faktičnega, katerim so primešane sledi vsebujočnosti stvari. Bit
je kontrakcija bistvenosti. Ontologija zaide iz lastne konsekvence v
nikogaršnjo deželo. Eliminirati mora aposteriorije, prav tako malo naj
bi bila logika kot nauk o mišljenju in partikularna disciplina; vsak
preudaren korak bi jo moral voditi čez točko, na kateri edino sme
upati, da bo zadostila sami sebi. Celo o biti si upa končno komaj še
kaj predicirati. V tem se zdi manj mistične meditacije kot stiske misli,
ki hoče k svojemu drugemu in si ne sme ničesar privoščiti brez strahu,
da bi v tem izgubila to, kar trdi. Tendenčno postaja filozofija ritualna
gesta. V tej gesti se seveda oglaša neko resnično, to, da je filozofija
umolknila.
Kusserl eksponira v fenomenoloških temeljih razmišljanjih o »idejah«
svojo metodo kot sestav operacij, ne da bi jo izpeljal. S tem
14
koncedirana samovolja, ki jo je hotel odstraniti šele v pozni
fazi, je neizogibna. Ce bi bil postopek deducirán, bi se tedaj razkril
ravno kot postopek od zgoraj dol, kakršen ne bi bil rad za nobeno
ceno. Pregrešil bi se nad onim kvazipozitivističnim »k stvarem«. Na-
sprotno, te stvari nikakor ne silijo k fenomenološkim redukcijam, ki
zato zadobijo nekaj od poljubnega postavljanja. Kljub vsej konzervi-
rani »pravosodnosti« vodijo v iracionalizem.
Spodletela stvarnost
Filozofiji biti ni tuja zgodovinska inervacija stvarnosti kot načina
obnašanja duha. Rada bi prebila vmesno plast subjektivnih postavitev,
ki so postale druga narava, rada bi prebila stene, ki jih je mišljenje
zgradilo okrog sebe. V Husserlovem programu se to čuti in Heidegger
se je strinjal s tem (15). Dosežek subjekta, ki je v idealizmu utemelje-
val spoznanje, po propadu idealizma iritira kot pogrešljiv ornament.
V tem ostane fundementalna ontologija enako kot fenomenologija pro-
ti svoji volji dedinja pozitivizma (16). Pri Heideggerju se stvarnost
prevrne: žene se za tem, da bi filozof irai tako rekoč brez forme, samo
iz stvari, in zaradi tega mu le-te uidejo. Naveličanost subjektivne ječe
spoznanja navaja k prepričanju, da je to, kar je subjektivnosti trans-
cendentno, za spoznanje neposredno, da bi ga le-to moralo omadeže-
vati s pojmom. Analogno romantičnim tokovom, recimo poznejšemu
mladinskemu gibanju, se fundamentalna ontologija proglasi za anti-
romantično v protestu proti omejujočemu in zamegljujočemu mo-
mentu subjektivnosti; to subjektivnost hoče preseči z bojevitimi načini
govorjenja, ki se jih tudi Heidegger ne ogiba (17). Ker pa subjektiv-
nost ne more svojih posredovanj misliti iz sveta, si želi vrnitve stopenj
zavesti, ki so pred refleksijo o subjektivnosti in posredovanju. To ne
uspe. Kjer domneva, da se tako rekoč brez subjekta pririje k temu,
kakor se stvari kažejo, primerno snovi, izvorno in novostvarno obenem,
izloči iz mišljenega vsa določila, kakor jih je nekoč izločil Kant iz
transcendentne reči na sebi. Ta določila bi bila spotakljiva tako
kot delo zgolj subjektivnega uma, kakor kot potomci posebnega biva-
jočega. Kontradiktorni deziderati kolidirajo in se vzajemno uničujejo.
Ker ne sme biti mišljena niti spekulativno, od vsake misli postavljena,
niti obratno vdreti v neko bivajoče, ki bi kot košček sveta kompromi-
tiralo predhodnost biti,, si misel pravzaprav sploh več ne upa misliti
nič drugega kot neko popolno praznino, še veliko bolj nek X kot pa
stari transcendentalni subjekt, ki bi kot enotnost zavesti vedno pri ve-
del s seboj spomin na bivajočo zavest, »egoiteto«. Ta X, absolutno
neizrazljivo, ki se izmakne vsem predikatom, postane z imenom biti
ens realissimum. V neizogibnosti sporetskega oblikovanja pojmov se
nad filozofijo biti proti njeni volji izvrši Heglova sodba o biti: bit je
nerazločljivo eno z ničem, in Heidegger se glede tega nikakor ni varal.
Eksistencialni ontologiji pa ni treba očitati tistega nihilizma (18), ki
so ga, na njeno zgražanje, iz nje interpretirali levi eksistencialisti, tem-
več to, da brezpogojno nihiliteto svoje najvišje besede izreka kot
pozitivum.
15
O kategoriaincm zrenju
Ne glede na to, koliko je bit, s permanentno previdnostjo na obe strani,
brez dimenzije stisnjena na eno točko, ima postopek vendarle svoj
fundamentum in re. Kategorialno zrenje, zapopadenje pojma, spominja
na to, da mora kategorialno konstituiranim stvarnim stanjem, ki jih
tradicionalna spoznavna teorija pozna samo kot sinteze, vedno preko
čutno vXri korespondirati nek moment. Toliko vsebujejo vselej tudi
nekaj neposrednega, nekaj, kar spominja na nazornost. Prav tako kot
preprost matematični stavek ne velja brez sinteze številk, med katerimi
je postavljena enačba, tako tudi ni — to je Kant zanemarjal — mogoča
sinteza, če razmerje elementov ne bi ustrezalo tej sintezi, ne glede na
težave, v katere po običajni logiki vodi takšen način govorjenja;
namreč če, rečeno drastično in nedvoumno, obe strani enačbe med
seboj dejansko ne bi bili enaki. O tej vzajemni pripadnosti je prav
tako malo mogoče smiselno govoriti neodvisno od miselne sinteze,
kolikor bi bila umna sinteza mogoča brez te korespondence: to je šolski
primer »posredovanja«. Nihanje v releksiji o tem, ali je mišljenje de-
javnost in ne nasprotno ravno v svojem naprezanju neko primerjanje,
kaže na to. To, kar je mišljeno, spontano je, neločljivo od tega, nekaj,
kar se pojavlja. To, da je Heidegger povzdignil aspekt pojavljanja
nasproti njegovi popolni redukciji na mišljenje, bi bil zdravilen
korektiv idealizma. Toda on pri tem izolira moment stvarnega stan-
ja, razume ga, po Heglovi terminologiji, ravno tako abstraktno, kakor
je idealizem razumel sintetični moment. Tako hipostazirani moment
preneha biti moment in postane to, kar bi ontologija v svojem pro-
testu proti cepitvi na pojem in bivajoče najmanj želela: postane
postvarelo. Toda po lastnem značaju je genetično. Objektivnost duha,
ki jo je učil Hegel, produkt historičnega procesa, dopušča, kakor so
ponovno odkrili mnogi idealisti, denimo pozni Rickert, nekaj kakor
nazorno razmerje do duhovnega. Cim globlje se zna zavest prepričati
o tako nastali objektivnosti duha, namesto da bi jo pripisala opazujo-
čemu subjektu kot »projekcijo«, tembolj se približuje zavezujoči fizio-
nomiki duha. Njene tvorbe postanejo druga neposrednost za mišljenje,
ki ne vzame na svojo stran vseh določil in ne diskvalificira nasprot-
nega. Nauk o kategorialnem zrenju se vse preveč naivno zanaša na to;
to drugo neposrednost zamenjuje s prvo. Hegel je to v logiki o bistvu
daleč presegel; ta logika obravnava bistvo tako kot nekaj, kar izhaja
iz biti, kakor kot nekaj, kar je nasproti njej samostojno, tako rekoč
neke vrste tubit. Nasprotno pa Husserlova zahteva čiste deskripcije
duhovnih stvarnih stanj, ki jo je Heidegger molče prevzel, zahteva,
da se ta stvarna stanja vzame takšna, kakršna se dajejo in samo kot
takšna — dogmatizira takšna stvarna stanja, kakor da duhovno,
medtem ko je reflektirano, ponovno mišljeno, ne bi postalo neko Drugo.
Brez oklevanj se predpostavlja, da mišljenje, neodtujljiva aktivnost,
sploh more imeti neki predmet, ki ni s tem, da je mišljen, obenem
že nekaj proizvedenega. Tako se potencialno idealizem, konzerviran
že v pojmu čisto duhovne stvarne vsebine, preobrne v ontologijo. S
substrukcijo čistega, zgolj sprejemajočega mišljenja pa se zruši trdi-
16
tev fenomenologije, ki ji celotna šola dolguje svoj učinek: da si
ne izmišlja, temveč raziskuje, opisuje, da ni spoznavna teorija, na
kratko, da ne nosi stigme reflektiraj oče inteligence. Skrivnost funda-
mentalne ontologije, bit, pa je do najvišje formule privedeno, dozdev-
no popolnoma razkrivajoče se kategorialno stvarno stanje. — Feno-
menološka analiza že dolgo ve, da ima sintetizirajoča zavest nekaj
receptivnega. To, kar v sodbi spada skupaj, ji je dano spoznati
eksemplarično, ne samo komparativno. Ni treba oporekati kratko in
malo neposrednosti uvida, temveč njenemu hipostaziranju. S tem,
ko se posveti nekaj primarnega na nekem specifičnem predmetu,
pade najostrejša svetloba na species: v tej svetlobi razpade tavtolo-
gija, ki ne ve o species nič drugega kot to, s čim je definirana. Brez
momenta neposrednega uvida bi ostal Heglov stavek, da je posebno
splošno, samo trditev. Fenomenologija od Husserja sem je rešila ta
stavek, seveda na račun njegovega komplementa, reflektirajočega
elementa. Njeno bistvogledje — pozni Heidegger se varuje pred
ključno besedo šole, ki jo je proizvedla — pa involrira protislovja, ki
se jih ne da zavoljo ljubega miru izravnati na nominalistični ali
realistični način. Kot prvo je ideacija sorodna ideologiji, vtihotapljanju
neposrednosti s posredovanim, ki posredovano prevleče z avtoriteto
absolutnega, subjektu neoporečno evidentnega nasebstva. Po drugi
strani bistvogledje označuje fizionomijski pogled na duhovna stvarna
stanja. Legitimira ga to, da se duhovno ne konstituira z nanj usmer-
jeno spoznavajočo zavestjo, temveč da je objektivno utemeljeno v
sebi, daleč nad individualnim povzročiteljem,, v kolektivnem življenju
duha in po njegovih imanentnih zakonih. Moment neposrednega
pogleda je adekvaten tej objektivnosti duha. Kot v sebi že preobliko-
vano dopušča, da se enako kakor čutne reči zre tudi njega. Toda to
zrenje je tako malo absolutno in neizpodbitno kakor zrenje čutnih
reči. Husserl pripisuje temu, kar se fizionomično pobliskuje, tako kot
kantovskim sintetičnim sodbam a priori, brezpogojno nujnost in ob-
čost, kakršno poznamo v znanosti. To, k čemer pa kategorialno zrenje
precej zmotno prispeva, bi bilo zapopadenje stvari same, ne njenih
klasifikatoričnih priprav. Ta i|>eôoç ni neznanstvenost kategorialnega
zrenja, temveč njegovo dogmatično poznanstvenje. Pod ideirajočim
pogledom se budi posredovanje, ki je bilo zamrznjeno v videzu nepo-
srednosti duhovno danega; v tem je bistvogledje blizu alegorični
zavesti. Kot izkustvo nastalega v tem, kar dozdevno zgolj je, bi bilo
bistvogledje skoraj natančno nasprotje tega, za kar se ga uporablja: ne
verno sprejemanje biti, temveč kritika; ne zavest identičnosti stva-
ri in njenega pojma, temveč preloma med njima. To, na kar se
filozofija biti sklicuje, kot da bi šlo za organ naravnost pozitivnega,
ima svojo resnico v negativnosti. — Heidegger j evo naglašanje biti,
ki naj ne bi bila neki goli pojem, se more opirati na nerazrešljivost
vsebine sodbe v razsojanju, kakor se je pred tem Husserl opiral na
idealno enotnost species. Mestna vrednost takšne eksemplarne zavesti
bi utegnila postati zgodovinsko vse večja. Cim bolj je svet podruž-
bljen, čim gosteje so njegovi predmeti prekriti z občimi določili, tem
17
večja je, po opažanju Giintherja Andersa, tendenca, da se posamezno
stvarno stanje neposredno prozorno zagleda v njegovi občosti; tem
več je mogoče zagledati ravno z mikrološkim poglabljanjem v stvarno
stanje. Seveda gre za dejansko stanje nominalističnega tipa, ki je
ostro zoperstavljeno ontološki nameri, čeprav je morda vzrok za
bistvogledje, ne da bi bistvogledje to slutilo. Ce pa se kljub temu ta
postopek vselej znova izpostavi ugovoru posameznih znanosti, očitanju
že dolgo avtomatiziranega napačnega ali prenagljenega posploševanja,
tedaj to ni samo krivda navade mišljenja, ki svoj znanstveni etos
skromnega zunanjega urejanja stvarnih vsebin že dolgo zlorablja za
racionalizacijo tega, da ni nič več v njih, da jih ne doume. Kolikor
empirična raziskovanja anticipacijam pojma, mediju eksemplaričnega
mišljenja, konkretno dokazujejo, da to, kar se iz nekega posameznega
kvazi neposredno zagleda kot kategorialno, ne poseduje občosti, kažejo
na napako tako Husserlove kakor Heidegger j eve metode, ki se izogiba
temu preizkusu, a vseeno koketira z jezikom raziskovanja, ki zveni,
kakor da bi se podvrgla temu preizkusu.
Bit deoet
Trditev, da bit, nadrejena sleherni abstrakciji, ni nek pojem ali pa vsaj
nek kvalitativno odlikovan pojem, zamolči, da je vsaka neposrednost,
ki se že po nauku Heglove fenomenologije vedno znova reproducira
v vseh posredovanjih, moment in ne celota spoznanja. Noben ontološki
osnutek ne more brez absolutiziranja iztrganih posameznih momentov.
Ce je spoznanje prepletenost sintetične funkcije mišljenja in tega, kar
je treba sintetizirati, eno ni neodvisno od drugega. Tedaj tudi ne uspe
nobeno neposredno spominjanje, kakor ga Heidegger stipulira kot
edini pravni vir filozofije vredne biti, razen morda s pomočjo sponta-
nosti mišljenja, ki je on ravno ne ceni. Ce brez neposrednega nobena
refleksija ne bi imela vsebine, tedaj ostaja to neposredno neobvezno,
samovoljno brez refleksije, brez mislečega, razločevalnega določila tega,
kar meni bit, ki se dozdevno čisto prikazuje pasivni, ne misleči misli.
Fiktivni značaj zatrjevanega povzroča umetalni zven proglasov, češ da
se bit razkriva ali svetlika. Ce nista možna miselno določilo in izpol-
nitev dozdevne prabesede, če ni možna njena kritična konfrontacija
s tem na kar meri, tedaj to obtožuje vse govorjenje o biti. Bit ni bila
mišljena, ker se v nedoločenosti, ki jo zahteva, sploh ne pusti misliti.
To pa, da filozofija biti to neizvršljivost spreminja v nedotakljivost,
izvzetost iz racionalnega procesa v transcendenco nasproti reflektira-
jočemu razumu, je tako moder kakor obupan akt nasilja. Heidegger
bi rad, odločneje kot fenomenologija, ki je obstala na pol poti, pobegnil
imanentnosti zavesti. Njegov beg pa je beg v ogledalo, beg zaslepljen
nasproti momentu sinteze v substratu. Ignorira to, da je duh, ki se je
v eleatski filozofiji biti — ki jo Heidegger obožuje — proglasil za
identičnega z bitjo, kot implikat biti že vsebovan v tem, kar prezen-
tira kot tisto čisto lástnost, ki bi mu stala nasproti. Heideggerjeva kriti-
ka tradicije filozofije postane objektivno nasprotna temu, kar obljublja.
Vtem zataji subjektivnega duha in s tem nujno tudi material, faktici-
18
teto, v kateri deluje sinteza; vtem ko prikazuje to, kar je v sebi
artikulirano po teh momentih kot enotno in absolutno, postane ravno
obratno od »-destrukcije«, od zahteve, da se razčara to, kar so ljudje
naredili v pojmih. Namesto da bi v tem prepoznala človeške razmere,
jih zamenja z mundus intelligibilis. Ponavljajoč konzervira to, proti
čemur se upre, namreč miselne tvorbe, ki bi jih bilo treba po njenem
lastnem programu odstraniti kot prikrivajoče. Pod pretvezo, da je
treba doseči pojavljanje tega, kar leži pod njimi, neopazno še enkrat
postanejo tisto »na sebi«, kar so tako ali tako postale za postvarelo
zavest. To, ker se obnaša, kot da bi rušilo fetiše, ruši edinole pogoje,
da se jih spregleda kot fetiše. Navidezni pobeg se konča v tem, pred
čemer beži; bit, v katero se izteka je freaei. Prepuščajoč bit, du-
hovno posredovano, sprejemajočemu zrenju, filozofija konvergira
s plitvo iracionalistično filozofijo življenja. Kazaje na iracionalnost
ne bi bilo samo od sebe eno s filozofskim iracionalizmom. Iraci-
onalnost je madež, ki ga neukinljiva neidentičnost subjekta in
objekta pušča v spoznanju, ki z golo formo predikativne sodbe
postulira identiteto; obenem je tudi upanje v nasprotju z vse-
mogočnostjo subjektivnega pojma. Toda iracionalnost ostane pri tem
kakor pojem sam funkcija ratia in predmet njegove samokritike:
mreža prefiltrira to, kar zdrsne vanjo. Tudi filozofemi iracionalizma
so vezani na pojme in s tem na nek racionalni moment, ki bi jim
bil inkompatibilen. Heidegger obide to, opraviti s tem je eden od moti-
vov dialektike, vtem ko uzurpira stališče onkraj diference med sub-
jektom in objektom, v kateri se razkriva neprimernost racia tistemu,
kar misli. Takšen skok pa ne uspe s sredstvi uma. Mišljenje ne more
zavzeti pozicije, v kateri bi neposredno izginila ta ločitev subjekta in
objekta, ki se nahaja v vsaki misli, v mišljenju samem. Zato se
Heidegger j ev moment resnice nivelira na svetovnonazorski iracio-
nalizem. Filozofija zahteva danes, kakor za časa Kanta, kritiko uma
z umom, ne z njegovim izgonom ali odpravo.
Prevedla: Alenka Novak
(Nadaljevanje v prihodnji številki.)
19
Alvin Toffler: Tretji val
Franc Žle
Prikaz
Uvod
Cena zlata — ta občutljivi barometer strahu — je presegla vse meje.
Banke se tresejo; inflacija jim je ušla izpod kontrole. Vlade sveta so
paralizirane, ali pa omejene na imbecilno politiko. Vse to so znaki
umirajočega industrializma. Toda izza tega brezupnega razkroja indu-
strializma se poraja novi val novih možnosti — tretji val. Temu tret-
jemu valu je posvečena Tofflerjeva knjiga. Poseči skuša v daljše raz-
dobje v prihodnosti, opozoriti na konflikt med drugim valom (indu-
strializmom) in tretjim valom in na stroške, ki jih bo moralo človeštvo
plačati, če ne bo pravočasno izvedlo potrebnih sprememb.
Avtorjev namen je opozoriti na nove trende, ki so že prisotni v starih
industrijskih družbah; pri tem poudarja, da njegovo napovedovanje
novih razvojnih trendov ni deterministično, ampak le probabilistično.
Obarvano je z osebno vrednostno orientacijo. Prednost njegovega futu-
rološkega razmišljanja pa je v tem, da skuša podati čim bolj celostno
podobo novih tokov, zato obravnava odmiranje drugega vala in na-
stajanje tretjega vala (postindustrijske družbe) na področju tehno-
sfere, sociosfere, infosfere, psihosfere in politike.
Kolizija med drugim in tretjim valom
Avtor gleda na zgodovino kot na zaporedje valov, ki nosijo s seboj
spremembe. Pri tem ga bolj zanimajo meje med valovi sprememb
21
kot pa zveza med njimi, bolj diskontinuiteta, kot kontinuiteta, bolj
prelom kot pa prehod iz enega vala v drugega.
Prvi val sprememb je prinesel s seboj razvoj poljedelstva, drugi val
sprememb pa razvoj industrije. Prvi val se še ni v sebi izčrpal, ko
se je v 17. stoletju že začel dvigati drugi val. Ta je dosegel svoj
višek v desetletjih po drugi svetovni vojni. Tretji val se v ZDA začenja
po letu 1955, v času, ko število belovratnikov preseže število modro-
vratnikov, ko se pojavijo tablete za kontrolo rojstev, ko se pojavijo
računalniki in ko se pojavijo množični komercialni poleti z reaktivci.
V	nekaterih deželah raste drugi val istočasno s tretjim valom. Zgodi
se, da je koincidenca vseh treh valov tudi dokaj pogost pojav. To
seveda v veliki meri otežuje diagnosticiranje stanja in napovedovanje
prihodnjih tokov.
V	ZDA je konflikt med drugim in tretjim valom bolj očiten. Kaže se
v socialnih konfliktih, ki ustvarjajo nove politične fronte in cepijo
tradicionalno homogene socialne skupine, kot so rase, razredi, spoli
ali partije. Po drugi strani novi konflikti tudi združujejo tradicionalno
sovražne razrede v skupno fronto: sindikati in delodajalci na primer
skupno nastopajo proti zaščitnikom okolja, proti gibanjem za žensko
emancipacijo, proti imigrantom itd. Tradicionalna levica je pogosto
zelo nacionalistično usmerjena, zelo centralizatorsko razpoložena in
sovražna do zaščitnikov okolja. Kolikor je tradicionalna levica usmer-
jena v obrambo drugega vala nastopa skupaj z desnico proti civiliza-
cijskim spremembam, ki jih nosi s seboj tretji val.
Drugi val
Sleherna civilizacija ima svoj nevidni kod, ki postane očiten šele po-
tem, ko se ta civilizacija razširi prek celotnega planeta. Industrijska
civilizacija vsebuje šest med seboj tesno povezanih načel, ki so progra-
mirala življenje in ravnanje milijonov ljudi. Teh šest principov se je
uveljavljalo z naraščajočim razcepom med produkcijo in potrošnjo
na vseh področjih človekovega življenja: v seksu in športu, v delu in
vojni, v šoli in politiki. Konflikt med drugim in tretjim valom je
konflikt okrog teh šestih principov, ki jih zastopniki drugega vala
krčevito branijo, zastopniki tretjega vala pa vztrajno napadajo.
Standardizacija je prvo načelo drugega vala. Vsakdo ve, da proizvajajo
industrijske družbe na milijone istovetnih proizvodov. Standardizirani
pa niso samo proizvodi, ampak tudi usluge. Taylor je standardiziral
celo delovne gibe in skušal standardizirati celotni delovni proces. Le-
nin se je nad Taylorjem prav tako navduševal kot kapitalisti. Stan-
dardizirani postopki in testi se uveljavljajo pri sprejemu in napredo-
vanju delavcev.
Standardizacija je zajela tudi množične medije. Milijoni čitajo in
gledajo iste novice, oglase, zgodbe itd. Represivna dominacija množič-
nih medijev je skoraj v celoti zatrla lokalne in regionalne dialekte
in kulture.
22
Tako kot je vse večja standardizacija v proizvodnji zahtevala vse
večjo standardizacijo merskih enot za dolžino, višino in težo, tako
zahteva vse večje tržišče standardizacijo valut in celo standardizacijo
cen.
Specializacija je drugo načelo industrijske civilizacije. Bolj kot je
industrijska družba omejevala raznolikost v jezikih, v prostem času,
v stilu življenja in v potrošnji, bolj je uveljavljala specializacijo
v proizvodnji in delu. Tako v kapitalističnih kot tudi v socialističnih
deželah spremlja specializacijo tudi profesionalizacija. Najbolj razno-
vrstni poklici se potegujejo za to, da bi lahko monopolizirali določeno
znanje, da bi določali standarde svojih uslug in tudi cene le-teh.
Delitev dela in specializacija sta skupaj s profesionalizacijo gonilna
sila civilizacije drugega vala.
Sinhronizacija je tretje načelo industrijske civilizacije. Naraščajoči
razcep med proizvodnjo in potrošnjo zahteva vse večjo sinhronizacijo
družbenega dogajanja. Cas postane zlato: dragoceni stroji ne morejo
stati, prav tako tudi ne blago v skladiščih. Delo se začne meriti z
najmanjšimi časovnimi enotami (gibi s sekundami). Delo od devetih
do petih kroji življenje milijonskim množicam. Časovno je opredeljen
tudi prosti čas. Točnost je postala zlato pravilo, ki se ga drži sleherni
zaposleni. Zanj so manj občutljive le gospodinje, ki jih industrijska
civilizacija ni zajela v takšni meri kot druge.
Koncentracija je četrto načelo industrijske družbe. Družbe drugega
vala so v večini odvisne od visoko koncentriranih virov energije,
bodisi da gre pri tem za naftna nahajališča, za hidrocentrale ali
nuklearke. Toda dežele drugega vala niso koncentrirale samo energet-
skih virov, ampak tudi prebivalstvo v mesta, delavce v tovarne, kapi-
tal v velike oligopole, znanje v velike izobraževalne in raziskovalne
sisteme. Ta koncentracija je zarezala v industrijske družbe veliko bolj
globoke brazde, kot pa ideološke razlike med vzhodom in zahodom.
Maksimizacija je peto načelo industrijske družbe. Mikrofilija, ki se
izraža v geslu »čim večje tem boljše«, je stimulirala obscesivno težnjo
po rasti. Tudi Lenin je bil prepričan, da lahko le velika podjetja
razvijejo moderno tehnologijo, zato je že kmalu po revoluciji težil
za tem, da bi gospodarstvo organiziral okoli majhnega števila zelo
velikih podjetij. Težnja po ekonomski rasti za vsako ceno je vodila
v ekološke in socialne katastrofe.
Centralizacija je šesto načelo industrijske družbe. Centralizacija, ki
jo je izvedla na primer Katoliška cerkev, je prav neznatna proti tisti,
ki jo razvijajo industrijske družbe; je enostavna v primerjavi z inte-
griranimi ekonomskimi sistemi industrijskih družb. Železniška pod-
jetja so bila prototip takšne kompleksne integracije: najprej so stan-
dardizirala tehnologijo, nato vozne rede, cene. Sinhronizirala so tudi
dejavnost vseh uslužbencev in kreirala nove poklice. Koncentrirala so
material, energijo in ljudi, ter na osnovi tega izvedla centralizacijo
informacij, upravljanja in kontrole. Železniška podjetja so postala
vzor, kako se organizira veliko podjetje v industrijski družbi.
23
Centralizacijo v proizvodni sferi je spremljala centralizacija bank in
centralizacija politične oblasti. Centralne banke so vzpostavile učin-
kovito kontrolo nad denarjem in investicijami in postale tako nevidni
instrument kratkoročnega planiranja družbe.
Socialne in politične konsekvence drugega vala
Industrializem je razcepil tradicionalno družbo na nešteto medseboj
odvisnih delov: na šole, podjetja, sindikate, cerkve, bolnice in podob-
no. Razdrobljeno družbo začno reintegrirati nove vrste specialisti —
integratoci, ki jih avtor označuje tudi s tehnologi moči. Ti začno po-
vezovati proizvodnjo, potrošnjo, transport, distribucijo in celo komu-
nikacije. Marx je poudarjal lastništvo nad proizvajalnimi sredstvi kot
vir družbene kontrole. Izkazalo pa se je, da so tako v kapitalističnih
kot tudi v socialističnih družbah centre moči dobili v roke integratorji.
Za časa Marxa so bili namreč lastniki in integratorji še združeni v
eni osebi. Kasneje pride do razcepa in tako managerji dobivajo vse
bolj na moči, delničarji pa postajajo nemočni.
Podoben proces lahko opazujemo v SSSR po revoluciji. Trocki je
ocenjeval leta 1930 v izgnanstvu, da deluje v SSSR najmanj 5 milijo-
nov managerjev, specializiranih integrator j ev.
Čim bolj se razvijajo industrijske družbe, tem bolj pomembno vlogo
imajo nacionalne vlade. Nacionalne vlade bistveno prispevajo k hit-
rejši industrializaciji tam, kjer same razvijajo gospodarsko infra-
strukturo: železnice, pošta, telekomunikacije, avtoceste, pristanišča in
podobno. S tem dobijo moč, ki jim omogoča, da določajo zunanje-
trgovinsko politiko, finančno politiko in tudi politiko razvoja ener-
gije. Znanost in tehnologijo regulirajo zlasti z velikimi naložbami v
vojno-industrijske komplekse. Tako Postanejo nacionalne vlade pod-
jetniški centri, ki opravljajo na podlagi davčnega sistema tiste go-
spodarske funkcije, ki jih ne more opravljati nobeno privatno podjetje.
Predsedniki vlad so bolj angažirani na gospodarski politiki kot na
socialnih in političnih zadevah. Vlade posegajo tudi v izobraževalne
sisteme in s tem pospešujejo prilagajanje populacij na zahteve rastoče
industrije.
Tehnologi moči, INTEGRATORJI, nenehno povečujejo kontrolo nad
«•sredstvi integriranja« in na ta način vse bolj kraljujejo nad social-
nim, kulturnim in političnim življenjem.
Integratorji so tudi sami strogo organizirani v hierarhične piramide
superelit in subelit. Superelite kontrolirajo predvsem investicije: z
odločanjem o alokaciji velikih investicij postavljajo okvire dejavnosti
tudi subelitam. Te nevidne superelite obstajajo v vzhodnih in v zahod-
nih družbah; družbe integrirajo ne glede na to, ali so te družbe
tržne, ali pa planske.
V najbolj razvitih industrijskih družbah pa se že pojavljajo manj
hierarhične in bolj adhokkratske strukture integratorjev. Elite posta-
jajo vse bolj odvisne od informacij, ki prihajajo od spodaj. Kompleks-
24
nost in nepridiktibilnost ekonomskega dogajanja narašča tako hitro,
da avtoritativno, hierarhično in opresivno integriranje od zgoraj ni
več učinkovito.
Zanimivo je tudi, da so se politični sistemi industrijskih držav gradili
na podoben način, ne glede na ideološko in politično opredelitev. Njih
skrita latentna struktura temelji na predindustrijskih načelih; na
teritorialnem in na reprezentativnem načelu. Teritorialno načelo je
prevladovalo v političnih sistemih zaradi nizke mobilnosti prebival-
stva v dobi, ko se je oblikoval politični sistem (zgodnje) industrijske
družbe, načelo reprezentativnosti pa je bilo nujno zaradi nizke izo-
brazbe celotne populacije.
Reprezentativne vladavine so postale sinonim za demokracijo, v res-
nici pa so bile samo mehanizmi za vzdrževanje neenakosti. Če po-
skušamo opredeliti »demokratične« industrijske družbe, lahko rečemo,
da so se le-te izoblikovale na visoko koncentriranih in neobnovljivih
energetskih virih, na masovni tovarniški proizvodnji, na nuklearni
družini, na masovni izobrazbi, na množičnih medijih, na množični
kulturi in na velikih monopolih. Vse to je sovpadalo z naraščajočim
razkolom med proizvodno in potrošno sfero življenja. Da bi takšne
družbe lahko funkcionirale, so morale razviti številen in močan sloj
profesionalnih integratorjev. Ti so razvili industrijski mehanizem od-
ločanja — takoimenovano reprezentativno demokracijo — na nivoju
nacionalne države.
