SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XXXIX (33) Štev. (No.) 40
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 9. oktobra 1980
DR. PETER URBANC
Draga 80
Dr. Tine Debeljak	{
NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JOSiPA BROZA-TITA
Za zaščito slovenskega jezika — v Sloveniji
Zdomski Slovenei-turisti, ki obiskujejo domovino iz kakršnegakoli razloga že, upravičenega ali manj upravičenega, tudi nepotrebnega včasih, se vračajo med nas navdušeni nad lepoto pokrajine, z občudovanjem nad tehničnim napredkom tako v mestih kakor na deželi, z gnusom nad moralnim propadanjem mladine in družinskega življenja, pa potolaženi z rastočim upanjem na versko obnovo, ki vidno klije v cerkvah. Toda spet z žalostjo nad stvarnostjo, da te sprejemajo in odslavljajo cariniki z neslovensko besedo in da ti nenehno od vsepovsod zveni v ušesa — glasneje in vsiljiveje kot tvoja domača beseda srbski ali hrvaški jezik. In to že tako, da se že preveč sliši na ulicah in v javnih lokalih, trgovinah in potovalnih agencijah, da se vprašuješ, ali si prišel domov ali še vedno nisi doma.
Pripovedoval mi je tak turist: čakali so me domači, kmečki ljudje in po prihodu v Ljubljano smo zavili v restavracijo „boljše vrste“, da me počaste kot „izgubljenega sina, ki se je vrnil k očetu“. Govorili smo seveda po naše, se pravi: po dolenjsko. Natakar se ni dosti menil za nas, „drugovrstne ljudi“, obletaval pa je na desno in levo mize in jim ponujal postrežbo v hrvaščini. Šele, ko je natakar zvedel, da tu praznujejo tujca iz Amerike, je prišel k nam in blagovolil postreči, v hrvaščini seveda. In mi nismo protestirali, temveč smo se začeli prilagajati njegovemu jeziku, kakor smo ga pač nekateri znali iz časa vojaščine. Govorili smo tako spačeno jugoslovanščino, da me je hčerka, ki je slovensko dobro govorila — uspeh doma in slovenskih šol v Argentini — vprašala, v kakšnem jeziku govorimo. In šele tedaj se mi je zablisnilo, da bi natakar moral govoriti, če že služi med nami, po naše, saj se tudi slednji slovenski človek ki ga je služba zanesla na jug, nauči njihovega jezika, kakor koli že. Natakar pa ni pokazal niti volje, da bi se on približal naši govorici, le mi smo mu s težavo dopovedovali svoje želje z njegovo v — Ljubljani.
In tako je bilo potem na vsakem koraku. Vedno sem naletel na primere, kako se je Slovenec trudil in pačil, da je dopovedal delavcu iz juga, kaj hoče: ta pa niti za piko ni odstopil od svoje govorice. In kaj je posledica take naše uslužnosti? Slovenščina, ki ni slovenščina.
In potem: desettisoči delavcev gredo na sezonsko delo v tujino; ko jih od tam odslove, se naseljujejo doma z jezikom, ki spet ni slovenščina. Nov plevel na naši jezikovni njivi. In to gre v nedogled: otrok takih staršev nima več smisla za čistost jezika. In k temu pridejo še šolski sistemi sami: vedno manj pouka slovenščine; tehnična izobrazba zmanjšuje pomembnost jezika. Slovenski šolniki zborujejo in zborujejo, kako dvigniti slovensko „pismenost“ v narodu in celo v inteligenci... Knjižna produkcija se dviga do zavidanja vrednih uspehov, toda ljudje ne bero več knjig, ne razumejo več razprav pisanih, recimo, v kardeljevskem slogu. Ne znajo več pisati, ne brati in ne več govoriti. Radio, film, slikanice/ časopisi itd., služijo raznarodovanju jezika, razvoju žur-nalističnega „žargona“, zmanjšuje tudi narodno zavest. Le ne slovenskega šovinizma! Kako naj bo tudi drugače v času proletarskega internacionalizma, ko je delavska zavest visoko privzgojena nad narodno, katere srčika je in bo: ljubezen do slovenske govorice in nje uveljavljanje vsepovsod. Nje rast teži v samosvojskost, ne pa v stapljanje v nov „višji“ jezik širšega proletarskega zajema.
Poznamo Leninovo in Stalinovo tezo o metamorfozi manjših jezikov v večjega, v nujnost odmiranja narodov v smislu višjih jezikovnih enot. Ali ni nekaj podobnega nekoč napisal tudi Kardelj ?
Zato se ne čudimo: Kardelj sam je kot gost na kongresu italijanskih komunističnih partij govoril — srbsko, kar je bilo treba sproti prevajati. Prav tako bi bilo, če bi govoril slovenski. To-
Letos se je že petnajstič uspešno zaključil simpozij na Občinah v okolici Trsta, poznan naši javnosti pod imenom DRAGA.
Pred simpozijem je bila 29. avgusta tiskovna konferenca. Vodil jo je g. Sergij Pahor in predstavil letošnje predavatelje: tržaškega škofa Bellomija, g. Maria Maverja (od Radio Trst A) in dr. F. Perka (prof. teologije v Ljubljani).
'Škof Bellomi ni bil prisoten na kon- • ferenci, pač pa ostala dva, oba Slovenca, Id sta ob tej priliki na kratko podala teme svojih nameravanih predavanj.
Med debato je g. V. Levstik, hotelir v Rimu, izrazil mnenje, da se daje na simpoziju prevelik poudarek na verske in filozofske teme. Za bodoče je priporočal predavanje o gospodarskem stanju doma.
Dr. P. Urbanc iz Kanade je poudaril pomanjkanje sodelovanja izseljencev, tako predavateljev kot poslušalcev. Društvo slovenskih izobražencev, organizator DRAGE, ne pošilja vabil izseljencem in tudi ne vabi sposobnih predavateljev v taki meri, kot je to primer z zamejci in z domovinci. Društvo je celo izjavilo, da DRAGA ni tribuna slovenske ekstremne emigracije iz Argentine. Debater je pribil, da so take izjave nesmiselne in prazne fraze, če naj se DRAGA drži odprtosti in pluralizma. Pozval je organizatorje, naj se odločijo voditi bodočo DRAGO kot nekak simbol slovenskega parlamenta in ne kot klub prijateljev Socialistične republike Slovenije.
Dan za tem, 30. avgusta je začel simpozij. Kot prvi je predaval škof Bellomi o Veri in kulturi svobodnega človeka. Osnova njegovega predavanja je bila teza, da je upanje v končni analizi vezano na vero. Ateist se v enem ali drugem trenutku nujno preda obupu. Človek teži k svobodi kot svoji najvišji dobrini in nekako nagonsko reagira proti vsemu, kar mu to svobodo omejuje ali celo uničuje. Nikdar v zgodovini človeštva ni bil čut za svobodo tako oster kot danes. A glej, prav danes se utrjujejo nove oblike socialne in psihične zasužnjenosti. Škof je v svojem predavanju in tudi v debati potrdil potrebo po narodnosti in socialni odprtosti.
Ob tem predavanju je veljalo pomisliti, koliko svetlejše, okritejše in in
da s tem bi Kardelj poudaril svojo narodno zavest, postal bi „narodni šovinist“, zdrsnil bi s predpisane „ideološke linije“. Zato sta Popit in Dolanc govorila srbsko v — Bohinju. Ni več važno, kako govoriš, važno je, kar poveš, to je — socialistična vsebina. In ta se izraža tako v vrhovih kakor tudi na cesti v jeziku, ki ni več slovenščina. Vdanost navzgor in ponižnost navzdol je bila narodna lastnost — kot menijo komunisti — nazadnjaških Slovencev prejšnjih dob. Toda kakor vemo, se je „narodnoosvobodilni boj“ bil tudi za to, da „se spremeni slovenski narodni „značaj“: v tem primeru iz „slabega“ v slabšega. Ni se pokazal „novi značaj“ kot borec „kadar braniti je potrebno... čast jeziku svojemu!“ Postal je iz pasivnega zdaj aktiven pokvarjevavec lastnega jezika, in to v taki meri, da je nekdo iz sedanjih vrst zmagovitih kulturnikov začutil potrebo zavpiti v sedanje razmere v Sloveniji: „Slovenščina umira! Rešimo jo!“
Na ta „SOSI-klic“ pred potapljanjem je opozoril letošnji tržaški Zaliv, ki je ponatisnil iz Prešernovega koledarja za 1. 1980 obupen klic Bojana Štiha, znanega gledališčnika: „Slovenščina umira... in nihče drugi kot mi sami smo uničevalci slovenščine in našega narodnega jezika in mi smo tudi odgovorni za njegovo bodočo usodo.“ Predlog za zdravilo: „Da bi rešili slovenščino pred izginitvijo, b»mo najbrž morali radikalno spremeniti takorekoč vse naše dosedanje oblike in načine obnašanja naroda in posameznika.“ Torej klic za no-
koliko bolj demokratsko je danes stališče Cerkve, in kakšna škoda, da to ni bil vedno primer v njeni zgodovini.
Drugo predavanje je imel g. M. Maver v nedeljo 31. avgusta, in sicer: Slovenstvo v svoji kulturno-politični informaciji danes. Precej kompliciran naslov za obravnavo slovenskega tiska iz perspektive politične usmerjenosti. Predavatelj je obravnaval tisk v treh perspektivah: v marksistični, katoliški in laično demokratski. Obdelal je tisk vseh treh Slovenij, matične, zamejske in izseljenske.
Domači laični tisk je predavatelj o-značil kot popolnoma prežet po marksizmu. Nekateri poskusi ustanoviti kako bolj odprto revijo se v matičnem prostoru niso obnesli. Tako doma kot drugod primanjkuje med drugim tudi dobrih časnikarjev.
Koroški laični tisk je označil predavatelj kot pristranski: sledi ljubljanskim smernicam. Med cerkvenim tiskom je omenil Družino, češ da je manj pogumna kot Glas koncila iz Zagreba.
Od zamejskega tiska je omenil Katoliški glas kot katoliški, narodnostni in odprt list. Za demokratsko odprtega je označil tudi Zaliv B. Pahorja kljub temu, da dosledno odklanja članke slovenske opozicije v diaspori. Dobro je označil Maver Primorski dnevnik, edini zamejski dnevnik: podpira slovenske manjšinske interese, v kolikor ne nasprotujejo interesom partije!
