Pomagaj  Večni in Dobrotni Popisat' jezik mi sirotni,
Ki mater 'msi, — je ne pozna, In brž, ko uma kaj dobiva, Ga precej ptuji duh zaliva,
In ptuji veter mu pihlja; Ne more v svojem se ozreti, Oči ne more v svoje vpreti,
Povsod le ptujšnja mu igra.
Glej! vse počutke mu zatira, Želje otročje mu podira.
Ki jih od matere dobi. Prečudno vadi ga Črti ti, Dobrote njene pozabiti,
Za ktere dost še vedil ni, Pa njene šege zaničvati, In smešne druge posnemvati
Rojakom trobi dni, noči!
v
Ce revni stan ta premišljujem, Skrivaj pri sebi sam zdihujem,
Od žalosti že ves kopnim. Al' ni od črta taka sila? Al' ni natore spreobrnila? —
Divjakom take ne želim! Človeka sili zatajiti Nagone srčne, in storiti,
Kar je nasprot počutkom vsim.
In ta nesreča je zadela. Ter zlobno treti je začela,
Slovenja!  oj! tvoj slavni rod! Že zbirajo se vse nadloge, Sem klatijo se v naše kroge;
Ne bom že pravil: kdaj? odkod? Zadost, da pravim: Ni ga k6ta —! Povsod je huda kužna zmota
Ze praznovala letni god!
Preblažcn je, kdor tam stanuje, Kjer se jezika slava čuje,
Tam, kjer mu venci še cveto, Kjer ni potreba glave treti, In ptujega poprej umeti,
Se preden svoj'ga kaj vedo. Al jez sem zgubil svoje leta Do zdanj'ga časa od deteta,
Z jeziki ptujmi z vso skrbjo.
Že ko se druzih naveličal Sem, nepotrebnih se prepričal,
Slovenja! komaj te spoznam. Veliko je rojakov takih, Ki niso zadnji v drugih vsakih,
In tebe vendar jih je sram! Ne smem rojaka imenovati, Kdor tebe noče prav spoznati.
Če drugi noče, hočem sam:
Slovenja! tebi v čast živeti, Spodobno hvalo tebi peti.
Častiti tebe vsaki čas. Tud' sester tvojih rad ne zabim,     * Prijazno jih na pomoč vabim,
Posebno ki so bliže nas, Jih ljubim, ker po njih spoznavam, V njih zakladih poiskavam
Jezika star'ga prav' obraz.
Naj drugim druga reč dopade. Nevredni naj časti si krade.
Bogastva skopnik naj želi. Oasti naj grške kdo pisarje, In lepih znajdkov vse zidarje,
Njih rod bogovski naj stori! Latinski jezik naj si hvali, Naj bo v resnici, naj bo v šali,
On, komur se najboljši zdi!
Naj drugi slavo sebi snuje, če matern' jezik zaničuje,
Od drugih več, kot svoj'ga ve;
Krajnska Slovenija.
Zložil Juri  Grabrijan   leta  1823.
Francoza, Nemca ino Laha, Angleža Krajoci že od straha
Zavolj jezika naj časte. Jezikov ptuji h vse lastnosti Njih lepih misel visokosti
Nevredni svoj'ga naj slave!
Naj bo škriconov in pisarčkov, Io več neumnih takih jančkov
Jeziček nagel še tako, S katerim jezik svoj teptajo, In zaničvanje mu ragljajo ,
Opravljati ga dost vedo. Da K raj na jih je porodila. Nevredne s kruhom odhranila,
Naj malopridne — sram jih bo!
Ne pravim s'cer, da ni nobcn'ga
V   otrocih tvojih dost pošten'ga, Ki tebe, Mati, prav pozna;
Z veseljem smem ti še povedat', Sinov da tvojih ni pregledat',
Po kterih tvoja čast miglja; Lepe že luči, kot danice Vedrijo nam že tvoje lice.
Svetlost da slave te obda.
Ze maP je v tebi ptuj'ga sneta, Slovenskega si polna cveta,
Te sester sram ne more bit'. Pa kaj pomaga? — kdo verjame? Resnica če se prav uzame,
Je cvet; al sad je še zakrit. U novem stanu, stan' lepoti Tiči v možganov še tamnoti
Obraz ponovljen tvoj zavit.
Kaj, ako skopnik dnar nabira,
V  železne skrinje ga zapira,
Komii se kaj pomaga s tem? Molčati moram, če me vpraša Slovenski znanec: „Kaj odlaša
Slovenja  skazat' se ljudem? Učeni jo preradi imajo, Ljudem je, pravim, še ne dajo,
Bahajo ž njo, to dobro vem.
