45 Ocene Martin Gregor-Dellin, Richard Wagner . Njegovo življenje. Njegovo delo. Njegovo stoletje Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici. 2017, 773 str. (774 opomb!), 40,00 € Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Nemški operni skladatelj, dramatik, pesnik, pisatelj, gledališki režiser in dirigent Richard W agner (1813–1883) je bil zagotovo eden največjih inovatorjev v resni glasbi 19. stoletja. Rojen je bil sicer v Leipzigu, mladost pa je prebil še v Dresdnu. Glasbeno kariero je začel kor gledališki korepetitor v Würzburgu (1834), kjer je že zložil svojo prvo opero Vile (Die Feen). Bilo mu je 21 let! Potem pa je v Magdeburgu (kjer je bil 1935 že drugo sezo- no) napisal drugo opero Prepoved ljubezni (Das Liebesverbot). Tam se je (prvič) tudi oženil (1836) z igralko Minno Planer. Po krajšem delovanju v Königsbergu (Kaliningradu, 1836–1837) je deloval v letih 1837–1839 v Rigi, od koder je zbežal pred upniki v Pariz (1839–1842). T am je živel od inštrumentiranja tujih del, skladanja francoskih romanc in pisanja časopisnih člankov. V tem času je spoznal slovita Hectorja Berlioza in Franza Lisz- ta in druge (velike) umetnike. 1841 je dokončal prvo »večjo« opero Večni mornar (Der fliegende Holländer), svoje prvo delo trajne vrednosti. Od 1848 je bil dirigent v Dresdnu, kjer je izve- del svojo opero Rienzi, naslednje leto pa Večnega mornarja. Iz tega časa sta še operi Tannhäuser (1845) in Lohengrin (1848). Po majski vstaji 1849 v Dresdnu, kjer je Wagner osebno sode- loval na barikadah, je moral z lažnim potnim listom zbežati iz mesta, najprej k Lisztu v Weimar in Jeno, nato pa v Zürich in Pariz. Od 1858 je živel v Zürichu ter pisal razprave o glasbi in besedilo za tetralogijo Nibelungov prstan. Izvedba Lohengri- na pod Lisztovim vodstvom 1850 v Weimarju je bila umetni- ško doživetje najvišje vrste. V Zürichu se je Wagner zaljubil v Mathildo Wesendonck, soprogo trgovca, ki mu je ponudil pri- bežališče. Umetniški dokument te zveze je Pet pesmi na stihe M. Wesendonck in opera Tristan in Izolda (1857–1859), mej- nik v razvoju takratne evropske glasbe. V času 1858–1864 je 46 Martin Gregor-Dellin, Richard Wagner. Njegovo življenje. Njegovo delo. Njegovo stoletje z 774 opombami) v prevodu našega Simona Širce 1 pri Založbi Univerze v Novi Gorici (2017). Original v nemščini pa je izšel davnega leta 1980 (Richard W agner. Sein Leben. Sein W erk. Sein Jahrhundert) pri nemški Založbi Piper Verlag GmbH, Mün- chen/Berlin). Prevajalec je poleg prevoda napisal še spremno besedo in opombe, strokovni pregled dela pa sta opravila Pe- ter Bedjanič in dr. Žiga Stanič. Jezikovni pregled je delo Jasne Paladin, oblikovanje naslovnice pa Gregorja Frankena. Delo je (v 300 izvodih) natisnila tiskarna Nonpare, knjiga pa je izšla s finančno pomočjo Festivala Ljubljana. Od spremne besede (prevajalca) pa vse do zadnje strani knjige teče Wagnerjevo življenje in delo kronološko, torej od rojstva (1813) do smrti (1883), in to seveda zelo raznoliko, plastično, kajti Wagner sam se je neverjetno veliko premikal in selil; v za- četku bolj zaradi