Slabo je predavatelj opredelil izseljenski tisk. O Ameriški domovini je npr. dejal, da premalo piše o matičnih in zamejskih problemih. Povsem nesmiselno je označil tudi Svobodno Slovenijo, da „ima nerazčiščene odnose do medvojnih dogodkov“.
Predavanju je sledila živahna debata. Msgr. Orehar iz Buenos Airesa je opozoril na Duhovno življenje in Misijone, ki že dolga desetletja nadaljujeta tradicijo slovenskega verskega tiska, kar še posebej velja za Misijone, ki svoj čas doma niso mogli izhajati.
Prof. Ivan Mrak, dramaturg iz Ljubljane je poudaril, da je trenutno pluralizem v SRS prisoten ter da je širina tiska taka, „kot je še nismo poznali“. Mrak se očividno povsem sklada s Stanetom Dolancem, ki pravi, da Cerkev v Sloveniji še nikoli ni bila ta-
vo „spremembo narodnega značaja“ kot svoj čas, toda tokrat — nazaj na narodno obrambo kot pred sto leti, ko je osmešeni Koseski bodril z junaškimi ditirambi: „Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti“, in smatral kot pogoj za tak boj: „Jezik očistite peg!“ Spoštovanje do jezika in njega nevklon-ljivost razmeram je poudaril svoj čas Prešeren ob ilirizmu in ga poudarja sedaj sodobni ustvarjavec trideset let po „osvoboditvi“, predlagajoč zato rešitev: „ustanovitev Nacionalnega odbora za zaščito slovenskega jezika v ‘okviru socialistične zveze’, ki bi naj policijsko nastopala s sankcijami proti vsem, ki bi sloveščino ukinjali.“ Tako naj bi, po našem, nastopala proti slovenskim voditeljem, ko bi v Sloveniji govorili v svoji spačeni srbščini, kakor proti takim natakarjem, ki silijo Slovence v greh — proti slovenščini in proti Slovencem, ki se podajajo, tudi.
Je pa omenjeni okvir tisto, zaradi katerega dvomimo v uspeh, kar bi ne bila to „radikalna sprememba (sedanjega) narodnega značaja.“ Kajti: ali „socialistična“ povezava ne izpeljuje nujnost odmiranja narodov in stapljanja jezikov, v višje enote prav iz Marxa in Lenina in Kardelja? Iz učenja, katerega sedanje jezikovne razmere pri nas so bolj posledica uspeha, kakor pa zaviranja „nujnega“ dialektičnega razvoja takega „progresa“?
Zato dvomimo v ta Štihov recept, dasi mu sicer priznavamo upravičenost in nujnost.
t. d.
Toda odločitve Churchilla ¡za Tita ne moremo razumeti brez poznanja različnih mnenj londonskega zunanjega ministrstva in Komande za operacije na vzhodu (SOE) v Kairu. To razmerje je raziskavala po arhivalnih virih Elizabeth Barker in rezultat priobčila v reviji „South Star Journal“ (št. 2., aprila 1979), ki ga imam v ekscerptu, pa je medtem izšel v prevodu v Taboru 1979, 256-266). Iz tega je razvidno, da je londonski odsek zagovarjal Mihajloviča, kairski, kjer je bilo mnogo levičarskih
zveza s Titovimi partizani. Ti v Kairu so, kakor sem že omenil, tudi ovirali pomoč Mihajlovicu in, verjetno že pred Churchillovim odlokom sami poslali na svojo roko angleške opazovavce k Titu. Ne še v štab, temveč na teren. Tako je bil eden prvih takih kairskih odposlancev major W. Jones pri partizanih v Sloveniji (18. 4.). Prvi, ki je bil oficial-no poslan pa je bil W. Deaken, nekoč Churchillov sodelavec. Ta je pošiljal v Kairo dobra poročila o borbenosti Tita (bilo je v času IV. ¡n V. nemške ofenzive, ko so se partizani morali braniti). Deakin sicer ni bil komunist, gledal pa je na spor zgolj vojaško, ni razumel ideološke borbe med obema odpornikoma. In je o Mihajlovicu poročal porazno.
Pa tudi sicer je bil med njegovimi uradniki Klugman, ki je bil zagrizen „komunist“, in sem ga že omenjal med temi, ki so podajali napačne podatke v Kairo, Peter Woethington je v Torontskem časopisu The Toronto Sun 12, II, 1980 priobčil članek o njegovem pomenu pod naslovom: „Kako je špijon spremenil zgodovino?“ (Prevod v Glasu Kanadskih Srba 10. 4. 1980). Klugman, ki je bil pozneje v Kairu, je bil včlanjen kot komunist že od 1. 1933, ter je tudi po vojski ostal v komunistični stranki kot vodja za vzgojo. Ta je poročal lažne številke o stanju partizanske vojske, ki jih je Churchill sprejemal. Skozi njegove roke je šla vsa važna korespondenca. V tistem članku je napisal poročevavec stavek: „Če bi ne bilo v štabu komande za operacije vzhodne Evrope J. Klugmana, bi Jugoslavija morda nikdar ne bi bila komunistična.“ Morda se daje Klugma-nu s tako trditvijo prevelik pomen, toda poudarjena je z njim dobro levičarska infiltracija v najvišji zavezniški koman-
Potrebno je bilo, da je nekdo odkril na našem zdomskem narodnem telesu skelečo rano, katero sramežljivo skrivamo, ter da je javno in glasno vprašal: „Zakaj imamo dve borčevski organizaciji, zakaj dve borčevski reviji, ko pa smo v času groze imeli le enega poveljnika?“ To glasno vprašanje je postavil g. Marjan Loboda na spominski proslavi obletnice smrti generala Leona Rupnika in policijskega upravnika dr. Lovra Hacina.
Naš list je o tej proslavi že poročal (18. 9. 1980). Da bo pa ta krik naše mlajše generacije, ki prevzema vodilna mesta v našem javnem življenju, našel odmev v vseh slovenskih srcih in da slišijo te besede tudi tisti, ki se spominske proslave niso udeležili, hočemo podati glavne misli iz govora g. I.cbode.
G. Loboda je v svojem govoru najprej omenil besede generala Rupnika „Živel slovenski narod“ in besede dr. Hacina „Živel Kristus Kralj“ ob njuni smrtni uri ter je poudaril, da sta tako general Rupnik kot dr. Hacin v smrtni uri pokazala na dve veliki vrednoti, ki označujeta našo junaško generacijo med zadnjo vojno in komunistično revolucijo: ljubezen do naroda in zvestobo do Kristusa Kralja.
V nadaljevanju svojega govora je nato g. Loboda rekel, da je prav, da si danes iskreno izprašamo vest, kako je z našo zvestobo vrednotam, za katere sta oba mučenca dala svoje življenje. Ali si vzamemo k srcu nauke, ki so nam jih dali naši mučenci s svojim življenjem in
di vojnih operacij teh let v Jugoslaviji. In kaj je to pomenilo — za svetovno politiko? Odločitev Churchilla — za Tita in začetek tveganega poskusa, vključiti Tita v Angleško balkansko strategijo.
In ta pomoč ni bila majhna, kakor prej ves čas zveze z Mihajlovičem. če je Mihajlovič prejel v dveh letih do julija 1943 23 ton opreme in oskrbe, je Tito od julija 1943 do konca 1943 prejel — 6.000 ton po ladjah in 123 ton po zrakoplovih ! Torej: v pol leta! (W. R. Roberts: Tito, Mihajlovič and the Allies, str. 151).
Aprila je Churchill poslal svojega predvojnega znanstvenega sodelavca De-akina k Titu: in od tedaj se je spremenilo v dobro Titu (18. maja). Od za četka julija so dobivali partizani 500 ton mesečno oskrbe! Deakin je sporočil, da ima Tito 25.000 ljudi, pa je Churchill zavestno potvoril v 250.000 borcev (Tabor 1980, I. zv,). Kljub opozorilom pri tem vztrajal še naprej. Churchill je lo-bil sporočilo, da Tito zadržuje 30 sovražnih divizij, toda J. Steward trdi, da jih je bilo od teh samo pet, ki so delovale na prostoru, kjer se je gibal Tito (v uvodu v knjigo dr. S. Hefer: Croatian Struggle..., str. 6).
Prve dni septembra je pristal s padalom na Durmitorju Me Lean, Churchillov posebni odposlanec, kateremu je Churchill pri odhodu naročil: „Greš med partizane, ki pobijajo Nemce. Ugotoviti moraš, kako naj jim pomagamo, da jih pobijajo še več.“ (Delo, 22 marca 1980). In ta je že po nekaj dneh brzojavil: „Ugotavljam, da se tu pod Titovim vodstvom bori armada, približno 70.000 mož. Absolutno jasno je, da se bori, proti silam Osi.“ Deakin je bil odslej Churchillov edini poročevavec, kateremu je vse verjel, tudi njegovo osebno prepričanje, da bo Tito po vojni odločujoč faktor v Jugoslaviji tudi če ga podpirajo Britanci ali ne. To pa mu člankar v „Hrvat' ski“, dec. 1976 očita kot „neoprostljivo napako“, na kateri je potem Churchill gradil svojo politiko. Mi pa vemo, da so se tisti čas Nemci bali Mihajloviča in ne Tita; Mihajloviča so pokončavali, Titu pustili uiti. Churchill je le potreboval dokaz iz roke o kolaboraciji Mihajloviča z Lahi, da bi pred javnim mnenjem, ki je pod vplivom sovjetske propagande, zahteva prelom z Mihajlovičem, opravičil spremembo svoje politike.
svojo smrtjo? Smo zvesti narodu in Bogu? Je naše življenje in delo v skladu z njihovim zgledom? In tu gre za težko vprašanje: zakaj dve borčevski organizaciji, zakaj dve borčevski reviji? Zakaj smo kakor zakleti, razdvojeni in nam prav zaradi tega grozi polom, saj kraljestvo samo v sebi razdeljeno, ne more obstajati po svetopisemskih besedah?- Kako bo težko dajati odgovor mrtvemu generalu, ko se bomo srečali z njim v onstranstvu. Premislimo in preusmerimo svojo pot, dokler je še čas! V ognju tega nesrečnega spora je bilo tako na eni kot na drugi strani izrečenih toliko hudih besed, napisanih toliko neprimernih člankov, da se posledice tega žalostno čutijo zlasti pri mlajšem rodu, ki prav zaradi teh sporov stoji ob strani, ko bi moral živo poprijeti skupno borčevsko zastavo in jo nesti naprej v svobodno Slovenijo.
