poStnina plačana v gotovini
| IZHAJA OB f | Č E T PT K IH |
i	• I
g UllEDNliTVO tKl UPU 0 £ LJUBLJANA,BREG 10 ž ^ POST PREDAL 5t 345	^
^	RA’’. POST HRAN V ^
^ LJUBLJANI JT. 15.393 ^
ILUSTR
P 0%IUtK I N.%ABAVO
I POSAMEZNA | | ŠTEV. 2 DIN |
I	?
J NAROČNINA I LETO J I 80,'4 LETA no, ’* LE ^ ^ TA 20 DIN v IT i Lljt ž £ NA Lt" TO 40 L,f«AN | Ž CUI 60F AME8IKI 2 $ ž
fr	^
^/^///^/^/////^^^
IV. leto
V Ljubljani, 3. marca 1932
Štev. lO
Iskal je zlato - in izumil porcelan
(Glej stran 2)
Veliki dobitek
Napisal H. M. B a č e v s k i
Gospa Leta Frydagova je sedela pri oknu svoje spalnice in zamišljeno gledala vrvenje ljudi doli na ulici. Stotine in stotine ljudi je hodilo tod mimo in le redko kdo je stopil v njeno prodajalno in kaj kupil. E, da, težki časi zasilnih odredb in brezposelnosti! Človeik vsak dan s strahom seže v blagajno in se vpraša: „K.ako naj kuham, da bo cenejše?"
O, kako lepo je bilo še pred štirinajstimi, petnajstimi leti, ko je sedela še (kot deklica pri tem oknu! Oče im mati svoji edinki pač nista odbila nobene želje. Dokler ni dobri papa nekega dne za zmerom zaprl svojih oči in je vsa strta mati ld'an za dnem silila: „Le-ta, tujcev ne maram v trgovini: poroči se, da bo mož vodil drogerijo." Saj Leta bi tudi hotela — a koga naj vzaine?
Tedaj pa je Amor pripeljal v hišo Konrada Frydaga, visokega in slokega kakor Leta, izobraženega, vljudnega in sposobnega za trgovino; skratka, vzor moža, zeta in trgovca. In stara, ugledna drogerija je vzcvetela pod njegovim vodstvom in Leta in njena sreča sta tudi vzcveteli. Prav posebno še tedaj, ko je v posteljici zacepetala Neda s svojimi rožnimi nožicarai.
Mlada žena pri oknu je vzdihnila. Kako do%o je že od takrat! Neda je hodila v tretjo gimnazijo, Kamilo v drugi razred ljudske šole, in Eka je v svojem gnezdecu že energično kazala svojo voljo. Med brezskrbno prošlostjo in sedanjostjo je bila doba draginje in inflacije in davkov — vse bede težkih povojnih časov.
Kolikokrat je zdaj Konrad imel gube	na	čelu, kadar je zaprl trgovino	in	prišel! gor. Koliko	ur	je
prebil z računanjem in preudarjanjem, venomer opozarjajoč: „Že-na, varčuj, kjer le moreš, kupčija je slaba."
Prej jo je dostikrat imenoval svoj	„veliiki dobitek". V šali	ga	je
rada	na	to spomnila. Tedaj	jo	je
vselej vzel v naročje in rekel: „Vem, Leta, dobro vem, da si mi več vredna kakor dteset milijonov tolarjev; toda pravi, resnični veliki dobitek le nisi, zakaj drugače bi lahko poplačal svoje dolgove, vse na novo preuredil in še bi nama lepi denarci ostali."
Gospa Leta je spet globoko vzdihnila. Kakor rada bi pomagala svojemu dragemu „staremu“ — a
kako? Krompirja v oblicah s soljo pri najboljši volji ne more nositi na mizo, v fesenih cokljah tudi ne more hoditi, in na dediščine se tuldi ne more več zanašati, odkar je dobra mamica mrtva...
Misli se pode v njeni glavi, toda rešilne med njimi ni. Naposled seže, da bi se malo razvedrila, po novem »Družinskem listu". Gleda, lista, čita in se zdrzne.
4. osminko srečke razredne loterije,
5. vseletno naročnino na »Družinski 'list".
Leta se je zasmejala. Isto vprašanje si je sama že tolikokrat zadala, da je bila od njega skoraj neumna, pa ni znala dobiti odgovora nanj. Kako se iznebiti dolgov — da, kako?
Segla je po svinčnik v predpas-niškern žepu in začela risati hieroglife na rob »Družinskega lista". In iznenada, sama ni vedela kdaj in kako, so se pojavile na papirju
Gotovo jo poznate — Greta Garbo je, severna sfinga (Foto MGM)
Nagradno vprašanje
„Kako se v današnjih časih najhitreje iznebim dolgov?"
Pet najboljših odgovorov dobi tele nagrade:
1. celo srečko razredne loterije,
2. polovico srečke razreidtie loterije,
3. četrtinsko srečko razredne loterije,
besede: „Če dobim celo srečko in jo zadenem."
»Ta odgovor pošljem!" je zarar-miala. „Pa čeprav dobim samo peto nagrado, pa tudi če nič ne dobim — ta odgovor pošljem! Bom vsaj imela šest tednov časa za upanje in strah!"
Zvečer se je ljubeče stisnila možu na kolena.
„Ti, stari, povej, kako se v da-
našnjih časih najhitreje iznebim dolgov?"
„Kaj pa naj spet to bo?"
Pokazala mu je ikistrovani list. Prebral je. I11 vrgel časopis na mizo.
„Neumno vprašanje! Kakor da bi se danes sploh kdo znal iznebiti dolgov! Še bolj se zakoplješ vanje! I i ljudje bi najbrž radi napravili statistiko, koliko ljudi ima dandanašnji dolgove. Pusti te reči, ženka! Daj mi rajši poljub in porini sem škatlo s smotkami; tri so menda še notri."
Gospa Leta je razposajeno potegnila moža za ušesa in se skrivnostno namuznila:
„Boš že videl, Konradek, da bom res še tvoj veliki dobitek!" in mu vteknila .v usta zahtevano smotko.  ------------------------------
Osem tednov nato je pisalo uredništvo »Družinskega lista":
»Spoštovana gospa!
Med 48.734 odgovori, ki smo jih dobili na naše sodobno vprašanje in ki smo jih pregledovali noč in dan, je razsodišče soglasno priznalo vašemu odgovoru prvo nagrado. Prilagamo Vam srečko št. 342.124 razredne loterije in Vam želimo, _da zadenete glavni dobitek."
Leta Frydagova je bila vsa srečna, presrečna; toda... čez tri tedne bo žrebanje in tedaj... tedaj... Najrajši bi svojemu možu vse priznala. Le iztežka se je premagala. Stokrat na dan je vzela v roke srečko in jo ljubeče ogledovala. Dokler ni naposled: dognala: ta srečka mora prinesti srečo — zakaj
11	Jej je bilo 34 let, 42 njenemu Konradu, 12 Nedi, 4Eki in 1+2+4 je KamiJb, kako se vse sijajno ujema!
Naposled — vse te dni je bila tako razburjena, da jo je mož silil, naj gre k zdravniku za živčne bolfezni — naposled je prišlo odrešenje. S 'trepečočimi prsti je prijela in razgrnila seznam dobitkov... 342.124... »Juhe! 50.000! Trideset tisoč... tri... deset... tisoč!" Trikrat je Leta ponovila številko, kakor molitev, .in potem začela jokati. Tako jo je dobil njen mož.
»Ali je mogoče, srček?" je vzkliknil in glas se mu je tresel. »Jaz pa sem se ti smejal tisti večer — še veš?" Potegnili jo je k sebi in vzel njeno glavo v svoje roke.
»Ženka, srečko si res zadela — toda glavni dobitek pa le ni!"
»Seveda ni... kako bi tudi bil... ali ti nisem zdaj jaz tvoj edini in pravi glavni dobitek, Konradek?"
Znamemita 250 letnica
Iskal je zlato - izumil porcelan
Niso zmerom vrli učenjaki tisti, ki odkrijejo svetu kaj novega. Dostikrat so to speku lantj e in pustor lovci, ki so po naiključju prišli na sled prirodnim skrivnostim in odkrili stvari, ki jih pikoli niti iskali niso.
Tak človek je bil tudi Johann Bbttger, ki se je rodili prejd 250 leti 4. februarja 1682 v Schleizu na Saškem. Njemu se mora človeštvo zahvaliti za odkritje načina, kako se izdeluje porcelan; dotlej so to skrivnost poznali samo Kita/ci, ki pa je niso nikomur izdali.
Knezom se hoče zlata,..
konec 17. stoletja je bila doba. ko se je Nemčija počasi začela poplavljati od strahot 30 letne voj le. Bila je tudi doba absolutizma nemških knezov, ki se je po omenjeni vojni še posebno razvil. In ti knezi in kralji so najrajši sanjali o zlatu. Posebno lakomna nanj sta bila piuski kralj Friderik 111. in saški kralj Avgust Močni: Prvi je izdal velikanske svote denarja za nove zgradbe, ki so morale biti razkošno opremljene, drugi pa ga je zapravljal za vojaštvo, ljubice in pojedine. In ker je bilo ljudstvo obubožano in »davki niso dovolj vrgli, sta kralja hotela priti do zlata in s tem do denarja ,s pomočjo alkimistov, iki so trdili, da znajo delati zlato iz nežlahtnih kovin.
Bbttger je bil lelkarniški učenec v Berlinu, '/.e takrat si je znal ustvariti sloves adepta, to je človeka, ki je že posvečen v vse tajnosti alkimistov. Komaj se je izučil, je že začel nastopati kot izdelovalec zlata. Njegova umetnost? Znal je izpreminjati svinčene gumbe v zlate. Bog ve odkod si je preskrbel razne tinkture in „zlati prah ’! Trdil je, da ga je sam izumili’. Berlin takrat ni bil velik in kralj Friderik 111. je kmalu zvedel za mladega čarovnika. Poklical ga je k sebi, da bi se prepričal o njegovih zmožnostih, toda Bbttger se je zbal in zbežal v svojo saško domovino. Friderik pa ga je hotel na vsak način imeti v svoji bližini in je z diplomatsko noto zahteval od Saške, naj mu ga izroči. S tem je Bbttgerjev sloves zelo zrasel. Zrasel je tako visoko, da je postal pozoren sam saški knez Avgust Močni, ki je poklical Bbttgerja k sebi in ga dal zapreti, da bi izsilil od njega skrivnost izdelovanja zlata.
Kako naj napravi zlato, če ne zna!
Kaj je še ostalo ubogemu adeptu? Če reče, da sredstva za iz-
delovanje zlata nima, ga bodo mučili, ali pa kar obesili. Če pa reče, da ga ima, se mu bo prej ali slej isto zgodilo. Naj bo že kakorkoli, poskušali so zlepa in zgrda, toda ne obetanje bogastva in slave, ne grožnja s kolesom in vislicami ni inog.a mladeniču iztrgati tajnosti ki je ni poznaj. Ogromne vsote denarja so potrosili za poizkuse, toda o zlatu ni bilo duha ne sluha. Tedaj je Bbttger, ki ni slutil nič dobrega, poskusil pobegniti v Avstrijo, kjer so bilki takrat izdelovalci zlata zelo v časteh. Beg pa se mu ni posrečil.
lej smolil se mora zahvaliti Bbttger, da je danes tako slaven.
