MAKSIM GORKIJ.*) EVGENIJA MART. PETROGRAD. Odobravanje, katero so našla dela Maksima Gorkegfa, spremenilo se je sedaj v ljubezen in, prema posebnosti ruskcg^a naroda, v obožavanje. Gorkega čitajo vsi društveni sloji, za njegove knjige se trgajo, mnogi pa upirajo oči v mladega pisatelja kakor v učitelja ter težko pričakujejo od njega goreče propovedi, ki bi razsvetlila zmote minolih dveh desetletij in pokazala ruski inteligenciji pravo pot k resnici, ka- terega ona neprestano išče in za katerega se bori. Uspeh Gorkeg-a je bil za mnoge do- cela nepričakovan. Uspeh se je pojavil nenadoma, tako okolo 1898. in i8qq. leta ter se takoj nenavadno razširil. Pa vendar ni v njem nič slučajnega in površnega. Gorki se dotika v duši čitateljevi izvestnih strun ter jim izvablja tako silne zvoke, kakor tega že od davna ni zamogel nobeden. To so prave ruske strune tistega skitništva, tiste drznosti, tiste neobuzdane smelosti in tistega odkritega preziranja vsega poze- meljskega blaga. Zato je tudi zlasti zani- mivo upoznati se z deli Gorkega. Njihov pomen ni omejen samo na umetniško ob- delovanje, katero bi po svojem bistvu niti ne povzročilo tolikega zanimanja — ta pomen je mnogo globlji. Gorkij je pogledal, kdkor mi se zdi, globoko v najskrivnejši kotič našega nekultiviranega, pol evrop- skega in pol azijatskega duha ; on jj za- pazil, da iz naše ruske duše, vkljub dvesto- letni hudi dresuri carizma, vkljub evropski oliki, vkljub kapitalističnemu gospodarstvu, še niso izginile skitniške želje starih ruskih navad in tista obča slovanska naklonjenost k melanholiji, razmišljanju, k besnim orgi- jam, katerim sledi utrujenost in kes, in da vse to v nas še živi, dasi oslabljeno in podjarmljeno. *) Glej ..Socialistische Mon.itshefe", zvezek za september 1901. Samo življenje Gorkega pa, ki je celo v svojih očrtih zelo zanimivo, lahko bi se reklo, romantično, je mnogo doprineslo, da so se mu v duši ojačali motivi, \ katere sedaj tako umetniški in tako uspešno ob- deluje. To vam je življenje skitalca, pote- puha, ruskega proletarca, ki je docela ne- nadoma dospel do vrhunca slave. Nekoliko črtic iz njegove kratke avtobijografije bo mi znatno olajšalo nalogo, da označim pesnika in njegovo delovanje. Gorkij piše: »Rodil sem se 14. marca 1868. v Nižnjem Novgorodu kot sin me- ščana Pješkova, po rokodelstvu tapetarja, in žene mu Barbare, hčeri barvarja Kaši- rina.. Od tega časa pripadam slikarskemu cehu. Oče mi je umrl v Astrahanu, ko sem imel pet let, mati pa istodobno v Ranavinu. V devetem letu me je dal stari oče v neko čevljarnico, ko me je bil poprej naučil čitati psalme in molitvenik. Toda jaz sem jo odtod kmalu potegnil k nekemu risarju, a od njega k nekemu slikarju sve- tih podob, kjer sem vstopil kot učenec. Potem sem prišel za kuharja-učenca na neko ladjo in pozneje sem bil pomočnik nekemu vrtnarju. Vse to sem doživel do svojega petnajstega leta. V tem času sem citai pridno neke cenene izdaje nepoznanih piscev, kakor n. pr. »Guak ali nespremen- ljiva zvestoba«, »Smeli Andrej« in dr. Ko sem bil na ladji za kuharja-učenca, upllval je na me silno kuhar Smurij, ki me je silil, da čitam »Življenje svetnikov«. Razven tega citai sem tedaj Eckarthausena, Go- golja, Uspenskega, Dumas-očeta in mnogo knjig prostozidarjev. Prej nego sem prišel pod upliv tega kuharja, sovražil sem knjige in sploh vse, kar je tiskano, celo svoj potni list ... Po dovršenem petnajstem letu obvzcla me je nebrzdana želja, da se omikam. Radi tega sem šel v Kazan v trdi veri, da se tam brezplačno šolajo oni, ki so žejni naukov. Pokazalo se je pa, da kaj takega ni v navadi. Vstopil sem torej za tri rublje na mesec v neko pekarno. 