vrača iz tajnosti stvari.« — Mnogo bo tek bolesti, med njimi kot največja »bolest krivde, ki se plazi v podsvetu nerojenih«. V zameno pa vam bodo trenutki, ko »uzrete zemljo v luči svoje ljubezni:  Pozdrav vam kriknejo pokrajine v cvetu
—  in vaše poznanje bo kot srečanje noči in dne, ki ima za pričo tisoč zvezda — in razširi se pogled vaš kot čas poln svetlobe in objame zemljo, — v vašem nasmehu tisoč nasmehov zasveti iz tisoč duš, — tisoč smrti boste srečavali obenem na tisoč potih brez bojazni — in zrli neštete množice življenj vstopati v eno življenje«.
To pa so Graditelji svetišča, izbranci, čisti, ki »vidijo v ženi le mater in sestro — in je njihovim ustnicam odvzet spomin na vsako sladkost zemlje«.
Kot poduhovljeni preroki gredo v svet, da najamejo delavce za stavbo kraljestva božjega. »Njih bolest in delo je odkupljenje skrivnostne krivde: o Tebi govore in o Tvoji slavi, — o kletvi, ki leži na bratstva duši — in je razdelila stvar graditeljev.« Bfezina se je iz svetlosti svojega zamaknjen ja v tej zbirki sklonil k zemlji, pritegnil jo k sebi z vsemi vegetacijami vred, — kajti zanj je vesolje enota, — da jo s skupnim delom odreši: zato se je ta krivda šele zdaj poudarila v njegovi motivnosti in jo je najbolj monumentalno ponazoril v svoji največji himni. Iz smrti govore speči: Kletev telesa, sen duš o nesmrtnosti in vizija odrešenja: triumfalni voz Najvišjega drevi nad njimi in ob njegovi božanski besedi se dvigne ves rod v enem ritmu. In res: »za miljo vsako minuto v morje luči padamo«. Bfezina ima v »očeh ogenj višin in v korenini zemljo«: Živi z vsemi svetovi, obiskuje vode in planete, rastline in oceane: »razcvetu duše ne zadostuje vse vesoljstvo, cvetoči svetovi,« »za grobove neštevilnih teles je zemlja dosti globoka«. Pesnik hoče, da »prisilimo to zemljo, da se bo razcvetela kot še nikdar ni cvela«, da bomo s srečne zemlje, polne resnične radosti šli z »rožami vštric k nesmrtnosti«. Zaključna pesem je polna vriskajočega pozdrava ,zmagovalcev zemlje' pomladi: »Pozdravljamo nestrpnost duše!
—   Neskončnosti čakajo na nas, druge slavnejše pomladi,   v  večnosti  zveneče  pesmi,   odrešenje!«
Za to odrešenje pa delajo Roke vseh milijonov ljudi v sodelovanju vse vesoljne duše. Namesto bolesti, ki je v prejšnjih zbirkah vodila k spravi, je zdaj stopilo Delo in ustvarjajoča Volja. Bfezina je v tej knjigi postal glasnik kolektivnega socialnega čuta: »na prag bratov posedal sem — in o delu zemlje in sveta — sem k utehi bratov pel, srečen od njihovega smeha in veroval«. Človeštvo zbira k svojim vizijam, da ustvari novi duhovni rod na zemlji. Sam je eden izmed delavcev: »treso se roke brezštevilne, z vekov v veke se v krčih napenjajo, — nikdar utrujeni, na obeh poloblah zemlje«. Toda Bfezina ne gleda na delo socialistično, le duhovno. Delo mu je etični element v duhovnem redu kozmosa: »nepretrgani valovi-bolesti, poguma, blaznjenja, razkošja, osoln-čenja in ljubezni — nam tečejo skozi telo. In v udaru njih vetra, v katerem ugaša čutnost, — čutimo, kako se naša veriga, zadržana v rokah višjih bitij, — zapenja v novo verigo do vseh pro-
JOžEF PLEČNIK: SPOMENIK ŽUPANU DR. PERIČU NA  POKOPALIŠČU  PRI  SV. KRIŽU  V LJUBLJANI
štorov zvezda — in objema svetove«. Duh se mu vzdigne v višine teh nebesnih teles in vod, in iz te kozmične perspektive so se mu roke pokazale kot ogromen monument duhovnega dela: »milijoni rok — se strde v eno duhovno roko gigantsko, zemljo objemajočo, — ki v slavni in tragični gesti kiparja, •— gnetočega oblo svoje poslušne gline — spreminja skrivnosti stvari po čudovitosti svojega gledanja, — v mučnem krču ustvarjanja — vedno neumirljiva«. Stopil je Bfezina med ljudi s snom o novem kozmičnem redu, z borbo za novega človeka, ki bo vladan od hierarhije ,duha': »O zlitje vseh milijonov v Edinega Človeka odrešenega — Krmarja poduhovljene zemlje, ki k bregu Tajnosti plove«. Tega človeka bodo morda smatrali za »izdajavca zemlje«, toda čim bolj se bo bregovom zemlje oddaljeval, tem »čisteje bo videl prvotno lepoto njeno, sveto v grozi«, v čistem jutru, ko vidi »najbolj žgočo ženo kot sestro«. Le tako je mogel Bfezina že iz »mesta harmonije in sprave«, kamor je z vsem svojim delom težil, zapeti najoptimističnejšo pesem na življenje, naj-veselejši »spev plešočih src« kot liturgično hvalnico: »Za tajnost bolesti, smrti in prerojenja — sladko je živeti! — Za zvezdnati duhovni pogled, objemajoč zemljo istočasno od vseh strani — sladko je živeti! — Za krik srca osamelega, ko je našel bratske množice pojoče — sladko je živeti! — Za mistično soudeležbo našo — na delu vseh osvojevalcev, — ki vladajo nad ognjem in bolesti

$3
6*