Nato je g. Loboda pokazal na resničnega krivca tega spora z vprašanjem: Ali smo res tako slepi, da ne vidimo, da nas v ta spor pehajo bolj ali manj prikriti komunistični agenti ali pa njih koristna budala ? Vso vojno hišo doživeli komunisti večje zmage kot so jo takrat, ko jim je uspelo preživele borce za svobodo pognati v tak žalosten spor, ki hromi vsako resno kulturno in politično delo.
Svoj pomembni govor je g. Loboda sklenil z naslednjim pozivom: Prijatelji, komur je mar slovenska politična emigracija, ki ima svoje poslanstvo priče-(Nad. na 2. str.)
ko svobodna kot danes.
(Nad. na 2. str.)
vplivnih oseb, pa Tita. Ta je predlagal in delal na tem, da se naveže tesnejša
Skeleča rana
VOJNA SE NADALJUJE
MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
LETALSKI NAPADI NA PRESTOLNICE
Tisti, ki so menili, da bo vojna med Irakom in Iranom kratka, so se precej ušteli. Morda v prvi vrsti iraška vlada, ko je sprožila vojno in po štirih dneh uspešnih prodorov ponudila premirje. Iran trdno vztraja na tem, da se ne poda, da se ne pogaja in da bo, po besedah versko-političnega vodje Homeinija, „vztrajal do zadnjega mo-
Teden je potekel v bombnih napadih na vojaške objekte, energetske centrale in končno, v nedeljo 5. oktobra, so iranska letala bombardirala Bagdad, kmalu zatem pa iraška letala rušila Teheran. Neznano je število žrtev na eni in drugi strani, vendar je treba računati tako na velike civilne kot vojaške izgube.
'Politično se stvar čudno suče. Prvotno je izgledalo, da npr. Evropa zaslanja iraško pozicijo. A iranska protiofenziva, ki se nadaljuje, je pokazala, da so moči precej enake, a da je boljša iranska oboroženost odločilna za dobro o-brambo pred iraškim napadom. Iran je tudi zagotovil, da bo zavaroval plovbo
Poljski delavci znova ropotajo. Pretekli petek 3. oktobra so napovedali in izvedli enourno splošno stavko, kot „opomin“ vladi, naj ne pozabi na o-bljube, ki jim jih je dala, a doslej še ne izpolnila. Po stavki je Lech Walesa izjavil, da je ta popolnoma u-spela.
Delavci se hudujejo nad vlado, ker še ni ugodila njih zahtevam po povišku plač, po dostopu do obveščevalnih sredstev, ter po svobodnih sindikatih v vsej državi. Sedaj je nov rok premirja do 20. oktobra, dan ko naj bi se izvedla nova splošna stavka, ako bi vlada še naprej pozabljala na svoje obljube.
Medtem je prišlo do novih sprememb
SKELEČA RANA (Nad s 1. str.)
vanja o pravilnosti našega boja, o-brambe časti naših padlih in zopetni vpostavitvi človeških pravic v naši slovenski domovini, ta ne bo več nasedal komunističnim agentom, ki netijo spor med nami, ampak bo delal za edinost in bratsko razumevanje med nami. Domobranci, kakor ste znali med vojno z orožjem v roki razbijati komunistična gnezda, tako danes z orožjem ljubezni in resnice razbijte ta nesrečni spor. Sedite skupaj in se pametno pogovorite z enim samim in edinim namenom: enotna in močna borčevska organizacija. Zvestoba mrtvim borcem zahteva od vas samo eno — to, kar je bilo napisano s krvjo v kočevskih ječah: „Nikdar več razdora med nami, dovolj nesreč nam je že prinesel.“ To bo najlepši spomenik junakom, katerih se danes spominjamo.
SmR
po Ormuški ožini, kar pomeni za Evropo, da bo bolj ali manj redno le dobivala življenjsko važni petrolej.
Obe strani si pripisujeta zmage. Obe govorita o zunanji zaslombi, o ponudbi orožja z raznih strani. Po drugi strani je ZSSR izjavila, da sta tako Irak kot Iran prijateljski državi Sovjetske zveze in da njun spopad koristi le ZDA.
Prav tako v svetu teče polemika, kdo da je pravzaprav povzročil iraški napad na Iran. Za njim da stojijo ZDA, pa še, da je tega kriva Evropa, končno so trdili, da je kriv Izrael. Vsa ta namigovanja, obtožbe ali uganke so brez odgovora. Besedo ima sedaj le o-rožje, in v tem krvavem dialogu najbolj trpita oba naroda, od svojih vodij prežeta s srdom na sovražnika. Tako je bila te dni v Teheranu množična manifestacija, kjer so muslimanske množice nosile na ramah krste padlih vojakov in civilistov in klicale maščevanje nad glave napadalcev. Vojna se nadaljuje in bodočnost je neznana. Ne Združeni narodi, niti ZDA ali ZSSR nočejo poseči vmes. Ali vsem prija ta vojna ?
v vladi. Iz politbiroja so bili vrženi praktično vsi pristaši strmoglavljenega Giereka. Med temi bivši tajnik Centralnega komiteja Zdzislaw Zandarovr ski, bivši predsednik Centralnega sindikata Jan Szydlak, ministrski podpredsednik Tadeus Wrzaszeczky in znani Tadeus. Pyka.
Marijanski kongres 80
V sredo 8. oktobra se od popoldneva naprej uradno odvija po točno določenem programu argentinski Marijanski kongres 80 v mestu Mendoza. Argentinska Cerkev je v organizacijo in nav-duševalno akcijo vključila vse napore, tako svoje določene resorje kot tudi vsa družbena občila.
Tudi sv. Stolica se zaveda važnosti tega dogodka, zato jo zastopa njen komorni kardinal Paolo Bertoli,. ki je dospel v Argentino v ponedeljek in bil še isti dan na obisku pri predsedniku države. Kardinal Bertoli zna poleg latinskega in svetovnih jezikov tudi srbsko, ker je v dobi 50. let službovanja bil nekaj časa apostolski nuncij v Jugoslaviji.
Na kongresu je vsak dan posvečen določeni temi v zvezi z Marijo: družina, ljudska pobožnost, mladina in poklici. Prireditve in slovesnosti so predvsem na velikih prostorih, kot, amfiteater Romero Day, trgi in športni stadioni.
Zaprtje kongresa bo v nedeljo 12. oktobra na mendoškem stadionu,, kjer se je dve leti nazaj odigralo nogometno svetovno prvenstvo. Slovesnosti se bo poleg štiridesetih tisoč romarjev iz o-stalih delov Argentine udeležil tudi predsednik države general Jorge Rafael Videla.
LIDIA GUEILER, bivša bolivijska predsednica je ko,nčno mogla zapustiti državo. Sedaj se kot begunka nahaja v Parizu, kjer je izjavila, da demokratična veja bolivijske vojske pripravlja protiudar. Sedanja vlada da ne u-živa simpatij v vseh krogih oboroženih sil.
LUKSUZNA holandska prekooceanska ladja je zgorela blizu obale Ala-ske. Požar je nastal sredi hudega viharja in obalnim patrolam je uspelo, s pomočjo helikopterjev, rešiti vseh 500 članov potništva in posadke, medtem ko so ladjo pretresali pet metrov visoki valovi. Vzrok požara ni znan, a je jasno, da je odpovedal varnostni sistem parnika.
FILIPINCI imajo tudi probleme z mestno gverilo. Sedaj doživljajo že tretji val bombnih napadov, ki je doslej povzročil veliko škode in enajst ranjenih. Prvič se je tudi zgodilo, da je ena ■bomba eksplodirala v bližini ameriškega vojaškega oporišča-
PRITIIZRAELSKI ATENTAT so izvedli neznanci v Parizu. Pred tamo-šnjo sinagogo so v avto postavili 12 kilogramov dinamita. Eksplozija je u-blia štiri ljudi in ranila drugih deset. A če bi bomba eksplodirala le nekoliko kasneje, ko bi Judje zapuščali sinagogo, bi bilo lahko dvesto mrtvih. Dva dni za tem je židovski parlament v Tel Avivu debatiral o tem atentatu. V tistem trenutku je v enem izmed poštnih uradov židovske prestolnice eksplodiral poštni paket, v katerem je bil prav tako dinamit. Ubil je tri osebe in ranil šest. Ta atentat si je pripisala palestinska teroristična organizacija.
V ITALIJI se nadaljujejo težave z vlado. Sedaj so poverili vodjo demokr-ščanske stranke, da sestavi novo državno vodstvo. Arnaldo Forlani pa ima s tem delom velike težave. Skuša doseči močno vlado, ki bi bila kos zunanjim težavam. Seveda tudi v njegovi vladi ne bo komunistov. Socialisti pa imajo sami velike notranje težave. Bettino Craxi je odstopil kot predsednik in pozval tudi druge vodje naj store isto. S tem skuša ojačiti strankino vodstvo na podlagi sprememb in širšega zastopništva vseh vej.
SIRIJA je predlagala na zasedanju Organizacije Združenih narodov, naj ti izključijo iz organizacije izraelsko dr žavo. Ob tem je ameriški predsednik Carter izjavil, da ZDA nikakor ne bodo dovolile, da bi se to zgodilo.
„Habemus“ predsednika. Kar nenadoma je vojaška jpnta spremenila svoje stališče, da za deset dni preloži objavo imena novega predsednika, in tako je ime moža, ki bo vodil državo od marca 1981 do marca 1984, napolnila prve strani argentinskih časopisov in doživelo močan odmev tudi v inozemstvu.
General Roberto Eduardo Viola, star 55 let, katerega so že dolgo časa zna-čili kot najresnejšega kandidata, bo tako nasledil generala Videla. Okoliščine tega imenovanja so bile kaj presenetljive, saj bi ga morali objaviti že
29.	septembra. Zakaj so tedaj „za deset dni“ preložili imenovanje ? še sedaj ni dobro znano. Kot smo poročali v 'zadnji številki, so se ugibanja nagibala v smeri mornarice, češ, da ta rod oboroženih sil ni bil preveč zadovoljen z Violovo kandidaturo. Sedaj pa opazovalci menijo, da je preložitev objave povzročil sam Viola, ki je zahteval nekatere spremembe v smernicah, ki jih je od junte dobil za svojo predsedniško dobo.