Razvoj svetovnega ekonomskega sistema je pospešil konflikte med
ekskluzivnimi nacionalnimi državami, ki niso sposobne za reševanje
mednacionalnih problemov. Mednarodne probleme rešujejo z vojnami,
po vojnah pa z dominacijo zmagovalcev. ZDA po drugi vojni prevza-
mejo popolno dominacijo nad regulacijo mednarodnih zadev z usta-
novitvijo IMF, GATT in WB. IMF (International Monetary Fond)
določa vrednost vseh pomembnih zahodnih valut glede na vrednost
dolarja, GATT (The General Agreement on Tarifs and Trade) po-
spešuje liberalno trgovino, kar pomeni, da preprečuje manj razvitim
zaščitniško politiko lastne nastajajoče industrije, WB (World Bank)
pa skrbi za pospeševanje infrastrukture v manj razvitih deželah s
ciljem bolj cenene in bolj učinkovite ekstrakcije energije in surovin
iz teh dežel v razvite dežele. To imnuje Toffler »Integration a 1'Ameri-
can«.
Vse od leta 1944 do leta 1970 so ZDA povsem kontrolirale zgoraj opisa-
ni sistem, ki ga tvorijo WB, GATT in IMF.
Imperializem SSSR je bolj očiten in ne potrebuje posebne analize,
ima pa isto funkcijo in iste posledice kot ameriški imperializem:
integrirati integratole.
Toda industrijske družbe nimajo samo podobnih latentnih struktur,
ampak imajo tudi podobno superideologijo, ne glede na to, ali gre za
zahodne anti ali vzhodne komunistične ideologije. Ce se po zaključkih
25
te ideologije med seboj radikalno razlikujejo, so si edine glede izho-
diščnih predpostavk. Vse propagirajo industrializacijo, vse so strastni
zagovorniki industrijske realitete. Vera v industrijsko realiteto se iz-
raža v treh načelih. Prvo načelo je, da je treba naravo obvladati in
izkoriščati prirodne sile, kot sredstvo za uresničenje človekovih ciljev;
težnja po dominaciji človeštva nad prirodo je prisotna v vseh ideolo-
gijah drugega vala. Druga skupna poteza vsem ideologijam industrij-
skih družb je vera v evolucijo, v nenehni razvoj, ki s človekom doseže
najvišjo stopnjo. Tretje načelo te superideologije je vera v družbeni
progres, v to da gre zgodovina od nižje k višji razvojni stopnji, k
boljšemu, bolj človeškemu družbenemu življenju.
Ta tri osnovna načela industrijske superideologije so bila motivacijska
osnova vsem skupinam, ki so uveljavljale industrijsko civilizacijo.
Začetek konca industrijske civilizacije
Vzroki nastanka industrijske civilizacije najbrž razkrivajo tudi vzroke,
zaradi katerih industrijska civilizacija zgublja na svojem poletu. Toda
nesmiselne so vse vzročne analize, saj ne gre samo za enega ali za
nekaj, ampak za nešteto vzrokov, ki so omogočili industrijsko družbo.
Hitrejša rast populacij je omogočila selitev ljudi v mesta. Izčrpanost
gozdnih površin, odkritje premoga in parne mašine so rodili novo
tehnologijo. Širjenje pismenosti in komunikacij je omogočilo širjenje
trga pa tudi novih idej. Toda po Tofflerjevem mnenju nobena od teh
sprememb ni delovala tako daljnosežno kot vse bolj izrazito ločevanje
proizvodnje od potrošnje.
To ločevanje je spremljalo oblikovanje mreže izmenjave, ki jo imenu-
jemo danes trg: bolj kot se je stopnjevala ločitev med proizvodnjo
in potrošnjo, bolj se je širila tudi mreža izmenjave. Iz te ločitve med
proizvodnjo in potrošnjo so se rojevala načela standardizacije, sinhro-
nizacije, specializacije in centralizacije. Vzporedno z menjalno mrežo
se je rojeval moderni denarni sistem, banke, borze, pogodbeno pravo,
tog sistem nagrajevanja in podobno. Ta civilizacija je spremenila tudi
način življenja in osebnost posameznikov. Posameznik se je že iz ranih
let naučil, da zavisi preživetje skoraj izključno od denarja. Toda
industrijska civilizacija je rodila tudi masovno potrošnjo in s tem
omogočila neviden porast materialnega standarda. Prebivalci najbolj
zavrženih predmestij imajo danes višji standard kot nekdanji pred-
industrijski podeželani (če standard merimo z življenjsko dobo in
z raznolikostjo prehrane, ki je predmestnim populacijam na razpolago).
Vendar negativne posledice prevladujejo. Industrializacija je najbrž
že doslej povzročila nepopravljivo škodo krhki zemeljski biosferi. Uni-
čila je celo množico majhnih samozadostnih ekonomij s tem, da jih je
nasilno vključevala v svetovni tržni sistem, s tem ko je zasužnjila
Indijance in jih spremenila v rudarje, ko je vsilila plantažne farme
nekaterim afriškim in azijskim deželam, ko je razkrojila staro pred-
industrijsko obrt itd.
26
Učinki industrializacije so večpomenski, dobri in slabi, toda to, kar
je zanesljivo slabo, je način, kako so industrijske družbe razrušile
predindustrijske. V kulturni aroganci, v fizičnem in ekonomskem na-
silju, ki so ga porabljale industrijske družbe pri rušenju predindustrij-
skih družb najbrž leži tudi začetek njihovega konca.
Najprej se je začelo maščevati nasilje nad prirodo. Zdaj vemo, da ne
moremo več ignorirati ekoloških učinkov industrializacije, da ne mo-
remo ignorirati dejstva, da so nekateri viri in surovine neobnovljivi, da
ne moremo računati na poceni energijo in surovine, torej na dva vira, s
katerimi so neindustrijske dežele subvencionirale razvoj industrijskih
dežel.
To so zunanje limite razvoju industrijskih družb. Poleg teh obstajajo
tudi notranje limite, ki se kažejo v dezintegrativnih procesih ameriških
družin, v krizi zdravstvenih organizacij, v razkroju železniških in
poštnih sistemov in v krizi šolskih sistemov. Vse to se izraža tudi v
notranjem življenju posameznikov. Osebne, psihološke in moralne krize
so dobile epidemične razsežnosti: pojavlja se vsesplošno prisoten obču-
tek krivde. Ce ga hočemo omejiti in očuvati vitalno moč posameznikov,
moramo doumeti zveze med energetsko krizo in krizo osebnosti, med
novimi tehnologijami in novimi seksualnimi vlogami in podobno. Prek
teh zvez bomo lahko tudi odkrili nastajanje nove civilizacije, civiliza-
cije tretjega vala, ki je vse bolj v konfliktu z industrijsko civilizacijo.
Tretji val
V prvi polovici 20. stoletja je človeštvo dobivalo več kot 2/3 energije
iz nafte. Zdaj je naftne dobe konec. Ni problem količina, pač pa cena
nafte. Isto velja tudi za premog: čeprav ga je v zadostnih količinah,
je cena njegove uporabe visoka. Potrebna bo kombinacija številnih
novih tehnologij in novih virov pri uporabi energije. Toda novi viri
energije se bodo bistveno razlikovali od dosedanjih ne samo zaradi
tega, ker bodo obnovljivi, ampak tudi zaradi tega, ker bodo bolj
raznovrstni in ker ne bodo ustvarjali takšne koncentracije kot dose-
danji. Uporaba starih in novih virov energije bo omogočila veliko
raznolikost, ta pa bo bistveno zmanjšala razsipavanje z energijo, saj bo
raznolikost virov omogočala uporabo povsem ustrezne količine in kva-
litete energije.
Kakšna bo dejanska kompozicija virov energije v prihodnjih družbah
zavisi od razmerja moči med posameznimi družbenimi skupinami. Za
zdaj imajo premoč in denar tisti, ki se zavzemajo za konvencionalne
vire energije, oziroma za permutacijo in kombinacijo teh virov. Tisti,
ki se zavzemajo za razvijanje alternativnih virov (znanstveniki, zaščit-
niki okolja, podjetniki novih gospodarskih vej) so za zdaj neintegrirani,
brez političnih skušenj in zato brez zadostne moči. Položaj le-teh ote-
žujejo tudi skupine, ki se zavzemajo za vračanje v predidustrijsko
družbo, za eliminacijo večjega dela tehnologije, za zmanjšano mobilnost
in za asketsko kulturo, ki naj bi omogočila konservacijo narave. Toda
27
kljub temu neugodnemu razmerju sil bo prej ali slej vendarle moralo
priti do sprememb: višja cena konvencionalnih virov energije, na-
raščajoči problemi onesnaževanja, naraščajoči odpor do nukleark in
naraščajoča želja dežel v razvoju po energiji — vse to bo prisililo
razvite dežele k uvajanju alternativnih virov energije. Uplinjanje
premoga, pridobivanje alkohola iz plantaž in druge metode sicer lahko
podaljšajo proces prehoda, ne morejo pa ga zaustaviti.
Zamenjava energetskih virov bo vodila tudi do usihanja klasične in-
dustrije: tekstilne, jeklarske, avtomobilske, strojne, gumarske itd. Te
industrije so namreč temeljne na elektromehaniki. Zahtevale so velike
količine energije, dolgo proizvodno verigo, nizko izobrazbo zaposlenih,
visoko repetitivnost dela, standardizirane dobrine, visoko centralizi-
rano kontrolo in povzročale onesnaženje okolja.
Nove industrije ne bodo temeljile na elektromehaniki, pač pa bodo
kombinirale najrazličnejše znanosti: elektroniko, informacijsko teo-
rijo, molekularno biologijo, ekologijo, oceanologijo in podobno. Stiri
skupine »industrij« bodo predstavljale hrbtenico razvoja v tretjem
valu:
a)	Elektronska industrija, ki že zdaj postaja četrta najbolj obsežna
panoga takoj za jeklarsko, avtomobilsko in kemično. Energetska kriza
bo glavni pospeševalec razvoja elektronike, ker bodo informacijski
sistemi vse bolj nadomeščali komunikacijske sisteme.
b)	Vesoljska industrija bo tvorila drugo skupino novonastajajoče teh-
nosfere. Omogočila bo kemične in fizikalne procese brez vpliva gra-
vitacije; omogočila bo proizvodnjo polprevodnikov, enotnih kristalov,
medikamentov itd.
c)	Aquakultura, osredotočena na oceansko farmerstvo, bo predstavlja-
le tretjo skupino dejavnosti tretjega vala. Ustrezno gojenje rib in alg
bo omogočilo neomejene količine bogate proteinske hrane, ki jo bomo
pridelovali brez nevarnosti za onesnaževanje okolja. Možnosti obstajajo
tudi za plantaže alg, iz katerih bomo pridobivali nafto oziroma ustrezna
goriva. Prav tako so neomejene možnosti za pridobivanje mineralov,
za pridobivanje kovin in fosfatov, ki so tako pomembni za gnojila.
Velike poslovne skupnosti so že na poti uresničevanja zgornjih idej.
Ena od takšnih skupin združuje sredstva 23 velikih kompanij iz Ja-
ponske, Zahodne Nemčije in Kanade.
d)	Biološke vede temelječe na molekularni biologiji in na genetskem
inženiringu bodo tvorile četrto skupino dejavnosti v novih družbah
tretjega vala. Genetski inženiring je že zdaj tako razvit, da lahko z
njim tako svobodno oblikujemo živa bitja, kot smo doslej s plastiko
svobodno oblikovali nežive materiale. Razvoj biologije bo omogočil
tudi uporabo dodatnih energetskih virov; omogočil bo direktno pre-
tvarjanje sončne energije v pogonsko prek bioloških sončnih celic.
Biologija bo postala v naslednjih 30 letih pomembnejša kot je zdaj
kemija. Biologija bo občutno zmanjšala porabo nafte v proizvodnji
28
plastike, gnojil, oblek in pri proizvodnji tisočev drugih produktov.
Njen razvoj bo omogočil, da bomo prešli od manufakture k bio-
fakturi, k povsem novi procesni proizvodni tehnologiji.
Pravi polet novih proizvodnih dejavnosti pa se bo začel šele s pove-
zovanjem med omenjenimi štirimi skupinami, s povezovanjem
kompjuterjev, elektronike, novih materialov in genetike. Povezova-
nje le-teh bo sprožilo doslej nevidni val novih odkritij, novih proizvo-
dov in novih energetskih virov.
Pojavile se bodo tudi nove nevarnosti: elektronski »dim«, onesnaže-
vanje z informacijami, klimatske intervencije, genetske deformacije
in boj za vesolje oziroma za oceane. V zvezi s tem se bodo pojavila
nova gibanja, ki se bodo upirala komercializaciji novih tehnologij. Kri-
teriji uporabe novih tehnologij se bodo zaostrili. Nove tehnologije naj
bi bile manj drage, manj kompleksne, manj energetsko žejne, manj
onesnažujoče. Omogočile naj bi bolj kvalificirano delo, večjo možnost
decentralizacije, boljšo uporabo lokalnih virov in manjše zapravljanje
naravnih resursov. V tem smislu naj bi bila v prihodnje sleherna pro-
dukcija ene industrije input drugi industriji.
Demasifikacija množičnih medijev
V industrijskih družbah nenehno narašča vloga množičnih občil. Toda
v zadnjem času se pojavljajo novi trendi, ki vodijo po Tofflerjevem
mnenju k demasifikaciiji teh občil. Tako je na primer v ZDA od leta
1973 do leta 1978 upadlo število kopij dnevnih časopisov od 63 na 62
milijonov. To je majhna sprememba, vendar se je ta upad pojavil prvič
v zgodovini dnevnikov. Podobni trendi so prisotni tudi v Angliij, kjer
je upadla cirkulacija dnevnikov v letu 1965—1975 za 8 %. Podobna je
situacija z množičnimi magacini: skoraj ne mine leto, da ne bi bil uki-
njen kakšen od njih (Life, Look, Saturday Evening Post itd.). V letih
1970—1977 je porastla populacija v ZDA za 14 milijonov, naklada 25
največjih magacinov pa je padla za 4 milijone. Istočasno se opaža v
ZDA prava eksplozija minimagacinov, ki so namenjeni posebni regiji,
ali posebnemu področju dejavnosti. Prav tako zelo hitro raste število
lokalnih radijskih postaj: medtem ko je bila pred desetletjem ena
radijska postaja na 65000 prebivalcev, pride zdaj ena radijska postaja
na 37000 prebivalcev. Zelo hitro se širijo tudi CB (Citizen Band) radio
mreže, ki povezujejo skupine na interaktivno radijsko omrežje. Ze
leta 1977 je bilo v obtoku 25 milijonov takšnih radioaparatov.
Upada tudi popularnost televizije, ki postaja vse bolj mizerna. Napo-
vedujejo, da bodo tri glavne ameriške televizijske mreže do konca 80.
let zgubile več kot 50 % poslušalcev. Zelo hitro se razvija kabelska
televizija, ki omogoča obojestrano komuniciranje, emitiranje specifič-
nih programov in aktivno sodelovanje pri izbiri programov. Nasta-
jajo banke videokaset, ki po naročilu emitirajo vse mogoče programe
od muzike, prek kuharskih tečajev pa do izobraževanja. Poleg tega se
hitro širi poraba Videorekorder j ev, ki omogoča snemanje zelo speci-
aliziranih tem. In kar je še važnejše: videorekorderji omogočajo dose-
29
danjim konsumentom televizijskih oddaj, da postanejo tudi produ-
centi svojih lastnih programov. Vsi ti pojavi vodijo k drobljenju mno-
žice televizijskih gledalcev v manjše populacije, k naraščanju kultur-
ne raznolikosti in k manjši dominaciij komercialne ali državne tele-
vizijske mreže, ki je doslej diktirala, kaj in kdaj se bo gledalo. Začenja
se resnično nova doba — doba demasificiranih medijev. Tako se poleg
nove tehno-sfere oblikuje tudi nova info-sfera.
Nova infosfera bo razkrojila tudi uniformirano množično javno mne-
nje. Vse manj bomo deležni dolgih, kompleksnih paketov informacij,
ki imajo že v naprej vgrajeno interpretacijo in vse več bomo deležni
kratkih polizdelanih informacij, teorij, ali stališč, ki jih bomo potem
sami aktivno sintetizirali ali interpretirali. To bo od posameznikov
zahtevalo zelo velik napor, vendar bo hkrati prispevalo tudi k dema-
sifikaciji kulture in k razvoju posameznikove samostojnosti.
Ta individualizacija in diverzifikacija na področju kulture bo pozitivno
vzvratno vplivala tudi na večjo diverzifikacijo naše prihodnje civi-
lizacije; kulturni pluralizem bo pospeševal tudi bolj diferencirano teh-
nologijo, energetiko, organizacijo in politiko. Vse to bo vodilo tudi k
nastajanju bolj »inteligentnega okolja«, okolja, ki bo bolj diferencira-
no in bolj responzivno. Širjenje računalnikov v domove sleherne
družine bo že v prvi fazi pospešilo kreiranje bolj bogatega, bolj respon-
zivnega in s tem bolj »inteligentnega« okolja. Uporaba mikroprocesor-
jev v vsakodnevnem življenju bo omogočila bolj racionalno reguliranje
avtomobila, mikroklime, pranja, kuhanja, šivanja in podobnih dejav-
nosti.
Nova infosfera ne bo torej samo ukinila dosedanji množični značaj
medijev, ampak bo kreirala celo vrsto novih medijev. To bo odločilno
vplivalo tudi na našega duha, na način kako bomo razmišljali o pro-
blemih, na način kako bomo selekcionirali in sintetizirali informacije,
pa tudi na način, kako bomo anticipirali posledice naših akcij. Ker
bodo mašine prevzele na sebe dobršen del mehaničnih funkcij, bodo
inteligenca, imaginacija in intuicija igrale vse bolj pomembno vlogo.
Poleg tega se bo preoblikovala tudi socialna memorija in socialna inte-
ligenca. Industrijske družbe so oblikovale ogromno količino knjižnic,
muzejev in arhivov. S tem so sistematično kopičile informacije. Kom-
pjuterizacija pa bo omogočila ne samo hitrejše in cenejše akumuliranje
informacij, ampak tudi — in to je zelo pomembno — lažjo in bolj
učinkovito uporabo že akumuliranih informacij. Informacije ne bodo
več mrtve ali zamrznjene v muzejih, arhivih in knjižnicah, to pa bo
silovito povečalo socialno memorijo in tudi socialno inteligenco.
Upadanje masovne proizvodnje
V ZDA že sedaj le 9 % celotne populacije proizvaja vse množične
dobrine za preostalih 220 milijonov prebivalcev. Drugih 65 milijonov
zaposlenih proizvaja razne usluge ali pa manipulira informacije. Med-
tem ko dežele z manj kot 2000 dolarji GNP per kapita še vedno razvi-
30
jajo množično proizvodnjo, pa dežele z okoli 10 000 dolarji GNP per ka-
pita vse bolj očitno razvijajo maloserijsko proizvodnjo, ki je bolj pri-
lagojena potrebam in okusu kupcev. Upadanje velikoserijske proizvod-
nje se zlasti opaža v elektroniki, kemiji, aviatičarski industriji, komu-
nikacijah in transportu. Vse večja raznolikost v proizvodnji avtomo-
bilov in T-srajc kaže na to, da so nekatere industrije že na pol pota
med množično in »customizirano« (po naročilu potrošnika prirejeno)
proizvodnjo. Nove tehnologije (zlasti laserska) bodo omogočile krojenje
po individualnih naročilih, ki bo hitrejše in cenješe, kot je sedanja
množična konfekcijska industrija. Korak naprej bo storjen, ko si bo z
vlaganjem ustreznega programa potrošnik lahko sam po potrebi in
okusu »skrojil« in »sešil« svojo obleko, ali pa bo po telefonu vložil
svoje zahteve v videokamero, ta pa bo napolnila kompjuter, ki bo
instruirai stroj, ki izdeluje potrebno dobrino za posameznega potroš-
nika. Ta korak bo pomenil demasifikacijo proizvodnje, kostumeriza-
cijo proizvodnje in aktivno sodelovanje potrošnika pri proizvodnji
zaželene dobrine. Porabnik bo do takšne mere povezan s proizvodnjo,
da bomo težko določili mejo med proizvajalcem in porabnikom. V ve-
čini primerov si bo Potrošnik lahko sam izbral program, ga vložil v
stroj, pritisnil na gumb in dobil zaželen proizvod. Direktna kontrola
potrošnika nad proizvodnjo bo s tem v celoti zagotovljena.
Še večje spremembe se pričakujejo v neproizvodni sferi, v svetu belo-
vratnikov, kjer se ohranja izredno nizka stopnja mehanizacije in
avtomatizacije ter tovarniška organizacija dela, ki cepi zaposlene na
tehnokratsko elito, in na nizko kvalificirano eksekutivo. Analize v
ZDA kažejo, da pride na delavca v materialni proizvodnji povprečno
za 25000 dolarjev proizvajalnih sredstev, na pisarniškega delavca pa v
povprečju le 500 dolarjev pisarniških sredstev. Proletarizacija in ne-
produktivnost teh delavcev je naravnost nepojmljiva. V družbi tretje-
ga vala bo prišlo do intenzivne mehanizacije in kompjuterizacije pi-
sarniškega dela, do ukinitve fabriške organizacije ter do rekvalifika-
cije tega dela. Izginile bodo tajnice, ki tipkajo in kuhajo kavo, name-
sto teh pa se bodo pojavile tajnice, ki bodo sodelovale, svetovale in
tudi soodločale skupaj s svojimi nadrejenimi »šefi«. Delitev dela na
managersko elito in na tehnično osebje bo izginila. Tudi tajnice bodo
imele strokovno izobrazbo, ki jim bo omogočala bolj ali manj enako-
pravno sodelovanje s »šefi«.
Zaradi zmanjšanja števila delavcev v materialni proizvodnji in zaradi še
bolj občutnega zmanjševanja zaposlenih v servisnih dejavnostih in jav-
ni upravi, (ki bo posledica intenzivne mehanizacije in avtomatizacije pi-
sarniškega dela) se bo zaostrovalo vprašanje nezaposlenosti. Toda tudi
glede tega smo lahko optimisti, zakaj avtomatizacija na Japonskem
očitno ne zmanjšuje obsega zaposlovanja, pa čeprav je v tej deželi
najintenzivnejša, v Angliji, kjer je avtomatizacija najbolj počasna, pa
nezaposlenost rapidno raste. Nezaposlenost torej ni zgolj funkcija av-
tomatizacije, ampak predvsem Posledica slabe organizacije celotne na-
cionalne ekonomije.
31
Revolucija v materialni in nematerialni proizvodnji bo najbrž prived-
la do povsem novega načina proizvodnje že v naslednjih tridesetih
letih. To ne bo spremenilo samo načina zaposlovanja, naravo dela in
strukturo industrije, distribucijo ekonomske in politične moči, med-
narodno delitev dela, vlogo ženske in družine v proizvodni dejavnosti,
ampak tudi razmerje med proizvodnjo in potrošnjo, med proizvajalcem
in konsumentom.
Elektronska koča
Uvajanje mikroračunalnikov, telekomunikacij in mikroprocesorjev v
domove posameznih družin bo omogočilo oblikovanje takoimenovanih
elektronskih koč (The electronic Cottage). Te bodo omogočile milijo-
nom zaposlenih ponovno vrnitev iz pisarn in podjetij na domove, kjer
bodo opravljali svoje delo. Če se bo to zgodilo, se bodo vse institucije,
ki jih poznamo iz industrijske družbe, spremenile, tako družina kot
šola, pa tudi fabrika in politika. Na prvi pogled se zdi ta misel absurd-
na, saj je bilo delo na domu značilno za predindustrijsko družbo. Še
danes se zlasti ženske borijo za to, da bi lahko prestopile prag svojega
doma, da bi lahko vstopile v širši svet proizvodnega dela.
Tudi za Marxa je bilo delo v okviru doma in družine zaostala in niz-
koproduktivna oblika predindustrijskega dela, ki je preprečevala de-
litev dela. Zato je zagovarjal manufakturo, ki je pomenila prvi korak
k intenzivnejši delitvi dela. Toda danes zaradi razvitih informacijskih
sistemov, fizična integracija zaposlenih ni več potrebna. Delitev dela
in koordinacija dela lahko potekata »na daljavo«, brez fizične integra-
cije zaposlenih. Še več: v marsičem je takšno koordiniranje dela na
podlagi razvitih informacijskih sistemov cenejše, učinkovitejše in
humanejše kot tisto, ki zahteva vsakodnevno komuniciranje na delov-
no mesto in fizično integracijo v veliki sistem podjetja ali pisarne.
Po mnenju nekaterih vodilnih ljudi velikih ameriških firm bi že zdaj
lahko več kot 25 % zaposlenih svoje delo opravljalo doma, ne v pod-
jetju. Ce upoštevamo vse vrste dejavnosti in ne samo materialno pro-
izvodnjo, bi lahko pri obstoječi tehnologiji delalo doma že okoli 35
do 50 % zaposlenih. Podpredsednik kanadske farmacevtske firme ORT-
HO meni, da bi s pomočjo ustrezne komunikacijske tehnologije delalo
na domu kar 75 % vseh zaposlenih. Sicer pa je delo na domu že zdaj
zelo razširjeno, čeprav še ni izmerjeno: trgovski potniki, arhitekti,
znanstveniki, učitelji jezikov, psihiatri, umetniki in zdravniki že zdaj
opravljajo dobršen del svojega dela doma. Pomembno je, da so prav
ti poklici zdaj v najhitrejšem razvoju. Vsi ti ljudje potrebujejo oboje:
zelo intenzivne komunikacije (sestanke, konference, svetovanja) in
zelo izolirano individualno delo. Za vse kvalificirane poklice je važno,
da je delo opravljeno o pravem času in ob ustrezni kvaliteti, pri tem
pa je povsem nevažno, kako in s kakšno količino časa je opravljeno.
Nekje vmes med delom na domu in delom v podjetju, je delo s skraj-
šanim delovnim časom (par time jobs). Tovrstno delo se zelo hitro širi
32
in omogoča bolj fleksibilno zaposlovanje. So firme, ki zaposlujejo že
več kot polovico »par timer j ev«.
Zaradi dnevnega potovanja na delo in z dela nastajajo v bolj razi vitih
družbah izredno velike težave: zatrpane ceste, neznosno natlačene pod-
zemske, pomanjkanje parkirišč, onesnaženje zraka, pomanjkanje pro-
stora za poslovne zgradbe v središču velikih mest in podobno.
Studija, ki je bila izdelana v Los Angelesu med 2.000 uslužbenci zava-
rovalnic, je ugotovila, da sleherni uslužbenec porabi 37 km dnevno za
pot na delo in z dela (povprečje za ZDA je 32 km na dan). Višji kot je
status zaposlenega, večje je število kilometrov in večji je čas porab-
ljen za pot na delo in z dela. Teh 2.000 delavcev porabi na leto za pot
na delo in z dela pol stoletja časa in premaga 21 milijonov kilome-
trov razdalje. Po cenah bencina iz leta 1974 so porabili samo za ben-
cin približno 6 milijard starih din. Toda medtem ko cena bencina in
drugih stroškov komuniciranja rapidno raste, hkrati s tem rapidno
pada cena telekomunikacij. Alternative so tudi ekonomsko že ures-
ničljive. Se več: omenjena raziskava je ugotovila, da bi ZDA lahko
prihranile letno nič manj kot 75 milijonov sodčkov bencina, če bi
število dnevnih potovanj na delo in z dela skrčilo le za 13 %, to pa
bi bilo dovolj za to, da bi ZDA ne uvažale več nafte iz drugih dežel.
Z delom na domu upadajo tudi stroški za vzdrževanje pisarniških in
proizvodnih prostorov, stroški za graditev komunikacij, stroški za
graditev pisarniških prostorov itd. Se ena pomembna okoliščina je
povezana z delom na domu: skrajševanje delovnega časa. Čim krajši
postaja delovni čas, tem večji je proporc časa, ki ga porabimo za pot
na delo in z dela.
Delo na domu omogoča, da bosta mož in žena zopet lahko delala sku-
paj, tako kot so delali skupaj družinski člani v predindustrijski druž-
bi. Skupno delo bi zmanjšalo število ločitev (ki je že zdaj bistveno
manjše, če mož in žena delata skupaj) in preneslo velik del primarne
in sekundarne socializacije iz šolskih in vzgojnih sistemov nazaj v
družino.
Zelo verjetno je, da bo boj za uveljavljanje elektronske koče zelo po-
memben za prehod iz industrijske družbe v družbo tretjega vala. Ta
bo verjetno veliko bolj osredotočena okoli družine, kot pa okoli pod-
jetja. Uveljavljanje elektronske koče bi omogočilo bolj stabilno dru-
žino, manj bežnih človeških kontaktov, manj prisilne mobilnosti, ter
večjo participacijo prebivalcev v lokalni skupnosti in v prostovoljnih
organizacijah. Uvajanje elektronske koče je v skladu z večjo disper-
zijo in z večjo raznolikostjo energetskih virov, z zahtevo po manjšem
onesnaževanju okolja, in z razvijanjem novih servisov. Če bo lahko vsa-
ka družina kupila ali najela terminal, bo po eni strani bolj odgovorna,
po drugi pa bolj samostojna, saj bo razpolagala z določeno količino
znanja in opreme. Okoli hišnih terminalov bi se lahko združevalo
po več družin, ki bi tvorile nekakšne delovne skupine oziroma koope-
racije, žepne inštitute ali majhna podjetja; te družinske kooperacije bi
lahko prevzemale pogodbena dela na krajši ali na daljši rok.
33
Dokaj verjetno je, da se bo delo na domu kombiniralo z delom v
podjetju; da bodo posamezniki ali skupine mesece ali tedne delali
doma, potem pa v podjetjih ali institutih. Vse to bo temeljito menjalo
način vodenja in način koordiniranja dela, hkrati pa bo zahtevalo nove
oblike motiviranja in nove oblike telekomuniciranja.
Če bi le 10 do 20 % delovne sile delalo v naslednjih desetletjih doma,,
bi to povzročilo globalne spremembe v urbanizaciji, v ekonomiji, v
organizaciji dela, v vodenju, v družinskem življenju, v lokalni skup-
nosti in v vrednostni orientaciji prihodnjih generacij.
Spremembe v tehno-sferi bi na ta način izzvale ustrezne spremembe
v info-sferi in tudi v socio-sferi. Znotraj socio-sfere bi se spremembe
naprej pokazale v družinskih razmerjih. Demasifikacija množičnih
medijev in demasifikacija proizvodnje ter potrošnje bo najbrž vplivala
tudi na nuklearno družino. Namesto nje bo omogočala bolj pestre ob-
like družinskega življenja. Pri tem ne gre za konec nuklearne družine,
ki je bila značilna za industrijsko družbo, ampak za variacije, ki bodo
dopolnile njeno vlogo. 2e zdaj je v ZDA samo 7 % prebivalstva, ki
živi v klasični nuklearni družini (to je zaposleni oče, mati gospodinja
in eden ali več otrok). Toda tudi če pojem nuklearne družine razširimo
na tiste, v katerih sta zaposlena eden ali pa oba roditelja in v katerih
je eden ali več otrok, tudi tedaj lahko ugotovimo, da v takšnih dru-
žinah živi samo še ena tretjina ameriškega prebivalstva. Veliko je šte-
vilo tistih, ki živijo sami (število le-teh je porastlo v razdobju od leta
1970—1978 od 1,5 na 4,3 milijone); že 20 % je takih, ki kupujejo sta-
novanja za sebe, ne za družino. Skupina, ki živi v skupnih gospodinj-
stvih, ne da bi bili poročeni, se je v zadnjih letih številčno podvojila.
