GLAS
LETO XXV. ŠT. 27 (1186) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 9. JULIJA 2020
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Vrnitev
Narodnega doma
  ponedeljek, 13. julija, bo tržaški Narodni dom
natančno sto let po fašističnem barbarskem
požigu vrnjen naši narodni skupnosti.
Vrnjen bo ponovno nam, Slovencem, ki živimo da-
nes v Italiji. Gre za simbolično in pravično gesto, ki
jo bosta predsednik Republike Italije Sergio Matta-
rella in slovenski predsednik Borut Pahor nadgradila
še z jutranjim obiskom dveh krajev bolečine v Ba-
zovici, kar določenim krogom tako v Italiji kot v Slo-
veniji ni pogodu. Gre za simbolno gesto, s katero
nameravata predsednika držav ob vrnitvi Narodne-
ga doma začeti novo poglavje celitve ran, ki nam
jih je vsem, ki tu živimo, pustilo krvavo dvajseto
stoletje.
Lepo je, da je med nami pisatelj Boris Pahor, ki je
kot otrok s sestro Evelino nemočen gledal požig Na-
rodnega doma v Trstu, naravnost krasno pa je, da
bosta starosti naših pisateljev in naši “narodni vesti”,
kar Boris Pahor s svojim trmastim vztrajanjem pri
slovenstvu gotovo je, predsednika Italije in Slovenije
v Trstu na dan vrnitve Narodnega doma vročila naj-
višji državni odlikovanji obeh držav.
Narodni dom bo spet v naših rokah.
Poznavalci vedo povedati, da bo proces vračanja dol-
gotrajen, trajal naj bi deset ali več let, a najbolj po-
membno je, da je slovenska organizirana narodna
manjšina v Italiji zmogla toliko poguma in zdrave
pameti, da je ustanovila fundacijo, ki bo zanj skrbe-
la. Vsem, ki so pri pripravi fundacije za Narodni dom
sodelovali pošteno, gredo naše iskrene čestitke.
Tako predsednica SKGZ Ksenija Dobrila kot pred-
sednik SSO Walter Bandelj, slovenska senatorka v
Rimu Tatjana Rojc in drugi, če slovenskega predsed-
nika Boruta Pahorja niti ne omenimo!, so danes
tarče poniglavih, neupravičenih, nedostojnih žali-
tev in obrekovanj, predvsem na svetovnem spletu.
Vsem naštetim in njihovim sodelavcem, ki so iskre-
no in brez fige v žepu sodelovali pri zahtevnem pro-
cesu usklajevanja različnih mnenj, priprave funda-
cije in trajni vrnitvi Narodnega doma v slovenske
roke, gredo naše iskrene čestitke!
Narodni dom je bil in naj postane ponovno kraj
srečevanj, pomembno pa je, da je ponovno v slo-
venski lasti. Prepričani smo, da bo naša narodna
skupnost preko fundacije znala dobro upravljati z
njim, kot to zna, recimo, svetovno znani florentin-
ski muzej Galleria degli Uffizi, ki je za direktorja po-
klical izjemnega nemškega organizatorja in pozna-
valca umetnosti. Ime mu je Eike Schmidt in iz flo-
rentinskega muzeja je spet naredil biser, ki mu ga
ni para v svetu.
To pišem nalašč, ker mora biti vodenje Narodnega
doma prozorno, čisto, jasno, vsem na očeh. Nobe-
nega sprenevedanja, nobenih igric ne potrebujemo
okrog Narodnega doma, ničesar ne!
V zubljih požara, ki ga je pred sto leti uničil, se je
Narodni dom prekalil v legendarni simbol za vse
Slovence.
In tudi zato upamo, da ne bo slavja 13. julija v Trstu
motila nobena nepotrebna manifestacija takih in
drugačnih, predolgo smo namreč že čakali na ta
dan!
V
Trst / Večer v DSI
V Peterlinovi dvorani
je bilo srečanje z
arhitektom
Stojanom Lipoltom z
naslovom Dunaj, Trst
in njun vpliv na
matični Kras 10
Gostinci
Družina Vogrič v
Števerjanu vodi
daleč naokrog
uveljavljeno in
znano
restavracijo sredi
čudovitih Brd 6
Tiskovna konferenca ZTT
V Tržaškem
knjižnem središču
so predstavili
koristen in
dragocen
priročnik o
Narodnem domu 10
Knjižna novost
Ob Veliki noči je
letos prišla na
knjižne police
pesniška zbirka
nikdar pozabljene
goriške pesnice
Ljubke Šorli 9
@ivanpersoglia 
www.noviglas.eu
Psiholog
Danilo Sedmak 
o knjigi
Jadranska oaza,
ki predstavlja
značilnosti
tržaško-kraške
obale 3
Poletna srečanja pod lipami
V KCLB je pater
Branko Cestnik v
pogovoru z
Jadranko Cergol
predstavil svoj
roman Sonce
Petovione 8
Svet okrog nas9. julija 20202
Povejmo na glas
Pomiriti škodljiva slovenska zaostrovanja
  e rečemo pomiriti škodljiva slovenska
zaostrovanja, potem imamo seveda v
mislih sedanje vse večje napetosti v
matični domovini. In pri tem ne moremo
ostati brezbrižni, saj se dogajanja v Sloveniji
tičejo vseh nas in smo zato dodatno pozorni
in tudi zaskrbljeni ob stopnjevanju političnih
zaostritev, ki zadobivajo že neprijetne raz-
sežnosti. Dejstvo je, da je nasprotovanje
Janševi vladi preraslo v tisto nespodbudno
značilnost, ki se ji pravi vse močnejša notranja
delitev, da ne rečemo razklanost, po kateri je
polovica Slovencev na enem in druga polovi-
ca na drugem bregu, z dodatkom, da ni mosta,
ni povezanosti, ni srednje poti. Res je, da nas
koronavirus obremenjuje in da kar poraja raz-
draženost ter mučno nezadovoljstvo ter je iz-
jemno ploden izvir vsakršnih medsebojnih
zaostrovanj, res pa je tudi, da v naši matični
domovini tovrstna znamenja že kar nekaj časa
opazujemo. Sovražni govor je postal stalnica
in sploh ni od danes in tukaj ne gre samo za
socialna omrežja, kjer kaznivih izjav ni mo-
goče prešteti, usodneje je žaljivo in nekultur-
no izražanje v neposrednih prenosih iz Držav-
nega zbora in njegovih komisij, kar je popol-
noma nekaj drugega. Nastopi politikov imajo
dokazano izreden vpliv in tej odgovornosti se
preprosto ne morejo izmakniti, čeprav je v bi-
stvu ne priznavajo pač po tistem na videz ve-
ličastnem načelu “jaz le povem, kar mislim”.
Zato ni niti malo slučajno, da so se iz vse te
mržnje porodili ulični protesti proti Janševi
vladi, napetosti so se torej preselile na cesto
in cesta je dosti višja stopnja zaostrovanja, da
bi se slednjič zgodil fizični napad na domo-
vanje Zmaga Jelinčiča, očitno zato, ker podpi-
ra sedanjo vlado od zunaj. Tukaj pa imamo že
opraviti z nasiljem, ki bi ga morale vse poli-
tične sile najostreje obsoditi. Skratka, tempe-
ratura je zelo visoka in zagotovo daleč previ-
soka, da bi le zamahnili z roko, češ saj ni nič
takega, hitro bo šlo vse mimo. In tako se je
Slovenija ponovno znašla v tisti razklanosti,
ki ima izključujoč ideološki naboj, kajti konec
koncev sedanja škodljiva zaostritev v resnici
korenini v koncu druge svetovne vojne, ki je
očitno niti koronavirus ni mogel potisniti v
pomirjen spomin preteklosti. In ta iz-
ključujočnost pomeni, da ena stran Slovencev
še vedno ni priznala druge in ta ni priznala
prve in da si še vedno obe prizadevata, da bi
drugo izničili, utišali in uvedli v državi eno-
barvno prevlado, kar je preprosto nemožno
in družbo neusmiljeno spodkopava. V
takšnem vzdušju za neko srednjo pot ni pro-
stora, ni prostora za prepotrebno sodelovanje
in tu je mogoče izreči veliko priznanje pred-
sedniku Borutu Pahorju in njegovim somišlje-
nikom, ki si prizadevajo za notranje zbližanje,
brez katerega ni prave prihodnosti in je tudi
ne more biti. Upati je zato, da bodo v duhu
pomiritve in vsesplošnega zbližanja zazvenela
vsaj slovesna spominska obhajanja v Bazovici
in pri Narodnem domu v Trstu.
Janez Povše
Č
V razmislek 
Je narod neumen?
  se, kar se dogaja, se dogaja
zelo hitro. Lahko se samo
čudimo in občudujemo
živahnosti sprememb. Zaradi obi-
lice dežja je vrt, ki ga obdelujem,
zaraščen s posejanimi rastlinami,
pa tudi invazivnim plevelom. Po-
mislimo, kako hitro se je po vsem
svetu razširil virus, ki opozarja, da
še ni rekel zadnje besede. Tudi na
političnem parketu oziroma
ploščicah je razburljivo. Minister
Aleš Hojs je spregovoril o “poli-
tični policiji”, podobno lahko go-
vorimo o “političnem tožilstvu”
in “političnem sodstvu”. Pravni
strokovnjaki razpravljajo, ali je
državno tožilstvo del izvršilne ali
sodne veje oblasti. Sem navaden
državljan in priznam, da se nikoli
nisem poglabljal v te zadeve, niti
nimam tega namena, toda čudim
se, da niti profesorji, ki predavajo
študentom, nimajo razčiščenih
pojmov.
Od časa do časa se pojavi še kdo,
ki pove, da je narod neumen. Se-
veda si mislim, da jaz ne sodim
med neumneže, a po drugi strani
sem član tega naroda in moram
priznati, da sem bil v življenju že
večkrat neumen. Koliko imajo ti-
sti, ki trdijo, da je narod neumen,
prav, koliko pa se motijo?
Vsekakor lahko rečemo, da živi-
mo v določenem kaosu. Nekateri
se trudijo, da bi se kaos še povečal.
Pomislimo samo na upoštevanje
V oziroma neupoštevanje varno-stnih ukrepov zaradi virusa, naneprijavljene demonstracije, na
grožnje s smrtjo, na enostransko
poročanje nacionalnih medijev,
na razprave med vrhunskimi stro-
kovnjaki, ki ne razlikujejo med
tem, kaj je belo in kaj je črno. Kaj
drugega, kot kaos, je to? Če se po-
javi junak, ki bi rad naredil malo
reda, premnogi z vsemi topovi
udarijo po njem, četudi je to kdo
izmed ministrov ali predsednik
vlade. V takem primeru je napad
še bolj ognjevit.
Smo državljani res neumni in želi-
mo živeti v državi kaosa in ne v
vladavini prava?
Popolnoma prepričan o tem, da
je narod neumen, le nisem. Ali pa
se motim? Smo bili neumni, da
smo 23. decembra l. 1990 na ple-
biscitu glasovali za ustanovitev la-
stne države? Če je to bila neumna
odločitev, pomeni, da nas je bilo
takrat neumnih 95 % volivcev in
nam res ni pomoči.
Prepričan sem, da bi, če bi posta-
vili vprašanje o odgovornosti
tožilstva in sodišč, ki ne opravlja
svojega dela, tako kot bi morala,
bila večina državljanov “neum-
na”. Pogoj za to, da je narod “neu-
men”, pa je njegova informira-
nost o dejstvih. Žal nacionalni
mediji v preteklosti niso verodo-
stojno opravljali svojega dela in
volivcem, po mojem mnenju, ni-
so predstavili realnosti glede kri-
minalnega početja v zvezi s pran-
jem iranskega denarja in drugimi
velikimi kriminalnimi zgodbami.
Po drugi strani je prihajalo do
težkih, krivičnih “političnih” ob-
sodb, ki niso dobile epiloga. S tem
so nekateri tožilci in sodniki padli
na izpitu in pokazali, da niso ne-
odvisni in nepristranski. Podobno
so padli na izpitu mediji, ki so se
bali spregovoriti o resnici. Sedanje
neprestano napadanje Janševe
vlade pomeni njihovo spreobrni-
tev in verodostojnost? Tako tožilci
kot sodniki in mediji se radi iz-
govarjajo na neodvisnost in
svoje pravice, pozabljajo pa na
svoje dolžnosti. Že prav, da sta
ločenost in neodvisnost treh
vej oblasti zapisana v Ustavi.
Toda črka na papirju še ni ure-
sničenje tega, kar piše. Neodvi-
sen si ali pa nisi. Iz izkušnje ve-
mo, da tožilci in sodniki lahko
določene mape pospravijo v
predale. To vrže na tožilstvo,
sodstvo in medije, ki o tem
molčijo, senco in dvom. To vel-
ja za vsako institucijo, ki je
okužena z nepravilnostmi, kri-
vičnostjo in zlom zaposlenih,
kar pa seveda ne pomeni, da
teh institucij ne potrebujemo.
Ne bi rekel, da je narod neumen,
temveč da navadni državljani ne
moremo razumeti, kako se to lah-
ko sploh dogaja. Ne zato, ker ne
zaupamo v državne institucije,
temveč nasprotno, ravno zaradi
tega, ker bi v te institucije radi zau-
pali. Prepričan sem, da niso vsi
tožilci, sodniki in novinarji slabi.
Nedopustno pa je, da obstajajo
znotraj teh sistemov “podjetja”, ki
so v službi napadanja političnih
nasprotnikov in vztrajno skrbijo
za to, da zakon ni za vse enak. Mi-
slim, da bi večina državljanov, če
bi jih o tem povprašali, bila
“neumna”, podobno, kot je bila
neumna na plebiscitu 1990, in bi
zahtevala odstranitev, kaznovanje
ter lustracijo “političnih” sodni-
kov.
Ravno “politično sodstvo”, o ka-
terem je spregovoril in zaradi ka-
terega je z ministrskega položaja
odstopil Aleš Hojs, je to, kar se ne
bi smelo dogajati. Politika ne bi
smela vplivati na sodstvo, možje
in žene v togah ne bi smeli biti
pristranski in se v določenih pri-
merih bati, da bo njihova pra-
vična razsodba o dejanjih po-
membnih državnih funkcionar-
jev vplivala na politično dogajan-
je v državi, v drugih primerih pa
neskrupulozno zlorabljati svojo
moč v korist svoji politični opre-
delitvi.
Od izvoljenih poslancev in drugih
odgovornih v družbi zato pričaku-
jem in zahtevam, da se v Sloveniji
vzpostavi vladavina prava. Ne
vem, katera so najprimernejša
orodja za dosego tega cilja: spre-
memba sodne zakonodaje, ki bo
zagotovila ustrezen nadzor nad
odgovornostjo institucij in v njih
zaposlenih posameznikov, prei-
skovalne komisije … Gotovo pa te-
ga ne bomo dosegli s spreneve-
danjem, z govoričenjem o neod-
visnosti institucij in preusmerjan-
jem pozornosti.
Na plebiscitu l. 1990 smo se
odločili za samostojno, demokra-
tično, pravno in svobodno Slove-
nijo. Brez pravičnosti ostane le še
karikatura Republike Slovenije.
Zato od vseh odgovornih v družbi
pričakujem, da intenzivno iščejo
odgovor na ureditev razmer v sod-
stvu, tožilstvu in medijih. Učinko-
vito je treba poskrbeti za javni
nadzor nad vsemi vejami oblasti
in skrbeti za odgovorno ravnanje
le teh. Pomembno mesto pri tem
imajo prav gotovo svobodni in
neodvisni mediji.
Vsaj tako hitro, kot se je izvedla
preiskava proti ministru Zdravku
Počivalšku, je treba začeti ustrezne
postopke (pridržanja …) glede
pranja iranskega denarja …
Če do tega ne pride, pomeni, da
nismo svobodna in resna država.
V tem primeru predlagam, da
“neumno ljudstvo” naredi še eno
neumnost; da gremo še enkrat na
plebiscit za svobodno Slovenijo.
In to čim prej, dokler je še čas. Kaj-
ti živimo v času, ko se svet vrti zelo
hitro. Če tega ne naredimo, pa se
pripravimo na življenje v sužen-
jstvu. Od “svobode” nam bodo
ostali le še obvezni protesti proti
rasizmu, fašizmu in janšizmu.
Bogdan Vidmar
Epidemiološki krizi ni videti konca. Zlasti v zadnjih dneh se je
število novih primerov okužb marsikje spet nekoliko zvišalo. V
Italiji so v ponedeljek ugotovili 208 novih okužb (približno 15
več kot dan prej), za covidom19 je umrlo še 8 bolnikov. Od začet-
ka epidemije je bilo 241.800 okuženih, trenutno pozitivnih na
bris 14.700, hospitaliziranih 946, 72 na intenzivni negi, ozdra-
vljenih 192.200, skupno število žrtev pa znaša 34.869. V enajstih
italijanskih deželah niso zabeležili novih primerov okužb. Naj-
več novih primerov je v Lombardiji, razmeroma dosti tudi v
Kampanji, spodbudno pa je, da so v Venetu uspeli omejiti nova
žarišča epidemije. Drastično se slabšla stanje na Balkanu. Tudi
v Sloveniji situacija ni dobra, je v ponedeljek dejal vladni govo-
rec Jelko Kacin, saj v zadnjih dneh prihajajo na dan novi potrjeni
primeri okužb. In v naslednjih dneh jih pričakujejo še več, saj
opravljajo več testiranj. Posebej zaskrbljujoč je pojav okužb v
domu za starostnike v Vipavi. Marsikje se pripravljajo na more-
biten nov val okužb. Slovenska vlada je v preteklem tednu spre-
menila oziroma dopolnila odlok o odrejanju in izvajanju ukre-
pov za preprečitev širjenja bolezni na mejnih prehodih na zu-
nanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah. Kacin
je pozornost usmeril tudi na sum širjenja okužbe s koronaviru-
som iz malomarnosti. Večina ljudi se karantene drži, sankcije
pa so namenjene tistim, ki odločb ne upoštevajo.
Porast novih primerov okužb
Aktualno 9. julija 2020 3
  Psiholog Danilo Sedmak o knjigi Jadranska oaza, ki predstavlja značilnosti tržaško-kraške obale
“Vse, kar tam vdihavamo in pronica v celice našega
telesa, ustvarja protistrup bolezenskim klicam”
POGOVOR 
  odeželsko prebivalstvo
je v primerjavi z me-
stnim lažje kljubovalo
strogim omejitvam, ki so vel-
jale zaradi koronavirusa. Ob-
delovanje hišnega vrta,
košnja trave ali hoja v naravi
s pogledom na zeleno
goščavo so blagodejno vpli-
vali na počutje ljudi, ki so za-
radi strogih ukrepov in žalo-
stnih novic, ki so prihajale še
predvsem iz Lombardije,
živeli pod stresom.
V času, ko je veljala omejitev
gibanja petsto metrov, so tudi
prebivalci obmorskih vasi na
tržaškem Krasu vnovično od-
krivali svojo bližnjo okolico.
Po stezah in poteh, ki se vijejo
vzdolž kraškega roba in pod
njim nad Tržaškim zalivom,
smo v tistih tednih srečevali
veliko sprehajalcev. Z nepo-
srednim stikom z naravo so se
ljudje lažje prebijali skozi
težave koronskega časa.
Sprehodi na obalnih ob-
močjih, na katerih uspeva
sredozemska makija, so pri-
jetni in sproščujoči. Zaradi
naravne lepote se ne čudimo,
da se po stezah, ki se vijejo
med Štivanom in Sesljanom,
Nabrežino in Prosekom ter
Kontovelom in Bani, pogosto
sprehajajo ljudje tudi iz bolj
oddaljenih krajev. Hoja v sen-
ci goščave, vzdolž suhih zi-
dov in s pogledom na morje,
Trst, Tržič, Gradeško laguno
in istrsko obalo, se obiskoval-
cem vtisne v spomin, da se ra-
di vračajo v naše kraje.
Pogost obisk obalnega pasu v
koronskem času nam je pri-
klical v spomin knjigo, ki sta
jo zakonca Danilo Sedmak in
Floriana Stefani objavila pred
nekaj leti. Delo z naslovom
Jadranska oaza in podnaslo-
vom Psiho-ekološki pogled,
ki predstavlja dragocen vod-
nik za perspektivno
doživljanje obmorskega pasu
od Barkovelj do Timave, je
izšlo pri Goriški Mohorjevi
družbi. Zaradi aktualnosti
vsebin, ki jih obravnava, smo
psihologu Danilu Sedmaku
postavili nekaj vprašanj, na
katera je rad odgovoril.
Iz katerega vzgiba sta pred
nekaj leti z ženo, gospo
Floriano Stefani, napisala
in objavila knjigo Jadran-
ska oaza?
Že vrsto let zahajava v kriški
Breg, kjer na območju pod sv.
Primožem obdelujeva zem-
ljišči. Medtem ko žena tam
goji razne cvetlice, zdravilne
rastline in dišavnice, se jaz z
veseljem ukvarjam s trtami,
oljkami in drugim sadnim
drevjem. Sadje, ki dozori na
terasastih površinah
(“paštnih”) naše obale, ima
zaradi bližine morja in
sončne lege enkraten okus, ki
mu daleč naokoli ni para.
Kmečka opravila sredi narave
so prijetna. Obalni pas med
Barkovljami in Štivanom je
zelo lep in hkrati poln zani-
mivosti. Ob spoznavanju in
preučevanju njegovih značil-
nosti sem odkril, da so že v
času avstrijskega cesarstva pri-
hajali v naše kraje raziskovat
rastline in živalstvo nemški,
češki, avstrijski in drugi znan-
stveniki.
P Namen knjige je torej, dabi ljudje bolje spoznali inovrednotili ta obalni pas,
na katerem živimo Sloven-
ci?
Vsekakor. Izid najinega dela
morda še najbolje utemelju-
jejo v knjigi objavljeni verzi
Iga Grudna - Naj kdorkoli
kdaj te vpraša, / kdo živi na
zemlji tej, / vedi: zemlja ta je
naša, / tvoji dedje spijo v njej,
/ zanjo bori se naprej! Knjiga
želi prispevati k temu, da bi
obalni prostor med Barkovlja-
mi in Štivanom spet prišel v
našo skupno zavest. Na tem
območju živimo Slovenci vse
od naselitve. Slovenski človek
je z obdelovanjem tega ozem-
lja ohranjal svojo izjemnost
kot tudi odprt in veder
značaj.
Pomisliti moramo, da smo
ozemlje pod obalno cesto
med Križem in Grljanom že
skoraj popolnoma izgubili.
Domačini so v povojnem
času tamkajšnja zemljišča
prodali. Odtlej tam živijo
Tržačani, a tudi Rusi in drugi.
V Sesljanskem zalivu so zgra-
dili naselje Portopiccolo. V
naše kraje so po vojni prišli
Istrani in drugi, ki se ukvarja-
jo z ribištvom. Domačih slo-
venskih ribičev malodane ni
več. Zemljo smo v precejšnji
meri zapravili.
S knjigo sva hotela prikazati
lepoto domačih krajev in pri-
spevati k poznavanju le-teh v
Sloveniji. Naš obalni pas, ob
obisku katerega so gostje iz
Slovenije ob pogledu na mor-
je vselej pozitivno prese-
nečeni, je del Primorske.
Letos bo na knjižne police
prišla dopolnjena izdaja va-
jine knjige. Katera poglavja
sta v njej dodala k doslej
obravnavanim vsebinam?
Dopolnjena izdaja bo obsega-
la poglobitve botaničnih vse-
bin, v zoologiji, kar se tiče
uporabe zdravilnih rastlin,
torej medicine itd. Beseda bo
v delu tekla tudi o ekoloških
vprašanjih in o tem, v ko-
likšni meri predstavljeno ob-
morsko okolje pozitivno vpli-
va na človeka.
Naj spomnim, da je Organi-
zacija združenih narodov že
leta 1948 zdravje opredelila
kot biološko, psihološko in
socialno stanje dobrega
počutja. To pomeni, da zdrav-
je pojmujemo kot rezultat
mnogih dejavnikov, ki
vključujejo telo, psiho, okol-
je, čustva in družbo, ki so v
medsebojni odvisnosti. Člo-
vek je torej tudi okoljsko bit-
je.
Vprašali se boste, kaj imata
zdravje in sreča opraviti z ja-
dransko oazo? Še kako imata!
V delu z raznimi opisi doka-
zujeva, v kolikšni meri dišave,
barve, ptičje petje, zdravilne
rastline, lepota, sadje, grozd-
je, vina in vse, kar gojimo in
pridelamo v našem bregu,
blagodejno vplivajo na naše
zdravje in srečo. Vse, kar tam
vdihavamo in pronica v celi-
ce našega telesa, ustvarja pro-
tistrup bolezenskim klicam.
Če pomislimo na vse to, ko se
tam mudimo, nas obdajo pri-
jetni in optimistični občutki
ter srečno razpoloženje. “Ko-
pel” v tem naravnem okolju
predstavlja pravo terapijo zo-
per vse tisto, kar nam kvari
vsakdanje življenje. Lahko
rečem, da ljudje, ki živijo na
območju dobrega počutja, ne
potrebujejo toliko zdravnika
in niti toliko zdravil.
Narava ima v sebi veliko zdra-
vilnih elementov. Pomislimo
samo, kako so naši predniki
živeli v tem obalnem pasu.
Bili so garači, saj so delali od
zore do mraka. Ribiči so se po
večkrat na dan vzpenjali po
strmih stezah, ki vodijo od
obale do vasi na planoti. Jedli
so skromno, pravzaprav, kar
jim je nudila narava, popili so
kozarec vina, včasih tudi kaj
več. Dejstvo pa je, da po se-
lekciji, do katere je prišlo v
zgodnjem otroštvu, niso umi-
rali mladi, ampak stari. K
zdravniku niso hodili, kot se
to dogaja danes, mnogih
zdravil, ki jih danes pozna-
mo, ni bilo. To pomeni, da je
bil njihov življenjski slog
zdrav. Mojega nonota je dole-
tela smrt med obdelovanjem
zemlje. Zdravnika ni poznal,
tudi moja nona ga ni. Kdor
danes ohranja stik z naravo,
se v njej giblje ali se iz raznih
razlogov posveča obdelovan-
ju zemlje, skrbi za svoje dobro
počutje in zdravje.
Ali je prebivalstvo dovolj
ozaveščeno glede zdravil-
nih učinkov narave, ki jih
omenjate?
Pozitivni učinki narave niso
dovolj prisotni v naši zavesti.
Nekoč, denimo, ko smo bili
še majhni, so nas mame vo-
dile v gozd, kjer smo se igrali.
Tam smo se podili, tekali in
kričali. Ko smo malo odrasli,
smo gnali živino na pašo. V
letih odraščanja smo torej bili
neprekinjeno v stiku z nara-
vo. Pozneje se je družba pre-
cej spremenila z načinom
življenja vred. Danes preživlja
mladina veliko časa pred
računalniki in s prenosnim
telefonom v roki. Zadnje čase
se k sreči marsikaj spreminja
na bolje. Pozna se, da ljudje v
čedalje večji meri spoštujejo
in gojijo stik z naravo. Veliko
število ljudi redno hodi na
sprehode v gozd, vendar kot
družba nimamo še zadovolji-
vega odnosa z naravo.
Zaustavimo se za trenutek
pri zgodovini. Glede na to,
da ste po rodu Križan, in to-
rej poznate tamkajšnjo
stvarnost, ali lahko obra-
zložite, kako so Križani v
prvi polovici prejšnjega
stoletja doživljali gradnjo
obalne ceste?
Posledice gradnje ceste so za
domačine bile tako pozitivne
kot negativne. Denar, ki so ga
vaščani prejeli ob razlastitvi
zemljišč, po katerih je bila
speljana ta prometnica, je za
družine predstavljal nekaj po-
zitivnega. Pomisliti moramo,
da je čas gradnje te infrastruk-
ture sovpadal s takratno hudo
gospodarsko krizo. Negativno
je pa bilo to, da je cesta pre-
sekala breg na dvoje. Priobal-
ni del brega je postal težje do-
stopen. Promet je na cesti, po
kateri drvijo vozila, gost.
Prečkanje ceste je postalo zelo
nevarno. Urejene stopničaste
poti, ki so vodile v spodnji del
brega, so izginile. Po vojni se
je začela prodaja teh zemljišč.
Še zdaj se iz otroštva spomin-
jam enkratnega okusa ob
morju nabranega sadja. Po-
dobnega nisem nikjer več
okusil. Zaradi ugodne lege je
tam uspevalo grozdje, ki je bi-
lo kot zlato. V nižjem delu
brega so sadeži dozorevali
prej kot v zgornjem. Delo je v
bregu potekalo ročno. Grozd-
je so kmetje ob trgatvi pripel-
jali v vas na vozovih z volov-
sko vprego. Vožnja je trajala
celo večnost, saj je bilo treba
z vozovi okoli Nabrežine.
Omenili ste povojno pro-
dajo zemlje v obalnem pa-
su svoje rojstne vasi. Ali
lahko obrazložite ta pojav?
Ljudje, ki so se vrnili domov
po vojni, kdor jo je seveda
preživel, so si z denarjem od
prodaje zemlje hoteli nekoli-
ko urediti dom. Mnogi so
zemljo prodali za nakup avto-
mobila Fiat 600. Zemljišča so
večkrat šla poceni v prodajo.
Pomisliti moramo, da je bilo
ribiško prebivalstvo v vasi
revno. Zanimanja za obdelo-
vanje zemlje je bilo po vojni
manj, saj so ljudje iskali
službe v mestu. Vino, ki so ga
pridelovali ob kraško-tržaški
obali, je na tržišču trpelo za-
radi konkurence vin iz sosed-
njih italijanskih dežel.
Nekaj se pa zadnja leta ven-
darle spreminja, saj se mla-
di ne le po kraških vaseh,
ampak tudi pod Kontove-
lom, Prosekom in drugje
spet pričenjajo ukvarjati z
vinogradništvom. Spomni-
ti velja na uspeh, ki ga
doživlja prosekar …
Gre za častne izjeme. Pridni
so ti vinogradniki, saj je bilo
in je za njihovim trudom ve-
liko dela. Upajmo, da se bo
vinogradniška dejavnost še
dodatno razširila v naših kra-
jih.