Kot smo že katerikrat omenili, je pravzaprav junta tista, ki v Argentini v sedanjem vojaškem sistemu predstavlja oblast. Je to vrhovni organ v državi, ki veže in razveže po popolno suvereni volji. Vendar delegira to oblast na predsednika, da ta, v svojem slogu, a v soglasju s smernicami, ki mu jih je dala junta, vodi državo in narod.
Kot menijo nekateri opazovalci, naj bi general Viola zahteval nekoliko več svobode delovanja, o čemer se junta ni mogla izreči v prvotno določenem roku. A ko je prišlo do enotnosti mnenj, prav tako ni čakala, da poteče rok desetih dni, marveč je takoj objavila ime-
JZRAEL je prenovil svojo denarno e-noto. Zaradi visoke inflacije je moral sedanji izraelski funt zavreči in postaviti znan starozavezni sekelj. En sekelj je enak vrednosti desetih starih Luntov.
REAGAN bi bil novi predsednik ZDA, če bi bile volitve danes. Tako so ugotovili z rezultati štirih anket, ki so jih izvedle velike časnikarske agencije v zadnjem času.
PORTUGALCI so imeli preteklo nedeljo parlamentarne volitve. To je bila prva huda preizkušnja, ki jo je morala prestati sredinsko-desničarska vlada ministrskega predsednika Sa Carneira. In preizkušnjo je kar dobro prestala, ter zmagovito izšla iz volitev.
Un llamado a la reflexión
El pasado domingo tuvo lugar la peregrinación interdiocesana a Lujan. Un millón de personas llegaron a los pies de la Virgen, para expresar su fe y pedir por la Patria. En la misa central, el cardenal primado, mons. Aramburu, dirigió a todos un mensaje, en cuyo transcurso afirmó:
“Es de público conocimiento —dijo— que el mundo está espantosamente convulsionado y todo esto hiere en lo más profundo el sentimiento humano y fraterno de la vida. Se ha equivocado el camino del ser humano; ese camino no es el del agravio, la discordia, la agresión verbal o la violencia.
“Con nuestra conducta —agregó— y nuestras estructuras sociales no justas, sembramos vientos y luego nos impresionamos por las tempestades.”
El cardenal Aramburu en su homilía afirmó que “Jesucristo predica y ofrece la paz, no como la da el mundo, sino integral, es decir: interior del corazón, mediante la reconciliación con Dios, y como resultado de esto, la paz exterior vivida en medio de la comunidad humana.
‘Por eso -—añadió— pedimos a María su poderosa intersección ante su hijo Jesucristo para que conceda su paz y el inmenso bien de una solución pacífica del diferendo limítrofe con la hermana nación de Chile”.
Na Poljskem gre zares
NOVA DELAVSKA STAVKA USPELA
Draga so
(Nad s 1. str.)
G. Vinko Olšak je dokaj ostro reagiral na Mrakovo izjavo, češ da je tisk v resnici kontroliran po Zlobcu, po Centralnem komiteju in njegovem trustu.
Dr. P. Urbanc je interveniral v zadevi Ameriške domovine in trdil, da prinaša dosti o matični domovini in zamejstvu in da so izseljenski listi še kako navezani na taka poročanja, saj bi sicer težko zdržali. Glede Svobodne Slovenije pa je pripomnil, da pomenijo razčiščeni odnosi do medvojnih dogodkov v primeru izseljencev zasliševanja na konzulatu SFRJ pred obiskom v domovino. Takih razčiščevanj seveda v Svobodni Sloveniji ne bomo zasledili. Razčiščeni odnosi pa pomenijo tudi jasna in glasna stališča, česar v tem časopisu gotovo ne manjka.
Predavatelj je sicer omenil, da ne bo mogel navesti vseh revij, vendar je značilno (in na to je bil opozorjen), da ni omenil najbolj odprte revije v zamejstvu, prof. F. Jeza: Alternativa, Demokracija.
Zadnje predavanje je imel dr. F. Perko o Slovenski cerkvi iz preteklosti v prihodnost. Predavatelj je opisal raz-
voj Cerkve na Slovenskem vse od naselitve. Opozoril je na tragično sovpad-nost pokristjanjenja z izgubo narodne samostojnosti. Vse od takrat je narod izgubil svojo samozavest, ni imel plemstva, temveč samo kmete, izbranci pa so se nujno porazgubili v tujih kulturah. lOerkev je bila razcepljena med Salzburgom, Oglejem in madžarskim Prekmurjem. Nato je Perko prikazoval težke čase pod Turki in kmečke upore, protestantizem in reformacijo ter nadaljeval o mrkem janzenizmu in baročnem krščanstvu kot izrazu veselja.
Ko se je kasneje med narodom začela buditi narodna zavest, so bili duhovniki edini na strani naroda. Iz teh zdravih korenin, ko je duhovnik moral biti tudi narodni delavec, gospodarski svetovalec, ustanovitelj samopomoči pa se je nujno razvil škodljivi klerikalizem. Ko so se nato pojavili laiki, ki bi mogli prevzeti v svoje roke vodstvo slovenskega javnega in gospodarskega življenja, je marsikateri duhovnik vztrajal na teh pozicijah.
Medvojne dogodke je predavatelj o-predelil kot neposredno sodelovanje Cerkve z domobranstvom, kar je bilo Cerkvi v škodo, vendar subjektivno gledano, Cerkev ni izdajala.
■O današnjih razmerah je menil, da je položaj Cerkve sicer težak, ni pa nemogoč. Vernik je nedvomno državljan drugega razreda. Na papirju je Cerkev svobodna, v praksi pa naleti na ne-številne diskriminacije. Duhovščino je predavatelj opredelil v tako, ki se nekritično prilagodi družbi in v tako, ki gleda kritično na družbo. Slednja je po predavateljevem mnenju v večini.
V debati se je prvi oglasil dr. Vinko Inzko (Celovec). Govoril je o sodelovanju obeh narodov na Koroškem (Avstrijcev in Slovencev) v škofovski sinodi. Poudaril je velike zasluge dr. Gr. Rožmana med obema vojnama tudi za koroške katoličane.
Zanimiva je bila izmenjava misli med V. Ošlakom, ki je označil preganjanje škofa dr. Rožmana v SRS kot rezultat mongolo-komunizma, in S. Spetičem, funkcionarjem KPI in „zmernega“ euro-komunizma.
Kot o svojem času dr. F. Rode je tudi dr. F. Perko taktiziral, ko je govoril o pretirani škodljivosti slovenskega klerikalizma. Na ta način dajejo partiji neke vrste moralno opravičilo za krvavo revolucijo in posebej za preganjanje Cerkve. Pravtako je nedopustna špekulativna trditev, da je poveza-
nost Cerkve z domobranstvom in „reakcijo“ škodovala. Ko se je rajni dr. Rožman soočil z umori, terorjem VOS in OF, ko ni bilo še sledu o kaki protirevoluciji, JE MORAL spregovoriti, ne glede na posledice. Pij XII. je sicer naredil mnogo dobrega za Jude in druge žrtve nacizma in fašizma med zadnjo vojno; nikdar pa ni JAVNO spregovoril in obsodil teh grozot. Posledica tega je bila, da je Cerkev zgubila u-gled za dobo dolgih 30 let. Kadar gre za velike stvari, ko gre za važne moralne probleme, mora Cerkev spregovoriti, čeprav pomeni to v prvi fazi zanjo škodo in preganjanje.
S predavanjem dr. Perka je bil simpozij zaključen, število udeležencev je bilo letos enako kot druga leta. SRS seveda uradno ni bila prisotna; je pa bilo precej obiskovavcev iz Slovenije. Prišel je tudi poročevalec Radia Ljubljana. Pritoževal se je, da izgubi tri dni časa, nakar da lahko samo par vrstic poročila. Prireditelji se na vse načine trudijo dobiti blagoslov in uradno udeležbo režima, da bi lažje pridobili predavatelje iz Slovenije. Vse je seveda bob ob steno. Režimu ne leži pluralizem in tudi ne odprtost DRAGE v še tako omejeni obliki.
novanje. Že v petek 3. so dnevniki opozarjali na gotovost Vidovega predsed-ništva, v soboto 4. pa so objavili uradno obvestilo, ogromne naslove, in sliko bodočega predsednika.
Če se pa sedaj malo ozremo po zgodovini, iz katere se da marsikaj razbrati, bomo opazili, da je general Viola prvi vojaški predsednik, ki nasledi prav tako vojaškega predsednika, a v miru in slogi oboroženih sil. Od leta 1930, ko se je začelo to tragično nihanje med vojaškimi in civilnimi vladami, je vsakič, kadar je vojaški predsednik nasledil predsednika-vojaka, bila vmes revolucija, državni udar ali zarota. Celo ko je za časa osvobodilne revolucije general Lonardi prepustil svoje mesto generalu Aramburuju, je to poteklo v okviru trenj notranjih sil. Vse poznejše izkušnje so bile v okviru ropotanja tankov in brnenja letal.
Ta nov vzorec „vojaške demokracije“ vzbuja upanje, da se stvari v Argentini vsaj nekoliko spreminjajo. Oči-vidno je, da kljub različnim interesom posameznih krogov oboroženih sil, vlada soglasje in namen mirnih rešitev vsakršnih problemov. Med civilisti, zlasti med člani političnih strank, pa vlada upanje, da bo general Viola zadnji vojaški predsednik, kateremu naj bi leta 1984 nasledil civilist. A to so zaenkrat le še pobožne želje. Mnenje opazovalcev je, da tudi če bo leta 1984 zasedel predsedništvo civilist, ga bodo tedaj še izvolili vojaki, ne narod na svobodnih volitvah.
Imenovanje generala Viola so politični sektorji sprejeli z optimizmom. Na splošno ga imajo za moža, ki je odprt za dialog. V tem oziru naj bi njegova vlada predstavljala prehodno dobo, v kateri bi moral pritegniti narod k sodelovanju z vlado. Vojaška vlada bo morala razširiti temelj, na katerem stoji, če so ta temelj doslej predstavljale le oborožene sile, naj ga v bodoče tvorijo tudi vedno širši ljudski krogi. Politično je to možno izpeljati. Kar se tiče splošne ljudske zaslombe, je to odvisno od gospodarskega in socialnega položaja. Narod je pripravljen dati zaslombo tedaj, kadar vidi, da gospodarstvo dobro teče, da ni socialnih kriz in da se da v miru živeti. Bo general Viola zmožen to nuditi narodu ?