Število zakonov, ki nočejo imeti otrok, je porastlo z 20 na 35 %, šte-
vilo družin z enim roditeljem pa je naraslo na 25 %. Hitro raste tudi
število družin, ki so kombinacija dveh prejšnjih zakonov in v katere
so prišli otroci iz prejšnjega zakona. Domneva se, da bo konec 30. let
že kar 25 % otrok živelo v takšnih zakonskih skupnostih. Vse to pome-
ni številne travme in nenehne občutke krivde, zakaj ideal nuklearne
družine je še vedno nedotaknjen. Namesto da bi zakonodaja, davčni
sistemi, cerkev in arhitekti olajšali prehod na raznovrstnejše oblike
družinskega življenja, ta prehod s svojimi togimi stališči ovirajo in s
tem povečujejo psihološke in moralne konflikte med ljudmi.
S skrajšanim delovnim časom, z gibljivim delovnim časom, z odpravo
razlik med spoli pri zaposlovanju bi lahko humanizirali delo in olaj-
šali življenje novim zakonskim skupnostim. Največ bi k temu lahko
prispevalo delo doma, oziroma delo v elektronski koči. Zakon naj bi
pomenil tovarištvo, seks, toplino in vzajemno podporo. To je težko
uresničiti, če vsak dela v drugem podjetju in v drugem poklicu. Skup-
no delo v elektronski kolibi bi lahko ta problem odpravilo. Omogočilo
bi ljubezen plus še nekaj: skupno intelektualno oziroma strokovno
delo, kar pomeni ljubezen in skupno odgovornost. Delo doma bi omo-
gočilo boljšo rast otrok; ti bi lahko ponovno rastli v družini, ki jo
povezuje delo in v kateri se družinska vzgoja naslanja na delovno
34
vzgojo. Ponovno bi se lahko zaposlovalo otroke hkrati ko bi potekala
njihova vzgoja in izobraževanje. Takšna delovna vzgoja bi bila še
posebno učinkovita, če bi se v teh elektronskih kočah združevalo in
povezovalo po več družin, ki bi opravljale skupno delo. Povezovanje
vzgoje z delom v elektronskih kočah bi v dobršni meri rešilo tudi
problem mladinske nezaposlenosti.
Kriza starih kompanij in elementi novega vsakodnevnega življenja
Celotno povojno obdobje, vse od leta 1945 do leta 1970 so korporacije
delovale v sorazmerno stabilnem okolju. Rast je bila najvišja vrednota,
dolar pa kralj valut. Zdaj je vse drugače: obresti nihajo, valute po-
skakujejo, centralne banke pa odkupujejo valute, da bi ohranile nji-
hovo stabilnost. Vse to se dogaja prav sedaj, ko je svetovni trg dose-
gel takšne razsežnosti, da bi bila transnacionalna proizvodnja ne samo
mogoča, ampak tudi nujna. Tudi informacijski sistemi so postali glo-
balni: vse fizične transakcije se lahko danes prek satelitov in komp-
juterjev registrirajo iz vseh celin v eni sami newyorški bančni centrali.
Toda kljub temu so denar in krediti povsem ušli izpod kontrole bank in
nacionalnih vlad. Najbolj tipičen je primer eurodolarja, ki je leta 1975
predstavljal vsoto 180 milijard dolarjev. Prek transakcij, kreditov in
brez rezerv v gotovini je obseg finančnih poslov s tem denarjem v letu
1978 narasel kar na 400 milijard dolarjev. Očitno je, da nihče ni
sposoben kontrolirati mednarodnih ekonomskih tokov, saj so bili vsi
instrumenti za reguliranje ekonomij v industrijskih družbah obliko-
vani na nacionalnem nivoju, na nacionalni valuti, na nacionalnem tr-
gu, na nacionalni ekonomski politiki.
Nad mednarodnimi korporacijami na ta način nihče ne more izvajati
učinkovite mednarodne kontrole, niti ne more postavljati mednarod-
nih kriterijev, po katerih bi poslovale.
Na drugi strani rastejo kompleksne lokalne gospodarske strukture. Na
lokalni ravni je sodobna ameriška družba neprimerno bolje organizi-
rana, kot je bila poprej. Socio-sfera, v kateri delujejo korporacije, je
sedaj preprežena z javnimi agencijami, dobro organiziranimi združenji
in drugimi institucijami. V ZDA okoli 1,370.000 kompanij komunicira
z 90.000 visokimi šolami in univerzami, s 330.000 cerkvenimi organiza-
cijami, s 13.000 javnimi agencijami itd. V tej gosto strukturirani socio-
-sferi so korporacije podvržene veliko bolj tesni socialni kontroli in
zaradi tega tudi deležne ostrejših kritik. To kar se je nekoč sprejemalo
kot normalno ponašanje korporacij, se danes kritizira kot nemoralno in
neodgovorno ravnanje. Neodgovorno je, če korporacije zasledujejo sa-
mo ekonomske cilje, če težijo zgolj po maksimiranju produkcije in
profita. Korporacije spreminjajo okolje, vplivajo na družbeno struk-
turo, kreirajo informacije in pritiskajo na politiko. V skladu s tem so
vse bolj odgovorne tudi za neekonomske cilje. V prihodnjih desetlet-
jih lahko pričakujemo notranji boj med starimi in novimi skupinami
managerjev, med tistimi, ki zagovarjajo tradicionalno ekonomsko uni-
funkcionalnost korporacij in med tistimi, ki zagovarjajo tezo, da so
35
korporacije odgovorne ne samo za uspešno produkcijo in za ustrezen
profit, ampak tudi za druge neekonomske funkcije: socialne, ekološke,
politične, informacijske in etične.
V zvezi s tem je managerska šola v Delft-u (Nizozemska) definirala 32
kriterijev, po katerih se meri uspešnost poslovanja sodobne korpora-
cije, pri čemer je korporacija opredeljena kot institucija, ki mora
skrbeti za kompleksno dobrobit zaposlenih in družbe in ne samo za
ekonomsko učinkovitost. Spreminjanje narave korporacije je morda
najbolj prepričljiv dokaz, da se menja realni svet.
Na nivoju vsakodnevnega življenja posameznika se te spremembe naj-
bolj občutijo v drugačni časovni strukturi. Čas je postal drugačen, bolj
diferenciran, manj uniformiran. Ne uvaja se samo fleksibilni delovni
čas. Ponovno se povečuje tudi obseg nočnega dela. Velika mesta živijo
vseh 24 ur dnevno. Vse več je lokalov in trgovin, ki so odprti ob vsa-
kem dnevnem času. Nočno delo se zlasti opira na vse večje število
parttimerjev (ljudi, ki delajo skrajšani delovni čas). Čim bolj so ljudje
izobraženi, specializirani in profesionaliziram, tem bolj se upirajo enot-
nemu dnevnemu ali tedenskemu urniku, tem bolj si želijo sami dolo-
čiti razmere med delovnim in prostim časom. To pa seveda vpliva tudi
na personalno in na politično diferenciacijo. Zaradi tega je zelo malo
verjetno, da bomo ob koncu 80. let zares srečali Orwelov ali Huxlyjev
svet brezobličnih in razosebljenih humanoidov. Zelo verjetno je prav
nasprotno: najbrž bomo priče destandardizaciji človeškega duha in
destandardizacije javnega življenja: politične partije, ki bodo pretirano
uveljavljale centralizacijo in uniformirano javno življenje, bodo vse
bolj nepopularne. Poraz švedskih social-demokratov na zadnjih volit-
vah najbrž potrjuje to hipotezo. Sicer pa se anticentralistične tendence
kažejo vse bolj močno tudi v korporacijah, ki ne morejo več obvladati
vse bolj diferenciranega poslovanja in vse bolj kompromisnih nalog,
pa se zaradi tega cepijo v manjše profitne centre. Tako se je na primer
Esmark kompanija nedavno tega decentralizirala v več kot 1000 samo-
stojnih profitnih centrov. Na nivoju kompanije je ostala le finančna
kontrola.
Naslednji korak je v kreiranju novih mejnih proizvodnih enot, ki ne
zaposlujejo več kot 200 do 4000 delavcev. Nove tehnologije to omogo-
čajo.
Toda, če se nihče več ne ogreva za tezo, da je to kar je večje tudi
boljše, se prav tako nihče ne opredeljuje za nasprotno tezo, da je lepo
in dobro samo to, kar je majhno. Korporacije vse bolj pogosto obliku-
jejo takšne korporacije, v katerih se sorazmerno majhne delovne eno-
te povezujejo v velike poslovne sklope.
Pod udarom je tudi tisti tip organizacije, ki je bil jedro industrijske
civilizacije: birokratska, hierarhično strukturirana piramida. Ta tip
organizacije je povsem ustrezal v času, ko so bili zaposleni nizko
izobraženi, ko je bila delitev dela enostavna in ko so bile odločitve na
vrhu rutinske (kar je bilo mogoče zaradi sorazmerno stabilnega oko-
36
lja, v katerem so organizacije delovale). Sedanja organizacijska struk-
tura ni več tako piramidalna. Proizvodne enote imajo večjo samo-
stojnost in tudi bolj neposredno komunicirajo z okoljem. V večji
meri so od njih pričakuje samoiniciativna koordinacija njihovega de-
lovanja s celotno organizacijo. Pri tem ne gre več samo za to, da se
hierarhične organizacije pretvarjajo v mrežne organizacije, birokra-
cija pa v adhokracijo. Gre predvsem za to, da se uvaja samokoordi-
nacija na vseh nivojih dejavnosti, od individualnega prek skupinske-
ga do podjetniškega.
Pojav prosumerjev
Prosumer je Tofflerjeva skovanka za osebo, ki združuje dve funkciji:
producentsko in konsumentsko. Prosumer proizvaja sam sebi dobrine
ali usluge, ki jih potrebuje. Prosumerji so se najprej pojavili v zdrav-
stvu, in sicer potem, ko se je v začetku 70. let uveljavljala ideja o
samooskrbi in samopomoči, ko so se običajni ljudje začeli zanimati
za zelišča, za merjenje pritiska, za samokontrolo dojk in podobno.
To je bil pravzaprav prvi množični pojav, ko so ljudje ponovno začeli
skrbeti za svoje zdravje in s tem zmanjšali obiske pri zdravnikih.
V	predindustrijski družbi je prosumerstvo prevladovalo: ljudje so
sami proizvajali dobrine in usluge za svoje potrebe. Šele industrijska
družba je ti dve funkciji ločila in ustvarila široko razvejan sistem
izmenjave, ki mu pravimo trg. Toda tudi v industrijski družbi se je
ohranil neposredni način zadovoljevanja potreb na osnovi samo-
oskrbe. Ta sektor, ki ne temelji na izmenjavi, ampak na proizvajanju
za lastne potrebe, ni v industrijski družbi več registriran in zato tvori
takoimenovano prikrito ali skrito ekonomijo. Ekonomska veda re-
gistrira le tisto dejavnost, ki proizvaja za trg. Tržni sektor oziroma
takoimenovano vidno ekonomijo označuje Toffser kot sektor B. Med
takoimenovano nevidno ekonomijo uvršča večidel gospodinjskih opra-
vil, nego in vzgojo otrok in še vrsto neplačanih oziroma netržnih de-
javnosti, brez katerih družbe ne bi mogle živeti. Ekonomisti teh de-
javnosti ne registrirajo in zaradi tega ne morejo razumeti celovito
družbeno reprodukcijo. Še več zaradi zanemarjanja sektorja A ne mo-
rejo pravilno regulirati sektor B.
V	zadnjem desetletju se širijo v ZDA številne manjše skupine, ki
opravljajo prostovoljno in brezplačno vrsto socialnih funkcij; skrbijo
za stare, za osamele, za pravno zaščito nemočnih, za zapuščene otroke
in podobno. V ZDA je ob koncu 70. let število takšnih skupin poraslo
na več kot 500 tisoč. Gre torej za nekakšno gibanje samo-pomoči ki
pomaga predvsem socialno in zdravstveno ogroženim ljudem, pa tudi
tistim, ki potrebujejo pravno pomoč ali politično zaščito.
Pojavljajo se tudi samopostrežne bencinske črpalke in takoimenovane
Cool-Line, organizacije, ki pomagajo s telefonskimi nasveti posamez-
nikom, kako naj opravijo okvare v svojih domovih. Poleg teh sku-
pin se pojavlja tudi gibanje »napravi si sam«, ki je zavzelo že velike
37
razsežnosti, бе pred desetimi leti se je posameznikom, ki niso obrt-
niki, prodalo le 30 % električnega orodja, deset let kasneje pa so tem
prodali že 75 % vsega orodja — poklicnim obrtnikom le eno četrti-
no. Leta 1976 se je zgodila še ena neverjetna stvar: podjetja so last-
nikom graditeljem hiš prodala več gradbenega materiala kot pa
gradbenim podjetjem.
Prosumerji potemtakem postajajo pomembno gospodarsko gibanje,
oziroma močan, čeprav »-nevidni« sektor ameriške ekonomije. Raz-
logov za takšno rast prosumerizma je več: inflacija, pomanjkanje
obrtnikov, slaba kvaliteta njihovih uslug in večanje prostega časa.
Najvažneješi razlog je seveda cena obrtniških uslug, ki raste po logiki
relativne učinkovitosti (bolj ko raste učinkovitost zaradi avtomati-
zirane proizvodnje, bolj raste tudi cena obrtnih uslug, pa čeprav ne
raste tudi učinkovitost in kvaliteta le-teh).
Nasploh se opaža, da aktivno vključevanje potrošnikov v proizvod-
njo dobrin in uslug v ZDA nenehno narašča. To pomeni, da se vse
večje količine dela selijo iz sektorja B v sektor A, da prihaja do
postopnega širjenja netržne dejavnosti, ki vpliva tudi na značaj
prostega časa. Če večino prostega časa porabimo za to, da proizva-
jamo dobrine in usluge, tedaj prosti čas dejansko pomeni neplačano
delo, oziroma samoregulirano dejavnost, ki spada v sektor A. Zelo
verjetno je, da bo družba tretjega vala po tej plati podobna tistim
družbam, ki so bile na začetku industrializacije in v katerih so mi-
lijoni polproletarcev delali v podjetjih, pa tudi na lastnih kmetijah,
na katerih so proizvajali hrano za sebe.
Pojav navideznega upadanja protestantske etike je zelo verjetno po-
vezan tudi s prosumerizmom. Popolnoma jasno je, da je to daljno-
sežen pojav, ki ga bodo morale prihodnje družbe bolj skrbno reguli-
rati. Ekonomisti se bodo morali čim preje ukvarjati s sektorjem A,
če bodo hoteli celoto družbenoekonomske produkcije. Ugotoviti bodo
morali, kako se sektor A in sektor B med seboj dopolnjujeta. Mogo-
če je, da se bistvene spremembe v zadnjem desetletju dogajajo prav
v sektorju A in da zaradi tega ekonomisti, ki ne upoštevajo tega
sektorja, ne morejo razumeti globalnih sprememb, ki prikrito pote-
kajo v sodobnih razvitih industrijskih družbah. Zdi se, da vse več
zaposlenih odkriva določeno mejo, prek katere se jim ne splača več
služiti denar in mejo, od katere najprej je prosumpcija ekonomsko
in tudi psihološko bolj hvaležna oblika zadovoljevanja življenjskih
potreb.
S širjenjem sektorja A prihaja do redifinicije tudi pojem nezaposle-
nosti: delavec, ki ni zaposlen in poseda po točilnicah, je nekaj druge-
ga kot delavec, ki ni zaposlen pa popravlja ali gradi svojo hišo, ali
pa namesto žene skrbi za gospodinjstvo in za vzgojo otrok.
Ne samo prosti čas in nezaposlenost, ampak tudi druge ekonomske
kategorije bodo dobile z naraščanjem prosumerizma drugačen po-
38
men. Med njimi morda tudi inflacija, ki je najbrž posledica pretirano
razvite tržne ekonomije, prevelikega posredništva, prevelikih stroš-
kov izmenjave, ki v neštetih primerih že presegajo proizvodne stroš-
ke. Ali to ne narekuje, da moramo poenostaviti menjalne odnose in do
neke mere raztržiti sodobne ekonomije?
Glavni pridelek industrijskih družb je bil, da so razvile univerzal-
ne sisteme izmenjave, ne glede na to, ali so ti temeljili na kapitali-
stičnem profitnem trgu ali pa na socialističnem trgu barter tipa. Na-
loga družb tretjega vala je, da uresničijo nadtržne civilizacije (trans-
market civilizations), ki bodo sicer ohranile dosedanje sisteme uni-
verzalne menjave, vendar pa le tem ne bodo podredile celotno so-
cialno, kulturno in politično dejavnost. To raztrženje in oblikovanje
nadtržnih civilizacij je morda pomembnejša sprememba kot prehod
iz kapitalizma v socializem, ali kot prehod na nove vire energije, na
nove tehnologije in na nove organizacijske strukture, na nove si-
steme informiranja, na nove oblike družinskega življenja in podobno.
Novi duhovni tokovi
Najpomembnejše gibanje, ki je že dobilo svetovne razmere, je tisto,
ki opozarja na ogroženost zemeljske biosfere. To gibanje, ki se je
rodilo v zadnjem desetletju, ima precej večji pomen kot tista gibanja,
ki so opozarjala na onesnaževanje okolja, na konservanse v hrani, na
širjenje avtocest in na graditev atomskih central. Naša moč, s katero
dejansko ogrožamo biosfero našega planeta, se je namreč v zadnjih
desetih letih skokovito povečala. Prav tako se je povečala tudi naša
moč nad biološkim dogajanjem. Danes vemo, da človeška vrsta ni
samo zadnja stopnica v razvoju živega sveta, ampak tudi to, da lahko
na to evolucijo vplivamo do takšne mere, da smo prisiljeni izobliko-
vati zavestne koncepte o ustreznih in neustreznih smereh biološke
evolucije. Pri uresničevanju te naloge morajo sodelovati biološke
vede s socialnimi, filozofskimi in drugimi vedami. Takšno interdisci-
plinarno sodelovanje je še bolj nujno pri načrtovanju družbenega
napredka. Tudi tu so se nakopičila tako velika sredstva, da je ne-
izogibno zavestno usmerjanje družbenega razvoja, če se hočemo izog-
niti naključni destrukciji družbenega dogajanja nasploh. Pomanjka-
nje razvojnih konceptov vodi v vse večji pesimizem, ki se je v svetu
razširil zlasti po letu 1973, po naftnem šoku, ko je postalo očitno, da
družbe drugega vala ne funkcionirajo več. Ob tem dogodku je vsem
postalo jasno, da spontani družbeni razvoj ni sam po sebi zagotovljen
in da je potrebna jasna koncepcija prihodnosti in učinkovito druž-
beno reguliranje, ki naj bi te projekcije prihodnosti zagotovilo.
Dogodki v sedemdesetih letih zahtevajo torej rekonceptualizacijo nara-
ve in družbe, pa tudi rekonceptuacijo osnovnih pojmov, kot so čas,
prostor, materija in vzročnost, skratka vseh tistih osnovnih pojmov, na
katerih je temeljila znanost industrijskih družb. Drugačno pojmova-
nje časa in prostora narekujeta tudi drugačni socialni čas in dru-
gačni socialni prostor, ki se oblikujeta v zadnjih 25 letih v sodob-
39
nih razvitih družbah. Rekonceptualizacija pojmov mora biti holistič-
na bodisi, da se opira na sistemsko teorijo, ali pa na ekološke vred-
note. Za ekologe je namreč značilno, da gledajo na dogajanje povsem
drugače kot klasične znanosti ali tradicionalni politiki. Ekologi ne
iščejo rešitev v reguliranju posameznih pojavov ali procesov, am-
pak v uravnovešen j u celote.
Takšen vidik je mogoče uveljaviti samo z doslednim preusmerjanjem
univerzitetnega in znanstvenega življenja v interdisciplinarno delo.
V nekaterih vedah se holistični vidik že uveljavlja. Tako na primer
poudarjajo psihologi, da je mogoče človekove zmožnosti povečati le
na ta način, da se posameznikovi čuti, percepcijski in zavestni pro-
cesi v celoti integrirajo z okoljem, v katerem posameznik deluje. Tudi
v medicini se zadnjih deset let pojavlja vrsta novih interdisciplinar-
nih dejavnosti pod skupnim imenom: holistična medicina (acupresu-
ra, elektromedicina, iridologija in podobno).
Končno so holistični vidik obravnave uveljavlja tudi v politiki: prav
pred nedavnim je posebna komisija ameriškega kongresa zahtevala
financiranje dolgoročnih holističnih študij ameriške družbe, ker se
pač zaveda, da niti razumevanje, niti reguliranje te družbe ni mo-
goče na osnovi delnih ali kratkoročnih analiz.
Holistični pristopi pa morajo premagati tudi tradicionalni pojem
kavzalnosti. Najpomembnejši most k novemu pojmovanju «-kavzalno-
sti« je pojem feed-backa (povratne zveze); negativnega, ki vzdržuje
ravnovesje v sistemu pa tudi pozitivnega, ki akcelerira samogeneri-
ranje sprememb v sistemu. V političnih teorijah je bilo preveč po-
zornosti posvečeno negativnemu feed backu, ki naj bi omogočal di-
namično ravnovesje v sistemu, premalo pa pozitivnemu feed backu,
ki generira spremembe in s tem omogoča pravočasno prilagajanje si-
stemov na okolje.
Pozitivni in negativni feed back sta kompleksni kategoriji, ki obrav-
navata kompleksne razvojne mehanizme in ne več posamezne vzroč-
ne zveze. Prav zaradi tega sta ta dva pojma tako pomembna za si-
stemski in holistični vidik obravnave realnih dogajanj.
Filozofsko najpomembnejša sprememba pa se po Tofflerju nanaša na
pojmovanje razmerja med nujnostjo in slučajnostjo, med determi-
nizmom in indeterminizmom. Prigogne je teoretično in praktično po-
vezal ti dve kategoriji v svojih raziskavah, za katere je tudi dobil
Nobelovo nagrado. Prigogne je opozoril na to, da se v posameznih de-
lih kompleksnega sistema spremembe nenehno dogajajo. Če je nega-
tivni feedback celote intenziven, te spremembe ne vplivajo na celoto,
ampak so zadušene z dominirajočim ravnovesjem sistema. Če pa se
sproži verižna multiplikacija teh sprememb na osnovi pozitivnega
feedbacka, ki omogoča samogeneracijo teh mikrosprememb, tedaj
lahko pride do porušenja ravnovesja celotnega sistema. Rušenje tega
starega ravnovesja praviloma ne pomeni razkroj sistema, ampak kre-
40
iranje ravnovesja na višji, bolj kompleksni ravni. To bolj kompleks-
no ravnovesje potrebuje sicer večje količne energije za svojo repro-
dukcijo, je pa po drugi strani bolj fleksibilno, kreativno in produk-
tivno.
Toda za razumevanje takšnih odprtih sistemov in za upravljanje z
njimi je potrebna nova kultura, ki je naklonjena spremembam, nara-
ščajoči raznolikosti in nestabilnosti.
V političnem smislu je največja oviria uveljavljanju tretjega vala na-
vezovanje vseh političnih mehanizmov na nacionalni okvir. Nacija
je pojmovana kot čvrst, stabilen in zaprt sistem in kot vir vse politič-
ne dejavnosti. To je pač razumljivo, saj je bila prav nacija osrednja
novotvorba industrijskih družb, družb zdaj usihajočega drugega vala.
Politični nacionalizem preprečuje priznanje in krepitev regionalnih
gibanj, pa drugi strani pa je nesposoben, da bi reguliral tiste pro-
cese, ki se vse bolj krepijo na mednacionalni oziroma na internacio-
nalni ravni. Separatistični procesi v številnih razvitih industrijskih
družbah opozarjajo le na to, da so regionalne ekonomije postale v
zadnjih desetletjih bolj kompleksne kot so bile pred drugo vojno
nacionalne ekonomije in zaradi tega potrebujejo za uspešno regula-
ci veliko večjo lokalno avtonomijo. To kar je sposobna danes skoraj
vsaka korporacija, da prilagaja svoje proizvode demasificiranemu in
diferenciranemu okusu potrošnika, tega danes ni sposobna narediti
skoraj nobena nacionalna vlada. Nacionalne vlade v Washingtonu,
Londonu, Parizu in Moskvi vsiljujejo sodobnim družbam uniforme,
standardizirane politične modele, ki so bili primerni za nekdanje ma-
sovne družbe. Zaradi tega bodo konflikti med nacionalnimi politič-
nimi sistemi in separatističnimi, regionalističnimi gibanji v prihodnje
vse ostrejši in vse bolj neizogibni.
Po drugi strani številni problemi preraščajo nacionalne meje; nobe-
na nacija ni več v stanju, da bi sama sebe vojaško zaščitila, nobena
ni več v stanju, da bi sama reševala stagflacijske probleme, nobena
ni več v stanju, da bi reševala osnovne ekološke probleme, nobena ni
v stanju, da bi organizirala svoje komunikacijske in informacijske
sisteme itd. Zaprti nacionalni sistemi so danes največja ovira pri re-
ševanju novih ekonomskih, ekoloških, komunikacijskih in tehnološ-
kih problemov. Globalizacija celotnega družbenega dogajanja je bila
v zadnjih 25 letih tako hitra, da se je ne zaveda v zadostni meri sko-
raj nobena nacionalna vlada.
Danes ne gre več za nujnost uvoza in izvoza, za nujnost izmenjave,
ampak za nujnost mednarodne organizacije proizvodnje, za nujnost
mednarodne delitve dela. To dokazuje obstoj najmanj 10.000 korpo-
racij, ki imajo mednarodni značaj.
Z enako hitrostjo se množijo tudi neekonomske internacionalne orga-
nizacije bodisi, da delujejo na političnem, humanitarnem, kulturnem,
športnem ali strokovnem področju. Leta 1963 je bilo teh organizacij
le 1.300, ob koncu 80. let pa že 3.500
41
Toda tak intenziven razvoj mednarodnih organizacij najbrž ne vodi
k svetovni vladi in svetovni korporaciji. Namesto takšnih enotnih
hierarhičnih piramid se postopoma oblikuje mrežna organizacija, ki
bo omogočala bolj skladno in bolj enakopravno sodelovanje organi-
zacij, ki zasledujejo skupne interese. V kratkem lahko pričakujemo
izoblikovanje mednarodne mreže za hrano, za energijo, za transport,
za vesolje in podobno.
Tretji svet
Razlog, da se je tretji svet sploh pojavil, je v nerazvitosti mednarodne
politike in ekonomije; 20 do 30 industrijsko visoko razvitih dežel je
nastalo na račun prikritega subvencioniranja le-teh s strani tretjega
sveta, ki je eksportiral ceneno energijo in surovine. Posledica tega je
neenakost sveta, ki se kaže v tem, da le ena četrtina človeštva živi
v relativnem izobilju, da jih tri četrtine živi v relativni revščini, in
da ena milijarda živi v absolutni revščini. 700 milijonov ljudi je pod-
hranjenih in 500 milijonov nepismenih. Več kot milijarda ljudi je
brez dostopa do zdravstvene nege, celo brez zdrave pitne vode.
Razvoj teh dežel po klasičnem modelu industrializacije, ki je bil zna-
čilen za družbe drugega vala, ni več mogoč. Agonija v Iranu to naj-
bolje ilustrira: moderna tehnologija je ustvarila neznosne socialne
razlike. Izoblikovala je nov mestni srednji sloj, ki predstavlja oto-
ček v morju revščine; ta potroši dve tretjini vseh iranskih proizvo-
dov (izvzemši nafto).
Šele kriza v samih industrijskih državah je postavila pod vprašaj mo-
del industrializacije, ki so ga poprej nekritično prevzemali vsi, tako
na zahodu kot tudi na vzhodu. Šele porast onesnaževanja, korupcije,
kriminala, alienacije, birokratizma, rasizma, nesmiselnega potroš-
ništva so sprožili vprašanje o možnih alternativnih razvojnih modelih
v tretjem svetu.
Reakcija na krizo dosedanjega razvojnega modela, ki mu pravimo
industrializacija, je bilo forsiranje predindustrijskih modelov raz-
voja. Takšen model predindustrijske razvojne strategije so začele za-
govarjati takorekoč čez noč v 70. letih Svetovna Banka, Prekomor-
ski svet za razvoj, Agencija za mednarodni razvoj in drugi. Začeli
so se zavzemati za navezovanje prebivalstva na podeželje, za zmanj-
ševanje bega v urbane centre, za samoprehranjevanje prebivalstva v
deželah v razvoju. Namesto kapitalno intenzivnih investicij so za-
čeli zagovarjati delovno intenzivne investicije z majhnim inputom ka-
pitala, energije in znanja. Vse to naj bi zmanjšalo negativne učinke,
ki jih povzroča direktni prenos tehnologije iz razvitih dežel; zmanj-
šalo naj bi se ekološke probleme, povečalo izkoriščanje lokalnih re-
sursov in zmanjšalo drag uvoz moderne tehnologije iz razvitih dežel.
Toda po drugi strani lahko takšna predindustrijska razvojna strate-
gija pomeni tudi novo obliko imperializma, saj omejuje industrializa-
cijo, z njo pa tudi ekonomski razvoj nerazvitih dežel, in s tem povzro-
42
či, da se te dežele ne bodo nikoli razvile. Ta koncept »razvoja«, ki
skuša aktivirati predindustrijske modele je dejansko paternalističen,
saj implicite predpostavlja, da bodo razviti ostali razviti, nerazviti
pa nerazviti. To se zlasti kaže v skriti predpostavki, po kateri naj
sploh ne bi prišlo do ekonomizacije časa, človeške energije in znanja.
Ta koncept predindustrijskega razvoja, nevarno podcenjuje vlogo
tehnologije in znanja, brez tega pa najbrž nobena dežela v razvoju
ni sposobna sama zadovoljiti osnovnih potreb svojega prebivalstva.
Namesto te razvojne strategije predindustrijskih družb prvega vala
zagovarja Toffler razvojno strategijo tretjega vala, ki pomeni meta-
-industrijski model razvoja. Soglaša, da je treba zavreči industrij-
ski model razvoja, ne samo tehnološki, ampak tudi politični. Prepre-
čiti je treba ne samo kopiranje masovne proizvodnje in potrošnje,
ne samo kopiranje masovnih medijev in birokratskih organizacij, am-
pak tudi kopiranje političnih institucij kot so reprezentativna demo-
kracija in parlamentarni sistemi. 2e omenjeni trendi tretjega vala
imajo številne poteze, ki potencialno bolj ustrezajo deželam v razvoju.
Mednje lahko uvstimo: decentralizirano proizvodnjo, ustrezno ve-
likost tehnologije in proizvodnih enot, obnovljivo energijo, deurbani-
zacijo, delo na domu i predvsem prosumpcijo. Sicer pa nove razvojne
strategije ne bodo prišle iz Washingtona ali iz Moskve, ampak iz sa-
mih dežel v razvoju. Pri tem je pomembno, da prav kot avtohtone
ne bodo upoštevale samo ekonomskih faktorjev, ampak bodo upo-
števale tudi ekologijo, kulturo, religijo in strukturo družine v posa-
mezni deželi.