Naj se za trenutek spomnim
naše polpretekle zgodovine.
Iz nekdanje Jugoslavije je
pred desetletji v Trst nekate-
rim ljudem in nekaterim or-
ganizacijam prihajalo veliko
denarja. Ne vem, koliko ga je
prišlo, vem pa, da tistih sred-
stev nikakor niso prejeli go-
spodarji jadranske oaze, naših
bregov. Nihče od teh ni prejel
denarja, ker je, denimo, pre-
kopal terasasta zemljišča, sa-
dil trte ali sadna drevesa. Z
denarjem iz Jugoslavije niso
spodbujali razvoja vinograd-
niških in drugih kmetijskih
dejavnosti, denimo, v Prapro-
tu in drugje, saj so se te razvi-
le samostojno pozneje. Ker so
tam bili in so še delovni ljud-
je, so z leti postali mednarod-
no uveljavljeni vinogradniki.
Kako kot pozoren opazova-
lec družbe gledate na spre-
membe, do katerih v naši
družbi prihaja zaradi izbru-
ha pandemije?
Če v tem času hodite po me-
stu, boste opazili, da so ceste
in ulice čiste. Take niso bile
pred izbruhom pandemije.
Upam, da bodo takšne tudi
ostale. Če bomo ohranili do-
sedanjo raven javne higiene,
bomo kot družba veliko na
boljšem.
Ker ste poznani kot social-
no čuteč človek, bi vas rad
vprašal o vlogi, ki jo soli-
darnost ima v današnji
družbi. Ali bo po vašem ob
koncu časa koronavirusa
med ljudmi več ali manj
solidarnosti?
Solidarnostne vezi so danes
nasploh v družbi manj razvite
kot v preteklosti. Nekoč so bi-
li ljudje po vaseh med sabo
povezani in solidarni. V času
krize koronavirusa se je soli-
darnost med ljudmi spet
okrepila. Zdaj, ko zdravstvena
kriza polagoma mineva, ob-
staja nevarnost, da se bodo
solidarnostne vezi spet zra-
hljale. Pri vsem tem igra
odločilno vlogo dejstvo, da
nas mediji stalno bombardi-
rajo z novicami, ki smo jih
pravzaprav siti. Prenasičenost
z novicami vodi v izčrpanost
in posledični odklon le-teh.
Ko bi mediji nudili novice na
prijetnejši in bolj smiseln
način, bi bilo boljše in bi se
tudi solidarnost med ljudmi
ohranjala. Ne verjamem, da
bo čas koronavirusa doprine-
sel h kakim večjim družbe-
nim spremembam. Navse-
zadnje tudi zaradi tega ne, ker
živimo v t. i. tekoči družbi.
Bi ob koncu intervjuja
morda še kaj dodali?
Da. V dopolnjeni izdaji knjige
bo tudi poglavje o medseboj-
nih vplivih. Vse do časa pred
pojavom pandemije se je
namreč veliko govorilo o kri-
zi odnosov v družinah, med
starši in otroki itd. O teh na-
petostih in težavah se danes
ne govori, ker je pač zdravje
zaradi pandemije
na prvem mestu.
Spomniti pa velja,
da ti problemi ni-
so izginili, le ne-
kaj časa so bili
zamrznjeni in bo-
do ponovno prišli
na dan.
Opozoriti moram
tudi, da po-
trošniška družba,
ki je k nam prišla
leta 1945 z Ame-
ričani, je marsikaj
postavila na glavo
in preoblikovala.
Spoštovanja, deni-
mo, kakršnega
smo dotlej mlajši
navadno izkazo-
vali staršem in no-
notom, je bilo od-
tlej postopoma
čedalje manj. Mar-
sikaj je spremenil
tudi računalnik:
na svojem domu ste, pritisni-
te na tipko in v hipu najdete
na spletu vse, kar si zaželite …
Ob koncu zdravstvene krize
koronavirusa se bo morda kaj
v zvezi s tem celo izboljšalo,
če so ljudje minule mesece, ki
so jih preživeli v družinskem
okolju, izkoristili za konstruk-
tiven razmislek. Po eni strani
bo lahko celo slabše, ker bo
potrošništvo in vse, kar je z
njim povezano, lahko še na-
predovalo. Če pa bi se te krize
z virusi ponavljale, se bo mor-
da solidarnost med ljudmi
okrepila. Ko hodim te dni po
mestu, sem zadovoljen, ko vi-
dim ljudi, ki se srečujejo in
družijo. Ta družabnost lahko
predstavlja podlago za novo
solidarnost. Videli bomo, kaj
bo še prišlo.
Matej Caharija
Foto damj@n
Kristjani in družba9. julija 20204
15. nedelja med letom nam
daje zelo znano priliko o
sejalcu in semenu, da bi
razumeli, kako pomembno
je duhovno življenje, pa
tudi, da nekako razumemo,
kako to poteka. Prilika ima,
kot zanimivost, tudi svoj
hebrejski ustreznik
“mashal”, ki pa ne pomeni
samo “primerjati”, ampak
ima več pomenov, kot npr.
podobnost, pregovor ali
uganka, pa še druge.
Skratka, samo zaradi dejstva,
da je govoril v prilikah, ne
bi mogli Jezusa razlikovati
od judovskih učiteljev, ki so
se prav tako posluževali
tovrstnega pripovedovanja.
Razlika je pa seveda v
prilikah samih, saj se izkaže
Jezus za Gospoda le-teh,
nihče namreč ni znal tako
pripovedovati kakor on,
kakor tudi ne najti tako
naravnih primerjav. Tu
imamo priliko o semenu in
sejalcu kot prvo od sedmih,
ki govori o siceršnji veliki
učinkovitosti same Božje
besede, kakor poslušamo že
pri Izaiju, vendar pa nam
Gospod govori tudi o
težavah, na katere ta beseda
naleti. Sicer pa stokratni sad
ni nič nenavadnega za
določena zelo rodovitna
področja takratne Palestine,
še posebej pa Galileje, kjer
je izredno rodovitna zemlja.
Tako se najde tudi zemlja
človeškega srca, ki je sicer
bolj ali manj rodovitna, pri
nekaterih zelo rodovitna,
vendar pa obstajajo številni
dejavniki, ki zavirajo rast
semena Božje besede. Precej
sveža je novica, da je bil
začet postopek za
beatifikacijo indijanskega
poglavarja Črnega Losa, ki
je postal po svojem
spreobrnjenju v katoliško
vero neverjeten katehist in
učitelj vere, po zgledu
Učitelja Jezusa. V tem
ameriškem domorodcu je
torej Beseda našla zelo
rodovitno zemljo, milost pa
je povzdignila njegovo
naravno inteligenco in
bistrost, ki ju je prej rabil za
pripovedovanje, da je
oznanjal Kristusov evangelij
prav tako ali še bolj
učinkovito, tudi v prilikah.
Gospod namreč izredno
razsipno deli svoje milosti,
ki so, če vzamemo apostola
Pavla, darovi Sv.
Duha, a je treba
z njimi
sodelovati, da
obrodimo
duhovne sadove. Zato pa te
primerjave iz poljedelskega
življenja, saj velja tisto, kar
je dejal sv. Avguštin, da isti
Gospod, ki nas je ustvaril
brez nas, nas pa ne bo
odrešil brez nas. Čudovito
sodelovanje Boga in
človeka, kjer prvi lepo
izkoristi naravne danosti
drugega, če le-ta seveda
hoče sodelovati v tem
odrešenjskem načrtu. V
nasprotnem primeru pa
velja, kakor lahko vidimo,
da pa ni bolj glušnega
človeka od tistega, ki noče
slišati, tako da je bolj kot
trda ušesa težava trdosrčnost
poslušalcev. Mi odprimo
srca Božji milosti.
Andrej Vončina
  Galeriji Družina so 2. ju-
lija odprli razstavo Dami-
jana Stepančiča z naslo-
vom Baraga - Črna suknja med
Indijanci, ki je nastala ob izidu
avtorjevega stripa oziroma ri-
soromana o delovanju Fride-
rika Ireneja Barage (1797-
1868) med Indijanci ob Veli-
kih jezerih. Stepančič je pri
ustvarjanju sledil dnev-
niškim zapiskom in pismom
slovenskega misijonarja.
Priznani ilustrator Damijan
Stepančič se je tokrat lotil
ustvarjanja biografskega stri-
pa o Frideriku Ireneju Baragi
ter skušal predstaviti njegovo
življenje in misijonarsko de-
lovanje. V času svojega delo-
vanja v Severni Ameriki je
Baraga deloval v petih misi-
jonih, dvakrat potoval v
Evropo, postal škof in spreo-
brnil številne Indijancev.
Strip želi prikazati njegovo
predanost, modrost ter neo-
majno vero v Boga in Indijance.
Kot so zapisali v Galeriji
Družina, strip bralcem približa
danes nekoliko pozabljenega, a
znamenitega duhovnika, razi-
skovalca in voditelja med sever-
noameriškimi Indijanci. Njego-
V va pričevanja in biografije pripo-vedujejo neprecenljive zgodbe oAmeriki, kakršna je bila, preden
so jo evropski priseljenci popol-
noma poselili, o indijanskem
načinu življenja in njihovi kul-
turi. Spomniti velja, da je bil Ba-
raga prvi avtor indijanskega slo-
varja.
Bralec iz stripa med drugim izve,
kakšen je bil kulturni dialog
med Evropejci in Indijanci, sez-
nani se z Baragovimi potovanji
in številnimi nevarnostmi te-
danjega časa, v delu pa je pred-
stavljen tudi Baragov edinstven
prispevek k vzpostavitvi duhov-
nega ter kulturnega dialoga
med slovenskim in ameriškim
prostorom.
V Mali vasi pri Trebnjem rojeni
Baraga je kot škof in kandidat
za svetnika v ameriški državi
Michigan še vedno prisoten,
zlasti v mestu Marguette, kjer
se je njegov grob ohranil do da-
nes, so še zapisali v galeriji.
Razstavo je odprl ljubljanski
nadškof metropolit Stanislav
Zore, o razstavi in stripu pa je
spregovoril Žiga Valetič.
Damijan Stepančič (1969) je di-
plomiral na Akademiji za likov-
no umetnost v Ljubljani. Velja
za enega najbolj vidnih sodob-
nih slovenskih ilustratorjev. Pri
ilustraciji, za katero je dobil že
vse slovenske nagrade za to
zvrst, si prizadeva, da tako lite-
rarni kot tudi likovni del deluje-
ta homogeno in kakovostno. Ve-
liko ustvarja s soprogo Lucijo,
velikokrat pa sodeluje tudi s pi-
sateljem Petrom Svetino. Letos
je bil s Svetino nominiran tudi
za slovito Andersenovo nagrado.
Upravičeno opozarjanje
V času epidemije se srečujemo z ljudmi, ki
ravnodušno kršijo pravila držanja razdalje,
nošenja mask, zadržanosti na zabavah in srečanjih.
Ob takih izkušnjah prihaja grenka bolečina: če se
že ne zanimajo zase in svoje zdravje, naj bodo vsaj
pozorni do drugih, zlasti starejših. Prav tako nam
različni dogodki porajajo vprašanje, ali smemo o
tem sploh komu kaj reči, ga posvariti, pritegniti k
razmišljanju? V svetu velja pravilo: Brigaj se zase
in druge pusti pri miru! Toda, če ti s svojim
ravnanjem ogrožajo zdravje drugih, ne moremo iti
kar tako ravnodušno mimo tega problema.
Nekateri mladi in starši so se zamislili, ko je prišlo
do okužbe v njihovih vrstah in karanten, ki so jim
bile naložene.
Obstajajo različne ravni odnosov in s tem tudi
različni načini sprejemanja nasvetov, pohval in
kritik. Kjer so odnosi prijateljski ali družinski, je
kritika sprejeta
dobrohotno. Ne sme biti
izrečena z jezo, ampak z
dobrohotno
naklonjenostjo, ljubeznijo
in molitvijo. Tako je mogoče
izmoliti sprejem sporočila in
ga izročiti Gospodu, ki more
edini nagovoriti človeka z
vabilom k spreobrnjenju in
novemu začetku. Pri tem
ne sme biti hinavščine ali
sebičnega namena.
Nekdanji katolicizem je
vzgajal, da je treba biti tiho in se ne pritoževati
čez vodstvo ter zakone. Komunizem je rezal glave
tistim, ki so izrekli kaj kritičnega. Marsikdo je moral
zaradi svojih besed sedeti v zaporu. Zdaj živimo v
demokraciji in imamo možnost svobodnega
izražanja. Nekateri to izrabljajo in blatijo druge.
Koliko gnojnice se zliva po spletnih portalih?
Obstaja kritična sredina, ki gleda pozitivno na
dogajanje v družbi in je sposobna ubesediti svoj
odnos do skupnih stvari. Zdi se, da se je v zadnjem
času povečalo njihovo število. K temu je prispeval
uspešni boj s prvim valom koronavirusa.
Marsikdaj se je zelo težko odločiti za kritični poseg.
Evangelij pravi, da če je mogoče, naj skupaj rasteta
pšenica in plevel do žetve, potem se bo že ločilo
pšenično zrnje od plev. Včasih, ko so stvari
prehude, morajo odgovorni prevzeti besedo in
povedati, kako stojijo stvari. Potreben je pogum,
da ljudje povedo besedo resnice z naklonjenostjo.
S tako komunikacijo raste skupnost in se bogati
družba.
Ko se že pojavljajo vnosi nove okužbe in se nekateri
posmehujejo tem boleznim, drugi pa že ustvarjajo
pretirane strahove, ni dovolj le molčati in biti
demokratično spoštljivi ter potrpežljivi. So časi, ko
je potrebna jasna beseda. Če pri vzgoji ni jasne
besede, bodo iz tega prišle posledice v življenju
otrok. Tako je tudi med domačimi, v kolektivu in v
družbi.
Bratsko opominjanje je obstajalo že od vsega
začetka v krščanskih skupnostih. Jezus je o tem
spregovoril v evangeliju: “Če tvoj brat greši, pojdi
in ga posvari na štiri oči”.  (Mt 18,15) Jezus je
ostro nagovoril Petra, ki je
hotel posegati v Božji
načrt za njegovo
odrešenjsko pot.  (Mt
16,23) Opominjajte se
med seboj, pravi sveti
Pavel v Pismu Rimljanom
(13,4), v Pismu
Galačanom je zapisal:
“Bratje, če zasačite koga
pri kakšnem prestopku,
ga vi, ki ste duhovni,
opomnite v duhu
krotkosti”.  (Gal 6, 1)
Treba se je znati presoditi, kaj delamo, kako
živimo? Nekateri se sodijo prestrogo, drugi, teh je
več, pa zelo popustljivo. Značilnost krščanske
duhovnosti je v zmernosti in budnosti, da se
odločimo za rast v ljubezni in resnici. Merilo je v
bistvu bratstvo, če se čutimo živa skupnost, ki nam
je poslana na življenjsko pot, bomo zavarovali vse,
ki so šibki, in jim pomagali pri osebni rasti ter
zdravju. Treba je spremljati ljudi, da niso brez jasnih
koordinat in podpore. Če je z njimi vzpostavljen
pozitiven odnos, potem je mogoče izreči kritiko,
ki gradi in povezuje. Vse oblike pogovora je
potrebno izmoliti, prositi za moč Svetega Duha, da
združi misli in srca v resnici.
KAJ NAM HOČE POVEDATI KORONAVIRUS? (13) PRIMOŽ KREČIČ
Skozi drugačno prizmo (28)
Onkraj optimizma in pesimizma
  e v času, ko smo bili zaradi
ukrepov bolj doma, sem bral
odličen članek Marcella Ve-
nezianija z zgornjim naslovom. Če
pa pustimo ob strani, da smo se
zdaj bolj spraševali, ali se še, ali je
kdo “pozitiven” oz. “negativen”,
pa se res pogosto zastavlja to
vprašanje, ki ga Veneziani ima že
za ritualno, ali smo optimisti ali
pesimisti. Gre torej za neki večni
antagonizem, v tem primeru za
antagonizem počutja ali miselno-
sti, čeprav gre v današnjem svetu
bolj za to, kar človek čuti, ne za to,
kar razmišlja. Optimizem
in pesimizem sta tako
“mentalni stanji opazoval-
ca”. “V delu Prima perso-
na je Giuseppe Pontiggia
razlikoval med usmerje-
nostjo počutja oziroma
funkcionalno usmerjeno-
stjo. Tako naj bi obstajali
pesimisti zaradi značaja,
slabe prebave, tragičnosti,
kakor imamo po drugi
strani optimiste po uradni
dolžnosti ali zaradi službe-
nih zahtev, kot recimo oglaševalci,
ki so primorani stalno dajati pozi-
tivna sporočila. Politiki so pesimi-
stični v opoziciji in optimisti na
vladi. Stara Gramscijeva sinteza,
pesimizem razuma in optimizem
volje, pa v dobi bipolarnosti in psi-
hično-počutnega menjavanja po-
ve bore malo. Z našim avtorjem
ugotavljamo, kako sta obe zadevi
pravzaprav mladi. Pesimizem naj
bi se rodil v Franciji po razočara-
nem razsvetljencu Malletu du Pa-
nu leta 1759. Naj bi se rodil, ker
obstaja, po Venezianiju, “pesimi-
zem tudi glede izvora izraza same-
ga”, vsekakor pa pride uradno na
Francosko akademijo leta 1835, ko
ga sprejmejo v akademsko termi-
nologijo. Seveda je tu govor o izra-
zu in ne o vsebini izraza ali termi-
na, ker so pesimisti seveda obsta-
jali že prej, le da se ni uporabljal
tovrstni izraz. Po stoletjih ali celo
tisočletjih pa dobimo izraz pesimi-
zem šele v “razsvetljenem” 18. sto-
Š letju. Optimizem se pojavi že ka-kih dvajset let prej, uporabijo paga jezuiti, ko v reviji Memoires de
Trevoux optimizem pripisujejo
Lebnizu in njegovi teoriji o svetu,
ki naj bi bil najboljši možen. Vidi-
mo torej, da se optimizem prvič
uporablja zato, da bi se ga kritizi-
ralo, vsekakor pa oba izraza zraste-
ta v gnezdu racionalizma. Prvi
konflikt med obema najdemo pri
Voltairovem Kandidu, kjer je op-
timizem celo v naslovu – Candide
ou l'optimisme. Voltaire se po-
smehuje rožnatemu pogledu na
svet, saj se mu po lizbonskem po-
tresu zdi, da je Božja previdnost
svet pustila na cedilu. So pa obsta-
jali tudi takšni, eden od njih je bil
Manzoni, ki so menili, da obstaja
tudi zlo, iz katerega pride dobro.
Konec koncev se tudi prva sloven-
ska povest imenuje Sreča v nesreči
(Janez Cigler), če dodamo še slo-
vensko različico. To danes ni rav-
no “in”, ker med izrazoma ni ena-
kosti. “Pripisuje se določen filozof-
ski status optimizmu, pobožno pa
se klanja literarnemu in filozofske-
mu pesimizmu, vse od romantike
naprej”. Za primer lahko vzame-
mo npr. diptih Leopardi-Schopen-
hauer, vendar pa, kot so številni
opozorili, najbolj pa De Sanctis in
Gentile, Leopardi sicer res preklin-
ja življenje, vendar zbuja globoko
hrepenenje po njem. Veneziani
nam pove, da je “velika razlika
med tragičnim ozirom eksistence
in pesimizmom, ki je zgolj ideo-
loško-moralitično, počutno in po-
navljajoče se smetenje”. Omenja
Nietzscheja, ki je bil sicer tragičen,
a po drugi strani vesel mislec.
Čeprav je bil obupan, ne moremo
reči, da bi bil pesimist. Vsaj tako
Veneziani. V 20. letih 20. stoletja
se je predvsem v srednji Evropi po-
javil “Kulturpessimismus”. Spen-
gler je napisal kratek esej, Pessimi-
smus?, a je slednji bolj izhajal iz
karakterja kot iz filozofije in po-
gleda na civilizacijo, kakor kažejo
njegovi melanholični in pesimi-
stični dnevniški zapiski. Eno je to-
rej melanholičnost, ki je pogosto
spremljala velike umetnike,
drugo pa pesimizem in op-
timizem, ki bolj spadata,
kakor pravi naš avtor, “v
umetno ustvarjeno kralje-
stvo lažne vesti”. Pravi
namreč, da v absolutnem
smislu nimamo nekega pe-
simizma ali optimizma,
“ampak sta pesimizem in
optimizem bolj odvisna od
opazovalca, kot pa od re-
sničnosti, gre za subjektiv-
ne občutke, ne pa za objek-
tivna opažanja”. Gre namreč za to,
da primerjam svoje življenje z
življenjem nekoga drugega, potem
pa sem eno ali drugo – optimist ali
pesimist. “Čeprav pa nimata osno-
ve, pa so še kako konkretni njuni
učinki, od borze do življenja, od
politike, pa do zasebnega življenja,
pesimizem in optimizem stvari
preustvarjata, proizvajata realne
učinke”. Skratka, vidimo, da zade-
vi nista realni, vendar pa resnično
učinkujeta, pa ne le na posamez-
nike, temveč na družbo. Ko torej
Venezianija vprašajo, ali je opti-
mist ali pesimist, odgovarja, da je
zelo odvisno od mnogih dejavni-
kov: “ob kateri uri, na katerem kra-
ju, v kakšni starosti, v odnosu do
česa, v družbi koga, potem ko je
videl ali jedel kaj …” Optimizem
in pesimizem sta po njegovem dva
tira, ki pa oba peljeta proti istemu
cilju – k norosti. Resničnost pa je
onkraj optimizma in pesimizma.
Andrej Vončina
Marcello Veneziani
Razstava v galeriji Družina
Stripi Damijana Stepančiča 
o misijonarju Baragi
V soboto, 4. julija 2020, so se člani župnije sv. Ivana iz Trsta
odpravili na izlet na Barbano. Sveto mašo, ki je potekala
dvojezično, sta darovala gospoda Tomaž Kunaver in Sergio Frausin.
Sončna sobota v objemu Matere Božje
Misel na 15. nedeljo med letom  
Duhovno poljedelstvo
Kristjani in družba 9. julija 2020 5
  Franc in Marija Saksida
Namen misijonskega delovanja ostaja nespremenjen!
POGOVOR 
  etos praznuje misijonski
krožek v Rojanu že 100 let
plodnega in predvsem do-
brodelnega delovanja. Članice
Marijine družbe so od nastanka
krožka 25. marca 1920 dolgo let
skrbele za slovenske misijonarje
po svetu pod dolgoletnim nadzo-
rom msgr. Stanka Zorka. Leta
1988 se je misijonskemu krožku
pridružil Franc Saksida, ki še da-
nes z ženo Marijo vestno skrbi za
odsek in slovenske misijonarje.
Ob letošnjem pomembnem jubi-
leju smo se pogovorili prav s
tržaškima rojakoma.
Kako se je sploh vse začelo ta-
krat, leta 1920?
M. S.: Papež Benedikt XV. je leta
1919 objavil in poslal vsem kato-
liškim škofom okrožnico o misi-
jonih. Bili so hudi časi. Misijoni
so bili po vojni močno prizadeti
in papež, ozirajoč se na žalosten
položaj katoliških misijonov, je
pozval vse narode, naj se zavza-
mejo za bogoljubno delo in po-
magajo z molitvijo in podporo, da
bi lahko misijoni nadaljevali dra-
goceno delo. Takratni družbeni
voditelj v Rojanu Karel Musizza se
je odločil in se odzval na vabilo
svetega očeta. Sklical je zbor de-
L kliške in ženske Marijine družbein na skupnem, izrednem shoduustanovil misijonski odsek. Bil je
25. marec leta 1920. Za načelnico
so izvolili Ivanko Pavlič, poleg nje
pa sta bili tudi dve pomočnici, Te-
rezija Furlan in Pina Bizjak, ki je
leta 1923 sprejela tudi načel-
ništvo. Vse svoje življenje je daro-
vala v prid ubogim.
S svojim dragocenim in dobrodel-
nim delom in srcem se je takoj iz-
kazala tudi družbenica Pierina
Blažina, ki je že v letih po drugi
svetovni vojni pošiljala pomoč
materi Tereziji iz Kalkute in pod-
pirala semenišča v Indiji.
Neutrudljivi msgr. Stanko Zorko,
ki je leta 2002 praznoval 50. oblet-
nico svojega delovanja med nami,
je bil res ponosen na naš misijon-
ski krožek in ga je vedno podpiral
z vsemi močmi.
Prav tistega leta sta prevzela vo-
denje vidva?
F. S.: Tako je. Jaz sem se sicer pri-
družil misijonskemu krožku že le-
ta 1988. Takrat sem se upokojil,
bil sem redar v Trstu, in sem začel
premišljevati, kaj naj bi delal v
prostem času. Imel sem vedno ve-
liko ljubezen do znamk. Zbiral
sem jih že od 12. leta. Takrat nam
je bilo v veliko veselje izmenja-
vanje znamk med prijatelji v šoli.
Kar dosti let so ostale v albumih,
na katerih se je počasi nabiral
prah. Ko sem se upokojil, sem
odločil, da jih bom zbiral naprej.
In res so mi jih prijatelji prinesli
na dom, mi jih pošiljali, včasih so
me zbiratelji vprašali za kakšno
znamko in mi jo tudi plačali in ta-
ko se je pravzaprav začela zamisel,
da bi znamke prodajal in da bi pri-
spevek namenil v celoti za misi-
jonski krožek. Vse skupaj se je kar
hitro razvilo in tako se je tudi
začela prava znamkarska akcija.
Zdaj nam pošilja znamke iz 43
držav več kot 1.700 posamezni-
kov, največ iz Slovenije. Z znam-
kami skušam nabrati čim več pri-
spevkov, a jih je res veliko, zato jih
pošiljam tudi drugim ustanovam,
npr. kamilijancem, frančiškanom
ipd. Pošiljam po 30 kg znamk, ki
jih oni potem prodajo in obdržijo
prispevek za svoje misijone.
Tesne vezi imate tudi z Misijon-
skim središčem Slovenije, kaj-
ne?
F. S.: Ja. Dosti znamk prihaja na
dom, večina pa v Misijonsko sre-
dišče v Ljubljano. Ko gremo v Lju-
bljano po znamke, napolnimo kar
cel prtljažnik. Tam sva leta 1988
spoznala s. Tribucijo v Misijonski
pisarni za znamke, kjer je tudi de-
lovala in zelo skrbela za misijone
do leta 1991. Takrat sem tudi pri-
pravil prvo pošiljko in izdal prvi
račun, ki je znašal 300.000 lir, še
zdaj se spominjam.
Vsekakor postopek je tak, da mi
zbiramo prispevke, ki jih potem
nesemo v misijonsko pisarno, kjer
jih naslovijo tistim slovenskim
misijonarjem, ki jih izbereva jaz
in žena, oz. tistim, s katerimi smo
v letih navezali stike.
Misijonarje tudi vabite na pri-
jetne in zanimive večere v Ma-
rijin dom v Rojanu …
M. S.: Tudi, družbenice prej in
midva zdaj smo preko misijonske-
ga odseka vedno vzdrževali stike
s slovenskimi misijonarji po sve-
tu, ki radi pridejo v Marijin dom
v Rojanu. Občasno telefoniram v
Misijonsko središče in se pozani-
mam, ali je kdo prišel začasno
spet v Slovenijo, in z njimi potem
organiziramo prijetno srečanje oz.
pogovor in projekcijo slik iz misi-
jona, v katerem deluje. Pred krat-
kim nas je prišla obiskat s. Agata
Kociper, ki že 36 let deluje v Ama-
zoniji med indijanskimi plemeni.
Zelo zanimiva in pomembna
osebnost je bil pater Ernest Saksi-
da, ki je žal preminil leta 2013 pri
  Na god sv. Tomaža
Pokop po vojni pomorjenih žrtev
LOGATEC 
  ne 6. junija 1991 so si ra-
ziskovalci Inštituta za sod-
no medicino, preiskoval-
ni sodnik, tožilec in policisti ogle-
dali prikrito morišče in grobišče v
opuščeni apnenici v Zakovškem
gozdu pri Zaplani. Posmrtne
ostanke umorjenih so izkopali 26.
septembra 1991. Gre za dvanajst
moških, starih med 20 in 50 let.
Zvezani so bili z rdečo telefonsko
žico, ustreljeni v glavo. Verjeten
datum umora je 21. junij 1945.
V petek, 3. julija 2020, je bil v Dol-
njem Logatcu pogreb teh dvanaj-
stih umorjenih, katerih posmrtni
ostanki so bili izkopani iz apneni-
ce v Zakovškem gozdu pri Zapla-
ni.
Objavljamo govor, ki ga je imel pri
pokopu prof. Janez Juhant.
“Genocidna množičnost medvoj-
nih in povojnih pomorov pri nas
in po svetu je skušala prekriti re-
sničnost enkratne in neponovljive
smrti, ki jo umre vsakdo sam.
Zločinski sistemi in njihovi izva-
jalci so naredili vse, da bi oko-
liščine nasilnih pobojev, vključno
z žrtvami, obdržali anonimno.
Brez imena naj bi bili tudi nalogo-
dajalci in izvrševalci, smrti naj bi
se dogajale na neznanih krajih, v
sencah dreves in gluhih loz, kjer
naj bi se potuhnila kletev in strel.