Zaenkrat so izgledi bolj temni. In socialne težave so le posledica gospodarske nestabilnosti. Res je, da je inflacija nekoliko pojenjala. A stvari še daleč niso urejene. Prav v teh dneh vpeljujejo nove gospodarske ukrepe, pravzaprav bolj točno povedano, nove davčne ukrepe. Uniformacijo davčnega sistema v takoimenovani IVA, ki naj državi prinese nekoliko več denarja, bi morali vpeljati pravzaprav šele 1. novembra. Pa so kar čez noč veljavnost tozadevnega zakona postavili na pretekli ponedeljek 5.. oktobra. S tem si je država zagotovila en mesec več v povečani davčni nabirki, prehitela špekulacijo, ki ponavadi dvakrat poviša cene (najprej „za vsak slučaj“, potem pa „ker je treba“), čeprav bo zaradi tega inflacijski skok mahnil po državi en mesec prej.
Sedaj ostane le še malo neznank glede , gospodarskih smernic. In glavna od teh je, kaj bo z dolarjem. Znana je globoka razlika v valutni protivrednosti. Argentinski peso bi morali močno devalvirati, kajti sedanje razmerje je domala ukinilo izvoz argentinskih pridelkov na svetovni trg. Razmerje je treba spremeniti. A kdo ? In kdaj ?
Še pogled na argentinsko versko življenje. To sredo 8. oktobra se je začel v mestu Mendoza vsenarodni Marijanski kongres. Argentinska Cerkev je bila za letos oklicala Marijino leto. Po roki božje Matere naj bi narod znova našel pot miru, sprave in za vse dobro zavzetega življenja.
Da v narodu obstaja želja duhovnosti kažejo množične udeležbe na raznih shodih, zlasti na marijanskih. Argentinci izredno ljubijo Marijo, saj je stara prerokba, da bo Marija rešila argentinski narod pogube. Želja in namen Cerkve je, spremeniti to prvobitno ■ljubezen v zavestno predajo vernemu in poštenemu življenju.
Odgovor je zaenkrat, vsaj zunanje, izreden. Zlasti je to opaziti v notranjosti države. A tudi v mestih. Tako je ves Buenos Aires in okolica bila priča zadnjo nedeljo, ko se je milijon romarjev napotilo v Marijino svetišče v Lu-jan. Tako bo ves narod priča lepih in doživetih marijanskih dni, ki se prav sedaj razvijajo v Mendozi. Prisluhnimo tudi mi temu klicu, saj z Argentino čutimo in delimo usodo.
Stran S
SLOVENCI v ARGENTINI
MARIBOR — Delavci TAM (Tovarne avtomobilov Maribor) so za 30-let-nico „samoupravljanja“ morali poslušati Mirana Potrča, predsednika sveta zveze „sindikatov“ Jugoslavije. Potem ko je zatrdil, da samoupravljanje pomeni svobodo in oblast delavcev, je povedal, da so sedaj v Jugoslaviji težave: Rast življenjskih stroškov je izjemno velika, realni osebni dohodki delavcev se manjšajo. Porabo je treba prilagoditi ustvarjenemu dohodku. Preskrba se prepočasi izboljšuje. (Ali se sploh boljša? Po poročilih je videti, da se slabša).
LJUBLJANA — Turistična bera je bila v Sloveniji letos manjša, kot so napovedovali. Do konca julija je bilo v Sloveniji 1.306.206 gostov, kar je za osem odstotkov manj kot lani. Ker pa je bilo nočitev manj le za tri odstotke in ker so cene „primemo“ zvišali, je bil prihodek večji za 23,5 odstotka. In 44 podjetij ima 'kljub temu s turizmom letos izgubo, ki se bo sicer mogla do konca leta zmanjšati ali celo zginiti.
KOPRIVNIK — SP°meniško varstvo je prepovedalo Staretovim preurediti 200 let staro hišo s črno kuhinjo. In hiša je za bivanje, taka kot je, z majhnimi okenci, trhlim podom in vlago, neprimerna za bivanje. Popraviti je lastnik ne sme, za novo nima denarja, pomoči od občine tudi ni. Kaj naj torej naredi, da petčlanska družina, ki sedaj spi v enem prostoru, ne bi trpela na zdravju ?
LLJUBLJANA — Ljubljančani so z velikim veseljem sprejeli novico, da so na Viču ob Tržaški cesti znova odprli gostilno Vis, ki so jo obnavljali od lanskega marca dalje. Sedaj ima gostilna osemdeset sedežev, trideset več kot prej. Pa to ni razlog za veselje — Ljubljančane veseli, da bodo v tej gostilni mogli sedeti kar do pol ene, kar je redkost v Ljubljani, kjer se gostilne zapirajo že ob desetih.
LJUBLJANA — Delavci Mestnega prometnega podjetja so 6. septembra že praznovali obletnico električne cestne železnice, ki je začela pobirati potnike leta 1901. Tedaj je vozilo po ljubljanskih cestah 14 „tramvajev“; sedaj tramvajev sicer že leta ni več, vozi pa 211 avtobusov. Ti prevozijo letno 11 milijonov kilometrov, prepeljejo pa 97 in pol milijona potnikov.
LJUBLJANA — V razstavišču Arkada so 15. septembra odprli razstavo „600 let ustavne in upravne zgodovine Ptuja“. To razstavo so nameravali prirediti leta 1976 — ravno ob 600-letnici prvega ptujskega mestnega statuta, toda je iz „objektivnih“ razlogov tedaj niso mogli uresničiti.
RADENCI — Od 26. do 28. septem-, bra je bil v zdravilišču Radenska fe:
. stival komorne glasbe dvajsetega sto-' letja. Na festivalu so izvajali tudi vrsto novih del; med nastopajočimi je
bil Slovenski kvintet trobil ter jazz kvartet Toneta Janše, med tujimi gosti pa je letos nastopil prvič znani kvartet Varsovia s Poljske.
MARIBOR — Sejemsko turistično prireditev v Mariboru „Vesela jesen“ so zaprli 13. septembra. Prireditev je o-biskalo nad 100.000 gostov, precej jih je bilo tudi iz Avstrije.
NOVO MESTO — Turistična zveza, hortikulturno društvo in gobarska družina Novo mesto so v športni dvorani sredi septembrta pripravili tridnevno razstavo „Gozd-gobe-cvetje“. Poleg razstave so organizirali tudi več strokovnih predavanj s temami navezanimi na razstavo.
UMRLI SO od 6. do 19. sept. 1980:
LJUBLJANA — Štefan Sedej, up. č. moj., 83; Danilo Korče, up. uč.; Karol Zupančič,67; Frančiška Škrlj r. Ke-celj, 83; Milan štembal; Franc Klehar; Ludvik Benčina; Gašper Trampuš, fin. ur., (Dravlje); Miroslav Turel, žel. up.; Alojzij Husu, žel. up.; prof. Ivana Ivančič r. Traven, 71, up. prof.; ing. Jože štimec, up. v gozdarski svetnik; Peter Klinar, up. bančni svetnik; Jerica Dovč r. Cunder; Alojz Kupljenik, up.; Stanko Dimnik, 90, ing. gradb.; Josip Zupančič, violinist, up.; Franjo Oblak, ing. gozdarstva, up., 84 ;’ Stane Perme, Andrina Dolničar; Marija Kumer r. Smerkolj; Frančiška Urek r. Klinc; Albin Kogoj,
up.; p. dr. Vinko Bevk, svetovalec knž-niškega reda (umrl na obisku v Koelnu SO 8 ); Anton Pribošič, 87, up. str. stavec; Miro Rožič, up.; Franc Prusnik, up.; Vinko Remškar, up. pleskar.
? RAZNI KRAJI — Leopoid Mrzel, Šmartno pri Litiji; Franci Blažič, Medvode; Alojzija Zajc (Purkljeva mam^, 83 Gatina; Pavel Čop, up., Kranj, Fra ■njo Berger, glasbenik, 51,; Krško; An-.drei Buh, Lož; Viktor Grabner, 62, „pr vcborec“, Domžale; Albert Kovač, Radeče; Viki Berlec r. Hočevar, Kamnik, Alojz Maček, ključavničar, Dol pn Hrastniku (umrl v rudniški nesreči v Velenju); Lojzka Pochyla r. Wissmk, 89, Maribor; Franc Jelenc, up. zel., Ko čevje; Malci Žnidaršič r. Skušek, 92, Franc Mozetič, 69, Nova Gorica (prom.
n.); Jože Rodošek, Pernica (prom. n.); Konrad Klun, up., Kočevje; Terezija Oklešen, Gornja Straža; Janko Dolinar, Laško; Ana Marušič r. Pene, Opatje up., Kočevje; Frančiška Cestnik, up., selo; France Kmetič, 55, Sopote pri Pod kumu; Mary Sturm r. Turkuš Celovec, Avstr.; Valentin Mavri, up.; Polje-Ej.; Vinko Kolar, up. žel. ključavničar, 95, Maribor; Vlado Južnič, Fara pri Kočevju; Marija Gruden, Vrhnika; Marija Unverdorben, Rogaška Slatina; Andrej Ažman, up., Zg. Lipnica; Franc Poga-čar, up.* Bled-Rečica; Štefka^ soba r. Kunej, Krško; Janez Dovč, biseromas-nik, 86, Lavant pri Lienzu, Avstrija; Anton Gruden, Babna gorica; Jože Be-ljan, up., Koper; Anton Rutar, Kneza; Antonija Kurent r. Lampič, 89, Črnuče; Marija Rosina r. Furlan, Zagorje ob Savi; Drago Rustja, Piran; Vera Olus-ki r. Neuman, 58, Jesenice; Jože Hronek, Stanošina v Halozah; Lovro Bubnič, 45, Črmošnjice (nesreča v gozdu); Francka Jelenič, 52 (prom. nesreča), Račiče pri
II.	Bistrici; Frančiška Pungartnik, 88, up.; Ana Majhne r. Rodič, 84, Mokronog; Anton Nosan, Ribnica; Julij Sadnik, 91, Celje; Antonija Kovačič r. Kmetič, 81 Sežana; Anton Gorjanc, Kuken-berk; Kristina Zgonc r. Resnik, Litija; Mariin Omerzel. Celie.
