Govor v ljubljanski čitalnici 7. aprila.
Zložil in govoril Ivan Zupan.
Vstala narava vesela , Pomlad je sipala cvetje:
V  srcu budilo se petje,
V  srcu ljubezen je bdela.
Zupan.
Pomlad je vstala, pomlad! — O kako čarobno presunja to ime srce mladenško! Cveto raznobojne cvetice, cvete beli zvonček, vijolica višnjeva in sem ter tje že kaka rdeča roža, in slovenske device vežejo to cvetje v nežne šopke slovanskih barv in zraven jim vre po srcu tiho šepetanje: Mlada si, veseli se, pomlad je vstala!
Pomlad je vstala! Pod sinje nebo se dviga škrja-nec, kmalu bo slavec gnjezdo stavil med veje zelene, pel bo o večernem mraku, ti pa boš pod drevjem sa-njaje glavo podpiral tik šumljajočega potoka, večerni duhovi pa ti bodo frfraje krog tebe pravili tiho, tiho: Pomlad je vstala!
Pomlad je vstala! Stal boš vrh hriba, solnce je zatonilo. Kaže se ti krasen prizor, gledaš po senčni dolini, pogledaš više, više na snežnike gorenske, nad njimi plava zor večerni in po nebesu se steza, — gore so bele, zarja rdeča, nebo višnjevo; slovenske barve so tudi take, in ti si Slovenec, in ti si mladeneč in — pomlad je vstala!
Vstala je pomlad domovinska. Nekaj let je že preteklo, kar je pel pesnik Slovencem kakor poje zgodnji škrjanec, pel je Vodnik; pel je prvi slavec, da glasu tako budeČega, tako žarnega, tako milega, tako otožnega še nisi slišal, pel nam je slavec, pel Preširen; peli so in pojo še pesniki slovenski, pele so in pojo še pesnice slovenske in strme nad temi glasovi, vnema se, gori in plamti^za domovino predrago zarod mla-denŠkiin dekliški. Sla sta spavat smrtno spanje Rihar in Mašek; toda žive še drugi skladatelji slovanski in tudi pesmi umrlih še žive, — idi v cerkev, slovenski sin in hči slovenska, ali idi v čitalnico, idi v mesta ali idi v vasi, idi med Slovence, čul boš med njimi petje slovansko,, veselo boš čul in rekel: Slovenski narod poje, slovenski narod živi
Za domovino, sveto domovino! Al si ga čul čarobni glas, Kak je zvone" 1 Čez hrib in dolino, Cez mesto, trg, čez vsako vas!
Pomlad je vstala! Pridni kmet slovenski orje in seje, pobožni slovenski ratar upa od neba, da bo klasje plenjalo, da bo setev obrodila.
Orje se že nekaj let ledina slovenskega slovstva, marsiktero zrno mnogoterih ved seje vgreznilo v zemljo domavčo, marsikter sad je dozorel.
Se lepši sad bo zorel, če se ne boš strašil ne truda ne znoja; slovenski um in dlan slovenska naj ne miruje, orji, sej, „gani se vrli ratar!"
„Zivi, živi duh slovanski, Bodi živ na veke!'*
Povejte nam, vi možje, izbrani izmed mnogih, vrli zastopniki naroda vrlega, povejte nam: ali ne stoji Go-renec trdno in stalno za dragi dom slovenski, kakor stoje Triglava glave sive? Povejte nam, ali ne bdi vgreznjena v srce Dolenca ljubezen do domovine tako žareča, tako čista kakor vince dolensko? Povejte nam, ali ni ljubezen, ki jo globoko čutijo Notranjci za domovino, ljubezen tako divna, tako čudesna, kakor večno čudo podzemeljskih jam? Povejte nam možje slovenski, ali ni ljubezen, čutilo srčno blagega Slovenca do predrage domovine tako čisto, tako sveto kakor solza, ki jo je jokalo samo Božje oko?
Povejte nam to možje slavljeni, izbrani izmed mnogih, možje, ki vas pozdravljam presrčno! Pozdravljam vas, vi, ki se v prvi vrsti borite za domovino, dobro veste, da je še treba dela mnogo, mnogo. Nam vsem, vsem toraj,  slavna družba, veljajo besede pesnika:
Nategni krepko — prirojeno vez, Okleni se predrage domovine, Posveti v blagor srce jej in dušo, Tu ima korenike tvoja moč!
128