Avgust Saški je zaprl nesrečnega adepta v meifienski grad. Tu se je odločila njegova usoda. Nadaljevati je moral svoje poiskuse vpričo oboroženih stražnikov. Za nadzornika so mu postavili grofa Tschirnhausna, ki je biti1 takrat eden najbolj slavnih priroroslov-cev. Ta mož je pokazal Bottgerju novo pot. Bil je velik učenjak, izredno obsežnega znanja, razen tega pa tudi mož novih ildtej; Saška se mu mora zahvaliti za svojo prvo tovarno stekla. Napravil je za tiste čase naj popolnejše leče. Ukvarjal se je tudi z mislijo, kako bi iz saške gline izdejlal kitajski porcelan, in je prišel s svojimi poizkusi že precej daleč. Tschirnhau-sen je spoznal Bbttgerieve sposobnosti in jih obrnil v pravo smer. Pozna1! je tudi Avgustovo skopost in jo znal obrniti v svoj namen.
Bbttger je hotel napraviti iz gline talilnico, ki bi vzdržala najvišje temperature. Preiskal je celo vrsto raznih glin. Grof mu s svojimi poizkusi kazali’ pot. Ali je Bbttger še zmeraj hrepenel po tem, da bi odkril način pridobivanja zlata, ali pa je hotel s temi poizkusi premotiti kneza, ne vemo. Na vsak način pa je odkril leta 1704. neko rdečo, porcelanu podobno snov, in jo „predstavil" knezu Avgustu |kot prvo stopnjo kitajskega porcelana, ki je bil takrat zelo v modi. Izgovoril se je, da je ta porcelan »slučajno" iznašel. S tem pa so prišli Bofctgerjevi poizkusi na polje, odkoder se ni mogel več odtrgati. Pet let je iskal in trdovratno vztrajal pri delu, kjer bi bili drugi že po nekaj tednih omagali. Ne moremo si predstavljati, kako težko mu je bilo, da je bil neprestano zastražen in da ni mogel nikdar delati po svoji volji. Grof Tsehirnhausen je umrl l«,‘ta 1708. Bbttger je bil še zmeraj jetnik. Leto nato je uspel.
V	Bbttgerjev zastraženi laboratorij »so prinesli vrečico belega pudra, ki ni bil iz moke ampak iz neke bele prsti.
Veliki izum
Prišel je tisti nerazumljivi trenutek, ki priča o Bbttger j evi geni-jalnosti. Bil je skok iz vrste poizkusov, pot v s>»’ran in vendar — uspeh. Biittger je vzel puder in izžgal iz njega naj finejši, kitajskemu porcelanu enakovredni beli saški porcelan. Leta 1709, ko mu je bilo osem in dvajset let, se mu je veliki poizkus posrečil. Zlata ni našel, od-ki id pa je nekaj, kar je več vredno kakor zlato. Leto nato je v Meillnu začela idelati prva tovarna porcelana v Evropi.
Za to odkritje je dobili' Bbttger baronski naslov — kakšna ironija za dosmrtnega jetnika! — dobil je denarja, da se je v njem kopal, toda ostal je jetnik. Tajnost izdelovanja porcelana je morala ostati doma! Bbttger je opravil svojo nalogo. Zlata ni odkril in ga tudi več iskal ni, njegov duševni voditelj grof Tsehirnhausen je bil mrtev in za tovarniškega ravnatelja adepta tudi niso mogli porabiti. Prišli so drugi ljudje. Izpopolnili so njegov izum in tako so nastale one.vaze, oni kipi skoraj prozorno bele barve in nežnih, leskečočih se pastelnih barv, ki jih ves svet občuduje.
Žalostni konec
Biittger je preživel svojo iznajdbo za deset let. Pravijo, da je večkrat hotel pobegniti in da je tudi Avstrijcem prodajal svoj izum. Ko se mu ni posrečilo, je obupal. Začel je piti in zapravil v e svoje premoženje.
Umrl je v revščini 13. marca 1719. Leto po njegovi smrti je zaslovela meillenska tovarna porcelana in njeni izdelki ’SO nastopili svojo zmagoslavno pot po vsej Evropi. Tako je postala last človeštva iznajdba, ki je moral Biittger zanjo dati svojo prostost in živi jenje.
 „--------------------------------
Ljubavno pismo
Mlad gospod se je zaročil in bi rad dal zaročenki darilo. Ker pa ne ve, za kaj naj se odloči, prosi svojo sestro, nuj mu ona izbere kaj primernega. Sestra gre v modno trgovino in kupi za zaročenko par usnjatih rokavic. Zase pa si kupi pri tej priliki svilnate hlačke. Toda prodajalka v naglici oba zavojčka zamenja in dobi zaročenka namestil rokavic hlačke. Zaročenec tega ne ve in priloži izvoljenki tole pismo:
„Nad vse ljubljena Anči! Pošiljam ti skromen dokaz svoje ljubezni in oboževanja. Obleči jili moraš vedno, kadar bova skupaj, da jih bom neprestano imel pred očmi in se jili bom
Vljudnost leta 1932
Trtimvaj je bil nabito poln.
Neki gospod je vstal in ponudil neki dami sedež.
Dama se je prestražila tolike vljudnosti in omedlela.
Ko se je osvestila, se je gospodu zahvalila za njegovo ljubeznivost.
Tedaj je gospod omedlel.
zmeraj moral dotikati. Toda ta moja želja je brezglava: saj jih bo gledalo sto in sto drugih oči! Morala jih boš večkrat osnažiti z bencinom, ker imajo mnogi gospodje umazane roke. Tudi jaz snažim svoje z bencinom. Glej, da jih ne zmočiš. Rumene madeže odpraviš s klorom.	Tvoj Viktor."
Greh
„Dobri gospod župnik, grešila sem! Mlad gospod je prišel k meni z belimi rokami in belimi manirami, oh, manijami! Nisem mu mogla reči ne. In zdaj mi je povedal zdravnik, da dobim otroka."
„Otroci so dar božji. Naj ti bo odpuščeno. Idi domov in glej, da ne boš več grešila."
»Bodite zahvaljeni, gospod župnik."
Teden dni nato pride deklica vdru-gič k župniku.
»Dobri gospod župnik, grešila sem! Mladi gospod je spet prišel k meni. Rekel je, da najin otrok še ni kompleten. Lasje mu še manjkajo. In tedaj
sem —“
»Velik je tvoj greh. Toda nebo ti ga bo še enkrat oprostilo, če prise-žeš. da se poslej odrečeš svojemu grešnemu početju. Prisezi, otrok moj!“
»Ne morem priseči, gospod župnik."
»Ne moreš?"
»Ne. Zaradi otroka. Ne morem."
»Zaradi otroka?"
»Da, gospod župnik. Mladi gospod je rekel, da mora vsak las posebej napraviti."	(»Muškete")
Sposoben akviziter
Sam Guggle je nabiral oglase za list oBuffulo Lvening Standard Paper". Nekega dne je bral v konkurenčnem listu oglas, v katerem je neki mister Jona-tlmn Vebstcr prodajal star Fordov avto. Mr. Guggle je šel nemudoma k njemu in ga vprašal, ali ne bi hotel dati oglas tudi za njegov list.
Mr. Webster je odkimal.
»Zakaj ne?"
»Ker sem avto že prodal."
»Škoda — toda gotovo imate še kakega drugega, kar bi radi prodali."
„Ne!“
»Morda kak star otroški voziček?"
„Ne!“
»Ali ne bi morda hoteli kaj kupiti?"
»Tudi ne."
»Morda j>a bi se hoteli oženiti?"
»Rog me obvaruj!"
»Potrebujete oskrbnico?"
„Ne.“
»Nemara bi se hoteli iznebiti starih oblek?"
»Niti v sanjah ne.“
»Ali bi želeli koga vzeti za svojega?"
„Ne!“
Sam Guggle potegne iz žepa beležnico:
»Tu imam seznam, morda bi bilo kaj primernega za vas. Poslušajte: Preklic obrekovanja — Ne jamčim za dolgove svoje žene — Pouk rumbe — Masaža — Sredstvo proti jecljanju, bradavicam in dlakam v nosu — če vas popek srbi — Pes se je zatekel..."
»Stojte! Glejte, da pri priči zapustite mojo hišo! Če ne prestanete s svojim abotnim čvekanjem, me bo še kap zadela!"
..Imenitno — kolikšna naj bo osmrtnica???"
Radio aparati
tvrdke
Jugošport - Ljubljana
Dalmatinova ul. 13 so najmodernejši, so zelo selektivni. — Sprejem izredno čist in močan. — Ugodne cene!
Človeka spoznaš tudi po - palcu
Naša anketa
Dve naši dekleti
Mija Lamovškova
»Gospodična Mija, povejte mi kaj o sebi!“
„Kaj l)i vam pravila? Kaj Ivi mogla povedati?"
Zamišljeno je pogledala s svojimi velikimi temnimi očmi — malo lepših bi našel v Ljubljani.
Pa je le šlo: 1
„Pred leti sem bila v neki veliki ljubljanski trgovini," mi je rekla. ..Pa je prišlo tisto, kar se danes tako rado zgodi. Nekega dne sem ostala brez službe..." Šla je za delavko v Bonačevo kartonažno tovarno. Osem ur na dan dela škatlice. Okoli štirideset tovarišic ima v oddelku, kjer dela. Po drugih oddelkih jih je pa še dosti več.
Z delom je zadovoljna. Delo je! Toliko jih je, ki so danes brez njega. Čeprav je dostikrat prav grenka zavest, da 'mora biti navadna delavka.
Da, časih je hotela biti igralka. Mladostne sanje, ki tako malokdaj postanejo resnica. Denarja ni bilo za šole. Služiti si je bilo treba kruh.
Dostikrat igra na diletantskih odrih. Dobro igra, so mi rekli.
Zmeraj vesel je njen obraz. ,,Ali vam ni nikdar hudo, gospodična Mija?" sem jo vprašal.
„Hudo? Tudi če mi je! Kaj bi se morala resno držati in jokati? Saj jok ni vse. Če se smejem, ni še rečeno, da se tudi srce."
„Da bi bila srečna, ne morem reči..." V vsakem človeku je črv, ki ga grize.
Nervozno ji je zadrhtela roka. Za trenutek mi je na njej obstal pogled. Lepa je ta roka. In sledovi dela so na njej...
..Po čem hrepenite?"
