Stisnimo si roke
Leto gre h koncu. Nič ga ne more zadržati. Pravje, da se človek pogovori z znancem, tovarišem, prijateljem, z vsako-mer, ki potrebuje toplo človeško besedo in misel. Pogovorll pa naj bi se tudi sam s seboj, da bi doumel, spoznal, kakšen je in kakšen bl moral biti, ali pa je na njegove dobre lastnosti, ki mu jih je podarila mati narava, legelprah, pepel in lažna politura življenja.
Sprašujemo se, ali mora človek vedno razmišljati o sreči, kadar ]e nesrečen, o miru takrat, ko /e vojna. Ali }e sreča vse na svetu. Zgodovina človeštva In filozofija sta o sreči pustila malo otipljivih dokazov. Človek pa vendar ne more biti srečen in nikdar ni bil, če so drugi trpeli, če drugi trpijo, pa naj bo to trpljenje še tako daleč od nas. Danes smo si tako blizu, da smo postali ena sama družina tega sveta.
Daljave tega ne morejo preprečiti, čeprav morda o teh daljnih dogodkih drugače razmišljamo, kakor o tistih, ki so se zgodili med nami, Vsedanjem času, ko tretjina človeštva dobro živi, ko ima vso moč v rokah, vso silo orožja, pa je iskanje sreče še težje, ker jo hoče spodriniti in obvladati lažna sreča tehnične civilizacije.
Človeštvo in posameznik hitita skozi čas. Vsi hrepenimo in želimo nekaj doseči, spoznati in doumeti nekaj novega, nekaj novega narediti, delati in ne stati ob strani, ko se tresejo temelji sveta, ko se tresejo in podirajo stare uredi-tve. Ne bi bilo prav, če bi šlo kaj mimo nas, da nas ne bi prizadelo, da nas ne bi še bolj vključilo v spreminjanje sveta.
Podoba naše revolucije je imela vedno v ospredju srečo človeka. Te pa ni mogoče podariti, sami, vsi skupaj sl fo moramo ustvariti v delu in boju. Ne samo zase, tudi za druge, kajti naš boj in delo za srečo sta del boja za srečo vseh narodov tega sveta.
Včasih se sprašujemo, all ta svet postaja močnejši od nas. Ali Je kriv naše sreče ali nesreče. Ali hočemo srečo včasih vse preveč voditi s potrošniško miselnostjo vsakda-njega življenja. Mar ni to le milni balonček življenja, ki se sveti v svojem barvnem spektru v soncu življenja. Ta misel potrošništva se plazl mimo nas in kadar se naseli v člo-veka, nas odtujuje sebi in sočloveku.
Nismo gradili in ne gradlmo novega sveta, da bi nas ta moderni čas premagal, nam podrl alizačel uničevatiprave vrednote človeka, prave vrednote človeške sreče, kijihje tako neizmerno oplemenitila naša revolucija. Ko bo to spoznanje postalo last nas vseh, bo človeštvo premagalo tudi tega največjega sovražnika, ki nas vleče proč od re-snične sreče.
In ko bomo te dni sami ali v družbi, se bomo najbrže vsi pogovarjali o tistem, karsmo doživeliin skušalidognati, kaj vse nas še čaka, kaj naj bi storili, da bo naša osebna in skupna sreča še bolj človeška in topla. Stisnimo roko znancu, tovarišu, prijatelju, slučajnemu sopotniku, z re-snično željo sreče v srcu.
Vojko Novak