76 kjer so delali prece. Med vsemi deli, kar sem jih poskusil, je to najtežje.« V Kazanu je Gorkij živel dolgo v društvu skitalcev, »bivših ljudij«, kakor jih je on pozneje nazval, ali zdi se, da se ga njihovo naziranje življenja ni prijelo, ker je v tej dobi (1888.) poskusil samomor. Leta i88g. se je vrnil v Nižnji Novgorod in postal pisar pri nekem odvetniku. Vsled srčnega sočutja njegovega gospodarja ž njim začelo je odsihdob teči njegovo življe- nje po miirnejši strugi. Toda njegov nemirni duh ni mogel dolgo ostati v tako urejenih razmerah. Polastila se ga je zopet strastna, nebrzdana želja, da bi se potepal : obesil je vse na klin ter šel, kamor so ga nesle noge — na Kavkaz, v Besarabijo, na Krim, v Romunijo. Hodil je brez novčiča v žepu ter se vzdrževal se slučajnim težkim delom, potoval je bi-ez vsakega smotra, samo da bi utišil svojo željo, kakor mnogi ruski »svobodnjaki«, ki bežijo iz ozkih in davečih razmer v »puščavo«. »... Mati puščava, objemi svojega sina in ozdravi ga hrepenenja, tesnobe . . .« Književno delovanje Gorkega počenja jako rano ter je nosilo spočetka bolj zna- čaj slučajnosti. Se le od leta i8g6. začelo se je njegovo ime pojavljati v najboljših časopisih dandanes pa je znan po vsej Rusiji. * * Junaki v povestih Gorkega so v bistvu isti zločestiči, isti nepotrebni ljudje, iste nadarjenfc glave, ki si ne morejo v življe-| nju najti primernega delokroga, kakor iiamj jih je tudi do sedaj kazala ruska književ-j nost in katere ista pravzaprav ljubi. Samoj da pri Gorkem dobijajo drugo odelo. j Originalnost Gorkega je v glavnem v* tem, da on, ne kakor njegovi literarni; predniki, nima nasproti svojim skitalceral prav nobenega usmiljenja, da svojega so-i čutja ne kaže ter da ga ne brigajo nitij najmanj kakoršnikoli kulturni interesi ; on| marveč svoje bosjake mnogokrat občudujej kot svobodne, odkrite in »žejne ljudi<, dasi ne taji, da so »zelo hudobni<. in da ne poznajo socialnih, niti altruističnih občut- kov. To pa je nekaj docela novega v naši lepi književnosti. To je, če hočete, nebrzdan ali čudno privlačen kult svobode; to je rokavica, vržena uprav v lice kultur- nemu človeštvu, ki je lažno, tako v svojih vrlin.ah, kakor v svojih grdobijah ; to je drzno vprašanje : zakaj ste vi tako zado- voljni sami s sabo, pa se vendar nepre- stano bojite, kakor da ste storili kak zločin ? Gorkij niti najmanj ne občuduje na- predkov kulture in civilizacije. Inteligen- cijo odkrito zaničuje ter kaže s posebnim veseljem njeno duševno velost, njeno ba- nalno in topo samodopadanje, njeno ne- ozdravljivo strahopetnost. Se bolj pa zani- čuje ideal filistrske sitosti, odmerjene, mirne eksistencije, za katero veljajo samo instinkti zaslužka in ki pušča ljudi, da se potapljajo kakor v močvirju. In ta filistrska inteli- gencija ali navadni filistri so po Gorkem pred vsem predstavniki tiste velike zavore, katero imenuje on strah pred življenjem in katera ropa človeškemu bitju najlepše in najdragocenejše — heroizem. V bosjaku vidi Gorkij pred vsem človeka, ki je pre- magal ta daveči, mučeči, sramotni strah pred življenjem. Zato se Gorkij zavzema za bosjake. Potepuhi in potepuštvo so v početku njegovega književnega delovanja takorekoč pokrivali pred njim vse rusko življenje, in on se uporno vrača k svojim bosim junakom, katerih