..Kaj bi vam pravila? Po feni, po čemer sem že nekdaj. In če ne bi bilo mogoče? Pa saj ni. S hrepenenji je križ. Čim manj jih ima človek, tem bolje je zanj. Vsa so preveč nedosegljiva. Bom pa skromnejša. Uradnica bi bila rada, z dobro službico. Čez dan bi delala, zvečer pa bi hodila v gledališče. Sicer hodim že zdaj. Enkrat na teden, na stojišče. Pet dinarjev človek že utrpi. Dosti več mi pa ne ostane."
„Kaj pa enakopravnost moških in žensk?"
»Koliko je poklicev, kjer ženske ne bi mogle moškega nadomestiti? Naštejte mi jih! Jaz bi še k vojakom šla, če bi smela!" se je zasmejala.	B.	R.
Julka Ahčinova
Danes vam predstavljamo gospodično Julko Ahčinovo iz Kandije pri Novem mestu, prvo gospodično v naši anketi, ki ne živi v Ljubljani.
Borba za življenje je vrgla danes ženske v vse stanove. V poklicih, kjer
še pred nekaj leti ni bilo videti ženske?, so danes na vodilnih mestih.
Gospodična Ahčinova je fotografka.
Nekoč je videla prav lepe fotografije. Rekla je, da bi tudi njo mikalo delati kaj takega. »Poskusimo," je rekel gospod fotograf. »Pa poskusimo," je rekla ona. »Saj bo šlo!"
In šlo je.
Danes je gospodična Ahčinova izučena fotografka in dela v fotografskem ateljeju »Gvido" v Kandiji pri Novem mestu.
Vesela je in družabna. Kar poglejte! Še na sliki se smeje! Poje, da bi človek mislil, da ima najmanj konservatorij za sabo. Čeprav je s svojim poklicem zadovoljna, mislim, da si ni izbrala pravega. Pevka bi morala biti.
To bo pomagalo!
»Danes ste pa strašno bledi, gospodična Nežika."
»Res? Hitro mi kaj povejte, da zardim!"
Dvoumno
V	»Butalski trobenti" sem našel tule oglas:
»Pes se proda! Žre vse! Posebno rad ima otroke!"
Neredno
»Zakaj pa niste prinesli moje prtljage v vagon, nosač? Saj vlak že odhaja!"
»S prtljago je že vse v redu, gospod. Le vi ste sedli \ napačni vlak."
Iznajdljiva Evica
Mati: »Evica, še enkrat H rečem, če te bom videla, da boš mučila mačko, bom s teboj prav tako napravila. Vščipnila te bom v ušesa in nabila te bom!"
Evica (po kratkem preinišljanju): »Mamica, jo bom pa rajši za rep vlekla!"
Iliromanti, ki prerokujejo človeku usodo in značaj iz roke, pravijo, da tudi roka govori svojo govorico. Človekov značaj da je mogoče takoj spoznati že po — palcu.
In res; nekaterim palec že sam od sebe štrli od ostalih prstov. Drugim se vedno tesno prilega ostalim prstom. Iliromanti pravijo, da so ljudje, ki jim palec štrli od ostalih prstov, radi neodvisni. Ne puste se vplivati od drugih in hočejo vedno uveljaviti svojo voljo.
Ljudje, ki jim palec več ali manj prilega kazalcu, so navadno sužnji svoje okolice, svoje volje ne morejo uveljaviti. Drugi s svobodnejšo voljo vplivajo na njih življenje.
So tudi ljudje, ki nehote skrivajo palec pod prste. Otroci, katerih razum in sploh duševnost še ni razvita, navadno vtaknejo palec v dlan pod prste. Tudi pri slaboumnih in puralitikih opazimo, da skrivajo palec na ta način. Umirajoči tudi tako »skrivajo" palec, ko izdihnejo.
Zdrav človek, ki skriva palec, je po značaju tak, da rad skriva svoje misli in čuvstva pred drugimi. Časih je to tudi dokaz, da je tak človek bojazljivec, brez odločne volje.
Človek, ki mu palec stalno štrli od kazalca, je velik sebičnež, govori samo o sebi in nikdar ne pomisli, da so še drugi na svetit. Zaradi teh lastnosti so taki ljudje navadno predrzni, nesramni in neusmiljeni. Časih celo nasilni in surovi.
Palec — izraz osebnosti
Velikost in oblika palca pa sta izraz celotne človeške osebnosti, trde liiro-
Doma imajo posestvo. Kaj rada smukne tja, kadar je prosta. Toliko lepih spominov jo veže na dom! Pomaga staršem. Tudi za vile prime, šc krave pase, če je treba. »Saj je lepo v mestu," pravi, »toda na kmetih je dosti lepše."
Skritih želja ima nič kolftko. Odk rila pa je le eno: da bi imela kdaj skromen, miren dom.
Nemška temeljitost
Novi pisarniški ravnatelj pride prvič v urad in vidi, da so vse police natrpano polne starih aktov. Zato se pismeno obrne na višjo oblast, ali ne bi smel dati vse te zastarele akte požgati. In dobi brzojavni odgovor:
»Dovoljeno. Pod pogojem, da napravite prej duplikate."
»Zob te boli? Če bi bil moj, bi ga dal takoj izruvati."
»Tudi jaz bi tako storil... če bi bil tvoj."
Ženo bo dobil
Janezek je z velikim zanimanjem poslušal zgodbo o ustvarjenju Eve. Ko so doma nekaj dni nato dobili obisk in je bil Janezek že v postelji, ga je nenadoma začelo ščipati po želodcu. Mama ga dobi vsega objokanega. Prižge luč in vidi, kako pritiska roko na levo stran in prestrašeno gleda.
»Kaj pa ti je?" ga vpraša mamica v skrbeh.
»Oh, draga murna, mislim, da bom ženo dobil."
iiiunti. Prvi (nohtovni) členek palca kaže človeško voljo. Drugi členek kaže razum, tretji, ki mu pravijo Iliromanti tudi »Venerin griček", pa kaže človekovo nagonsko moč.
Takoj opazimo, da je nagonski del človekove osebnosti večinoma največji. Znano je, da igra v življenju važno vlogo nagonsko živi jetije (instinkt, nagon po samoohranitvi in samoobrambi, spolnost itd.). Ljudje s kratkim prvim palčevim in daljšim drugim členkom so slabiči, nimajo močne volje. Njih
razumska moč in nagon prevladujeta.
Če sta prva dva členka palca enako dolga, je osebnost tega človeka harmonična celota volje in razuma.
Naposled je človek, ki ima prvi členek v primeri z drugim dolg, energičen in celo brutalen pri uveljavljanju s\oje volje. Manjka mu pa razuma in logike.
Če hočeš torej spoznati osebnost človeka, poglej, kakšen palec ima. Po razmerju med palčevimi členki boš videl, ali je slabič ali močne volje, razumski ali nagonski človek. Upoštevati moraš zlasti moč njegove volje (dolgost prvega členka!), ker ima človek z močno voljo v življenju lahko več uspeha kakor slabič. Tudi morebitne slabe lastnosti lahko omili ali zatre s svojo voljo. Znano je tudi, da postanejo slabiči ljudje, ki izgube palec pri nesrečah, operacijah itd.
Molčečnost
»Ali bi vam lahko nekaj zaupal?"
»Prosim. Znam molčati kakor grob."
»Nujno potrebujem sto Din."
»Evo vam roke. Zanesite se, stvar je, kakor da mi je niste povedali."
Majhen nesporazum
Lačen in truden pride zakonski mož domov. Ves zamišljen sreba juho in gleda skozi okno, kjer že ves dan brez prestanka dežuje.
»laka svinjarija!" reče čez nekaj Časa.
»Nikar se ne jezi, možiček!" reče tedaj žena. »Kuharica mi je zbolela, pa sem danes sama kuhala!"
Paglavec
»Zakaj pretepaš svojega tovariša? Pa kar na cesti! Ali ne veš, da že sveto pismo pravi, da moraš ljubiti celo svojega sovražnika?"
»O, to že vem. Samo da Mirko ni moj sovražnik, temveč moj mlajši brat."
HUMOR
Skrivnost mojstra Cornilla
Mojster Cornille je bili star mlinar in je že šestdeset let živel med moko. Parni mlini so ga skoraj ubili. Teden dni je 'tekal po vasi, da bi zbudil ljudi in razkri-čal v svet, da hočejo Provanso zastrupiti z moko iz parnih mlinov. „Nikar ne hodite tja dol," je pravil; „za kruh uporabljajo ti razbojniki paro, ki je hudičeva iznajdba, jaz pa delam z vetrom, ki je sapa ljubega Boga...“ In tako je našel še kopico drugih besed v hvalo svojega mlina na veter, toda nihče mu ni verjel.
Tedaj je pograbila starca jeza, zaprl se je v svoj mlin in živel sam kakor divja žival. Še celo nečakinje Vivette, petnajstletnega otroka, ki po smrti staršev ni imela nikogar na svetu razen svojega starega očeta, ni hotel obdržati pri sebi. Uboga sirota je morala sama skrbeti zase in delati po hišah. In vendar se je zdelo, da jo mora iineti njen stari oče zelo rad, kajti idostikraj se je zgodilo, da je ob največji vročini šel peš štiri ure dalleč, d'a jo poišče v hiši, kjer je ravno delala, in ko je bil pri njej, jo je cele ure gi.fedal in jokal...
Vsi smo mislili, da je stari mlinar spodil ubogo Vivette iz skoposti, in prav nič nam ni bilo všeč, da je prepuščal svojo nečakinjo surovosti najemnikov in bedi, ki ji mlada dekleta tako težko uidejo. Tudi ni bilo ljudem všeč, da je mož tako dobrega slovesa, kakor je bil mojster Cornille, ki je doslej zmeraj dosti nase dal, hodil po cesti kakor cigan, bos, s strgano čepico in suknjo... V nedeljah smo se sramovali, če je stopil v cerkev, in Cornille je to zelo občutil in se ni upal več sesti med nas. Zmeraj je ostajal zadaj v cerkvi pri kropilniku, pri siromakih.
Nad življenje mojstra Cornilla se je razgrnil pajčolan, ki ga nismo mogli odkriti. Že dolgo mu ni nihče iz vasi prinesel žita in vendar so se vrtile lopate njegovega mlina kakor nekoč... Zvečer smo srečavali na tej ali oni cesti starega mlinarja, kako je gnal' z vrečami moke obloženega osla.
„Dober večer, mojster Cornil-le!“ so mu vzklikaili kmetje, „kaj vam še zmeraj dobro gre?“
„Seveda, še zmeraj, otroci moji,“ je odgovarjal veselega obraza. „Hvala bogu, dela mi ne manjka."
In če so ga vprašali, kdo mu daje toliko dela, je položil prst na ustnice in tajinstveno odgovoril: „Tiho, delam za izvoz.*' Več niso mogli spraviti iz njega.
Da bi ikdo vtaknil nos v njegov mlin, na to še misliti nismo smeli. Še celo mala Vivette ni smela k njemu...
Če si šel mimo mlina, so bila vrata zmeraj zaklenjena, težke lopate so se vrtele, stari osel se je pasel v travi okoli mlina in velika suha mačka, ki se je solnčila na oknicah, je hudobno pogledovala mimo idoče.