Buenos Aires
SLOMŠKOVA PROSLAVA
V soboto 27. septembra je spet slovenska ljudskošolska mladina s starši in prijatelji napolnila Slovensko hišo. Skupaj smo proslavili očeta^ slovenskega ljudskega šolstva, odločnega cerkvenega dostojanstvenika m svetniške ga kandidata Antona Martina Slomška. Začeli smo s sv. mašo, ki J o je daroval msgr. Anton Orehar. V pridigi je pojasnil Slomškovo izredno delo za slovensko krščansko vzgojo m izobrazbo v prvi polovici prejšnjega stoletja, pn-poroči? je staršem naj brez strahova-nia vplivajo na mladino, da se bo u trdila za bogoljubno življenje m materin jezik in končno navajal k molitvi za Slomškovo beatifikacijo. Cerkveno petje je vodil ramoski solski zbor pod
&ov<«» »Pomm». Si«™’18f,eg,
SSK R« "f?‘*
sko življenje.
Sledila je štiridejanka pijana Jarca Sovražnik v deželi Tam P» tam , Ki hTodizrali učenci Baragove sole iz Slovenske^ vasi. Skupina šest odrasli
So saob°oVtno popoldne. Voditeljice pomagala ga. Radojca ^sters gva ve Hko	in
Zdravka Kalana izdelal tako lepo scenerijo. Za /asbenVS5av0 Ja Janez Andrej Jan z izostai. Otroci so ja-Jereb. U^pen m	.™iv0 odigrali
. sno, živahno m P P gv. k(j0 j€
^^¿fprBetno^se^
s	mas
gledali	in	in	skrb-
r^Ža^r«Sete težko u-
be;VedSe°li VTtmn°pa0d£neie Pvla1al
oe- V dežen i» e	imenovali
Spoi»j; gA“ fm»
vn 7th1c	jia lcpcin.	uničil t	J
razniK na 1 r	?<( g0 se spra-
W M"«?,Si
nolno črnih rovov po parku kaze proti šesti strani sveta: Spodaj! ,Sowagmk končno odkrije junaški (za deželo Tam pa tam seveda!) deček On pa On. Med tem, ko je lovil metulje je zagnal črnega	grdavsarja	— krta.	ob
izkopani krtini. Prijel ga je, vtaknil v kletko in prinesel na trg v mestu Tu pa Tu. Zdaj je strašni sovražnik zaprt in čaka na sodbo. Junaški deček On pa On je že odlikovan: dobil je odlikovanje Cvetočega regrata, za nagrado pa je namesto v regratove lučke smel trikrat pihniti prvemu ministru v levo uho. Ob navzočnosti vlade, vojske in ljudstva je kralj Ta pa Ta iz rekel pravo obderitsko, po naše: višnje-gorsko oz. butalsko sodbo: „Krt bo živ pokopan!“ Izvršeni obsodbi sledi vesel zaključek tega pravega cirkusa s pesmijo, saj zdaj bo regrat v miru dihal
ristično-satirično opisal nepoznanje narave ter negotovost in strah vladajočih krogov. 'Šole v deželi Tam pa tam menda nimajo ... V živem stiku z naravo pa pride rešitev po preprostem dečku brez vseh križev in težav. — Brez priprave ali poznejšega razglabljanja do-ma in v šoli bo otrok težko razuniel po-men te ali one pravljice. Kaj bi pomenila ponovitev igre vsaj v nekaterih krajevnih središčih! (Sloven’c Slovenca vabi...) Kje je ekonomija našega kulturnega dela, če vsako otroško in drugo igro igramo samo enkrat, v najboljšem primeru dvakrat! Vsi: igralci in gledalci bi s ponovitvami samo pridobili Večmesečno delo dobro vodenih skupin, kakršne imamo v vseh naših središčih, bi zaslužilo večje pozornosti in priznanja od strani najprej starsev in potem ostale slovenske javnosti. Posebno v tej gledališki suši, ki se je nekam nevarno ustalila.
Ne mislimo nadalje, da so otroške igre in pravljice samo za .otroke! Prav-' ljica zadene vsakega, kajti tudi prav ljica je neke vrste ogledalo, v katerem se odražata naša notranjost m stopnja našega razvoja. V poplavi sodobne plaže pomeni vsak skrbno pripravljen o-troški in mladinski nastop pravo očiščenje in pomlajenje, človek ae nehote spomni na adroguejske akademije igralce Baragovega, semenišča m neko SKAD-ovo obletnico z Beckettovim „Umorom v katedrali“ (tri predstave!) 1. 1965. Vsi ti igralci so izšli iz naših ljudskošolskih središč. Prav po Slomškovem zgledu je to dano njihovim mlajšim in najmlajšim tovarišem. Hvala Bogu!
328 SLOVENSKIH OTROK NA IZLETU V VILLA ALBERTINA
Najbolj zaželeni dan šolskega leta je dan skupnega izleta. Ta srečni, težko pričakovani dan je bil letos v soboto, 4. oktobra.
Prekrasno pomladno jutro je bilo kot velik božji dar našim otrokom, ki soboto za soboto obiskujejo slovensko šolo.
S posebnimi znaki, ki jih je pripravil osmi razred mladim izletnikom in tudi spremljevalcem, smo hiteli v dolge avtobuse. Pesem se je vrstila za pesmijo, dokler nismo pristali na cilju.
Takoj smo se podali k ljubkim uticam, kjer smo odložili prtljago. Sonce je prijazno kukalo skozi visoke e-vkalipte, ko smo se zbirali h sv. maši, ki jo je daroval dr. A. Starc. Na prisrčen način se je razgovoril z mladino o mesecu rožnega venca in vse navdušil za roženvensko pobožnost. Vso mašo je donela nežna otroška pesem.
Po končani sv. daritvi je vse šolarje pozdravil šol. referent g. France Vitrih in dal nekaj potrebnih nasvetov. Potem ni nihče spraševal, kam sedaj. V hipu .so se vsi razbežali na vse strani. Videli smo jih ob poti velikih bazenov in v senci mogočnih evkaliptov. Vsi so se zabavali. Večji so se kosali v nogometu in igrali boj med dvema ognjema, manjši pa so se zabavali z raznimi igricami, , se sprehajali kot palčki po zelenem gozdu in nekateri preganjali uboge živalice.
Igre in sprehodi v čistem gozdnem ozračju so zlačnili otroške želodčke. Iz vseh koncev obširnega parka so prihajali lačni, izletniki v prijazne utice, posedli okrog mizic in pridno pospravljali pri-nešene dobrote. Ko je bila mera polna, so si privoščili še stekleničko sladke „koke“' in nad vse dober sladoled.
Ves dan je potekel v veselem razpoloženju in največjem zadovoljstvu. Kar težko smo se že pozno popoldne poslovili od prelepega igrišča — vsi s sklepom, da prihodnje leto spet sem pridemo.
Iz najnovejše knjige Milovana Djilasa
Ko sem se vrnil v Beograd, sem to povedal Rankoviču. Kardelj je bil navzoč in začel kleti in razsajati, češ: „Vedel sem, da se bodo tam godile svinjarije!“ Uvedena je bila preiskava, Ran-kovič je nekaj ljudi ostavil, izboljšal to in ono — a taborišča niso razpustili.
Okrog 15.000 partijcev in simpatizerjev je šlo skozi to taborišče. Znaten del teh so prišli v taborišče, ker so v privatnem krogu dajali prosovjetske izjave. Bilo pa je tudi mnogo aktivistov in propagandistov.
Taboriščnikov ni ščitil noben zakon in svojci jih niso smeli obiskovati. Taborišče je bilo tudi vir novih aretacij: ovajanje somišljenikov je bila cena za svobodo in obenem dokaz kesanja.
Redkokdo se je vrnil z Golega otoka zdrav in nezlomljen. In kdor ni ostal duševno prizadet, je vendarle utrpel škodo: zagrenjen, omalodušen in uničen. O kaki resnični ideološki prevzgoji ne more biti govora.
Osebno nisem imel nikakršnega o-pravka z organizacijo in upravo taborišča, a kot ideolog sem vendarle prispeval k nesreči jetnikov, ko sem z vso vnemo poglabljal kritiko zoper Stalina in sovjetski sistem. Moje izjave o tem so veljale kot uradne. Kdor ni z njimi soglašal, se je moral podvreči „samoobtožbi“ — z vsemi posledicami.
(4)
Ko sem se konec 1949 vrnil z zasedanja Združenih narodov v New Yor-ku, so me začele obhajati „krivoverske misli“. Opazil sem, da so uradni in poluradni krogi na zahodu z razumevanjem, celo škodoželjno zasledovali preganjanje kominformovcev v Jugoslaviji. Ko sem Titu poročal o delovanju naše UNO-delegacije, sem tudi omenil, da bi bilo potrebno razmišljati o ukinitvi taborišč in o predanju krivcev sodiščem.
'Prvi se je temu uprl Kardelj: „Zdaj potrebujemo tako taborišče!“ Rankovič je pripomnil, da z „normalnimi sredstvi“ ne bi mogli opraviti s kominfor-movci. Tito je molčal, pomislil in nato moj predlog odklonil. Mislim, da ga je imel za preuranjenega. Tako smo tudi topot ravnali, kot pač politiki, kadar niso izpostavljeni javni kontroli: včasih tako, včasih drugače, a vselej brez ozira na človečanske razmere, človeško bedo, pač vselej samo smotrno s politično prikladnostjo...
Na plenarnem zasedanju CK 12. a-prila 1948 — prvega po volitvah CK leta^l940 (!) — je Tito vzkliknil: „Naša revolucija je dostojna, naša revolucija ne žre svojih otrok!“
Tito in ostali so bili svoje stvari zelo gotovi. Niti na misel jim ni prišlo, da bo jugoslovanska revolucija prav zdaj morala zaradi odpora proti Mo-
skvi plačevati davek na lastne leniniste in staliniste — da bo tudi ona žrla svoje leninizmu in stalinizmu zveste otroke. Aretacije in kominformi-stovsko taborišče potrjujejo to z ne-prekosljivo krutostjo. Je že tako: revolucija, ki ne žre svojih otrok, ni prava revolucija. In otroci, ki so tako predani svojim revolucionarnim utvaram, da se puste žreti, niso pravi revolucionarji.