psihologija, časih čudna, časih globoka, ga močno privlači. »Stalnih ljudi« se on le celo površno do- tika, — in kadar jih prikaže, zgodi se to v zelo neugodni luči. Čujte samo, kako govori surovi, ne- omikani Sereška v povesti » Malva «. »Ah, vi... vi neumni zemlježerci! Nič ne veste... Dovolj vam je samo, da ima žena polne prsi ... a njen značaj, tega vam ne treba. In vendar leži v značaju vsa vrednost člo- veka . . . Žena brez značaja — to ti je 77 kakor presen kruh. Kako zadovoljsvo mo- reš imeti s tako balalajko (ruska kitara na tri strune) brez strun? ... . Pes! . . .« (jorkij pušča vsakeg-a svojega skitalca, da se pokaže z najboljše strani in da vzraste do prave veličine — čeprav tudi le za trenotek. Pa ne nahaja v njih samo nečesa, kar ima svojo vrednost, ampak tudi neko posebno lepoto. Za Malvo je ta lepota v tem, da je »sama svoj gazda«, istotako za dobrodušnega vojaka v stepi. »Meni, dragi moj, dopada to skitanje. Zmrzuješ, tudi gladuješ, pa si svoboden . . . Nimaš nikogar nad seboj ... Sam si svoj gazda .. . Moreš sam svojo glavo pojesti — pa ti nihče ne poreče niti besedice ... Končana stvar . . . Jaz sem te dni gladoval, besnel... sedaj, vidiš, ležim in gledam v nebo . . . Zvezde trepečejo . . . kakor da bi hotele reči : Nič ne dé, Lakutin, korakaj le svo- bodno po zemlji in ne popuščaj nikomur... Hm... Ali pri srcu mi je tako prijetno . . .« Toda, če je bosjaku na kakem kraju še tako dobro, prej ali slej se pripeti ven- dar »eksplozija« — on zapusti svoje toplo gnezdo, svojo službo, svojo ljubico in začne znova — umazan in lačen — svoje tavanje brez cilja. Vse kar je trdnega in stalnega, vzbuja v njem žalost, zaničevanje in težko tesnobo, katero skuša z »vodko« omamiti ali pa raztresti z blodenjem po stepi. Kakor črv grizcta na njem veselje do potepanje in težnja po spremembi, in dasi je v svoji duši trdno prepričan, da nikdar in nikjer ne najde nič novega in zanimivega, vendar ga vleče vedno proč, venkaj v neznano daljavo, za gore, ki zakrivajo obzorje, tje kaj, kjer solnce vzhaja ali kjer izginja. Nazadnje se to potepanje seveda spreminja v navado, toda sprva je skitništvo in bos- jaštvo, po naziranju Gorkega, elementaren pojav. On nam kaže, kako je ta pojav raz- širjen in nepremagljiv ; on se na njegovi lepoti celo navdušuje, ne prizadeva si pa preveč, da bi nam odkril vzroke te pri- kazni (Zvršetek pride.) 78 MAKSIM GORKIJ. EVGEXIJA MART. PETROGRAD. »Pravega človeka« ne more nič za- dovoljiti I niti življenje v mestu, niti na kmetih, pa tudi ne napredna ali še le raz- vijajoča se kultura, njega stiskajo povsod okovi. To vam je želja po svobodi, ki sili kakor neurje na dan, ki trga vse vezi, vsako društveno razmerje ; to je ljubezen do svobode zaradi nje same, do svobode, ki je ne moreš formulirati, kar pa tudi ni potrebno. Bosjak vam je človek, ki bi hotel zbežati od vsega, kar je stalno, sigurno in navadno. Kaj ga tako goni od kraja do kraja ? Kot odgovor na to vprašanje raz- vija se pred nami zanimiva psihologija elementarnega ruskega življenja, ki še blodi po temi, in kjer še zavest slabo funkcijo- nira in mnogokrat še ne ve, kako bi ji trebalo delovati. To topo nezadovoljstvo, ta elementarni nemir, o katerem si tisti, ki ga je popadel, ne ve dati računa, to hrepenenje, ki oči- gledno nima nikakšnega realnega temelja, vse to se morda najjasnejše kaže pri Tomi Gordjcjevu, junaku enako imenovane novele Gorkega. Moglo bi se misliti, da je mladi, lepi milijonar Toma vsaj