ANTONIJA GERMKOVA: Majniški izlet. ^0- -^^^ troci so napravili majniški izlet v vas za 440 m vi-f /^~~~~~-*^\ sokim hribom. Majčkeni so bili, deklice in dečki, skupno 82 po številu. y\ /\ Veselo so korakali po stnnem hribu. Tupa- /v^ tam se je katera prav mala spodrsnila ali pa ušla (fri\ v travo nabirat cvetic. ^H^ Vedno in vedno je bilo treba klicati iti sva- ,, &, riti: »Paizi, kam stopaš! Izgubiš torbico! Du- i ^m ško, deni klobuk na glavo!« In tako dalje... Ker l ^^ J je bila pot vedno strma, so nekateri otroci kar ^*^**'^***^/ pihali vročine in utrujenosti. ^*^ ^*^ Vprašam: »Kdo je truden?« Iz več grl se oglasi: »Jaz ne, jaz ne!« Mali Stanko se pa oglasi: »Ko bi jaz hodil sto let, ne bi1 bil truden.« »E, Stanko, rnotiš se. Sto let je toliko, da še ti razumeti ne moreš, koliko,« inu odgovorim. Na travi pod zelenitni drevesi je bil odmor. »Ali jemo tukaj?« so povpraševali. »Še ne, še ne, saj nismo še v vasi!« Žalostno so zopet zapirali torbice in vrečice, ki so bile večinoma odprte. Ko smo se adpočili, zakličem: »Naprej!« Otroci so vstajali, nekateri prav leno. Od druge strani so prišli ne-kateri že olepšani s cvetjem, ki so ga nabirali takrat, ko so drugi ploči-vali. Meni ni bilo to všeč in jim pravitn: »Le čakajte! Namesto da bi po-čivali, pa ste letali okrog in če sedaj ne boste mogli naprej, vas pustim kar tukaj.« — • 123 — A tega. ni bilo treba. Prišlii smo vsi srečno na vrh. Ozrli smo se na-zaj in.pod seboj smo ugledali krasno morje. Morje je bilo modro kot nebo, in na njem ni bilo nobene ladje. Ko smo se nagledali, počijemo zopet malo. »Ali sedaj jemo, gospa?« so zopet zavpili nekateri. »Potrpite še malo,« odgovorim, »saj bomo kmalu v vasi.« Nakremžili so se jim obrazi, a slušali so in pustili torbice v miru. Šli smo naprej. Od daleč smo že videli hiše, vse okrašene z zasta-vamk Vprašala sem neko ženo, čemu to. Povedala mi je, da so prišli prejšnji večer v vas vojaki, čvrsti slovenski fantje. 2e pred vasjo so za-čeli otroci peti. Ko so ljudje slišali te otroške glasove, so prišli ljudje iz hiš in jih poslušali. >-Kam gremo sedaj?« so povpraševali otroci. »Sedaj greme na travnik in tam pojemo, kar smo prinesli s seboj. Ali ste zadovoljni?« »Smo, smo!« so vpili iti komaj čakali, da dospemo tja. Kar zagledamo ^red seboj vojake. Bili so res slovenski fantje, okra-šeni1 s cvetjem in trakovi. »Glejte vojake!« so kazali otroci. »In koliko jih je!« so pravili drugi. Ko smo prišli do njih in so slišali, da govorimo slovenski, so nas usta-vili in povpraševali, od kcd smo, ali so otroci iz kakega zavoda ali iz si-rotiščnice, ker so vsi enaki. Odgovorila sem, da so ti otroci iz Trsta iz otroškega vrtca C. M. D. Čudili so se, ker so menda mislili, da v Trstu ni nič slovenskega. Gremo naprej in za vasjo dobimo zaželeni travnik. Na eni strani ce-ste je bil travnik, na drugi pa vojaški tren. Vojak ie stražil, hodeč gor pa dol. Otroci so ga radovedno gledali. Kodrasti Marij pa pravi: »Tak je inoj papa!« »Tudi moj, tudi rnoj!« se je oglasilo iz več grl. Možati Rudo na pravi: »Tudi moj stric je tak vojak, sem ga že videl!« Nekateri1 so ta čas posedli v travo in tudi drugi so se spomnili, da so Vični in trudni ter so prisedli k njiin. Vsak je vzel iz svoje torbice ali vre-čice, kar je imel s sabo: jajčka, pomaranče, polento ali črni vojni kruh. Vsem jie šlo v slast, in ko bi imeli še enkrat toliko, bi z Iahkoto spravili pod streho. Nad narni je rasio cvetoče drevo, v travi neštevilno cvetic, okrog nas so ;:a letali inetuljčki. Solnce je toplo sijalo z vedrega neba, ptički so peli in nas razveseljevali. To je tako dobro vplivalo na vse, da smo bili prav dobre volje. Zato se oglasim: »Ker smo zdaj v tako ]epi cvetoči prirodi, naj Melica pove ono pe-sein o pomladi: Zvonite, zvonite ...« »Da, da, naj jo pove! Mi boino pa ploskali,« so govorili otroci. — 124 ^— Meltea stopi na zidek in glasno začne. Vojak na straži se ustavi in posluša... Ko je končala, so ploskali otroci in vojak tudi. Odpočili smo se in še nekaj zapeli, potem smo se odpravili na o