807
PRIVID
Jurij KoviČ
PRIVID
UMETNIKI - MISTIKI
Metulje sanj lovimo v čarne mreže zrcal in solz, zbiramo doživetja, lepot nesmrtnih željni le imetja, ki nas osvobode življenja teže,
dvignejo tja, kjer hrup nas ne doseže sveta, ki ljubi bolj kot barve cvetja vonj bankovcev, več ptic ne sliši petja, nevidna nit ga z večnim več ne veže,
pozablja čudež - bit, le mi metulje trenutkov, da ne bi bili izgubljeni še božamo kot draguljar dragulje.
ko v njihov motni lesk smo zatopljeni, polagamo jih v žametne šatulje, v rozeto časa ujeti, razsvetljeni.
NEULOVLJIVA MILINA
Fotografiral sem te nor, bogat od tvojih gibov, drznih in slepečih, nevajeno oko, prsti drhteči premikali so stari aparat.
Odrezal kos obraza mnogokrat sem, rož v laseh, vse v želji pregoreči priti ti blizu, piti vonj po sreči, gristi labodji, goli, seksi vrat.
Kako naslikam naj tvoj dih z besedo, vsak tvoj smehljaj drugačen, bežen, nov? Ne bi s srebrnim svinčnikom, ne s kredo.
Leonardo leska lilij ujel cvetov, ne z barvo lesk, ne z oljem čarni sij dehtenja dojk boginje nežnosti.
UMETNIK EN MODEL
Lahko jo rišem, dokler gola sanja. Previdno z ogljem črtam oble obrise. Obrača se, ves čas sem, tja vrti se. Z roko pred usti si obraz zaslanja.
Kot da nekdo jo, nekaj v snu preganja. Lovim razsute gibe, bežne vtise. Kot Venera iz morske pene zdi se. Boginja, ki živi od občudovanja.
Če zamižim, ali bi še bila? Da je ne rišem, ali sploh še je? Katera je resnična: ta, ki spi
ali privid, ki v slikah le živi? Je genij ona, jaz njen čopič le? Katera v mojih sanjah se smehlja?
PORTRET
Ni te. Ne vem, kje si, kako si. Ni te. Narisati sem hotel tvoj portret. In risal sem te spet in spet in spet. Oči, lase, nos, lica, ustnice.
Spoznal sem tvoje sanje, želje skrite. Ker sem pozabil sebe in ves svet. Potonil v tvojega sem bitja cvet. Nikdar ne narišem vonja vrtnice.
Čutim tvoj dih in tvojo bolečino. Slišim tvoj smeh, zastruplja me tvoj glas. Bojiš zrcal se. Ljubiš mrak, tišino.
808
Jurij Kovičvič
Sledim ti, a izgineš skozi zid. Vedno se vrneš. Le za kratek čas. Takrat pozabim, da si le privid.
ODZVANJANJE
Kot blisk, ki kdaj se v šipi zablešči in spremlja potlej dolgo ga grmenje med petjem ptičkov, med tihim rosenjem in dolgo, dolgo bode še oči
in spet se iznenada ponovi iz nič, ptetTga topo v mrak stimenje, prinese vanj nemir, polet, življenje, dokler ga zven zvonov ne preglasi,
tako lepote klic včasih predre trdo lupino misli neobčutljivih in odzveneva, še in še in še,
in je odmev dogodkov večno živih, da, ko že davno daljna zvezda umre, še manjka lesk nje žarkov neugasljivih.
SENCE PRETEKLOSTI
Je tisto, kar se je nekoč zgodilo, pa več ne traja, še res, ali ni? Bo isto, če še kdaj se ponovi? Je sploh bilo, kar je kot blisk minilo?
Če v mesečini si objemal vilo,
če v strasti so gorele ji oči,
si še živ, če je pila tvojo kri,
kot noč pred soncem v nič se izgubila?
Je luč, ki sije tiho skozi čas,
skoz pajčolane skrite transcendence
trenutkov k, ne večnosti okras?
O, proč, spomini, proč, brezkrvne sence, proč, krokar, proč, ljubezni sen, modras! Proč, hrepenenje, britev eksistence!
PRIVID
809
Jurij Kovič
810
UMETNIK IN BOŽJI OTROCI
Vsa resnica je v Svetem pismu -so mi rekli božji otroci.
Kaj ti bodo pesmi? -so mi rekli božji otroci.
Orlu so sneli verižico, a še naprej hodi v krogu.
Bog nas vse enako ljubi -so mi rekli božji otroci.
Kdo ima rad mene?
Mi te imamo radi -so mi rekli božji otroci,
a nihče ne bo imel rad tebe.
Blodim po ulicah
za slepečim prividom lepote.
LEPOTA JE PRIVID LEPOTE LE
Lepota je privid lepote ie, ne išči je le v eni lepi stvari, ne misli, da so čipke skriti čari le v nitki, ki ji duh obliko stke;
vse, kar bilo je, vse, kar bo, kar je, le čudoviti je namen prevari, da je lepota skrita v sami t vari, da je le vzorec, nič drugega ne.
Lepota je neskončna, valovi zasanjano kot ocean brezbrežni skoz vse podobe, zvoke in stvari
kot meseca otožni žarki nežni ki lesketa se v reki večnosti, privid neulovljivi, nedosežni.