Če človeku gledamo v obraz, se
nam njegovo obličje zasmili. A
D vseeno je resnico težko dolgo-ročno prikrivati, še posebej, če jenečloveško kruta. Sicer so tudi pri
nas kot po svetu imena izvajalcev
znana, čeprav so dokumente
večina uničili ali ukradli. Žrtve, še
bolj pa rablje pa je teroristična kru-
tost iztrgala iz njihove normalne
osebne življenjske povezanosti v
družinsko in narodno telo. Iz oseb
je naredila pokorne stroje, iz
družin in skupnosti poslušna
orodja, iz naroda brezimno ljud-
stvo, ki naj kima tiranom. Ker so
namesto Boga zavladali maliki, 'se
je to izkazalo, kot da bi hlad, ki se
ne bo nikoli ogrel, obiskal člo-
veško hišo'. Kako silovito se je ta
sibirski piš zajedel v človeške duše
in ohladil medsebojne človeške
vezi, šele polagoma dojemamo
zdaj v svobodni državi. Ustraho-
vanje in prisila k nečloveškim de-
janjem laži, zatiranja in izkoriščan-
ja so pustili trajne posledice v ose-
bah in narodu. Celo za stometrsko
pregrado zasuta gola trupla v Hudi
Jami so le za hip predramila člo-
veška srca, a so spet otopela v svoji
nečloveški brezbrižnosti za usodo
trpečega človeka. Kjer Bog ni več
Bog, tam tudi človek ne more biti
več človek, je zapisal Marjan
Rožanc. Mozaik resnice o pobitih
pa se kljub temu v svojcih žrtev in
krvnikov le polagoma, a vztrajno
sestavlja. Kolikor bolj spet postaja-
mo ljudje, tj. osebna in odgovorna
bitja, toliko bolj nas ta celovita re-
snica osvaja in osvobaja. Zato ima-
jo žalne slovesnosti narodno-
očiščevalni pomen. Nekdanji ano-
nimni ljudje, zgolj številke, ki so
pripadali osovraženemu razredu,
rasi ali narodu, spet vstopajo v člo-
veški svet. Z njimi vstopamo vanj
tudi mi vsi, vključno s tistimi, ki
so ukazali ali izvrševali pomore. Iz
herojev, komisarjev, sekretarjev, ra-
zrednih sovražnikov, kulakov in
verskih blaznežev postajamo ljud-
je. Pri nas so bili oboji, krvniki in
žrtve v glavnem katoličani, med
žrtvami pa še najbolj kmetje, pod-
jetniki, samostojne osebe s srcem
za dom in rod. Rablji so ubili v sebi
svoje božje in človeško dostojan-
stvo in potem je bila odprta široka
pot, ki vodi v pogubljenje; ne le
pogubo drugih, pač pa tudi v po-
gubljenje njih samih. Kdo more
opisati smrtne stiske pobitih, ki so
jih ti zmogli preliti v molitev, med-
tem ko so rablji, kot je zapisal du-
hovnik, poznali le kletev, ki pa se
je morda po neprespanih nočeh le
spremenila v molitev? Oboji pa so
svoje skrite bolečine naložili po-
tomcem. Kako peklensko se je ra-
zraslo opustošenje človeških duš,
razsejalo sovraštvo in kako zelo je
pordečila kri ne le deželo pač pa
duševnost, ni treba spraševati psi-
hologov in psihiatrov, treba je po-
gledati v dušo Slovenca in v dušo
naroda, kot poje Kajuh v Slutnji,
da “bomo uživali ob krvi ne-
dolžnih teles; o, ne … o, ne … Kako
sram me je …” A se včasih zdi, da
nekaterih sploh ni sram. Težko in
počasi prihajamo spet do dostoj-
nih meril človeškega občevanja in
sobivanja. A zanje se je treba stalno
in pogumno prizadevati, zastaviti
zanje svoja življenja, kot so to sto-
rili naši predniki, profesor Lam-
bert Ehrlich in vsi drugi možje in
žene, med njimi vsi Vi, ki Vam da-
nes po 75 letih vračamo svoj člo-
veški dolg, ki terja od nas, da vsa-
kemu ob smrti zagotovimo, da je
v miru položen v domačo zemljo.
Ob slovesu verni ljudje molimo,
obenem izlijemo svoje solze ob ze-
meljski ločitvi. Vse to so opravili
za Vas že Vaši svojci, matere, dekle-
ta, žene in otroci, ki so sicer še upa-
le na vrnitev, dokler to upanje ni
ugasnilo v srcih in so se solze po-
sušile na zgubanih obrazih. Koliko
življenjskih hrepenenj in upanj je
odšlo v prerano, kruto gomilo?
Koliko solz, bolečin in praznine je
ostalo za tisoči pobitih in kričalo v
nebo po odrešenju.
Blagor Vam, kadar Vas bodo zaradi
mene zasramovali in preganjali …
veselite in radujte se, veliko je Vaše
plačilo v nebesih. Tako so delali s
preroki in pravičnimi. Takšen po-
gum zmorejo ljudje, prekaljeni v
veri, utrjeni v pravičnosti, ki šibko
človeško naravo odpirajo večnim
razsežnostim. Med mučenci, ki so
branili dom in rod, je gorela ta pre-
danost, o čemer pričajo svete po-
dobe, rožni venci na poti v mučil-
nico pod Macesnovo gorico in šte-
vilnih drugih krajih naše okrva-
vljene domovine.
Duše pravičnih so v božji roki, je
zapisal modrec. Za rajne, ki jih po
75 letih s sveto mašo in opravilom
za rajne pokopavamo, velja to v
dvojnem smislu. Pokojni mučenci
so živeli iz vere, da so v božjih ro-
kah. Molitev Angelovega češčenja
in jagode rožnega venca so po-
svečale njihova življenja, da so bila
v stalni božji navzočnosti. Danes
težko razumemo to globoko pre-
danost Bogu, ki pa je celotnemu
njihovemu življenju dajala smer in
cilj. Iz te življenjske globine je rasla
tudi dokončna predanost Bogu,
popolno pričevanje, ki je zadnja
stopnja, ki so jo prešli ti trpini iz
ljubezni do Boga in do svojega ro-
du in doma. Ne pozabimo tudi na
potrpežljivo predanost njihovih
deklet, žena in mater, ki so v tihoto
izbe in gluhost loze ihtele, da jim
je vsak dan zorel za nebo: Duše
pravičnih so v Božji roki.
Za svoja človeška dejanja običajno
razumni ljudje prevzemamo od-
govornost, ker se zavedamo posle-
dic neodgovornosti. Pomislimo
na usodni čas prve in druge sve-
tovne vojne, ko so politiki lahko-
miselno pahnili narode v strahot-
no morijo; tudi Jugoslavijo z ne-
premišljenim ravnanjem “bolje rat
nego pakt”, ki je izvalo Hitlerja in
druge krvnike. Kako usodno je ta
neodgovornost zadela Slovence.
Po prvi svetovni vojni smo izgubili
Primorsko, Koroško, pred sto leti s
požigom simbolni Narodni dom
v Trstu. V drugi se je nečloveškemu
ravnanju tujcev pridružil še rojak,
ki je v stiski uničeval brata ter po
vojni zakrivil toliko smrti, begun-
stva in pohabljanje človeških duš.
V teh stiskah so številni in tudi Vi,
ki Vas danes pokopavamo, ostali
zvesti, odgovorni za dom in rod.
Odgovornost za Vas pa prevzema-
mo zdaj tudi mi. Ta odgovornost
do Vas in vseh drugih žrtev je za-
veza, da ostajamo tudi danes mi
zvesti Vam, Bogu, domu in rodu.
Zavezuje nas k resnici, pravičnosti
ter zvestobi narodu in Cerkvi. Oni
so v miru, nam je to javno slovo
od Vas znak zvestobe pravičnosti
in odgovornosti za narod, Cerkev
in državo. Kristjani smo v teh raz-
merah poklicani, da bi v smislu
Blagrov tudi danes dosledno zasta-
vili vse svoje moči za odgovorno
osebno in družbeno ravnanje. Le
tako bomo zvesto kot Vi, naši
pričevalci, vsak dan izpovedovali,
da so duše pravičnih vedno v
Božjih rokah. Kakor Vi se zavezu-
jemo tudi mi prihodnjim rodo-
vom obraniti dom in rod ter
očiščeno osebno in narodno za-
vest ter prispevati k demokratiza-
ciji domovine. Predvsem izpove-
dujemo, da tudi mi verujemo be-
sedam blagrov in delujemo za ure-
sničevanje Božje pravičnosti na
zemlji in za njeno dokončno ure-
sničitev pri Bogu, kar ste dosegli
Vi, spoštovani bratje, ki Vas
izročamo domači zemlji, verujoč,
da so Vaše duše že davno pri Bo-
gu.
93 letih. Ustanovil je in dolgo let
vodil središče Don Bosco (Cidade
Dom Bosco) v kraju Corumba v
Braziliji. Z njim smo bili tesno po-
vezani in veliko sodelovali.
Večkrat nas je prišel tudi obiskat
v Trst. Z njegovo smrtjo pa delo-
vanje v Dom Boscovem mestu ni
prenehalo, ampak se nadaljuje in-
tenzivno in z velikim socialnim
čutom.
Zdaj imata še dodatno pomem-
bno in odgovorno vlogo, pove-
zano s tem mestom, kajne?
F. S.: Res je. Postala sva odgovorna
za posvojitve. Po našem prizade-
vanju je posvojenih 18 otrok v
mestu Corumba. V bistvu ljudje
lahko z letno denarno vsoto (312
evrov) posvojijo otroka v Braziliji,
midva sva potem odgovorna za to
dejanje.
Kako so se spremenili časi?
Imata še energijo in motivaci-
jo?
M. S.: Časi so se res zelo spreme-
nili. Motivacija ostaja, kajti misi-
joni so nam bili vedno pri srcu,
ker opažamo, koliko dobrega lah-
ko naredimo tudi z manjšimi ak-
cijami in tudi kako so misijonarji
hvaležni in kako cenijo delo mi-
sijonskega krožka in društva v Ro-
janu.
Svet je pač drugačen, včasih smo
zbirali dosti oblek in hrane, zdaj
pa zbiramo predvsem denarna
sredstva. Res, ljudje nimajo več to-
liko smisla za dobrodelnost, ima-
jo manj občutka za misijone,
predvsem mlajše generacije.
Včasih je bilo več prispevkov, več
pobud za nabiranije sredstev, tudi
več misijonskih odsekov. Zdaj
smo v bistvu ostali samo mi in
krožek v Mačkoljah, s katerim red-
no sodelujemo. Vsekakor se ne ra-
di pritožujemo. Res je, da bi bilo
lahko veliko več finančne po-
moči, kajti številke so se v letih
drastično znižale, toda konec leta
zmoremo vseeno zbrati pomem-
bno vsoto za pomoč našim misi-
jonarjem.
F. S.: Misijonski krožek je vedno
plodno deloval, tudi v času vojne,
tudi ko so bile razne politične
težave in spremembe. Še danes
redno deluje, in to po zaslugi vseh
dobrotnikov, prijateljev in
požrtvovalnih oseb, ki tiho skrbijo
za misijonsko delo. Namen misi-
jonskega delovanja ostaja nespre-
menjen! Bistvo je pomagati misi-
jonarjem po svetu z molitvijo in
darovi za pomoč revnim, bolnim,
potrebnim in vsem, ki so v stiski.
Matevž Čotar
Marijine družbenice v Rojanu leta 1920 19.10.2019 Obisk sestre Agate Kociper v Rojanu27.07.1998 Marija in Franc Saksida z misijonarjem Ernestom Saksido
Goriška9. julija 20206
  Družina Vogrič, lastnica restavracije v Števerjanu
“Kdor pride jest k nam, se vrne
domov zadovoljen”
POGOVOR 
  teverjanci so dobri ljudje. Ra-
di imajo in prav tako radi po-
nujajo imenitne enogastro-
nomske dobrote, ne le rujno ka-
pljico, temveč tudi odlične jedi.
Ena izmed daleč naokrog najbolj
znanih in uveljavljenih tam-
kajšnjih gostiln je restavracija Vo-
grič v zaselku Valerišče. Tam so nas
ob koncu prejšnjega tedna toplo
sprejeli gospod Roman Vogrič,
žena Jožica ter hčerki Mojca in Kri-
stina, pa še trije živahni vnuki. Sa-
mi lepi, nasmejani in iz srca dobri
ljudje!
Od kdaj sploh obstaja restavra-
cija Vogrič? Kako se je začela ta
vaša zgodba in kako se je razvila
v času do danes?
Roman V.: Števerjanski zaselki so
razpršeni po briških gričih. Po voj-
ni smo otroci iz vse občine hodili
v šolo, ki je bila v središču vasi. Za
bolj oddaljene je bilo kar naporno.
Zato je občina leta 1960 zgradila
šolo na Valerišču in na Jazbinah,
ki sta bili odprti približno deset let.
Kasneje je postavila na noge šolo v
Dragah, pod cerkvijo, za celo
občino. Takrat sem gradil hišo v
Klancu, žena ni imela zaposlitve,
zato sem predlagal županu Stani-
slavu Klanjščku, naj mi da v najem
šolo na Valerišču, ki je bila prazna
in zapuščena. Pomislil sem nam-
reč, da bi odprl majhno gostilno,
saj v tistem zaselku in okolici ni bi-
lo nič podobnega. Župan se je
strinjal in mi dal v na-
jem stavbo od leta 1980
do 1985. Obljubil mi je
tudi, da mi jo bo prodal,
če bo gostilna dobro
uspevala. Gostje so pri-
hajali, bilo jih je vedno
več in župan je držal be-
sedo: leta 1985 sem od-
kupil stavbo in zemljo
okrog nje. Ker je gostil-
na rastla, smo leta 1989
pripravili načrt, porušili
staro stavbo in zgradili
novo. Dne 15. avgusta
1991 smo uradno od-
prli novo gostilno. Z njo smo še
vedno zelo zadovoljni, prostora
imamo za okrog 150 gostov. Za
gradnjo smo sicer vzeli posojilo, a
posli, hvala Bogu, so nam šli v na-
slednjih letih dobro, tako da smo
vse dolgove lepo poravnali.
Jožica P.: Glavna sila je na začetku
bil mož, ki je imel to idejo. Gostil-
no je postavil na noge za družino,
da bi tam delali in od tega dobro
živeli. Najprej smo preuredili in
prenovili staro šolo, postavili na
vhod kolesa starih vozov, zato si je
moj mož zamislil, da bi gostilno
imenovali “Alle ruote”. Tam smo
delali deset let. Potem to ni bilo več
možno, saj prostori niso bili pri-
merni. V desetih mesecih smo
zgradili novo stavbo, ki je tudi od-
govarjala vsem zakonskim predpi-
som.
Mojca V.: Takrat in tudi danes še
naprej delamo veselo!
V restavraciji dela cela družina.
Kako ste si razporedili delo?
Roman V.: Starejša hči, Mojca, dela
v kuhinji, mlajša, Kristina, vodi de-
lo in streže, žena Jožica dela v ku-
hinji in skrbi za nabavo. Jaz poma-
gam, kar morem. Imamo še dva
pridna kuharja, stalno natakarico
in druge natakarice, ki delajo ob
koncu tedna oz. občasno. Ta poklic
je zelo težak in zahteva veliko od-
govornost tako v kuhinji kot tudi
pri strežbi; ko pa nam delo kljub
Š obremenjenosti lepo uspe in so go-stje zadovoljni, je to tudi našuspeh. Skupaj smo dobra ekipa in
za to se prav vsem lepo zahvalju-
jem.
Kristina V.: Pozimi delamo v glav-
nem ob koncu tedna, poleti
pa vsak dan. Dela ne manjka
in ga skušamo vedno opravlja-
ti dobro. Veseli in zadovoljni
smo, ko nas gostje pohvalijo,
saj to pomeni, da dobro dela-
mo, čeprav so ljudje vedno
bolj zahtevni.
Gospod Roman, znani ste
bil kot tisti, ki ste pripravlja-
li odlično meso na žaru.
Roman V.: Zaradi zdravja sem
pred nekaj leti to opustil. Naša
gostilna je od vsega začetka
znana po dobrem mesu na
žaru. To delo sedaj zelo dobro
opravlja kuhar Vojko.
Ponujate pristne dobrote
domače - slovenske, itali-
janske in avstrijske - kuhin-
je. Imate svoje recepte?
Roman V.: Imamo naše recep-
te, za katere skrbi Mojca, ki je
opravila kuharsko šolo, hrana
pa je res vsa domača. Kdor pri-
de jest k nam, se vrne domov za-
dovoljen. Naši njoki so pripravljeni
tukaj, isto velja za testenine, vse sla-
dice in slaščice.
Jožica P.: Naš jedilnik vključuje pre-
proste in doma pripravljene jedi,
to je odvisno od sezone. Sedaj smo
kuhali predvsem češnjeve njoke in
češnjev štrudelj.
Delamo tudi raz-
ne testenine, ra-
viole in “pastic-
cio”.
Kristina V.: Od
časa do časa kaj
spremenimo v
jedilniku, zlasti
za Božič, Veliko
noč in poročna
kosila se potru-
dimo malo bolj,
da najbolje
ustrežemo žel-
jam gostov ob
velikih praznikih.
Mojca V.: Imamo odlične recepte
naše none in tete Dragice, nadal-
jujemo tradicijo. Res se trudimo,
da bi bila hrana vsa naša. Dobro se
zavedamo, da novosti morajo biti,
ker to si gostje tudi želijo. Za tako
pripravo hrane pa je potrebnega
več časa. Kuhanje je prava umet-
nost, ki združuje okuse, pa tudi
predstavitev krožnika je zelo po-
membna. Za tako pripravo hrane
pa je potrebnih veliko ur dela.
Po čem še največ sprašujejo go-
stje?
Jožica P.: Najbolj sprašujejo po me-
su na žaru, piščancih, čevapčičih,
ljubljanskem zrezku, njokih, v tem
času zlasti po češnjevih njokih.
Kristina V.: Zelo radi imajo tudi
naše kremšnite, “millefoglie” ali
prekmursko gibanico, sladice, ki
jih pripravljamo sami. Kdor pride
k nam, že ima v mislih, kaj bo je-
del.
Imate tudi bogat izbor briških
vin …
Roman V.: Nudimo stekleničeno
vino bližnjih kmetov in vinarjev,
Vogriča, Humarja, Komjanca in
drugih. Vino ne sme zmanjkati.
Voda lahko zmanjka, vino pa ne!
Od kod prihajajo vaše stranke?
Roman V.: Gostje prihajajo iz vse
naše dežele in še dlje, od Benetk in
Padove do Trsta.
Zadnje čase pri-
haja več ljudi tu-
di iz Slovenije,
ne le iz Primor-
ske, ampak tudi
iz osrednje Slo-
venije. Hodijo
jest in pri nas tu-
di prenočujejo.
Ob števerjan-
skem festivalu
imamo vedno
polno. Ponavadi
je tudi veliko Av-
strijcev in Nemcev:
posebno veliko jih
je od Velike noči
dalje. Ob gostilni
imamo stavbo s so-
bami, ki smo jo
zgradili leta 2004.
Nudimo šest so-
dobno opremlje-
nih sob s čudovi-
tim pogledom na
Brda, skupno lah-
ko pri nas prenoči
14 oseb. Tudi za to
skrbimo sami. Go-
stje so turisti, tisti, ki obiskujejo fe-
stival, pa tudi trgovski zastopniki,
ki prihajajo zvečer, pojejo, prespijo
in odpotujejo proti Sloveniji. Pre-
nočitev pri nas iščejo tudi ljudje, ki
obiskujejo igralnice v bližnjih kra-
jih Slovenije.
Kristina V.: Pozimi je za sobe manj
povpraševanja, poleti več. Takrat je
največ dela tako v gostilni kot v so-
bah.
Mojca V.: Ljudje se na našo gostil-
no in tudi na sobe kmalu navežejo
in se zato radi vračajo.
Kako ste preživeli letošnjo pom-
lad in pandemijo?
Roman V.: Gostilno smo zaprli v
začetku meseca marca, spet smo jo
odprli v četrtek, 21. maja. Zaprti
smo bili dobra dva meseca. Ta čas
smo v gostilni in okrog nje kaj po-
spravili, uredili vrt, vse, kar je bilo
potrebno. Nikoli prej se še ni zgo-
dilo, da bi bili zaprti toliko časa. V
tem času nismo dostavljali hrane
na dom, ker za nas ni bilo izvedlji-
vo.
Mojca V.: Jaz sem med zaprtjem
uživala v družini!  (se zasmeje; op.
p.) Drugače ne vem, kako bi
preživeli, saj je spomladi veliko
praznikov in zaradi številnih na-
ročil res ogromno dela.
Kristina V.: Pavza je bila prisiljena,
tako smo se malo odpočili. Zaradi
koronavirusa so žal
odpadla vsa na-
ročila, ki smo jih
imeli za Veliko noč,
obhajila in birme v
maju.
Mojca V.: … prido-
bili smo “duhov-
no”. Otroci so sicer
študirali od doma,
pri nas pa je še ved-
no problem inter-
net, ki ne deluje
najbolje.
Kristina V.: Ko smo
spet odprli, sem jaz,
ki strežem pri mizah, opazila, da so
gostje prav vse pojedli s krožnikov.
Jedli so z veseljem! Doma nimajo
vsi časa, da bi se posvečali kuhanju,
predvsem tisti, ki so zelo obremen-
jeni z delom. Tudi zato radi pridejo
k nam na kosilo ali večerjo ali pa
tudi odnesejo že pripravljene jedi
na dom. Zdaj nam delo ne man-
jka.
Ste izgubili veliko rezervacij za
večje praznike?
Roman V.: Seveda. Spomladi in
predvsem za Veliko noč je bilo po-
sebno žalostno. Za ta praznik smo
pričakovali 160 gostov, vse je od-
padlo. Prav tako so odpadla kosila
za prva sveta obhajila in birme. In
tudi poroke. Upamo, da bomo s
tem nadoknadili jeseni. Imeli smo
veliko rezervacij, a odpovedali so
vse. Bila je prava katastrofa! Trpeli
so kmetje, ki prodajajo vino, trpeli
smo mi, pa tudi ljud-
je in skupine, ki so bi-
li vajeni hoditi k
nam.
Ste v tem času utrpeli
veliko škodo?
Roman V.: Jaz sem
upokojen, prav tako
žena. Hčerki sta od
države prejeli dve
mesečni nadomestili
Uslužbence smo dali
v dopolnilno blagaj-
no. Pač kot vsi drugi.
Kristina V.: Vložili
smo še kakšno
prošnjo za državne
prispevke in upamo,
da nam jih bodo
odobrili.
Kako so preventivni
ukrepi v tej novi fazi
zaznamovali vašo de-
javnost?
Kristina V.: Uredili
smo vse, kot je bilo potrebno.
Upoštevamo razdaljo med mizami
in gosti, ki morajo ob vstopu v go-
stilno nositi masko in si razkužiti
roke. K sreči imamo zelo veliko
dvorišče, ki ga ob lepem vremenu
dobro izkoriščamo. Pa tudi notran-
ji prostori so dovolj veliki, da lahko
kljub vsemu sprejmemo lepo šte-
vilo gostov. Bili smo zelo zaskrblje-
ni, saj za nas je bilo, kot bi začeli
vse znova, pa tudi zakonske
odločbe niso bile zelo jasne.
Mojca V.: Ljudje žal ne upoštevajo
več vseh pravil. Pogosto jih mora-
mo prav opozarjati, da morajo
uporabljati masko in ohranjati raz-
daljo.
Ste izgubili veliko mest?
Roman V.: Da, veliko, sedaj lahko
sprejemamo približno polovico
gostov.
Kristina V.: Če ohranjamo varno-
stno razdaljo, je prostora za precej
miz manj. Drugače ne gre. Prostore
moramo tudi redno in dosti bolj
čistiti, razkuževati in ne nazadnje
skrbeti tudi nase, saj prihajamo v
stik s številnimi ljudmi. Konec kon-
cev nam gre še dobro, ker imamo
velike prostore. Ko bi bila gostilna
manjša, bi bilo vse skupaj težje.
Ste bili v času epidemiološke
krize povezani z občinsko upra-
vo?
Jožica P.: Z občine so nas redno ob-
veščali o vseh novostih, to je bilo
zelo lepo urejeno. Preden smo spet
odprli, so orožniki vse pregledali.
Kristina V.: Franca Pado-
van je super županja!
Večkrat nas je klicala,
nam svetovala, nas ob-
veščala, ko je bilo kaj no-
vega. Tudi števerjanski
orožniki so sodelovali in
nas obveščali o vseh ukre-
pih.
Jožica P.: V velikonočnem
času nas je civilna zaščita
presenetila, ko je prinesla
oljčne vejice in nato tudi
blagoslovljen kruh.
Mojca V.: Razveselili so
celo vas!
Po novem ljudje prihajajo? Od
kod?
Roman V.: Za naslednje tedne smo
že prejeli veliko rezervacij: ko se
razpoložljiva mesta napolnijo, no-
vih naročil pač ne moremo spreje-
mati. Zakoni so taki. Običajni
klienti so se v glavnem vrnili, a
vseh žal ne moremo sprejeti. Za
zdaj še ni bilo Avstrijcev in Nem-
cev. Pandemija je vsem prekrižala
načrte.
Kristina V.: Turistov je za zdaj res
malo in tisti, ki so pred časom na-
ročili, so odpovedali tudi sobe.
Jožica P.: Avstrijci in Nemci so ob
dvotedenskih počitnicah okrog
Binkošti radi prihajali na pokušnje
vina, v odprte kleti, pa kolesarit po
Brdih. Letos jih pa ni.
Kako gledate na prihodnost?
Imate morda kakšne načrte, ki
bi jih želeli uresničiti?
Roman V.: Zadovoljni smo s tem,
kar imamo, in z delom, ki ga opra-
vljamo vsi skupaj. Nameravamo
nadaljevati po tej poti. Ko je sezo-
na, je treba delati. Letos poleti se-
veda ne bomo zaprli, kot smo bili
vajeni, v mesecu juliju, po festiva-
lu. Raje bomo zaprli pozimi, mor-
da januarja.
Kristina V.: Najprej moramo videti,
kako se bodo razvile razmere. Za
zdaj ohranjamo, kar imamo.
Občasno kaj pobelimo, po potrebi
kaj popravimo, nekaj bo treba v
kuhinji, še kaj morda v sobah. V
zadnjih letih smo namestili foto-
voltaični sistem, zamenjali okna in
dodali klimatske naprave, ki so bile
res potrebne. Ker imamo zdaj na
razpolago manj miz, je tudi malo
manj dela, tako da so ritmi bolj
znosni.
Kdor pomisli na vas, se gotovo
spomni tudi gospe Marice, vaše
mame, tašče, none in pranone,
ki je umrla pred dvema letoma,
na svoj 104. rojstni dan. Bila je
močan steber vaše velike
družine, o njej je izšla tudi knji-
ga, pravi slavospev briškim
ženam … Kaj vam pomeni njen
lik in njen spomin?
Roman V.: Moja mama je vedno
bila zelo nasmejana in iznajdljiva.
Znala je gledati naprej, spodbujati,
dajati nove ideje. S svojimi petimi
otroki je ravnala “po nemško”,
strogo. Nedelja je bila nedelja, ho-
dili smo k maši, popoldne tudi k
molitvam. V življenju je veliko pre-
trpela, bila je sirota: njena mama
je padla s češnje in zapustila pet
otročičev; mojo mamo je zato po-
svojila teta. Res ni imela lahkega
življenja, zlasti med vojno in tudi
po njej. Jaz sem se kot tretji otrok
rodil, ko je bil drugi, Florjan, star
tri leta. Ob mojem rojstvu je on
sam razumel, da bo od takrat zju-
traj imel še manj mleka in polente
kot prej... Bila je huda revščina. S
prihodom Američanov so se stvari
začele spreminjati. Spominjam se,
da so v dolini pod Cerovim posta-
vili šotore, bilo jih je res veliko.
Prišli so s tanki in kamioni, po poti
se je dvigal prah. Ustrašili smo se
in se skrili v bližnjem gradu Fabris,
tam smo ostali do noči. Ko smo se
vrnili domov, sta tam že bila dva
ameriška oficirja, ki sta hotela vi-
no. Naslednji dan so se Američani
vrnili z džipom in hoteli cel sod.
Naša mama je imela štiri hektolitre
vina, v zameno so nam ponujali
džip, a mama te zamenjave ni ho-
tela. Bili so zelo težki časi in mama
je bila zelo skrbna do vseh nas.
Jožica P.: Vedno je bila zelo skrbna
in delavna. Spraševala je, ali smo
oprali zavese, ali smo posušili
oblačila in drugo, da bi likala. Ko
je bila mlajša, je od doma v gostil-
no prihajala peš ali s kolesom.
Kristina V.: Vse je kontrolirala in
pregledovala, če je vse na mestu.
Posebno rada je likala, na to je ko-
maj čakala.
Mojca V.: Zadnje čase, ko ni mogla
delati drugega, je rezala lazanje za
juho.
Roman V.: Vsi skupaj ohranjamo
lepe spomine nanjo. Imela je trdne
briške korenine.
Danijel Devetak
(Več fotografij na www. noviglas. eu)
Stara šola, v kateri je bila prva gostilna
Restavracija danes
Bližnja stavba s sobami
Goriška 9. julija 2020 7
KCLB, ZSKP, SCGV E. Komel / Poletna obzorja 
Mladi so spet lahko zaigrali
in zapeli v živo!
  ako krasno je se spet v živo
napajati ob naših bistrih
kulturnih studenčnicah!
Še ljubše in prijetneje je, če so to
izvirki naših najmlajših poustvar-
jalcev. Velik užitek po kar nekaj-
mesečni suši, ki nam jo je pov-
zročila epidemija koronavi-
rusa, je prineslo prvo
srečanje v torek, 30. junija
2020, pod velikim šotorom
na ploščadi ob Slovenskem
športnem središču Mirko
Špacapan na drevoredu 20.
septembra. Vse je bilo še to-
liko bolj sveže in
sproščujoče, ker so glasbeni
večer izoblikovali mladi. Tri
naše pomembne ustanove,
Kulturni center Lojze Bra-
tuž, Zveza slovenske kato-
liške prosvete in Slovenski
center za glasbeno vzgojo
Emil Komel, so se domeni-
le, da bodo skupaj soobliko-
vale pester kul-
turni poletni
program, da bi
vsaj malce za-
polnile vrzel,
ki je nastala v
času prekinit-
ve vseh dejav-
nosti zaradi
ukrepov proti
širitvi korona-
virusa. Prire-
ditve bodo ta-
ko potekale
pod skupnim
naslovom Po-
letna obzorja.