neglasbenih vzrokov in povodov, na koncu pa seveda zaradi svojih neverjetnih (opernih) uspehov: plasmaja svojih del, dirigiranj, gostovanj; vsi so ga hoteli, vsi so ga vabili, povsod je bil res tisti, ki je obvladal skoraj celo (19. stol.). Prvo poglavje predstavlja Predigra: 1813–1821, tudi pogost naslov njegovih glasbenih dram (in oper). Ta se pne od uvodnih môr leta 1813, velikih pretresov pa vse do iskanj očeta in naveza- nosti na mater. Sledi Prvi del: 1821–1849, ki začne z mladost- jo Wilhelma Meistra, se umakne v umetnikovo predmarčno prebujenje, predigre v spodnjih vrstah, resnosti življenja, begu iz Rige, nemškega glasbenika v Parizu, na poti h glasbeni dra- mi, Dr. Richard Faust v Dresdnu in svobodo imam v mislih. V Drugem delu: 1849–1864 se najprej pojavi W agnerjeva življenj- ska kriza v izgnanstvu, sledi nastanek prikrite religije, voda, gore, Nibelungi, pogled skozi (Nibelungov) Prstan, veste, kaj prihaja, svet je moja predstava, v »azilu:« zgodi se neizogibno, drugo popotovanje in nazadnje še prijatelj, kako se bo to kon- čalo?. V Tretjem delu: 1864–1882 so na vrsti farsa, prvovrstno zasedena, med Münchnom in Tribschnom, ujetje življenja v besedo, notrinskost v zavetju noči, Bayreutska ustanoviteljska leta, kar človek sanja, prvič slavnostne igre, Ariadna, Amfor- tas, rana, nemški duh in zahodni svet, odrešenje odrešeniku, in genij, delo in značaj. V Sklepni (Wagnerjevi) glasbi: 1882–1883 pa še slovo s Parsifalom, konec v Benetkah in objokovanje. Eden pomembnejših delov te knjige je Časovna preglednica, ki na vsega štirih straneh pomeni neke vrste sucus celotne knji- ge, spet seveda napisan, preveden in objavljen v duhu »zlate« kronologije. Preveliki, preobsežni in zapleteni sta Wagnerjevi biografija in bibliografija, da bi nas lahko naenkrat zanimalo prav vse o tem vrhunskem nemškem opernem mojstru 19. stol. Podoben namen ima zagotovo tudi mnogo obsežnejše kazalo oseb in W agnerjevih del, ki na 23 straneh prinese celoten kom- pendij Wagnerjevih imen, dobršen del njegovih predhodnikov in še več sodobnikov, ki so sooblikovali tako zapleteno nemško 1 Roj. 1969, sicer pa redni prof. za fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko UL. Kot ljubitelj opere in popularizator del R. Wagnerja je doslej že prevedel Wagnerjevo Opero in dramo (2013) in G. B. Shawa-T. Manna-T. W . Adorna, Spisi o Wagnerju (2015). Wagner veliko popotoval in bival v različnih mestih. L. 1861 je bil pomiloščen (glede sodelovanja na dresdenskih demonstra- cijah) in na Dunaju prvič slišal svojega Lohengrina. Ko je zaradi nespametnega zapravljanja zabredel v dolgove, ga je mladi ba- varski kralj Ludvik II. povabil v München in mu omogočil, da je uresničil svoje načrte. Tam so bile pod vodstvom dirigenta Hansa von Bülowa izvedene Wagnerjeve opere Večni mornar, Tannhäuser in Tristan in Izolda. Med tem časom se je razplam- tela že tretja Wagnerjeva ljubezen, tokrat s Cosimo, hčerko F. Liszta in soprogo H. v. Bülowa. Umaknila sta se v Tribschen pri Luzernu, kjer je W agner dokončal opero Mojstri pevci nürnber- ški (Die Meistersinger von Nürnberg, 