Tudi pri razvijanju energetskih virov bo treba upoštevati vse te lokal-
ne elemente. Danes porabi povprečna indijska družina 6 ur dnevno za
to, da pride do kurjave in nadaljnjih 6 ur dnevno, da pride do vode.
Vse je posledica centraliziranih virov. Istočasno na Kitajskem že de-
luje 200.000 družinskih bio-plinskih naprav, ki iz domačih odpadkov
pridelujejo dovolj energije za domačo uporabo. Eksperimentalne »sonč-
ne farme« v okolici New Delhija dokazujejo, da lahko pridelajo po-
samezne družine na majhni površini dovolj hrane za sebe pa še viške
sadja za trg. Konstruirane so tudi že majhne sončne centrale, ki
lahko nudijo dovolj elektrike za neindustrijsko porabo v okviru manj-
še vasi. V Madrasu uspešno deluje sončna centrala za razsoljevanje
morske vode. Vrstijo se odkritja, ki bodo omogočila proizvodnjo ce-
nenih umetnih gnojil, ne da bi se pri tem uporabljala draga nafta.
Prav tako je že dovolj naprav od vremenskih satelitov do bioloških
in genetskih tehnik, ki omogočajo revolucijo v pridobivanju hrane.
Kar zadeva industrializacijo naj bi le-ta temeljila predvsem na raz-
vijanju elektronike, ne pa na tradicionalnih industrijskih vejah. Mi-
kroelektronska industrija omogoča decentralizirano proizvodnjo, de-
lovno intenzivno, energetsko nezahtevno toda hkrati tudi strokovno
zahtevno (knowledge intensive) proizvodnjo, ki je lahko visoko pro-
duktivna. Tretji svet bi prav tako moral uveljavljati prosumerstvo,
43
zakaj le na ta način se da preprečiti vse večje naraščanje nezaposle-
nosti. Dežele tretjega sveta bi se morale zavestno opredeliti za to,
do kakšne mere bodo razvijale sektor A (netržno neposredno zado-
voljevanje potreb) in do kakšne mere sektor B (na izmenjavi temelje-
čo tržno proizvodnjo). Določiti bi morali optimalno razmerje med
časom, ki ga ljudje porabijo, da delajo za trg in časom, ki naj ga po-
rabijo za to, da delajo za same sebe. Ce bodo dežele v razvoju skuša-
le posnemati industrijsko razvite dežele in kreirati polno zaposlenost
v klasičnem smislu, najbrž v tem ne bodo nikdar uspele, zlasti ne, če
bo ta model dominiral v začetku intenzivnega razvoja. Nabrž bo v
deželah v razvoju veliko bolj uspešna politika zaposlovanja, ki bo
temeljila na »partimerstvu«, na delni zaposlitvi, oziroma na skrajša-
nem ali »polovičnem« delovnem času.
V zvezi s tem je morda izredno pomembno, da se razvije ustrezna pro-
izvodna sredstva za prosumpcijsko ekonomijo, da se razvije prosump-
cijska tehnologija. Razviti bi bilo treba ustrezno visoko produktivno
prosumpcijsko tehnologijo, ki bo omogočila ljudem, da si bodo gradili
svoje lastne hiše, da si bodo pridobivali svojo lastno hrano, da bodo
lahko sami skrbeli za svoje lastno zdravje. Populistična medicina na
Kitajskem je s tega vidika najbrž bolj pomembna kot pa zahodno-
evropska medicina. Za razvoj prosumpcijske tehnologije bi morale
poskrbeti predvsem vlade v deželah v razvoju. Organizirati bi mo-
rale raziskavo, razvoj, proizvodnjo in izobraževanje za množično upo-
rabo takšne tehnologije. Izoblikovati bi morale takšne izobraževalne
sisteme, ki bi pospeševali znanje in motivacijo za prosumpcijo.
Konvergenca med visoko razvitimi industrijskimi deželami, ki lahko
najdejo rešitev za sedanjo krizo industrijske civilizacije v metaindu-
strijski družbi, in deželami v razvoju, ki prav tako lahko najdejo
optimalne razvojne strategije v trendih tretjega vala in v zavračanju
razvojnih strategij prvega (predindustrijskih družb) in drugega vala
(industrijskih družb), opozarja na to, da se vsi tokovi sodobnega sve-
ta zlivajo v en sam veletok, ki ga Toffler označuje s tretjim valom.
Za tretji val so značilni naslednji skupni trendi:
—	presenetljiva raznolikost energetskih virov (vodnih, sončnih, ge-
ometričnih, bioloških, nukleranih, fizijskih, itd.);
—	presenetlijva raznolikost tehnologij, ki izvirajo iz biologije, gene-
tike, elektronike, informatike in drugih. Večina novih tehnologij ne
bo potrebovala velike potrošnje energije, niti ne bo ustvarjala kon-
centriranih industrijskih bazenov, tako da bo z ekološkega vidika
manj problematična;
—	osnovna surovina tretjega vala bo informacija, ki bo nadomestila
večino dosedanjih neobnovljivih virov z obnovljivimi. Zaradi izred-
nega pomena informacije bo prišlo do prestrukturiranja šolstva, reor-
ganizacije znanosti in do reorganizacije množičnih medijev. Sedanja
množična občila so preveč uniformna, premalo diferencirana, da bi
lahko zagotovila ustrezno disseminacijo informacij med populacijo.
44
Če bodo hotele moderne družbe tretjega sveta preživeti, bodo morale
omogočiti minimalno stopnjo zahtevane kulturne raznolikosti (requi-
site cultural variety for survival). V zvezi s tem se bodo morale od-
povedati primitivni dominaciji maloštevilnih množičnih medijev in
razviti interaktivne množične medije, ki bodo sposobni z informaci-
jami napajati izredno diferencirane potrebe posameznih subpopulacij.
Televizijo bodo nadomestili indi-video ali grup-video, velike računal-
nike pa bodo nadomestili hišni računalniki;
—	fabrika ne bo več predstavljala osnovni organizacijski model druž-
be; proizvodne enote bodo manjše, bolj elektronizirane; rabile bodo
manj energije in imele bolj diferencirano proizvodnjo ter enostavnej-
šo tehnologijo. Vse to bo omogočilo nehierarhično, nespecializirano
koordinacijo in integracijo, pri kateri bodo potrošniki vse bolj nepo-
sredno participirali;
—	delo v družbah tretjega vala bo manj repetitivno, manj fizično
naporno in bolj humanizirano; delo in dohodek bosta bolj individua-
lizirana; obrati bodo manjši in v večji meri situirani izven večjih
urbanih središč; upravljanje delovnega procesa bo manj hierarhično
in bolj samoupravno; podobne spremembe se bodo dogodile tudi v pi-
sarniškem delu;
—	ker bodo podjetja tretjega vala zahtevala bolj izobražene in bolj
samoiniciativne delavce, se bo moral menjati tudi sedanji hierarhični
in masovni sistem šolanja;
—	z večjim pomenom informacij bodo dobile na pomenu tudi uni-
verzitetne in znanstvene institucije; te bodo v prihodnjih družbah
igrale tisto centralno vlogo, ki so jo v industrijskih družbah igrale
fabrike;
—	rast prosumerizma bo povečal vlogo doma in družine, kot vzgojne
in produkcijske enote; dom bo imel večjo vzgojno, proizvodno, zdrav-
stveno in socialno funkcijo kot jo je imel v industrijski družbi; ven-
dar pa niti dom, niti univerza ne bodo igrali tako centralne vloge, kot
sta jo fabrika in cerkev v industrijski družbi, in sicer zaradi tega ne,
ker družbe tretjega vala ne bodo hierarhično organizirane pa zaradi
tega družba ne bo centrirana zgolj okoli ene ali dveh institucij;
—	ekstremna standardizacija vedenja, ki je značilna za masovno
industrijsko družbo, ne bo več tako izrazita v novih družbah; življe-
nje bo manj vezano na enotni delovni čas, na enotni tip družine, na
enotni tip življenjskega stila;
—	rast prosumerstva na osnovi ponovnega združevanja proizvodne in
potrošne funkcije bo bistveno prispevala k zmanjšanju nezaposleno-
sti, k redefiniciji le-te in k redifiniciji prostega časa. Geslo: »Napravi
si sam« bo vse bolj dominiralo nad geslom: »Delaj za trg oziroma
za plačo«;
—	splošna diferenciacija družbe in ekonomije bo rodila tudi vrsto
novih religij, novih filozofij in novih ved. Razvijala se bo multikultur-
na družba, ki se ne bo več koncentrirala samo na nacionalnem nivoju,
ampak vse bolj tudi na regionalnem in internacionalnem.
45
Toffler imenuje to vizijo nove metaindustrijske družbe PRAKTOPIJO.
Meni, da je to utopija, ki je v osnovnih obrisih že prisotna v sodob-
nih družbah, zato je tudi praktično uresničljiva; ni UTOPIJA, ampak
PRAKTOPIJA.
Nova psiho-sfera
Konec industrijske družbe najbolj neposredno doživljamo prek zloma
stare industrijske psiho-sfere. Komisija predsednika ZDA za mental-
no zdravje v Washingtonu ugotavlja, da je več kot ena četrtina Ame-
rikancev podvržena težjim emotivnim stresom in da skoraj ni družine
v ZDA, ki ne bi doživljala težjo obliko mentalne dezorganizacije. Mi-
lijoni ljudi so dokončno siti sedanjih družbenih razmer, zato ni čud-
no, da se zatekajo v najrazličnejše religiozne sekte, socialna gibanja
in podobno. Toffler dobesedno pravi: »V zraku zaudarja. To je vonj
umirajoče civilizacije drugega vala«. Civilizacije drugega vala ne
nudijo posamezniku tistega, brez česar ne more ohraniti svojega men-
talnega ravnovesja, ne nudijo mu skupnosti, strukture in smisla.
Občutka skupnosti ni mogoče gojiti v sedanji ameriški družbi. Zato
tudi ni mogoča pripadnost ničemur, kar bi bilo boljše in višje od
samega posameznika. Rast velikih birokratskih korporacij,, v katerih
prevladujejo brezosebni odnosi, preprečuje kakršen koli občutek skup-
nosti. Nuklearna družina razkraja odnose med generacijami, med
starimi starši in vnuki, pa tudi med starši in otroki.
Decentralizacija velikih korporacij in oblikovanje relativno majhnih
obratov, ki bi imeli samoupravni značaj bi lahko prispevalo k bolj
tesnim stikom med zaposlenimi. Še bolj zanimivo bi bilo, če bi sredi
klasičnih kapitalističnih korporacij ustanavljale manjše kooperative,
ali pa celo socialistični obrati, ki bi delovali znotraj takšnih korporacij.
Sistem upokojevanja bi moral biti fleksibilen; v večji meri bi
moral uvajati »parttimerstvo«, to pomeni zaposlovanje z nepolnim
delovnim časom. To bi omogočilo nekakšno polupokojitev starejših,
ki bi imeli več časa za to, da bi s prostovoljnim delom vodili posle
lokalnih skupnosti, lahko pa bi tudi aktivno sodelovali kot pomožni
učitelji pri izobraževanju mladine. Na ta način bi preprečevali socialno
izolacijo starejših generacij in hitreje odpirali delovna mesta mlajšim
ljudem.
Najbolj pomemben ukrep pri premagovanju osamljenosti posamezni-
kov v sodobnih družbah je selektivno nadomeščanje transporta s ko-
munikacijami. Če so komunikacije skrbno selektivno uporabljene,
lahko privedejo do kreiranja telekomune.
Drugo kar pogreša posameznik v sodobni družbi je jasna struktura
življenja. Posameznik potrebuje trdne točke, okoli katerih lahko
organizira svojo aktivnost. Zdaj razpada vse tisto, kar je nekdaj nudilo
trdno izhodišče posameznikovi aktivnosti; propada družina, fiksno do-
ločen delovni in prosti čas, jasno določena vloga v organizaciji, statusna
46
struktura in hierarhična struktura. Temu moramo dodati še izgubo
življenjskega smisla. Ekonomske vrednote nimajo več prave teže,
drugih pa še ni.
Vse troje poraja pri množicah moralne stiske, ki se kažejo v mrzlič-
nem iskanju novih skupnosti in novih religij. Domneva se, da je okoli
3 milijone Amerikancev vključenih v 1000 različnih sekt in kultov,
ki delujejo izven okvira poglavitnih cerkvenih organizacij. V večini
primerov se v teh sektah zahteva absolutna poslušnost in popolno
samoodpovedovanje; ljudje se radi podrejajo, ker upajo, da bodo
deležni skupnosti strukture in smisla življenja.
Za večino je življenje v takšnih sektah še vedno nesprejemljivo, ker
zahteva popolno samozatajevanje lastne osebnosti. Toda mogoče bi
bilo organizirati skupnosti, ki bi imele iste funkcije kot jih imajo
religiozne sekte, ne pa tudi isti notranji red. Mnoge od njih že eksi-
stirajo npr.: skupnosti, ki se borijo proti onesnaževanju okolja, ki
pomagajo starim in bolnim osebam, ki se borijo za graditev ene ali
druge socialne institucije v okviru komune in podobno.
Nove družbe tretjega vala bodo najbrže omogočile rast bolj »narav-
nih osebnosti«. Otroci bodo v družbah tretjega vala zelo verjetno rastli
v okolju, ki bo manj osredotočeno na njih. Razlogov za to bo več:
zaposlene matere se bodo manj osredotočale na materinstvo, počasnejši
razvoj družb pa bo nudil manjšo možnost za integracijsko mobilnost.
Zaradi tega bo skrb za otrokovo kariero manjša. Poleg tega bodo
starejši predstavljali vse večji problem. Tudi puberteta najbrž ne bo
več tako dolga kot je zdaj. Otroci bodo prej in v večji meri pritegnjeni
v delo, po drugi strani pa se bodo odrasli dlje izobraževali. Vključe-
vanje otrok v delo bo zlasti prišlo v poštev v elektronski koči, v kateri
bodo zaposleni vsi člani družine ali pa celo več družin. Tako bodo
zaradi zgodnejših delovnih odgovornosti otroci dozorevali preje. Pre-
cej več vzgoje in izobrazbe bodo dobili ob delu, izven rednega šolanja.
Izobraževanje bo nasploh bolj prepleteno z delom in tudi z drugimi
družbenimi aktivnostmi, zato bo lažje in bolj učinkovito.
Zelo verjetno je, da bo civilizacija tretjega vala oblikovala nove gene-
racije tako, da bodo hitreje dozorevale, da bodo bolj delovno usmer-
jene, da bodo manj usmerjene v potrošnjo in manj egocentrične. Na
preoblikovanje osebnosti bo deloval tudi drugačen značaj dela. Ta bo
zahteval več samostojnosti in manj točnosti, več samoiniciativnega
prilagajanja na spremembe v okolju in manj poslušnega izvajanja de-
lovnih direktiv. Delo v družbi tretjega vala bo bolj podobno jazzovski
skupini, ki improvizira, kot pa klasičnemu orkestru, ki reproducira
melodijo natančno sledeč notnim predlogam.
Končno bo na preoblikovanje osebnosti delovalo tudi naraščajoče
prosumerstvo. Ljudje bodo najbrž manj pridobitniško usmerjeni; raz-
vijala se bo nova prosumpcijska etika, ki ne bo merila posameznika
samo po tem, kaj ima. ampak tudi po tem, kaj zna, po tem. koliko
47
je sposoben samostojno reševati svoje lastne probleme, po tem, koliko
zna tudi sam napraviti stvari, ki jih potrebuje. Večja samostojnost
presoje bo prav tako verjetna posledica dejstva, da v prihodnji družbi
množični mediji ne bodo več v takšni meri krojili javnega mnenja
in prali možganov. Nasploh lahko pričakujemo večje ravnovesje med
ročnim in umskim delom, med proizvodnjo in potrošnjo pa tudi med
prostim in delovnim časom.
Politični mavzolej 20. stoletja
Po Tofflerjevem mnenju so vse politične partije, parlamenti, sovjeti,
vlade, sodišča, skratka vsa regulativna telesa industrijske družbe
zastareli do takšne mere, da ne omogočajo več nemotenega postopnega
prihoda v družbe tretjega vala. Ne gre samo za krizo vzhodnih, ali
samo zahodnih političnih sistemov, ampak za krizo reprezentativne
demokracije kot take. ZDA živijo v političnem vakuumu, saj nimajo
niti izoblikovane urbane politike, niti politike za reguliranje družine,
ali za reguliranje tehnološkega razvoja. Sedanji politični sistemi ne
funkcionirajo niti na vrhu. Tako je Carter pred nedavnim izjavil, da
ima vedno občutek, da ni v resnici nikogar na drugi strani telefonske
žice, to pomeni, da vodi po telefonu monolog s samim seboj.
Za ZDA je značilen razpad sistema političnega odločanja, to pa ima
razkrajajoče učinke na šolstvo, na zdravstvo na gospodarstvo in na
druge institucije industrijske družbe.
Na desetine zakonov, ki imajo povsem neposreden učinek na življenje
družin, šol ali podjetij, ima nasprotujočo funkcijo in protislovne učinke.
Za izgradnjo šol je bilo največ sredstev na razpolago prav tedaj,
ko so začele številčno upadati nove generacije. Zaradi tega je bilo
zgrajeno na stotine poslopij, ki bodo v prihodnje ostala prazna. Po
Tofflerju gre za pravo »orgijo nekoristnih šolskih poslopij«.
Korporacije se pritožujejo, da morajo delovati v tako nepredvidljivem
politično-pravnem sistemu, da dobesedno za nekaj mesecev naprej ne
vedo, kaj se od njih zahteva. Tako je na primer vlada zahtevala od
vseh avtomobilskih korporacij, da vgradijo v svoje avtomobile kata-
litične konverterje. Samo General Motors je za to porabil 300 milijonov
dolarjev in sklenil pogodbe za nadaljnjih 500 milijonov dolarjev.
Ko pa naj bi jih začeli montirati v avtomobile, je vlada ugotovila,
da ti konverterji niso ustrezni za zaščito pred onesnaženjem zraka.
Zvezna vlada v Washingtonu izda letno okoli 45.000 strani novih za-
konov, ukrepov ali dopolnil. Samo za proizvodnjo jekla obstaja 5600
zakonskih predpisov. Za statistična poročila porabijo kompanije več
časa in sredstev kot za raziskovalno dejavnost. Samo poročilo naftne
službe EXXON znaša letno do 450.000 strani — kar je ekvivalent za
1000 knjig.
Vse to ni posebnost ameriške zvezne administracije. Podobne simptome
beležijo tudi v drugih zahodnih in vzhodnih državah. Politični meha-
48
nizmi odločanja so preobremenjeni z informacijami, s količino od-
ločitev in zato nesposobni samokontrole lastne dejavnosti. Eden vo-
dilnih ljudi v Angleškem parlamentu je izjavil, da so v Angliji rešili
s pravnimi predpisi prav vse družbene probleme, ne samo enkrat, pač
pa že neštetokrat; kljub temu ti problemi ostajajo povsem nerešeni.
Vodilni ljudje v ameriškem kongresu izjavljajo, da kljub intenziv-
nemu delu čutijo popolno osebno nemoč, da bi karkoli rešili, ali k
čemurkoli kaj prispevali. Toda ta nemoč ne pomeni, da se je moč
preselila v družbo ali v druge elite. Pomeni le, da je moč do takšne
mere razdrobljena, da je končni rezultat političnega odločanja naklju-
čen in nepredvidljiv. Nihče nima kontrole nad celoto, zato je stanje vse
bolj anarhoidno. Poleg zloma mehanizma političnega odločanja je
treba omeniti tudi zlom volilnih sistemov. Predsednika ZDA je leta
1976 volilo le 54 % volilcev, kar pomeni, da je bil predsednik izvoljen
le z glasovi 1/4 vseh volilnih upravičencev. Ankete kažejo, da samo
še 12 % volilcev meni, da imajo volitve predsednika ZDA še kakršen
koli pomen.
Politične partije se zožujejo na majhen krog aktivnih pripadnikov.
Tako je na primer vodilna Laburistična partija Anglije v letu 1979
ocenila, da ima največ 100.000 aktivnih članov (ob celotni populaciji
57 milijonov).
V Sovjetski zvezi se naraščajoča ekonomska dezorganizacija kaže v
nezadostni količini osnovnih živil, v vse večjih življenjskih stroških,
v naraščajoči korupciji, v naraščajočem alkoholizmu in podobno. V
Novi Zelandiji in Avstraliji je dezorientacija političnih partij takšna,
da se pojavljajo vodilni protikandidati, ki si iz protesta nadevajo
psevdonime kot miki-miška ali Alice iz dežele čudežev. Zdaj sta vladi
v obeh deželah izdali zakon, da nihče, ki kandidira za poslanca, ne
more menjati svojega imena 6 mesecev pred volitvami... Splošno
mnenje je, da nobena vlada ni sposobna zaustaviti grozečih trendov,
pa čeprav ima na razpolago skoraj neomejena sredstva. Revolta raste.
Upokojeni generali v Angliji zbirajo svoje privatne vojske s ciljem,
da bi končno vzpostavili red. Neofašistična gibanja prav tako prido-
bivajo na moči in so prisotna že v približno 90 parlamentih s svojimi
poslanci. V Sovjetski zvezi se ponovno pojavljajo po kioskih, hotelih
in domovih Stalinove slike ... V zvezi s tem se utemeljeno postavlja
vprašanje, ali so sedanji politični sistemi na vzhodu in na zahodu
zmožni preživeti še eno takšno krizo kot smo ji bili priča v letu 1973?
Kakšne so tedaj perspektive, če lahko domnevamo, da bodo številne
krize v 80 in 90 letih še precej bolj resne, kot pa je bil naftni šok?
Kako bodo vlade reagirale, če bo prišlo do zloma denarnega sistema v
svetu? Kako bodo reagirali, če se bo poleg Irana pojavilo še več Iranov?
Zaradi vse večje neučinkovitosti reprezentativnih demokracij, se vse
bolj pojavljajo zahteve po močni centralizirani vladi. Toda iz vzhodnih
sistemov je očitno,, da so tudi takšni sistemi v veliki meri podvrženi
neodgovornosti, razsipništvu, inerciji in korupciji. Tudi Hitlerjev sistem
49
je bil med vojno bistveno manj učinkovit kot angleški. To so pokazale
in dokazale nedavne zgodovinske analize.
Iskanje močnih voditeljev kot so Kennedyji, Connallyji, Reagani,
Chirac ali Thatcherjeva je le znak nostalgične želje po očetovski ali
materinski figuri, ki naj bi rešila razpadajoče politične sisteme in za-
ščitila prestrašene množice. Toda močne osebe ne morejo rešiti tega,
kar je nadosebni problem. Pravzaprav izvira nemoč vodilnih politikov
točno iz tega, ker imajo toliko moči, da je ne morejo racionalno po-
rabiti. Cim bolj se svet diferencira, čim bolj postaja kompleksen, tem
bolj je uporaba moči odvisna od ekspertiz, ki jih delajo ljudje na
različnih nivojih družbe. Bolj ko je moč in odločanje koncentrirano
na vrhu, bolj je vrh odvisen od ekspertov. V takšnem sistemu odlika
vodilnih oseb ni v odločnosti, ampak v sposobnosti poslušanja, ne v
eksekutivni moči, ampak v sposobnosti razumevanja meja, prek katerih
se ne sme iti.
Imbecilna politika, ki jo danes lahko opažamo povsod, ni posledica
imbecilnih vodij, ampak preživelih sistemov, s katerimi upravljajo de-
žele. Najprej je treba poudariti, da so nacionalne vlade samostojne
in mednarodno neodgovorne, pa čeprav ima veliko število nacionalnih
odločitev danes mednarodne posledice. Pri tem ne gre samo za črpanje
nafte v morjih, za dvigovanje cen nafte, za protekcionistične ukrepe
pri uvozu, ampak tudi za vrsto drugih odločitev, ki usodno posegajo
v mednarodno dogajanje. Drugi večji problem v zvezi s sedanjimi
sistemi političnega odločanja je v tem, da ti sistemi niso sposobni
absorbirati zadostne količine znanja. Nesposobni so mobilizirani, se-
lekcionirati in integrirati obstoječa znanja v celovite politične pro-
grame, nesposobni so povezati energetske probleme z ekonomskimi,
vse te z izobraževalnimi in zdravstvenimi. Iz te nepovezanosti sledi
segmentirana zakonodajna in druga normativna dejavnost, ki ustvarja
protislovne, celo absurdne učinke.
Tretji večji problem sedanjih političnih sistemov odločanja je v tem,
da so prepočasni in preveč okorni, skratka predragi in neučinkoviti
hkrati. Tako je na primer davčna politika v ZDA povsem neuporabna,
saj že ugotavljanje različnih indikatorjev, na katerih naj bi slonela
davčna politika zavzame preveč časa. Tako Kongres pravzaprav nikoli
ne more kvalificirano sklepati tudi v primeru, da za določeno politiko
kreira ustrezno večino.
Četrti problem je v vse manjši možnosti za kreiranje ustreznega
konsenzusa oziroma ustrezne večine v zakonodajnih in izvršnih telesih.
Diverzifikacija družbenega življenja vse bolj diverzificira tudi inte-
rese odločevalcev, tako da je skoraj nemogoče v pravem času kreirati
večino. Potrebni so zelo obsežni razgovori, obsežna argumentacija in
dokumentacija preden pride do kreiranja potrebne večine. Vse to silno
povečuje obseg dela v ameriškem kongresu zato ni čudno, da je de-
lavnik v njem zdaj že raztegnjen na vseh 24 ur dnevno.
50
Peti problem sedanjih političnih sistemov odločanja je prevelika
količina odločitev, ki je posledica prevelike koncentracije in centra-
lizacije moči.
Omenjene značilnosti so prisotne tudi v drugih eno- in večpartijskih
sistemih in so torej univerzalne. Nefunkcioniranje političnih sistemov
odločanja, ki so bolj ali manj kopija 250 let starega Westminsterskega
mehanizma, je danes veliko večji problem kot politična levica ali
desnica, kot problem eno- ali večpartijskega sistema, kot problem
čvrste ali manj čvrste roke. Pravzaprav je čudež, da ti politični meha-
nizmi sploh še funkcionirajo, saj so podobni nadzvočnemu reaktivcu,
ki ima kontrolni in navigacijski sistem iz dobe Lindberga. Prav zaradi
tega predstavljajo zastareli politični sistemi največjo nevarnost za
človeštvo in sicer ne toliko zaradi moči, ki jo lahko hote uporabijo,
kot pa zaradi nehotenih in nekontroliranih posledic, ki jih lahko
povzročijo politične odločitve.
Demokracija v 21. stoletju
Če hočemo razmišljati o novi demokraciji tretjega vala, moramo naj-
prej prevrednotiti tri temeljne principe reprezentativne demokracije
industrijske družbe.
Prvi princip je princip večine. V diferencirani družbi postaja princip
večinskega sklepanja vse bolj neprimeren. Primeren je bil za uniformi-
rane masovne družbe. V prihodnjih družbah se bomo vse bolj pogosto
srečevali z «-večino« samih manjšin, zato bo osnovno načelo prihodnjih
družb v pravici pa tudi v samoregulativni moči manjšin. Te bodo
morale imeti pravico do samoregulacije, do svoje lastne avtonomije.
Konzervativne politične sile, zlasti tiste, ki so na oblasti, bodo branile
večinsko načelo kot osnovo demokracije; zahodne vlade bodo govorile
v imenu večinskega srednjega sloja, vzhodne v imenu večinskih de-
lavskih množic. Celo konservativna levica bo nastopala proti novo-
porajajočim se manjšinam bodisi, da bodo regionalnega etničnega ali
pa profesionalnega značaja. Toda namesto Nixonove »molčeče večine«,
ali namesto srednjeslojevske Amerike zdaj dejansko obstaja na tisoče
manjšin, ki le redko kreirajo zelo kratkotrajno večino. Na ta način
vladajo vse politične elite v Ameriki, ki se sklicujejo na večino,
dejansko brez legitimitete. To postane jasno tedaj, če vežemo idejo
pravičnosti na idejo večine. V zgodnjih industrijskih družbah je bila
večina revna in uveljavljanje večinskih interesov je pomenilo boj
za uveljavljanje potreb in interesov revnega prebivalstva, nasproti
maloštevilnim elitam, ki so živele v razkošju. V razvitih družbah
tvorijo revni manjšino, pridobitniški srednji sloji pa večino. V takih
družbah večinsko načelo že zdavnaj nima več svoje humanistične
note.
Po drugi strani je omejevanje socialne diverzifikacije danes ahistoričen
političen ukrep, ki direktno zavira družbeni razvoj. Sovjetska zveza
je s tega vidika najbolj izrazit primer: Zahteve vodstva po unifor-
51
miranemu družbenemu življenju zavira kulturo, znanost in tehno-
loške inovacije. Res je sicer, da povečana raznolikost vodi praviloma
tudi k večjemu številu konfliktov, toda za razvoj modernih družb, ki
imajo izredno močna integrativna sredstva, je večja nevarnost v
premajhni, kot pa v preveliki količini konfliktov.
Skratka osnovni cilj pri obnovi političnih sistemov naj bi bil v tem,
da se ustvari ustrezno legitimno osnovo za večje pravice in večjo
samoregulativno moč manjšin. To še posebej velja za sedanje volilne
sisteme. Tudi tu bo treba spremeniti kriterije, zakaj že čez 10—20 let
bo načelo dominacije večine najbrž okvalificirano kot socialni primiti-
vizem. Sicer pa realno eksistirajočih, homogenih in uniformiranih
večin ni več v razvitih družbah, zaradi tega vsako deminiranje v
imenu (fiktivne) večine ne pomeni nič drugega kot uzurpacijo oblasti
in tiraniziranje maloštevilne manjšine nad neštetimi drugimi manj
organziranimi manjšinami. Nov politični sistem mora omogočiti večjo
vlogo manjšin pa tudi to, da te manjšine z občasnimi koalicijami lahko
kreirajo večino. Današnji sistemi delujejo v nasprotno smer: z vrsto
mehanizmov (volilnih in komunikacijskih) preprečujejo manjšinam,
da bi kreirale večino. To je pravzaprav bistvo stabilnosti današnjih
demokracij.
K političnemu pluralizmu manjšin spada tudi to, da politični sistemi ne
slonijo na eni, dveh ali treh velikih dominirajočih političnih partijah,
ampak tudi na številnih socialnih gibanjih, na akcijskih grupah, in
podobnih bolj ali manj začasnih političnih tvorbah. Vsem tem bo treba
omogočiti vplivanje na javnost, na parlamentarna telesa; omogočiti
jim bo treba pogajanja in dogovarjanja z nasprotnimi skupinami,
gibanji in koalicijami. Končno bo treba poskrbeti za to, da bodo
manjšine sposobne dobršen del svojih interesov zadovoljevati same,
prek svoje lastne dolgoročno formulirane politike in prek svojih
lastnih avtonomnih mehanizmov. To velja zlasti za etnične skupine pa
tudi za jasno definirane subkulture, kot so na primer že zdaj mlade
generacije.
Reprezentativna telesa (tudi parlamente) bi bilo morda bolje kreirati
na isti način kot se danes konstituirajo sodišča; tako kot se porota
konstituira na osnovi reprezentativnega vzorca prebivalcev in tako kot
porota sodeluje s profesionalnimi sodniki, tako naj bi tudi repre-
zentativna telesa kreirala na osnovi reprezentativnega vzorca »na-
vadnih državljanov«, njim pa bi pri odločanju pomagali poklicni
strokovnjaki — politologi. Večino referendumov bi lahko delali tudi
na osnovi javnomnenjskih anket, ki bi bazirale na reprezentativnem
vzorcu. Kadar pa bi šlo za pomembnejše odločitve, bi lahko uporab-
ljali oba zgoraj orisana mehanizma hkrati.