Vse to je bilo zelo skrivnostno in ljudje so imeli dosti snovi za govoričenje. Vsakdo je drugače razlagal skrivnost mojstra Cor-
N a pisal Alp 1) o 11 se Daudet
nilla, v glavnem pa so bili vsi mnenja, da mora imeti stari mlinar več vreč tolarjev kakor moke.
Naposled pa sem tajnost le odkril.
Nekega dne, iko sem igral mladini na svirel, sem opazil, 'da sta moj najstarejši in mala Vivette zaljubljena. Sicer se nisem srdi!, kajti navzlic vsemu sem spoštoval Cornillovo ime in če bi srčkani vrabček, Vivette, capljala oikoli moje hiše, bi mi bilo zelo ljubo. Ker sta imela ljubimca dosti prilike za shajanje, sem hotel iz strahu pred morebitnimi posledicami zadevo takoj urediti, in zato sem stopil proti mlinu, da bi se pogovoril s starim očetom... O, stari cigan! Kako surovo me je sprejel! Še vrat ni hotel odpreti! Kolikor je pač šlo, sem mu zadevo povedal skozi ključavnico, in ravno naidi mano je sedela okleščena mačka in škilila vame kakor sam hudič.
Starec me ni pustil do konca 111 mi zaklical, naj grem rajši domov piskat na svirel, in če se mi že mudi za poroko, naj poiščem svojemu fantu dekle v parnem mlinu... Seveda mi je šla kri v glavo, Vendar sem bil dovolj pameten, da sem se premagal.
Starega norca sem pustil) v mlinu in se vrnil k otrokoma, da jima povem, kaj se mi je pripetilo... Siromaka kar verjeti nista mogla in sta me prosila, naj jima dovolim, da pojdeta sama v mlin in se pogovorita s starim očetom... Nisem jima mogel odreči, in preden sem prišel v!*o besede, sta že izginila.
Prav takrat pa mojstra Corniba ni bilo v mlinu. Vrata so bila dvakrat zaklenjena, toda starec je pozabil lestev zunaj in tako sta prišla otroka na misel, da bi šla skozi okno in si zloglasni mlin ogledala...
Čudno! Mlin je bil popolnoma prazen. Niti ene vreče; niti zrnca žita; niti drobca moke na stenah aili na pajčevinah... Še celo vonja po zmletem žitu, ki ga je vsak mlin poln, ni bilo... i\...nski kamen je bil pokrit s prahom in velika suha mačka je spala na njem.
Spodaj je bilo vse tako revno: po*oinljena postelja, nekaj cunj, košček kruha in na stopnicah tri ali štiri raztrgane vreče, odkoder sta pri luknjah silila pepel in bela prst.
To je bila tajnost mojstra Cornilla! Ta pepel, to sadro je vsak večer kazal po cesti, da bi rešil čast svojega mlina in povedal svetu, da še zmeraj melje... Ubogi mili n! Ubogi Cornille! Že davno mu je parni mlin vzeli poslednjega odjemalca. Lopate so se neprestano vrtele, toda mlin je bil prazen.
Vsa v solzah sta se otroka vrnila in povedala, kaj sta videla.
Srce mi je hotelo počiti. Niti trenutka nisem izgubil. lekel sem k sosedom in jim v nekaj besedah vse pojasnil. Takoj smo sklenili odnesti žito, kar smo ga mogli dobiti, v Cornillov mlin. Tako smo tudi napravili! Vsa vas je šla na pot, v procesiji smo prišli tja gor z dolgo vrsto oslov, obloženih z žitom, to pot z resničnim žitom!
Mlin je bil široko odprt. Pred vrati je sedel mojster Cornille na vreči sadre in jokal, skrivajoč obraz v dlaneh. Pri povratku je opazil, da je moral biti nekdo v mlinu in odkriti njegovo žalostno skrivnost.
„Joj, siromak!" je jadikoval. „Zdaj mi ostane le še smrt. Mlin je onečaščen!"
I11 stokal je, da nam je trgalo srce, dajal svojemu mlinu vse mogoče priimke in govoril z njim kakor z živim bitjem.
Takrat pa so prišift osli do mlina in vsi smo začeli kakor nekoč na ves glas vpiti:
„Hoj! Hoj! Mojster Cornille! Žito!“
Moster Cornille je debelo pogledal. Vzel je pest žita v svojo votlo dlan in dejal med smehom in jokom:
„ŽitoL. Moj Bog!... Pravo žito!... Naj ga pogledam! Naj ga vidim!“
Obrnil se je k nam:
„Saj sem vedel, da se vrnete k meni... V parnih m/linih so falo-tje.“
Hoteli smo ga nesti na vas.
„Ne, ne, otroci; najprej moram nakrmiti mlin... Pomislite, kako dolgo že ni imel nič pod zobmi!
I11	vsi sino imeli sodze v očeh, ko smo videli ubogega starca, ki je imel polne roke dela, da je praznil vreče, da je nadzoroval mlin, med tem ko se je mlelo žito med kamni in je puhal drobni prah do stropa.
Nečesa si ne pustimo vzeti: odtlej 111 bil stari mlinar nikolli brez dela.
Potem, nekega jutra pa je mojster Cornille umrl in lopate našega poslednjega mlina na veter so se nehale vrteti, to pot za zmeraj... Cornille ni dobil več nasilednika. Kaj hočete!... Vsega na svetu mora biti konec in konec je tudi časa, ko so mleli na veter.
Praznoverje
Rosenkranz se vrne z daljšega potovanja domov.
„Nu,“ ga vpraša Rebeka, njegova žena, „ali se ti ni nič zgodilo?"
„Kaj naj bi se mi zgodilo?" se začudi Rosenkranz.
„Prvič,“ odgovori Rebeka, „de-laš tako čuden obraz, drugič si se odpeljal trinajstega, tretjič si se vrnil na petek, in četrtič sta včeraj stekli pred menoj dve črni mački čez cesto.“
E
Res je!
„Kaj — poldrugi dinar vam je za tramvaj preveč? Človek božji, pred sto leti se uiti za tisoč dinarjev ne bi bili mogli peljati s tramvajem!"
„Ilaha,“ se zasmeje Rosenkranz, „zdaj imam najlepšo priliko, da ti izbijem tvoje praznoverje iz glave. Zakaj prvič je ustanovitev družbe „Marela, d. d.“ perfektna, drugič sem izvoljen za njenega generalnega ravnatelja, tretjič dobim pol milijona dinarjev plače in četrtič mi je dovoljen 1% provizije."
Rebeka začudeno strmi v svojega moža.
„Tako,“ zajeclja, „ali je pa to tudi vse res?“
„Zakaj ne bi bilo res?" se zasmeje Rosenkranz in se spusti na stol. Tedaj pa Rebeka zakriči.
„Vidiš,“ zaihti, „ali ti nisem koj rekla, da se bo nesreča zgodila!"
„Kaj pa je?“ se vznemiri Rosenkranz.
„Ježeš,“ vije Rebeka roke, „na moj novi klobuk si sedel!"
Miš pod srajco
Pri nekem poletu so potniki z začudenjem opazili, kako se pilot na vse mogoče načine zvija in premetava na svojem sedežu, kakor bi trpel nezaslišane muke. Ko je naposled letalo pristalo, je pilot šinil iz njega, kakor bi ga bili izstrelili iz topa, in jo jadrno ubral v prvo lopo. Nekateri letališki nameščenci so stekli za njim in so se nemalo začudili, ko so videli, kako pilot z vso naglico meče obleko s sebe, da je naposled ostal tako rekoč samo v Adamovi obleki. Zdajci je segel z roko šd pod spodnje hlače — in potegnil izpod njih miš! Živalca se je bila očividno zatekla v topel pilotov kožuh in silila med vožnjo čedalje globlje v njegovo obleko ter spravila s svojim šegečočim gibanjem nesrečnega pilota na rob obupa.
čokolada veselje
bonboni = vsake družine
GOSPODINJA!
Ko pripravljaš za krst, ko praznuješ svatbo, ko vabiš prijatelje, ali če pripravljaš sploh kako pojedino, pomni, da boš goste zadovoljila le, če jim med drugim postre-žeš tudi z izbornimi Peka-tetami ali Jajninami. Zanesljivo prave so le v paketih po 7* in '/a kg.
MOST VZDIHOV
ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL MIC H EL ZtVACO
17. nadaljevanje
Novi naročniki lahko dobe še vseh dosedanjih 16 nadaljevanj!
Roland pa je povzel:
»Mislim, da je v vas nekaj boljšega in strašne j šega, kakor bi človek sodil na prvi pogled. Ali sem se zmotil? Na vašem nizkem in trmastem čelu, na živih nervoznih obrvih, na mesnatih čeljustih in naposled na vaši volčji glavi berem '.silno strast do uživanja, Ki vas razjeda. Mojster Fietro Are-tino, če site res samo pesnik ali ko-valec verzov — kakor že izvolite
—	če ste samo to, za kar se izdajate, idite, prosti ste. Toda če ste to, kar mislim, da berem v vas, če ste res volk, ki bi hotel iplaniti na človeško čredo, potem ostanite, da se pogovoriva. In zdaj, Pietro Are-tino, odgovorite: Ali pojdete? Ali ostanete?11
Pietro Aretino je odgovoril:
„Ostanem.“
In isti mah sta z njegovega obraza izginili ironija in groza, ki sta bili še trenutek prej na njem. Kakor bi odložil masko, je njegov obraz nenadoma izpremenil ves svoj izraz.
XXIII Pietro Aretino
Bil je velike in krepke postave in imel široko in zelo skrbno gojeno črno brado. Njegova glava je bila mogočna in grobo oblikovana, kakor jo je Sansovino vsekal! v kovino na bronastih vratih zakristije Sv. Marka — še danes se pobožne duše zgražajo nad njo, kadar gredo molit v to znamenito cerkev.
Njegova fizijognomija je izdajala drznega pustolovca, ki je prišel do neomajnega spoznanja, da pripada svet tistim, ki znajo raltiti komolce.
Roland ga je opazoval z napeto pozornostjo.
Z eno samo besedo je bil pogodil Aretinov značaj.
Eden teh dveh mož je imel volčji obraz, drugi pa levji. In med Aretinom in Rolandom Candianom je bila res tista telfesna in duhovna razdalja, ki loči volka od leva.