Že sam naziv
nas navdaja z
mislijo na
poživljajočo poletno sprostitev, ki
naj nas popelje v odrešujoče širine
duha. V kar najlepšem vzdušju so
nas na ta širna poletna obzorja po-
peljali mladi učenci SCGV Emil
Komel, ki so se končno lahko otre-
sli prisilne osamitve in spet zaigra-
li pred občinstvom, ki je bilo tudi
zelo želno tega ponovnega srečan-
ja in neposrednega stika z glasbo.
S svojimi nastopi so tudi dokazali,
da so pridno vadili tudi takrat, ko
so spremljali lekcije po družbenih
omrežjih. Kot je povedala v poz-
dravnem nagovoru ravnateljica
SCGV Emil Komel Alessandra
Schettino, se to prečudno šolsko
delo na glasbeni šoli ni nikoli pre-
kinilo. Ta nova neverjetna in ne-
pričakovana izkušnja za profesorje
in gojence je bila kar zahtevna, a
z dobro voljo in vztrajnostjo so
premostili težave in z nastopom
pokazali, da še naprej z zanosom
vadijo izbrana glasbila. Upošteva-
joč vse varnostne, zdravstvene
predpise (sami profesorji so med
K enim nastopom in drugim raz-kuževali stole, stojala, tipke...), seje na odru pod velikim belim
šotorom, ki so ga postavili člani
ZSKP, najprej zaslišal glas trobente
Edith Vitale iz r. prof. Nejca Ko-
vačiča, ob klavirski spremljavi (po
sili raz-
mer je
bila to le
pianola)
prof. Ar-
mina
Ćoralića,
čigar
učenki
sta tudi
mali
šolarki
Sofija Di
Battista
in Anja
Klanjšček (na mali sliki) . Dekletci
sta kot pisana metuljčka lahkotno
prihiteli na oder in zaigrali tri
skladbice Sofija (J. Pucihar – Ku-
kavica in osel, J. S. Bach – Preludij
J. Pucihar – Dobri gusar), Anja pa
dve (J. S. Bach – Menuet D. Kaba-
levski, Variacije na rusko temo).
Harmonikarji, Peter Murovec, Mi-
ha Bužinel in Rok Šuligoj, katerih
mentor je Mirko Ferlan, so tempe-
rametno posamič zaigrali vsak
svojo skadbo, Czardas (F. Fugaz-
za), Rock Toccata in (E. Derbenko)
Libertango (A. Piazzolla). Vsi trije
so na glasbeni šoli v Novi Gorici
opravili izpit 6. razreda in tako do-
končali nižjo stopnjo študija po
slovenskem državnem sistemu in
prejeli najvišjo oceno 5/5.
Zaslišali sta se še violina Zale Flo-
spergher, ki je zaigrala živahno
Syncopation (F. Kreisler), ob kla-
virski spremljavi prof. Armina
Ćoralića, in kitara Janikija Cinger-
lija (mentorica prof. Martina Ge-
reon), iz katere je izvenel Banjo
blues (M. Drozdzowski).
Vmes pa so s hudomušno pred-
stavitvijo, češ da so “ta boljši pev-
ci”, in s še drugimi humornimi
narečnimi utrinki (tudi z eko-
loškim pridihom) nastopili člani
Vokalne skupine Vihar z Vrha Sv.
Mihaela (na sliki) z zborovodjo
Matejo Černic. Za osemčlanski
mladinski zbor (šest deklet in dva
fanta), ki je od prvega nastopa do
danes pokazal velike napredke,
kljub temu da so se v teh mesecih
pandemije srečevali le virtualno
in vsak je vadil oz. pel s svojega
doma, je Černičeva odbrala štiri
večglasne pesmi, dve angleški,
Metsa Telegram (Uni Naisoo) ob
klavirski spremljavi Rade Vižintin
in orf instrumenti, in Circle of life
(prir. Manolo da Rold) iz znanega
filma Levji kralj, in dve slovenski
zelo priljubljeni pesmi, otožno
ljudsko Mrzel veter in razigrane
Žabe Vinka Vodopivca. Obe sta le-
po zazveneli, poskočne žabe pa so
bile okrepljene s klavirsko sprem-
ljavo in vizualno ritmičnimi gibi
ter “sklepnim” izvirnim kvakom,
ki ga poslušalci niso pričakovali.
Pesmi so bile zelo zahtevne za
mlado skupino. A znano je, da
Mateja Černic ne sega po “lahkih”
skladbah in da je zmožna iz mla-
dih iztržiti kar največ. Obenem
jim zna posredovati samozavest in
jih naučiti obvladati odrski pro-
stor, tudi z dodatkom “giba in mi-
mike”, ne nazadnje zahteva ja-
snost in lepo izgovarjavo besedila
pesmi. Na lepem večeru, ki ga je
hvaležno občinstvo spremljalo s
toplim ploskanjem mladim izva-
jalcem, so uvodoma pozdravile
Franka Žgavec z dobrodošlico,
predsednica ZSKP Franca Pado-
van, ki je izrazila veselje ob ponov-
nem snidenju, katerega so bili
protagonisti najmlajši nastopa-
joči, naša svetla prihodnost, in
zaželela, da bi nas ta koronavirus
dokončno zapustil, ter ravnatelji-
ca SCGV Emil Komel Alessandra
Schettino, ki je tudi napovedovala
raznolike glasbene točke.
Prav tak prisrčen in kakovosten
večer je bil pod istim šotorom dan
kasneje, v sredo, 1. julija, ko so
prvič po epidemiji in, kot se je
izrazila ravnateljica SCGV E. Ko-
mel Alessandra Schettino, tudi
zadnjič v letošnjem šolskem letu,
zvrstili na odru talentirani učenke
in učenci, ki si z ravnateljico in
profesorji vred želijo, da bi se pri-
hodnje šolsko leto utirilo v ustal-
jene tirnice in
da bi se spet
lahko srečevali
in učili v šol-
skih učilnicah.
Kar sedem kita-
ristov, pet iz ra-
zreda prof.
Martine Gere-
on, Tijana Lu-
kajič, Lautaro
Klassen, Karoli-
na Vizintin,
Marcel Gospo-
darič, Filippo
Panozzo in Al-
jaž Mavrič Zav-
nik, pa še Mar-
ko Pelle pod
mentorstvom
Marje Feinig ter
Emanuele Ver-
zegassi, učenec prof. Marca Fanti-
nija, so publiko (prisoten je bil tu-
di predsednik SSO Walter Bandelj)
razveselili vsak z dvema skladba-
ma različnih avtorjev (V. N. Para-
diso, M. Linnemann, E. Thorlaks-
son, H. Smies in celo W. A. Mo-
zart) in različnih slogov. Tudi to-
krat so bili prisotni pianisti, ki so
se pač morali zadovoljiti s piano-
lo, a tudi tako so pokazali svoj
temperament. Martina D'Aquino
iz razreda prof. Barbare Corbatto
je zaigrala Ples (A. Goedike) in Fie-
sta (W. Gillocka). Prof. Armin
Ćolarić je mentor Rubena Piche-
cha, ki je postregel tudi s Koračni-
co R. Schumanna. Susanna Luisa
iz razreda prof. Frančiška Tavčarja
je na violini ob klavirski spremlja-
vi Cristine Luisa podala delček
koncerta op. 35 O. Riedinga. Bar-
bara Devinar (mentor prof. Danie-
la Bon) je z violine priklicala Pre-
sto iz Sonate št. 1. J. S. Bacha. Zelo
rahločutno in z nadihom melan-
holije je lok drsel po violinskih
strunah v skladbi C. W. Glucka
Melodija, ki jo je čustveno inter-
pretirala Anna Michelon, in v iz-
vedbi 1. Stavka Koncerta št. 9 v a
molu C. A. Beriota, ki jo je izvajala
Athena Picech. Obe obetavni vio-
linistki sta učenki prof. Mojce
Križnič.
Ob koncu se je ravnateljica Schet-
tinova zahvalila staršem za pomoč
in potrpljenje, s katerim so svojim
otrokom sledili tudi v tem hudem
času koronovirusa, in učencem, ki
so marljivo vadili, ter vsem zažele-
la čim lepše počitniške dni.
Iva Koršič
Obvestila
Feiglova knjižnica bo do 4.
septembra 2020 odprta od
ponedeljka do petka, od 9. do 17.
ure. Zaprta bo od 10. do 14.
avgusta 2020.
Družine z manjšimi otroki vabljene na
LETOVANJE v kočo sv. Jožefa v
Žabnice (6. -9. avgust) in na
DUHOVNI VIKEND v Log pod
Magartom (28. -30. avgust) v
organizaciji SD Sončnica s podporo
Mladinskega doma. Info in prijave
na tel. +386 31 523 963 (Marija)
do 10. julija.
Pd Rupa - Peč vabi na izlet od 21. do
27. avgusta t. l. v Abruce, Molize in
na otoke Tremiti. Vpis je možen do
15. 7. 2020. Informacije Ivo Kovic -
tel. 0481 882285, mail: nadia.
kovic@yahoo. it.
(od 10. julija 2020 do 16. julija
2020)
Radijska postaja iz Vidma
oddaja na ultrakratkem valu
s frekvencami za Goriško
97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo
103.7,  103.9 Mhz;  za
Kanalsko dolino 95.7, 99.5
Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,
91, 103.6 Mhz; na internetu
www. radiospazio103. it.
Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan od 20.00
do 21.00. Spored:
Petek, 10. julija (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 11. julija (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
terskem, rezi janskem in
ziljskem narečju.
Nedelja, 12. julija, ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 13. julija (v studiu
Katja Volpi ) :  Obr t  in
rokodelstvo: kovaštvo.
Torek, 14. julija (v studiu
Matjaž Pintar) :  Utr inki  v
našem prostoru - Glasbena
oddaja z Matjažem.
Sreda, 15. juli ja (v  studiu
Danilo Čotar): Samotni pastir:
črnoglavi  muhar.  Izbor
melodij.
Četrtek, 16. julija (v studiu
Andrej Bavcon): Četr tkov
večer z glasbo - Zanimivosti,
obvestila in humor.
  Maša v spomin na Pepija Kodermaca 
Poklon sopevcu
PEVMA 
  a višku pandemije s
koronavirusom je ne-
pričakovano premi-
nil naš prijatelj in sopevec
Pepi Kodermac. Ta odhod je
žalostno prizadel vse njego-
ve sopevce, še posebno ker
pokojnemu nismo mogli iz-
kazati naše prisotnosti,
bližine in zahvale za njegovo
dolgoletno delovanje tako v
cerkvenih kot prosvetnih
pevskih krogih. Ko je mora s
koronavirusom nekoliko po-
pustila, smo se našemu Pepi-
ju skromno oddolžili s sveto
N mašo v pevmski farni cerkvi,ki jo je daroval župnik Mari-jan Markežič, ter z molitvijo
na pokopališču. S petjem
mešanega cerkvenega pev-
skega zbora Pevma-Jazbine
ter članov moškega pevskega
zbora Mirko Filej smo se z
zahvalo v duhu poslovili od
dragega Pepija.
Dragi Pepi, vse to je bilo le
skromna oddolžitev za tvoje
petinsedemdesetletno ne-
pretrgano pevsko udejstvo-
vanje. Vedi pa, da ostajaš v
naših srcih in spominu kot
  Umrl je Frančko Radetič
Bil je radodaren človek,
zelo navezan na
domačo zemlj
JAMLJE 
  petek, 3. julija, smo se v
Jamljah sorodniki, prija-
telji in znanci poslovili od
Frančka Radetiča, iz znane števil-
ne družine od Sabličev, ki je po
daljšem bolehanju umrl na začet-
ku tedna. Pred kakim mesecem
je dopolnil 80. leto starosti in kot
mnogi, ki so si kruh služili v
tržiški ladjedelnici, je tudi
Frančko zadnja leta imel več
zdravstvenih težav.
Pogrebno mašo je daroval dober-
dobski župnik g. Ambrož Kodel-
ja. Lovsko društvo Doberdob, ka-
terega član je bil, je poskrbelo za
častno stražo. Na koru je med
mašo pel priložnostni mešani
zbor, ki ga je pri orglah vodil in
spremljal domači organist Dario
Bertinazzi. Po pogrebnih molit-
vah in blagoslovu je bilo v cerkvi
tudi krajše slovo od rajnega, saj
je nepričakovano začelo deževati.
Najprej mu je v pozdrav sprego-
vorila Franka Škerk, ki je poveda-
la, kako so ga v družini sprejeli in
mu skušali stati ob strani zlasti v
zadnjih mesecih življenja, kako
je bil Frančko hvaležen za vsako
V uslugo in pomoč v bolezni, a tu-di, kako je svoje dni rad pomagal,kako je prinašal dobrote s svoje
njive ali kako je kot lovec predv-
sem rad opazoval živali, uplenje-
no divjačino pa je delil znancem
in prijateljem, ker je sam ni niko-
li jedel. V slovo pa so mu dve pe-
smi pod vodstvom Hermana An-
toniča zapeli tudi Fantje izpod
Grmade, saj je bil Frančko med
prvimi pevci, ki so pristopili k
zboru in je več let zvesto pel dru-
gi tenor. Frančko Radetič je bil
svoje dni tudi javno angažiran in
je bil nekajkrat kandidat Sloven-
ske skupnosti na občinskih volit-
vah v Doberdobu.
Posebna ljubezen Frančka Rade-
tiča pa je bila zemlja, še posebno
rad je obdeloval njivo pod Sabliči
in pridelek pogosto razdajal; nji-
va mu je pomenila predvsem po-
vezanost z naravo in njenim na-
ravnim krogom ter navezanost
na domači kraj in družinsko tra-
dicijo.
Ohranili ga bomo v dragem in
lepem spominu.
M. T.
svetal zgled. Naj ti Gospod
Bog in Marija, ki si ju nešte-
tokrat hvalil v pesmi, poda-
rita zasluženo plačilo v ne-
besih.
ZK
Kultura9. julija 20208
Na Idrijskem potekajo drugi Šinkovčevi dnevi poezije, ki jih
pripravljajo v spomin na primorskega pesnika Črtomirja Šinkovca.
Zaradi epidemije koronavirusa bo prireditev, ki bi sicer morala biti
v pesnikovem rojstnem kraju na Vojskem, potekala v virtualni obliki.
Na njej bodo razglasili nagrajence spomladi objavljenega
pesniškega natečaja. Na natečaj so letos po zgledu Organizacije
združenih narodov v New Yorku, kjer pripravljajo mednarodno
tekmovanje pesnikov o temi svetovnega varstva narave, poleg
proste teme uvedli še to kategorijo. V starostni kategoriji do 19 let
so se prijavili 3 avtorji, v kategoriji nad 19 let 21 avtorjev, v kategoriji
Slovenci v zamejstvu in po svetu pa so prejeli 22 prijav. Komisija,
ki jo sestavljajo Miran Košuta s tržaške univerze, vodja velenjskega
pesniškega Lirikonfesta Ivo Stropnik in Milanka Trušnovec iz
Mestne knjižnice in čitalnice Idrija, bo ocenila skupaj skoraj 160
pesmi v treh kategorijah. V kategoriji Slovenci v zamejstvu in po
svetu s svojimi deli sodeluje 15 avtorjev iz Srbije, trije iz Italije ter
po en pesnik iz Bosne in Hercegovine, Avstrije in Porabja na
Madžarskem. Komisija bo izbrala po največ tri najboljša dela iz
vsake kategorije. Nagrajenci bodo prejeli priznanje in nagrado blisk.
Mestni muzej Idrija bo prvonagrajenemu v vsaki kategoriji omogočil
tiskanje njegove pesmi v Partizanski tiskarni Slovenija ter
brezplačen ogled tiskarne in Bevkove domačije v Zakojci, so
sporočili organizatorji Šinkovčevih dnevov poezije, ki potekajo pod
častnim pokroviteljstvom nekdanjega predsednika republike Danila
Türka. Sklepna prireditev Šinkovčevih dnevov, ki bodo z izjemo
enodnevne delavnice, ki jo bo vodila pesnica Barbara Korun,
potekali virtualno, bo na spletni strani Šinkovčevih dnevov poezije
in na YouTube kanalu.
Drugi Šinkovčevi dnevi poezije
na spletnih platformah
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (119)
Vojna odškodnina in trpljenje
naših prednikov po prvi svetovni
vojni (2. del)
Nadaljuje se pisanje Goriške straže z dne 1.
februarja 1923 o italijanskih državnih rekvizicijah
vojnega materiala, s katerim so ljudje po navadi
popravljali v prvi vojni porušene, bombardirane in
oropane hiše: “Ako pa bi ne mogli plačati v
navedenem roku, morate nemudoma zaprositi
za odlog. Če pa plačate takoj, lahko dosežete
primeren popust. V slučaju pa da ne plačate v
navedenem roku in ako niste zaprosili za odlog,
vas izročimo državnemu pravdniku, da iztirja od
vas navedeno svoto lir potom sodnije; v tem
slučaju boste morali plačati tudi razpravne
stroške. Takšna so opominjevalna pisma tega
urada. Država je proglasila ves vojni materijal za
državno last; oddala je iztirjevanje tega
materijala, odnosno njegove vrednosti zasebnim
podjetnikom v zakup, ki skušajo izmozgati iz
naših ljudi, kateri posedujejo te vojne predmete,
kolikor se da”. Stara praksa, očitno.
Si lahko predstavljamo, kakšen dodaten vir skrbi
in žalosti je za naše uboge ljudi, ki so se s fronte
ali iz begunstva vračali v popolnoma ali skoraj
popolnoma porušene vasi, predstavljalo tako
šikaniranje. Ne bo odveč tukaj pripomniti, da je
bila soška fronta po mnenju nekaterih ena
največjih ali morda največja serija bitk, ki so
potekale pretežno v goratem svetu, v zgodovini
človeštva. Res, še danes pogosto najdemo ostanke
teh bitk na naših njivah ali dvoriščih (to je tudi moja
osebna izkušnja), zato si lahko predstavljamo,
koliko takega železja je bilo v tistih prvih povojnih
letih. V intervjuju za portal Aktiviraj Karlovac sem
našel zelo zanimivo pripombo nekdanjega rektorja
karlovške univerze in poslanca v hrvaškem saboru
prof. Mirka Butkovića - potomca sovodenjsko-
rupenskih emigrantov, avtorja dvojezične knjige
Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v
Karlovcu - Veliki rat na Soči i slovenski Primorci
u Karlovcu (založnik: Kulturno društvo Slovenski
dom - Karlovec): “Na Soški fronti je padlo 100-
krat več granat na kvadratni meter kot na
junaško hrvaško mesto Vukovar v devetdesetih
letih prejšnjega stoletja. Te številke nam marsikaj
povedo o grozoviti razsežnosti vojne vihre, ki jo
je Kraljevina Italija sprožila ob Soči: napadena
Goriška poknežena grofija je dobesedno gorela
na braniku slovenske domovine in cesarstva”.
Tajništvo Kmetske delavske zveze je svojim članom
svetovalo tole: “Posestnikom vojnega materijala
(tračnic, drogov, plošč iz kositra) svetujemo: “1.)
Ako dotične predmete potrebujete, potem
poskusite pri omenjenem uradu doseči, da vam
jih proda za čim manjši znesek. Plačati pa
morate, ker bi se drugače pregrešili nad
zakonom, ki je proglasil te predmete za državno
imetje. 2.) Ako pa tega železja ne potrebujete,
potem odgovorite omenjenemu uradu v
Krminu, Via Udine st. 11, tako le: ‘Mi vemo, da
so dotični predmeti državna last. Nismo si jih
hoteli prilastiti. Upotrebili smo jih samo za silo,
kar je bilo od državnih oblastev dovoljeno. Na
razpolago so Vam vedno, lahko jih odpeljete’.
Člani K. D. Z. se lahko zglasijo v tajništvu, ki je
pripravljeno prirediti jim primerne pismene
odgovore na pisma omenjenega urada”. Starejši
ljudje so vedno govorili, kako je v resnici pri
tovrstnih stvareh šlo za vnaprej zrežirane
birokratsko-finančne pasti, v katerih so domačini
vedno nastradali.
Jamlje leta 1915, med prvo svetovno vojno, v risbi prof.
Ferdinanda Pambergerja
Samostan uršulink leta 1916, med prvo svetovno vojno,
v risbi prof. Ferdinanda Pambergerja
Gorica - Morellijeva ulica leta 1916, med prvo svetovno vojno, v risbi
prof. Ferdinanda Pambergerja. Soška fronta je bila po mnenju
nekaterih ena največjih ali morda največja serija bitk, ki so potekale
pretežno v goratem svetu, v zgodovini človeštva. Večina
Pambergerjevih del je nastala na Sveti Gori, na Krasu, v Vipavski
dolini, Gorici in Furlaniji. Reprodukcije so bile izdane v letih 1917-1918,
dobiček pa namenjen vdovam in sirotam padlih junakov Soške
armade ter beguncem poknežene grofije Goriško-Gradiščanske.
Kobenclova palača, sedež nadškofijskega odinariata, leta 1916,
med prvo svetovno vojno, v risbi prof. Ferdinanda Pambergerja
Gorica - Soška ulica leta 1916, med prvo svetovno vojno,
v risbi prof. Ferdinanda Pambergerja
Dimitri Tabaj
  ater Branko Cestnik je teo-
log in filozof, s svojim ro-
manom Sonce Petovione je
bil med peterico letošnjih nomi-
nirancev za literarno nagarado
kresnik za roman leta, ki jo podel-
juje časopisna hiša Delo. V njego-
vem delu spoznavamo življenjske
zgodbe treh mož, ki jih usoda
združi na antičnem Ptuju. To so
poganski rimski stotnik, suženj,
pripadnik egiptovskega Serapiso-
vega kulta, ter grški trgovec Helio-
dor, ki je s svojo družino prvi, ki v
mesto ob Dravi prinese krščan-
stvo. Avtorja in njegovo delo je v
četrtek, 2. julija, na prvem le-
tošnjem Poletnem srečanju pod li-
pami goriškemu občinstvu pred-
stavila klasična filologinja in pro-
fesorica Jadranka Cergol. Večer je
organiziral Kulturni center Lojze
Bratuž v sodelovanju s Krožkom
Anton Gregorčič in s Celjsko Mo-
horjevo družbo, ki je roman tudi
izdala, obenem je potekalo tudi
neposredno predvajanje preko Fa-
cebooka v sodelovanju z Radio Ve-
P rite’.Ptuj in Štajerska dežela sta v sre-dišču pozornosti dogajanja. To so
rojstni kraji pisatelja, kjer je
odraščal in kjer je rimski svet imel
pod svojimi nogami - odraščal je
na rimskem pokopališču in
počutil se je mistično povezanega
z ljudmi, ki so v tistem kraju živeli
in bili pokopani - “Čutil sem, da
moram te duše, te ljudi globje
spoznati, da te duše morajo
zaživeti”. Oprl se je na razne zgo-
dovinske raziskave, zlasti Rajka
Bratoža, in na študije o svetem
Viktorinu Ptujskem, ki nakazujejo,
da je krščanstvo v Petoviono in s
tem v ta del Panonije prišlo že
pred letom 200, in sicer s prišleki
z vzhoda. Jadranka Cergol je po-
vedala, da avtor v delu večkrat iz-
postavlja svojo izkušnjo vojaštva,
ki ga je seveda zaznamovala: “Ne-
katerih vojaških prizorov se lote-
vam z določeno suverenostjo in
veseljem”, je priznal avtor. Med
branjem pride do izraza tudi nje-
gov latinski, mediteranski duh, saj
je devet let živel v Italiji, študiral
je v Rimu in Milanu in tudi to je
vplivalo, da se je z manj strahu lo-
til latinske zgodovine - “Prihajal
sem iz socialističnega sveta, bil
sem vajen enoumja, branja med
vrsticami, tu pa sem srečal širino,
odprtost, to ‘reci, kaj misliš’”. Cer-
golova je na predstavitvi omenila
tudi avtorjevo skavtsko izkušnjo:
še vedno je aktiven v skavtskem
svetu, njegovo skavtsko ime je
Avantgardni orel. Skavt je postal v
Rimu, pot pa nadaljeval v Slove-
niji, “duhovnost v skavtstvu
doživlja, tako kot v Cerkvi, neko
fazo deklerikalizacije”, je povedal
Cestnik.
Po besedah klasične filologinje je
to roman, ki diha s polnimi pljuči,
v njem avtor plete številne niti, ki
se v zgodbi prepletajo kot usode
ljudi iz preteklosti v sedanjost. Pri-
sotni sta tematika migracij in te-
matika dialoga med pripadniki ra-
zličnih veroizpovedi - protagoni-
ste, kljub različnemu verskemu
prepričanju, družbenemu statusu
in odnosu do Rimskega cesarstva,
pa druži pokončna drža. Pred
1800 leti sta bili na Ptuju temelj
tradicionalna rimska religija in
krovna rimska ideologija imperija,
druga duhovna podoba so bili ra-
zlični vzhodni kulti, tretja pa
krščanstvo, ki je komaj vidno, po-
tihoma prihajalo v ospredje in se
oblikovalo - kristjani so bili na
začetku “ateisti, brezbožniki, du-
hovna motnja”. Tematike v roma-
nu se preko upodabljanja ra-
zličnih veroizpovedi in notranje-
političnih spletk lotevajo tudi pro-
blematik, ki so aktualne še danes:
situacije novega poganstva
(češčenje denarja in večne mlado-
sti, magija, skrajna ekološka gi-
banja …), odnos med politiko in
religijo, dialog med različnimi re-
ligijami in kulturami ter vloga
ženske v Cerkvi. Zadnje izmed
omenjenih tematik se Cestnik lo-
teva z orisom močne figure, Tia-
ne, Heliodorove hčere, ki postane
diakonisa in širi krščansko vero na
Ptuju - “roman izpade malo ‘pro-
tofeminističen’ – začne se z
moškimi liki, konča z ženskimi.
/…/ V antičnem času so diakonise
imele različne vloge, tudi voditel-
jske”. V enem izmed literarnih
odlomkov v romanu nastopijo tu-
di furie, mitološka bitja, ki pred-
stavljajo krivdo in njeno delovan-
je: vsaka na svoj način muči enega
od glavnih junakov, “to je edino
fantastično poglavje v sicer reali-
stičnem romanu”, je priznal avtor
- “tudi skozi krivdo lahko beremo
duhovno stanje sedanje Slovenije
in nedokončano državljansko voj-
no, ki se dogaja. /…/ Operirajo fu-
rie, operira krivda, nekaj neo-
proščenega, sovraštvo, ki ni bilo
predelano”.
Ob govoru o Cestnikovem roma-
nu se je Cergolova poklonila Aloj-
zu Rebuli, saj v zgodbi trgovec He-
liodor sreča Nemeziana, protago-
nista Rebulovega romana V Sibi-
linem vetru. Nemezian ob tej pri-
ložnosti sam sebe označi za “men-
dicus fidei”, berača vere. Primer-
java z Rebulo po mnenju
Cergolove ni samo romaneskna,
“obema avtorjema gre za prikazo-
vanje večnih človeških vrednot.
Rebulo je bolj zanimala sedanjost
in je bila ambientacija v antiki ne-
ke vrste pretveza, da je predstavil
sodobno slovensko družbo, Ce-
stniku pa gre bolj za prikazovanje
antičnega Ptuja, pri tem pa ovred-
noti nekatere tematike in poglede,
ki so v človeški družbi večne”. Av-
tor je v zvezi s tem priznal, da “pri-
merjava z Rebulo je hujša kot no-
minacija za kresnika, toda Rebula
je bil neizbežen, saj se zgodba nje-
govega romana dogaja v istem ob-
dobju, malo prej. /…/ Pri njem
sem se navdihoval in tako videl,
kje naj se od njega oddaljim. /…/
Moj prvi cilj je bil obuditi mrtve,
ljudi, ki so tam resnično živeli”.
Katja Ferletič
GORICA Poletna srečanja pod lipami: p. Branko Cestnik
Z orisom nastopajočih likov avtentično prikaže zgodovinsko obdobje
Kultura 9. julija 2020 9
Knjižna novost 
Rožni venec Ljubke Šorli
  b Veliki noči je letos ti-
ho prišla na knjižne
police novost, ki do-
slej, predvsem zaradi pandemi-
je z virusom covid-19, še ni
doživela javne predstavitve.
Gre za lično oblikovano pe-
sniško zbirko nikdar pozablje-
ne goriške pesnice Ljubke Šorli
z naslovom Rožni venec. Zbir-
ko je uredil Igor Tuta, za foto-
grafije, grafično oblikovanje in
prelom je poskrbela Tanja Tuta,
lektorirala pa je Vera Tuta Ban;
založila je ART Alenka Rebula
Tuta s. p., Komen, knjigo pa so
natisnili v tiskarni Mljač v Di-
vači.
“Ozri se k meni, o Devica mi-
la,
In daj, da bi vse dni Boga ljubi-
la”, so verzi, ki krasijo naslov-
nico in govorijo o globoki veri
Ljubke Šorli, ki je veliko pre-
trpela zaradi mučeniške smrti
moža, Lojzeta Bratuža, ki so ga
fašisti v Podgori zastrupili, in
kasneje v Vili Triste v Trstu, kjer
jo je fašistična Collottijeva ban-
da mučila, a tudi sicer, saj je sa-
ma v težkih razmerah vzgajala
dva majhna otroka, Lojzko in
Andreja.
“Pesnica Ljubka Šorli - Bratuž
si ni postavljala veliko vprašanj
O v življenju o tem, kar učikrščanska veroizpoved. Mariji-no in Jezusovo življenje je spre-
jela, kot sprejme vsaka nevesta
in mati življenje svoje družine.
Kljub temu so ostale v naza-
reški hišici in v Bratuževi
družini skrivnosti, ki jih ne
more razvozlati ne modrijan
ne zgodovina, a le srce in poe-
zija. Pesnica je te skrivnosti izli-
la v verze.... ”, je napisal v uvo-
du v poezije Ljubke Šorli Rožni
venec vikar za Slovence goriške
nadškofije g. Karlo Bolčina, ki
je tudi dodal: “Splet sonetov
rožnega venca je poetični od-
govor Ljubke Šorli na Marijina,
Jezusova in apostolska
doživljanja prve Cerkve, o ka-
terih Sveto pismo sicer precej
natančno pripoveduje, a jih
obenem pušča v objemu skriv-
nosti”. G. Karlo Bolčina tudi za-
piše, da verzi Ljubke Šorli “osta-
jajo polni občudovanja, spošto-
vanja in bogozorenja”.