Če so bile predindustrijske družbe nereprezentativne in industrijske
reprezentativne, bi morale biti postindustrijske družbe minimajori-
tetne; kombinirati bi morale večinsko načelo z manjšinskimi samo-
upravnimi pravicami. Zaradi vse težjega kreiranja realne večine posta-
52
ja problematičen tudi reprezentativni oziroma posredni način upravlja-
nja družbe. Znano je, da se reprezentativna telesa za svoje zakonske
osnutke in za svoje ukrepe vse bolj obračajo na eksperte, torej na
ljudi, ki nimajo reprezentativnega statusa. Tako postajajo reprezen-
tativna telesa vse manj reprezentativna in vse bolj odvisna od stro-
kovnjakov, od njihovih predlogov in sugestij. S tem reprezentativna
demokracija zgublja svojo osnovno funkcijo; nastala je namreč prav
zaradi obratne predpostavke, iz predpostavke, da izbrana manjšina
lahko veliko bolj kvalitetno odloča kot pa volilci, ki so bili še pred
nekaj desetletji v glavnem nepismena in neizkušena množica.
Danes je povprečni državljan pismen, strokovno izobražen in vsaj
delno politično izkušen posameznik, zrel za to, da neposredno sodeluje
tudi v globalnih političnih odločitvah. Uporaba kompjuterjev, tele-
fonov, satelitov, reprezentativnih vzorcev in drugih statističnih tehnik
omogoča zelo enostavno in zelo učinkovito nereprezentativno in di-
rektno sodelovanje državljanov v vseh pomembnih odločitvah. Zaradi
tega bi morali reprezentativno demokracijo v vse večji meri nado-
meščati z direktno, ali pa s kombinirano poldirektno demokracijo.
Toda niti uveljavljanje pravic manjšin in uveljavljanje bolj direktnih
oblik odločanja ne more rešiti problema neučinkovitosti odločanja
političnih sistemov, če se hkrati odločanje ne dekoncentrira in de-
centralizira. Problemi so postali drugačni, sistemi odločanja pa so
ostali isti. Zato bi bilo treba distribuirati odločitve na tista mesta,
na katerih se problemi dejansko pojavljajo. Glede na to, da so vsi
politični sistemi odločanja koncentrirani na nacionalnem nivoju, je
nujna čim bolj obsežna decentralizacija odločitev na regionalne in na
panožne nivoje na eni strani, na drugi pa je nujna centralizacija
in prenos nekaterih procesov odločanja na mednarodno raven. Na
mednarodnem nivoju smo zdaj prav tako politično nerazviti, kot
so bili nerazviti politični sistemi na nacionalnem nivoju ob koncu
fevdalizma, pred kakimi 300 leti. Zaradi tega smo nesposobni rešiti
nekatere najbolj eksplozivne probleme, ki danes tarejo vse človeštvo.
Ne gre torej niti za centralizacijo niti decentralizacijo odločitev, ampak
za racionalno alokacijo odločitev na tista mesta in na tista telesa, kjer
problemi nastajajo in kjer se ti problemi lahko rešujejo. Decentrali-
zacija kot taka ni jamstvo za demokracijo. Prav nasprotno: na lo-
kalnem nivoju pogosto v večji meri cvete korupcija in neznanje kot
na federalnem. Toda če se decentralizira gospodarsko življenje, če se
pojavljajo vse bolj izrazito regionalne ekonomije in regionalni trgi
delovne sile, je nujno, da se tudi politični sistemi prilagajajo tem
spremembam. Uniformna gospodarska politika v razmerah, ko eno
regionalno gospodarstvo izkazuje velik višek delovne sile, druga pa
velik manjko mora pomeniti nesrečo za obe.
Dekoncentracija in decentralizacija odločanja je nujna še z enega
vidika: z vidika količine odločitev, ki zaradi kompleksnosti družbenega
dogajanja nenehno narašča. Medtem ko je lahko maloštevilna in
53
nespecializirana elita v predindustrijski družbi uspešno odločala o vseh
pomembnih zadevah, v industrijski družbi elita ni mogla več sama
odločati. Vedno bolj se je naslanjala pri svojih odločitvah na srednji
sloj, zlasti kar zadeva ekonomske odločitve. Danes je obremenitev z
odločanjem tako velika, da je demokratizacija odločanja neizogibna.
S tega vidika se zdi, da bo nadaljna demokratizacija odločanja v pri-
hodnjih družbah neizogibna.
Ce povzamemo dosedanja izvajanja lahko rečemo, da bodo v pri-
hodnje glavni konflikti med tistimi silami, ki bodo branile politične
sisteme industrijskih družb in tistimi silami, ki bodo videle rešitev
sedanjih problemov v koreniti reorganizaciji celotnega političnega
sistema. Prvi bodo še naprej branili industrijsko civilizacijo, to pomeni
nuklearno družino, masovno izobraževanje, velike korporacije, mno-
žične sindikate, nacionalne države in pseudoreprezentativne demo-
kracije. Drugi — zastopniki nastajajoče civilizacije tretjega vala —
pa bodo opozarjali na to, da nakopičeni ekološki, energetski, medna-
rodni in družinski problemi ne morejo biti rešeni drugače, kot tako,
da se spremenijo politični sistemi sedanjih industrijskih družb. Pri-
padniki sedanjih političnih sistemov bodo še naprej zagovarjali večinski
princip v politiki. Napadali bodo manjšinske in regionalne zahteve,
ter nasprotovali populističnim participativnim modelom upravljanja.
Zagovarjali bodo suverenost nacionalnih držav in branili nuklearno
družino. Ce se hočemo izogniti nasilnim in radikalnim vstajam, mora-
mo še dandanes začeti graditi most med novimi in starimi instituci-
jami. Za to so seveda potrebni tisoči decentraliziranih eksperimentov,
ki nam bodo omogočili sorazmerno hitro akumulacijo iskustva za
graditev nove civilizacije. V zadnji konsekvenci seveda vse zavisi od
količine pritiskov od spodaj navzgor. Brez tega pritiska politiki sami
ne bodo uvajali potrebnih sprememb.
Komentar Tofflerjeve knjige »The third wave«
Z vidika planiranja kadrov je prav gotovo najbolj pomemben pojav
prosumerstva. Najprej zato, ker povsem spreminja značaj nezaposle-
nosti. Ukinja namreč menjavo in s tem tudi trg delovne sile oziroma
ponudbo in povpraševanje po njej. Cim bolj se uveljavlja prosumer-
stvo, tem manjša je količina delovne sile, ki se pojavlja na trgu.
Prognoziranje stopnje raztrženja nacionalnega gospodarstva je torej
izredno pomemben element v planiranju kadrov, ki ga doslej nismo
upoštevali v nobeni dolgoročni prognozi.
Prosumerstvo ima za naše razmere še poseben pomen, ker gre za dve
vrsti prosumerstva: za staro predindustrijsko prosumerstvo in za novo
metalindustrijsko prosumerstvo. Na staro prosumerstvo smo doslej
gledali negativno, kot na element naše gospodarske nerazvitosti. Toda
če ga obravnavamo tako kot Toffler, lahko v njem odkrijemo drago-
cene možnosti bolj fleksibilnega in manj kompleksnega gospodarjenja.
Takoimenovani polproletarci in vsi tisti, ki se ukvarjajo z dopolnil-
54
nimi deli tvorijo takoimenovano »popoldansko« ekonomijo, takoime-
novani nevidni in netržni sektor, ki najbrž igra odločilno vlogo zlasti
tedaj, kadar sektor B (to pomeni naša dopoldanska, tržna in vidna
ekonomija) zaide v krizo. Zaradi tega bi morali razmišljati o tem,
kako bi to popoldansko ekonomijo bolj sistematično analizirali in tudi
regulirali. Pri tem gre za modernizacijo tehnologije, ki se uporablja
v popoldanski ekonomiji, za socialno in strokovno pomoč tej ekono-
miji ter tudi za socializacijo ali vključevanje te ekonomije v celotni
krogotok družbenoekonomske reprodukcije.
Stimuliranje novonastajajoče prosumpcije bi najbrž lahko steklo pred-
vsem z uveljavljanjem delnega ali polovičnega delovnega časa, kar je
zlasti za dežele v razvoju zelo ustrezna oblika reševanja nezaposle-
nosti, pa tudi oblika mobilizacije rezervne delovne sile. Kot pravi
Toffler, se z delnim delovnim časom do neke mere rešujejo tudi
problemi nočnega delovnega časa in pa problemi fleksibilnega upoko-
jevanja oziroma postopnega upokojevala zaposlenih. Dolgoročno
gledano je problem prosumpcije zanimiv tudi z vidika, ki ga uveljav-
ljajo nekateri danski sociologi, ki menijo, da bi morale imeti sodobne
družbe dve ekonomiji: eno, ki bi jamčila vsem ljudem minimalni de-
lovni čas, na osnovi katerega bi si lahko zadovoljili osnovne življenjske
potrebe. Druga ekonomija naj bi bila brezobvezna za družbo in za
posameznika, nudila naj bi možnost dodatnega zaslužka tistim, ki si
pač želijo več materialnih dobrin, oziroma dodatni zaslužek. Za
prvo ekonomijo naj bi skrbela družba ali država, za drugo pa naj bi se
brigale lokalne skupnosti, ali pa vsak posameznik ali skupina posa-
meznikov. Ideja danskih ekonomistov o obveznem minimumu dela in
dohodka, ki bi bil pravica in dolžnost slehernika in o fakultativni
ekonomiji, je dokaj blizu temu, kar se je pri nas spontano izobliko-
valo pod imenom »dopoldanska« in »popoldanska« ekonomija.
Z ozirom na naraščajočo delitev dela, specializacijo in profesionaliza-
cijo je zelo verjetno, da bo tudi pri nas prišlo do trenda demasifikacije
proizvodnje. Majhni dislocirani obrat in delo na domu bodo v tem
primeru vse bolj pogost pojav. Naši TOZD-i so s tega vidika prav go-
tovo dragocen institucionalni okvir, ki bodo kaj lahko opravili po-
membno vlogo pri realizaciji teh trendov. Vendar pa nas kljub temu
institutu čakajo težave, ki jih je Toffler premalo poudaril: demasifici-
rana proizvodnja zahteva boljše komunikacije in predvsem zelo učin-
kovit motivacijski sistem, ki mora nadomestiti centralno hierarhično
kontrolo, zgolj z osebnimi dohodki problema motivacije ne bomo mogli
več reševati, saj je očitno, da že več kot deset let naš način delitve
osebnih dohodkov nima več pomembnih motivacijskih učinkov. Kaj bo
tedaj lahko nadomestilo dosedanje motivacijsko neučinkovite sisteme?
Osebna lastnina? Kooperacije oziroma kolektivna lastnina? Večja kon-
trola javnosti oziroma konsumentov? Moralna stimulacija? Kolegialna
kontrola? Večja profesionalna indoktrinacija? Na ta vprašanja bi
morali z eksperimentalnimi akcijami iskati odgovor že zdaj, ko sistem-
ska rešitev še ni nujna.
55
Demasifikacija in diverzifikacija potrošnje je prav tako zelo verjeten
trend zlasti v kolikor lahko računamo na nadaljnjo — čeprav zmerno
— rast GNP v naši družbi. Vendar pa moramo ob tem opozoriti na
dve stvari: na to, da je industrijska družba prav z masovno potrošnjo
ustvarila doslej največjo možnost za zadovoljevanje osnovnih potreb
najširših slojev prebivalstva in s tem ustvarila tudi možnost večje
materialne enakosti za celotno populacijo kot katera koli družba doslej.
Zaradi tega bo verjetno množična proizvodnja tistih dobrin in uslug,
s katerimi zadovoljujemo osnovne življenjske potrebe (hrano, stno-
vanje, izobrazbo in zdravstvo) tudi v naprej nujna. Če pa bo prišlo do
upadanja GNP v prihodnjem razvoju naše družbe, bo trend indivi-
dualizacije in diverzifikacije potrošnje nadomestil trend kolektivizacije
potrošnje. Individualna potrošnja je namreč mogoča le pri zelo visoki
stopnji materialne blaginje; če ta upada, lahko ohranimo približno isto
stopnjo zadovoljevanja potreb, samo z bolj racionalno kolektivizacijo
individualne potrošnje (kolektivne pralnice namesto individualnih, ko-
lektivna uporaba gospodinjskih aparatov, avtomobilov in drugih
elementov materialnega standarda). Na možnost kolektivizacije po-
trošnje opozarjajo številni sociologi v primeru, da bo prišlo do drastič-
nega zmanjševanja materialnih dobrin v prihodnjih družbah.
Trendi demasifikacije množičnih medijev pri nas še niso očitni, vendar
pa rapidno upada zanimanje za televizijo, če že ne tudi za druge
množične medije. Glede na to, da bo izobraževanje ljudi napredovalo,
in glede na to, da se najbrž ne bo zmanjševal življenjski prostor ozi-
roma komunikacijski horizont populacije, lahko pričakujemo zahtevo
po večjem kulturnem pluralizmu prav kmalu tudi pri nas, ne glede na
to, kakšna bo rast materialne baze naše družbe. Alternativni programi
na TV, radiu in drugih medijih bodo najbrž prvi korak k stopnjevanju
kulturnega pluralizma. Decentralizirani interakcijski medij bodo le-tem
najbrž sledili. Vse to bo seveda postavljalo v ospredje problem ideo-
loške in svetovnozgodovinske enotnosti, ki ga najbrž ne bo mogoče
reševati drugače kot s sistemi, ki bodo sposobni uveljaviti sintezo na
najvišji stopnji in s tem zagotoviti enako ali celo višjo enotnost vred-
nostne orientacije pri znatno večji kulturni heterogenosti.
Kar zadeva politični sistem bi lahko rekli, da naš politični sistem, kot
se je izoblikoval z ustavo iz leta 1974, pravzaprav anticipira vse tiste
temeljne principe, o katerih pravi Toffler, da bo konstitutivni element
novega modernega in učinkovitega političnega sistema odločanja:
avtonomija manjšin, načelo neposrednega sodelovanja in dekoncentra-
cija odločanja. Tisto, kar v praksi predstavlja največji problem je de-
janski pluralizem, to pomeni politično kulturo, ki bo zmožna tolerirati
in kreirati avtonomijo in samoregulativno dejavnost manjšin, bodisi
etničnih, teritorialnih ali funkcionalnih.
56
Preseganje krize
socialistične ekonomije
Michael A. Lebowitz
Na tej točki v zgodovini zgodnjega socializma je očitno, da so se poja-
vile ovire, ki izpodbijajo nadaljnji razvoj socializma. O krizi v so-
cialistični ekonomiji nič več ne govorijo le nasprotniki socializma. Zdaj
lahko razprave o pomanjkanju surovin in dela, o padajočih stopnjah
rasti, neučinkovitosti investicij, zastajajoči proizvajalnosti dela in o
brezposelnosti najdemo v literaturi samih socialističnih ekonomij. To-
rej je primerno, da posvetimo pozornost tem vprašanjem na srečanju,
ki poteka na temo »Socializem na pragu XXI. stoletja«.
Upoštevajmo dva modela, ki sta značilna za obstoječi socializem: A)
tistega, ki se približno ujema z izkušnjami ZSSR in drugih dežel
SEV-a, in B) tistega, ki se približno ujema z jugoslovanskimi izkuš-
njami, ki bi jih lahko označili kot »dejansko obstoječi socializem« (v
nadaljevanju AES — Actually Existing Socialism oziroma »samouprav-
ljanje«, v nadaljevanju S-M — Self-management (op. prev.). V enem
samem kratkem članku seveda ne moremo zagotoviti popolne raz-
prave o eni ali drugi izkušnji, vendar je kljub temu mogoče celo s
preveč posplošenimi modeli postaviti nekaj vprašanj o učinkovitosti
obeh modelov glede na alternativne pogoje izobilja in pomanjkanja
dela.
Dejansko obstoječi socializem (AES)
Značilnost AES je centralna vloga države pri usmerjanju ekonomije,
pri razširjanu proizvodnje proizvajalnih sredstev. Pri varianti cen-
tralnega načrtovanja ostaja iniciativa pri načrtovalcih in političnem
57
vodstvu, bistvena smer pa je RAST. Tu nas tako ne zanima, ali po-
litično vodstvo ravna na ta način iz »altruističnih« razlogov in ali nji-
hova dejanja podpirajo posebni interesi in privilegiji; osrednji pred-
met razprave je, da je pobudo, smer in »odgovornost« za varovanje
splošnega interesa prevzel relativno majhen organ, ki je koncetriran
v zgornjih vrstah partije.
V	tem položaju je prevladujoča značilnost repredukcija primanjklja-
jev — pojav, ki ga je nekoč Stalin uvedel kot zakon socializma (»kup-
na moč kontinuirano prekaša rast proizvodnje in jo potiska naprej«) v
svojem razlikovanju med kapitalizmom in socializmom. Iz tega nastaja
ekonomija primanjkljaja (kot jo je v različnih delih opisal madžarski
ekonomist Janos Kornai); ta izhaja iz poizkusa, da bi rasla prek ob-
stoječih možnosti, ki pa so že same skrčene, ker je iniciativo prevzel
center.
Deloma so poskušali rešiti ta problem, ki izhaja iz monopola iniciative,
kar je bilo čutiti v različnih reformnih ukrepih v okviru AES. V po-
reformni varianti (Madžarska) je bistvena pobuda glede na inve-
sticijske odločitve prešla na direktorje podjetij kot del poizkusa, da bi
bolj učinkovito uresničili cilje centra. Vendar, kot so pokazali Kornai
in drugi, na ta način vzorec primanjkljajev ni izginil. Zdaj je postalo
očitno, da sta investicijski lakota in želja po razširitvi, osredotočeni
na individualne direktorje podjetij, postali osnova za reprodukcijo
primanjkljajev. Vsak direktor se je s centrom pogajal in dobil za
sredstva, ki bi mu omogočila povečati output in velikost samega pod-
jetja. Vendar ta spodbuda sama po sebi še ne bi bila dovolj za pro-
izvajanje primanjkljajev. Kritično je to, da je center zadržal svojo
odgovornost za varovanje splošnega interesa; centralne odločitve (»re-
šitev« podjetij, ki poslujejo z izgubo) so ustvarile »blag proračunski
pritisk« na podjetja — in na ta način sprožile razširitvene težnje, ki
nastajajo brez strahu pred propadom.
Podpiranje odločitev vodstva tako v centralno načrtovani kot v re-
formni varianti AES-a je njun pomemben vidik; obveznost vodstva,
da zagotovi polno zaposlenost. To, kar se obravnava kot edinstveno
značilnost socializma, je, da se nobenemu delavcu ni treba bati brez-
poselnosti, ki je prisotna v kapitalizmu. Poleg tega, da prispeva k
reprodukciji primanjkljajev, ima poudarek na polni zaposlitvi zelo
značilne posledice. Delavci v AES-u imajo namreč »službene pravice«,
kar pomeni, da jih je izredno težko odpustiti ali spremeniti njihovo
službo tako, da bi zmanjšali njihovo zadovoljstvo pri delu proti njihovi
volji. Delavci imajo tako neizpodbitno pravico dostopa k proizvajalnim
sredstvom (čeprav obstaja razlika ali gre za pravico dostopa k posa-
meznim proizvodnim sredstvom ali sredstvom proizvodnje na splošno).
V	nasprotju z izkušnjami v ZSSR pred letom 1956 lahko menjajo
službe zaradi višjih plač ali zato, ker bolj ustrezajo njihovi izobrazbi.
Ker imajo sami malo ali sploh nobene pobude v proizvodnem procesu,
delavci v AES-u pričakujejo, da bo politično vodstvo zaščitilo njihove
službene pravice in upravljalo ekonomijo tako, da bo s časom rasla
58
njihova resnična potrošnja; ta pričakovanja pa po svoji strani delujejo
kot pritisk na vodstvo in prizadenejo orientacijo rasti.
Samoupravljanje
Pri modelu samoupravljanja ostaja pobuda pri samoupravnih kolekti-
vih proizvajalcev. (Tukaj poudarjam »model«, čeprav v Jugoslaviji
seveda obstajajo konkretne zgodovinske okoliščine, ki pomenijo od-
klone od čistega modela). Ti kolektivi so odgovorni za organizacijo de-
lovnega procesa, za omogočanje zadovoljevanja nujnih potreb proizva-
jalcev in za zagotavljanje reprodukcije proizvajalnih sredstev. V tem
smislu S-M predaja pobudo in odgovornost delavcu in pomeni pomem-
ben napredek v razvoju socialistične ekonomije — tj. k uresničitvi
ekonomije, ki jo nadzorujejo sami združeni Proizvajalci.
Samoupravni kolektiv ima za svoj osrednji cilj maksimizacijo dohod-
ka svojih članov — kratkoročno z delitvijo čistega dohodka kot oseb-
ni dohodek in dolgoročno z investiranjem, ki povečuje produktivnost.
Zato je centralna odločitev v vsakem podjetju delitev med osebnim
dohodkom in akumulacijo in v procesu, kjer delavci prevzemajo skrb,
je kritična zmožnost sprejeti takšno odločitev. Vloga države je tukaj
bistveno zmanjšana, čeprav bi lahko politične oblasti z vplivom na
bančno politiko ustvarile blag proračunski pritisk na podjetje.
Tu ni enake obveznosti kot v AES-u, kjer vodijo politiko polne
zaposlenosti, prej obstaja obveznost delavcem v obstoječih podjetjih
omogočiti, da »vladajo nad razširjeno reprodukcijo« (vendar tudi tu-
kaj obstaja vzorec »delovnih pravic«, kjer se »delavska solidarnost«
bori proti odpovedim in začasnim odpustitvam delavcev v primeru
zmanjšanega povpraševanja). Prav zaradi tega razloga se izkušnja
S-M-a precej razlikuje od izkušenj AES-a v pogojih obilja dela.
»Ekstenzivni« in »intenzivni« razvoj
Ta dva modela je treba proučevati v alternativnih pogojih obilja in
pomanjkanja dela. Zgodovinska izkušnja socialističnih ekonomij je,
da so se pojavile v zaostalih ekonomijah s precejšnjimi rezervami ne-
polno zaposlene delovne sile na podeželju. Absorbcija teh rezerv de-
la je bila zato takojšen problem za izgradnjo razvitih socialističnih
ekonomij. AES je to absorbcijo izpeljala z vzorcem tega, kar je posta-
lo znano kot »ekstenzivni razvoj« — ustvarjanje novih proizvajalnih
sredstev (novih tovarn itd.) in kombiniranje teh sredstev z novim de-
lom, ki so ga privlekli iz podeželja.
Ta ekstenzivni razvoj predstavlja razširitev odnosa, ki ga karakteri-
ziraj© državna proizvajalna sredstva in delavci, ki posedujejo delovne
pravice, ki so oblika lastninske pravice nad proizvajalnimi sredstvi.
Ta proces je proces razširjene reprodukcije odnosa državna lastnina
— delavec; njegov dvojnik v kapitalizmu je razširjena reprodukcija
kapitalističnih odnosov, kjer dodatne delavce pritegnejo iz predka-
pitalističnih odnosov, njihova nereprodukcija je pogoj za razširjeno
59
reprodukcijo kapitalističnih odnosov. Prevladujoča oblika ekstenziv-
nega razvoja je ustanavljanje novih delovnih mest.
Proces ekstenzivnega razvoja pomeni povečanja v proizvodnji in v
produktivnosti ekonomije kot celote (pri dejstvu, da je produktivnost
v državnem sektorju večja kot v predsocialističnih sektorjih). Na ta
način omogoča povečanje v realni potrošjni in je kvalitativen tako kot
kvantitativen. Vendar so ta povečanja odvisna od kontinuiranega ob-
stoja delovnih rezerv (tj. obilja dela), ki pa jih v končni fazi absor-
bira. Posebna pot rasti, ki je značilna za ekstenzivni razvoj, nato ni
več možna. Pričakovanja prebivalstva, da se bodo nadaljevala pove-
čanja resnične potrošnje, pričakovanja, ki temeljijo na prejšnji izkuš-
nji, so zdaj ogrožena. Znotraj AES-a nastopa kriza.
Kriza pa ni rezultat neizogibne absorbcije delovnih rezerv. Pojavlja-
nje delovnih primanjkljajev povzroča krizo AES-a, ker se ne more
preusmeriti v »intenzivni« razvoj — osredotočenje na naraščanje pro-
duktivnosti v obstoječih podjetjih, ne da bi posegli na področje ob-
stoječih delovnih pravic. Tako obstajajo večje težave pri vpeljevanju
nove proizvajalne tehnike in takem načinu spreminjanja delovnega
procesa. Napori, da bi vpeljali novo tehnologijo v obstoječa podjetja,
so naleteli na odpor. Direktorji so temu nasprotovali zaradi možnih
učinkov na dogovorjene proizvodne načrte (in zato nagrade) in možnih
učinkov na premestitve delavcev. Celo v tistih podjetjih, kjer so uved-
li nove stroje, so pogosto še naprej uporabljali stare in često zasta-
rele. Bolj kot iskati novo tehnologijo je veljalo »izogibati se je, tako
kot se hudič izogiba križa« (Brežnjev).
AES je zato poskušal rešiti ta problem z uvajanjem novih tehnik v
novih tovarnah, nato pa je odšla vi j al delavce. Prednost za uvedbo
novih strojev in nove tehnologije imajo še naprej na novo zgrajene
tovarne. Graditev novih tovarn (v nasprotju z novimi stroji in opremo)
predstavlja v ZSSR zelo pomemben del novih investicij (približno 60
odstotkov v letih 1966—73 v primerjavi s 23 odstotki v ZDA v enakem
obdobju). In tako razstejo zaloge nedokončanih gradbenih investicijskih
načrtov. Rezultat tega pristopa je tudi, da ne rešuje, temveč poveču-
je problem delovnih primanjkljajev.
Zato se AES sooča s krizo, ki se odraža v padanju razmerij output —
kapital, v zaostajanju proizvodnih izboljšav (naraščajo počasneje kot
enota kapitala na delavca) in v upadanju stopenj rasti. V ZSSR se to
deloma odraža pri največjih vlaganjih, ki jih izvajajo v Sibiriji, toda
težave pri tem, da bi sledili poti intenzivne rasti v obstoječih centrih,
poslabšujejo stanje. V takšnih okoliščinah zdaj AES išče poti, da bi
presegel krizo. Toda kako?
Obstajata dve smeri — vsaka pelje k intenzivnemu razvoju. Obe
vključujeta spremembo obstoječega odnosa delavcev do proizvajalnih
sredstev. Prva smer poudarja povečanje »delovne discipline«, ki de-
jansko pomeni večjo oblast direktorjev nad delavci, intenzifikacijo
dela in izgubo »delovnih pravic« (še posebej glede na zadovoljstvo pri
60
delu). Ali to naredimo z administrativnimi sredstvi ali pa z uvedbo
«•mrtvila« v ekonomiji, da bi odstranili »prodajni trg dela« (tj. ustvar-
janje brezposelnosti, kot to zagovarja Kornai). Posledica je, da se s
tem oddaljimo od tega, kar so delavci imeli za enega od pomembnih
prispevkov AES-a.
Druga smer pa bi bila, če bi gradili na tistih delovnih pravicah, ki
obstajajo, na tem posebnem odnosu do proizvajalnih sredstev tako,
da bi uveljavljali večje pravice in spodbude za delavce v proizvodnem
procesu. To bi pomenilo povečati pobudo proizvajalcev. Skratka, na-
predek v socialistični smeri pelje v smeri »samoupravnega« modela.
V nasprotju z AES-om, model S-M-a izvrstno ustreza procesu inten-
zivnega razvoja. Ker so kolektivi usmerjeni v maksimiziranje dohodka
njihovih članov, imajo podjetja neposreden interes za uvedbo novih,
izboljšanih tehnik, ki povečujejo produktivnost in zato tudi dohodek
na delavca. Obstaja torej tendenca za intenzivno investiranje. V po-
gojih delovnega primanjkljaja omogoča S-M rastoč output z rastočo
produktivnostjo. Lahko sklenemo, da bi, ko se enkrat razširjena re-
produkcija odnosa državna lastnina — delavec, razvije do tiste točke,
kjer je manj možnosti za nadaljnje dodatke iz predsocialističnih odno-
sov, torej ko so enkrat zmanjšane možnosti za kvantitativno ekspan-
zijo odnoso, mnogo lažje prišli do preseganja pregrad dela v samo-
upravljanju. V tem smislu lahko predlagamo, naj bi šel prihodnji
razvoj AES-a še poudarjeno v smeri samoupravljanja.
Po drugi strani je nastop samoupravljanja (S-M) v stanju preobilja
dela precej drugačen. V S-M-u pravzaprav ni nobene takšne tendence,
ki bi absorbirala prej obstoječe delovne rezerve. Prav zato, ker je vsak
kolektiv usmerjen k maksimizaciji dohodka na člana kolektiva in ker
investiranje stremi k temu, da bi bilo kapitalno intenzivno, v obsto-
ječih kolektivnih minimalno odpirajo nova delovna mesta; zato je, v
kolikor pride do gibanja iz teh delovnih rezerv (tj. iz podeželja), re-
zultat brezposelnost.
Neprimernost »čiste« S-M ekonomije v pogojih obilja dela lahko po-
nazorimo s preprostim modelom. Predstavljajmo si dvosektorsko eko-
nomijo, ki jo sestavljata eno S-M podjetje, da bi abstrahirali pojav
konkurenčnosti med mnogimi samoupravnimi podjetji, in predsoci-
alistični (dejansko predkapitalistični) sektor na podeželju, za katerega
je značilno preobilje dela. Cilj S-M sektorja je povečati dohodek na
člana tega sektorja. Delavci v tem sektorju hočejo določeno raven
osebnega dohodka na osebo (Ya), ki jo izberejo pred začetkom letne
aktivnosti in zato služi kot proračunski dohodek. Oni prav tako želijo
določeni nivo investicij (la), da bi povečali produktivnost, ki je temelj
prihodnjega naraščanja osebnega dohodka.
Lahko predvidevamo, da skuša podjetje maksimizirati preostanek po-
tem, ko doseše zaželjene cilje Ya in la. Ta preostanek lahko kot nepri-
čakovani dobitek porabijo v kakršnekoli namene. Tj. naj bo R = pQ —
— (F + Ya + la), kjer je R = preostanek, p = cena outputa, Q =
61
= Output in F = materialni stroški. Alternativno (in bolj enostavno)
pustimo podjetju, da skuša maksimizirati investicije (tj. presežek),
kot sledi: I = pQ — (F + Ya). Nato bo, ob domnevi, da so dani p, Q
in F, dosežen nek zaželen osebnodohodkovni nivo (Y), tako da bo iz
tega izhajajoči investicijski nivo (I) omogočil, da bo osebni dohodek
rastel s časom po konstantni stopnji. Ce bo Ya Y, bo investiranje pad-
lo pod I in rast produktivnosti ne bo zadostovala za povečanje oseb-
nega dohodka po konstantni stopnji, za katero domnevamo, da je za-
želena. (Tu popolnoma abstrahiramo jugoslovansko izkušnjo, v kateri
je dohodek podjetij predvsem razdeljen kot osebni dohodek in kjer
investicij ne financira notranja akumulacija, temveč bančni kredit po
negativnih obrestnih merah, to pravilno razumejo kot izkrivljenost
S-M modela).