1867). Leta 1869 se jima je rodil sin Siegfried. Ob bogati pomoči kralja Ludvika II. in nemškega meščanstva so bili 1872 položeni temelji gledališča v bavarskem mestecu Bayreuth, kjer naj bi prikazovali izključno W agnerjeve opere. Prve Slavnostne igre (Festspiele) so bile 1876, zadnja premiera v Wagnerjevem življenju pa je bil 1882 posve- tni prikaz Parsifala. Wagner je umrl v Benetkah, pokopan pa je v parku svoje vile Wahnfried v še danes nesmrtnem ali kar kultnem Wagnerjevem Bayreuthu. Wagnerjevo burno in razburljivo življenje, njegovi pogledi na glasbo, poezijo in filozofijo, še zlasti pa fanatičnost, s katero je uresničeval svoje cilje, so iz tega velikega opernega reformator- ja naredili enega najzanimivejših umetnikov 19. stol. Dotlej so bile opere sestavljene iz t. i. številk (številčne opere z arijami, re- citativi, dueti, ansambli itd.), Wagner pa je svoje glasbene dra- me (in ne več opere!) razdelil na prizore, torej na večje enote, ki so omogočale bolj svobodno oblikovanje. Zato je uvedel t. i. »neskončno melodijo« (unendliche Melodie), ki ni imela ka- dence in katere naloga je bila izraziti tisto, kar je pesnik zamol- čal. Druga pomembna prvina Wagnerjeve glasbene drame so bili »leitmotivi« (vodilni motivi), ki so se oglašali, kadar so bile na odru z njimi povezane osebe ali kadar je o njih tekla beseda ipd. Pomembno vlogo je Wagner dodelil orkestru. Pretirana čustvenost njegove glasbe je prav v orkestraciji našla učinko- vite rešitve, ki so postale zgled poznejši skladateljski generaciji. Zdaj so tudi v počastitev 65-letnice Festivala Ljubljana in ob ponovnem gostovanju slovitega Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga ponovno obudili spomine na R. Wagnerja. Vse od 2013 (Rensko zlato in Valkira) pa do 2017 (Siegfried in Somrak bogov) so v Ljubljani izvedlo nasploh prvič izvedli Ni- belungov prstan in navdušili ljubljansko občinstvo s svojo ne- pozabno interpretacijo Wagnerjeve tetralogije pod vodstvom umetniškega vodje, soavtorja tetralogije Nibelungov prstan in slovitega dirigenta Valerija Gergijeva. Obenem pa so pri nas izdali prevod ene najobsežnejših monografij: Richard Wagner. Njegovo življenje. Njegovo delo. Njegovo stoletje. Izvirnik je delo nemškega pisatelja in enega največjih tovrstnih wagnerjancev Martina Gregorja-Dellina, kar je pravzaprav psevdonim za Martina Gustava Schmidta (1926–1988). Izšlo je na 773 str. (in 47 Ocene Feuerbach, Karl Marx, Arthur Schoppenhauer, Wagnerjeva risba slikarja Kietzeja, Jessie Laussot, hiša v Graupi (četrt me- sta Pirna v bližini Dresdna; »Lohengrinhaus«), kjer je Wagner (1864) zasnoval velik del glasbe za Lohengrina, F. Liszt (1846), R. Wagner (1850), züriški hotel Baur au Lac (1853–1856), Wesendonckova vila in »azil,« kjer je Wagner stanoval (1857– 1858), Mathilde Wesendonck, Otto Wesendonck, Malwida von Meysenburg, Ca' Foscari in palača Giustinian v Benetkah (1858–1859), W agnerjeva druga žena Cosima W agner (1870 še kot Cosima von Bülow), Hans von Bülow, Tizianova Assunta, eno redkih likovnih del, ki jih Wagner omenja v svojih spomi- nih kot asociacijo na začetek skladanja Mojstrov pevcev, Marie von Muchanoff Kalergis, Albert Niemann, Desplechinova sce- nografija za 2. prizor 1. dej. Tannhäuserja v pariški uprizori- tvi (1861), karikaturi, ki ju je ob pariški izvedbi Tannhäuserja (1861) narisal Amedee de Noe: »Gospod prosi, da med pred- stavo ne smrčite tako na glas. Utegnili bi zbuditi ljudi v sosednji loži.