Avtor spremne besede poezi-
jam Ljubke Šorli ugotavlja, da
je Ljubka Šorli “izrazila svojo
globoko vero skozi petnajst
skrivnosti rožnega venca (pa-
pež sv. Janez Pavel II. je tem do-
dal še pet – svetle skrivnosti) v
dneh vzhajajočega sonca”.
Po koncu svetovne vojne je go-
riška pesnica napisala svoj
Rožni venec, a pri tem je “ohra-
nila dostojanstven odnos do
vsega, kar je osebno krivično in
ponižujoče doživela, vse
izročila v roke Najvišjega in
Njemu zaupala pravično raz-
sodbo. Bogu v čast, nam v po-
duk, vsem ljudem dobre volje
v opomin”.
Tanja Tuta je knjigo poezij
Rožni venec odlično opremila,
tako z vinjetami kot tudi s fo-
tografijami, ki niso kričave in
ne moteče, pravzaprav so zara-
di dovršenega tiska imenitne
grafične umetnine, ki dopol-
njujejo vsebino.
Knjigo poezij Rožni venec za-
ključuje zapis urednika Igorja
Tute, ki nosi naslov Ko molitev
postane pesem. V njem Tuta že
takoj na začetku pove, da je bila
Ljubka Šorli globoko verna ose-
ba, opiše njeno tragedijo, ko ji
fašisti zverinsko umorijo moža,
kar je za mlado Ljubko Šorli tu-
di velika verska preizkušnja, kar
je napisala v pesmi Odmevi iz
ječe leta 1944:
“Zakaj si toliko mi dal gorja,
Neskončni Bog, ki si dobrota
sama?
Kako sem bala se, da bo med
nama
Nastal prepad brez konca in
meja'”.
Igor Tuta nam pove, da je pe-
snica našla izhod prav v globo-
ki veri: “Pri tem pa ji je bil naj-
bližji prav lik Marije, Jezusove
matere, ki je tudi sama doživela
tragedijo sinove smrti. A ni
obupala. Nasprotno. Postala je
univerzalni zgled za vero,
upanje in ljubezen. Božji mate-
ri Mariji je Ljubka Šorli zaupala
vse svoje življenje in delo”.
Nadalje Igor Tuta pove, da je
pesnitev Rožni venec nastala
takoj po drugi svetovni vojni,
saj je “Ljubka Šorli pesmi spe-
snila v letih 1945 in 1946. Ta
njen splet je zaključena celota,
kot je zaključena celota recimo
sonetni venec, le da nima tistih
ustaljenih pravil prepletanja
verzov, ki so značilni zanj. Ljub-
ka je v svojem življenju napisa-
la dva sonetna venca, prvega
leta 1955 z naslovom Venec
spominčič možu na grob v spo-
min na pokojnega moža Lojze-
ta, drugega leta 1966 z naslo-
vom Neizpovedana ljubezen
do smrti svoje ljubljene mame
Alojzije”.
Igor Tuta je v knjigo Rožni ve-
nec uvrstil tudi zapis Alojza Re-
bule o rožnem vencu, ki ga je
bil v svoji rubriki Credo objavil
leta 2015 v Družini.
Jurij Paljk
V razmislek  
Koronavirusna matura v Cerkvi
   e bo Cerkev hotela
ostati Kristusovo
občestvo, bo mo-
rala izhajati iz te nove izkušnje
(dobe koronavirusa). Če se bo
vrnila nazaj v pretekle čase in
oblike, ne bo opravila zrelo-
stnega izpita”. Ta citat, ki sem
ga prebral v eni od zamejskih
revij, nam marsikaj pove.
Cerkev je bila vedno Kristuso-
va, vsaj krščanske Cerkve so.
Kaj pa je občestvo? Slovenci
pod to besedo razumemo
skupnost ljudi glede na duhov-
ne vrednote, miselnost,
izročilo, cerkveno občestvo pa
predstavljajo člani Cerkve, ki
jih povezujejo med seboj zakra-
menti. V katoliškem pojmo-
vanju poznamo kar nekaj oblik
verskih skupnosti. Najprej je to
župnija, potem obstaja oltarno
občestvo. To nastane tedaj, ko
se verniki iz ene ali različnih
župnij zbirajo pri bogoslužju.
Nekaj takega smo poznali v
Gorici pri sv. Ignaciju, kamor
so prihajali verniki iz različnih
slovenskih župnij. Potem ob-
stajajo verske skupnosti raznih
združenj, družb (Marijina
družba, razna duhovna giban-
ja). Poznali smo stanovske
maše. Te so bile zlasti zelo
močne v času avstro-ogrske
monarhije. Danes so se ohra-
nile samo nekatere, kot so ga-
silske, lovske, obrtniške, maše
zbiralcev zelišč, pa še bi se kaj
dobilo. Te so navadno enkrat
letno in člani teh skupnosti se-
stavljajo tudi svoje občasno
občestvo.
Kako naj bo Cerkev Kristusovo
občestvo? Kristus bo vedno
navzoč med nami, ne glede na
način. Drugo vprašanje pa je,
kako mi kot verniki – kristjani
– gradimo ali rušimo (!) versko
občestvo. Na to versko nav-
zočnost pa vplivamo vsi, ki se
imamo za kristjane. Prvi pro-
blem je vprašanje, kaj mi po-
meni Bog. Vedno me je zabo-
lelo, ko sem zapažal, kako malo
poudarka se temu daje pri ver-
“Č skem oblikovanju, kot je npr.verouk v naših šolah, še zlastivišjih, pri organizacijah, ki spa-
dajo pod okrilje Slovenske ka-
toliške prosvete, pa tudi pri
skavtih. Zame ostaja nerazum-
ljivo, da če kdo prepeva pri ne-
kem markantnem zboru, pa se
ima za vernega, ostaja v cerkvi
pod korom. Nerodno je tudi,
če tak pevec prihaja na kor, ga
pa nikoli ni na cerkvenih pev-
skih vajah. V tem primeru se
zastavlja vprašanje, kaj je z nje-
govo molitvijo. Sicer je res, da
je prav cerkveno petje molitev
tudi zanj. Če mu je Bog dal
glas, naj bo Bogu hvaležen zanj
in naj to hvaležnost izkazuje
(se Bogu oddolži) s sodelovan-
jem pri liturgiji. Včasih me
požgečka, ko rečem kakšnemu
mlajšemu: “Bi ti lahko prebral
pri maši berilo”? On pa: “Ne,
sem zagrljen, ne morem”, v re-
snici pa sodeluje pri dramski ali
celo recitacijski skupini in se
tam pavje šopiri – v cerkvi pa
zanj ostaja večni NE!
Še bi lahko našteval, pa naj bo
dovolj! – Priznam, da so tudi
drugačni primeri, ki nas včasih
prijetno presenetijo.
Vendar: “Cerkev ne bo naredila
mature – zrelostnega izpita, če
se vrne v pretekli čas”, je bilo
zapisano. Cerkvi zrelostni izpit
ali matura ni potrebna. Nam
ljudem sta potrebna Bog in nje-
gov blagoslov. Cerkev je vidno
znamenje Božje prisotnosti
med nami. Prav tu je past, v ka-
tero se je že marsikdo ujel. Bog
ne potrebuje hlapcev ali pri-
ganjačev, da bi nas naganjali ob
nedeljah v cerkev, še manj ko-
ga, ki naj bi nas naganjal k mo-
litvi. Bog potrebuje našo svo-
bodo, našo svobodno
odločitev za verska dejanja. Ob
tem pa ga moramo prositi še za
moč Duha – za razsvetljenje, da
bomo delali to, kar je prav in
kar ostane v naši trajni lasti, to
so spoznanja, ki so nam po-
trebna v življenju. Če smo ver-
ni, se moramo zavedati, je to
potrebno tudi za naše zveličan-
je.
Pokoronavirusni kristjan bo
ostal še naprej človek z vsemi
dobrimi in slabimi lastnostmi.
V pokoronavirusnem času
ostajajo v veljavi vsi tisti cerkve-
ni zakoni in priporočila, ki jih
je zadnji vaški nepomemben
duhovnik vsa leta doslej oz-
nanjal in priporočal. Nič nove-
ga!
V našem okolju se nas korona-
virus niti ni dotaknil, razen da
nosimo maske in stojimo v
vrsti pred trgovinami, pa še, če
so nekateri morali delati “na
daljavo”, pa so potem jamrali,
kako je to težko, bili pa so do-
ma lahko ves dan v pižami in
ob delu na daljavo obenem v
miru skuhali kosilo. Mogoče bi
se nas koronavirus dotaknil, ko
bi kdo od naših najbližjih
umrl? Če bi mogoče niti ne ve-
deli, kje je pokopan? Pa še pri
vseh teh stvareh sodobni člo-
vek velikokrat ostaja otopel in
to jemlje kot usodo.
Za konec: ljudje smo po svoje
zelo občutljivi, če se nas kaj do-
takne, še zlasti če menimo, da
se nam je dogodila krivica. Iz
obdobja koronavirusa pa se ve-
lika večina vernikov ne bo
naučila nič! Nasprotno, celo
veliko vernikov je dobilo potu-
ho po lastni logiki, da je naj-
bolje ostajati doma, tudi na ne-
deljo, da se ne okužimo. Moli-
tev pa ostaja za vsak slučaj, pri
mladih, da bi naredili izpit, pri
starejših ima prednost TV na-
daljevanka, potem se gre pa
spat!
Cerkev pri vsem tem ni izgubi-
la nič. Suho listje samo odpade
z drevesa. Izgubil pa je s
takšnim mišljenjem človek, ker
ne bo deležen Božje milosti.
Cerkev ne dela nobene mature,
ker ji ni potrebna! Zrelostni iz-
pit bo naredil človek – vernik,
skavt ali vojak, delavec ali urad-
nik ob času, ko se bo iz oči v
oči srečal z Vsemogočnim!
Ambrož Kodelja
  petek, 3. julija, je na
Opčinah potekal zani-
miv, prisrčen in
doživet spominski večer ob
5. obletnici smrti režiserja
Sergeja Verča. Srečanje iz ni-
za prireditev Poletje pod ko-
stanjem je v tamkajšnjem
Prosvetnem domu organizi-
ralo SKD Tabor, s katerim je
pokojnik dolgo sodeloval.
Na Opčinah je Verč veliko
režiral in vzgojil celo vrsto
amaterskih igralcev. Večer z
naslovom Srečanje s prijatel-
jem je potekal ob
obujanju spomi-
nov, ugotovitev
in ocen, ob kate-
rih so se pred
očmi poslušalcev
zarisali dosežki
pokojnikovega
dela in časa, v ka-
terem je deloval.
Ustna pričevanja
so dopolnili na
platno predvajani
dokumentarni
posnetki.
Nataša Sosič, ki si je z
Verčem na programskem od-
delku Rai 25 let delila pisar-
no, je spregovorila o prilju-
bljenosti in inovativnem
značaju njegovih oddaj. Z
veseljem in zanosom se je
posvečal režiranju radijskih
iger, kabaretu in pogovor-
nim oddajam, ki jih je sam
vodil; rad je imel tudi poezi-
jo. Radijska urednica je izpo-
stavila tudi Verčeve značaj-
ske poteze: zaradi duhovito-
sti in iskrenosti, ki sta ga oz-
načevali, je bil priljubljen ta-
ko med poslušalci kot kole-
gi. Zelo dobro je obvladal
radijski medij, tržaškemu ra-
diu je veliko dal in obratno,
je ocenila Sosičeva.
Pokojnikov brat Ivan se je
zaustavil pri njegovi ljubezni
do gledališča, ki je segala v
V zgodnje otroštvo. Brata stadoma veliko vadila in nasto-pala. Kot 12-letni deček je
Sergej že pisal gledališke kri-
tike. Ukvarjanje s teatrom je
bilo zanj tudi priložnost za
socializacijo.
Bogomila Kravos je spomni-
la, da si je pokojnik v mlado-
sti, sredi 60. let minulega
stoletja, skupaj z nekaterimi
vrstniki zadal cilj nadaljevati
to, česar je bil deležen z
udejstvovanjem pri šentja-
kobskem društvu Ivan Can-
kar: z igranjem. Nastalo je
tako Slovensko amatersko
gledališče (SAG), v okviru
katerega so mladi razvijali
pozornost do družbe in te-
matik tedanjega časa. “Šlo je
za izjemno formativno
ustvarjalno obdobje, v sklo-
pu katerega smo soudeleženi
našli uravnoteženost in
začrtali smernice svojega ka-
snejšega poklicnega življen-
ja”, je obrazložila Kravosova.
O SAG-u je spregovoril tudi
njegov dolgoletni kabaretni
sodelavec Boris Kobal, ki je
občinstvo od časa do časa
spravil v smeh s pripovedo-
vanjem anekdot iz dobe
skupnega življenja in študija
na ljubljanskem AGRFT-ju.
Nenačrtno in polna vtisov
od spremljanja sodobne ita-
lijanske kulturne produkcije
sta krenila na pot ukvar-
janja z rahlo absurdnim
humorjem: uprizarjala
sta različne like in
pričela pisati skeče za
tržaški radio. Ker sta se
pred mikrofonom zelo
dobro ujela, sta iz oddaje
v oddajo napredovala. Sledi-
li so drugi ustvarjalni izzivi,
obdobje Poper Tv, uspehi in
težave, ki so se sklenili z ra-
zhodom komičnega para, ki
je vnesel v osrednji slovenski
prostor nekatere novitete. V
končnici svojega spominske-
ga pričevanja se je Kobal
zaustavil pri opisu konstruk-
tivno-konfliktnega odnosa,
ki naj bi ga Verč imel do
SSG-ja. “Dolgoletni direktor
teatra ga ni cenil in tudi ma-
ral ne”. Ker je kasneje vod-
stvo gledališča
“Verča tako kot tudi
mene in Uršiča od-
stranilo, sta pri
njem do zadnjih
dni ostali velika ra-
na in neizpolnje-
nost”, je poudaril
Kobal.
Dragoceno Verčevo
delo z amaterskimi
gledališkimi skupi-
nami na Opčinah
sta predstavila Loris
Tavčar in Alda So-
sič. Pokojni režiser je bil zah-
teven pedagog, ki je znal iz
vsakega igralca izluščiti to,
kar se je dalo. Med vajami je
bil do igralcev spoštljiv in
nedvoumen ter jim znal pri-
sluhniti. Openske igralce, ki
so mu hvaležni, ker jih je po-
peljal do določenega nivoja
nastopanja, je med drugim
poučil, da mora sleherna
gledališka predstava imeti
“dodano vrednost”. Imel je
veliko načrtov za prihod-
nost. Maksimalno je na odru
vrednotil vsakogar. “Danes
smo precej hromi. Takega
nismo več imeli”, je open-
sko srečanje, ki se je v znak
spoštovanja in zahvale za
preminulim sklenilo z dol-
gim aplavzom, končal
Tavčar.
Mch
Opčine / Ob 5. obletnici smrti Sergeja Verča
Spomini na režiserja,
njegovo delo in  dosežke
Foto damj@n
Tržaška9. julija 202010
Večer v DSI / Gost Stojan Lipolt
“Vedeti je treba, od kod izhajamo
in čemu morajo arhitektonski objekti služiti še za v prihodnje”
  o štirimesečnem premoru
zaradi varnostnih ukrepov
za zajezitev širjenja korona-
virusa je ob koncu junija Društvo
slovenskih izobražencev organizi-
ralo svoje drugo srečanje. Tokrat
je potekalo na sedežu društva, v
Peterlinovi dvorani na ulici Doni-
zetti 3, ob upoštevanju vseh var-
nostnih predpisov (prejšnje
srečanje je bilo na prostem, v Ga-
brovcu). Že pred meseci organizi-
rano srečanje z arhitektom Stoja-
nom Lipoltom, ki so ga februarja
morali preklicati zaradi pandemi-
je, je končno prišlo na vrsto. Res
bi bilo škoda, če ne bi mogli pri-
sluhniti predavanju z naslovom
Dunaj, Trst in njun vpliv na ma-
tični Kras: za na videz nekoliko
pustim naslovom se je skrivala res
zanimiva vsebina in razodela ne-
pričakovana odkritja. Govorec Li-
polt, doma iz Divače, je namreč z
izredno obsežnim znanjem in z
razgledanostjo, ki krepko presega
poklicno izobraženost arhitekta,
prisotnim postregel s kopico po-
datkov in zanimivosti, ki jih je po-
pestril s predvajanjem slikovnega
materiala. Zgodovinski podatki so
se ves čas prepletali z urbanistični-
mi, kulturnimi, etnološkimi (po-
sebno v zvezi z ljudsko bivanjsko
zapuščino) in drobnimi, zdaj du-
hovitimi, zdaj ganljivimi zgodba-
mi o velikih, a skoraj nepoznanih
ljudeh. Široko raziskovanje in štu-
dij sta Lipolta pripeljala do spoz-
nanja, da je pomembno razisko-
vati lastne korenine in zgodovino
P in jo valorizirati. To velja tudi zastroko arhitekture. “Vedeti je tre-ba, od kod izhajamo in čemu mo-
rajo arhitektonski objekti služiti še
za v prihodnje”.
Ko pogledamo v korenine naše
zgodovine, ugotovimo, da smo
Slovenci živeli v avstro- ogrski mo-
narhiji kar šest stoletij, in se seveda
tudi kmalu zavemo, kako globoke
sledi imamo iz tega obdobja. Med-
sebojno oplajanje v osi Trst - Du-
naj je seveda vključevalo tudi slo-
venske kraje v zaledju, v prvi vrsti
Kras. Sledove skupne zgodovine
se da odkriti z raziskovanjem in
poznavanjem arhitekture, z razi-
skovanjem o tem, kakšna sta bila
medsebojno bogatenje in izmen-
java med Trstom, Dunajem in
vsem kraškim področjem. Kraji, ki
so bili vključeni v avstro-ogrsko
državo, so pri nas doživeli izreden
razcvet na gospodarskem in kul-
turnem področju; po mnenju Li-
polta je bila v času Avstro-Ogrske
država deležna izredne vizije: go-
spodarstveniki so se stekali v Trst
in mesto je s svojim pristaniščem
postalo okno v svet za vso državo.
Po mnenju nekaterih arhitektov
je bilo takih vzpodbud in vizij kot
Trst v času Avstro-Ogrske deležno
samo še mesto New York.
Kot najbolj tipičen primer pove-
zovanja med Trstom in Dunajem
je Lipold navedel arhitekta Maxa
Fabianija, ki je študiral na Dunaju
in s svojimi deli povezuje tri enti-
tete: Dunaj (gre za njegove ime-
nitne stavbe - ena od najbolj zna-
nih je polifunkcionalna Urania na
Dunaju), Trst (Narodni dom) in
Kras (Ferrarijeva hiša v Štanjelu,
namenjena njegovemu nečaku).
Predavatelj je opozoril še na bisere
arhitekture treh tržaških četrti, ki
so v Trstu nastale v času treh av-
strijskih cesarjev: terezijanska
četrt, jožefinska in frankovska
četrt. Takih primerov je na arhi-
tektonskem področju še ogrom-
no: Pietro Nobile npr., klasicistični
arhitekt iz Ticina, je avtor cerkve
sv. Antona v Trstu, pa tudi palače
Costanzi, Tezejevega templja in
Burgthora na Dunaju. Nobilov na-
darjeni učenec Giuseppe Sforzi je
avtor svetilnika v Porer pri Pulju
in pa fontane, ki je bila nekoč pred
Narodnim domom v Trstu, pa tu-
di vodnjaka Badalučka pri Banih.
Medsebojnih povezav je ogromno
in predavatelj je vlekel mnogo
  Tiskovna konferenca ZTT   
Koristen in dragocen priročnik o
Narodnem domu
TKS 
  b 100-letnici požiga
Narodnega doma v
Trstu so se pri Za-
ložništvu tržaškega tiska
odločili, da pripravijo pri-
ročni zgodovinski vodnik, ki
bi delno zapolnil vrzel, ki je
nastala, ko je pošla monogra-
fija o Narodnem domu iz leta
1997. Priročnik z naslovom
Narodni dom - Trst 1904-
1920 so predstavili v pone-
deljek, 6. julija, v Tržaškem
knjižnem središču. To je bila
novinarska tiskovna konfe-
renca, kajti, kot je poudarila
urednica ZTT Martina Kafol,
časi so še zelo kočljivi in
zdravstvena kriza ni še mi-
mo, zato večjih predstavitev
za zdaj ne bodo prirejali. Ti-
skovno konferenco, ki je po-
tekala dvojezično, saj je pri-
ročnik zapisan v dveh verzi-
jah, so priredili, da bi novico
o dragoceni publikaciji čim
bolj razširili v javnosti. Knjiga
je seveda na razpolago v knji-
garnah in tudi na dogodkih
in pobudah v okviru obe-
ležitev 100-letnice požiga Na-
rodnega doma.
Soavtor ob Martini Kafol je
Ace Mermolja, ki je na
srečanju povedal, kako in za-
kaj je pravzaprav nastala knji-
ga. Namen brošure je prav v
tem, da se ob 100-letnici
požiga Narodnega doma po-
nudijo bralcu, ki ni toliko
poučen o tej pomembni stav-
bi in tistem obdobju, zgodo-
vinski pregled in osnovni po-
datki. Opisan je nastanek, ar-
hitektura stavbe, delovanje
O in neverjetni podatki o števi-lu obiskovalcev in prireditev.Tako slovenski kot italijanski
bralec, ki si želi imeti osnov-
ni pregled, lahko sega po tej
publikaciji, ki je zelo bogata
tudi s slikovnim gradivom,
kajti izšla je v sodelovanju z
Narodno in študijsko knjižni-
co, ki razpolaga z bogatim fo-
tografskim arhivom. Prav v
zgodovinskem odseku NŠK
deluje tudi zgodovinar Štefan
Čok, ki je podal strokovni po-
gled na publikacijo. Zgodovi-
nar se veseli sodelovanja z
ZTT, kajti brošura predstavlja
nekaj novega predvsem v pri-
stopu in je pomembna ne le
za slovenski Trst, ampak tudi
za italijansko in druge skup-
nosti, ki tu živijo in želijo
spoznati tisto zgodovinsko
obdobje. To ni raziskovalno
delo, je pa koristno za tiste
bralce, ki bi si želeli imeti
osnovne informacije in bi
potem hoteli to poglobiti. S
tega vidika je zanimiva
predvsem za italijanske bral-
ce, saj so na zadnjih straneh
omenjene različne publikaci-
je oz. zgodovinska dela, ki so
povezana s tistim obdobjem,
je še dejal Čok.
Priročnik je v bistvu koristna
sinteza za današnji čas,
predvsem za mlajše generaci-
je; bralcu omogoča, da se
vživi v tisto posebno zgodo-
vinsko obdobje in ga skuša
razumeti. Naloga ZTT, kot je
na koncu poudarila Martina
Kafol, je ta, da je čim bolj pri-
sotno na našem območju in
da ponuja bralcem to, kar po-
trebujejo (naše avtorje, naše
zgodbe …), in da je most med
dvema kulturama oz. naro-
doma. Ta publikacija je jasen
primer.
MČ
  Ponovno skupaj
V vasi je zopet zadonela pesem
MAČKOLJE 
  ljub nepredvidljivemu
vremenu je bila želja
po ponovnem srečan-
ju prevelika. Zato so se člani
SPD Mačkolje odločili, da
priredijo prijeten večer z na-
slovom Ponovno skupaj. Na
Metežici je v vetrovnem
večeru zazvenel glas pevcev
MePZ Mačkolje, katerega de-
lovanje je bilo zaradi koro-
navirusa zamrznjeno od 3.
marca. Pevci so se končno
prvič srečali in tudi skupno
zapeli na vajah 16. junija,
nam je povedal dirigent Ma-
tej Lazar, ki ni bil že nekaj
časa v naših krajih zaradi
zamrznjene dejavnosti,
predvsem pa zaradi zaprtja
prehoda med Slovenijo in
Italijo.
“V teh mesecih smo
doživljali res čudne in nena-
vadne občutke. Dejavnost je
bila ustavljena. Jaz vodim
zbor v Mačkoljah in druge
zbore v Sloveniji, stanje je
bilo v obeh državah enako.
Zaradi varnosti smo morali
K končati vaditi. To je pretre-slo nekatere pevce, nekateri,predvsem tisti, ki so bolj
obremenjeni z delom, pa so
bili veseli, da so se malo od-
počili. Vsak je doživljal stan-
je na drugačen način. Pre-
pričam pa sem, da so po
dveh mesecih vsi pogrešali
skupno petje in trenutke
druženja. To je bilo občutiti
na prvih vajah, na katerih so
bili res vsi presrečni. Prav ta-
ko pomemben je današnji
večer, ko smo lahko spet v
družbi in lahko skupno za-
pojemo domačinom”.
Vidno zadovoljen in srečen
je bil tudi odbornik društva
in pevec Niko Tul: “Zdaj, ko
so se ukrepi malo sprostili,
smo odločili, da priredimo
večer na naši prelepi Me-
težici. Preveč časa je minilo
od zadnje prireditve, letos
med drugim pogrešamo od-
padli, priljubljeni praznik
češenj. Zdaj smo končno
spet skupaj. Imeti spet skup-
ne vaje je bil res lep občutek,
malo je bilo težko slediti
vsem novim direktivam, ki
se stalno spreminjajo, ima-
mo pa dovolj veliko društve-
no dvorano, da lahko
spoštujemo vse razdalje”.
Potem je zbor, kljub vetru in
dolgo prekinjeni dejavnosti,
solidno zapel ljudsko Pa ka-
ko bom ljubila, Kje so tiste
stezice v priredbi Hilarija La-
vrenčiča, Venturinijevo Po-
hojena travca in Vrabčevo
priredbo znane Barčica po
morju plava, ki jo je zbor za-
man pripravljal za letošnji
koncert revije Primorska po-
je v Umagu.
Nazadnje so si
prisotni ogle-
dali uspešen
spominski do-
kumentarec
Podobe spomi-
na, glasovi
srca. “Dolgo
časa smo
odlašali s pred-
vajanjem
našega doku-
mentarca v do-
mači vasi. Po-
snetek smo
predvajali
prvič lani ob
70-letnici zbora, nekateri so
ga videli tudi po televiziji,
saj ga je predvajala RAI, od-
borniki pa smo imeli
dolžnost, da ga pokažemo
tudi v vasi”, je še poudaril
Tul, ki se je veselil, da so bili
spet vsi pevci in kulturni de-
lavci skupaj in da so lahko z
društvom vseeno sklenili to
nenavadno sezono v družbi
domačinov.
MČ
vzporednic. Opozoril je npr. na to,
da je v glavnem mestu cesarstva
študiral tudi cvet naših slovenskih
arhitektov, tudi veliki Jože Plečnik.
Sodobni odlični arhitekt Boris Po-
drecca, ki je restavriral Tartinijev
trg, trg Vittorio Veneto v Trstu ali
drugi najvišji nebotičnik v Avstriji,
Millenium Tower na Dunaju, je
doma iz Trsta. Pomemben pred-
stavnik današnje Mittelevrope in
sodelovanja z Dunajem pa je bil
tudi arhitekt in izvedenec za zgo-
dovino arhitekture Marco Pozzet-
to.
Predavatelj je poleg imenitnih pa-
lač in cerkva postavil vzporednico
tudi med bolj uporabnimi stavba-
mi in visokimi inženirskimi pod-
vigi na omenjenem ozemlju. Tako
npr. med zgradbo kobilarne v Li-
pici, ki je popolnoma enaka kot
kobilarna v kraju Kladruby na
Češkem in Kopčany v Holiču na
Slovaškem. Isto velja za umobol-
nici v Trstu in na Dunaju. Med
obema arhitekturama je veliko
podobnosti, saj odgovarjata ena-
kemu gledanju na način zdra-
vljenja bolnikov, to je preko nara-
ve; zato sta obe strukturi obdani z
zelenjem. Občudovanja vredna je
po mnenju predavatelja gradnja
južne železnice med nemogočimi
naravnimi ovirami kraškega po-
dročja, ki jo je na višini 900 m nad
Nabrežino v času Avstro-Ogrske
zgradil inženir albanskega rodu,
Karel Gega.
Skupna zgodovina se kaže tudi v
številnih elementih kraške arhi-
tekture v vaseh v zaledju, ki jih
ljudje začenjajo ceniti šele v zad-
njem času. Njihova izdelava nima
nič skupnega s sodobnimi beton-
skimi konstrukti. Kamni, ki so pri-
hajali iz nabrežinskega kamnolo-
ma, so izklesani z umetniškim
čutom, s spretnostjo kamnosekov,
kar se vidi npr. pri trebušastih, pre-
prostih vodnjakih ali pri ledeni-
cah, pri obrambnih stolpih, por-
tonih... Zanimivo je razumeti tudi
njihovo povezavo z vsakdanjim
življenjem, saj razkrivajo ljudsko
modrost in občutek za smiselnost:
ganki so npr. zelo ozki, a imajo
svoj smisel, delajo senco hiši ali jo
ščitijo pred dežjem, na njih so
sušili pridelke in seno itd.