Zato bi lahko rekli, da je S-M sektor zmožen delati na takšen način,
da zagotavlja rastoči osebni dohodek, ki temelji na naraščajoči produk-
tivnosti; zato je uspešen, če sledi intenzivnemu razvoju. Seveda pa je
občutljiv na zunanje sunke, predvsem na tiste, ki bi lahko povečali F.
V tem primeru, če predpostavimo, da sta p in Q na določeni točki
konstantna, bodo padle investicije (I) in prihodnje naraščanje produk-
tivnosti, razen če reguliramo Ya navzdol, pa čeprav bi povečane cene
tu omogočile premik nekaterih virov iz predkapitalističnega sektorja.
Vendar v normalnem funkcioniranju S-M sektorja ni ničesar, kar bi
omogočilo, da bi absorbirali delo iz podeželja (tj. iz predkapitalistič-
nega podeželja). Takšna absorbcija je dejansko v nasprotju z narav-
nimi tendencami samoupravljanja (S-M-a). Po drugi strani lahko re-
čemo, da bo rastoči dohodek v S-M sektorju (vključno s tistimi njego-
vimi deleži znotraj samega podeželja) vzpodbudil gibanja dela, nove
generacije v S-M sektorju. Verjetno bodo imela povečanja cen v S-M
sektorju zaradi naraščajočega dohodka podobno tendenco. Zato je s
tem »čistim« S-M modelom neločljivo povezana rastoča brezposelnost
v ekonomiji kot celoti.
Kako bi potem lahko zaradi tega naraščanja zagotovili zaposlenost raz-
položljivi delovni ponudbi v tej posebni dvosektorski ekonomiji? Tisti,
ki so brezposelni, so v tej ekonomiji nedvomno ločeni od proizvodnih
sredstev. Ker ne bo prišla spontano iz S-M sektorja in ker domneva-
mo, da na takšno situacijo brezposelnosti gledajo kot na nasprotno
socialistični družbi, ekonomija jasno zahteva še drugi sektor, državni
sektor, ki bo poskušal maksimizirati ne dohodek na zaposlenega člana
S-M sektorja (Y/N), temveč prej samo zaposlenost (N). Da bi maksi-
miziral N, mora zagotoviti presežek za izgradnjo novih proizvodnih
sredstev in mora kombinirati z dodatno delovno silo; to pomeni
da mora nadaljevati z ekstenzivnim razvojem! Poleg tega, če domne-
vamo, da so nova delovna mesta, ko so enkrat ustanovljena, samo-
upravna, potem je jasno, da je državni sektor sredstvo, s pomočjo
katerega se odvija razširjena reprodukcija S-M odnosa. Bistveno je
razlikovati med razširjeno reprodukcijo produkcijskih sredstev, ki ve-
62
činoma ostajajo v rokah kolektiva, in razširjeno reprodukcijo samo-
upravnega odnosa.
Da bi zagotovil ta presežek za ekstenzivni razvoj, pa mora državni
sektor obdavčiti S-M sektor. Takšen davek (T) lahko obravnavamo
tako kot materialne stroške (F), tako da je I = pQ — (F + T + Ya). To
kaže, da morata biti Y in Ya nižja, če naj bi se osebni dohodki v
S-M sektorju dvignili po konstantni stopnji; torej da bi se izognili
naraščanju brezposelnosti, morajo delavci v S-M sektorju sprejeti nižje
osebne dohodke. Čeprav razprava v Jugoslaviji v ta namen lahko
poudarja »samoobdavčitev« kolektivov, da bi se izognili pojavu biro-
kratskega državnega aparata, je gotovo, da je potreben neki posre-
dovalec, in da značaj države, ki izvaja to funkcijo, ni vnaprej določen.
Kaj bi lahko rekli glede tendence, s strani članov S-M sektorja, da
nasprotujejo takšnemu obdavčenju zaradi nasprotovanja ekstrakciji
presežka s strani «-stalinistične« države? Lahko rečemo, da je ta ten-
denca s svojim zavzemanjem, da bi maksimizirala dohodek na člana,
del same narave tega S-M sektorja. Vsakršno obdavčenje njegovih
sredstev dejansko zmanjšuje sposobnost, da bi uresničil svoje cilje. To-
da upoštevati je treba implikacijo odstotnosti takšnega davka: impli-
kacija je, da so obstoječa proizvodna sredstva prej lastnina delavcev
samo v S-M sektorju kot pa lastnina vseh državljanov v družbi. Skrat-
ka, tukaj obstaja tendenca, da bi na proizvodna sredstva prej kot na
družbeno lastnino gledali kot na »lastnino skupine« (osnovo za dohodek
ekskluzivne podskupine družbe).
Sprejetje stalnih visokih nivojev brezposelnosti je prav učinek ten-
dence k lastnini skupine: brezposelni nimajo pravice do obstoječih
proizvodnih sredstev — bodisi neposredno v proizvodnji ali posredno
prek možnih presežkov.
Če je skupinska lastnina tendenca S-M-a kot celote, nas ne sme prese-
netiti, da jo vidimo delovati, če pogledamo mnogo samoupravnih pod-
jetij, kjer lahko najdemo bistvene razlike v dohodku v skladu z
naravo njihovih proizvodnih sredstev. Dejansko lahko sorazmerno pri-
tožbe glede tendenc skupinske lastnine posameznih podjetij kot nepri-
merne, dokler je splošna tendenca del bistvene narave S-M-a. Nekdo
bi se lahko prav tako upravičeno pritoževal glede obnašanja posamez-
nih kapitalistov, ki maksimizirajo profit. Posebno obnašanje skupinske
lastnine je treba prej kot odklon razumeti kot izraz vrojene karakte-
ristike S-M-a. In če sprejmemo logiko, da je država posredovalec, ki
odvrača negativne vidike tendence skupinske lastnine kot celote, to
verjetno prav tako kaže na posebne manifestacije.
Zato lahko sklenemo, da je nujni pogoj za socialistično ekonomijo,
kjer imamo S-M in preobilje dela, obstoj državnega sektorja, ki deluje
v skladu z principi in cilji, ki so nasprotni S-M-u. Le-ta je usmerjen
k naraščanju zaposlenosti (tj. »socializaciji« proizvodnih sredstev prek
njegovega obdavčenja) in deluje na ta način, dokler ostane še kaj
rezerv dela, ki naj bi jih šele absorbirali znotraj S-M sektorja. Seveda
63
državni sektor sploh ne nasprotuje samoupravljanju, dokler je sred-
stvo za razširjeno reprodukcijo samoupravnega odnosa. Kot takšen
se nadaljuje, dokler je S-M sektor univerzalen.
Zato nas proučevanje dveh modelov obstoječega socializma pripelje
do sklepa, da čeprav S-M bolj ustreza cilju družbe združenih proiz-
vajalcev, so vidiki AES (še posebej vloge države kot sredstva za raz-
širjeno reprodukcijo odnosa in združene obveznosti do polne zaposle-
nosti) bistveni elementi, ki morajo biti vključeni. In vendar, ali ta
argument velja le v posebnih pogojih preobilja dela?
Ovira tendenci skupinske lastnine
Če je skupinska lastnina dejansko vrojena tendenca samoupravljanja,
ali ni več potrebe po »mešani ekonomiji« (tj. državnem sektorju), ka-
dar je samoupravni odnos univerzalen in so zato vsi državljani člani
»skupine«? Skratka, kaj se zgodi v pogojih pomanjkanja dela? Čeprav
so učinki tendence skupinske lastnine očitno omiljeni, nujno ostanejo
(tako na nivoju samoupravljanja kot celote kot na nivoju mnogih
samoupravnih podjetij). Dokler je cilj članov samoupravnega podjetja
maksimiziranje njihovega dohodka, bosta obstajala tendenca k na-
raščanju produktivnosti, k bolj strojno intenzivni dejavnosti in ne-
uspeh, da bi ustvarili dovolj delovnih mest za nove generacije delavcev.
Tendenca, čeprav omiljena, ostane; po tej logiki mora ostati tudi vlo-
ga za državo.
Ali potemtakem ni osnove za preseganje tendence k skupinski lastni-
ni? Najprej moramo razumeti njen izvor v samoupravni ekonomiji.
Ker smo se v naši razpravi izognili vsakršni razpravi o blagovni pro-
izvodnji kot taki, ne moremo enostavno gledati na problem blagovne
produkcije, trgov itd. Lahko razmišljamo o obsegu, v katerem je osno-
va tendence k skupinski lastnini znotraj samoupravne ekonomije pra-
va značilnost »nižje faze komunistične družbe«, ki se izraža v načelu
delitve v skladu s prispevkom. To pomeni, da, dokler je odnos pro-
izvajalcev takšen, da v njem pričakujejo in zahtevajo quid quo pro
v zameno za svojo produktivno aktivnost (dokler torej gledajo na svojo
delovno silo ko svojo lastno, tj. kot na svojo lastnino) in samo kot
na sredstvo, ki varuje njihove zahteve, se tendence k skupinski last-
nini nujno reproducirajo. Pod drugimi pogoji jih lahko tudi admini-
strativno zatrejo, toda izginejo ne. Maksimizacija dohodka za dani
potrošek dela (ali alternativno, minimizacija dela za dano skupino
uporabnih vrednosti) nastaja iz odnosa med proizvajalci kot lastniki.
Prevzame prej skupinsko kot individualno obliko, dokler proizvodnjo
izvajajo kolektivi. Zato je izbira tehnike usmerjena k strojno inten-
zivnemu investiranju znotraj S-M-a in zato posamezni proizvajalci
mislijo, da so sami ekskluzivno upravičeni do »rezultatov svoje aktiv-
nosti«. To je tendenca k obravnavanju proizvodnih sredstev kot sku-
pinske lastnine, je del koncepcije delovne sile kot lastnine v samo-
usmeritvi proizvajalcev.
64
Vendar so v S-M ekonomiji prisotne druge tendence, ki vodijo v smer
preseganja skupinsko lastniške tendence. Najbolje so opisane pod ime-
nom »solidarnosti«. Solidarnost je prisotna, kadar člani kolektiva ne
odpovedujejo ali začasno odpuščajo drugih članov kolektiva v obdob-
ju, ko upada povpraševanje po outputu, ta tendenca, ki je nasprotna
splošni usmeritvi S-M podjetja, vključuje priznavanje potreb sode-
lavcev v nekem podjetju. Solidarnost je podobno prisotna v prizna-
vanju nujnosti, da bi zagotovili zaposlitev za nove prirastke delovne
sile, kar je priznavanje, da morajo biti zadovoljene potrebe drugih. Na
določenem nivoju lahko to prevzame negativno obliko nepotizma —
ustvarjanje delovnih mest za otroke članov kolektiva. Podobno je
priznavanje, da morajo biti zadovoljene osnovne družbeno določene
potrebe proizvajalcev v zaostalih regijah in v manj razvitih sektorjih,
in da morajo biti sredstva usmerjena tako, da omogočajo tem proiz-
vajalcem, da povečujejo svojo produktivnost. To je osnovni element
v pojavu solidarnosti med proizvajalci. Skratka, to je zloraba načela
delitve v skladu s potrebo, ki implicira proces razkrajanja delovne sile
kot lastnine in njen prispevek k tendenci k skupinski lastnini, ki pre-
sega specifično oviro S-M ekonomije.
Ravno zato, ker tendence k solidarnosti in priznavanju medsebojne
odvisnosti vseh članov družbe vendarle niso popolnoma spontane (ali
so samó) tendence, ki so prisotne v samoupravni ekonomiji, zahteva
preseganje ovire v S-M-u zavestno vzgojo za prihodnost gibanja, ugo-
tovitev interesov proizvajalcev kot celote.
Vsa opozorila sveta pa ne bi bila sama po sebi zadostna za realizacijo
prehoda iz »nižje faze« v »višjo fazo« komunistične družbe. Specifična
ovira S-M ekonomiji (kot vse specifične ovire) generira — krizo, ki se
izraža v brezposelnosti, rastočih razhajanjih med prihodki proizvajal-
cev v različnih regijah in sektorjih, v dezintegraciji in »razsolidar-
nosti« v družbi. Lahko predvidevamo, da bo veliko takšnih kriz in v
teh krizah ne bodo prišle v ospredje le specifične ovire S-M-a, temveč
bodo v ospredju tudi sredstva za preseganje. Lahko predvidevamo, da
bo ta proces težak in dolgotrajen, toda ker proučujemo vprašanje soci-
alizma na pragu 21. stoletja, je to tista smer, kjer obstajajo potenciali
za prihodnjo socialistično evolucijo.
Prevod: Breda in Igor Omerza
65
Istraživanje i razvoj
u samoupravnom preduzecu
Dragan Đuričin
(o uzrocima inovacijske krize u Jugoslaviji)
Jedna od osnovnih karakteristika marksističke teorije društveno-eko-
nomskog razvoja je identifikovanje tehnološke inovacije kao osnovnog
pokretača ekonomskih, institucionalnih i kulturnih promena kao i
ekonomske efikasnosti kao faktora koji supstituiše konkurenciju. Ove
ideje su imale veliki uticaj u oblikovanju doktrine i politike profe-
sionalnih ekonomista i političara u ranim fazama socijalističkog raz-
voja. Međutim, pokazalo se još jednom da teorija i praksa nisu iste
stvari.
U posleratnom periodu politikom nagle, pa posledično i ekstenzivne
industrijalizacije Jugoslavija je nastojala da nadoknadi tehnološki
zaostatak u odnosu na razvijene zemlje. Osnovni doprinos visokim
stopama rasta dale su inovacije iz zemalja tržišne privrede. Od oko
260 000 licenci koje su transferisane u posleratnom periodu 90 % je
iz zemalja tržišne privrede (4, str. 220). Postojanje korespodencije
između nivoa razvijenosti i ciljeva razvoja može se pratiti i analizom
karaktera transferisane tehnologije i ugovornih modaliteta. Transfer
tehnologije u 50-tim karakterišu tehnologije osnovnih input-a, u
60-tim tehnologije potrošnih dobara a u 70-tim tehnološki kompliko-
vani sistemi. Do 70-tih dominantni oblik transfera bili su »zapako-
vani« i industrijski (»nezapakovani«) ugovori da bi se u 70-tim po-
javili i primarni« i »konceptualni« ugovori. Transfer tehnologije je
omogućio Jugoslaviji da smanji tehnološki zaostatak, razvije priv-
67
rednu strukturu, podigne životni standard i tehnološku kulturu. Ost-
varujući GNP per capita od 2 000 S Jugoslavija se krajem 1979. godine
približila granici srednje razvijenosti. Pored ovih, neusmiljivo po-
zitivnih, transfer tehnologije je otvorio ili podržao i tendencije s su-
protnim dejstvom kao što su: (i) ograničenja po definiciji koja proizi-
laze iz strategije multinacionalnih preduzeća a javljaju se u obliku
restriktivnih klauzula, (ii) faktori sredine, odnosno, makro-infrastruk-
tura (privredni sistem i ekonomska politika, fundamentalna naučna
baza, patentno zakonodavstvo, informacioni sistem i si.) i (iii) interni
faktori vezani za organizacione, biheviorističke i finansijske aspekte
IR* procesa u samoupravnom preduzeću.
Ovaj članak tako je organizovan da postoji korespodencija između
napred pomenuti aspekata i sadržaja odeljaka koji slede. Van ove
logike jedino je poslednji odeljak koji tretira kvantitativne aspekte
IR procesa.
1. Istraživanje i razvoj versus transfer tehnologije
Potrebu transfera tehnologije za zemlju u razvoju ne treba dokazi-
vati. Otvoreno je pitanje koliko se dugo na njega treba osloniti. Uza-
stopni transfer tehnologije može da uspori autonomnu IR aktivnost
ili da je usmeri u pogrešnom pravcu. Drugim recima, transfer teh-
nologije ubrzavajući rast ne garantuje razvoj i/ili obezbeđuje rast s
zaostajanjem.
Osnovni instrument usporavanja sopstvenog IR na talasu transferi-
sane tehnologije su restriktivne klauzule. Analize Saveznog zavoda
za patente (1, str. 29—30) pokazuju da 98 % ugovora o transferu teh-
nologije potpisanih do 1982. godine sadrži bar jednu restriktivnu klau-
zulu tipa plaćanja rojaliteta i posle prestanka trajanja patenta, oba-
veznog kupovanja sirovina, repromaterijala ili komponenti od pro-
davca tehnologije ili firme koju on odredi, zabrane izvoza, zabrane
koriščenja uvezene tehnologije po isteku ugovora, zabrane razvoja
uvezene tehnologije i si. Naj frekventni je su klauzule o zabrani iz-
voza (89 %) i obaveznoj kupovini sirovina, repromaterijala i kom-
ponenti (83 %). Negativne ekonomske posledice ovih klauzula su
očite pošto se input-i kupuju po transfernim cenama koje su više od
tržišnih, odnosno, pošto se fiksni troškovi po jedinici povećavaju u
uslovima suženih ekonomija obima. Implicitni troškovi transfera teh-
nologije koji nastaju primenom ovih klauzula su u nekim slučajevi-
ma 3—4 puta veći od eksplicitne nadoknade za kupljenu tehnologiju.
Ovim tehnologijama ne mogu se ostvariti eksportni ciljevi* dok se
antiimportni ciljevi samo delimično ostvaruju. Krajnja posledica su
umanjeni fondovi akumulacije iz kojih bi se mogla finansirati i IR
aktivnost. Takođe, destimuliše se vertikalni transfer tehnologije, tj.
usporavaju se inovativni procesi inspirisani supstitucijom uvoznih si-
*	IR — istraživanje i razvoj
*	Jugoslavija ima hroničan deficit u razmeni tehnološki zahtevanih proiz-
vodnji s zemljama tržišne privrede.
68
rovina, repromaterijala i komponenti. Značajan doprinos inovacijskoj
krizi daju i klauzule o zabrani razvoja kupljene tehnologije koje di-
rektno onemogućavaju pojavu technology push inovacija.
Pored toga što direktno destimuliše, transfer tehnologije može i da
uspori IR u pogrešnom pravcu. Brojni primeri kupovine tehnologija
koje su otpusni ventil u amortizaciji kapitala uloženog u razvoj tzv.
»prljavih« tehnologija, zastarelih tehnologija, proizvoda poslednjih
faza životnog ciklusa pa čak i zabranjenih proizvoda govore u prilog
tog mišljenja. Jugoslavija kao mala zemlja koja nema jak IR sektor
(fundamentalnu naučnu bazu), mogućnosti eksploatacije ekonomije
obima niti konkurentski pritisak vojno-industrijskog sektora primo-
rana je da rešenja traži u izlasku na međunarodno tržište. S proizvod-
nim programom na bazi ovakvih tehnologija, čak i uz sopstvenu IR
podršku, ona to nije u stanju da ostvari.
Ukratko, restriktivne klauzule su primarni razlog zašto Jugoslavija
dilemu transfer tehnologije vs. IR rešava u korist prve opcije. Uspa-
vana na toplim talasima licencne politike Jugoslavija se našla u gru-
pi dužnika s visokim stepenom tehnološke zavisnosti i jakim socijal-
nim konfliktom između generacije koja je kupila tehnologiju i gene-
racije koja otplaćuje tehnologiju.
2. Istraživanje i razvoj okruženja
IR okruženje obuhvata različite elemente makro-infrastrukture neop-
hodne za normalno odvijanje IR aktivnosti u preduzeću. Osnovni ele-
menti ovog okruženja su: privredni sistem i mere ekonomske politi-
ke, fundamentalna naučna baza, patentno zakonodavstvo i informa-
cioni sistem.
Društvena svojina (i iz nje izvedena ekonomska decentralizacija), po-
litički federalizam, samoupravljanje i pluralizam interesa su osnovni
ekonomskopolitički atributi današnje Jugoslavije. Nekompatibilnost
ovih atributa javlja se s vremena na vreme a može se pratiti preko
opštih efekata (inflacija, usporavanje rasta uz povećanje nezaposle-
nosti, rast duga i si.). Obzirom da rad nema ambicioznu nameru da
daje ocenu već da kroz nekoliko poznatih činjenica osvetli uticaj priv-
rednog sistema i mera ekonomske politike na IR daćemo, kauzalno
i hronološki, osnovne elemente tog uticaja.
Razvoj tržišnih odnosa koji već duži niz godina ima podršku sistem-
skih mera povećao je tražnju za novim tehnologijama. U takvim uslo-
vima preduzeća su se našla pred dilemom: pristupiti razvoju tehno-
logije na bazi sopstvenog IR rada uz rizik da se u željenom roku ne
dobije željena tehnologija ili kupiti tehnologiju u inostranstvu od
renomiranog proizvođača i na taj način stići do potrošačkog dinara
pre potencijalne konkurencije. Obzirom da su granski lideri prvi za-
počeli s ovom praksom, princip se kao moda preneo in na ostale. Ovo-
me je naročito pogodovao zastareo koncept investiranja i neke si-
stemske mere koje su kapital učinile isuviše jeftinim faktorom pro-
69
izvodnje. Konkurentnost na domaćem tržištu nije zasnovana na sop-
stvenom IR već na IR snazi prodavca licence a preduzeća postaju
transmisija preko koje se prenosi konkurentska borba multinacional-
nih preduzeća na područje jugoslovenskog tržišta. Većina investicija
se eksterno finansira pa dominantno mesto u selekciji investicionih
varijanti imaju organi uprave federalnih jedinica i banke (koje su
pod njihovim uticajem). Time se objašnjava i sklonost k investicija-
ma većeg obima. Obzirom da Jugoslavija ima šest federalnih jedinica
i dve pokrajne, postupak je, uz više ili manje specifičnosti, ponov-
ljen osam puta. Na mini tržištima s jednim ili nekoliko preduzeća
odsustvo bankrotstva je još jedan značajan indikator da su finansij-
ska ograničena i konkurencija slabi. Posledično, konkurencija se s
preduzeća prenosi na federalne jedinice. Time tržište gubi šansu a
administrativne mere (naročito kontrola cena) primoravaju federalne
jedinice da reaguju teritorijalizacijom, zaokruživanjem i zatvaranjem.
Sužena ekonomija obima, nekompatibilni tehnološki sistemi i para-
lelne licence primorale su federalne jedinice da ekonomsku poziciju
preduzeća s sopstvene teritorije brane novim administrativnim me-
rama. Zbog razlika u proizvodnoj strukturi pojavile su se i razlike
u njenoj artikulaciji, što je s svoje strane, dalo jugoslovenskom trži-
štu krajnje amorfne karakteristike. U uslovima iregularnosti kratko-
ročni interesi i ulaganja s brzom stopom povraćaja izbijaju u prvi
plan. Ciklus se zatvara a iz igre ispada IR.
Verovatno najveći problem jugoslovenskog privrednog sistema je u
tome što zbog oskudnih investicionih fondova, i pored formalne de-
centralizacije, investicione odluke ne donose preduzeća. Poznate su
ekonomske činjenice da na stopu tehnološke promene presudno utiču
investicione odluke i da se opredmećene inovacije realizuju preko
investicija za razliku od neopredmećenih koje su najčešće organiza-
cionog karaktera. Tržišno orijentisane ekonomije odlikuje se prisust-
vom visokog rizika pri uvođenju opredmećenih inovacija. Decentra-
lizovanim odlučivanjem investicije difuziraju na veći broj manjih pre-
duzeća koja postaju opitna polja za određene inovacije. Naravno, to
je tržišni izum za selekciju inovacija ali i instrument realokacije re-
sursa iz starih u nova preduzeća i grane.
Slaba tačka IR okruženja je i fundamentalna naučna baza (Univer-
zitet i instituti). Naučnu infrastrukturu čini 28 univerziteta i oko
1 000 instituta. Instituti su uglavnom specijalizovani a prevagu imaju
društvene nauke. Karakteristično je da su instituti afilijacije Univer-
ziteta i/ili »stand-alone« organizacije čiji su finansijeri vlada, mi-
nistarstva, nacionalna banka ili neko drugo javno telo i/ili organi-
zacije čiji su osnivači poslovna udruženja. Postoji mali broj tzv. »ugo-
vornih« instituta. Logično bi bilo da se ove organizacije bave funda-
mentalnim ili eksplorativnim razvojnim istraživanjem te da njihove
rezultate kao egzogeni tehnički progres koriste preduzeća u razvojnim
i inžinjering projektima. Faktičko stanje pokazuje da IR proces od
ideje do realizacije nije prirodno organizaciono podeljen na funda-
70
mentalnu naučnu bazu i privredu. Osnovni uzrok ovakvog stanja je
visina ulaganja. Naime, poslovima IR bavi se Jugoslaviji oko 1,1 %
aktivnog stanovništva što je svetski prošek. Međutim, ulaganja u IR
su oko 1 % (videti tabelu 1) od GNP što je za 2—3 puta manje od
Tabela 1. Procenat IR u GNP
godina	%
1965	0,92
1970	1,15
1975	1,15
1977	1,32
1984	0,91
inovativno intenzivnih zemalja. Zbog niskog ulaganja IR je pretvo-
reno u radno intenzivnu delatnost. Posledično, istraživanja na Univer-
zitetu i institutima su usmerena na jeftinije teorijske projekte koji
imaju niske varijabilne troškove ili na komercijalne razvojne pro-
jekte. Za fundamentalna istraživanja nisu zainteresovane ni IR jedi-
nice u privredi mada postoje određena iskustva u takvoj strategiji u
razvijenim zemljama (5, str. 173) i (3). Sta više prepuštajući razvojne
projekte institutima i Univerzitetu IR jedinice su uglavnom ostale u
domenu organizacionih projekata ili se angažuju u realizaciji pro-
jekata transfera tehnologije (evaluacija, programiranje i kontrola)
kod tzv. »nezapakovanih« ugovora. Da se Univerzitet i instituti bave
razvojnim istraživanjem ilustruje i podatak da se oko 80 % IR fi-
nansira od strane preduzeća preko IR projekata u okviru tzv. »slo-
bodne razmene rada« izmedju nauke i privrede. Namera je da se
uvođenjem tržišnih kriterijuma naučne institucije pretvore iz budžet-
skih u dohodovne organizacije. Namera očigledno dobra ali ne prime-
rena situaciji pošto ne postoji ni visoko integrisana privreda, ni ja-
ka naučna inercija ni jasno definisana strategija tehnološkog razvoja.
Interesantno je napomenuti da Jugoslavija nema institucionalizo-
van organ koji bi bio zadužen za formulisanje i sprovođenje strate-
gije tehnološkog razvoja.
Rezultati nisu izostali. Prema podacima Saveznog zavoda za patente
u 1982. godini bilo je prijavljeno 1428 patenata. Posebno je nepovoljna
struktura patenata prema vlasništvu. Naime, osnovna karakteristika
našeg stvaralaštva je izrazita individualnost (na pojedince otpada 1255,
na preduzeća 142 i na institute 31 patenat). O kvalitetu ovih patenata
govori i podatak da se svega 3—4 patentom zaštićene inovacije na
milion stanovnika komercijalizuje (4, str. 215). Poređenja radi taj
se broj u inovativno intenzivnim zemljama kreće između 150—500.
O međunarodnom značaju jugoslovenskih patenata govori i podatak
da se u Evropskom patentnom zavodu u Minhenu 1982. godine izme-
đu 25 000 prijava našao i jedan patent iz Jugoslavije (4, str. 225).
Inovativna inertnost se prenosi s kritičnih IR projekata i na masov-
nu racionalizatorsku delatnost radnika u proizvodnji. Dok u inovativ-
71
no intenzivnim zemljama delatnost radnika u proizvodnji obuhvata
i do 50 % zaposlenih, u Jugoslaviji je u razne vrste poboljšanja i
racionalizacija uključen svega 1 % zaposlenih (4, str. 215).
IR aktivnost ima dodirnih tačaka i s pravnom problematikom, po-
sebno u onom delu koji se odnosi na rezultate, odnosno, IR output.
Patentno zakonodavstvo je značajan elemenat IR infrastrukture po-
što ono mora da bude dovoljno stimulativno da omogući brzu difu-
ziju uspešnih patenata uz istovremenu garanciju da će IR troškovi
inovatora biti nadoknađeni. Adekvatni pravni tretman patenta i re-
gulisanje funkcija koje on u savremenoj privredi i međunarodnim
privrednim tokovima ima Jugoslavija sve do danas nije ostvarila. Pri-
znajući status kapitala tehnologiji i svim njenim pravnim formulaci-
jama (patent, know-how, zaštitni znak i si.) jugoslovensko zakonodav-
stvo* priznaje zavisnost u odnosu na inostrano stvaralaštvo. To po-
kazuje da jugoslovanska preduzeća nisu u stanju da određeno naučno
dostignuće pretvore u kapital već do kritičnih faktora proizvodnje
dolaze kupovinom kompleksne tehnologije. Negativne posledice ima
i shvatanje izraženo u Zakonu o zaštiti izuma, tehničkih unapre-
djena i znakova razlikovanja iz 1981. godine kojim se ignoriše kon-
kurentska funkcija patenta u smislu prava na osvajanje tržišta u
ograničenom vremenskom periodu. Ovaj zakon pravo osvajanja trži-
šta priznaje tek ako je jugoslovensko tržište zauzeto tim izumom i
to »na pretežan način«. Socijalizirajući domaće i strane izume ovaj
zakon je destimulisao prijavljivanje patenata. To se naročito odnosi
na inostrane patentne prijave čiji je broj do 1981 godine bio oko
dva puta veći od domaćih prijava.
Ako u ovaj mozaik faktora koji utiču na IR okruženje uključimo i
nekompletan i nedovoljno struktuiran informacioni sistem približi-
ćemo se oceni da se IR aktivnost u samoupravnom preduzeću odvija
u uslovima restriktivnim klauzulama uspavanog, neadekvatno orga-
nizovanog i nekonzistentno regulisanog IR okruženja. Pošto odnos
između preduzeća i okruženja nije monokauzalan već odnos reciproč-
nih međuuticaja, u analizu (anti)inovativnog ponašanja samouprav-
nog preduzeća moraju se uključiti i faktori s strane preduzeća (or-
ganizacioni, bihevioristički i finansijski). Jezgro problema čini dilema:
da li je decentralizacija panacea kojom se dobija imunitet na uticaje
okruženja ili decentralizacija, u datoj konstelaciji faktora, može da
stvori kontraproduktivne efekte.
3. Istraživanje i razvoj: organizaciono-bihevioristički aspekat
Iako nema značajne tehnološke inovacije, Jugoslavija je inovativnu
praksu obogatila jednom društvenom inovacijom, radničkim samo-
* To ilustruju i dva zakona iz 1978. godine koji regulišu načine angažovanja
stranog kapitala u jugoslovenskim preduzećima (Zakon o ulaganju sred-
stava stranih lica u domaće OUR-e i Zakon o poslovno-tehničkoj saradnji,
dobijanju i ustupanju materijalnog prava na tehnologiji između OUR-a
i stranih lica).
72
upravljanjem. Inspirisano idejama participacije, saodlučivanja i in-
dustrijske demokratije samoupravljanje ima nekoliko aspekata. Je-
dan od najznačajnijih je ekonomski aspekt koji otvara pitanje: šta
je samoupravno preduzeće? Da li je to OOUR kao osnovna jedinica
privrednog sistema ili su to njegove asocijacije s dva (RO) ili tri
(SOUR) nivoa udruživanja?
