Ni mogoea nobena druga rešitev! SREČKO MAJCE, UPOKOJENEC SRECKO MAJCE je upoko-jenec, opravlja pa funkcijo predsednika hišnega sveta v blokih ob Lubejevi in Ra-šiški ulici v Soseski 6. Ob tako velikem številu stano-valcev njegovo delo res ni zavidanja vredno, saj mora med drugim pobirati denar za ogrevanje in toplo vodo. »Neprijetno mi je že zvo-niti po stanovanjih in nad-legovati ljudi zaradi denar-ja. Ponekod imajo to bolje urejeno: predsednik hišne-ga sveta ima pisarnico, kjer v določenih dneh in urah stanovalci lahko po- Delo z otrold ravnajo stanarino ali ure-dijo druge stvari. Tudi pri nas smo razmišljali o tem, pa so se nekateri posamez-niki odločno uprli. Pravijo, da njihovih prostorov (kjer je spravljen samo en otro-ški voziček) ne smemo upo-rabljati za skupne name-ne...« »V Soseski 6 imajo več-krat težave z ogrevanjem in toplo vodo. S tem imate verjetno precej sitnosti?« »Ne vprašajte ... Če voda ni dovolj topla, mi stano-valci že stojijo na vratih. In veste, kaj se mi je zad-njič zgodilo? Ko so v časo-pisih ljudje brali, da tisti bloki, ki niso poravnali ra-čunov, ne bodo ogrevani, so takoj planili name: ,Aha, tople vode nimamo zato, ker ste si zadržali denar zase!' Veste, da me je vse minilo. Še sreča, da je ve-čina stanovalcev takih, ki razumejo in cenijo moja prizadevanja«. Tovariš Majce ima že od-rasle otroke, toda glasoval bo za samoprispevek. »Mislim, da je v tem tre-nutku problem otroškega varstva res izredno pereč. V današnji gospodarski si-tuaciji ni mogoča nobena druga rešitev.« človeka ohrani mladega... NA IGRIŠČU osnovne šole v Šentvidu smo zagledali gručo otrok. Starejša tova-rišica v modri trenerki jim je pravkar razlagala, kako se pravilno vrže kroglo. »Milica Mervič, predmet-na učiteljica telesne vzgo-je,« se nam je predstavila. Povedala je, da je njihova šola že organizirala rodi-teljski sestanck, na katerem so staršem razložili, kako pomemben je samoprispe-vek. »Upam, da smo jih pre-pričali,« se je nasmehnila. »Jaz vem, kaj se pravi de-lati pod milim nebom. Tri-indvajset lct scm učila otroke na prostem in pri tem staknila išias in cel kup bolezni. Naša šola končno ima telovadnico, toda precej je še takih zavodov, kjer nimajo te sreče ...« »Dolgo že poučujete te-lesno vzgojo na tej šoli. Verjetno že učite otroke va-ših bivših učencev? Se vam zdijo otroci sedaj drugač-ni?« »Pravzaprav, razlike ni. Otroci so vedno radi telo-vadili. Samo da jih je danes težje krotiti. Spremenil pa se je žal odnos do učite-lja!« Ob zadnjem stavku se je tovarišica Mervičeva zami- MILICA MERVIČ, PREDMETNA UČITELJICA 6 stran št. 86 slila. Ni vedela, ali bi po-vedala, kar jo teži. »Toliko let že delam na tej šoli ... In mislite, da mi je kdo hvaležen za moje delo? Stara sem že, pravi-jo. Menijo, da bi bil že čas, da grem v pokoj. Nekateri na šoli so to poskušali do-seči z metodarni, ki jih niti ne upam opisati. Jaz pa imam tako rada otroke . •.« Za trenutek je umolknila, oči so ji postale motne. To-da ko je pogledala proti punčkam, ki so stale ne-daleč stran, se ji je obraz spet razvedril. Ko smo jo kasneje opazovali, kako vsa mladostna in sveža razdaja svoje znanje malčkom, bi skoraj ne verjeli, da ima že toliko let za seboj. Delo z otroki človeka ohrani mla-dega ... IVANT BOŽIC, CLAN KOLEKTIVA LITOSTROJ SniiKL da bo denar šel za otroško varstvo TOVARIŠA Božiča smo zmotili pri gledanju televi-zijskega dnevnika. Zaupal nam je, da je to njegova najljubša oddaja, saj ga nadvse zanimajo dogodki doma in po svetu. »Sem, na Jamo, smo se preselili šele prcd kratkim. Precej hrupno se mi zdi tu. Pa še nekaj me moti: naše dvorišče (pred zgrad-bo, v kateri je poslovalnica Kuriva) je daleč naokrog najbolj neurejeno. Povsod imajo asfalt, le pri nas smo še v prahu,« je pove-dal. »Pa še to zapišite, da naj skakalnice nikar ne selijo drugam,« se je spomnil čez čas. »Saj imajo tudi dru-god take objekte sredi me-sta, ne vem, zakaj bi samo pri nas skakalnica motila mestni videz.« V sobo je stopila Božiče-va hčerka in spomnili smo se akcije za samoprispevek: »Vaša punčka je že ve-lika in ne potrebuje več otroškega varstva. Boste vseeno glasovali za?« »Naša Marjetka je stara enajst let, vendar zjutraj, ko se odpravlja v šolo, le potrebuje pomoč. Dokler ni prišla k nam stanovat ne-čakinja, smo prosili sorod-nika, da je vsako jutro ob sedmih, ko je šel mimo v službo, pokukal še v naše stanovanje, če ni morda hčerka kljub budilki zaspa-la...« Ko nam je razložil svoje težave, je tovariš Božič na-daljeval: »Seveda bom glasoval za samoprispevek. Bo pa prav prišlo morda za njene otro-ke. Mislim, da bi to akcijo moi^ali vsi podpreti. Samo, treba je zagotoviti, da bo denar res šel za otroško varstvo.«