„Gospod,“ je povzel Pietro Aretino, nič več ne izražajoč se z gostobesedno poetičnostjo kakor ponavadi, „vidim, da ste razumeli, da je v meni še nekaj drugega, ne samo kovalec verzov. Zdaj je vrsta na meni, da vam priznam: že pri najinem prvem srečanju v Mestru me je pogled na vas vznemiril. "V vas je nekaj strašnega, česar ne razumem. Po drugi strani pa me navdajate z neomejenim zaupanjem. Povedati vam hočem, kdo sem in kaj bi rad bil... Kaj sem? Človek brez imena, ker nosim ime po neznatnem mestecu, kjer sem se rodil; brez denarja, ker nimam niti počenega srebrnika; brez očeta:	ne vem, ali sem se rodil
iz zveze svoje matere s kakšnim
velikašem; mati mi je umrla v bolnici med drugimi kuntizanami; jaz sam sem opravljal že celo vrsto služb, največkrat lakejsko; da, bil sem lalkej, in na mojem hrbtu je vžgano znamenje livreje. Zdaj veste, kido sem. Evo, kaj bi hotel biti. Razjeda me velikanski tek in glavo mi razganja neobrzdan razum. Mislim, da je največja krivica, da postavijo človeka pred vrata bogatina, če je berač. Hotel bi imeti svoj prostor na solncu. Sam sem, brez beliča v žepu, hotel pa bi, da bi me obdajali častilci, rad bi bil močan in bogat. Hotel bi, da bi pred menoj trepetali knezi in kralji. Hotel bi, da bi cesarji z menoj občevali ikakor z enakim. In da dosežem ta orjaški načrt, imam na razpolago samo eno orožje — slabotno in smešno v rokah drugih, mogočno in smrtno v mojih rokah — tole orožje!11
S temi besedami je Pietro Aretino pograbil pero, ki je ležalo na mizi. Dvignil ga je visoko v zrak. držeč ga ne s prsti, nego z vso pestjo. Bilo je, kakor bi dvignil nabrušeno bodalo, grozeč z njim vsemu svetu.
„Z njim,11 je povzel, »sem strl že nešteto ponosov in zmrvil nešteto mogočnikov. Ubijam z ©smešenjem kakor drugi ubijajo z nožem. Pero vtikam v črnilo, toda na njem ni črnilo, nego strup. Natisnjena psovka, obrekovanje, ki gre po svetu — evo, gospod, to sta moja strašna pomočnika, ki jima nihče ni kos!11
Pietro Aretino je za trenutek prestal, globoko zasopel in nadaljeval:
„Ne sovražim liudi. Le sebe neizmerno ljubim. Temu bitju, ki se imenuje ,jaz‘, bi hotel priboriti srečo. Pred vsem gmotno srečo, dal bi mu rad moč porajati nove želje, in moč, da bi jih utešil. Zato ne poznam ne prijateljev ne neprija-teljev. Na vsem svetu nikogar ne častim razen samega sebe. Kadar me kdo udari, se vprašam, ali bi ga lahko vpregel v voz svoje sreče, in potem mu postanem prijatelj. Kadar me kdo obsuje z dobroto, se vprašam, ali bi kdaj utegnil škodovati moji sreči, in potem mu postanem neprijatelj. Z drugimi besedami: prvemu se priliznem, pred drugim pa sem na preži. Zdaj veste, gospod, kaj sem, in kaj bi rad postal. In vi?“
Rolanld1 ni takoj odgovoril.
Vprašal je:
„Zakaj tako razgaljate svojo dušo pred neznancem, ki morda ne misli dobro z vami? To ni v skladu z vašim načrtom."
Aretino se je nasmehnil.
„Gospod“, je odgovoril, »stra-šno len človek sem. Taiko len, da sanjam o tem, kako lepo bi bilo, če bi imel sužnje, da bi mi nesle v
usta jedi, ki si jih poželim, ne da bi mi jih niti bilo treba pokazati. Če ste kaj filozofa, mi boste priznali, da je lenoba, to je popolno biezdelje telesa in duha, tisti smoter, ki stremi k njemu vse človeštvo; delo je kazen za greh, gospod; imeti pravico, da nič ne delate, je najlepše na svetu. In zato energični, močni in pametni ljudje sami ne delajo, nego delajo slabotni na-mestu njih. Toda čeprav sem tako len, sem moral vse življenje delati. Delal sem s strastjo, z vnemo, z besom. In danes sta moji dve orodji, plod mojega dela, gotovi. Prvo je obvladanje besede, znanje besed, ki božajo, in besed, ki zastrupljajo. Drugo je poznavanje človeških obrazov, poznavanje duše tistega, ki z njim govorim; prvo je pisanje, drugo je branje... v tisti knjigi, ki se imenuje človeški obraz."
„In moj obraz vam pravi, da mi smete zaupati?"
„Da, gospod. Vaš obraz nosi neuničljiv žig popolne lojalnosti..."
»Žig?"
„Da! Zaikaj lojalnost je v mojih očeh slabost, madež ,ye, rana. Zdaj vidite, koliko vam zaupam, ko se zanašam, da me ne boste zaradi teh besed prezirali."
»Mojster Aretino," je tedaj rekel Roland, »lastnosti imate, da boste izvršili načrt, ki ste si ga postavili. In ker ste mi vi izkazali zaupanje, vam ga tudi jaz ne odrečem. Zato vam povem, da vam med tolikimi lastnostmi manjka tista, ki je najbolj neobhodno potrebna..."
»Katera, gospod?" je z začudenjem vprašal Aretino.
»Pogum.11
»Pogum!...11 je kriknil Aretino ir prebledel.
„Da!... Ker ste strahopetec. In to vam utegne pri vaših načrtih krivo hoditi. Kadar se človek postavi zunaj človeške družbe, mora biti pripravljen na smrt, ki je najvišji izraz brezdelja."
»O, gospod! Veliki ste... in strašni. S prvim udarcem ste me zadeli v globino duše... Da, strahopetec sem; da, bojim se. Zakaj moja ljubezen do življenja in njegovih naslad je tolikšna, da se mi že ob sami misli, da bi moral zapustiti ta svet, zvrti v glavi. Vse sem storil, vse poskusil, da bi ozdravil to bolezen: zagnal sem se v bojni me-tež, pa sem že pri prvih strelih omedlel... Bojim se, da, in moj strah je neozdravljiv. In zaveldam se, da je to edina resna ovira mojim velikim načrtom. In zato sem strašno nesrečen."
Aretino se je trepečoč spustil na pručico in si pokril obraz z obema rokama.
Roland mu je položil svojo roko na ramena in mu mehko rekel:
»Ali ne mislite, da sem jaz brez strahu?...11
»Da... o, da... \ aš pogum je brez meja. Pogum človeka, ki vidi v smrti odrešenje..."
Zdaj je Roland vztrepetal.
»Vprašam se celo," je nadaljeval Aretino, »kako da sploh še hočete živeti in zakaj ne vržete od sebe življenja, ki vam mora biti neznosno breme."
Bled usmev je zletel čez Rolandove ustnice.
»Tedhj veste," je rekeli, »da sem pogumen. Prav. Povejte: ali se vam ni nikoli porodila misel, da bi mogli postaviti kraj svoje strahopetnosti junaštvo, tki bi vam bilo v obrambo?..."
»Kaj hočete reči?... O, govorite!... Ne upam se vas razumeti..."
»Tole: Odpravljate se v Benetke. Iz tega, kar ste mi povedali o sebi in kar sem sam bral iz vas, sklepam, da ne bo dolgo, ko si boste nakopali strašne sovražnike. Kje bo potem tista sreča, ki drvite za njo? Kaj bo z vašim pohlepom po uživanju, ko boste trepetali, da ni morda v svežem jabolku, ki vam ga bodo ponudili, strup? Da ženska, ki se bo ljubeče stisnila k vam, ne bo čakala samo trenutka, da zaspite, in vas potem zadavila? Da lakej, ki vas bo slačil, ne bo imel pri sebi skritega bodala? Po-čemu se pehate za naslado, ko pa vas je strah uživati s tolikšnim trudom pridobljeno srečo?"
»Pri vseh svetnikih, gospod, gioza me obhaja ob vaših besedah! Povedali ste mi jasno in brez ovinkov stvari, ki si jih sam nisem nikoli upal priznati!"
»A če bi imeli človeka, ki bi noč in dan pazil na vaše življenje! Če bi ta človek prevzel nalogo, da udari tiste, ki bi vas hoteli udariti, če bi stražil okoli vaše hiše, če bi se prepričal, da v jabolku ni strupa, d'a je lakej zvest, da je ženska samo ljubica... in naposled, če bi posadil v vas drugega Aretina, hrabrega, močnega, čuječega!..."
»Ah!11 je kriknil Aretino in oči so se mu zabliskale. »Kako prelestne sanje! Oh, gospod, če bi to bilo res!... Pomenilo bi zame popolno svobodo, neodvisnost od vsega sveta... vsi bi trepetali pred menoj, le jaz ne bi več trepetal!"
»To svobodo, to neodvisnost vam ponujam!"
Nujno opozarjamo
cenj. naročnike, da je skrajni čas, da pošljete — če še niste — 40 Din za polletno naročnino. Drugače
ne boste imeli pravice
do tekmovanja za naše velike nagrade v vrednosti 52.000 Din.
Pietro Aretino je skoai'1! na noge.
„Pazite, gospod!" je zavpil komaj dihaje. „Ne obljubljajte, česar ne bi mogli izpolniti!"
„Če ste se naučili čitati z obrazov," je mrzlo rekel Roland, „bo-ste tudi na mojem znali brati, da nikcft po nepotrebnem ne govorim."
„Da, vem! Vellik človek ste. Raz-po>!iagajte z menoj!..."	»
„Od tega trenutka se torej ne bojte ničesar več, naj se zgodi karkoli. klite v Benetke. Izpolnite tam brez strahu svoje poslanstvo: j a z bom pazil na vas. V vaši bližini bom, če me boste videli ali ne. Vaši neprijatelji bodo tudi moji: obsojeni so že vnaprej."
„A kaj naj vam dam v zameno? Takega varstva ne more nič na svetu dovolj poplačati. Francoskemu kralju se izkažem hvaležnega s sonetom: cesarju posvetim balado. Im oba vsemogočna viadarja se bojita čutila bogato poplačana za vse, kar mi bosta dobrega storila. A vi — vi, gospod1? Vi, ki slutim, da ste večji od cesarja in kralja
— kaj naj v a m dam?..."
Roland se je sklonil k Aretinu
in mu rekel s tihim glasom:
„Zato, da mi poplačate zaščito, ki vam jo dam, da se mi oddolžite za to, da vam napravim življenje Sepse, kakor ste kdaj o njem sanjali, zahtevam od vas, 'da postanete prijatelj štirih ljudi... toda razumite me dobro: njih neobho-klini prijatelj, prijatelj njihovega srca, njihovih misli, prijatelj v vseh trenutkih njihovega početja, prijatelj, ki mu človek vse zaupa, ki se pred njim smeje in joka, kakor se smeje in joka v neopazo-vanih trenutkih nočne samote..."
„0!“ je zamrmral Aretino, „uso-d'a teh štirih ljudi me navdaja z grozo..."
..Pristanete?..."
„Pristanem!“ je odgovoril Are-ti 110 z gltasom, s kakršnim so utegnili odgovoriti pogubljenei v pravljicah, ko so podpisali pogod-bo za svojo dušo.
Vstal je in vprašal:
„ln imena teh štirih prijateljev?"
»Veliki inkvizitor Dandolo," je odgovoril Roland in njegov obraz je postal prsteno bled, ko je izgovoril to ime.
„Prav! Potem?..."