V Titovem oblastnem sistemu je bilo obračunavanje s kominformovci — z vsemi pretiravanji in popačenji vred — možno le ob popolni odsotnosti javnosti, obveščanja in razpravljanja celo v okviru vladajoče partije. Dirigirano obveščanje namesto svobodnega je neznosno temeljno zlo komunističnih režimov, tako tudi jugoslovanskega pod Titom.
RAZKOŠJE IN SIJAJ
RDEČEGA MONARHA
Tito je že med vojno kazal nenavadno veliko nagnjenje do palač in luksu-sa. V vsakem mestecu ali vasi, kamor je med vojno prišel s svojim štabom, je zase izbral najimenitnejšo Stavbo. Idealno bivališče je imel 1941 v Uži-cah: palačo Narodne banke z njenim tunelom, ki je obenem lahko služil kot zaklonišče. A zaradi varnosti so bolj kazala naravna zaklonišča.
Čim pa je oktobra 1944 prišel v Beograd, nekaj dni za tem, ko so ga njegove in sovjetske čete zavzele, je koj
zaukazal znova urediti kraljevske palače na Dedinju. Stavbe niso bile močno poškodovane. Celo pohištvo in namizni pribori so bili v redu. Najbolj zdelan je bil Beli dvorec, rezidenca princa-regenta Pavla. Tito ga je pustil restavrirati še pred koncem vojne in se v njem naselil. Pravtako je zasegel zase kraljevi dvor in Acevičevo vilo v Romunski ulici 15. Dvor je predvsem uporabljal za nastanitev inozemskih državniških obiskov. Tu je bilo tudi zasedanje Centralnega partijskega komiteja aprila 3. 1948, na katerem so odobrili odgovor Moskvi na njene obdolžitve glede Titovega sektaštva. Doslej ni CK nikdar tu zasedal, pa je bilo verjetno, da sovjetska špijonaža v dvoru še ni montirala prisluškovavnih naprav. Večji del svojega delovnega časa je Tito prebil v prvih povojnih letih v Belem dvoru, medtem ko je uporabljal vilo kot privatno bivališče. Kasneje je v tem kompleksu zasegel še nekaj vil in vrtov in pustil vse ograditi z novim kamnitim zidom. S časom je v vili tudi prirejal sprejeme.
Po protokolu in zakonu ni imel Tito nikakršnih pravic do kraljeve posesti. Do 1953 je bil samo vladni ne pa še državni predsednik. Ta pravica bi pritikala samo prezidiju. A Tita je to kaj malo brigalo. Tudi ni imel nihče ■nič proti, ne predsednik prezidija dr. Ivo Ribar ne ostali . člani in tudi ne člani 'Centralnega partijskega komiteja. Slednjim bi kot revolucionarjem pritikala pravica ugovorov. A bili so za-
RDEČI M O N ARB
Slovenska vas
NEKAJ NOVIC
Končni materialni zaključki o uspelem knjižnem sejmu, ki je bil pred dobrim mesecem v prostorih Hladnikovega doma, so sledeči: Prodanih je bilo na sejmu 467 knjig v vrednosti 330 milijonov starih pesov, naročenih pa je še 80 knjig v vrednosti 55 milijonov.
V	nedeljo 21. septembra je naša krajevna folklorna skupina pod vodstvom Boga Rozine nastopila v mestu Buenos Aires na Avenidi Juan Bautista Alberdi na spomladanskem mimohodu ob priliki 400 letnice ustanovitve mesta. Slovenska zastava in naše narodne noše so vzbudile splošno pozornost gledalcev in časnikarjev, ki so se približali slovenski folklorni skupini. Tako tudi naši mladi seznanijo svet s Slovenci in Slovenijo.
V	četrtek dne 25. septembra je naša vas naredila nov korak na poti urbanističnega napredka in možnosti večjega gospodarskega razmaha. V večernih u-rah je župan mesta Lanusa dr. Gastón Perez Izquierdo z veliko slovesnostjo priključil našo vas na državno plinsko o-mrežje. Na slavnostni tribuni ob glavni cesti, ki vodi v našo vas, je poleg župana z ostalimi predstavniki občinskih oblasti, stal naš župnik g. Petek Janez CM in predsednik vaškega Olepševalnega društva g. Radko Kokalj. Po blagoslovitvi plinskega redukcijskega hrama, kjer se nastanjene merilne naprave, je spregovoril predsednik Radko Kokalj, ki se je oblastem zahvalil za izkazano pomoč pri napeljavi plina po vasi.
Po končani slovesnosti in govorih, v katerih se je z naj višjih občinskih mest večkrat imenovala Villa Eslovena, se je ves sprevod predstavnikov oblasti in velikega števila sosedov z županom na čelu podal peš po vasi, kjer je župan v zasebni hiši prižgal plin dn v farnem Ateneo. S tem simboličnim dejanjem .je župan priključil vse hiše v vasi na plinsko omrežje. Sledila je nato zakuska v omenjenem Ateneo za občinske predstavnike in zastopnike vseh krajevnih organizacij in ustanov. Tako se je srečno zaključilo napeto poglavje napeljave plina po vasi, okoli katerega je bilo v preteklosti precej polemike.
BLAGOSLOVITEV DOMA POČITKA
Na predvečer praznika svetega Vincencija, to je v petek dne 26. septembra je superior lazaristov g. France Sodja blagoslovil Dom počitka sv. Vincencija. Ta pomembna slovesnost tako za našo vas kot za vso slovensko skupnost se je vršila v vsej skromnosti. Najprej, je bila cerkvi Marije Kraljice maša, pri kateri se je kljub delavnemu dnevu zbrala vsa vaška družina zavedajoč se velikega pomena nocojšnjega praznika. Tudi iz drugih krajev je prihitelo lepo število rojakov, ki so se pridružili vaščanom pri sveti daritvi.
V	svoji pridigi je mašhik poudaril, da je Dom, ki se bo nocoj blagoslovil eno izmed najbolj pristnih Vincencijevih del, namreč: skrb za bolne, onemogle in stare ljudi. S tem novim domom imamo Slovenci dva podobna domova, ki sta na izbiro. Vsak si lahko izbere Dom po svojem okusu, želji in okoliščinah. Dom si morajo ustvariti ljudje, ki so' prišli iz raznih krajev in ki se morajo povezati v eno družino. Sprejeti je treba starošt, bolehnost, osamelost, potrpeti je treba eden z drugim. Ustvariti si moramo nebesa, tam kjer smo. Izročiti se je treba našemu Gospodu — Kristusu, ki je duša našega Doma in zavedati se, kjer je trpljenje, tam je posvečena zemlja.
...Nato se je zahvalil Bogu, družbi Marijinih sester, ki je sprejela ta novi Dom sv. Vincencija pod svojo oskrbo, zahvalil se je nemški ustanovi „Cerkev v stiski“, ki je omogočila začetek gradnje. Izrekel je zahvalo vsem graditeljem in vsem ostalim, ki so s svojim prostovoljnim de-(Nad. na 4. str.)
dovoljni s tem, kar so pod Titom dosegli: uspehe, položaje, kariere. V kolikor je imel kdo kake dvome, jih je obdržal zase, da ne bi bil ožigosan kot frakcionist. Vsi so že takrat postali sužnji partijske enotnosti in ideologije.
Tito se je zavedal, da je razkošje eden od faktorjev za pridobitev popolne, avtokratske oblasti nad državo in partijo. Po revoluciji sicer ni več obveljal nauk o izvoru oblasti od Boga, a ljudstvo je še vedno videlo v oblasti nekaj posebnega, vzvišenega, kar vpliva na usodo posameznika in naroda. Vladar je za maso v jedru skrben patriarh, državljan pa vdani podložnik. In tega si je bil Tito svest.
Prilastitev palač je imela še drugo funkcijo: podreditev partije Titu osebno. S tem je bilo oboževanje Tita sprejeto v „čredo“ komunistične partije. To povezavo ideologije in osebe je bilo možno spojiti le s pomočjo absolutne o-blasti, podprte s sijajem oblasti.
Tito ni bil nikdar — najmanj kot oblastnik — „skromen“ ali „navaden“ kakor Stalin ali Mao. Potreboval je zunanji sijaj ne samo, ker ga je kot parveni nagonsko iskal ali ker ga je vezal na tradicionalno monarhijo, temveč tudi kot nadomestek za svojo pomanjkljivo šolsko izobrazbo in za ideološko nepomembnost.
Prilastitev kraljeve posesti je imela tudi protimonarhični in revolucionarni pomen. Komunisti so se polastili kraljevih simbolov, še preden je bil kralj formalno odstavljen.
SLOVENCI po SVETU
Kanada
SPOMINSKA PROSLAVA V MIDLANDU
Dne 14. septembra t. 1. je bila v Midlandu, ki je znana kanadska božja pot, spominska proslava za vse pobite junake in druge protikomunistične žrtve. To proslavo pripravita že nekaj let skupaj obe organizaciji protikomunističnih borcev v Kanadi, kar je gotovo razveseljivo dejstvo. Obe organizaciji sta pred petimi leti postavili pred romarsko cerkvijo lep, umetniško dovršen, spominski križ. In prav pri tem križu se vrši spominska svečanost.
Tudi na letošnjo spominsko proslavo je prišla velika množica rojakov iz vseh delov Kanade in celo iz Združenih držav Amerike. Spored proslave je imel dva dela. Prvi del se je odvijal pri spominskem križu, kjer je imel pozdravni nagovor Stane Pleško. Gospa Petričeva je pred spomenik položila slovenski venec. G. Turk je opravil molitve za pobite borce. Sledila je deklamacija Jakopičeve pesmi Stražarjem (gdč. Pleško). Glavni govornik je bil Otmar Mauser, ki je v vznesenih besedah počastil spomin pobitih junakov, se s hvaležnostjo spomnil generala Leona Rup-
SLOVENSKA VAS (Nad. s 3. str.)
lom pomagali ter vsem. neštetim dobrotnikom tu in po svetu. Vaščanom je pa naročil, da naj bo ta dom, ki stoji sredi slovenskega življenja, šola . za Slovensko vas.