Povezave med avstro-ogrskimi
mesti in zaledjem je mogoče pre-
nesti tudi na naravo. O Divači,
majhnem središču, ki je le 25 mi-
nut avtomobilske vožnje oddalje-
no od Trsta in ki je danes potisnje-
no na obrobje vsega dogajanja, je
predavatelj odkril izredno zanimi-
ve aspekte. V času avstro-ogrske
monarhije je bilo mestece po-
membno geografsko stičišče. Ma-
lokdo je ozavestil, da prav pri Di-
vači ponikne reka Reka, da se pod
njo 250 m globoko skrivajo čudo-
viti meandri Škocjanskih jam. Za
marsikoga so bili novost podatki
o tem, kako je v času avstro-ogrske
monarhije prišlo do sodelovanja
med domačini in tržaškimi zna-
menitimi speleologi, Hankejem,
Mullerjem ali Marinitschem. Ti so
s strokovnim znanjem pomagali
raziskovati globoko notranjost ja-
me, o kateri pa nam je še vedno
marsikaj skrito, saj še danes razi-
skujejo ponikalnico Reko in njene
skrivnostne poti. Zanimiv poda-
tek o povezavi s prestolnico je tudi
v tem, da je znameniti Sigmund
Freud med počitnicami obiskal
Škocjansko jamo skupaj z legen-
darnim domačinom iz Divače, vo-
dičem Gregorjem Žiberno.
Predavatelj Stojan Lipolt pravi, da
je treba na vse to izredno boga-
stvo, ki se ga žal Slovenci ne zave-
damo dovolj, opozarjati in se bo-
riti za njegovo valorizacijo in
ohranjanje. On sam si je zadal na-
logo, da nanj opozarja s svojimi
srečanji z imenom Reka pod Di-
vačo ali s predavanji, kot je bilo to
na ponedeljkovem srečanju v
Društvu slovenskih izobražencev.
P. in
Tržaška 9. julija 2020 11
Obvestila
Društvo slovenskih izobražencev
vabi na sklepni večer letošnje
sezone, na katerem bodo
društva, članice Slovenske
prosvete, obeležila stoletnico
požiga Narodnega doma v Trstu
s prireditvijo “Narodni dom - dva
glasova”. Ob branju del Borisa
Pahorja in Marija Čuka bo imel
slavnostni nagovor pisatelj
Boris Pahor. Prireditev bo na
prostem na Repentabru v
ponedeljek, 13. julija, ob 19.30,
v primeru slabega vremena pa
v dvorani Finžgarjevega doma
na Opčinah.
Darovi
V spomin na Aleksandra Furlana
- Šandrina darujeta Marta in Boži
100 evrov za slovensko
Vincencijevo konferenco pri Sv.
Ivanu.
Ob oljčni nedelji je Vincencijeva
konferenca prejela 540 evrov za
pomoč družinam.
Za Vincencijevo konferenco sta
darovala N. N. in soproga 1.000
evrov.
Opčine / Predstavitev nove zamisli  
Prva izvedba festivala Okusi Krasa srečajo
Vitovsko in morje
  otrditi podjetniško, ku-
linarično in vinarsko
živahnost kraškega
ozemlja. Ta cilj so si zastavili
organizatorji prve izvedbe
festivala Okusi Krasa srečajo
Vitovsko in morje, ki so ga v
sredo dopoldne, 1. julija,
predstavili v Gostilni Valeria
1904 na Opčinah. S priredit-
vijo želita njena organizator-
ja, Slovensko deželno gospo-
darsko združenje in Društvo
vinogradnikov Krasa, obrniti
nov list v poslovanju, ki ga je
v preteklih mesecih docela
okrnil koronavirus. Gre za
pogumno odločitev, kakršne
pravzaprav označujejo delo-
vanje krajevnih gostincev in
vinarjev.
Kot izhaja iz samega imena,
se festival navezuje na uvel-
javljeni prireditvi, Okuse
Krasa in Vitovsko in morje,
ki so ju letos odpovedali. Pri
oblikovanju sporeda festiva-
la, ki bo potekal od 9. julija
do 10. septembra, bo sodelo-
valo 10 gostiln in 20 vinarjev
s Krasa in iz Brega. Pobudo
sestavlja cikel tematskih
večerov, ki bodo potekali v
P restavracijah, na katerih bovitovska kot osrednja gostjausklajena z raznimi jedmi iz
kraške kulinarične tradicije.
Izvedbo festivala (program
in rezervacije so na voljo na
spletni strani www. okusi-
krasa. net) sta podprla tako
ZKB Trst Gorica kot Javna
agencija za podjetništvo, in-
ternacionalizacijo in tuje na-
ložbe Spirit Slovenija.
Prvo srečanje (9. 7.) bo na
vrsti v Lokandi Devetak na
Vrhu, na katerem bodo pred-
stavili jedi iz pobude Premia-
te trattorie italiane. V nadal-
jevanju se bo vsak četrtek
obiskovalcem predstavila
druga gostilna. Pri tem sode-
lujejo Ošterija Ferluga (Ferlu-
gi), restavracija Križman (Re-
pen), gostilne Guštin (Zgo-
nik), Sardoč (Prečnik), Veto
in Valeria 1904 (Opčine),
Dal Checo (Zagraj) in bar-ka-
varna Vatta (Opčine) v sode-
lovanju z gostilno Al Refolo.
Na večerih bodo aktivno so-
delovali tudi proizvajalci
vin, ki bodo svoje izdelke po-
nujali med večerjo.
Kdor se bo udeležil vsaj treh
obravnavanih večerij, bo je-
seni lahko izkoristil 10-od-
stotni popust v okviru po-
nudbe Okusov Krasa. Kdor
bo zbral šest potrdil, bo na
zadnjem večeru okusov de-
jansko večerjal brezplačno.
Na predstavitvenem srečan-
ju, ki ga je vodil izveden v vi-
nu Robi Jakomin, je sprego-
voril Matteo Feruglio
(SDGZ). Načelnica gostinske
sekcije pri organizaciji slo-
venskih podjetnikov Paola
Živic je izpostavila pomem-
bnost vnovičnega zagona
sektorja “s skupnimi
močmi” v času, ki ga še zelo
Na zavodu Žiga Zois so zelo zaskrbljeni in zahtevajo rešitev nastalega problema  
Izgubili so tri stolice iz obveznega kadrovskega seznama
  avnateljstvo tržaškega
višješolskega zavoda Žiga
Zois je v vednost javnosti
poslalo naslednje sporočilo, v
katerem, po objavi odloka vod-
je urada za slovenske šole, ki za-
deva mobilnost šolskega osebja
na šolah s slovenskim učnim je-
zikom, ugotavlja, da so bili trije
profesorji s šole Zois pre-
meščeni po uradni poti brez
dovoljenja. To potrjuje, da bo
šola prihodnje leto izgubila tri
stolice iz obveznega kadrovske-
ga seznama.
“Na spletni strani Deželnega
šolskega urada - Urada za slo-
venske šole smo dne 30. 6.
2020 zasledili objavo odloka
vodje urada za slovenske šole,
ki zadeva mobilnost šolskega
osebja na šolah s slovenskim
učnim jezikom. Če se omejimo
le na višje srednje šole naše
dežele, se odlok v zvezi s pre-
mestitvami nanaša le na
Tržaško in zadeva šest profesor-
jev: od teh so trije izrecno pro-
sili za premestitev, trije profe-
sorji pa so bili premeščeni po
uradni poti brez privoljenja.
Zadnji trije se nanašajo vsi in
R samo na zavod Žige Zoisa vTrstu. To dokončno potrjuje, dasmo na zavodu Zois od petnaj-
stih izgubili tri stolice iz obvez-
nega kadrovskega seznama. In
če je res, kar trdi Sindikat slo-
venske šole (glej PD dne 3. 6.
2020), 'da bo šola kot doslej
vseeno razpolagala z omenje-
nim osebjem', pa nikakor ne
drži, 'da torej šolska vzgojno-
izobraževalna ponudba ne bo
okrnjena', saj je ena stolica iz-
gubljena, ostali dve pa preidejo
v dejanski kadrovski seznam.
Ker se letna finančna dotacija,
ki jo posamezne šole prejema-
jo, preračunava tudi na podlagi
stolic iz obveznega kadrovskega
seznama, bo naš zavod od na-
slednjega šolskega leta dalje
prejel ca. 20 % manj finančnih
sredstev prav za izvajanje vzgoj-
no-izobraževalne ponudbe. Te-
mu moramo dodati še dejstvo,
da bo zavod, od upokojitve teh
profesorjev dalje, lahko razpo-
lagal za poučevanje teh nosil-
nih predmetov le s suplenti. To-
rej tri izgubljena stalna delovna
mesta za slovenske šole.
Iz istega prispevka (PD dne 3. 6.
2020) tudi izvemo, da se je Sin-
dikat slovenske šole na srečanju
z vodjo oddelka za slovenske
šole pri Deželnem šolskem ura-
du prvič seznanil z osnutkom,
ki odmerja slovenskim šolam
in vrtcem v Italiji v prihodnjem
šolskem letu skupno 496 mest,
kar je 11 manj v primerjavi z le-
tošnjim šolskim letom. V spo-
ročilu sindikata je zapisano, da
je 'upad odvisen od manjšega
števila učencev, predvsem na
ravni otroških vrtcev in osnov-
  Predstavitev knjige Rudija Pavšiča
Izbral sem srednjo pot
BARKOVLJE 
V ponedeljek, 13. julija, bo v Mačkoljah
LJUBA SMOTLAK,
zaslužena učiteljica, slavila visok življenjski jubilej. 
Njene nekdanje kolegice iz Boljunca
ji prisrčno čestitamo iz želimo, 
da bi še veliko let obujala spomine na
pestra in bogata šolska leta.
obremenjuje koronavirus. O
organizacijskem trudu, ki ga
zahteva prirejanje tovrstnega
festivala, je na srečanju spre-
govoril predsednik združen-
ja kraških vinarjev Matej
Skerlj. “Optimizem je v
težkem času, ki ga doživlja-
mo, potreben, da bo naša
skupna prihodnost boljša”,
je dejal. Predsednik ZKB
Adriano Kovačič je poudaril,
da gre za izvirno pobudo, ki
promovira odličnosti našega
območja.
Mch
  Barkovljah je bila mi-
nuli petek, 3. julija, v
večernih urah na se-
dežu slovenskega jadralnega
kluba Sirena lepa in dobro
obiskana poredstavitev knjige
Rudija Pavšiča Izbral sem
srednjo pot, ki jo je z avtor-
jem napisal Marjan Žiberna.
Ob morju so o delu in knjigi
Rudija Pavšiča spregovorili
urednica založbe tržaškega ti-
ska Martina Kafol, generalni
konzul Republike Slovenije v
Trstu Vojko Volk, ki je avtorja
spoznal že kot veleposlanik v
V Zagrebu in Rimu, pisec Mar-jan Žiberna, ki Pavšiča oseb-no ni poznal, je pa povedal,
da je z njim odlično sodelo-
val, predsednica Slovenske
kulturno gospodarske zveze
Ksenija Dobrila, ki se je
Pavšiču zahvalila za 22-letno
vodenje SKGZ, predsednik
Sveta slovenskih organizacij
Walter Bandelj, ki je z Rudi-
jem Pavšičem tesno sodeloval
tri leta, poudaril je predvsem
to, da sta vedno skupaj dore-
kla tudi najbolj kočljive zade-
ve, ohranila lastna prepričan-
ja, a vedno gojila ploden dia-
log in našla skupne rešitve,
ter predsednik Unije Italija-
nov Maurizio Tremul, ki je iz-
postavil predvsem sodelovan-
je med italijansko manjšino v
Sloveniji in slovensko v Italiji
ter skupne projekte obeh
manjšin. Seveda je spregovo-
ril tudi avtor sam, spravljivo
in gosposko, kot je vedno
znal, brez vsakega dvoma je
tudi podprl vrnitev Narodne-
ga doma slovenski narodni
skupnosti v Italiji in obisk slo-
venskega predsednika z itali-
janskim na krajih spo-
mina v Bazovici. Na
predstavitvi sta bila
prisotna tudi konzul-
ka RS v Trstu Tanja
Mljač in konzul RS v
Milanu Zorko Pelikan.
Med družabnim
srečanjem po predsta-
vitvi je pisec knjige
Marjan Žiberna iskre-
no dejal, da si sam
želi, da bi lahko kdaj
v Ljubljani prisostvo-
val podobnemu lepe-
mu kulturnemu do-
godku, ker se, žal, da-
nes v Ljubljani politi-
ki med seboj niti ne
pogovarjajo več.
JUP
nih šol, in je bolj izrazit tam,
kjer je osredotočen na en sam
zavod'. Osnutek, ki se je v na-
daljevanju spremenil v odlok,
od treh mest, ki se krčijo na
vseh slovenskih višjih srednjih
šolah v naši deželi, jih pobere
vse le na enem zavodu, to je
Žiga Zois Trst. Torej je bistveno
več, kot le 'bolj izrazit'. Zdi se
nam, da je v popolnem na-
sprotju z načelom skladnega so-
razmerja (v ital: ragionevolez-
za), ki je predviden za upravne
akte. Naša ocena je, da gre v
tem primeru za grob napad na
naš zavod, ki lahko ogrozi nje-
gov obstoj in njegovo rast, in to
prav v trenutku, ko se njegovi
programi posodabljajo in širijo.
Primorski dnevnik je 7. 6. 2020
poročal o pismu, ki ga je
manjšinski vrh naslovil mini-
strici Azzolini, v vednost pa tu-
di slovenski ministrici za izo-
braževanje Simoni Kustec ter
ministrici za Slovence v zamej-
stvu in po svetu RS Heleni Ja-
klitsch. Predstavniki naše
manjšine (Dobrila, Bandelj, Ga-
brovec, Rojc) so članico italijan-
ske vlade spodbudili, naj skliče
omizje Italija – Slovenija; sena-
torka Tatjana Rojc je dne 6. 6.
2020 javnosti sporočila, da bo
omizje sklicano v kratkem. Ni
nam znano, ali je do tega
srečanja prišlo, niti ne, kaj naj
bi bilo na njem določeno. V
istem prispevku Primorskega
dnevnika z dne 7. 6. 2020 lahko
zasledimo podatek, da se je 4.
6. 2020 senatorka Rojc sestala z
ravnatelji slovenskih šol, z vod-
jo urada za slovenske šole, s
predstavnikom DŠU in pred-
stavništvom Sindikata sloven-
ske šole. Vsi sogovorniki so
poudarili, da mora slovenska
šolska ponudba graditi predv-
sem na kvaliteti, ki jo lahko za-
gotavlja visoko kvalificiran
učni kader, in na zanimivosti
vsebin. Menimo, da strokov-
nost in visoka kvalificiranost
treh profesorjev zavoda Zois, ki
že več desetletij neoporečno
službujejo na naših višjih sred-
njih šolah, ne more biti pod
vprašajem. Kar se pa tiče zani-
mivosti ponudbe za naslednje
šolsko leto, ki predvideva uved-
bo medpredmetnega
poučevanja vsebin umetniške-
ga risanja, zgodovine umetno-
sti in arhitekture, bi bilo morda
vredno vsaj počakati, da sodbo
izreče sama praksa.
Ker nameravamo priti zadevi
do konca, sami ali s pomočjo za
to poklicanih ustanov, vnovič
pozivamo vse, ki jim je naša
šola pri srcu, da se po svojih
močeh in pristojnostih trudijo,
da se ta ukrep umakne in spre-
meni, preden bo prepozno.
Vsem, ki so nam bili in so nam
še ob strani v tej zadevi, se želi-
mo tudi javno zahvaliti”.
Aktualno9. julija 202012
  azumeti bolečino druge-
ga! je bil naslov uvodnika,
ki ga je napisal Jurij Paljk v
prejšnji številki Novega glasa.
Utopija. Kako je težko razumeti
bolečino drugega, prisluhniti z
odprtim srcem težavam, ki jih
imajo posamezniki, in jim biti v
podporo, upoštevati trpljenje
sočloveka in ga primerno podpi-
rati!
Vjera je stara petinštirideset let,
dvajset let je poročena. Zgodilo se
ji je, da je doživela hudo partner-
sko krizo s svojim soprogom. Par-
tnersko krizo je doživela tako glo-
boko, da ji je to stanje povzročalo
nenavadno obliko hudega
trpljenja in močno duševno bo-
lečino. Njena bolečina ji je razje-
dala dušo, čutila se je krivo za slab
odnos, ki ga je imela s soprogom,
čeprav ni nikoli v odnosu do nje-
ga ničesar slabega storila, bila mu
je edinole vedno razpoložljiva do-
ma, v hiši, za gospodinjenje, po-
spravljanje, likanje, kuhanje,
čiščenje; skrbela je za dva otroka,
ki sta ju imela, sledila jima je pri
šolskih in izvenšolskih dejavno-
stih; vedno se je pridno razdajala
za družino, za svoje lastne starše,
za taščo, za tasta. To, kar je Vjera
imela pri srcu, sta bili edinole
skrb za družinske člane in volja,
da je vedno vse “zrihtano” in vse
“naštimano”, kot je po njenem
mnenju prav, da je. Premalo je
skrbela zase, ni se dogajalo, da bi
se sama posvetila delu ali dejav-
nostim, ki so jo veselile. Ni sploh
vedela, kaj jo veseli, poleg razda-
janja za družinske člane. Možu pa
ni bilo nikoli nič prav od vsega te-
ga, kar je zanj in za družino stori-
la. Ko je na primer doma v prisot-
nosti svojega moža otrokoma re-
kla, naj si gresta pospravit sobo,
in ju tako vzgajala v dobrem na-
menu, se je mož z agresivnostjo
R vključil v pogovor in preprečil, dabi se to udejanjilo, tako da je po-kazal svoje nesoglasje in živčno
dodal, češ, kako je vedno in pov-
sod v hiši neurejeno in nepospra-
vljeno. Njegovo nesoglasje je ime-
lo vedno tak agresiven in živčen
nastop, da se ga je Vjera po pravici
povedano zelo bala. Bolelo jo je
srce. V duši je bila ranjena. Iz dne-
va v dan ji je bilo hujše. Karkoli je
ona storila, ni bilo njemu nič
prav. Če je ona predlagala belo, je
on zahteval črno. Odločila se je,
da poišče podporo pri znanki,
imela je Nevijo za prijateljico. Mi-
slite, da je bila do nje prijateljica
prijazna? Samo pomislite, kaj se
je Vjeri zgodilo! Čutila je potrebo
po tem, da ji zaupa svojo težko
življenjsko situacijo. Zmenili sta
se po telefonu, se srečali in Vjera
ji je zaupala, kaj se ji dogaja v od-
nosu z možem. Vjeri se je zdelo,
da jo Nevija posluša, bilo pa je sa-
mo navidezno; Nevijo sploh ni
“brigalo” nič od vsega tega, kar ji
je Vjera zaupala. Obratno! Kaj je
storila? Na koncu pogovora, pre-
den bi se razšli, je Nevija stopila v
bližnjo cvetličarno, Vjeri je rekla,
da gre za hip v trgovino, da se
vrne takoj. Prišla je iz cvetličarne
z velikim šopom krasnih dolgih
rdečih vrtnic in ji dejala: “Vidiš,
to počenja moj mož vsak dan za-
me! Mi kupi rdeče vrtnice”! Ni
mogoče povedati, kako se je v Vje-
rinem srcu vneta bolečina, ki jo
je že čutila, povečala. Zadobila je
takšne dimenzije, da je zaobjela
njeno osebo v totalnosti. Vrnila
se je domov in se razjokala, nato
z rožnim vencem v rokah začela
moliti. Molila je zase, po tiho, da
bi ji Bog pomagal, da bi ji dal
moči, poguma. Bog jo bo gotovo
podprl. Tako si je mislila in tako
je bilo.
Elena Cerkvenič
Odmev na uvodnik Razumeti bolečino drugega
Ko boli, boli
Ogled zanimivosti, tudi jezera Tara in njegovih
otokov s starodavnimi cerkvicami (2)
Etiopija tretjič
  o zajtrku se odpravimo proti
jezeru Tana. Po poti se nam
pridruži Jared. Želel bi si z na-
mi, a ima obveznosti, pove. Jared je
prijeten mlad fant in iz oči mu lahko
prebereš, da je pošten, iskren in do-
ber po srcu. Niti sledu samovšečno-
sti ni najti. Res, fant, pred katerim
daš kapo dol! Zrasel je pri sestrah v
sirotišnici v Kobu in tam tudi končal
osnovno in srednjo šolo. Potem je
šel študirat v Bahir Dar. Po diplomi
se je zaposlil kot pastoralni sodelavec
v župniji v Bahir Darju. S sestrami
sodeluje pri delu z mladimi.
Z nami se pelje, da se bo z nekim pri-
jateljem, čolnarjem, v pristanišču
pogodil za ceno prevoza. Ko se do-
govorita, se poslovi od nas, še prej
pa naredimo skupinsko sliko. Ostali
čolnarji nas opazujejo, ko se vkrca-
vamo na barko. Odpravimo se proti
otokom, ki so raztreseni po tem naj-
večjem etiopskem jezeru. Dolgo je
skoraj devetdeset kilometrov in širo-
ko šestinšestdeset kilometrov. Torej
njegova površina meri skoraj 3.600
kvadratnih kilometrov! Napaja ga
več rek, med njimi Megech, Gilgel
Abay, Reb in Gumara. V pleistocenu
so delujoči vulkani tem rekam zaprli
pot naprej in tako je nastalo jezero.
Tana je tudi izvir Modrega Nila. Leta
2015 je UNESCO prepoznal pomem-
bnost naravne in kulturne dediščine
jezera Tana za Etiopijo in celotno
mednarodno skupnost.
“Na jezeru je sedemintrideset oto-
kov”, reče sestra Bisirat, “in na sede-
mindvajsetih so koptske cerkve in
P samostani. Na nekaterih otokih pre-bivajo samo menihi in nune, nadrugih so tudi vasice s stalnimi pre-
bivalci, ki živijo od prodaje spomin-
kov. Upam, da jih bomo lahko obi-
skali vsaj nekaj, saj so precej oddal-
jeni od obale in drug od drugega.
Zgodaj popoldne se moramo že
vrniti. Popoldne začne pihati močan
veter in je zelo nevarno. Nekoč sem
spremljala skupino italijanskih pro-
stovoljcev. Bili smo malo prepozni,
dvignil se je veter, razburkal jezero
in visoki valovi so pljuskali čez rob
barčice, tako da smo bili v trenutku
vsi mokri in barka polna vode. Ne-
varno je tudi, da se barka prevrne,
saj so v jezeru nilski konji”.
Tako nam je uspelo si ta dopoldan
ogledati le nekaj otokov. Najprej
smo srečali mlado nuno, ki je sedela
pred hiško in šivala okrasne platnice
za knjige. Z nitmi v barvah etiopske
zastave, rumeni, zeleni in rdeči, je
na prvi strani izvezla koptski križ.
Koptski križi so raznovrstni, svoje
oblike so razvijali skozi zgodovino in
vsaka oblika ima, poleg osnovnega,
svoj posebni pomen. Razkazala nam
je notranjost hiške, ki se je izkazala
za mini muzej z nabožnimi slikami,
nabožnimi knjigami in liturgičnimi
predmeti. Nato smo se po kamnitih
stopnicah povzeli do okrogle cerkve.
Med potjo smo pokukali še v nekaj
drugih hišk, kjer so nune na statvah
izdelovale šale in druge tkanine.
“Preživljajo se s svojim delom, sicer
pa imajo tako kot me, katoliške re-
dovnice, posebne ure, ki so namen-
jene skupni in osebni molitvi, bran-
ju Svetega pisma in premišljevanju
Božje besede”, pove sestra Bisirat.
“Za ogled cerkva se plača vstopnina,
ki pa je namenjena vzdrževanju ob-
jekta”, še doda.
Koptske cerkve na teh otokih so
okrogle in po pripovedovanju so
prve nastale že v tretjem ali četrtem
stoletju po Kristusu. Narejene so iz
lesa, slame, blata. Okrog in okrog so
kamnite stopnice, pred vhodom pa
se je treba sezuti. Prvi krog teh cer-
kva je kot nekak širok hodnik, na zu-
nanji strani zaščiten s steno iz lepo
prepletenih bambusovih palic. Tla
so prekrita s preprogami. Lesena vra-
ta v notranje prostore so ogromna.
Tu in tam v kakem kotu ležijo veliki
obredni bobni z opnami iz strojene
kože. Morda še lončen vrček za kavo
in železen kotliček z ogljem. Notran-
je stene so poslikane od vrha do tal
s prizori iz svetopisemskih zgodb,
realistične so, da te kar pretrese, v
živahnih barvah, ki jih še danes iz-
delujejo iz rastlin, ribjega olja in
jajčnega rumenjaka. To niso freske
na zid, kot se morda zdi sprva, saj so
stene iz zemlje. Zato restavriranja
slik, kot ga poznamo mi, tukaj ni. V
ateljeju na podlago iz kože ali tekstila
naredijo nove slike, ki jih potem v
cerkvi nalepijo na zidove s posebni-
mi lepili. Osrednji del, kjer poteka
bogoslužje, je skrit očem navadnih
vernikov. Vanj smejo vstopiti samo
duhovnik in štirje diakoni. Pet oseb,
kot je pet Kristusovih ran … V vsaki
cerkvi nas pričaka menih, ki skupi-
nam razlaga prizore s stenskih slik.
V tradicionalni meniški obleki, s po-
sebnim pokrivalom na glavi, s pa-
stirsko palico ali velikim lesenim
križem v roki. Belih turistov je le ma-
lo, večinoma so Etiopijci. Vzdušje je
spoštljivo. Cerkve so obdane z dre-
vesi in okrog njih vlada mir. Na le-
senem drogu pred vhodom v park
visita dva ogromna ploščata kamna.
“To so zvonci, ki kličejo k obredom”,
reče sestra Bisirat. Tako so zliti z na-
ravo, da jih skoraj ne bi bilo opaziti.
Na otokih, kjer so tudi stalni prebi-
valci, se pot do cerkva vije mimo
stojnic s spominki. Tudi stojnice so
narejene iz lesa, slame, palmovih vej
in blata. Domačini prodajajo nakit,
torbe, bobne, šale, majice, obleke,
vse je izdelano ročno in z okusom.
Pred stojnicami s slikami na malih
stolčkih sedijo slikarji in na strojeno
usnje slikajo dogodke iz svetopisem-
skih zgodb. Nekateri slikajo na lese-
ne plošče. Včasih kdo, ki prodaja tka-
nine, med čakanjem na kupce tudi
tke na ročne statve. Te uličice s stoj-
nicami se vijejo skozi gozd, tako da
stopamo po skalah in med drevesni-
mi koreninami lovimo ravnotežje.
Ozke so in prodajalcem se je težko
izogniti. “Nikoli ne smeš reči, da boš
kupila nazaj grede”, reče sestra Bisi-
rat. “Tu v Etiopiji je beseda še sveta,
in če kaj rečeš, ljudje pričakujejo, da
je to res. In če kaj obljubiš, verjame-
jo, da boš obljubo izpolnil. Sicer so
zelo razočarani”. Med stojnicami so
tudi pokriti kotički, kjer lahko spiješ
kavo, še prej pa sede na tleh, prekri-
tih s palmovimi listi, opazuješ, kako
jo pripravijo. Na enem od otokov si
ogledamo še zgodovinski muzej.
Razstavljene so velike nabožne slike,
dragocene krone etiopskih cesarjev,
izbrana plemiška oblačila, liturgične
knjige in križi.
Tako plujemo od otoka do otoka in
občudujemo cerkve, samostane, na-
ravo. “Oh, kako bi si kdaj želela biti
tako ob vodi, čisto sama, in moliti v
tišini narave”, zavzdihne sestra Bisi-
rat, ko se sprehajava ob bregu otoka
in gledava skrivljena drevesa, ki od-
sevajo na gladini jezera. Vse dni je v
družbi živahnih otrok iz sirotišnice,
posluša njihov živžav, pomislim. Res
si lahko zaželi trenutek miru. In kot
v odmev na te tihe misli reče glasno:
“Zato s sestro Abebo vstajava zelo
zgodaj, že ob štirih zjutraj, in greva
v kapelo molit, da sva lahko vsaj ne-
kaj časa sami in v tišini jutra, ko vsi
še spijo. Veš, kako je to lepo. Samo
zvezde na nebu nama delajo družbo.
In Jezus v tabernaklju”.
Ko pogleda na uro, ugotovi, da je čas
za odhod. Odpeljemo se do izvira
Modrega Nila. Z barko počasi
krožimo po mirnem zalivčku in
čakamo, da se kje prikaže kak nilski
konj. In res imamo srečo. Tu in tam
se iz vode dvigne ogromen hrbet in
v nas se zastrmi dvoje temnih oči. K
sreči so dovolj daleč, a če se razjezi
in nam prevrne čoln? Kmalu odplu-
jemo proti kopnemu. “Poglej, po-
glej, pelikani”! se zasliši vzklikanje.
Opazujemo moža na čolničku iz
trsja. Komaj tako dolg je, da lahko
stegne noge. Na dnu čolna ima kup
malih rib in jih meče pticam. Te se
poganjajo za ribami, kričijo in pla-
hutajo s krili. Mož na čolničku se pri-
bliža naši barki, meče ribe pticam,
mi pa fotografiramo čudovite prizo-
re. Potem z roko prime rob našega
čolna in se smeji. Pogledam v njego-
ve oči in takrat razumem. Iz denar-
nice povlečem bankovec in mu ga
stisnem v roko. Zahvali se, naš čoln
gre naprej, on pa že hiti drugi turi-
stični barki naproti. In tam spet
meče ribe pticam … “Dobro si nare-
dila”, reče sestra Bisirat. “Pomisli, na
kakšen način si služi denar. Ves dan
v tem malem čolnu, ves dan moker,
vedno v nevarnosti, da mu čolniček
prevrne nilski konj”.
Še dobro, da ni krokodilov, si oddah-
nem. Poleg nilskih konjev in želv v
jezeru Tana plava skoraj trideset ra-
zličnih vrst rib, večina od teh je en-
demičnih. Ribolov je tako pomem-
bna gospodarska panoga tega ob-
močja. A lokalna uprava je morala
sprejeti nekatere zakone, ki ščitijo
ogrožene ribje vrste. Vseeno si bomo
za večerjo privoščili okusne ribe. Je-
zero je tudi dom za več kot osemde-
set vrst ptic in vmesna postaja za pti-
ce selivke.