« In: »Tu nekaj napačno igraš, otrok moj. – Maman, to je T annhäuser. – Ah! T o je pa že nekaj drugega.« T u sta še W agner- jevi simpatiji iz časa njegovega bivanja v Brierbrichu (1862): Friderike Meyer in Mathilde Maier, R. Wagner (ok. 1862), ba- varski kralj Ludvik II., skupinska slika pred premiero (17. 5. 1865 Tristana in Izolde v Münchnu), prostorski model scene za 3. dejanje Tristana in Izolde, ki jo je za münchensko praiz- vedbo pripravil Angelo Quaglio, Ludwig in Mlawina Schnorr von Carolsfeld (prvi Tristan in prva Izolda), vila Tribschen ob Vierwaldstattskem jezeru, W agner na tribschenskem stopnišču za božično jutro (25. 12. 1870), dirigira Siegfridovo idilo – da- rilo Cosimi za njen rojstni dan, Judith Mendes Gautier (še ena, ki je Wagnerju ogrela srce), Friedrich Nietzsche, Ludwig II., R. Wagner in princ Paul von Taxis kot Lohengrin, Viljem I. (pru- ski kralj in prvi nemški cesar, prvi nemški kancler Otto von Bi- smarck, upodobitev pogovora med Bismarckom in poraženim Napoleonom III., C. v. Bülow, Lisztov prijatelj grof Leo Festeti- cs, F . Liszt in H. v. Bülow v Budimpešti (1865), Karl T ausig, Karl Klindworth in H. v. Bülow, R. in C. Wagner na Dunaju (1872), neuresničeni Semperjev osnutek za novo münchensko gledali- šče, zaključek glavnih gradbenih del za bayreuthsko festivalsko gledališče (1873), poglobljena orkestrska jama v Wagnerjevem bayreuthskem festivalskem gledališču »mistično brezno«, alfa in omega nezamenljive bayreuthske akustike, »plavalni stroji«, Brandtovi vozički za renske deklice v bayreuthski praizvedbi Renskega zlata (1876), renske deklice v bayreuthski uprizori- tvi Renskega zlata (1876 s slavno sopranistko Lilli Lehmann v vlogi Woglinde), baritonist Franz Betz, prvi Wagnerjev Wotan v W agnerjevem Renskem zlatu in sopranistka Amalie Materna, prva Wagnerjeva Brunhilda v Nibelungovem prstanu, dirigenti H. Richter, H. Levi in F . Mottl, R. W agner (1870), vila W ahnfried v Bayreuthu, Cosima, Richard, F. Liszt in Hans von Wolzogen v vili Wahnfried, družinski portret pred vrtno vilo Wahnfried (B. v. Bülow, H. von Stein, C. in R. Wagner, P . von Joukowsky, I. von Bülow, D. von Bülow, E. in S. Wagner (1881), izvirni in- zgodovino od praveka pa vse do Wagnerjevih glasbenih dram. Ta svet številnih in zapletenih Nibelungov je zagotovo tisti, ki je še vedno primarni interes tudi dandanašnjih občudovalcev Wagnerjeve gledališke glasbe. Po tem seznamu sodeč je enor- men. Kronologija omenjene literarne tetralogije s predigro in sklepno glasbo je tudi časovno in vsebinsko skladna z obsegom posameznih poglavij. T a so vsa še dodatno opremljena s tehtni- mi opombami, vse skupaj pa zdaj zlasti v literarnem pogledu izzveni v skrajnem sorazmerju s sicer bolj ali