..Škof Bembo..."
„Prav! Dalje?"
„Genera!lni kapetan Altieri."
„In četrti obsojenec?"
„Beneški dož Foscari."
XXIV Veliki inkvizitor
Vrnimo se v Benetke in povzemimo našo povest v trenutku, ko se je nad mestom lagun razbesnela ona strašna nevihta, ki jo omenjajo celo nekateri letopisci tistih dob
— to se pravi v noči, ko je Roland1 prevzel Scalabrinovo mesto in čakal v celici za obsojence na smrt, da pride ponj krvnik.
Poglejmo torej v to j noči orkana v palačo velikega inkvizitorja!
Dandolovi služabniki so se že zdavnaj umaknili v svoje sobe, ki
so jih imeli v gornjih nadstropjih inkvizitorjeve palače. In vse velikansko poslopje ise je zdek>, da se je zazibalo v pokojen sen.
Samo en človek je okoli štirih zjutraj še bedel.
la človek je počasi hodil gor in dol pa sobi, ki je ibila urejena kakor delovni kabinet.
la človek je bil veliki inkvizitor.
Postaral se je bil v zadnjih letih. Njegovi lasje so bili beli ko sneg in njegovo čelo so preprezale globoke brazde.
Koliko ur je Dandolo tako hodil s počasnim korakom in sključenimi rameni, kakor pod težo neznosnega bremena? Dolgo je že moralo biti, zakaj njegov korak je postajal utrujen in zdaj pa zdaj so se mu kolena zašibila.
In ted'aj je vselej postal, si segel z roko po četo, zamrmral nejasne besede in nato povzel med zamolklim grmenjem nevihte svojo monotono promenado.
„Le tuli, vihar!" je zamrmral Dandolo, kadar je oglušujoč tresk stresel zidove. „Le žvižgaj, veter, le rohnite, strele!... Viharja, ki divja v meni, ne boste udušile!"
Takrat se je strašno zabliskajo in koj nato zagrmelo, kakor bi bil napočil sodni dan. Nekje se je s 'truščem podrl zid:	strela je bila
udarila v palačo.
Bled ko smrt je Dandolo obstal.
„Spet taka noč!" je zaječal skoraj na glas. „Noč brez spanja, kakor toliko drugih! Vse je zaman... nikoli ae bom udušil glasov, ki vstajajo' v meni... ječanja, ki mi noč. in dan polni ušesa, ne zagluši noben grom!... Oh, to ječanje!... Od tam spodaj prihaja, iz dna ječ, kjer obupuje nesrečnež... Kadar grem v doževo palačo, me je strah stopiti v dvorano, kjer sem ga poslednjič videl! In če stopim v go l-dolo, trepečem, da ne hi čolnar zaveslal pod most vzdihov!... Oh, če bi moral kdaj v resnici čuti to vzdihovalijg, ki živi zdaj samo v moji domisli j i j i... zblaznel bi!...“
Dandolo se je ddajci vzravnal. Njegovo čelo je bilo pokrito z mrzlim potoni.
„Šest let!" je zamrmral. „Šest let nesrečnež že plačuje za greh, da ga je ljubila hči slavohlepnega moža... moja hči!..."
V	strahu se je ozrl okoli sebe. Na mizi je zagledal drobno sličico v dragocenem okvirju. Vzel jo je v roke in jo nežno opazoval.
„Moja hči!" je zajecljal.
Zdajci pa je Mastno odložil sliko in skoraj s strahom stopil proč od mize.
„Sveta nebesa!" je zaječal v navalu nenadnega obupa, „če bi ona slutila!... Če bo nekega dne stopila predme in mi kriknila v obraz: ,Lopov! Zdaj vem vso resnico! Roland ni zapustil Benetk! Roland umira pod svinčenimi strehami !“...“
Nenadoma je utihnil in se z grozo ozrl okolli sebe.
Začul je neke glasove.
Bili so uslužbenci, ki so se odpravljali na vsakld'anje delo:	na-
počil je bil dan.
Utegnila je biti sedma ura zjutraj. Zunaj je bil žalosten deže-
pj V 24 urah P
$§) barva, plisira in kemično čisti m TjSJ obleke, klobuke itd. Škrobi m rif pS svetlolika srajce, ovratnike, za-(l|y pestnice itd. Pere, suši, monga
in ltka domače perilo	[Sj
tovarna JOS. REICH S Ljubljana	W
ven dan. Nevihta se je bila razbesnela z vso silo. Nabrežja so bila zapuščena. Na Velikem kanalu so razburkani valovi butali gondole drugo ob drugo.
Nekje daleč, na desni se je zasvetila rdeča luč iz črnega neba.
Dandolove oči so obvisele na zfllovešči rdeči točki.
„Kakor bi doževa palača gorela!" je zamrmral.
A kmalu so se njegove oči odtrgale od te luči.
„Pa če bi gorela!" je zaječal. „Vse naj zgori, samo da bi ugasnil peklenski ogenj, ki mi razjeda drob!"
Zdajci pa mu je vsa kri izgi-* nila iz obraza.
Njegove široko odprto oči so se z izrazom nečloveške groze uprle skozi olkno.
„0!“ je zajecljal, „saj m mogoče! Še zblaznel bom!... Saj ni res!...“
Prizor, ki so ga videle njegove oči, je res moral biti strašen, zakaj veliki inkvizitor je trepetal ko šiba na vodi in se je moral zgrabiti za težko zaveso, da ni padel...
Tam doli, v jarkem lesku bliskov, ki so trgali s črnimi oblaki prepreženo nebo, je vstala vizija.
Tam doli, v Velikem kanalu sta vstali iz valov dve človeški glavi!...
Dva moža sta se prikazala!
Ta moža sta se popeJa v gondolo...
In gondola je pod krepkimi udarci vesel enega teh dveh mož naglo izginila v nevihto in vihar!
In potem je vse spet objela črna tema.
Dandolu se je izvil krik groze. Njegova usta so zajecljala neko ime, in potem je veliki inkvizitor padel vznak na tla in se onesvestil.
Ko se je Dandolo zavedel, je zagledal okoli sebe lakeje, ki so ga bili prenesli na posteljo in mu zdaj močili čelo.
S trudom se je zravnal
„Nič se ne vznemirjajte!" je rekel s slabotnim glasom. „Majhna omotica. Pustite me samega.",
Uslužbenci so naglo zapustili sobo.
Dandolo je vstal in se spustil na stol za mizo. Zakopal je glavo v obe roke in zamrmral':
„Kaj naj storim?... In on?... Kaj bo on storil?..."
Bil je bled ko mrlič in se tresel, kakor bi imel mrzlico.
Z grozotno jasnostjo je stalo pred njim strašno in nerešljivo vprašanje.
Dandolo je bil spoznal Rolanda!
Če ga ne zgrabi, je izgubljen...
Takrat je vstopil komornik.
..Visokost," je javil, „Njegova Ekscelenca generalni kapetan Altieri prosi, da ga sprejmete v nujni stvari."
Dandolo je nemočno mahnil z roko.
Nekaj trenutkov nato je stal pred njim Alltieri.
Z vsem naporom svoje volje je napravil Dandolo nebrižen obraz.
„\ ažno vest vam moram sporočiti." je rekel Altieri. „Ne bom dolgo govoril:	Roland	Candiano
je pobegnil."
Dandolo se je hlinil! presenečenega.
„Pobegnil!" je vzkliknil z nejevernostjo v glasu, ki'bi jo pozoren poslušalec prvi mah spoznal, da je nepristna. ,, Ali ste zblazneli? Iz beneških ječ nihče ne pobegne!"
„Pa vendar se je zgodilo!" je mrko potrail Alltieri. „Davi bi bili morali obglaviti razbojnika Scala-brina, pa sta oba pobegnila. Ugotovili so, da je Roland izkopal rov od svoje celice do Scalabrinove. Brez dvoma sta bila dogovorjena; na .Vlostu vzdihov je pove.jiiik straže opazil, da mož, ki ga vedejo na morišče, ni Scalabrino. Roland je bil!"
„To ni mogoče!..."
„Če vam rečem, da je!" je povzel Altieri in zajel sapo. „I i potem se je zgodilo nekaj strašnega. Iznenada se je prikazal Scalabrino s tolikšno kamenito ploščo na glavi, da bi jo dva moža komaj dvignila. S to ploščo je ob splošni osuplosti straž in med1 grozo, ki jo je med njimi zbudila strela, ki je udarila v most, razbil zamreženo okno na mostu in nato sta oba skočila v kanal. To je vse, kar so mi povedali. Priče temu prizoru so bili vojaki, krvnik in duhovnik. Tako sem moral verjeti. Roland je prost — to je vsa strašna resnica!..."
„Prost!“
„Da, prost! In prišel sem, pritekel sem k vam, da vas vprašam, vas, Leonorinega očeta, vas, velikega inkvizitorja, vas, vrhovnega šefa naše policije: Kaj misJfrte storiti?"
Dandolo je vztrepetal.
Spet to vprašanje, ki je že prej stopilo predenj!... A zdaj se ni zgodilo v tajnosti njegove vesti!...
Zdaj je to vprašanje postavil neki človek, in postavil ga je odkrito in brezobzirno.
Kateri človek?...
Altieri!... Leonorin mož!... Zakonski mož njegove hčere... zaročenke Rolanda Candia.ua!...
„Kaj mislim storiti?" je zajecljali! Dandolo.
„Človek bi rekel, da se obotavljate!"
„Ne obotavljam se; osupel sem, to je vse. Vest je tako nenadejana, da je ne bi mogel verjeti, če je ne bi bili vi povedali."
„Da, neverjetna je!" je mrko pritrdil Altieri. „To imam od tega, ker sem bil velikodušen. Ko smo imeli Rolanda Candiana v rokah, bi ga bili morali... morali bi ga...
Nazorna gesta je dokončala Al-tierijevo misel.
Gramofone, plošče
kupim edino najugodneje, ker je največja izbira, edino le pri
..APOLLO"
Ljubljana, Miklošičeva c. 38. Palača Grafike.
Najmodernejša izposojevalnica ploSč
Človek, ki sem ga ubil
Lubitsch je že večkrat pokazal, da je režiser, kakršnih je maio. Lani je njegov sloves potrdila „Ljubavna parada" z Macdonaldovo in Chevalier-jem, letos pa nam obeta novo umetnino — Rostandovo dramo „Človek, ki sem ga ubil...“
Film 'se odigrava ob prvi obletnici svetovne vojne. V začetku vidimo praznovanje obletnice premirja. Visoki častniki sede v klopeh notredamske cerkve. Slišimo pridigo o miru, toda pridigarja ne vidimo. Vmes so za kontrast resni obrazi častnikov. Ne-nadoma se slika izpremeni. Pogled pade na škornje z ostrogami in neskončno v i sto leskečočih se sabelj. Med zvenenje se pomeša grmenje topov. Trenutek nato smo v bolnici, kjer vidimo ranjenca, ki pri slednjem strelu bolestno zakriči: „Morilec sem!..."