Za razliku od klasičnog preduzeća koga čini više tehnoloških celina,
OOUR je radna celina organizaciono zasnovana na jednom tehnolo-
škom procesu koja svoje rezultate rada može izraziti kao vrednost.
Iako raspolažu akumulacijom OOUR-i ne egzistiraju samostalno već
se udružuju u RO a ove u SOUR. Obzirom da udruživanjem nastaje
interno tržište roba, usluga i kapitala, sinergetski efekti i uvećana
elastičnost možemo zaključiti da je samoupravno preduzeće zapravo
samoupravna korporacija OOUR-a s dva (RO) ili tri (SOUR) nivoa
udruživanja.
Schumpeter-ovo izjednačavanje inovatora s preduzetnikom koji daje
inicijativu, organizuje i finansira IR aktivnost (6) ne može se prime-
niti na samoupravnu korporaciju koja posluje u uslovima društvene
svojine te nema ni kapitalista ni menadžera. Iako samoupravljanje
znači decentralizaciju odlučivanja i neposredno odlučivanje o svim
bitnim aspektima razvojne strategije i poslovne politike, profesional-
na priprema odluka pruža dovoljno širok prostor za ispoljavanje ini-
cijative u smislu da se preduzetni talenat pojedinca stavlja u funkci-
ju kolektivnog preduzentništva. To, naravno, važi i za IR funkciju.
Značaj IR u samoupravnoj korporaciji dominantno je određen ma-
kro-organizacionim rešenjem. Dva osnovna tipa organizovanja samo-
upravnog preduzeća su divizijski (si. 1 a) i funkcionalni (si. 1 b).
Agregiranje nižih organizacionih jedinica (OOUR-a ili RO) kod di-
vizijskog načina organizovanja vrši se primenom različitih kriteriju-
ma (proizvod, tržište, tehnološka faza, geografski kriterijum i si.).
IR aktivnost organizaciono je locirana na nivo samoupravne korpo-
racije i/ili na nivo nižih organizacionih jedinica te postoje centra-
lizovani, kombinovani i decentralizovani modalitet organizovanja IR
funkcije (si. 1 c, d, e, respektivno). Osnovna prednost decentralizo-
vanog modela divizijske organizacije je visoka motivisanost nižih or-
ganizacionih jedinica da rast ostvare sopstvenim inovacijama dok se
prednost kombinovanog modaliteta divizijske organizacije očituje u
mogućnosti da se IR organizaciono razbije na istraživanje novih ob-
lasti plasmana (na korporaciskom nivou) i razvojne aktivnosti u
okviru postojećih oblasti poslovanja (na nivou nižih organizacionih
jedinica). Primenom funkcionalnog načina agregiranja jedna od nižih
organizacionih jedinica je i IR jedinica. U pitanju je centralizovani
modalitet organizovanja IR aktivnosti pošto se IR aktivnost odvija
na korporacijskom nivou. Prednost funkcionalne organizacije su kon-
centracija kadrova i fleksibilnost u njihovom koriščenju a modalitet
se primenjuje kod malih i srednjih samoupravnih korporacija s slabo
ili umereno diversifikovanim proizvodnim programom.
73
SI. 1. Organizacija istraživačko-razvojne funkcije
(a) Divizijski model organizacije
(b) Funkcionalni model organizacije
(c) Centralizovani modalitet
divizijske organizacije IR
(d) Kombinovani model
divizijske organzacje IR
(e) Decentralizovan modalitet
divizijske organizacije IR
Bez obzira na to koji je makro-organizacioni model primenjen IR je-
dinica u samoupravnoj korporaciji može imati status RZ ili OOUR
(ili RO). Organizacioni status IR jedinici implicitno govori o načinu
finansiranja, pa posledično, i o razvijenosti IR funkcije. Budžetski
karakter RZ asocira na zaključak da su mali direktni efekti IR pa
se ovo rešenje obično primenjuje u početnim fazama uvođenja IR
funkcije. Kada IR jedinica ima status OOUR-a (ili RO) to znači da
je obim i kvalitet IR takav da se projekti mogu valorizovati na in-
ternom i eksternom tržištu.
Hijerarhijska struktura samoupravne korporacije bitno utiče na pro-
ces odlučivanja (selekciju IR projekata). Selekcija IR projekata je
proces komuniciranja koji uključuje više pojedinaca, grupa i orga-
74
nizacionih jedinica na različitim hijerarhijskim nivoima. Pojedinci i
grupe se razlikuju po obimu i kvalitetu informacija koje poseduju,
lojalnosti organizacionoj jedinici, sistemu vrednosti i si. Teorijski
ideal za model odlučivanja u decentralizovanom preduzeću je da pred-
loži mogućih IR projekata budu usmereni nagore a odluka o alokaciji
resursa nadóle u okviru organizacione strukture (7, str. 185). Empi-
rijsko iskustvo pokazuje da stvarni model odlučivanja odstupa od
teorijskog ideala upravo u onom delu koji govori o tome da su ulazne
komunikacije bitne i za alokaciju resursa. Ovu specifičnost prouzro-
kuje mogućnost da najniži organizacioni delovi (OOUR-i) slobodno
raspolažu akumulacijom što u proces odlučivanja u samoupravnoj
korporaciji uvodi jednu vrstu decentralizovanog monopola. Posledič-
no, funkcionalna organizacija IR funkcije je neefikasna jer ne uspeva
da obezbedi seljenje kapitala, posredstvom IR projekata, iz trenutno
akumulativnih u potencijalno atraktivne delatnosti pa izostaju siner-
getski efekti. U nastojanju da akumulaciju ne dele s drugima već da
je plasiraju u sopstveni razvoj trenutno akumulativni OOUR-i »ne-
maju vremena« da ulažu u IR već prečicu pronalaze u transferu teh-
nologije. Dramatičnost ove situacije pojačava i podatak da se u kon-
cipiranju makro-organizacionog rešenja većine samoupravnih korpo-
racija upravo polazilo od funkcionalnog principa. Međutim, to ne zna-
či da one samoupravne korporacije koje koriste divizijski model imaju
bolje rešenje IR funkcije. Divizijski model organizacije je zakonita
faza u evoluciji preduzeća koje je visokom diversifikacijom u posto-
jećim delatnostima iscrpio mogućnost rasta. U jugoslovenskim uslo-
vima kombinovani modalitet divizijske organizacije IR funkcije imaju
uglavnom teritorijalni konglomerati čiji je proizvodni program kraj-
nje amorfan da bi se njihovi delovi mogli angažovati na zajedničkim
IR programima. Osim toga konglomerati svoju strategiju i ne baziraju
na IR.
Značajan uzrok inovacijske krize samoupravne korporacije je i od-
sustvo motiva. Iako su motivi personalne varijabile, varijabile sre-
dine na njih dominantno utiču. S tim u vezi najznačajniji destimu-
lativni činioci inovativnog rada su radikalni egalitarizam i intelek-
tualna uravnilovka, u smislu Zupanova (2, str. 68). Pogrešno shvata-
nje preduzetne funkcije i njena linearna raspodela na sve pojedince
dovodi do antipreduzetništva, antikreativnosti i antiinovatorstva. Ko-
lektivna odgovornost IR kadra se ignoriše a preduzetne inicijative
proglašavaju tehnokratskim pritiskom. Istovremeno to je linija ma-
njeg otpora za rukovodioce preduzeća (koji uvek i ne potiču iz sa-
moupravne strukture) jer kontroli IR rada pristupaju kao i kontroli
rutinskih funkcija.
Ukratko, specifične organizacione barijere dovode do ograničene ela-
stičnosti organizacione strukture samoupravne korporacije da kroz
IR odgovori na promene inspirisane tehničkim progresom devalvira-
jući ciljeve decentralizacije.
75
4.	Istraživanje i razvoj: Finansijski aspekt
Kod većine samoupravnih korporacija preovlađuje mišljenje da ula-
ganje u IR ima karakter ulaganja u infrastrukturu. Na taj zaključak
upućuje način finansiranja i računovodstvene evidencija. Polazi se
od predpostavke da su eksterni efekti veći od direktnih. Time se
eliminiše interno tržište a dominantni oblik finansiranja IR funkcije
postaje budžet. Računovodstvena praksa je uzdržana u pogledu tre-
tiranja ulaganja u IR kao investicija i drži se konzervativnog stava
tretirajući ulaganje u IR kao tekuće troškove.
IR aktivnost u samoupravnom preduzeću se finansira kroz konstantne
i varijabilne forme finansiranja. Osnovni izvor sredstava (60—90 %)
su konstantne forme finansiranja u koje spadaju razni budžetski mo-
daliteti među kojima su najfrekventniji procenat od planiranog do-
hodka (na teret materijalnih troškova) i procenat od vrednosti inve-
sticije. Procenat od planiranog dohodka je više izraz mogućnosti ni-
žih organizacionih delova nego namera da se precizno definisan IR
portfolio finansira. Procenat od vrednosti investicije je karakteristi-
čan za samoupravna preduzeća koja se u izboru metoda rasta osla-
njaju na interni rast. Mada ima slučajeva da se ova sredstva funk-
cionalno usmeravaju u projekte od opšteg značaja za samoupravno
preduzeće i projekte od pojedinačnog značaja za niže organizacione
delove, ipak su ona samo unapred zadati okvir u koji se naknadno
uklapaju IR sadržaji (projekti). U varijabilne forme finansiranja IR
spadaju sredstva po osnovu eksterne realizacij kao i sredstva SIZ-ova
nauke.
Polazeći od predpostavke da su IR projekti unapred osuđeni na ne-
uspeh računovodstvena praksa ulaganja u IR tretira kao tekuće tro-
škove, odnosno, troškovima IR opterećuje dohodak tek kada se on
pojavi (na bazi uspešnog završenja projekta). Interesantno je da se
isti princip koristi i kod razvojnih projekata kod kojih postoji do-
voljno razloga (manja neizvesnost) da se tretiraju kao investicije,
odnosno, da se ulaganja kapitalizuju u odnosu na anticipirani do-
hodak. Na taj način, polazeći od neuspeha pojedinačnih projekata,
ignoriše se mogućnost smanjivanja rizika na bazi uspešnog završa-
vanja određenog broja projekata iz IR portfolia.
5.	Istraživanje i razvoj : Kvantitativni aspekt
Decentralizovan privredni sistem i hijerarhijska struktura samouprav-
ne korporacije bitne su predpostavke koje asociraju na zaključak da
bi se u samoupravnom preduzeću mogli primeniti savremeni kvanti-
tativni metodi na celoj vertikali IR procesa (evaluacij a-selek ci j a i
alokacija resursa-planiranje, programiranje i kontrola). Faktičko sta-
nje pokazuje da ove mogućnosti u praksi nisu operacionalizovane.
Osnovni uzrok tome su neregularnosti koje su se u poslednje vreme
toliko uvukle u okruženje da su praktično onemogućile primenu
kvantitativnih metoda koje upravo insistiraju na relativnoj konstant-
nosti karakterističnih varijabila. Pored faktora sredine na ovo stanje
76
utiču i interni faktori vezani za neadekvatna organizaciona rešenja
ali, u nekim slučajevima, i za nizak nivo civilizacijske i profesionalne
kulture.
Upotrebu kvantitativnih tehnika srećemo jedino kod selekcije i pro-
gramiranja i kontrole IR projekata. Iz široke palete kvantitativnih
tehnika selekcije (ček liste, ekonomski indeksi i portfolio modeli)
koriste se samo ekonomski indeksi zasnovani na klasičnim finansij-
skim metodama (rok povraćanja, neto sadašnja vrednost, interna sto-
pa prinosa i si.). Primena mrežnih tehnika (PERT, CPM, GERT i
si.) retko se sreće u programiranju i kontroli IR projekta. Posledično,
ove tehnike se ne koriste ni za organizovanje IR funkcije (matrični
model). Sta više, ima malo informacija o poslednjim tehnikama ovog
žanra, kao što je na primer VERT čije je stohastičko tretiranje vre-
mena trajanja, troškova i performasi IR projekata značajno profinilo
ovu analizu.
6. Zaključak
U decentralizovanim privredama u komuniciranju s okruženjem pre-
duzeće koristi dve strategije: ofanzivnu strategiju (anticipiranjem pro-
mena stvara se okruženje sopstvenog sistema ciljeva) i defanzivnu
strategiju (prilagođavanjem na određene društvene pritiske). Neopred-
mećene i technology pusch inovacije karakteristične su za ofanzivnu
a opredmećene i demand pull inovacije za defanzivnu strategiju. Po-
slednju fazu razvoja samoupravnog sistema karakterišu pat pozicija
između preduzeća i okruženja, odsustvo interesa za demand pull ino-
vacije, blag interes za technology push inovacije i repriza paralelnog
transfera tehnologije savremenih tehnoloških sistema. Za promenu
stanja potrebne su kompleksne i povezane mere. Jedna od prvih, i
najmanje bolnih, mogla bi da bude veće ulaganje u IR i vraćanje
svetski afirmisanih stručnjaka u IR jedinice samoupravne privrede.
Literatura
D. Bošković, L. Sočan i ostali, Naučni i tehničko-tehnološki razvoj Jugo-
slavije do 2000 (Klub inžinjera i tehničara, Beograd, 1982)
D.	Čengić, Društveni okviri inovacijske politike (nekoliko napomena o
novoj temi u starim okvirima), (Gledišta, 24, 3—4, 1984)
C. Freeman, The Economics of Industrial Innovation, 2nd ed., (Frances
Pinter, London, 1982)
S. Pretner, Inovacijska kriza Jugoslavije, (Teorija in praksa, 21, 3, 1984)
A. H. Rubenstain et all, Management perception of goverment incentives
to technological innovation in England, France, W. Germany and Japan
(Research Policy, 6, 4, 1977)
J. Schumpeter, Kapitalizam, socijalizam i demokratija (Globus, Zagreb,
1982)
E.	P. Winkofsky et all, R&D budgeting and project selection: A review
of practices and models, in Management of Research and Innovation, B. V.
Dean and J. L. Goldhar (ed) (North-Holland, Amsterdam, 1980)
77
Neke društvene implikacije
disproporcionalnog
tehnološkog razvoja u svijetu
Švob-Đokić
Tehnologija nije neutralni razvojni faktor, a tehnološki napredak je
proces koji potiču i usmjeravaju realne društvene snage. Tehnološki
napredak zasniva se na shvaćanju tehnologije kao proizvodne snage
koja je toliko relevantna da može pokrenuti razvojne procese, odnosno
procese rasta proizvodnje a time i društvene promjene. Na taj način
tehnologija utječe na ukupnu civilizacijsku transformaciju društva.
Ne znači, međutim da određena tehnologija sama po sebi implicira i
prenosi određeni društveni odnos. Određenje tehnologije kao sustava
koji sačinjavaju tehnička sredstva (hardware), metode, postupci i pro-
grami za njihovo korištenje (software) i organizacija kojom se donose
odluke o njihovu korištenje (orgware)1 jasno pokazuje da su utjecaji
tehnoloških procesa na sve promjene u proizvodnji i društvu mnogo-
značni i da podliježu društvenoj kontroli onih društvenih snaga koje
na razini software i orgwarea mogu kontrolirati proizvodne postupke i
procese
Upravo činjenica da tehnologija nije neutralni razvojni faktor, ali
niti faktor koji automatski prenosi društvene utjecaje, upućuje na
potrebu da moguće utjecaje novih tehnologija treba vrlo pažljivo
procenjivati. Jedan od elemenata koji su pri tome vrlo važni jeste
analiza i poznavanje strukture tehnološkog napretka u suvremenom
svijetu.
1 G. M. Dobrov, Systems Assessment of New Technology for Decision-
-making in Government and Industry» JJASA, Paper, Luxemburg 1977.
79
Adekvatno usmjeren i kontroliran tehnološki napredak garantira do-
minaciju na tržištima, omogućuje njihovu efikasniju kontrolu i održa-
va privilegije klase koja kontrolira tehnološki razvoj. Upravo se zato
u suvremenom svijetu više pažnje posvećuje parcijalnom tehnološkom
napretku nego paralelnim promjenama u međunarodnoj podjeli rada
od kojih bi se moglo očekivati da dovedu do povećanja efikasnosti pro-
izvodnje i povećanja akumulacije, ali na mnogo široj razini i obuhva-
ćajući veći broj ljudi i zemalja. Za suvremeni svijet karakteristična je
potpuna koncentracija tehnološke moći u visoko razvijenim zemljama
koje raspolažu s oko 96 % ukupnih svjetskih naučno-tehnoloških po-
tenciala. Procjenjuje se da se oko 86 % ukupnih tehnoloških istraži-
vanja vrši u vojne svrhe, što također bitno utječe na koncentraciju
tehnološke moći. Dvije trećine čovječanstva praktički su potpuno is-
ključene iz procesa tehnološkog napretka. Zemlje u razvoju pojavlju-
ju se kao potrošači tehnologija, u potpunu pasivnom položaju koji im
ne omogućuje niti aktivno učešće u izboru kod transfera tehnologije.
Ako se tome doda da se preko 80 posto tehnoloških transakcija odvija
u okviru transnacionalnih korporacija postaje jasno do koje je mjere
ukupan tehnološki napredak svijeta suprotstavljen razvoju nacional-
nih privreda. Može se reći da je sinhronom tehnološkom napretku u
svijetu izrazito suprotstavljena dijakronička međunarodna podjela rada.
Stoga, u suvremenom svijetu susrećemo vrlo širok dijapazon proiz-
vodnih sistema, od pretfeudalnih, feudalnih, pretkapitalističnih, kapi-
talističnih do socijalizma. Tehnološki napredak ipak predstavlja ogrom-
nu integracionu silu, jer sve te sisteme proizvodnje, te najveći broj
država i naroda, objektivno dovodi u položaj potpune razvojne za-
visnosti.
Kad se o tehnološkom razvoju govori kao o globalnom procesu treba
istaći da on objektivno ne pretpostavlja niti usklađivanje razvojnih
ciljeva različitih zemalja i naroda, a niti poštivanje najnasušnijih po-
treba najvećeg dijela čovječanstva. Kao globalni shvaća se onaj teh-
nološki napredak koji dominira u jednoj vremenskoj sekvenci. Tako
se npr. govori o tehnološkoj dominaciji Japana, ili o prodoru sve-
mirskih tehnologija u naj različiti j e proizvodne postupke. Drugim ri-
ječima, važeći koncept tehnološkog razvoja i napretka isključuje parti-
cipaciju, iako se temelji na sve intenzivnijoj razmjeni informacija i
iskustava. On se tako javlja kao objektivno suprotstavljanje klase
koja danas kontrolira tehnološki napredak svim novim zahtjevima za
promjenama u međunarodnoj podjeli rada (danas se tu prvenstveno
misli na Novi međunarodni ekonomski poredak, ali i na druge moguće
transformacije proizvodnih sistema i odnosa). Stvaranje novih sve
efikasnijih i čovjeku sve prilagođenijih tehnologija sadržava istovre-
meno i generiranje tehnološke isključivosti, odnosno izbacivanje naj-
većeg broja ljudi iz procesa aktivne tehnološke transformacije.
Istovremeno, proklamirano pravo na razvoj, ali i opće težnje svakog
društva, upućuju ga da uvaži značaj tehnologije za razvoj te da se
nastoji stvaralački aktivno uključiti u tehnološki napredak. Tako
uključivanje u naše se doba odvija gotovo isključivo procesom indu-
80
strijalizacije koja je u najvećem broju zemalja, a posebno u svim zem-
ljama u razvoju, zasnovana na uvozu tehnologije. Bez obzira na izbor
načina i puta industrijalizacije, ona je u pravilu za većinu zemalja u
razvoju zasnovana na uvozu opreme (hardwarea). Kupnja opreme
praktično dovodi do investiranja viška vrijednosti u inozemstvo, u
tuđu proizvodnju i znanje. Ovo logično dovodi do smanjenja akumu-
lacije. Kako se akumulirani višak rada odlijeva u inozemstvo, on se
može nadoknaditi samo prelijevanjem akumulacije iz ostalih područja
proizvodnje posebno poljoprivrede, u industriju. Logična posljedica
tog procesa je obaranje cijena poljoprivrednim proizvodima, minimali-
zacija vrijednosti sirovina i svih prirodnih dobrina, te obaranje cijene
ljudskom radu. Skupa tehnologija zahtijeva jeftine sirovine i jeftinu
radnu snagu. Kako tehnološka ovisnost odvlači gotovo svu akumula-
ciju, vrlo je otežan ili potpuno onemogućen razvoj znanosti, obrazo-
vanja itd. Drugim riječima, mogućnost zavisnih zemalja da osiguraju
bilo kakvu razvojnu reprodukciju (što ne znači samo ekonomsku već
političku, kulturnu, institucionalnu itd.) postaje sve manja. Proces
industrijalizacije generira sve veću tehnološku zavisnost, koja se više
ne osjeća samo na planu međunarodne razmjene već prodire u sve
djelatnosti i društvene pore zahvaćajući procese obrazovanja, položaj
1	tretman radne snage, kulturne promjene itd. Zavisne zemlje postaju
sve zaduženije ne samo u financijskom smislu, nego i u smislu zala-
ganja vlastitih bogatstava i vlastitih ljudskih resursa.2
Problem tehnološke zavisnosti reflektira se kao kriza identiteta. Nisu
dovedene samo u pitanje kulturne i moralne vrijednosti različitih dru-
štava već su pobrkani i osnovni ciljevi koje jedno društvo shvaća kao
vlastite razvojne težnje. »... razvoj zemalja Trećeg svijeta je nus-
proizvod industrijske delokacije. Industrijska decentralizacija brka
sektorski rast s globalnim društvenim razvojem.«3
Ovakva struktura disproporcionalnog tehnološkog napretka u svijetu
izražava se vrlo konkretno u društvenim previranjima, a naročito u
novim oblicima eksploatacije radne snage.
Društvena previranja u većini zemalja u razvoju vezana su uz pro-
blem razvojne integracije cjelina koje su samo formalno definirane
kao nacionalne cjeline ili države. Kako u pravilu ne postoji razvijena
nacionalna privreda jer je i samo formiranje tih država izvršeno u
jeku transnacionalizacije svjetske privrede, malo koja pokušava defi-
nirati svoje razvojne ciljeve na nacionalnom planu. Kada se to i radi,
kroz proces planiranja npr., onda je to više formalne prirode, a manje
izražava stvarne integracione ekonomske procese ili ukupnu proizvod-
nu i kulturnu integraciju. Iako se teško može ustvrditi da u zemljama
u razvoju susrećemo klasnu podjelu tipičnu za kapitalistička društva,
2	Vidi detaljnije kod Abdellatif BENACHENHOU, Nouvel Ordre économi-
que international, développement technologique et education, Le Nouvel
ordre internacional et l'enseignement supérieur, ed. Bikas Sanyal, Econo-
mica (UNESCO, Paris, 1984).
3	Ibid, p. 149.
81
ipak se vrlo jasno uočava formiranje i postojanje kompradorske bur-
žoazije s jedne strane i tvz. marginalnih slojeva s druge strane. Kom-
pradorska buržoazija nastaje na osnovu intervencije stranog kapita-
la i djeluje isključivo u njegovu funkciji. Marginalni slojevi, uglavnom
sastavljeni od nekadašnjih seljaka koji danas u gradovima traže posao,
predstavljaju u zemljama u razvoju i do 50 % stanovništva koje nije
integrirano ni u kakvu proizvodnju, nema nikakva ljudska i politička
prava, te vegetira na marginama društvenih zbivanja, bez mogućnosti
da na njih utječe. U kriznim situacijama dolazi do poremećaja u ovom
potpuno pasivnom odnosu marginalnih slojeva, ali njihova aktivnost
nije ni osmišljena niti usmjerena, te socijalni bunt najčešće ne dovodi
ni do kakvih promjena u društvu. Naprotiv, on izaziva intervenciju
tvz. čvrste ruke (tipične vojne diktature) koja u datoj situaciji ne samo
da ne može ponuditi nikakav novi razvojni koncept, nego u pravilu
ne može riješiti niti problem najosnovnijeg funkcioniranja proizvod-
nje.
Život i budućnost većine stanovnika u zemljama u razvoju tako prak-
tički ovise o stranim investicijama, tj. o djelovanju transnacionalnih
korporacija ili ostvarenju različitih programa pomoći i tehničke surad-
nje čiji je učinak na stvarni razvoj društva vrlo mali. Aktivnost trans-
nacionalnih korporacija određena je ciljevima koji nipošto nisu raz-
vojni ciljevi društva u kojem djeluju: zanima ih korištenje prirodnih
bogatstava, eksploatacija jeftine radne snage i eventualno širenje
vlastitih tržišta. Najdrastičniji primjer eksploatacije radne snage pred-
stavlja korištenje ženskog rada u tvz. slobodnim eksportnim zonama
mnogih azijskih i latinoameričkih zemalja.
Svi takvi primjeri jasno potvrđuju da je disproporcionalan tehnološki
napredak u svijetu isključivo u funkciji osiguranja dominacije raz-
vijenih zamalja na svjetskom tržištu, odnosno u funkciji odbrane in-
teresa buržoazije kao klase koja više ne upravlja samo razvojnim
nacionalnih privreda nego kroz proces transnacionalizacije osigurava
dominaciju u svjetskoj privredi.
Struktura tehnološkog razvoja u Jugoslaviji u znatnoj mjeri, iako ne
toliko drastično, održava položaj tehnološki zavisne zemlje u svjet-
skoj privredi. Na teorijskoj razini odnos između tehnološkog na-
pretka, koji se prije ostvaruje uvozom tehnologije nego na osnovu
vlastitih istraživanja, i samoupravljanja nije razjašnjen. Samoupravna
praksa dosad je tretirala tehnologiju uglavnom kao neutralan raz-
vojni faktor. Prvi pokušaj da se razjasne stvarne implikacije korištenja
novih tehnologija vezan je uz uočavanje njihovog ekološkog učinka.
Pitanje zaštite čovjekove okoline nameće pitanje očuvanja jednog
autentičnog razvojnog okruženja, te tako potiče i na razmišljanja o
društvenim implikacijama uvoza i korištenja novih tehnologija.
Ipak, implikacije transfera, tj. uvoza tehnologija za sad se najčešće
analiziraju s financijskog aspekta (problem dugova), donekle s eko-
nomskog (uglavnom zakašnjelom analizom investicijskih promašaja),
82
mnogo manje s tehničkog aspekta a gotovo uopće ne proučavanjem
promjena u društvenim odnosima, promjena u sistemima obrazovanja
ili u ukupnim sistemima društvenih vrijednosti.
Može se zaključiti da implikacije stvarnog utjecaja tehnološkog razvo-
ja na razvoj samoupravljanja nisu niti jasne, a niti pažljivo istražene.
Stoga se javljaju različite interpretacije kojima je bez obzira na za-
ključke zajedničko da nisu analitički utemeljene. Moguće ih je pre-
vladati samo solidnom analizom stvarnog učinka korištenja novih teh-
nologija u samoupravnom sistemu.
83
Oboroženo ljudstvo —
teorija iz prakse
Janez Janša
(recenzija)
I. Marksistična vojaška teorija in teoretični model oboroženega ljudstva
Obstoje določeni temelji vojaške discipline in reda, ki jih noben dr-
žavni sistem ne more ignorirati, pa če je še tako radikalen. To pa je
dejstvo, ki ga je posebno marksistična teoretska misel težko sprejela,
kolikor ga sploh je. Na to spoznanje se tesno vežejo spopadi okrog
obstoja oziroma neobstoja »marksistične vojaške teorije«, ki segajo
tja v čas oktobrske revolucije in po njej. Lev Trocki, ki ni bil poklicni
vojak, vendar človek z izrednim občutkom za vojaška vprašanja,1 je
generale2 Rdeče armade, ki so trdili, da so v državljanski vojni odkrili
novo vojno teorijo revolucionarnega proletariata, zavrnil z ugotovit-
vijo, da vojna sama po sebi ni znanost, temveč le praktična veščina
in spretnost ter da je največ težav pri graditvi sovjetov prav na
vojaškem področju. Sprememba političnega sistema ali zamenjava ob-
lasti sama po sebi ne prinese bistvenih sprememb v notranji ustroj
oboroženih sil. Še najbolj radikalna je bila Pariška komuna, ki pa
tudi ni spreminjala nekaterih temeljnih postavk vojaškega reda (sub-
ordinacija), čeprav je v svoje oborožene enote vgradila instrumente,
ki so preprečevali zlorabo poveljniških funkcij in pretirano omejevanje
osebnih svoboščin.
1	Ameriški znanstvenik in publicist E. M. Earle v svoji knjigi Tvorci mo-
derne strategije ugotavlja, da je bil Trocki svojevrstna mešanica Clause-
witza, Engelsa in Lenina.
2	Mišljeni so Frunze, Gusev, Vorošilov in Tuhačevski.
85
Da je »vojna teorija revolucionarnega proletariata« nekaj, kar je pred-
vsem Stalinu, pa tudi posnemovalcem služilo zgolj kot ideološka krin-
ka za podrejanje oboroženih sil njihovim ciljem, pokaže vsaka objek-
tivnejša analiza razvoja vojaškega vprašanja po zmagi komunistične
partije proletariata. Kajti gledano s sociološkega vidika, v socializmu s
tem v zvezi ni bilo bistvenejših sprememb glede na dosežke francoske
revolucije, ki je ukinila aristokratsko vojsko in vzpostavila splošno
vojaško obveznost.
Marksistična zamisel »oboroženega ljudstva«, ki sta jo ob različnih
priložnostih razvijala Marx in Engels, je relativno celovito obdelana
do točke, ko naj bi proletariat prevzel oblast. Potem pa, tako se je
verjetno takrat dozdevalo, odpadejo vse težave. Praksa pa je pokazala,
da oboroženi prevrat in zmaga v državljanski vojni še zdaleč sama po
sebi ne razrešita bistvenih vprašanj v zvezi z naravo, vlogo in ustro-
jem oborožene sile v tako imenovani družbi prehodnega obdobja oz.
socializmu. Za vse, ki so prisegali na popolnost »marksistične vojaške
teorije«, se je na tej točki težava šele začela. Kako utemeljiti kot novo
nekaj, kar je staro? Propaganda in ideološka indoktrinacija se prej ali
slej izrabita in izčrpata. Težnja po ohranitvi oblasti ne dovoljuje ko-
renitejših sprememb v državnem represivnem aparatu, kamor spada
vojska. Vsako poglobljeno ukvarjanje s teoretičnimi razsežnostmi vo-
jaških vprašanj je zaradi tega izredno delikatno početje.
Razmere v Jugoslaviji do določene mere odstopajo od te posplošene
sheme3, saj so bili v posameznih obdobjih povojnega razvoja doseženi
nekateri preboji predvsem glede organizacijskih in tudi vojaško-dok-
trinarnih vprašanj. Uradno smo uresničili »našim razmeram prilago-
jeno« zamisel »oboroženega ljudstva«, vendar so kljub temu dejstvu
bolj poglobljena teoretična dela dokaj redka, poleg tega pa imajo,
posebno ta, ki so nastala v zadnjih letih, skupni imenovalec, ki bi ga
lahko imenovali pozitivistično-funkcionalistični pristop. Ta prevladu-
je v vojaški misli mnogo bolj kot npr. v ekonomiji, sociologiji ali dru-
gih »civilnih vedah«.
Na ekonomskem področju izhajajo znanstvena dela, v katerih avtorji
zastopajo med seboj diametralno nasprotne teorije in modele. Nekateri
zagovarjajo, drugi pa negirajo delovanje zakonitosti blagovne pro-
dukcije v socializmu, nekateri opravičujejo in spet drugi se zavze-
majo za ukinjanje tozdov. Polemike so nekaj povsem normalnega,
različni pogledi dovoljeni.