manj poznanimi resnicami o Wagnerju. Knjigo krasi kar nekaj zgodovinskih oz. dokumentacijskih fo- tografij, ki se dotikajo Wagnerjeve biografije in bibliografije: vse od staršev, Leipziga; shema »bitke narodov« pri Leipzigu, ponovno Leipzig, C. M. v. Weber, L. v. Beethoven, karikatura »norega« kapelnika Kreislerja, eden največjih Wagnerjevih idolov E. T. A. Hoffmann, Nikolajeva šola v Leipzigu, slika Dioniz med Apolonovimi muzami Buonaventure Genellija, sopranistka Wilhelmina Schröder Devrient, pevka Adriane, Sente in Venere, Wagnerjeva deset let starejša sestra Rosalie, (koncertna) dvorana starega Gewandhausa v Leipzigu, por- treti Wagnerjevega sošolca na Nikolajevi gimnaziji v Leipzigu in kasnejši Wagnerjev prijatelj Theodor Apel, kantor Tomaže- ve šole v Leipzigu in Wagnerjev prvi glasbeni učitelj Christian Theodor Weinlig ter pisatelj, dramatik in urednik Heinrich Laube (Časopis za elegenanti svet), notni primeri, gledališče v Bad Lauchstädtu, Tragheimska cerkev v Königsbergu (poročen z Wilhelmino Minno Planer), Wagnerjeva prva žena Christia- ne Wilhelmine (Minna) Wagner, roj. Planer, G. Mayerbeer, H. Heine, hiša kapitana Jensa Jensena v Sandviki (1839), staro kra- ljevo dvorno gledališče v Dresdnu in zadnji prizor 4. dejanja v praizvedbi Rienzija (1842), Gottfried Semper, tenorist Josef Ti- chatschek, prvi Wagnerjev Rienzi in Tannhäuser, ruševine gra- du Schreckenstein (1850), grad Wartburg (1890–1905), pohod jenskih študentov in profesorjev na Wartburg (1817), podoba Tannhäuserja iz Codex Manesse (14. stol.), Tischbeinova upo- dobitev Wilhelmine Schröder Devrient kot Venere in Josepha Tichatschka kot Tannhäuserja, frankfurtska cerkev sv. Pavla (1848–1849), kjer se je sestajala nemška narodna skupščina, prvo svobodno izvoljeno zakonodajno telo nemških dežel, karikatura poraza evropskih revolucionarnih gibanj (1849) in usoda njihovih udeležencev, usmrtitev Roberta Bluma (1807– 1848), ene od vodilnih osebnosti nemškokatoliškega gibanja in poslanca prvega vsenemškega parlamenta v Frankfurtu, naskok pruskih čet na hotel Stadt Room in barikade in revolu- cionarjev v Dresdnu (1849), medalja iz časa dresdenske vstaje (1849) in saške provizorične vlade, tiralica dresdenske mestne policije za »kraljevim kapelnikom R. Wagnerjem«, Wagnerjev prijatelj August Röckel, Mihail Bakunin, udeleženec dresden- ske vstaje, Eduard Hanslick, dunajski glasbeni kritik in eden največjih Wagnerjevih nasprotnikov, Georg Herwegh, filozofi, ki so vplivali na Wagnerja: Pierre Joseph Proudhon, Ludwig 48 Martin Gregor-Dellin, Richard Wagner. Njegovo življenje. Njegovo delo. Njegovo stoletje nih vložkov (14) se je nabralo 120 enot. To po načelu glasbene- ga kontrapunkta 2 povezuje in še dodatno razsvetljuje Wagner- jeve mite, ki jih poleg samih del niti ni malo. Sicer pa je Wagnerjeva tetralogija s predigro in sklepno glasbo porazdeljena dovolj sistematično, saj npr. prvih osem Wagner- jevih let popiše na 20 straneh (1813–1821), naslednjih 28 let (1821–1849) prebiramo v nadaljevanju na 170 straneh, eno krajših, pa zato očitno ustvarjalno najbolj nabitih 15 let (1849– 1864) je razprostrtih na nadaljnjih 218 straneh, za kanček daljše časovno obdobje, 18 let (1864–1882), je napisano v tako rekoč najdaljšem poglavju na 248 straneh, Wagnerjeva sklepna glasba, njegov življenjski in delovni finale v samo enem letu (1882–1883), pa je popisana na še zadnjih 37 straneh. 