Kamera sledi častnikom in obstane na mladem možu, ki je edini ostal v prazni cerkvi. Duhovnik postane pozoren. „Morilec sem,“ reče mladi mož osuplemu spovedniku. In potem vidimo v slikah, da je mladi mož, Paul Benard, glasbenik iz Pariza, živel srečno v svojem rodnem mestu do začetka svetovne vojne. Na bojišču pa se je srečal z mladim Nemcem, ki je bil njegovih let in njegovega poklica. Smrtno ga je ranil. Umirajoči Nemec ga gleda z začudenimi očmi. Pravkar je bil pisal svoji nevesti. Samo podpis je še manjkal. Paul mu podrži roko, da podpiše ime VValter, toda pri poslednji črki Nemcu odpovedo moči in Paul jo mora napisati namestu njega.
In v pismu je napisano, da je Wal-ter dve leti živel v Parizu in se naučit ljubiti Francoze. Zakaj naj bi zdaj na nje streljal?
Paul ni mogel pozabiti poslednjega pogleda umirajočega...
„Saj ste samo izvršili svojo dolžnost...” lini je dejal spovednik in mu dal odvezo.
Ali je to edina tolažba, ki mu jo more dati? Moriti — dolžnost? Vrže se pred sliko Marije. In pride mu rešilna misel, da bi šel k staršem umorjenega, katerih naslov pozna iz pisma, in si pri njih izprosil odpuščanja.	I
Pride v majhno nemško mesto in njegova prva pot je na pokopališče, kjer počivajo junaki z bojišča. Na VValterjev grob položi venec. Elza, Walterjeva nevesta, ga opazi in tako čudno se ji zdi...
Doktor llolderlin, VValterjev oče, njegova žena in zaročenka padlega, ki jima nadomestuje sina, žive v globoki žalosti. Vsak dan hodijo v sobo umrlega, ki je ostala nedotaknjena, da bi bili zmeraj združeni v spominu nanj.
K Walterjevim staršem priVle Paul s trdnim namenom, da si izprosi odpuščanja. Dr. llolderlin ga sprva niti ne pusti do besede in ga osorno zavrne, ker smatra vse Francoze za morilce svojega sina. Tedaj prihiti v sobo Elza, ki je pred uro videla Paula na pokopališču in nesrečnemu očetu t(j pove. Zdaj ga smatrajo za Walterje-vega prijatelja. Zdravnikova rodbina ga prijazno sprejme in ga skoraj prisili, da ostane pri njih.
Počasi se razvije med Paulom in Elzo ljubezen, ki daje malomeščanom dosti snovi za opravljanje. Tudi dr. llolderlin opazi po govorjenju v ka-
varni, kamor vsak dan zahaja, da doma ne .more biti vse v redu. Toda svojim prijateljem, ki žalujejo za sinovi kakor on, pravi, da so oni prav tako odgovorni za vojno kakor francoski starši, ker so pošiljali svoje otroke z radostnim srcem na bojišče. Ta pogovor ga je razburil. Pri odhodu iz hotela ostane ze trenutek na pragu. V duhu sliši udarjajoče korake čet, ki gredo na postajo, in vriske staršev...
Paul se je odločil za odhod. Odkril je Elzi, da je ubil njenega zaročenca, iu hoče strašno resnico izpovedati tudi
Ko je prišel v svet neki film Mar-lene Dietrichove in je nekaj prizorov spremljala glasba iz Beethovnove „Pa-tetice“, so se hoteli nekateri kritiki zgražati. Noge Marlene Dietrichove in Beethoven!
Lepa glasba in lepe noge. Zakaj ne? Noge lahko govore kakor obraz. Posebno če so lepe. In lepe so. Koliko je in je bilo igralk, ki so morale svoje skrivati!
O misterijoznih ženskah, o vampirjih in ne vem kakšna imena so jim še dajali, je bilo napisanega že toliko, da človeka groza obide. Zanimivo je, kakšen je moral biti ta ženski tip v zadnjih letih. Kakih osem, deset let bo, kar je bila to vročekrvna Španka, črnolasa, vitka in ne vem kakšna še vse. Spominjam se Racjiiell Meller, ki je igrala „vampirja“ v nekem cirkuškem filmu. Danes bi se ji smejali.
Da, pri odprtem oknu! A zakaj tega ne delamo? Ker nas zebe? Potem smo prav gotovo pomehkuženi!
Res je, da se v enem dnevu ne moremo utrditi. Prav tako se tudi ne moremo odločiti, da bi šli vsak večer pod mrzlo prho in ponoči spali pri odprtem oknu. Počasi pa se temu lahko privadimo. Sprva vsak večer, preden gremo spat, temeljito prezračimo sobo, potem naj bo okno vsako noč le prav malo odprto, dokler nismo toliko utrjeni, da lahko pustimo mrzli zrak na stežaj v sobo. Pozimi je sploh dovolj, da je okno le priprto. Pljuča nam bodo začela močneje delovati.
Seveda je tenka nočna srajca pozimi premalo. Za vratom zapeta pižama z dolgimi rokavi je boljša. Koliko bolje bomo spali! Tako mirno in brez sanj! Toplota v spalnici lega na spečega kakor indra. Kdor je bil vajen spati v mrzlem svežem zraku, in mora potem spati v zakurjeni sobi, bo povedal, kakšna muka je to.
„Toda za otroke to ne velja!" Bodimo usmiljeni! Privoščimo tudi njim svežega zraka, ki prihaja skozi odprto okno. Skrbimo za toplo nočno perilo! Toda okno naj bo odprto!
Še enkrat naj poudarimo, da je treba pri začetku utrjevanja dosti previdnosti. Ni dobro začeti z njim pozi-
VValterjevim staršem. Elza pa to prepreči, ker hoče prihraniti nesrečnim staršem vso grozo, in tako se nenadoma zgodi, da se znajde Paul v čudni vlogi. Kot Elzin bodoči soprog mora nadomestiti staršem izgubljenega sina.
V	mirni dom se je spet vrnila sreča.
Oče podari Paulu VValterjeve gosli, ki se jih nihče ni doteknil, kar je nesrečni mladenič šel od doma, in Paul zaigra na njih Schumannovo „Sa-njarenje". Dr. llolderlin in njegova žena tesno objeta poslušata otožne melodije...
Danes bi učinkovala nemogoče. Takrat je bila pravi tip. Potem so se morali vampirji na diktat publike izpreme-niti. Iz vročekrvnih Špank so postale hladne severnjakinje, ki so privlačevale s svojo pasivnostjo. Prišla je Greta Garbo — vroč sneg s severa, tako so jo krstili Američani, ko je prijadrala čez veliko lužo. Pograbili so jo režiserji in jo prikrojili po svojem pokvarjenem okusu. Zgodilo se je nekaj, kar se pri nas nikdar ne zgodi. Greta Garbo, ta velika igralka, morda ena največjih, kar jih je bilo, ni mogla dohiti vloge, kjer bi lahko pokazala, kaj je v resnici. Kjer bi lahko pokazala. da je ženska. Igrati je morala salonske lutke in ko se je publika teh filmov naveličala, so se producenti sprevrgli \ drug ekstrem. Napravili so v „Ani Christie" iz nje prostitutko, ki mora v beznici zahtevati z medvedjim glasom čašo whiskyja... Le da je publika videla nekaj novega.
mi, kajti občutljivi ljudje se morajo varovati revmatizma. Kdor je to zimo trpel na prepogostih prehladih, naj se spomladi začne utrjevati in drugo leto prav gotovo ne bo več prehlajen.
BRONHIJALNA NADUHA
Bronhijalna naduha je prav za prav krč bronhijalnih vejic, katerih sluzni-nice tako zatečejo, da prav težko pro-puščajo zrak ali pa ga sploh ne prepuščajo. Tako nastane „težka sapa", ki se še stopnjuje v posebnih napadih. Te napade napovedujejo žgečkunje v vratu, nahod, neprijeten občutek v okolici želodca itd. Napadi nastopajo največkrat ponoči, bolnik začuti pomanjkanje zraka in pri vdihavanju in izdihavanju hrope ali pa izpušča žvižgajoče glasove. Bolezen nastopi dostikrat že v otroških letih. Ko napad preneha, bolnik največkrat izpljuje gosto sluz. Napadi se časih ponavljajo redkeje, časih pogosteje. Dostikrat povzroči naduho nervoznost, časih pa tudi obolenja v nosu in vratu. Če ti oboli nos ali grlo, pojdi takoj k zdravniku! Med napadom odpni bolniku vse dele obleke, ki ga stiskajo, odpri okna, da pride v sobo dosti zraka. Zelo dobre so med napadom vroče kopeli za roke in noge, združene z mrzlim polivanjem. Če nimaš prilike, da bi bolnika okopal,
ln vendar tudi to ni pomagalo. Vse kaže, da je z njeno filmsko slavo pri kraju... Škoda, ker je res velika igralka.
Nedavno sem govoril z nekim strokovnjakom za filmsko reklamo. „Nam je vseeno, kaj pišejo o našili igralcih, ali jili hvalijo ali grajajo. Tudi če jih napadajo. Glavno je, da o njih pišejo, pa naj že pišejo kakorkoli in karkoli. Dokler bodo o njih pisali, jih bo občinstvo hodilo gledat v kino, ko pa bodo utihnili..."
Malokdo bo slutil, koliko tragike tiči v teh besedah. Principi, ki so v njih skriti, so uničili večino igralcev, ki so danes že pozabljeni. Uničili bi bili skoraj samega Chaplina, takrat, ko je njegova ločitvena afera z Lito Grevevo razburjala svet. Tragika je v tem, da občinstvo takemu pisanju verjame, da ga vzame resno in ne pomisli, tla je vse le reklama in proti-reklama.
Malo je manjkalo, da se ni zgodilo nekaj podobnega tudi Marleiii Dietri-cliovi in Sternbergu.
Dietrichova se je hitro dvignila. Pred tremi leti je bila še skromna igralka pri Reinhardtu, letos jo že proglašajo za najboljšo igralko sveta. »Sinji angel", »Maroko" in »Onečašče-na“ („X—27") — ti trije filmi so mejniki njene poti navzgor.
J-
Svet je pokvarjen, pravijp, in bo najbrž držalo. Vsi ti igralci, ki so morali zaradi njega pasti, so dovolj zgovorne priče. Da napravijo mesta drugim. In muhast je tudi. Časih se mu je zdela nemogoča igralka, ki je prišla čez petindvajseto leto, danes obožuje tridesetletno ženo, mater. Kot cilj svojega pohlepa, kot svoj vzor.
poskusi z obkladki. Pri hudih napadih vzemi sredstvo za pomirjenje bolečine. Zelo dobre so časih stramonijeve cigarete. Tudi jodovi preparati in inhalira-nje pomaga. Dostikrat koristijo izpre-membe podnebja. Posebno priporočljiv je gorski ali morski zrak.