zadovoljen, ako že ni celo srečen. Toda on ni niti zadovoljen. Ko je opustil svoj posel, trgovino, ter se odtrgal od svojega družabnega razreda, ko se je nekolikokrati hudo prevaril v stvareh svojega srca, postaja ravnodušen proti vsemu, začenja piti ter postane bedak in idiot. V Tomi Gordjejevu iztiče Gorkij' zlasti mistične elemente bosjaške narave. To je neka nejasna žeja po ab.solutni resnici, absolutni pravici in absolutni iskre- • nosti v razmerah med ljudmi. Toma je po svoji prirodi, ki je nespo- sobna za kompromise, bosjak in proletarec, vkljub njegovim milijonom, skitalec, ki je vzklil na ruskih tleh, to je človek, ki ni samo da ni dorastel borbi, nego še celo z neko naslado pospešuje svojo propast. Ta propast ga privlači kakor brezdno, v ka- tero vsaki hip pogleduje. In on čuti o tem, kako mu gine zavest, kako nemirno mu tolče srce, kako se mu stiskajo prsi. Z elementarno silo ga prevzema skušnjava, da bi se strmoglavil v brezdno, da bi tam doli našel nekaj neznanega, nekaj, kar se v življenju ne da doseči. Saj je tako strašno osamljen. Ta osamljeno.st ga muči, ruje mu v srcu, trga ga na kose. Zastonj se obrača do ljudi, ječe in rote jih za lju- bezen, za svetovanje, za razjašnjenje... Ljudje so gluhi in nemi. Zelo težko je določiti stvarne vzroke, ki spremene človeka v bosjaka. Evropejec z zapada ne sme se čuditi, da vsi stvarni vzroki, ako jih gledamo z nekega razum- nega stališča, nimajo prave osnove ter se pokažejo kot nedovoljni in da velja kot temelj bosjaštva samo stavek: »He, hre- penenje mi je zagrenilo življenje«. Stvar je pač ta, da se gre tu za elementarno prikazen, čije korenike so skrite v narod- nem značaju in v zgodovini ruskega na- roda. Pri njenem ocenjevanju se moramo ozirati tudi na pritiskanje državne moči, na žalostno jednoličnost meščanskega živ- ljenja, pa tudi na okolnost, da ruske oblasti storijo vse, kako bi razdrle vsako vez med ljudmi ter jih pustile brez vsakeg-a upa in osamljene. Toda to še ni vse. .So še ostanki plemenskih in zgodovinskih ele- mentov, ki silijo v bosjaštvo. V naraščanju proletarijata in v kompliciranosti življenja v obče nahaja ta nagon ugodna tla, in zato ima Gorkij prav, ko trdi, da so ski- talci postali socialna prikazen in da se- stavljajo razred za se. »He... hrepenenje me je spravilo tako daleč« — ta motiv se ponavlja v večini proizvodov Gorkega. To je glavni motiv njegove bosjaške psihologije, ki je pa on ne izcrpljuje docela, tako da mu ostaja velik prostor za raznovrstne varijacije. Te i i; varijacije bi bite se mnogovrstnejše, ako bi zavest bosjakov ne bila tako topa in ko bi se jim misli mogle lažje formulirati. Pri Konovalovem nahajamo ta glavni motiv skoro V najčistejši obliki, pri drugih ski- talcih javljajo se razven tega še mistični elementi ali ogorčenje nad realnimi razme- rami in jarmom življenja. Bosjaki Gorkega so prej proizvod ne- sitosti nego presitosti in zato so sé bliže vsem, ki so žejni in ki jih hrepenenje mori. V njih gori jeza na življenje, zaničevanje konvencijonalnosti ob navadni takozvani zagotovljeni ekzistenci, a njihovo sovraštvo do življenja omejuje se samo na filistrske elemente, kajti sicer napolnjuje bosjake velika, gladna žeja za življenjem. Mnogo- krat se to hrepenenje po življenju pod ču- dovitim, simpatično risajočim peresom mla- dega pesnika zaodene v prelepo, da, celo nežno obliko. V neki povesti piše neka bedna prostitutka pisma izmišljenemu lju- bimcu, dasi ve dobro, da ga niti ni na