2 Od punctus contra punctum kot »nota proti noti.« štrument med menjavo prizora v 1. dejanju Parsifala (»Gral- sglocken,« za motiv: c-g-a-e, uporabljen v uprizoritvi 1882), podoben inštrument in še eden z dodatnimi resonatorji (za uprizoritev Parsifala, 1927), scena za 3. dejanje Parsifala v po- stavitvi Paula v. Joukowskega (1882–1934), sopranistka Amalie Materna (Kundry), basist Emil Scaria (Škarja, »naše gore list«, Graz, 1838 – Blasewitz/Dresden, 1886; Gurnemanz) in tenorist Hermann Winkelmann (Parsifal) v W agnerjevi praizvedbi Par- sifala (1882), Wagner na predvečer svoje smrti (risba P. v. Jo- ukowskega (Benetke, 12. 2. 1883), beneška palača Vendramin (kjer je 13. 2. 1883 umrl) in žalni sprevod z Wagnerjevo krsto pred bayreuthsko železniško postajo, 18. 2. 1883. Sledi še pred- stavitev kolorirane risbe s svinčnikom, pripisane katalonskemu grafiku Lluisu Labarti i Graneju, ki predstavlja motiv Ježe valkir in je v modificrani (preoblikovani) obliki uporabljena likovno še na ovitku knjige. Fotografij (106) in priloženih notografira- Štihova dvorana Kulturni bazar – na pragu desetletja , okrogla miza o kreativnem partnerstvu Ministrstva za kulturo in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport na področju kulturno-umetnostne vzgoje Sodelujeta: dr. Maja Makovec Brenčič, ministrica, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS, in Anton Peršak, minister, Ministrstvo za kulturo RS; povezuje Boštjan Narat Otroci in mladostniki se z umetnostjo in kulturnimi vsebinami srečujejo v različnih okoliščinah: doma, v učilnicah, gledališčih in koncertnih dvoranah, v stiku z vrstniki. Skoraj naključno in po ne povsem jasnih poteh se vpletajo v nevidno mrežo, ki iz njih ustvarja bitja kulture, občutljivosti za lepo in odprtosti za drugačno. Po drugi strani pa je kulturno-umetnostna vzgoja sistemsko vprašanje in vsaka družba si mora prizadevati za njen razvoj. Pomemben del načrtnega razvoja kulturno-umetnostne vzgoje, ki smo si ga že pred desetletjem skupaj zastavili Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Zavod RS za šolstvo, je nacionalni projekt Kulturni bazar. Z njim tudi letos v sodelovanju s kulturnimi ustanovami in ustvarjalci iz vse Slovenije ter tudi nekaterimi drugimi ministrstvi odpiramo prostor za sistemski razvoj kulturno-umetnostne vzgoje. Kako uspešno je desetletno kreativno partnerstvo, kaj nas je naučilo in kaj nam je prineslo, kakšni so načrti za prihodnost, kakšne spremembe bi bile potrebne v prihodnosti, da bi povečali dostopnost kulturnih dobrin in mladim omogočili razvoj njihovih kreativnih potencialov – o vsem tem bo tekla beseda na okrogli mizi, na kateri bosta sodelovala ministrica dr. Maja Makovec Brenčič in minister Anton Peršak. 5. aprila 2018 v Cankarjevem domu v Ljubljani 13.00–13.45