/dalje
Špela Pahor
Sostanovalci v času
koronavirusa
Sostanovalci ali – kot jih po domače
imenujemo v Ljubljani – cimri so za
večino mladih, ki študiramo izven
domačega kraja, pomembni sopotniki
študentskih let. Tudi na izmenjavah se
s sostanovalci včasih spletejo posebne
vezi. Od svojih mednarodnih prijateljev
sem že  s l iša la  za  na j raz l ičnejše
situacije: nekateri se s sostanovalci
skora j  ne  pogovar ja jo ,  ker  j ih
enostavno nikoli ni doma, drugi so v
njih našli nove najboljše prijatelje, tretji
redno prirejajo hišne zabave …
Ko sem pred prihodom v Granado po
spletu iskala primerno stanovanje, sem
bi la  seveda ze lo
radovedna, s kom ga
bom delila. Seveda si
je skoraj nemogoče
ustvariti vtis o nekom,
preden ga spoznaš v
živo – kljub temu pa
sem bila zadovoljna,
ko sem izvedela, da
bosta  moja
sostanovalca Španec
in Portugalec, saj sem
pravilno sklepala, da
mi bo to dalo možnost
vaditi svojo španščino.
Na koncu se  s
“cimroma” nisem kaj
dosti povezala, raje
sem se druž i la  s  pr i ja te l j i  i zven
stanovanja. Poleg tega pa sta se takoj
ob izbruhu pandemije oba odselila iz
Granade, torej smo si stanovanje delili
le slaba dva meseca, v katerih pa smo
se kljub precej površnim odnosom vsi
trije dobro razumeli.
Če so odnosi s sostanovalci pomembni
de l  š tudentskega ž iv l jenja  že  v
navadnih pogojih, to seveda še toliko
bolj velja za sobivanje v karanteni. V
tem primeru je neizogibno, da se med
sostanovalci spletejo posebne vezi.
Prav zato mi Kolumbijke in Sardinca, s
kater ima sem b i la  jaz  zapr ta  v
karanteni, bralcem ni treba posebej
predstav l ja t i ,  sa j  s ta  oba redno
nastopala v mojih prejšnjih tedenskih
zapisih.
Ko sem po več kot dveh mesecih spet
sreča la  svoje  pr i ja te l je  i zven
stanovanja, ni bilo težko ugotoviti, kdo
je karanteno preživljal skupaj: moj
pri jatelj  iz  Granade je za svojega
sostanovalca iz Slovaške skrbel kot za
mla jšega brata .  Skupina
Južnoameričanov, s katerimi smo se
nekega večera dobili na pici, se je v
pogovoru tol ikokrat skl icevala na
interne šale iz karantene, da jih je bilo
včasih težko razumeti. Spoznala sem
tudi  Mehičana,  k i  je  v  karanteni
stanoval s tremi Italijani, kar mu je
pomagalo, da se je tako dobro naučil
italijansko, da tujega naglasa skoraj ni
bilo mogoče razbrati.
Ko nam je  pr i ja te l j i ca  i z  I ta l i je
pr ipovedovala ,  da  se  je  njen
sostanovalec, doktorand iz Ekvadorja,
vseli l  komaj teden pred izbruhom
pandemije, zaradi česar se torej sploh
nista poznala, poleg tega pa je bil
samotarski in je večino časa preživljal
v svoji sobi, smo vsi izrazili sočutje. A
ona nas je pomirila, češ da se nima nad
čim pritoževati: čeprav se nista veliko
družila, ji je bil v veliko pomoč. Obdobje
samoizo lac i je  je  b i lo  namreč za
marsikoga psihično izčrpavajoče: bolj
kot le dobro družbo so sostanovalci
večkrat pomenili zaupnika, neko oporo
v težkih trenutkih.
Italijanka nam je
povedala, da ji je
b i l  Ekvadorec
vedno pripravljen
prisluhniti in da je
s  tem prepreč i l
nekaj  paničn ih
napadov, ki so ji grozili, ko je izvedela,
da sta oba njena starša v Italiji na
oddelku za intenzivno nego.
Iz lastne izkušnje si upam trditi, da
postanejo v času samoizolacije tisti, s
kater imi  de l iš  s t reho nad g lavo,
na jpomembnejš i  l judje  v  tvo jem
življenju. Jaz sem se le z enim od obeh
“c imrov”  spopr i ja te l j i la  že  pred
pandemijo – drugo
sem prvič videla šele
takrat ,  ko  sem se
vse l i la  v  njeno
stanovanje –, kljub
temu pa smo vsi trije
skrbe l i  drug  za
drugega. Čeprav smo
veliko časa preživljali
vsak v svoji sobi in
smo bili te zasebnosti
veseli, smo vedeli, da
lahko v  vsakem
trenutku računamo
drug na drugega za
pomoč.
Od naše trojice sem v
Granadi  osta la
najdlje: najprej sem
se poslovila od Kolumbijke, pred nekaj
tedni pa še od sardinskega prijatelja.
Zaradi tesnega odnosa, ki se je ustvaril
med nami, sem se bala trenutka, ko
bom v stanovanju ostala sama, a ker
je varnostnih omejitev vse manj, sem
se dobro znašla, saj se lahko kadarkoli
srečujem s prijatelji izven stanovanja.
In čeprav sem se morala v karanteni
naučiti sobivati s skorajšnjimi tujci, biti
potrpežljiva in sprejemati nekatere
njune navade, ki mi niso preveč všeč,
priznam, da zdaj najbolj občudujem
tiste, ki so samoizolacijo preživeli le z
osebo, s katero je večkrat še najtežje
shajati: s samim seboj.
Mojca Petaros
Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (13)
Slovenija 9. julija 2020 13
Del sredstev iz RTV prispevka morda tudi za druge medije 
Glavni izziv in usmeritev vlade sta zajezitev morebitnega
drugega vala epidemije in blaginja našega prebivalstva!
  azširja se mnenje, da v
Sloveniji ničesar ne delu-
je, vsaj ne dobro, in da
zato država hitro drsi k razpadu.
Vendar je to kvečjemu želja in
namera skrajnežev v delu poli-
tike, vtem ko so dejstva dru-
gačna in bolj obetavna za koristi
in prihodnost naše družbe in
države. Vlada deluje in tudi
uspeva, kljub pritiskom
množice znanih in tudi prikri-
tih nasprotnikov, ki si prizade-
vajo za povratek in prevlado
prejšnje oblasti in njene politi-
ke.
Seveda je pri vrednotenju in
oceni razmer treba izhajati iz re-
sničnih in ugotovljenih dejstev
in namer vseh sodelujočih v po-
litiki in državi. Matej Tonin,
podpredsednik vlade, minister
za obrambo in predsednik Nove
Slovenije, krščanskih demokra-
tov, je v intervjuju za tednik De-
mokracija dejal, "da se nobena
slovenska vlada do sedaj še ni
soočala s tako besnim in divjim
nasprotovanjem, ki včasih pre-
sega zdravorazumske okvirje.
"Dolgoletna šefinja Protokola
Slovenije in strokovnjakinja za
komuniciranje in protokol, Kse-
nija Benedetti, pa ugotavlja:
"Zopet smo močno razdraženi
in razdeljeni. Tako zelo, da je
poletna vročina ledenik proti
vrenju ljudi. Ne spomnim se, da
bi v naši samostojni državi, kdaj
R bilo tako. Nihče ne popušča,nihče ne prihaja nasproti, vrv sevedno bolj zateguje. Kdo bo
znal vsa ta nasprotja rešiti? Nek-
je vendar obstaja neka univer-
zalna pravica, ki pravice enih ne
izključuje zaradi pravice drugih,
in ki je pravica vseh. "
Odstopila sta notranji minister
Aleš Hojs, in generalni direktor
policije Anton Travner, obra-
zložena kot protest zoper samo-
voljno delovanje vrha krimina-
listične policije in nacionalnega
preiskovalnega urada, ki sta iz-
vedla kriminalistične preiskave
na več naslovih v Sloveniji,
uperjene tudi zoper Zdravka
Počivalška, podpredsednika vla-
de, ministra za gospodarski raz-
voj in tehnologijo, in predsed-
nika Stranke modernega centra.
Omenjena dejanja, vključno s
kazensko ovadbo tednika Mla-
dina, so bila namenjena rušenju
in zamenjavi vlade. Sledila je za-
deva z javnim pismom, ki ga je
premier Janez Janša poslal ge-
neralnemu državnemu tožilcu
Dragu Šketi. V njem ga je pozval
k preganjanju protestnikov, ki
nosijo transparente z napisom
"Smrt janšizmu". Šketu je tudi
sporočil, da bo on "za vsako
morebitno žrtev organiziranih
groženj s smrtjo, neposredno
odgovoren. "Janezu Janši so
očitali, da se vmešava in grozi
sodni veji oblasti, kar je za prav-
no državo nedopustno. Takšne
namere mu je na TV Slovenija
in v časniku Delo očital dr. Raj-
ko Pirnat, profesor na Pravni fa-
kulteti v Ljubljani. Premierju je
očital ka diktatorske težnje. To-
da trditve o vmešavanju Janeza
Janše v sodno vejo oblasti so bi-
le neresnične, morda namerno
zlagane, ker javno tožilstvo spa-
da v izvršilno vejo našega parla-
mentarnega sistema in demo-
kratične oblasti, kar je Ustavno
sodišče odločilo že 7. februarja
leta 2013.
Na omenjeni primer se je odz-
val tudi vplivni dr. Peter Jam-
brek, sooblikovalec ustave in
nekdanji predsednik ustavnega
sodišča. Dr. Rajku Pirnatu je
sporočil, da je presegel svojo
strokovno verodostojnost, kar
ga čudi in skrbi. Dr. Peter Jam-
brek, ki je bil v preteklosti tudi
predsednik civilnodružbenega
Zbora za republiko, je pre-
pričan, "da Janez Janša s pi-
smom generalnemu državne-
mu tožilcu ni kršil nobenih
načel slovenske ustave. Zakaj
naj bi bilo neko pismo vrhov-
nega nosilca izvršilne veje obla-
sti sporno, ker v njem predsed-
nik vlade opominja državnega
tožilca Draga Šketo glede svojih
temeljnih pravic do življenja,
medtem ko mu množica ljudi
grozi s ščuvanjem smrti. Janez
Janša je napisal pismo v svojem
lastnem imenu, pa tudi v inte-
resu družine, žene in otrok, ki
jim grozijo s smrtjo. Z osebnimi
napadi hočejo prizadeti in raz-
vrednotiti človeka, ki opravlja
izredno pomembno funkcijo
vodenja in upravljanja države.
V prejšnjih dneh je bilo spo-
ročeno, da sta v sedanjih razme-
rah glavni izziv in usmeritev
vlade, namenjena zajezitvi mo-
rebitnega drugega vala epide-
mije virusa COVID-19, in zago-
tovitev normalnega življenja
vseh slovenskih državljanov.
Cilj je jasen, čeprav zdaj še pre-
cej oddaljen. Pri nas naj bi se
splačalo delati in ustvarjati, da
bi Slovenija lahko postala ena
najboljših in najrazvitejših
držav v Evropi.
Kar zadeva virus ga vlada po-
skuša zajeziti z novimi ukrepi,
tudi z nadzorstvom prometa
med Slovenijo in Hrvaško. V tej
državi narašča število okužb, ki
so jih razširili tudi v Slovenijo,
zaradi česar se omenja tudi
možnost, da bi mejo s Hrvaško
zaprli za potniški promet.
Domnevajo, da bo letos okoli
53 odstotkov naših prebivalcev
preživelo doma, torej v Sloveni-
ji. Vlada je vsem državljanom
darovala denarne bone, ki jih
bodo namenili plačevanju sto-
ritev pomembnih za razvoj tu-
rizma, ki ga je kriza z virusom
zelo oškodovala. Odrasli prebi-
valci so prejeli bon za 200
evrov, mladoletni državljani pa
bon za 50 evrov. V Sloveniji
imajo od 1. julija dalje upoko-
jenci, invalidi, vojni veterani in
vsi drugi državljani, ki so sta-
rejši od 65 let, pravico do brez-
plačne vozovnice za medkrajev-
ni javni cestni in železniški pro-
met. Vlada je brezplačne vozov-
nice dodatno odobrila tudi za
dijake in študente.
V Sloveniji pa se je zgodila še
ena zadeva, ki vzbuja različne
odmeve in bo skoraj gotovo
povzročila tudi polemike. Mini-
strstvo za kulturo je namreč pri-
pravilo predlog sprememb za-
kona o RTV Slovenija. Prispevek
za delovanje tega medija, ki zdaj
znaša 12,75 evrov mesečno za
porabnike električne energije,
in zanj zberejo več kot 100 mili-
jonov evrov na leto leto, bi po
novem delno namenili tudi
drugim medijem. Vendar bo
treba upoštevati sklep ustavne-
ga zakona iz leta 2004, po kate-
rem je zmanjšanje sredstev iz
naslova RTV prispevka mogoče
le, če se s tem ne ogrozi ustavno
varovana samostojnost zavoda
RTV Slovenija, oziroma ne vpli-
va na izvrševanje nalog tega jav-
nega medijskega servisa.
Marijan Drobež
  bčutki veselja in vnovič
pridobljene svobode so
prevevali gledalce, ki so
18. junija 2020 po dolgem času,
sicer v dokaj manjšem številu za-
radi zdravstvenih predpisov in z
maskami na obrazu, lahko spet
prestopili prag Slovenskega na-
rodnega gledališča Nova Gorica,
potem ko je njegove duri tako pri-
voščljivo zapahnil koronavirus.
Vendarle so se spet prižgale
odrske luči na velikem odru no-
vogoriškega gledališča in odstrl se
je zastor, za katerim se razpira
drug svet. Čarobno se je z odra v
dvorano spet začel pretakati tisti
nevidni, a močno zaznavni tok,
ko se je začela zadnja premiera v
letošnji gledališki sezoni SNG No-
va Gorica. Prvo uprizoritev na Slo-
venskem je doživelo delo Jakiš in
Pupče sodobnega izraelskega, tu-
di širše v svetu poznanega drama-
tika Hanoha Levina (1943-1999),
ki ga kritiki uvrščajo v sam vrh so-
dobne izraelske dramatike. Prvič
je bil gost v Novi Gorici izraelski
režiser Yonatan Esterkin, ki je si-
cer tokrat že tretjič režiral v Slove-
niji, v Mini teatru in SLG Celje.
Čas osamitve zaradi virusa je
preživel kar v Novi Gorici, saj bi
morala biti premiera Jakiš in
Pupče odigrana že v aprilu, a je
vse postavil na glavo covid-19.
Esterkin se rad vrača v Slovenijo,
saj kot sam zatrjuje v pogovoru v
gledališkem listu, je slovensko
gledališče na zelo visoki ravni kot
tudi slovenska dramatika, s katero
se izraelska ne more primerjati.
Mračno komedijo, ki v določenih
trenutkih prikliče tudi smeh na
usta, a z grenkim priokusom, je v
O slovenski jezik izvrstno prelil Mi-lan Dekleva. Režiser jo je ob jasnidramaturški razčlembi Ane
Kržišnik Blažica včasih odel v
hrupne, mestoma pa prav poe-
tične trenutke. Nikdar se ni spu-
stil v vulgarne vode, kamor
večkrat rad zdrkne marsikateri
drug.
Levin se je v svojih delih lo-
teval politične satire, v
mnogih pa so prisotne ek-
sistencialne teme z večno
prisotnimi vprašanji smisla
življenja, še posebno ob rob
potisnjenih ljudi, ki na
zemlji ne doživljajo nič le-
pega in spodbudnega. Vda-
ni so v svojo usodo in tudi
na onem svetu se jim ne
obeta nič boljšega, če ne še
kaj slabšega. Prav taka raz-
mišljanja razvija komedija
Jakiš in Pupče, katere pro-
tagonista sta fant in dekle,
ki ju v najlepših mladih le-
tih kar razganja od spolne
sle, a ta plamteči ogenj ni-
kakor ne moreta potešiti z
nikomer, ker sta grda, ne-
privlačna, pa še revna po vrhu
vsega. Ona sicer hrepeni tudi po
tem, da bi lahko pestovala svojega
otroka, saj je vendar rojevanje,
skrb za potomstvo in nadaljevanje
rodu edino pravo poslanstvo žen-
ske (!). Ko se jima končno po po-
sredniku izpolni želja dobiti ne-
vesto oz. ženina in ko Pupčev
“žnjabidabi” sicer le v snu
končno “pokaže dvanajsto” in se
združi s Pupče, se jima tudi tako
opevani akt, po katerem sta oba
vroče hrepenela, izkaže kot preva-
ra, laž, puhlica, sama reklama, kot
pravi Jakišev oče. Trpek ko-
nec sklepa komedijo, ki je v
novogoriški postavitvi, ob
prologu in epilogu, dobila
pridih predstav potujočega
gledališča oz. komedije del-
l’arte. Dodatno ljudskost ji
priliva izvirna avtorska gla-
sba Janeza Dovčiča, ki prikliče v
spomin judovski melos. Izvrstno
jo izvajata v živo in pri tem ustvar-
jata posebno vzušje harmonika-
rica Petra Trobec in tubist Goran
Krmac (oba sta oblečena v bogata
pisana “ženska” oblačila, ne-
kakšni noši). Iz celotne uprizorit-
ve veje neka domačnost, tudi za-
radi scenografske podobe Alek-
sandra Blažice. Griček, na kateri
stoji strnjena, tipično mediteran-
ska vasica z zvonikom in uro, ki
kaže šesto in pol, več kot jasen na-
mig na Jakiševo impotenco (zara-
di grdega Pupčinega obraza),
predstavlja telesne ženske oblike,
prav tako tudi nebo. Scenska po-
doba je nastala po zgledu kipa Ne-
beški izbor slovenskega umetnika
Petra Černeta. Okoli grička so
speljane tračnice, na katerih se vo-
zi poseben vlak, domiselno sim-
bolno v obliki postelje, ki naj pri-
nese srečo mladim. Vsebinska
trpkost zgovorno odraža današnji
čas, ko vsi stavijo le na videz, na
zunanjost. Lepota je nad vse, če je
nimaš, jo moraš pridobiti s ki-
rurškimi posegi, da ne postaneš
nikdar star in grd. Lepi dosežejo
vse, kar si poželijo, grdi pa so ob-
sojeni že od rojstva na klavrno
življenje. Lepota in plemenitost
srca sta pokopani, ničvredni. Jakiš
in Pupče sta po srcu dobra,
občutljiva človeka, kot njuni
starši, a vsi so grdi in zato že vna-
prej obsojeni na grenkobo in re-
signacijo. Pri njih se iluzije razbli-
nijo, še preden se sploh pojavijo.
Ženski liki so podrejeni moškim;
ti odločajo, žene le potrjujejo nji-
hove odločitve. Žal se to dogaja še
zmeraj tudi v našem tako zelo na-
prednem svetu. Ženska je v očeh
večine še zmeraj predmet
poželenja, če je lepa, seveda! Take
kot Pupče ne pogleda nihče! Na-
stopajoče grduhe so v slikovito
svojevrstnih kostumih kostumo-
grafinje Tijane Todorović, ki s svo-
jo “nabreklostjo” in pritiklinami
še bolj poudarjajo okornost pro-
tagonistov, z natančno dodelano
igro enkratno poosebili člani no-
vogoriškega ansambla, ki so pu-
bliki tudi tokrat postregli s fili-
gransko naštudiranimi liki in
vrhunsko igro. Občudovanja
vredni so njihovi gibi, kretnje in
zelo izrazita mimika (tudi maska),
ki so poudarjali grdoto, način raz-
mišljanja in ravnanja teh malih
ljudi, pri katerih je poroka tudi
kupčija. Jure Kopušar je bil Jakiš,
mladenič, poln plamtečega
ognja, ki ga ne more pogasiti, ker
mu je usoda namenila grdo
Pupče, medtem ko je on sanjal za-
lo dekle. Vsakič, ko jo
pogleda, se mu obrača
želodec in ne zmore z
njo občevati. Ob koncu
vendarle “doraste” in re-
signirano sprejme kruto
resnico, saj spozna, da so
zanj lepotice nedoseglji-
ve, ker je sam grduh.
Njegovo vsiljeno neve-
sto, ki kaj kmalu tudi sa-
ma spozna, da je real-
nost vse kaj drugega kot
sanje in hrepenenje po
moškem, in pač sprejme
nenapisano pravilo, da
je ženska podrejena
možu in da mora misliti
predvsem na potom-
stvo, je z ostrimi, trdimi
potezami in realističnim
izrazom, brez kakšnih
iluzijskih pritiklin izrisala Patrizia
Jurinčič Finžgar. Prav tako reali-
stični, skoraj tipizirani, so opisi
ostalih likov, ki so jih zelo pre-
mišljeno izoblikovali Miha Ne-
mec in Arna Hadžialjević, kot Ja-
kiševi starši, Jože Hrovat in Medea
Novak kot Pupčina oče in mati.
Hrovat je v prizoru umiranja
ustvaril posebno poetičen, gan-
ljiv, hkrati pa tudi humoren tre-
nutek z grenkobno noto, da tudi
v onstranstvu ne bo nič boljše kot
na zemlji. Radoš Bolčina je upo-
dobil svaka, ki pač mora povedati
svojo ob tej poroki, Peter Harl je
odigral barona Trompelaža s “fi-
nim” francoskim naglasom, pa še
figuro, odeto s črnim humorjem,
“veselega grobarja”. V nekaj ra-
zličnih likov se je učinkovito pre-
levil Blaž Valič. Najprej je pre-
pričljivo skočil v suknjo premete-
nega potujočega poročnega po-
srednika Lejbeka, ki želi ob skle-
panju poroke iztržiti kar največ
dobička, sicer pa za ljubi kruhek
dela še sto drugih poklicev. Valič
je bil tudi Forcedes, debela grda
vlačuga, ki naj bi vzburila uboge-
ga Jakiša, in “šarmantna” Šam-
pinje – Šandilje, prelepa princesa,
ki ima ob sebi služabnika (gosta
Borut Petrovič in Klemen Ko-
vačič). Razpoznaven humoren
trenutek je zablestel ob figuri Tur-
kvelta, umirajočega starca - alter-
nativnega ženina za Pupče, ki ga
je poosebil Iztok Mlakar. V svo-
jem izrazitem slogu je zapel song
o “moškosti”, s sklepno bridko
ugotovitvijo, da se tudi največje
veselje enkrat konča. Srž vsebine
so bogatili in dopolnjevali še dru-
gi songi v izvedbi Jureta Kopušar-
ja in Blaža Valiča. Še posebno mi-
lo je izzvenela nežna uspavaka, ki
jo je zapela Pupče alias Patrizia Ju-
rinčič Finžgar, katere pevske
veščine so gledaci že večkrat imeli
priložnost spoznati in ceniti.
Predstava s svojo grenkostjo dreza
v gledalčevo intimo in razgalja
marsikaj, o čemer nihče ne bi rad
govoril. Življenje se kaže v vsej
mračnosti za tiste, ki se borijo za
preživetje in nimajo nobenega
svetlega upanja, da bi se kaj spre-
menilo v tej solzni dolini. Iz vse-
bine veje tudi osamljenost, ki jo
občuti marsikdo, ki ne najde so-
rodne duše. Morda pa je ravno ta-
ko osamljen tudi tisti, ki misli, da
jo je našel. Raja na zemlji ni! In
ga ne moreta priklicati niti
poželenje in bežna sladkost ob
ljubljenju.
Iva Koršič
SNG Nova Gorica / Premiera: Jakiš in Pupče
Grdota in revščina usodni
za ljudi na obrobju
Jure Kopušar, Arna Hadžialjević, Miha Nemec, Jože Hrovat, Patrizia Jurinčič
Finžgar, Radoš Bolčina, Medea Novak; foto SNG Nova Gorica / Peter Uhan
Matej Tonin
Aktualno9. julija 202014
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih
podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko 
brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in
po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007.
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku
70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 7. julija 2020, ob 13. uri
NATUROPATSKI NASVETI (299)Erika Brajnik
Centaury
Bachova cvetna esenca Centaury je primerna
za občutljive osebe. Veže se s 5. čakro, čakro
ščitnice, ki je v hiper ali hipotirozi. Oseba je
empatična, čuti osebe okoli sebe, ve, kaj
pričakujejo od nje, in se tako posledično tudi
odziva. Vse rada zadovolji, vsem rada ugodi,
nobenemu se noče zameriti. Vendar svoje
želje potlači. Zelo se sekira, če komu ne
ugodi, če se komu zameri, skrbi jo, kako se
je predstavila, vedla... V bistvu je njena
največja težava v samopodobi. Kako sem
izgledala? Kaj si drugi mislijo o meni?
Za uravnavanje samopodobe bo oseba, ki to
potrebuje, vzela 5 kapljic cvetne esence
Centaury zvečer pred spanjem. Tako bosta v
njej zrasli moč in gotovost, in če ji kaj ne bo
pogodu, bo to tudi na ustrezen način
povedala, ne da bi vzrojila. Ker navadno se
zgodi prav to, taka oseba požira, požira in je
tiho, potem pa lepega dne “poči” in kriči in
stresa vso jezo, ki jo je zadrževala. Takšna
komunikacija je
neproduktivna,  v
zanosu in neučinkovita.
Poraja samo še globljo
stisko in razdvojenost.
Cvetna esenca
Centaury bo pomagala
tako, da se bo 5. čakra,
ki je tudi čakra govora,
lažje odprla in da bo
oseba resnično
povedala to, kar jo moti.
In to ljudem, ki ji največ
pomenijo,  staršem,
par tnerju.  Navadno
takšne osebe nimajo
težav izrazit i
neodobravanja v službi,
drugače pa je v družini, tam nastajajo in
ostajajo konkretne težave.
Cvetna esenca Centaury bo osvobodila 5.
čakro. Oseba bo začutila svobodo izražanja
svojih želja, intimnih strahov, vsega, kar je
bilo skrbno skrito pod masko veselja.
www. saeka. si
Nedvomno je
bila v preteklosti
fotografija veli-
ko bolj “demo-
kratična” umet-
nostna zvrst kot
slikarstvo, vse-
kakor pa si jo je
le malokdo lah-
ko privoščil. Fotografija ni bila “ljudska” in šele na
polovici devetnajstega stoletja je začela prevzemati
svojo vlogo in postajati odločilna pri oblikovanju
skupnega zgodovinskega spomina: fotografi so ra-
ziskovali družbo in pripovedovali dogodke, ki jih
je svet doživljal. Objektivi goriških fotografov so v
tistih letih beležili podobe takratne meščanske raz-
nolike družbe, ki je živela pod okriljem avstroo-
grskega cesarstva, vojaško elito, grofe, buržoazijo.
Datum, ki uradno oz-
načuje začetek profesio-
nalne fotografske dejav-
nosti v mestu, je 26. junij
1864 - dan, ko je Ferdi-
nando Troester prejel do-
voljenje za opravljanje
fotografskega poklica v
svojem studiu. V zad-
njem desetletju 19. sto-
letja je prišlo na fotograf-
skem področju do števil-
nih revolucionarnih
inovacij in fotografija ni
bila več samo za maloštevilne, a postopno se ji je
približalo vedno večje število ljubiteljev. Konec
osemdesetih let 19. stoletja se je v Gorico preselil
fotograf Anton Jerkič - profesionalec, ki je postal
pomemben člen mestnega kulturnega in gospo-
darskega življenja. Rodil se je v Dobravljah pri Aj-
dovščini 4. aprila 1866. Šolal se je na realki v Gorici,
fotografsko izobraževanje je opravil na Madžar-
skem, služboval je najprej v Nabrežini, 5. januarja
1891 pa je odprl svoj studio v ulici sv. Klare v Gorici.
Kasneje se je preselil na Travnik, v stavbo ob ško-
fijskem ordinariatu, v novem stoletju pa se je nje-
gov odlikovani fotografski atelier že tretjič selil, in
sicer v Gosposko ulico. Jerkič je bil zelo uspešen in
priznan slovenski obrtnik in umetnik. Ob krajin-
skih motivih, razglednicah je ustvarjal tudi doku-
mentarne posnetke, skupinske društvene slike, po-
snetke dogodkov, kot npr. pogreb pesnika Simona
Gregorčiča ali odkritje spomenika Francu Jožefu
(1899). Glavnina njegovega poklica je bila tudi iz-
jemno število portretnih upodobitev posamezni-
kov, manjših skupin in družin. V spominu je
ohranjen kot mojster fotografije in predvsem
ustvarjalec pomembnega zgodovinskega vira - fo-
tografij in razglednic, na katerih so bili napisi slo-
venski, italijanski in nemški ali pa v dveh oz. treh
jezikih. Umrl je leta 1924; tri dni po njegovem po-
grebu, 18. decembra 1924, je goriški občinski od-
bor odločil, da morajo biti vsi napisi na nagrobnih
spomenikih v Gorici v italijanskem ali latinskem
jeziku in da se morajo v letu 1925 izbrisati tudi že
obstoječi slovenski napisi.
Predvsem v letih po drugi svetovni vojni si je ved-
no večje število fotografskih amaterjev začelo ku-
povati fotografsko opremo. Tudi moj nono na Vi-
pavskem se je zabaval s fotografijo, celo ko je odšel
v vojsko, je s seboj nesel svoj fotografski aparat. Do-
ma, na podstrešju, je hranil lesen zabojček s pre-
dalčki, v katerem so bile skrbno, pokončno posta-
vljene fotografije na steklu, verjetno so to bili ne-
gativi. Mama še danes ne ve, od kod so tiste slike
prišle, zelo dobro pa se spominja, da je nekoč v šoli
za likovno vzgojo potrebovala steklene ploščice in,
ker doma ni bilo dovolj denarja, da bi jih lahko ku-
pili, ji je mama dovolila, da je z nožičem postrgala
slike s pravokotnih ploščic - ko jo je oče vprašal,
od kod steklo, ni bil zadovoljen z odgovorom. Ka-
mere profesionalcev in amaterjev so tedaj beležile
le pomembne trenutke vaškega in mestnega
življenja - procesije, poroke, pogrebne obrede. Ma-
ma mi je povedala, da so imeli takrat navado, da
so se najožji člani družine fotografirali z mrličem:
doma še hrani svojo fotografijo ob pokojni noni
…
Danes si radi delamo selfije s pametnimi tele-
fončki, z digitalnimi fotoaparati posnamemo veli-
ko število fotografij, ki jih z lahkoto shranimo ali
izbrišemo s spominske kartice, če nam niso všeč.