svetu. Ali ona nima ničesar več v življenju. Stvarnost jo je oropala vsega, kar olepšava človeško bitje, a ta pisma ji nudijo vsaj iluzijo, vstvarjajo ji poseben, fantastiški svet, v katerem čuti, da se jo ljubi, da je žena in mati. To nam kaže, da Gorkij v svojih junakih ne vidi samo nesrečnih in bednih ljudi, marveč tudi ljudi z zahte- vami, ki jih resnično življenje ni moglo zadovoljiti. Oni se krčevito lovijo za' vsako sanjo, za vsak grad v oblakih, za vsako iluzijo, ki bi mogla izpolniti njihovo življe- nje ter odgovoriti njihovim nedolžnim, re- ligioznim zahtevkom. To temo je Ixorkij obdelal v jedni svoji najlepši povesti — .Šestindvajset in ena. Zaprti v temno in vlažno klet, pripeti na delo, ki ga sovra- žijo, razjedeni od sifile, krast in drugih ostudnih bolezni, ti ljudje vendar ne po- zabljajo, da so tudi oni bili ljudje, in hre- pene po solčnem žarku, ki bi jim razsvet- lil temno življenje. In ko so našli ta solnčni žarek v obliki neke uboge hišne. obdajajo ga z nekim uprav religijoznim obožavanjem, čuvajo ga, popolnoma nedol- žni, celo v svojih mislih vsakega blata.. . To je že pravo češčenje Matere božje. Kar pa Gorkega in nas k tem ljudem pred vsem privlači, to je njihova ždavost, ki nam pada včasih posebno v oči, ko je vsakemu takorekoč zapisano nn čelu : ako hočeš uživati življenje, bodi previden ! — ko nas zalezuje tisti mučni in ponižujoči strah, da prej ali slej vse izgubimo. Te parije ne poznajo nikakšnega strahu, ne poznajo tiste ponižujoče skrbi za bodoč- nost ; oni so se naučili velike umetno.sti : uživati lepoto vsakega trenotka. Oni so nepremagljivi. Njih ne more nikakšna izkušnjava podmititi, nikakšna sila streti, z ust se jim nikdar ne izvije kakšna laž, neresnica in hinavščina, ker se oni ničesar ne boje. Oni nimajo ničesar izgubiti : ker nc>sijo vse v sebi, svoj jcd- notni duh, ki razume ničevnost življenja, ničnost in mučnost vseh človeških nagnenj. Oni vidijo pred seboj zdaj strahopetno, zdaj ogorčeno borbo za veselje življenja ; oni vidijo, kako tekajo ljudje mimo njih z obrazi izkrivljenimi od pohlepa, sovraštva in zavisti, a oni stojijo izven te gonje, gledaje na vse to polni ponosa in oholega zaničevanja. * ¦* -•s Skitalec Gorkega je simbol nezado- voljnega, upornega duha, ki dela, da člo- vek vzdrhti pred blatom in nizkostjo živ- ljenja in da v borbi s to nizkostjo napne vso svojo nckultivirano, nedisciplinirano, divjo a ogromno silo. Cxorkij nas ne kliče za seboj, ne nudi nam nič pozitivnega, nikakšne filozofije in nikakšnega kodeksa življenja, a poučeni po življenju in prošlo-, sti ruske književnost', poučeni po delih grofa Tolstega, ki je pravzaprav tudi sam skitalske narave, razumeli smo to ječanje drznega, heroiškega duha, ki koprni v ozkih okovih temnega vsakdanjega življe- nja, in naklonili smo mu vso svojo simpa- iiO tijo. Okolnost pa, da v vsakem Rusu, pa da je še tako omikan, tiči kos Mihajla Bakunina — pa čeprav samo teoretika Bakunina — pomogla nam je, da Gorkega, to uganjko, tako hitro razrešimo in se pre- pustimo globokemu uplivu njegovega raz- položenja. Njegova mlada in lepa roman- tika, srečna izjema v ruski književnosti, olajšala nam je to delo. Gorkij nam je pripovedoval o svobodi, o možnosti, da je človek svoboden tudi pod pritiskom našega časa, ki postaja od dne do dne bolj fili- strski, on nam je predočil naš nemir, naš brezmočni protest, našo strahopetnost, ki se sramuje sama sebe — je-li potem čudo, da si je pridobil našo ljubezen? j J17