ZDRAVILNA MOČ ČEBULE
Poznavanje zdravilne moči čebule sega že v davno predzgodovinsko dobo. Nekateri narodi so jo smatrali za sveto rastlino. Asirci, Egipčani, Židje, Grki in Rimljani so radi uporabljali čebulo, ker so ji pripisovali razne dobre učinke, in so jo imeli za zunanje in notranje zdravilo. Glavna sestavina čebule je neko eterično olje čudnega duha in okusa, ki žene na vodo, in tako indirektno odstranja sečno kislino in na-gnenjc k obolelosti sečnih organov. Ker so v čebuli še drugi sestavni deli, jo priporočajo tudi za druge bolezni. Zdaj rabimo čebulo kot začimbo; pri mnogih narodih, ki žive prirodneje od nas, pa je eden glavnih delov njihove hrane.
ZARASLI NOHTI
Če se ti vnamejo zarasli nohti, jih ovij s platneno cunjico, ki si jo namočila v olju. Bolečine takoj pojenjajo, in že drugi dan bo noht toliko mehak, da ga boš lahko brez bolečin odstrigla.
Noge Marlene Dietrichove
s spremljevanjem Beethovna...
Boris Rihteršič.
Nasveti za zdravje
Ali naj spimo pri odprtem oknu?
DA, TODA POPREJ SE MORAMO UTRDITI!
Praktična gospodinja
Dnevi velikega pranja
Pranja se vsaka žena boji. Vendar pa ni tako težko, če si ga zna urediti. Danes dobiš že lahko poceni pralne stroje, ki pranje olajšajo, industrija mil pa je napravila celo vrsto sredstev za namakanje in pranje, ki bodo čedalje boljša in popolnejša, tako da bo delo kmalu že postranski opravek.
KAKO SHRANIŠ UMAZANO PERILO?
Pranje perila se prične prav za prav že s shranjevanjem umazanega perila, ki mora biti V suhem in zračnem prostoru. Vlažno perilo je treba na vsak način prej dobro posušiti, ker sicer nastanejo na blagu grdi madeži. Če imaš kako prazno shrambo, spravi perilo v njej. Iz starih rjuh sešij vreče in nabiraj v njih perilo. Napravi toliko vreč, kolikor vrst perila imaš. Vsak umazan kos deni v pravo vrečo. Tako si prihraniš dosti časa, ker ti pred namakanjem ne bo treba perila zbirati.
Če si nisi perila že sproti zbrala, ga izberi pred pranjem. Vsako vrsto moraš posebej prati. Nasvetovali bi tole razdelitev: v eno vrečo namizne prte in servijete (prtiče), v drugo posteljnino in brisače, v tretjo telesno perilo, v četrto robce, v peto nogavice in volneno perilo, v šesto barvno perilo in kuhinjske cunje. Posamezne kose, kjer so madeži sadja, vinu, rje ali črnila, moraš prati posebej, da ne preide barva na drugo perilo.
Ko si perilo prebrala, ga preštej, tudi če sama pereš. To pa zato, da boš vedela, koliko pralnih sredstev boš potrebovala.
NAMAKANJE
Pravilno namakanje olajša pranje. Čista voda ni dovolj, rabiti moraš še
OKVIRJI, SLIKE,
OGLEDALA, STEKLO, PORCELAN
KLEIN
LJUBLJANA
WOLFOVA ULICA ŠT. 4
Telefon St. 38-80
DNEVNO SVEŽE PRAŽENA *.
KAVA
l_3LJSl_rJ ANA -VODNIKOV Tf'---
TRS ST. g.—
posebna sredstva za namakanje. Najboljša voda je deževnica, ker v njej ni mineralnih snovi in se zato umazanija najhitreje raztopi. Tudi rečna voda je boljša kakor potočna, ki je skoraj vedno trda in jo je treba popraviti šele s sodo.
Perilo namoči zvečer pred pranjem, tako kakor si ga razdelila. Trdo vodo kuhaj z dodatkom sode, in ko se je ohladila, jo zlij na perilo; pri zelo umazanem perilu dodaj sredstvo za namakanje. Perila ne smeš nikdar namočiti v vroči vodi, kajti v umazaniji je dosti beljakovin, ki se v vroči vodi vjedo v blago. Zastore pred namakanjem večkrat izplakni, da odstraniš
prah. Izplakovanje pred namakanjem je priporočljivo tudi pri plenicah, robcih in škrobljenem perilu.
PRANJE
Pri pranju prihraniš dosti dela in časa, če opravljaš isto delo skupaj. Tako namili vse, kar je treba namiliti, na obeh straneh, najprej po eni strani, in ga ožini. Šele potem napravi isto tudi na drugi strani. Pri velikem številu robcev, brisač in prtičev (servijet) prihraniš že samo s tem dosti časa.
Časih je bilo treba perilo žuliti na vso moč, če si ga hotela dobro oprati. To danes ni več potrebno. Pravilno pranje obstoji danes v tem, da izbereš pralna sredstva, ki umazanijo razkroje sama, ne da bi se bilo treba pri tem dosti truditi, in da uporabljaš stroje, ki varujejo perilo. (Konec prihodnjič.)
Dobra kuharica
Važno je, kako kuhaš
Znanstveno raziskovanje je zelo iz-premenilo naše pojme o prehrani. Danes se pri izbiranju jedi ne oziramo samo na njihovo vrednost glede na število kalorij, ampak pazimo tudi na rudninske soli in vitamine, ki jih vsebujejo. Danes ni več meso vse, kakor je bilo nekoč. Surova hrana in zelenjava sta prišli do besede.
Pod besedo „kuhanje“ ne razumemo samo toplotnega procesa, ki z njim izpremenimo surovo jed v kuhano, dušeno ali pečeno, nego sploh delo, pri pripravljanju jedi.
Z rezanjem mesa in sočivja, zelenjave in sadja odstranimo primesi, ki jih telo ne more porabiti, to so kosti, žile, stebla. Zelo važno je i z m i v a -nje z mrzlo tekočo vodo. Za krompir, repo, peso, korenje in drugo je zelo priročna majhna krtača. Zelje v glavah, ohroVt ali solato pred izpiranjem razreži, da odnese tekoča voda jajčeca žuželk, ki jili morda z očmi ne bi niti videla. Po izpiranju pa ga za nekaj časa namoči v malce slani vodi.
Vročina, ki nastane pri kuhanju, raztrga kožice, ki obdajajo celice rastlinske hrane. Zato lahko tako hrano prej prebaviš, ker nima črevesje z razkrajanjem toliko dela. Človeška čreva niso tako dolga kakor črevesje rastlinojedcev in ne morejo zato tako zelo prebaviti trdne rastlinske stanične dele. Prav to govori zeld proti surovi hrani, ne pa proti vegetarijanstvu, ki je dostikrat potrebno.
Najvažnejša pri pripravljanju sočivja je ohranitev rudninskih soli in vitaminov. Zelenjavo in sočivje smeš kuhati samo toliko, kolikor je potrebno, da postane mehko. Drugače se vse, kar je redilnega, razkroji in preide v vodo, kjer sočivje kuhaš. Te vode ne vrzi proč. Vzemi jo namestu toliko hvaljene mesne juhe. Še bolje je, če pripravljaš zelenjavo in sočivje z dušenjem ali pa na saini masti. Živalska mast zaradi velike množine kislin ni
priporočljiva. Najbolje tekne maslo, dober nadomestek pa so rastlinske masti in oljčno olje.
Za meso, ki pa ga ne priporočamo vsak dan, pomeni kuhanje izpreme-nitev mišičnih in kitastih vlaken v toliko, da ga zobje laglje raztrgajo in črevesje laglje predela.
Naša potreba po soli je dosti manjša kakor pa soli v resnici dobimo v jedeh. V nekaterih jedeh je že itak dovolj soli. Sol pospešuje in povzroči takojšnje izluženje zelenjave. Zato soli šele takrat, kadar je zelenjava že malone kuhana.
Med drugimi dišavami ne škodujejo muškat, cimet in žebice. Kolikor moreš, se ogiblji gorčice, popra pa sploh n i treba. Zelene začimbe kakor peteršilj in drobnjak so zelo koristne. Na nobeni solati ne bi smele manjkati. Kis nadomestiš s citrono.
Poželenje po jedi ali, kakor pravimo, tek, zbudiš z okusno pripravo jedi. Jed mora sama vabiti! Človeku se pri pogledu na dobro pripravljeno jed začno zbirati sline, še preden pride jed v usta, kar pomeni, da so se začeli prebavni sokovi dražiti in je s tem zagotovljena dobra prebava.
Veliki trud, ki je gospodinji potreben za pripravo dobrega, okusnega kosila, ni proč vržen, in pregovor, da kosilo ne sme biti pripravljeno brez ljubezni, drži.
Seveda ima prav tudi pregovor, da gre moževa ljubezen skozi želodec. Dobra jed je pogoj za telesno in duševno ugodje. Ni prav, če govori gospodinja o ..malenkostnem trudu" pri kuhanju, saj je kuhanje njen glavni opravek. Kuhanje je umetnost, ki se podeduje od rodu do rodu. In dobra kuhinja je tudi podlaga zdravju v družini.	Dr.	C.	Z.
JETRNI SIR
P o t r e b š č i n e : 35 dkg svinjskih jeter, poldrugo deko čebule, malo pe-
rttc*' ■> •	_________________
52 BUDDHA
čaine mešanice najboljše
TEA IMPORT
Ljubljana, Večna pot 5
Telefon št. 2626 Brzojavi Timport
teršilja, 30 dkg prekajene slanine, ščepec popra in muškata.
Priprava : Mešanico iz sekljanih svinjskih jeter in desetih dkg slanine pasiraj in ocvri. Čebulo in peteršilj drobno sekljaj in primešaj obenem s soljo, poprom in muškatom. Tako dobljeno zmes obloži z drobnimi rezini slanine in deni v model za škofov kruh in v srednje vroči pečici tri-četrt ure peci. Šele ko se shladi, jo razreži na rezine.
Palačinke
Potrebščine: 30 dkg moke, 2 jajci, 5 osminke litra mleka, sol, 2 žlici sladkorja, Vi zavojčka Dr. Oetkerjevega pecilnega praška.
Priprava: Pomešaj moko, rumenjaka, mleko, sol, sladkor, pecilni prašek in sneg iz preostalih 2 beljakov. Iz te zmesi speci 6—8 palačink, jih napolni z marmelado, sirovim nadevom ali podobnim, zvij in potresi s sladkorjem.
Ako Vam
naš list ugaja,
ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam.
Dame! Zahtevajte povsod Eau de Cologne
OLYMPIA‘
Lekarna
Trnkoczy - Ljubljana 33
Kupujte domače izdelke
jugoslovanske tvornice
Dr.il. Oetfterja;
Zakidd v Kuliinii
Oetker
»JEVA ZMES ZA SARTELJ
V
Šartelj!
Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj, 1/4 litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini.
Dr. OETKERJEl/E špecijalitete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah.
Dr. OETRER, MDEIEDR.
Izdaja za konzorcij Družinskega tednika „Romana“ K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.