Za poduk in kratek čas. Škoflja in naddnhovnija Ptujska. (Dalje.) Po njegovi amrti je sv. Virgilij vsled prošnje Hotimoroye poslal v Karantanijo duhovnika Latina in več drugih duhovakih pomočnikov. Pa teh delovanje so paganski Slovenci že zelo uvirali. Nekateri podpihovalci so namreč ljudstvo proti misijonarjem našuntali, češ, da jih hočejo duhovniki spraviti popolnoma pod nemško oblast. Ze pod Hotimirom so se paganski Slovenci dvakrat proti kračanatvu uprli, a s pomočjo bavarskih zaveznikov je alovenski knez upor takoj v začetku zadušil in trdovratni malikovalci morali so molče gledati, kako se je prava vera razširjevala. Ko pa je Hotimir 1. 769. umrl in je njegov naalednik Valhun začel čaatilce starih bogov z orožjem h krščanaki veri siliti, spuntali so se neverni plemenitaši zlaati v okraju denešnjega Maribora, Celja in Slov. Gradca v tretje s tako silo, da je Valhun moral iz dežele bežati. Zmagovalni malikovalci so kar divjali, duhovnike izpodili, cerkve podrli in veliko kristjanov, ki ae niso lioteli v malikovanje povrniti, grozovito pomorili. (Jez tri leta so pa kriatjani s pomočjo bavarskega vojvode Tasila II vendar le zmagali in Valliun se je vrnrl zopet v Karantanijo. Podrte krščanake cerkve so se zopet popravile in tudi nove so se zidale, malikovalstvo pa je polagoma zginilo iz naših krajev. Na avoje stare dni obiskal je Karantanijo tudi sv. Virgilij, da bi se o stanu cerkva z lastnimi očmi preprieal in. videl, kako je s sv. vero. Na tem svojem potovanji prišel je tudi v Ptuj, kjer so ga z nepopialjivo častjo sprejeli ter ga kot ,,zemeljakega boga" čaatili. Ko je ondi ustanovil župnijo in posvetil nekatere duhovnike, podal ae je proti vzhodu, baje do iztoka Drave v Donavo. Povsod je učil Jjudstvo, posvečeval duhovnike in cerkve in delil zakrament sv. birme. In vedno bolj se je razcvetalo kršcanstvo, ki bi ai bilo brezdvomno že takrat srca vseh Slovencev pridobilo, ko bi Nemci s Slovenci ne bili aem ter tje zelo trdosrčno ravnali. Tudi Obri še niao mirovali, ampak so Slovence, v Panoniji živeče večkrat napadali ter jim mnogo škode učinili. Sv. Virgiliju, ki je 27. novembra 1. 784. v Goapodu zaspal, sledil je kot škof v Solnogradu Arnon. Od njega ae pripoveduje, da je takoj po nastopu škofijske služl>e prišel v Ptuj, kjer je dal iz podrtin stare cerkve, katero so bili Obri porušili, sezidat uovo cerkev. 1'atudi ta je bila v bojih med Obri in Franki razdjaua iu tako je Ptuj ostal zopet precej čaaa brez dostojne hiše božje. Ko so pa I. 796. bili Obri od Pipina sina garola Velikega popolnoma premagani, lotil ge je vsled ukaza cesarjevega Arnon z novimi mo>_i misijonskega dela po Panoniji in slovenskih pokrajinah. Blagoalavljal je cerkve, posvečeval meanike in oznanjeval besedo božjo, za kar mu je Karol Veliki daroval tretjino ovili zemljišč, katere je za sv. vero pridobil. Pa deaetino pobirati mu je Alkuin, alavni učitelj Karolovih otrok, odavetoval, ker bi to vtegnilo ljudatvo razkačiti in krščanstvu odtujiti. (Dalje prih ) Smešnica 21. Svoje dni so bili prignali bučelskega tata pred sodnika, trdega Nemca ter ao mu tatu tako le naznanili: ,,Der bat am (irossfrauentag einen Bienenstock geatohlen". Sodnik brž poišoe v slovarji besede. ,,Ti si", reee na to tatu, ,,ti ai tedaj velike babe den buielo palico ukradel!" J. B.