Naša vojaška teorija pa ne pozna ne pomembnejših avtorjev ne po-
membnejših del, v katerih bi se na eni strani zavzemali za hitrejše
odmiranje in na drugi strani za vsestransko krepitev armade kot in-
strumenta države. Ne poznamo primerov, ko bi se pred sprejetjem
3 Zaenkrat še nimamo znanstvenega dela, ki bi se ukvarjalo z raziskova-
njem razvoja naše obrambne doktrine kot poskus razmejitve med ne-
kritičnim povzemanjem ruskih vzorcev v določenih obdobjih in original-
nimi rešitvami oz. izpeljavami iz »izvirnih zamisli klasikov marksizma
o oboroženem ljudstvu«.
86
pomembnejših sistemskih rešitev posameznih vprašanj pojavljalo več
variant, katerih optimalnost bi se merila v teoretskih spopadih in
polemikah ter odprtih javnih razpravah. V vojaški teoriji je pluralizem
samoupravnih interesov popolnoma nepoznan pojem. In ker ne obsta-
ja resna medsebojna teoretična kritika, tudi teorija kot kritika prakse
ne more dolgo obstati. Prevečkrat se izrodi v slepo opisovanje in opra-
vičevanje prakse. Nastane situacija, ko je praksa pred teorijo, in ta
se ji ubogljivo priklanja. Dobivamo teorijo iz prakse. Praksa naredi
prvi korak, teorija pa jo podpre in zatre morebitne slabotne poskuse
kritike. Kar v uradni teoretski zapuščini ni skladno z novo prakso, se
enostavno ne omenja več. Praktični koraki tako redkokdaj sledijo
kritičnemu teoretičnemu obračunu z obstoječim. Praksa se zaradi svoje
monopolne pozicije enostavno obnaša, kot da gre za logično kontinuite-
to, za dograjevanje sistema. Nikjer se omejeni teoretski domet ne
pokaže tako nazorno, kot v nesposobnosti, da bi se dvignili nad lastno
prakso.
Delo polkovnika dr. Miloša Preleviča OBOROŽENO LJUDSTVO —
TEORIJA IN PRAKSA kljub nekaterim svojim nespornim kvalitetam
tudi sodi v ta okvir. Avtor v tem delu napada vse, kar je bilo do od-
daje njegovega rokopisa kritično napisano o naši praksi uresničevanja
marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu (vseh teh kritičnih po-
gledov je bore malo). V svojem zavračanju, ki je mestoma zelo argu-
mentirano, se opira na predhodno postavljen teoretični model. Komaj
pa knjiga pride med bralce, se zgodi nekaj, kar je bolj ali manj usojeno
vsakemu pozitivističnemu pristopu. Njegovega modela ne napadajo
tisti, katerim je z njegovo pomočjo nalepil ultralevičarske in druge eti-
kete, temveč praksa sama, tista praksa, za katere opravičevanje in
upravičenost je bil model zgrajen. Prelevič namreč postavi enega po-
membnih temeljev svojega teoretičnega modela, ko zapiše, da so
»TEŽNJE PO UVEDBI POKLICNIH (PLAČANIH) ARMAD V NEKA-
TERIH SODOBNIH RAZVITIH KAPITALISTIČNIH DRŽAVAH (NAJ-
BOLJ ZNAČILNE SO ZDA) POSLEDICA VISOKE STOPNJE ODTU-
JENOSTI POLITIKE OD LJUDSKIH MNOŽIC TEH DRŽAV.« (str.
12), komaj nekaj mesecev po izidu slovenske izdaje Oboroženega ljud-
stva pa smo sami uvedli institucijo poklicnih vojakov v naše obo-
rožene sile.
Kljub navedeni kritiki zaradi nezmožnosti, dvigniti se nad lastno
prakso, pa lahko knjigi Miloša Preleviča Oboroženo ljudstvo priznamo
dvoje:
1.	Njegovo delo poskuša celovito prikazati uresničevanje marksistič-
ne zamisli o oboroženem ljudstvu v svetu in pri nas, kar je za našo
dokaj skromno vojaško-teoretsko publicistiko omembe vreden prispe-
vek;
2.	avtor se ne izogiba argumentirani polemiki, kar je sploh redkost
v naši vojaški teoriji, temveč bolj ali manj uspešno zavrača nekatere,
kot sam pravi, »klasično sovražna socialdemokratska, meščanskolibe-
87
ralistična in ultraleva« pojmovanja in razlage Marxovega oboroženega
ljudstva.
V nadaljevanju tega teksta je podan kritičen pogled na teoretični
model Prelevičevega Oboroženega ljudstva, ki pa se ne ustavlja na
straneh te knjige, temveč poskuša posegati globlje v probleme. Tekst
je pisan s stališča Marxove teze o kritiki kot brezobzirni kritiki vsega
obstoječega, ki se ne sme bati niti spopada z obstoječim stanjem niti
svojih lastnih rezultatov.
Za današnji čas in rabo je najbolj zanimivo 5. poglavje Prelevičeve
knjige oboroženo ljudstvo, ki nosi naslov Titova zasnova SLO — po-
novna uveljavitev, razvoj in uresničevanje marksistične zamisli o
oboroženem ljudstvu. Toda za dokazovanje teze, ki jo vsebuje naslov
5. poglavja, avtor porabi tudi vsa uvodna poglavja. Tako v prvem
poglavju zasluži pozornost naslednji odstavek:
«■Vzpostavljanje in razvoj samoobrambe na delavskorazredni pod-
lagi izražanje avtentične volje in konkretnih zgodovinskih interesov
delavskega razreda, premagovanje slehernega monopola nad funk-
cijo obrambe, sta klasika marksizma poimenovala za oboroženo ljud-
stvo. V tem smislu oboroženo ljudstvo oziroma podružbljanje vseh
zadev ljudske obrambe ni le v nasprotju z militarizmom nasploh
in z od družbe odtujeno in osamosvojeno vojaško silo, temveč je nje-
govo neposredno zanikanje. Zato se oboroženo ljudstvo lahko v ce-
loti uresniči le znotraj dezintegrirane družbe v razmerah socialistič-
nih samoupravnih odnosov.«4
Iz citiranih stavkov ter iz širšega konteksta, ki v knjigi služi uteme-
ljitvi navedenih trditev, bi lahko na podlagi preproste logike nare-
dili naslednje sklepe:
1.	Premagovanje slehernega monopola nad funkcijo obrambe sta
klasika marksizma imela za oboroženo ljudstvo;
2.	Oboroženo ljudstvo se lahko v celoti (podčrtal J. J.) uresniči le
zunaj dezintegrirane družbe v razmerah socialističnih samoupravnih
odnosov;
3.	Socialističnim samoupravnim odnosom je tuj sleherni monopol nad
funkcijo obrambe.
Le dve strani prej v knjigi avtor podpre Engelsa oziroma njegovo
ugotovitev, da je >►... mladi državi potrebna predvsem lastna obo-
rožena sila, ki ni več istovetna s prebivalstvom, ki se samoorganizi-
ra kot oborožena sila. Ta posebna javna oblast je nujna, ker je sa-
moaktivna oborožena organizacija postala nemogoča, odkar se je
družba razcepila na razrede .. .«5
4	M. Prelevič, Oboroženo ljudstvo — teorija in praksa, NIO Poslovna poli-
tika, Beograd 1984, str. 13.
5	Isto, str. 11.
88
Iz navedenega sledi:
4.	Samoaktivna oborožena organizacija (»oboroženega ljudstva«) je
nemogoča v razredni družbi ali pa
5.	čimbolj družba presega notranja razredna nasprotja, tembolj se
njena obrambna organiziranost lahko približuje samoaktivni oboro-
ženi organizaciji.
Ni težko ugotoviti, da gleda avtor na socialistično samoupravno druž-
bo kot na brezrazredno in brezkonfliktno, ali skoraj takšno, in po-
temtakem tudi na njeno vojaško organiziranost kot na organizira-
nost »oboroženega ljudstva«. Živimo v brezrazredni družbi in naša
obramba temelji na »oboroženem ljudstvu«.
Avtor se sicer te trditve ne drži vseskozi striktno, ampak jo uporab-
lja v različnih niansah. Tako na strani 20 zapiše, da »socialistični sa-
moupravni odnosi, ki temeljijo na samoupravljanju, omogočajo, da
se v vojaško silo vključi kar največ človeških in materialnih sil
države« in s tem le pristaja na določeno nedokončanost doseženega.
Vendar njegov celotni teoretični model temelji na prej izpeljanih
predpostavkah (1—5), kar je za ta model tudi edina varianta, kajti
zasnovo in sistem splošne ljudske obrambe jemlje kot že doseženo
obliko oboroženega ljudstva, ki ne bo pretrpela (vsaj ne v predvid-
ljivi prihodnosti) nobenih bistvenih sprememb več, ampak se bo raz-
vijala le s krepitvijo vseh obstoječih sestavin SLO in DS. Dr. Pre-
lević je v enem od svojih pripravljenih del za obravnavano knjigo
zapisal tudi:
»Naša armada, JLA, kot mobilni, operativni del oboroženih sil naše
družbene skupnosti, je po svojem družbeno-razrednem značaju so-
dobna oblika realizacije Marxove ideje o »oboroženem ljudstvu«.6
Tako kot sta Marx in Engels imela nekoč nacionalno gardo Pariške
komune za »končno najdeno obliko, v kateri se lahko podružbljajo
obrambne strukture in funkcije...«, tudi Prelevič razglasi JLA za
sodobno obliko realizacije oboroženega ljudstva. Povsem sicer držijo
dokazi, ki jih avtor navaja v prid trditvi, da sta klasika marksizma
spreminjala svoje mišljenje glede na vsebino pojma »oboroženo ljud-
stvo«. Drži tudi, da sta svoj odnos do miličniškega načina organizi-
ranja oboroženih sil, ki sta ga najprej imela za edino primerno in
možno obliko vojaške organizacije proletariata, večkrat popravljala,
ker je praksa dajala drugačne rezultate, kot pa sta jih napovedova-
la. Prav tako zgodovina dokazuje, da se je moral Lenin v državljan-
ski vojni odreči najprej milici in nato še prostovoljski Rdeči armadi.
Toda iz nobenega njihovega dela ni mogoče sklepati, da so imeli obo-
roženo ljudstvo za klasično regularno armado, ker to ni neka nova,
v socializmu iznajdena, originalna in sodobna oblika oboroženih sil,
temveč dobro znan in prevladujoč način vojaškega organiziranja že
v času, ko je zamisel o oboroženem ljudstvu nastajala. Niti Marx
6 M. Prelevič v učbeniku Teorija o ratu, VZ, Beograd 1981, str. 232, 233.
89
niti Engels nista nikjer navajala prednosti, ki naj bi jih imela stalna
armada v političnem ali splošnodružbenem smislu. Analizirala pa
sta, posebno Engels, prednosti stalne armade z vojaško — strokov-
nega vidika. Iz njunih zapisov o tej problematiki lahko sklepamo,
da sta proti koncu življenja dajala prednost stalni armadi glede vo-
jaške učinkovitosti, milici pa glede na večje možnosti za demokrati-
zacijo notranjih odnosov in povezanost z ljudstvom. Engels je imel
za optimalno (v njegovem času!) takšno obliko oborožene sile, ki bi
bila nekje v sredi med »švicarskim in pruskim« vojaškim sistemom.
Res pa je, da Engels ni doživel, da bi stalna armada odigrala (po
klasični marksistični shemi) pozitivno vlogo v revoluciji. Lenin je
to doživel, vendar je kljub temu podprl in precej pripomogel k temu,
da se je v SZ po končani vojni formirala druga, miličniško-terito-
rialna komponenta oboroženih sil, ki je bila ob njegovi smrti, številč-
no gledano, večja sila, kot pa regularna armada.
Dr. Miloš Prelevič podpre svoj teoretični model tudi z ugotovitvijo,
da sta ... »ustanovitelja marksizma jasno podčrtala — in nenehno
zastopala razumevanje: da se bo obrambno organiziranje socialistič-
ne družbe (oboroženo ljudstvo) izražalo preko različnih oblik, spe-
cifičnih za vsako naslednjo situacijo.«7
Potemtakem je vsako vojaško organiziranje delavskega razreda po
prevratu in med njim ena izmed oblik oboroženega ljudstva, ki se
med seboj razlikujejo po organizacijskih principih, imajo pa enako
družbeno — razredno bistvo. Ni torej važno, ali imamo prostovoljsko
armado, milico ali regularno vojsko, važno je, kdo jo sestavlja, či-
gave interese brani in koliko je učinkovita. Vsebina je tukaj vse,
oblika ni važna. Ta teza sama po sebi ne predstavlja posebne nevar-
nosti. Toda avtor (in ne samo on) gre še dlje. Ko so stvari na tej točki,
nastopi obrat. Kot vsebino avtor naenkrat postavi formo, zunanjo ob-
liko političnega organiziranja družbe in oblasti, ne spušča pa se v
analizo odnosov. Naenkrat ni važno, ali so odnosi v vojaških for-
macijah strogo hierarhični ali relativno demokratični, ali se stare-
šinski kader samo imenuje ali tudi voli, ali imajo vojaki enake pra-
vice kot drugi državljani itd.; važno je le, da formalno obstaja de-
lavska oblast, da obstaja subjektivni faktor (partija), ki usmerja
družbeni razvoj, in da se družbena ureditev uradno imenuje socialistič-
na. Tako stvarnost prilagodi svojemu modelu in se izogne še dru-
gim nevšečnostim, čeprav mu to povzroča težave pri opisovanju in
razmejitvi vzhodnega načina vojaške organizacije. Iz zagate, ki bi
jo povzročile delikatne posredne primerjave, se reši tako, da npr.
SZ in Stalina kritizira konkretno (čistke, centralizacija poveljevanja),
ne pa poglobljeno teoretično (npr. odnose v Rdeči armadi, položaj
pripadnikov posameznih narodov SZ v starešinski sestavi RA, od-
nos delavcev in kmetov do vojaške obveznosti itd.).
7 M. Prelevič, Oboroženo ljudstvo — teorija in praksa, str. 209.
90
II. Polemika
Nekoliko nenavaden za tovrstna dela je zadnji oddelek v V. poglav-
ju, v katerem se avtor spopada s tako imenovanimi »enostranskimi
pojmovanji teoretičnih temeljev in družbenega bistva SLO«.
Med »enostranska pojmovanja« uvršča teze, ki:
1.	se Marxovega nauka o državi in obrambnem organiziranju v pre-
hodnem obdobju lotevajo z meščansko-liberalističnega stališča in
s stališči stare socialdemokratske teorije o ljudski vojski in ljudski
državi (različni članki v Praksisu, Svetozar Stojanovič v knjigi Med
idejami in Stvarnostjo);
2.	absolutizirajo klasični miličniški sistem iz 19. stoletja kot edino
in za vse čase in razmere dano obliko obrambnega organiziranja so-
cialistične družbe, hkrati pa zanikajo sodobne oblike, odvisne od
značaja in stopnje razvoja socialističnih družbenih odnosov, fiziogno-
mije sodobne vojne ter danih mednarodnih vojaškopolitičnih razmer
(referati L. Tadiča, I. Supka, M. Markoviča v: Enciklopedija moder-
na, št. 2/66, 7/68—89);
3.	izražajo »pojmovanje, da se v sodobnih razmerah doseže najpri-
mernejša obrambna moč države z oboroženo vstajo partizanskih enot
oziroma z oboroženim ljudstvom, ki se umika, gre na mesto možne
obrambe in s svojim odporom kaže sovražniku, da se takšna akcija,
takšno osvajanje ne splača (Supek v Enciklopedija moderna);
4.	prikazujejo klasike, zlasti Lenina, kot zagovornika državno-etatistič-
nih pojmovanj, hkrati pa razglašajo obrambno organiziranje Sovjetske
republike zgolj iz časa državljanske vojne za splošno veljavno v so-
dobni epohi (V. Perola v knjigi: Družba — armada);
5.	trdijo, da sta ustanovitelja (?) marksizma menila, da je socialistič-
na revolucija skorajda vnaprej določena v najrazvitejših državah, in
hkrati pojmovana kot svetovna, kar bo omogočilo, da bi se takoj
dala uresničiti tudi marksistična zamisel o odpravi redne vojske in
uveljavljanju ljudske milice (P. Vranicki v knjigi: Marksizam i soci-
jalizam);
6.	dokazujejo, da je prišlo v obdobju revolucionarnoetatističnega raz-
voja naše družbe pod vplivom ZSSR do prekinitve v razvoju obramb-
nega sistema glede na NOB (v »nekaterih zapisih«?);
7.	procesa podružbljanja ne razumejo kot čedalje popolnejše uvelja-
vitve delavskega razreda in delovnih ljudi, narodov in narodnosti
pri oblikovanju in izvajanju splošne ljudske obrambe, ob odločilnem
vplivu organizirane sile socialistične zavesti — ZKJ in države kot
sredstva vladavine delavskega razreda in delovnih ljudi, temveč za-
hajajo v utopičen in abstrakten pristop (v nekaterih teoretičnih de-
lih);
91
8. poudarjajo razlike med družbenorazrednim bistvom JLA in TO
(bili so posamezni primeri).
Dr. Prelevič v večini primerov imenuje tako dela kot avtorje, pri
katerih je našel »enostranska pojmovanja«, zanimivo pa je, da ne
citira vedno najbolj spornih odstavkov. V delu Predraga Vranickega
Marksizam i socijalizam npr. mnogo bolj kot navedeno pod točko
(5) bode v oči nadaljevanje, ko Vranicki zapiše, da . .. »stalna vojska
vedno reproducira hierarhične in birokratske odnose in hkrati zelo
obremenjuje gospodarstvo vsake države.«8
V istem poglavju se avtor predhodno spopade tudi z »enostranskimi
pojmovanji v naši literaturi o družbeni naravi narodnoosvobodilne
vojne«, kjer zanika vse ocene, ki naj bi izhajale iz enostranskih ocen
posameznih dogodkov in pojavov. Sem spadajo predvsem ocene o
porazu vstaje v Srbiji jeseni leta 1941 zaradi brutalnih prijemov
KPJ, ustanovitev 1. proletarske brigade kot rezultat preoptimistič-
nih ocen uspehov Rdeče armade v moskovski bitki, posplošene ocene
socialnega sestava pripadnikov NOB itd. Med avtorji, ki jih našteje
kot nosilce teh enostranskih prikazov (Dušan Bilandžič, Pero Mora-
ča, Vladimir Dedijer, N. Popov) najdemo najeminentnejše zgodovi-
narje in poznavalce naše polpreteklosti, kar pa Preleviča v njegovi
kritiki niti malo ne ustavi. Potrebuje namreč razčiščen teren, na ka-
trega bo posta vii svoj brezkonfliktni prikaz razvoja naših oborože-
nih sil in vojaške doktrine sploh od prvih zametkov pa vse do da-
nes. To opravi v orisu NOB in povojnega razvoja »splošne ljudske
obrambe«, v katerem prikaže nastajanje našega obrambnega kon-
cepta, ne da bi poskušal kakorkoli kritično oceniti prehojeno pot.9
Edini dvom o absolutni pravilnosti je podan v oceni, da se je...
»sodelovanje naše in sovjetske armade prek določenega števila sov-
jetskih vojaških inštruktorjev, navzočih v nekaterih naših povelj-
stvih in enotah ter šolanje naših starešin v vojaških šolah v ZSSR
pozneje pokazalo kot neprimerno.«10
III. Družbena narava oboroženih sil
Za večino avtorjev, ki se ukvarjajo s proučevanjem družbene nara-
ve oboroženih sil po zmagi socialistične revolucije, je vsaka organi-
zacijska oblika oboroženih sil vojaška organizacija proletariata ali
pa kar oboroženo ljudstvo samo. Ponavadi se ne spuščajo v globljo
analizo tistega, kar bistveno opredeljuje družbeno naravo vsake
vojaške organizacije, to pa je njen notranji ustroj in notranji odnosi,
način njenega organiziranja ter njen vpliv na širšo družbeno skup-
nost. Prav obratna slika se ponuja, če prebiramo teoretične prispev-
8	Predrag Vranicki, Maksizam i socijalizam, SNL 1979, str. 281.
9	Do danes najbolj objektivna ocena vojaškega razvoja Jugoslavije po vojni
je po mojem mnenju podana v prispevkih dr. A. Beblerja, ki so v letu 1985
izhajali v reviji Naša obramba pod naslovom O mejnikih vojaškega raz-
voja nove Jugoslavije.
10	M. Prelevič, Oboroženo ljudstvo, str. 152.
92
ke različnih avtorjev — marksistov, ki so analizirali družbeno na-
ravo oboroženih sil v meščanski družbi. Vse prej našteto je bilo v
središču njihove kritične analize. Med številnimi primeri naj navede-
mo enega iz domačih logov. Dober primer takšne analize je prvi del
govora Borisa Kidriča na zboru odposlancev slovenskega naroda v
Kočevju oktobra 1943, v katerem je opisal družbeno naravo staro-
jugoslovanske vojske.
Klasična shema »oboroženega ljudstva«, predstavljena v tradicionalnem
marksističnem besednjaku kot [zmaga proletarske revolucije] — [obo-
roženi proletariat in oboroženo ljudstvo] — [»neoboroženo« ljudstvo
(v komunizmu)] je zelo raztegljiva in prilagodljiva skoraj vsem (po
imenu) marksističnim ideološkim variantam v različnih »socialistič-
nih« sistemih. Zato bi storili veliko napako, če bi vse te variante pri-
pisovali Marxu. Brezmejna vera v človeka ter v njegov družbeni,
znanstveni in tehnični napredek sta pri njem povzročala tudi preveč
poudarjen determinizem, po katerem naj bi bila komunistična prihod-
nost zagotovljena z delovanjem osnovnih zakonov zgodovinskega raz-
voja. Kljub občasnemu absolutiziranju pa je Marxov ideal komunizma
zgrajen na upoštevanju večine realnih možnosti humanizacije, to pa
so družba brez izkoriščanja, brez razredne, rasne in spolne diskrimi-
nacije, brez vojne, družba, ki razpolaga z materialnim in duhovnim
obiljem, ko družbeni proizvodi izgube lastnost blaga, ker z njimi
razpolagamo v neomejenih količinah itd. Vsi ti elementi so prisotni
tudi v različnih nemarksističnih filozofijah in nekaterih religijah, kar
vse do neke mere omogoča, da človek pravičneje ureja medsebojne
odnose in odnose med posameznimi družbenimi skupnostmi, hkrati
pa tudi uspešneje presega dvojnost, na katero je obsojen, t.j. na nas-
protje med humanimi in nehumanimi potenciali.
Način organiziranja oboroženih sil sicer vpliva na njihovo družbeno
naravo, vendar je ne določa odločilno. Tudi v miličniških formacijah
lahko prevladujejo izrazito hierarhično-birokratski odnosi, v po-
sameznih primerih se prav tako kot stalna armada lahko uporabijo
kot orodje za ohranjanje nelegitimne oblasti. Vendar mnogo težje
kot pa pri poklicni ali poklicno-obvezniški stalni armadi, poleg
tega pa je miličniške formacije praktično nemogoče, vsaj v znatnej-
šem obsegu, uporabiti za zunanjo agresijo. In to dvoje je bistveno,
kljub dejstvu, da samo miličniške oborožene formacije v večini pri-
merov (tehnični rodovi) ne zadoščajo za optimalno obrambno pri-
pravljenost.
Notranji ustroj in notranji odnosi v oboroženih silah v največji meri
determinirajo njihovo družbeno naravo. Določajo in so hkrati dolo-
čani tudi od načina vladanja v celotni družbeni skupnosti. Uvodoma
smo zapisali, da obstoje določeni temelji vojaške discipline in reda,
ki jih noben državni sistem ne more ignorirati, pa če je še tako ra-
dikalen. Gre predvsem za odnose subordinacije in brezpogojne vo-
jaške discipline. To ne pomeni, da se ti odnosi med seboj tudi krepko
ne razlikujejo (npr. odnosi v izraelski ali švicarski vojski na eni in
93
odnosi v bolgarski ali čilski armadi na drugi strani), posebno v miru;
vendar pa imajo vse armade skupni imenovalec: ukazovanje in pod-
rejanje. Tega verjetno ne bo možno v celoti ali v polnem obsegu od-
praviti v nobenem družbenem sistemu, vsaj tako dolgo ne, dokler
bo obstajala možnost kakršnihkoli večjh družbenih konfliktov.
Danes so odnosi v različnih vojskah še najmanj odvisni od tega, kako
se imenuje politični sistem, ki mu služijo. V marsikateri »kraljevski«
vojski je mnogo več demokratičnosti in spoštovanja človekove oseb-
nosti kot pa npr. v sovjetski »socialistični« armadi. Najboljšo sploš-
no sliko o tem lahko dobimo, če analiziramo različne pravilnike ali
pravila službe, ki določajo položaj in dolžnosti vojaških oseb. Privi-
legiji nadrejenih, teža kazni za posamezne disciplinske prekrške in
predvsem omejitve osebnih svoboščin določajo stopnjo (nedemokra-
tičnosti v posameznih armadah. Ta je odvisna od nivoja demokraci-
je v družbi nasploh, splošnega kulturnega razvoja, tradicije itd.,
mnogo manj ali nič pa od zaostrenih zunanjih razmer (primer Izraela).
Odnosi v vojski so praviloma mnogo bolj demokratični v tistih pol.
sistemih, kjer ima civilna struktura ali oblast popolnejšo kontrolo
nad armado in obratno. Cim bolj je vojska osamosvojena ali je celo
vodilna sila v državi, tembolj skuša odnose, ki vladajo v njenih for-
macijah, prenesti tudi v druge družbene strukture.
Klasične vojaške discipline, temelječe na prisili, ni mogoče povsem
odpraviti, ne da bi prizadeli učinkovitost oboroženih sil. Glede na
prej naštete dejavnike pa je možno kljub temu v manjši ali večji
meri doseči, da se zmanjšuje razkorak med civilom in vojakom (pri-
bliževanje vojaka civilu in ne obratno) in da se vodenje in povelje-
vanje vse bolj z oblastnega reducira na tehnično opravilo. To se v
praksi manifestira z odpravljanjem vojaških sodišč, povečevanjem
vpliva vojaškega kolektiva na izbor starešin, z bolj sproščenimi med-
sebojnimi odnosi med podrejenimi — nadrejenimi, odpravljanjem po-
sebnih pravil obnašanja vojaških oseb, pa tudi z dopuščanjem in
omogočanjem »ugovora vesti«, priznanjem enakopravnosti jezikov
narodov in narodnosti v armadi itd.
Poglobljena analiza (ki je ni) o zgoraj navrženih vprašanjih je naj-
večja pomanjkljivost tistega dela Prelevičeve študije, ki se ukvarja
z »Družbenim bistvom vojaške sile«. Delo z ambicijami, kot jih ima
njegovo, ki hoče celovito opredeliti in do določene mere celo ute-
meljiti eno od variant »marksistične vojaške teorije«, bi moralo
vsaj poskušati odgovoriti tudi na vprašanje, koliko je razkorak med
odnosi v naših oboroženih silah in civilni družbi rezultat specifično-
sti vojaške strukture in objektivnih notranjih problemov zaradi ne-
enakomerne razvitosti posameznih delov Jugoslavije, v kolikšni meri
pa je rezultat subjektivnega odpora tistih sil v oblastnih sferah, ki
jim tak razkorak ustreza in koristi. Dejstvo, da razkorak obstaja, je
neizpodbitno, pa če ga še tako zanikamo s trditvami, da so v socia-
listični družbi tudi odnosi v oboroženih silah socialistični ali celo sa-
94
moupravni. Odnosi subordinacije ne bodo nikoli samoupravni, in
prav neprijetno nelogični so poskusi, ki hočejo to na neki način po
ovinkih le dokazovati. To seveda ne pomeni, da so v danih okolišči-
nah nepotrebni. To je treba odkrito priznati. Razkorak obstaja v vseh
sistemih in zato ni vprašanje, ali je ali ni, temveč kolikšen je in
koliko je nujen.
IV. Sklep
Knjigo dr. Miloša Preleviča Oboroženo ljudstvo — teorija in praksa
lahko ocenimo po delih. Knjiga je na nivoju znanstvenega dela v ti-
stih poglavjih in odsekih, v katerih zgolj opisuje posamezne oblike
in poskuse uresničevanja marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu
in ko opredeljuje in razgrajuje posamezne specifičnosti NOB in soc.
revolucije v Jugoslaviji, glede na ostale poskuse. Ne uspe pa mu
utemeljiti njegove inačice marksistične vojaške teorije, kajti njegov
model »oboroženega ljudstva«, ki ga posname iz konkretne prakse,
se sesuje (prav tako v praksi) že med nastankom, kar je usoda vseh
pragmatističnih teorij. Ob branju knjige lahko spoznamo, da se s
klasičnim marksističnim besednjakom ne da razložiti nekaterih so-
dobnejših vprašanj in dogajanj na vojaškem področju (možnost je-
drskega spopada) ali v zvezi z njim (mirovnega gibanja v socializmu),
kajti avtor jih enostavno ignorira.
Kljub vsemu pa je Prelevičeva študija delo, ki ga velja prebrati in
o njem razmišljati.
95
RDK: 301.21(14)
Dr. Svob-Đokić: Nekatere družbene implikacije disproporcionalnega
tehnološkega razvoja v svetu
Tehnološki napredek je proces, ki ga vzpodbujajo in usmerjajo real-
ne družbene sile, zato tehnologija ni nevtralen razvojni dejavnik.
Prav zaradi tega razloga moramo možne vplive novih tehnologij zelo
pazljivo ocenjevati.
Struktura tehnološkega razvoja v Jugoslaviji v veliki meri odraža
položaj tehnološko odvisne države v svetovnem gospodarstvu. Iz tega
dejstva pa seveda izvira problem odnosa med tehnološkim napred-
kom in samoupravljanjem.
UDK: 301.21(14)
Dr. Svob-Đokić: Some Social Implications of the Disproportional
Technologic Development in the World
Technological progress is the process which is stimulated and di-
rected by real social forces and therefore technology is not a neutral
factor of development. And particularly for that reason the possible
influence of the new technologies should be estimated very carefully.
The structure of the technological development in Yugoslavia in
great deal reflects the position of the technologically dependent
State in the world economy. From that fact of course originates the
problem of the relation between the technological progress and the
self-management.
96
UDK: 325.14(497.12)
Dragan Đuričin: Raziskovanje in razvoj v samoupravnem podjetju
Ena od osnovnih značilnosti marksistične teorije družbenoekonom-
skega razvoja je priznavanje tehnološke inovacije kot osnovnega gi-
bala ekonomskih, institucionalnih in kuturnih sprememb.
Te ideje so imele velik vpliv na oblikovanje konceptov in politike
profesionalnih ekonomistov, posebno v zgodnjih fazah socialistične-
ga razvoja. V praksi pa se je pokazalo, da ni tako enostavno slediti
teoriji.
UDK: 325.14(497.12)
Dragan Đuričin: Research and Development in the Self-management
Firm
One of the basic characteristics of the Marxist theory of the social-
economic development is that it acknowledges technological innova-
tions as the basic motive power of the economic, institutional and
cultural changes.
These ideas had a great nifluence on creating the concepts and policy
of the professional economists especially in the early phases of the
socialist development. In praxis it became evident that it is not that
easy to follow the theory.
97