Ah! zdaj se vendar enkrat skazi! Sirote svoje potolaži!
Že doba bo, — se meni zdi. Glej! dokler si, Slovenja, spala, Nemarno potlej še dremala,
Se čudo pri sestrah godi. Poprašarn Rusa: „Kaj imate? Polnočni vi! vsi kaj  veljate?
Al tudi vaša Vila spi?"
nNeumneža, pravi, „al se mešaš? Al že v slabosti uma pešaš?
Nam knjige naše prav slove." — Srbljana že ne bom poprašal, Z odgovorom ne bo odlašal,
Nasitil bo mi vse želje: Vsih učenost bo bukve kazal, Ki jih je z branjem že zamazai,
Poreče: ,,Kaj pa vi možje?*;
„Jeziku na.š'mu ni ga para,
Za droz'ga potlej kdo kaj mara?
Za pesmi ni ga bolj'ga več: Spričuje gora, log, dolina, Zelena vsaka to ledina,
J^rbljana vsaki vojni meč.'* Tam strašne vojne se pojejo, Vojšakom pesmi slavne tkejo
V domači šegi prav všeč.
Hrvat še pravi, da ni zadni, Da ni pospaval v senci hladni.
Da ni tako nemaren bil, Da zgodaj že se je oziral, Besede 6voje v bukve zbiral,
Bukvarnice skrbno polnil.
Še prašam Čeha, Dalmatinca, Pri njih rasto predobre vinca. Da b' se jeziku vene ne vil.
Slovenja! kje s'  takrat medlela? Je stara mati te zaklela?
Da t' rod nikolj nesme slovet'? Al od natore si tak lena. Hudo tak mrzla in ledena,
S teboj da ni b'lo nič začet? Ze davno so te zapustile Slavenske druge pridne Vile,
Slovijo že po celem svet!
Ko pozno si se predramila, Ošabnost te je omamila;
Si mislila storit' na mah, Vee kar poprej si zamudila, Koljkanj starine pozabila.
Če prav premislim, me je strah! V tamoti grdi si tičala. Domačo rudo zaničvala,
Otresala zlato si v prah.
Prenaglo si obračat' jela, Poslušat' sester nisi htela,
Pa star'ga več b'lo najti ni. Kaj druzga b'lo je zdaj storiti, Besede mogla si nam liti,
Noben'mu znane, kot se zdi. — Al nagla hitrost ne pomaga, Prehitro z dobrim se ne zlaga,
Ošabnost malo tud stori.
Si mislila, da je storjeno, Karvdolgo b'lo je zamujeno,
Ce le besed zadosti bo. Pa glej! so jeli godrnjati, In proti tebi ostajati,
Opravljat' te zadost grdo. Ki starega se raj' držijo, Novine take ne trpijo,
Od tebe slišat ne dado 1
Poprav'la da bi svoje zmote, Spreobrnila vse si kote,
Le kter bi lek tu boljši bil. Ničemernost si zdaj spoznala, Pomoči pri sestrah iskala,
Studenec poln besednih žil! Al kaj pomaga? — Roj neznaneov: ,,To jezik naših starih Krajncov
Nikoli ni!*4 — je grozno vpil.
,,Bo mar pečal se kdo s hrvaškim? Nikoli! vselej raje s laškim;
Kaj nam potreba je tega?u Das'ravno še ne ve Gorenec, Kaj večkrat pravi prost Dolenec;
In vendar —  K raj n ca sta oba . Meščan  gorjancu naj  kaj pravi, Tud' Nemca zraven naj postavi —
Bo vsak razumel — pol blodil!
Zatoraj  naj  se povzdiguje, Jezike s-voje naj steguje
Mrčesa ptuj'ga voljni  roj. Al stanovitna ti le bodi! Srčnost — Slovenja! — naj te vodi,.
Premagaj  njih jezika boj. Prijazno skazi jim dobroto. Ne pelji jih u drugo zmoto,  —
In vse podalo bo se ko).
Takrat se bomo veselili, Na zdravje tebi vince pili.
Pa tndi kaj zapeli vmes. Roke prijazno podajali, In brate vse nas imen vali.
Tačas vsi bomo čez in čez; Ne bo nikdo debelo gledal, Če  prav slovensko bom povedal.
Pomozi Bog, da to bo res!!
%m.     i   —----------------    -     ¦- —   i'                        —"----------—-    ¦------------¦    ¦'       '¦- ¦                                                           -                                   "------------------------------¦-----------------¦ ¦—¦¦
*) V „besedia Ipavski čitana, kakor je bilo v poslednjem listu rečeno.                                                                                                Vred.
332