Po končani maši so vsi odšli v procesiji v bližnji Dom, kjer je g. Sodja blagoslovil nove prostore. Rojaki so ostali dolgo časa ob poginjenih mizah, ki so jih gospodinje bogato založile s raznovrstnim pecivom in istočasno si ogledali prostore, ki so sedaj pripravljeni za sprejem večjega števila oskrbovancev.
I.G.
nika ob 100-letnici njegovega rojstva in izrekel zaobljubo, da naših mučencev ne bomo pozabili, da bomo vestno izpolnjevali svoje narodne dolžnosti in nadaljevali boj, ki je zahteval njihova življenja, da bomo svetu oznanjali resnico o suženjstvu, ki vlada v komunističnih deželah in da bomo v bratskem soglasju pomagali drug drugemu v težavah, se ljubili med seboj in skrbeli za našo narodno ohranitev v tujini.
iPo govoru je nastopil pod vodstvom Dušana Klemenčiča pevski zbor iz Toronta, arh. Vilko čekuta pa je recitiral svojo lastno pesem. Vsi navzoči so nato za zaključek zapeli domobransko himno. — Sledil je drugi, cerkveni del spominske proslave: romanje s križevim potom, sv. maša in pete litanije. — Na vse številne prisotne je napravila letošnja proslava zelo lep vtis.
PO ŠPORTNEM SVETU
LJUBLJANSKA OLIMPIJA je v jugoslovanskem nogometnem prvenstvu 1. lige v sedmem kolu edino nepremagano moštvo in je z 10 točkami skupaj s Cr-veno zvezdo na prvem mestu pred Rije-ko, ki ima 9 točk in je v tem kolu že drugič izgubila. Olimpija je 5. oktobra v Kraševcu iztržila točko, igrala je z Napredkom 1:1, 'Crvena zvezda je prav tako dobila le eno točko v Titogradu (Podgorici) z Budučnostjo, Rijeka pa je izgubila v Banji Luki z Borcem z 0:1.
OBVESTILA
SOBOTA, 11. oktobra:
V	Slomškovem domu informativni sestanek z večerjo. Na sporedu: gradnja dvorane. Dogradimo Slomškov dom!
V	Slovenskem domu v San Martinu SDO-SFZ ob 19 poklicno posvetovanje;^ ob 20 „asado“, ob 21 otvoritev novih zvočnih naprav.
MŠ DOM SM JUSTO
v nedeljo, 12. oktobra 1980
J
NAŠ DOM Š.JUS1G
24. obletnica
•	ob 8. uri v stolnici: sv. maša za žive in rajne člane Našega
doma ;
•	ob 9. uri na dvorišču Našega doma: dviganje zastav;
v novi športni dvorani: pozdravne besede predsednika Našega doma Marjana Bogataja, dušnega pastirja dr. A. Starca, zastopnika mladine* pevske točke šolskih otrok pod vodstvom gdč. Anice Mehle in mladinskega zbora, ki ga vodi Andrej Selan. Nato skupen zajtrk.
•	ob 17.30: v zgornji dvorani: začetek popoldanskega programa
—	slavnostni govor Marjana Loboda
—	Ljudska igra
Revček Andre jček
režija: MARJAN WILLENPART scena: TONE OBLAK nastopa 25 igralcev Našega doma
vstopnice v predprodaji
Po igri: družabni del
Ob zvokih orkestra “ZLATA ZVEZDA”

Organización Eslovena
T. E. 651-5885
INMOBILIARIA
HIPOLITO YRIGOYEN 2946 - S. JUSTO
Od 6. oktobra naprej stopi v veljavo
I. V. A.
POSVETUJTE SE PRI NAS.
b KREDITNA (ZADRUGA SLOGA Z
NOVE URADNE URE V HOCI
Za še boljšo postrežbo vedno številnejših članov v naši pisarni, Bme. Mitre 97 — Ramos Mejia, bodo
od 1. OKTOBRA 1980 DALJE
uradne ure med tednom
VSAK DAN OD 15. do 19. URE
ob sobotah pa od 16. do 19. ure
V SLOGI;JE..MOC f-A '

„29. OKTOBER je eden izmed največjih dni v zgodovini slovenskega naroda. Izjava, ki so jo takrat v imenu slovenskega naroda dali poklicani in zakoniti zastopniki, je eno izmed največjih, če ne največje zgodovinsko dejanje, ki ga hranimo v svojih svetih izročilih.., “
SLOVENSKA ZASTAVA je simbol našega vztrajnega boja za
svobodo.
PRVA SLOVENSKA SREDNJA ŠOLA pred 75. leti je dokaz nezlomljive volje slovenskega naroda, da se uvrsti med najbolj kulturne narode v svetu.
Vabimo vas v Slovensko hišo na
SLOVESNO SPOMINJANJE TEH VELIKIH DOGODKOV IN NA POČASTITEV NAŠEGA NARODNEGA SIMBOLA
v soboto 25. oktobra. Začetek s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj ob 19.15. Nato v dvorani izbran spored in slavnostna večerja. Vstopnice ($ 25.000) dobite v Slovenski hiši v Dušno-pastirski pisarni, v Zedinjeni Sloveniji, v upravi Svobodne Slovenije in v vseh slovenskih Domovih.
Pripravljalni odbor
ESLOVENIA UBRE
Editor y director: Miloš Stare
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Uredniški odbor:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.419.886	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1980:
za Argentino $ 88.000.—, pri pošiljanju po pošti $	93.000.—; ZDA in
Kanada z avionsko pošto 40 USA dol.; obmejne države Argentine 35 USA dpi.; Avstralija 60 USA dol.; Evropa 43 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa z navadno pošto 35 USA dol. TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101, BUENOS AIRES, T. E. 33-7213
:(T * * * I
à Ul * j
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
SDO
San Martin
vabi na
SFZ
CAFE-KONCERT
s
v soboto, 18. oktobra ob 21. uri.
■
1 ■
■
Vstopnice v predprodaji pri članih in članicah SDO-SFZ.
: :

KREDITNA ZADRUGA
"SLOGA" z. o. z. BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T.E. 658-6574 654-6438
NEDELJA, 12. oktobra:
24. obletnica Našega doma v San Justu.
PETEK, 17. oktobra:
Sestanek Lige žena-mati v San Mar-tiun ob 19. ii 1. Predaval ho m s gr. A. Orehar.
SOBOTA, 18. oktobra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
Cafe-koncert v priredbi SDO in SFZ.
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 19. oktobra:
Misijonska proslava v Slovenski hiši oh 16.
SOBOTA, 25. oktobra:
Proslava Narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši. Obenem se bomo spominjali 75-letnice prve slovenske gimnazije, to je v škofovih zavodih v Št. Vidu.
V	Slovenski hiši nadaljevanje Filozofskega ciklusa predavanj dr. Milana Komarja. Pričetek ob 16. uri v mali dvorani.
NEDELJA, 26. oktobra:
28. zvezni mladinski dan SDO in
SFZ v Slovenski vasi.
NEDELJA, 2. novembra:
Po vseh krajevnih Domovih Veliki nagradni risarski natečaj. (Organizira SLOGA)
iiNniiiuiiiiniiMiiiiiiHiiiiiiiinnnnmiii
Dr. MIHAEL STARIHA:
■
SPLOŠNA KLINIKA
specialist za krvne bolezni 5
■
■
H
Ordinira v ponedeljek, torek, če- S trtek in soboto. Predhodne prijavo » po T. E. 628-0943.
■
Zapiola 2402	Castelar S
NEDELJA, 9. novembra:
Obletnica blagoslovitve Slovenskega doma v Berazateguiju. Celodnevna prireditev.
URADNE URE: PONEDELJEK. SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE
PODRUŽNICA:
SLOVENSKI DOM - SAN MARTIN CORDOBA 129 - T E. 755 ■ 1266
IOREK IN ČETRTEK OD 18. DO 20. URE
V DOBRODELNI SKLAD
Zveze slovenskih mater in žena je daroval Ženski krožek s Pristave 100.000 pesov namesto cvetja na grob pok. g. Viktorju Zarniku.
Rapsodije za prvo Marijino sveto leto 1954 posvečene Mariji
je spesnil JEREMIJA KALIN. Zbirka je izšla v založbi SVOBODNE: SLOVENIJE.
V naš povojni čas postavljenim pesnitvam Mariji je napisal uvod škof dr. Gregorij Rožman, knjigo je opremila Bara Remec.
Ob letošnjem Marijanskem narodnem kongresu je ta zbirka najprimernejše branje.
Dobite jo v Dušnopastirski pisarni in v upravi Svobodne Slovenije.
Cena: $ 7.000.—
SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO STAREŠINSTVO
(S.K.A.S.)
Vabi vse člane pa tudi neučlanjene univerzitetne diplomirance,
na letno
STAREŠINSKO VEČERJO
ki bo v prostorih Slovenske hiše, Ramón L. Falcón 4158, v soboto 18. oktobra ob 20.30 uri. Ker ne bo osebnih vabil, naproša Odbor SKAS-a, da se udeleženci prijavijo telefonsko v Dušnopastirski pisarni ali pri članih odbora, do 14. oktobra.
■KaaBaaaaBMaaaHaBBMaaBHBaaaMBBaBaaHnaiHBBMHBBaHHMBaBaHaaBBaaBaBaHHaaaiB'
JAVNI NOTAR
FRANCISCO HALL CASCANTE
Escribano Público
CANGALLO 1642	BUENOS AIRES
pritličje, pisarna 2 T. E. 35-8827
Prof. dr. JUAN JESUS KLASNIM.
specialist za ortopedijo in travmatologijo
MARCELO T. DE ALVEAR 1241, PRITL. CAPITAL FEDERAL	T. E. 393-3536
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 666-4366.
Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da nas je po kratki bolezni v 61. letu starosti zapustil naš dragi mož, oče, tast, dedek in brat
Stane Miklič
K zadnjemu počitku smo ga položili v nedeljo 28., t. m. na pokopališče v Monte Grande.
Zahvaljujemo se č. g. Dr. Lojzetu Starcu za pogrebne molitve in sv. mašo, vsem številnim obiskovalcem v bolezni, ter kropilcem.
Priporočamo ga v molitev in blag spomin.
žena: Iva roj. Papler
hčerki Marjeta por. Čmak in Marinka
zet; Lojze Čmak
vnukinja: Marija Helena
brat; Jože z družino
v imenu ostalega sorodstva
Bs. As., Struge, Zagreb, Ljubljana.