Do pred nekaj leti pa fotografiranje ni bilo tako
enostavno: naši sopotniki
v vsakdanjih dogo-
divščinah so danes spo-
minske kartice, nekoč pa
je to bil fotografski film v
zvitku, s katerim smo lah-
ko ustvarili 12, 24 ali 36
fotografij. Ko je film
končal, smo ga morali po-
novno zaviti, predno smo
ga iz aparata odstranili,
drugače bi sončna svetlo-
ba popolnona pokvarila
fotografije, nato pa smo ga
nesli do poklicnega fotografa in potrpežljvo čakali
nekaj dni, da je fotografije natisnil. Zgrešiti se ni
smelo, s filmom je bila napaka za vedno zabe-
ležena - bili so pridni fotografi in slabi fotografi,
takrat si ni nihče pomagal z računalniško obdelavo
fotografij. Ker je fotografski aparat imel res malok-
do, je bilo v navadi, ob pomembnih priložnostih,
tega potrpežljivega gospoda prositi za fotografijo.
Naša znanka je nekoč prosila soseda, ali ji lahko
slika sinčka ob njegovem petem rojstnem dnevu.
Sosed je moral v službo, mudilo se mu je, a vendar
je gospe hotel ustreči, da bi ohranil dobre soseske
odnose. Otrok se je lepo oblekel in umil, mama
mu je dala celo kravato in postavil se je zraven tor-
te. To je bila sicer preprosta korenčkova torta, a
vendar njegova najljubša. Sosed je gledal na uro in
čakal, da bo mama otroka postavila v primerno
pozo, končno pa je vendar lahko pritisnil na gumb
aparata in odšel. Po nekaj tednih, ko ga je gospa že
večkrat vprašala za fotografijo, je film v aparatu
končal in ga nesel k fotografu. Fotografija petlet-
nega slavljenca ni bila taka, kot sta fotograf in go-
spa upala: korenčkova torta je bila zelo lepa, tudi
petica na njej je bila jasno vidna, barve otrokove
obleke so bile žive, od kravate gor pa na fotograiji
ni bilo več nič …
KORENČKOVA TORTA
Sestavine:
3 jajca, 170 g sladkorja, vanilja, 100 ml sončnične-
ga olja, 300 g ribanega korenja, 150 g moke, 150 g
mletih mandljev, 1 vrečka pecilnega praška, ščepec
soli.
Priprava:
Jajca in sladkor penasto vmešamo, dolijemo olje,
dodamo vaniljo in sol. Zribamo korenje, presejemo
moko s pecilnim praškom in mlete mandlje malo
prepražimo. Vse sestavine vmešamo, testo damo v
tortni model, obložen s peki papirjem, in pečemo
najprej 30 minut na 170-175 stopinj Celzija, nato
še 10 minut na 160-165 stopinj Celzija. Ko se torta
ohladi, jo potresemo s sladkorjem v prahu.
Ka
tja
 F
er
le
tič
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (89) Pred skupščino družbe KB 1909 
Likvidacijski postopek,
pa ne samo…
  oletna vročica bo tudi le-
tos prinesla s seboj
občutljivo temo za go-
riško in širše slovensko zamej-
sko gospodarstvo. Dne 30. juli-
ja je namreč sklicana skupščina
družbe KB 1909, na kateri bodo
člani razpravljali o odobritvi
letnega poročila za leto 2019.
Družba, ki je od leta 2017 v po-
stopku likvidacije, je v lanskem
letu začela izvajati načrt pre-
strukturiranja. Na skupščini
novembra lani je likvidacijski
upravitelj Boris Peric si-
cer napovedal, naj bi go-
riška finančna družba
preklicala likvidacijo že
letos in naj bi se tako
vrnila v postopek redne-
ga delovanja. Po zadnjih
informacijah pa naj bi
preklic likvidacijskega
postopka še ne bil aktua-
len.
Kdaj konec postopka lik-
vidacije?
Spomnimo naj, da je
imela KB 1909 ob začet-
ku likvidacijskega po-
stopka do bank približno 25
milijonov evrov dolgov. Pri-
bližno pol tega zneska gre pod
postavko hipotekarnih posojil,
preostala polovica pa pod po-
stavko nezavarovanih terjatev.
Hipotekarna posojila naj bi go-
riška družba poplačala s proda-
jo nepremičnin. Med temi naj
bi bili tudi prostori v KB centru,
ki jih slovenske organizacije ne
uporabljajo več. Nezavarovane
terjatve pa se bodo poplačale s
50-odstotnim diskontom. KB
1909 bo namesto 13 milijonov
evrov zanje plačal polovico
zneska, torej nekaj manj kot 7
milijonov evrov. Terjatve je
medtem nase prevzela (odku-
pila od bank) ljubljanska
družba KD group. Pri tem je se-
veda v ospredju vprašanje, od
kod goriški družbi potrebna
likvidnost, da se poravnajo ter-
jatve. Peric že dalj časa napove-
duje, da bodo ta sredstva na
voljo, ker ima tudi KB 1909 še
P precej odprtih terjatev do svo-jih dolžnikov. Najbrž je največjidolžnik goriške družbe hrvaški
poslovnež Ivo Dean, ki bi mo-
ral Goričanom vrniti 6 milijo-
nov evrov. Dean pa je po pisan-
ju številnih hrvaških medijev
močno zadolžen, njegova
skupna izpostavljenost do vseh
upnikov naj bi znašala 25 mili-
jonov evrov. Vprašanje je, kako
bi lahko hrvaški poslovnež po-
plačal svoj dolg, čeprav je likvi-
dacijski upravitelj KB 1909 na
novembrski skupščini napove-
dal, da so jamstva dovolj trdna.
Zgodba o terjatvi, ki ga ima KB
1909 do Iva Deana, pa je zani-
miva še zaradi drugega vidika,
ki v ospredje prihaja z nekate-
rimi novimi ugotovitvami.
Omenjena terjatev je namreč
nastala v sklopu posojilnega
posla, v katerega je KB Finance
(hčerinska firma KB 1909) vsto-
pila leta 2013 s postopkom lo-
an partecipation skupaj z NLB
Interfinanz. In ravno NLB In-
terfinanz, ki je bila donedavno
hčerinska firma največje slo-
venske banke NLB, predstavlja
zanimivo vez s preteklostjo (pa
tudi sedanjostjo), ki KB 1909
povezuje s Saftijem oziroma z
družbenim gospodarstvom.
Stari lastniki za “nove” družbe-
nike
Pojasnimo, za kaj gre. V javnost
je prišel dokument, ki razkriva
lastnike luksemburškega ano-
nimnega podjetja Vega Finanz.
Gre za pomembnega delničarja
v strukturi družbe KB 1909.
Glede na zadnje dostopne po-
datke je od Vege finanz, ki ima
po ponderiranem preračuna-
vanju navadnih in privilegira-
nih delnic približno 8 odstot-
kov, pomembnejši samo še
Sklad Trinko. Iz luksemburške-
ga registra podjetij, ki prikazuje
stanje dejanskih lastnikov,
izhaja, da ima Vega finanz tri
ekonomske upravičence (la-
stnike). Poleg samega likvida-
cijskega upravitelja KB 1909 Bo-
risa Perica sta tukaj še znani
imeni družbenega gospodar-
stva Adriano Sossi in predvsem
nekdanji predsednik Saftija Da-
rio Zuppin.
Gre seveda za zanimiv podatek,
ki izhaja tudi iz povezave med
podjetjem Vega finanz
in družbenim gospo-
darstvom. Omenjeno
podjetje je namreč na-
stalo leta 1989, ko ga
je z imenom Proteus
ustanovil prav Safti,
vodil pa ga je prav ta-
ko Zuppin. Prvotno
poimenovanje (torej
Proteus) so ohranili
do leta 2002, nato so
ga preimenovali v se-
danjo obliko. V devet-
desetih letih prejšnje-
ga stoletja je Proteus
skupaj z Ljubljansko banko v
Švici ustanovil Proteus finanz,
ki ga je nato v celoti prevzela
Nova ljubljanska banka in ga
preimenovala v NLB Interfi-
nanz (prej omenjena družba v
poslu loan participation s
hrvaškim podjetnikom Ivom
Deanom).
A vrnimo se k izvirnemu Pro-
teusu. Po zatišju s konca devet-
desetih let prejšnjega stoletja se
je v novi preobleki in s spre-
membo imena (Vega finanz)
vrnil v slovensko gospodarstvo
v začetku novega tisočletja.
Podjetje Vega finanz je bilo po-
gosto prisotno v poslovanju
družbe KB 1909 in njenih
hčerinskih firm. Z lastniškim
deležem je bilo prisotno v far-
macevtskem podjetju Mark
medical, v Distriestu in v Kli-
rinško depotni družbi. Nazad-
nje pa ga najdemo prav tudi v
matični KB 1909.
kil
Aktualno 9. julija 2020 15
ZCPZ Trst in ZCPZ Gorica  
Spletno srečanje o zborovski dejavnosti
  ačela se je druga faza tudi
za zbore. Petje je do pred
kratkim še spadalo med
“tvegane” dejavnosti (z zdrav-
stvenega vidika), zato so števil-
ni pevci tudi v deželi Furlaniji
Julijski krajini nestrpno čakali
na navodila in na vrnitev k
“normalnosti pod določenimi
pogoji”. Vprašanj in dvomov je
veliko, zato sta Zveza cerkvenih
pevskih zborov Trst in
Združenje cerkvenih pevskih
zborov Gorica priredila spletno
okroglo mizo o položaju in per-
spektivah zborov po novem
državnem odloku. Pogovor je
bil namenjen vsem aktivnim
ljubiteljem zborovske glasbe,
ne glede na zvrst in kontekst
delovanja.
Najnovejši državni odlok z dne
11. junija, kateremu je dan ka-
sneje sledila deželna uredba, je
prvič omenil zborovsko dejav-
nost, kar odpira novo poglavje
po dolgem zaprtju. Zbori lahko
ponovno zapojejo, morajo pa
poznati nova “pravila igre” in
jih upoštevati, da se bodo lah-
ko družili ob petju varno in
mirno, je v uvodu povedala
predsednica ZCPZ Trst Rossana
Paliaga, ki je tudi vodila okro-
glo mizo. Predsednica je sezna-
nila vse poslušalce z glavnimi
točkami in pravili državnega
Z odloka in deželne uredbe, ki sovsekakor na voljo tudi na spletu(www. uscifvg. it). Te so neka-
tere pomembne smernice: vse
pevce in sodelavce je treba sez-
naniti s predpisi; na vaji je tre-
ba podpisati seznam prisotno-
sti, ki ga je treba hraniti vsaj 14
dni; prostore je treba organizi-
rati tako, da lahko zagotovimo
varnostno razdaljo, in sicer 1 m
desno/levo, 2 m pred vsakim
pevcem in med vrstami; pripo-
ročene so vaje po skupinah,
prepovedano je izposojanje
predmetov; uporaba maske je
obvezna; razkužila morajo biti
na razpolago; ni skupne garde-
robe; redno je treba prezračeva-
ti in razkuževati prostore.
Sledila so zanimiva pričevanja
dirigentov, ki so povedali, kako
so organizirali delo tudi v izred-
nih razmerah.
Dirigentka Mateja Černic je pri-
pomnila, kako so se zborovodje
drugače organizirali na podlagi
skupin, ki jih vodijo. Vsak je to-
rej izbral svojo strategijo. Po
mnenju dirigentke je bil v tem
času glavni cilj vzdrževanje sti-
kov s pevci, kajti socialna kom-
ponenta zborovskega druženja
je najbolj “nazadovala”. Neka-
teri zbori so se posvetili vokalni
tehniki na daljavo, drugi so po-
navljali nove skladbe ali utrje-
vali že poznan repertoar. Čas so
nekateri zbori izkoristili, da so
se bolje predstavili javnosti po
socialnih omrežjih in so zato
snemali posnetke, predstavili
pevce, kaj zapeli ipd. V teh
izrednih časih je pevec prav go-
tovo pridobil samostojnost na
različnih področjih, od inter-
pretacije do intonacije in samo-
kritičnosti, je sklenila Čer-
ničeva.
Tudi dirigent David Bandelj je
poudaril, kako je ustvarjalnost
igrala pomembno vlogo, ker je
s petjem na daljavo osiro-
mašeno bistvo zborovskega
petja. Vse dejavnosti so vseka-
kor bogatile ponudbo in
skušale delno nadomestiti
običajno dogajanje. Dirigent je
povedal, kako je pri individual-
nem petju prišel na dan predv-
sem odnos, ki ga ima posame-
zen pevec z lastnim glasom, ko
ga mora posneti. Dodal je, da
so bila posebno dragocena tudi
srečanja s strokovnjaki, s kate-
rimi bi drugače prišli težko
osebno v stik zaradi oddaljeno-
sti.
O cerkvenih zborih in petju sta
spregovorila vikar g. Karel
Bolčina in dirigentka Zulejka
Devetak. Italijanska škofovska
konferenca za zdaj ne dopušča
še, da bi zbori peli v cerkvah,
dovoljuje le, da sta prisotna or-
ganist in solist na koru, ter ljud-
sko petje. G. Bolčina je potrdil
to dejstvo, je pa opozoril, da je
bila ta smernica napisana na
podlagi množičnega italijan-
skega narodnega občutja cer-
kvene glasbe, ki je oddaljen od
našega. Redkokje v Italiji dobi-
mo še pevske zbore na koru, po
navadi so v prezbiteriju ali vse-
kakor na vidnem mestu, in to
v velikih skupinah. Za naše raz-
mere vikar ni tako strogo
usmerjen glede petja na koru,
je pa treba obdržati primerne
razdalje, kar ni vedno lahko v
naših cerkvah, predvsem tistih
manjših. Spomniti se moramo,
da v tem trenutku ni na prvem
mestu glasba, ampak zdravje,
in si moramo na vse načine pri-
zadevati, da spoštujemo vse
smernice, je še dodal.
Na koru v Rojanu je cel čas pan-
demije pela Zulejka Devetak, ki
je poslušalcem opisala prav to
posebno izkušnjo. V Rojanu je
maša v neposrednem prenosu
po radiu, zato je bila prva skrb
ta, kako se sliši, če poje samo
solist. Poskus je kar dobro uspel
in je tako dirigentka in pevka
nadaljevala petje vse nedelje.
Zdaj, ko ljudje lahko gredo spet
k maši, opaža, da je ljudsko pet-
je vsekakor težavno, saj so ver-
niki navajeni imeti note in
težko poznajo na pamet vsa be-
sedila. V večjih cerkvah je do-
datna težava ta, da se petje pre-
več razprši, je še dodala Deve-
takova.
O čezmejni izkušnji je pripove-
doval dirigent Bogdan Kralj, saj
vodi zbore tako v Sloveniji kot
pri nas. Glede cerkvenega petja,
ki ga vodi v Brdih, je povedal,
da z razliko od Italije so tam
začeli peti na koru že na začet-
ku maja. Najprej dirigent s šti-
rimi pevci in v mesecu juniju
pa že z vsemi pevci, upošteva-
joč seveda varnostna pravila.
Zborovske vaje pa potekajo po-
dobno kot v Italiji, tako da zbo-
ri skušajo vaditi v večjih prosto-
rih ali na odprtem z varnostni-
mi razdaljami in vsak s svojo
mapo. Razlika je v tem, da se je
v Sloveniji dalo vaditi tudi brez
mask in da je vsekakor vzdušje
malo bolj sproščeno, saj so Slo-
venci doživeli virus z bistveno
manjšo silo in posledicami.
Na koncu “spletnega omizja”
se je oglasila še dirigentka Neda
Sancin, ki v popoldanskih urah
vodi šolski zbor, ki šteje od 45
do 60 učencev. S takimi ukrepi,
kot so zdaj v veljavi, bo res
težko oz. celo nemogoče orga-
nizirati redno delovanje šolske-
ga zbora prihodnje leto, je za-
skrbljeno povedala. Razdalje za
šolski zbor niso idealne, saj je
potrebna bližina sopevca v
težjih delih posamezne skladbe
in zato bolj izurjeni pevci ne
morejo pomagati tistim, ki so
še šibkejši. Nazadnje je tudi
problem prostorov, saj šole ni-
majo tako velikih dvoran, da bi
dovolile 2 metra razdalje med
pevci. Alternativi sta imeti vaje
v razdeljenih skupinah ali pa
napraviti selekcijo in zmanjšati
zbor, kar sta za dirigentko po-
polnoma nesprejemljivi in nei-
dealni varianti.
MČ
Občni zbor Zadruge Mladika
Zelo pozitiven obračun dozdajšnjega dela in obetavni načrti za prihodnost
  udi redni občni zbor Zadru-
ge Mladika, ki ima lastno za-
ložbo in izdaja istoimensko
revijo, je bil letos nekoliko preložen
zaradi svetovne zdravstvene epide-
mije koronavirusa. Člani zadruge
so se zbrali ob drugem sklicanju v
četrtek, 25. junija 2020, v prostorih
na ul. Donizetti 3 v Trstu, ob vseh
varnostnih predpisih, ki jih zahteva
zdajšnje stanje zaradi svetovne epi-
demije, in pregledali splošno delo-
vanje v preteklem letu. Predsednik
zadruge Sergij Pahor je podal
splošno poročilo delovanja, ki bi ga
krajše povzeli.
Revija Mladika je na revialnem po-
dročju ena najstarejših publikacij
Slovencev v Italiji in vseslovenskem
prostoru nasploh. Objavlja prozne
in pesniške prispevke, članke o zgo-
dovinski tematiki, ocene knjig in
razstav, literarne eseje, v uvodnikih
se uredniški odbor loteva najbolj
žgočih tem in problemov naše za-
mejske in širše slovenske stvarnosti,
od šolske problematike do poli-
tičnih premikov in dogajanj v ver-
skem življenju. Uredniški odbor je
pred tremi leti uvedel posebno ru-
briko Fokus, v kateri razni avtorji z
različnih zornih kotov poglabljajo
posebno aktualno temo. Lani je
uredništvo o temah, ki jih je obrav-
naval Fokus, priredilo več javnih ze-
lo dobro obiskanih srečanj v raznih
okoliških krajih (v Križu, na
Opčinah, v Samatorci, Kopru, Go-
rici, Ljubljani). Tematike so obrav-
navale slovensko šolstvo v Italiji,
ekologijo, jezik, manjšinsko gospo-
darstvo itd. Ob posebnih dogodkih
in obletnicah je pripravila revija tu-
di priložnostne priloge, saj je pose-
bej pozorna do jubilejev slovenskih
ustvarjalcev. Tudi v preteklem letu
je revija nadaljevala objavljanje ne-
katerih že vpeljanih rubrik, kot so
na primer: nagrajeni in priporočeni
prozni in pesniški prispevki na na-
tečaju revije Mladika, komentarji
Pod črto, Ekologija, Fokus, Obletni-
ca meseca, Pričevanje, članki s po-
dročja umetnosti, s področja glasbe,
poleg stalnih rubrik Antena in Oce-
T ne, razmišljanja o etičnih in verskihvprašanjih, marsikateri priložnostnizapis in spominski drobec. V rubri-
ki Naš utrip pa razčlenjuje in doku-
mentirano predstavlja zamejska
društva ali organizacije. Kot običaj-
no so lani izdali 10 številk revije.
Revija Mladika spodbuja k literar-
nemu ustvarjanju in že 47 let razpi-
suje nagradni literarni natečaj za
prozo in poezijo. Leta 2019 je na li-
terarni natečaj prispelo 56 prispev-
kov v prozi in 25 ciklusov pesmi.
Razglasitev nagrajenih del poteka
na Prešernovi proslavi v Peterlinovi
dvorani, ki jo prireja Društvo slo-
venskih izobražencev v sodelovan-
ju s Slovensko prosveto. V reviji
Mladika že od leta 1982 izhaja mla-
dinska priloga Rast, ki jo odlikujeta
živahnost in mladinska razgiba-
nost. Rast je tudi v lanskem letu ob-
javljala uvodnike o aktualni tema-
tiki, ocene filmov, intervjuje, lite-
rarne prispevke in nagrajena lite-
rarna dela na natečaju Slovenskega
kulturnega kluba in poročila z raz-
nih manjšinskih mladinskih in ver-
skih srečanj po Evropi. Uredništvo
mladinske priloge sestavljajo dijaki
višjih srednjih šol in univerzitetni
študentje, pri svojem delu so samo-
stojni in sami odločajo o tem, kar
bodo v Rasti objavili.
Tudi v letu 2019 je bila Založba Mla-
dika zelo aktivna, saj kot vedno stre-
mi k vrednotenju slovenske besede
in slovenskih avtorjev v Italiji, tako
je tudi lani pripravila pester in raz-
nolik knjižni program, ki nagovarja
bralce vseh starosti in z različnimi
bralnimi zanimanji. Izdali so 10 no-
vih knjižnih naslovov in nekaj po-
natisov knjig, ki so že pošle, a bralci
še vedno povprašujejo po njih.
Ob prvi obletnici smrti pisatelja,
esejista, prevajalca Alojza Rebule se
je Mladika poklonila njegovemu
spominu s posebnim dokumentar-
nim delom, v katerem je v besedi
in s fotografijami predstavljena
življenjska in pisateljska pot v Trstu
rojenega ustvarjalca in misleca
evropskega formata. Knjigo z naslo-
vom Alojz Rebula 1924–2018. Do-
kumentarno monografijo je pripra-
vil prof. France Pibernik. Sestavlja
jo sedem poglavij, ki so tematsko in
časovno zaokrožena. Prvič so jo
predstavili na zelo uspelem večeru
ob prvi obletnici pisateljeve smrti v
Finžgarjevem domu na Opčinah.
Posebna pozor-
nost je bila v letu
2019 usmerjena v
našo polpreteklo
zgodovino. Spo-
mini in misli je
naslov avtobio-
grafskih zapisov
zdomskega pesni-
ka Branka Rebozo-
va, ki so izšli po
njegovi smrti. V
tem delu avtor
obravnava svoja
doživetja iz vojnih
let in iz prvega po-
vojnega časa (takrat je bil star od 17
do 19 let) in kritično razmišlja o re-
voluciji, partizanstvu in domobran-
stvu. Kar je okusil kot prisilno mo-
bilizirani partizan in kot domo-
branski prostovoljec, ga je tako zaz-
namovalo, da se je s tem ukvarjal
do smrti tudi v svojih zapisih in
poeziji v argentinskem zdomstvu.
V čas prve svetovne vojne sega Le-
genda o priklenjenih mitraljezcih,
ki je izšla izpod peresa priznanega
goriškega raziskovalca dogodkov iz
časa prve svetovne vojne Mitje Jur-
na. Knjiga je preplet zgodovine in
domišljije, resničnih dogodkov, ki
so se pripetili na območju soške
fronte, in legende, ki so jo ti dogod-
ki porodili, namreč o mitraljecih, ki
so se pregrešili zoper avstro-ogrsko
vojaško avtoriteto in so zato morali
ostati v prvi bojni liniji, privezani
na mitraljez in z rafali zadržati itali-
janski naval. Spremno besedo v de-
lo je napisal zgodovinar Renato
Podbersič ml.
Darinka Kozinc se že dolgo posveča
razkrivanju usod Aleksandrink, slo-
venskih deklet iz Vipavske doline
in bližnjih krajev, ki so odhajale v
Egipt po delo in zaslužek. Tudi v
najnovejši knjigi Les Slovenes
obravnava različne zgodbe žena in
deklet, ki so zapustile domačo vas,
starše, komaj rojene otroke, može
ali zaročence, da bi s trdim delom v
oddaljeni Aleksandriji, kjer so jim
bile v veliko oporo nune iz reda šol-
skih sester, pripomogle k izboljšan-
ju gmotnega stan-
ja družine. Dekle-
ta so stopila v stik
z novo, drugačno
kulturo, razvila so
posebno medse-
bojno solidarnost
in so se v dru-
gačnem, meščan-
skem svetu zelo
spremenila.
Spremni besedi
sta napisala Megi
Rožič in Jernej
Vidmar.
Z bližnjo tržaško
preteklostjo se spogleduje knjiga iz-
branih spominskih zapisov Alek-
sandra Furlana Bilo je nekoč. V delu
zaživijo Barkovlje in njeni ljudje, kot
jih je avtor doživljal v svojih
otroških in mladostnih letih. Gre
za izbor kratkih zgodb, črtic in raz-
mišljanj, v katerih privre na dan vsa
Furlanova pripovedna žila in smisel
za anekdote. Uvodno besedo v knji-
go je napisal Ladi Vodopivec.
Monografija Potovanje po nezna-
nih poteh tržaškosti in Gradnikove
poezije je nastala kot rezultat skoraj
dveh desetletij raziskovalnega dela
predavateljice in raziskovalke na
Univerzi v Novi Gorici Ane Toroš.
Rdeča nit prispevkov je literarna
večkulturnost in večjezičnost na
Tržaškem in Goriškem, s poudar-
kom na prvi polovici 20. stoletja, in
ponuja nekatere nove smernice za
raziskovanje literature v danem pro-
storu.
Založba Mladika je najmlajšim bral-
cem namenila novo pustolovščino
piratskih bratov Vida in Ama, ki v
pravljici z naslovom Brata Pirata in
zaklad ladje roparice ujameta v
morju steklenico s pismom, v kateri
je prošnja na pomoč. Napisali so ga
ribiči iz afriškega roga, kjer velike
tuje ladje z ogromnimi mrežami lo-
vijo, plenijo in pustošijo vse, kar
plava. Avtor Robert Šabec v zgodbi
mlade bralce opozarja na družbene
in gospodarske krivice, ki se doga-
jajo po svetu, in natančneje opozori
na dogajanje na Somalskem polo-
toku. Piratsko zgodbo je tudi tokrat
ilustriral akademski slikar Staš
Kleindienst.
Mentorjem otroških in mladinskih
gledaliških skupin in ljubiteljem
gledališkega nastopanja nasploh je
namenjen priročnik Luč na odru.
V njem je avtorica Manica Maver
uporabila svoje dolgoletno prido-
bljeno teoretično in praktično
znanje o glasu, govoru, specifikah
slovenskega govorjenega jezika, o
zakonitostih gledališča, amater-
skem gledališču in gledališki peda-
gogiki ter jih strnila v zanimiv pri-
ročnik. Knjiga vsebuje tudi dve
dramski besedili, primerni za
otroško ali mladinsko skupino. Pri-
ročnik skuša zapolniti vrzel v spe-
cifični slovenski gledališki literaturi,
saj ponuja mnogo uporabnih na-
potkov in praktičnih vaj. Spremno
besedo je napisala Katarina Pod-
bevšek, profesorica za govor na Aka-
demiji za gledališče, radio, film in
televizijo (AGRFT) v Ljubljani.
Tudi lani je Mladika izdala zbornik
preteklih Študijskih dnevov Draga,
ki nosi naslov Pluralizem po slo-
vensko in vsebuje predavanja Erike
Jazbar, Aleša Štegerja, Imreta Jere-
biča in Lojzeta Peterleta ter Bernar-
da Nežmaha. Skupaj s Krožkom za
družbena vprašanja Virgil Šček je
Mladika izdala 41. zvezek z naslo-
vom Županovi iz Lonjerja, po-
svečen lonjerski rodbini Župano-
vih, ki je dala tri znane narodne de-
lavce: duhovnika Antona Čoka, rav-
natelja Andreja Čoka in politika Iva
Marija Čoka. Delo, ki prinaša pri-
spevke različnih avtorjev, je uredil
Ivo Jevnikar.
Založba je v letu 2019 priredila raz-
ne predstavitve in srečanja ob knji-
gah v Tržaškem knjižnem središču,
po knjižnicah in društvih, tako v
Furlaniji Julijski krajini kot v Slove-
niji in na avstrijskem Koroškem. S
svojimi knjigami je bila prisotna na
35. slovenskem knjižnem sejmu v
Ljubljani, na katerem je priredila tri
samostojne dogodke. Skupaj z ZTT
in Tržaškim knjižnim središčem je
bila Mladika soprireditelj že običaj-
nih jutranjih sredinih srečanj Kava
s knjigo, tudi lani je kavo veliko-
dušno ponujalo priznano tržaško
podjetje Primo Aroma.
Na občnem zboru je poročilu pred-
sednika sledil prikaz obračuna iz le-
ta 2019, ki se je končal z rahlo izgu-
bo, ki jo bodo krili iz rezerve. Uprav-
nemu odboru je zapadel mandat,
zato so izvolili nov odbor, ki mu bo
odslej predsedoval Ivo Jevnikar (na
sliki) . Člani so nato nadaljevali z
bogato debato o opravljenem delu
in o smernicah za prihodnost. Za-
dovoljstvo so izkazali pri vedno
večji kakovosti revije Mladika, ki
stalno pridobiva nove sodelavce in
ima tako tudi bolj raznoliko in bo-
gato vsebino. Zaradi karantene v
času koronavirusa so tudi uredili,
da je celotna revija brezplačno na
spletu, kar so marsikateri bralci
sprejeli z navdušenjem. Tudi starejši
letniki revije oziroma od prvega let-
nika dalje so dosegljivi na spletu po
zaslugi Digitalne knjižnice Sloveni-
je, na naslovu www. dlib. si, kjer
lahko vsakdo v brskalnik natipka
Revija Mladika Trst in lahko prelista
vseh 62 letnikov (razen zadnjih
dveh) Mladike, kar je zanimivo tudi
za najrazličnejše študente in razi-
skovalce nasploh, saj lahko med
branjem revije opazijo razvoj
manjšinske in slovenske stvarnosti
v več kot pol stoletja dolgem ob-
dobju. Glede založniške dejavnosti
so člani ugotavljali, da je letošnja
epidemija zaustavila že načrtovane
predstavitve knjig in da bo tudi v
prihodnje treba nameniti več truda
v bolj kapilarno reklamo bodisi gle-
de knjig kot revije. Občni zbor se je
končal po sprejetju proračuna za
naslednje delovno leto in z mnogi-
mi predlogi za čim boljše delovan-
je.
MAP